PRI i®CJk «
Leto §
V Ljubljani, dne 14 mafa 1926
Ste*. 24
Ivan Cankar 187^-1926
Marsikdo se bo čudil, zakaj da ravno sedaj pišejo razni časopisi o našem velikem pisatelju in pesniku Ivanu Cankarju, ko je vendar preteklo dobrih sedem let, kar je umrl. Mnogi bo vprašal, kako je mogoče, da praznujemo petdesetletnico rojstva pri onem, ki je že pred leti umrl.
Na to nam je v tem slučaju iahko odgovoriti. „Umrlo je telo, v grob so položili v zimi 1. 1918 njegovo truplo, oklop tiste velike duše, ki bo večno živela in bivala med nami, ki se je rodila 10. maja 1876, torej baš pred 50 leti.
Kakor skoraj vsi naši veliki možje, se je rodil tudi Ivan Cankar na kmetih, na Vrhniki, kjer je obiskoval tudi ljudsko šolo, predno je odšel v Ljubljano na realko. Bil je sin obrtnika na deželi, kjer je imel vedno stik s kmeti katere je tako proučil, kakor še nihče izmed naših pisateljev, katerim je posvetil največji študij ter črpal in nabral iz njih duš nadražje zaklade, katere je okoval v najdražji okvir lepe pesmi in zlate besede in predložil širšemu svetu, češ: glejte, kakšen je naš domači prirodni kmet, kakšni ste pa Vi! Oglejmo si, kdo so junaki v Cankarjevih spisih, oglejmo si koga on neizprosno biča. Prijatelj je ubogih trpinov, on čustvuje z ubogimi hlapci, on opeva kmeta na polju, ki v potu svojega lica obdeluje težko domačo gtudo, biča pa one, ki se hlinijo, ki besedičijo in varajo svojega bližnjega.
Kdor si upa baviti z umetnostjo in dobiti v njej duševno uteho, ta mora pogumno stopiti na plan in ne sme gledati ne na levo in ne na desno, na svoj prapor si mora zapisati odkritosrčnost, resnico. To pa je storil v znatni meri tudi Cankar in zato tudi toliko dosegel kakor redko
kateri pred njim. Znano pa je, da resnica oči kolje in da ljudem ni draga in naj jo pripoveduje umetnik ali pa navadni zemljan. To je zelo bridko občutil že Krist, ki so ga križali radi resnice in to je znatno občutil tudi Ivan Cankar, toda ni se uklonil, veselil se je svojih velikih uspehov, ko je videl, kako ostro so zadele njegove puščice.
Cankar je bil trd oreh za našo jaro gospodo, katera mu je šla s pota kjer mu je le mogla, kajti znala je, da on ne sovraži nikogar, pač pa se "avzema za pravice naroda, za pravice ponižanega, kar pa tiste vrste ljudje niso mogli prenesti.
Največjo zmedo je naredil med klerikalci, med tako zva-nimi 1 aži-p obožnj aki, ki so si upali na račun vere in spoved nega odpuščanja zatirati in izsesavati svojega bližnjega. Take zmede že dolgo ni bilo med njimi in tako različnega mnenja kakor ravno za časa Cankarjevega
delovanja. Dočim ga je ljubljanski škof preganjal in uničeval njegova velika dela, so se pametni duhovniki, ki so razumeli velikega pisca navduševali za njega. No, in zakaj bi se tudi ne, saj je pisal in zagovarjal isto, kar je učil naš Gospod, ki se je rodil, učil in trpel med ljudmi.
Ko je pričela svetovna vojna, je tista gospoda, ki si preje
ni upala pred velikega moža, krita v hrbet z oboroženo silo stopila na plan in se maščevala. Cankarja, ki se politično ni nikdar udejstvoval, ki je samo prerokoval svobodo Slovanom, so odpeljali na Ljubljanski grad in ga vrgli, kakor največjega zločina v ječo, kjer je duševno in telesno mnogo trpel. Duševno ga je morilo neutešljivo hrepenjenje po svobodi, da bi bil že kmalu konec ne samo njegovega suženjstva, nego suženjstva celokupnega Slovanstva, telesno pa slaba hrana in slab zrak, ki je usadil kal bolezni še mnogo močnejšim, kakor je bil on. Prišel je preobrat, izpolnilo se je veliko prerokovanje, premagani so bili oni, ki so ga preganjali, toda tudi on je podlegel. Kmalu po preobratu je moral v novo ječo — v bolnico, kjer ga je zavralna bolezen priklenila na posteljo, s katere ga je rešila smrt.
V ječi nemirni in otožni Ivan Cankar je bil v bolnici udan v božjo voljo in mirno čakal, kdaj da ga Večni pokliče k sebi in reši „Doline šentflorjanske", kajti že v tem kratkem času, ki ga je preživel po svetovnem preobratu, je bil razočaran in izgledalo je, kakor da si ne želi preveč živeti med ljudmi, ki so se sicer po preobratu poskrili, ali ko so videli, da se jim prizanaša, prilezli zopet na dan in nadalje-ali svoje predvojno in medvojno delo.
Truplo njegovo so položili v grob. njegov duh pa je vstal med nami. Mnogo njegovega zdravega semena je padlo med narod in upajmo, da obrodi obilni sad. Od dne do dne, se bolj zavedamo pomena njegovih velikih besed in vsak dan ga bolj razumemo in spoznavamo kaj je vredna beseda izpregovorjena narodu.
Kdor je Cankarja čital ali videl na odru njegova dela se ne bo čudil njegovi trnjevi življenski poti, posebno oni ne, ki do dobra pozna tudi naš narod. Žal, d"a je tako zgodaj onemoglo njegovo (elo, tisto, ki je bila vez med nami in njegovim velikim duhom. Potrebovali smo velikega pisatelja pred vojno a danes bi ga morda še bolj, da bi bičal in razkrinkal tiste, ki jim je pri vsaki priliki na jeziku rodoljubje, ki ga pa neštetokrat zamenjajo s svojim žepom.
Pogled na cerkev sv. Lenarta izpred vrat Cankarjevi rojstne hiše.
f Jože Cankar, pisateljev oče, in t Igmeij Jelovšek, nekdanji vrhniški žbpan, kakor ga je narisal Cankar kot šolar.
Ihvr cerkve sv. Troj ce nad Vrhniko
Aleš iz Razora in Freajeva liana, ki ju je Cankar opisal v svoji povesti »Aleš iz Razora«, kjer je krasno orisal življenje na kmetih ter ožigosal pretirano in hinavsko pobožnjaštvo.
Kavarna v mestftem parku v Celju. To napredno in živahno mesto v prekrasni okolici se silno hitro razvija pod vodstvom naprednega občinskega sveta, ki se z olepševalnim društvom ti udi, da privabi čim več tujcev, kar bi bilo v največj0 korist ne samo meščanom, temveč tudi okoličanom, ker bi lahko dobro prodali svoje pridelke in tudi sobe oddajali tujcem. Naša slika nam kaže kavarno, katero
postavi mesto v mestnih nasadih ob Savinji.

A. A. . ui\.eii, . i;.%ianec delavske
stranke na Angleškem, ki s0 mu Ogromna stavka na Angleškem, kjer ne dela 5,00G.Ji>u delavčev, Na • sliki. vidim0 množice, večinoma delavci poverili nalogo, da vzdr- brezposelnih, pred nabornim uradom, kjer jih vlada sprejema v službo, da namesto stavkujočili
žuje s posebnim odborom red med stavkajočimi.
prevzetno najnujnejša dela.
Dala j Lama, najvišji duhvnik ali fcapež Budove vere v Aziji, ki ima največ pripadnikov na svetu.
Stavku joči v Londonu, glavnem mestu Argleške, pred palačo zunanjega ministrstva.
N jvi muzej v Toriju, glavnem mestu Japonske.
Hiš.ca v Bitolju v Makedoniji, kjer se zbiraj^
tamošnji Slovenci
Južnosrbski razoojnik Sibin Vukašinov C kj . c je sam ustrelil s kan.b.nko, da bi ne Drišel živ v roke orožništvu, ki ga je z^sledo.alo pod vodstvom našega rojaka narednika Toneta Fekonje. (Prvi od desne na levo.) Več v tem listu.
Izumrla ptica inoa, ki je živela v Avstraliji
na otoku Novi Zelandiji.
Postni avtomobil v Švici, ki ima zadnja kolesa kakor vlačilec v naši .predzadnji številki,
Kla more prevoziti liude in zasnežene klance.
Zadnja modna prismodarija Američank so
, nazaj zavihane nogavice