Psiholo.ka obzorja / Horizons of Psychology, 10, 1, 81-90 (2001)H Dru.tvo psihologov Slovenije 2001, ISSN 1318-187HStrokovni teoretsko-pregledni prispevekH Kombiniranje tehnik v vedenjski infkognitivni terapiji#f LEONIDA ROTVEJN PAJIE Svetovalni center za otroke, mladostnike in star.e, LjubljanaH Povzetek: Vedenjski in kognitivni pristop v zdravljenju vedenjskih, emocionalnih in uenih te.av otro in mladostnikov se ne omejuje samo na eno teoretieno naeelo ali posamezno tehniko, ampak zdru.uj" raznolike strategije, ki v svoji osnovi temeljijo na teoretienih in empirienih izsledkih razlienih podroei razvojne psihologije, kot so raziskave o samonadzoru, socialni kogniciji, spominu, metakognitivniO procesih, atribucijskih procesih. V prispevku so predstavljene osnovne tehnike v vedenjskem iU kognitivnem pristopu, ki se v terapevtskem postopku prilagajajo posamezniku in se medsebojn 1 dopolnjujejo. Medsebojno kombiniranje tehnik je predstavljeno s primerom iz prakse o Kljuene besede: kognitivne in vedenjske tehnike, hiperkinetiena motnja, anksioznost, depresivnost agresivnos1 Combination of behavioural andfcognitive techniquesf LEONIDA ROTVEJN PAJI Consulting center for children, youth and parents, Ljubljana, SloveniaH Abstract: The cognitive-behavioral approach in the treatment of behavioural disorders, emotiona disorders and learning difficulties is not limited to a single theoretical principle or technique, but inteN grates different techniques. The various techniques are derived from theoretical and empirical finding. in different domains of developmental psychology (self-control, social cognition, memory, metacognitiv" and attributional processes). The aim of the article is to present some basic cognitive and behaviora techniques that are individually adapted during therapy and mutually supplement each other. A case o . combining techniques is also presented o Key words: Cognitive and behavioural techniques, hyperkinetic disorder, anxiety, depression, aggresN sioU CC=3311 331 . #Prispevek je bil predstavljen na 3. Kongresu psihologov Slovenije oktobra 1999 v Portoro.u v okviru simpozijaH .Vedenjska in kognitivna terapija v Sloveniji..H *Naslov / address: mag. Leonida Rotvejn Pajie, Svetovalni center za otroke, mladostnike in star.e, Gotska 18,H1000 Ljubljana, Slovenija, e-mail: leonida.pajic@guest.arnes.siH 82L. Rotvejn Paji edenjsko - kognitivni pristop temelji na predpostavki, da je razvoj razlienih moten povezan s kompleksno interakcijo med eustvi, vedenjem, vplivom okolja in izku.en ter kognitivnimi dogodki, kognitivnimi procesi, kognitivnimi produkti, kognitivnim strukturami. Ne glede na etiologijo in mo.ne biolo.ke vplive imajo tako v proces razvoja in vzdr.evanja neke motnje kljueni pomen posredujoei kognitivni procesi o Cilj vedenjsko - kognitivnega pristopa je obieajno modifikacija doloeeneg vedenja (recimo agresivnosti, anksioznosti, impulzivnosti.), ki pa jo sku.amo dosee s spremembo v kognitivnih procesih in z razlienimi vedenjskimi postopki. Klient iU terapevt tako skupaj delata kognitivne predelave in vedenjske vaje za re.itev razlieniO osebnih, uenih in interpersonalnih te.av. V bistvu te.ko strogo loeujemo med vedenjsko in kognitivno terapijo o Kognitivna terapija je integralni del vedenjske terapije (.ur.ia, cit. po Ania, 1990) ki analizira in sku.a vplivati na vse vidike vedenja in njihov medsebojni odnos o Prvotno razvit vedenjski pristop, s svojim poskusom usmerjanja eposameznikoveg vedenja in emocij v koristno smer, v skladu z zakonitostmi teorij ueenja, je kmal pokazal potrebo po izpopolnjevanju. Kliniena praksa in raziskave so namree pokazale da ni mo.no trajno vzdr.evati na novo naueenega vedenja izkljueno z nadzorom . strani okolice. Za to, da se lahko naueene spremembe v vedenju in eustvovanj ohranjajo dlje easa, je bilo potrebno razviti tehnike, ki bi posamezniku omogoeil" usvajanje samonadzora. K temu so pripomogle raziskave, ki jih je vodil Mahoney Skinnerjev ueenec. Dokazal je, da so misli lahko enako podkrepljevane ali kaznovan" kot vedenje, ki ga lahko opa.amo (Douglas in Peters, 1979; Mahoney, 1977). Let 1969 pa je Bandura objavil tekst, v katerem razlaga, da je proces terapevtskeg izbolj.anja v osnovi odvisen od kognitivnih mehanizmov, ki pa se najla.j" vzpodbudijo z vedenjskimi postopki. Iz tega se je razvil vedenjsko-kognitivni mode za razumevanje in zdravljenje psihienih motenj (Bandura, 1969). Pomembna lastnos1 tega modela je interakcijsko stali.ee o prilagajanju posameznika okolici, pri eeme . pa posameznik ni samo pasivno izpostavljen vplivom okolja o Tehnike v vedenjsko-kognitivnem pristopu V vedenjsko - kognitivnem pristopu se najpogosteje uporabljajo naslednje tehnike Vedenjske tehnike:H s relaksacija s pogojevanje s ueenje po modelu s trening asertivnosti s izpostavljanje s samoopazovanje Tehnike v vedenjski in kognitivni terapijiH s naertovanje aktivnosti s igra vlog o Kognitivne tehnike:H s tehnika samoin.trukcij s tehnika re.evanja problemov s imaginacija s kognitivna restrukturacija o Te tehnike pa v praksi te.ko strogo loeujemo med seboj, saj se v terapevtske . procesu moeno prepletajo, se dopolnjujejo in individualno prilagajajo posamezniku o Ker je skupna predpostavka vsem navedenim terapevtskim tehnikam, da imajo ne glede na to, kako je neka motnja nastala, kognitivni procesi in njihovo medsebojn 1 delovanje v njenem vzdr.evanju pomembno vlogo, je v terapiji otrok v faz ocenjevanja potrebno loeiti med kognitivnimi distorzijami (izkrivljanji) iU kognitivnimi deficiti (primanjkljaji; Kendall in Braswell, 1985) o Kognitivni deficiti (primanjkljaji) se v kognitivnem funkcioniranju nana.aj 1 na odsotnost mi.ljenja oz. odsotnost ueinkovitih mediacijskih strategij za kontrol 1 lastnega vedenja. Otrokom s kognitivnimi primanjkljaji primanjkuje previdn 1 predelovanje - procesiranje informacij v situacijah, kjer bi bil razmislek dobrodo.e oz. potreben. Kognitivni deficiti pogosto vodijo v eksternalne motnje, kot s 1 agresivnost, hiperaktivnost. Naloga vedenjsko - kognitivne terapije v tak.nih primeriO je usposobiti otroka za uporabo strategij verbalne mediacije (notranjega govora) prekiniti delovanje brez premisleka, usposobiti otroka za bolj premi.ljen 1 (refleksivno) sooeanje s problemskimi situacijami, razvijati bolj.i samonadzor o Nasprotno pa so kognitivne distorzije (izkrivljenja, zmote; napake v mi.ljenju izkrivljene zaznave) opazne pri otrocih, ki informacije sicer predelujejo, vendar t 1 poenejo na disfunkcionalen naein (nelogieni, iracionalni, pristranski zakljueki) o Kognitivne distorzije lahko tako vodijo v internalne motnje, kot so anksioznost depresija, .olska fobija. Pri kognitivnih distorzijah je potrebno najprej identificirat izkrivljeno mi.ljenje, se preprieati, ee je za otroka resnieno moteee (distorzije nis 1 vedno disfunkcionalne), nato pa ga ustrezno korigirati o Intervence v vedenjsko - kognitivni obravnavi otrok morajo upo.tevati t" osnovne razlike, saj se glede na njih in samo naravo te.av oblikujejo cilji in strategij" za terapijo o 84fL. Rotvejn Paj . Kombinacija vedenjskih in kognitivnih tehnik pri nekaterih motnjahf Agresivnostf Pri agresivnih otrocih so prisotne tako kognitivne distorzije kot tudi kognitivni deficiti o Njihove kognitivne distorzije se ka.ejo v zo.ani percepciji vedenja drugih oseb. Vedenju drugih ljudi dajejo napaene atribucije, i.eejo znake agresivnosti iU sovra.nosti, namere drugih interpretirajo kot napad nase. Ob nevtralnem vedenj drugih se hitro poeutijo ogro.eni, napadeni, zato odgovarjajo na agresiven naein o Kognitivni deficiti (primanjkljaji) so vidni v njihovi omejeni sposobnosti z produciranje razlienih, neagresivnih re.itev interpersonalnih problemov. Agresivn otroci pri tem ka.ejo kvalitativne in kvantitativne pomanjkljivosti: Raziskava, ki st jo opravila Richard in Dodge (Kendall, 1993), je pokazala, da agresivni otroci . odgovoru na konfliktno situacijo producirajo manj mo.nih re.itev, vendar je v njihoviO re.itvah veliko vee neverbalnih, na akcijo usmerjenih re.itev, ter sovra.nih iU agresivnih izbir. Vedenjske in kognitivne intervence agresivnih otrok so usmerjene zlasti n vzpodbujanje .ir.e perspektive zaznavanja, razvijanje zmo.nosti iskanja eimve: mo.nih alternativnih re.itev doloeenega problema, vrednotenje mo.nih alternativ iU odloeanje o najbolj.i mo.ni re.itvi, vaje izvajanja re.itev. Pri tem se uporabljaj 1 zlasti naslednje vedenjske in kognitivne tehnike: tehnike re.evanja problemov, igr" vlog, modeliranje in samoopazovanje. Pri tem imajo posebno vlogo igre vlog, k agresivnemu otroku nudijo mo.nost za vajo interpersonalnih socialnih in kognitivniO spretnosti (naueenih s pomoejo tehnik modeliranja, samoopazovanja in drugih), p tudi mo.nosti za raz.irjanje perspektive razmi.ljanja v doloeeni situaciji. V igri vlog v kateri lahko ob otroku sodeluje samo terapevt ali pa tudi skupina drugih otrok imajo agresivni otroci mo.nost prisluhniti perspektivi drugega v situaciji in razvit spretnosti za dajanje bolj toenih atribucij o namenu drugih, la.je razvijajo empatij 1 za do.ivljanje drugih o Anksioznostf Kliniki in raziskovalci opredeljujejo anksioznost kot multidimenzionalni konstrukt ki se ka.e na fiziolo.kem, vedenjskem, eustvenem in kognitivnem nivoju (Carr 1998). Pri anksioznih otrocih niso opazni primanjkljaji v predelovanju informacij oeitne pa so distorzije oziroma pristranskosti. Anksiozni otroci se tako zel 1 obremenjujejo s tem, kaj si o njih mislijo drugi, in velikokrat prieakujejo negativn" posledice o Raziskave (Kendall, 1993) ka.ejo, da so pri anksioznih otrocih najueinkovitej. " kombinirane strategije, ki vplivajo na glavne komponente anksioznosti (fiziolo.ka kognitivna, eustvena, vedenjska). Glavni cilj kognitivnih in vedenjskih intervenc j" Tehnike v vedenjski in kognitivni terapijiH85f izgradnja nove (ali izbolj.anje obstojeee) .ablone sooeanja. To vkljueuje zmanj.evanj" in korekcijo izkrivljenih interpretacij ter ocenjevanje dogodkov z bolj alternativn 1 .ablono ter posledieno ustreznej.e ravnanje. Pri anksioznosti so izraziti fiziolo.k znaki, zato je te otroke potrebno najprej ueiti prepoznavati svoje simptome iU zmanj.evati vznemirjenje o S tehnikama samoopazovanja (self-monitoring) in samoin.rukcij (selfN instructional training) se otroke usmerja v to, da opazujejo svoje stanje vznemirjenosti ga pove.ejo z obstojeeim eustvenim stanjem, prepoznavajo svoje tipiene situacije ki jim vzbujajo obeutja jeze ali frustriranosti, ter ob tem uporabljajo inhibicijsk samonavodila (Stop!, Premisli!, Kak.ne mo.nosti imam?) o Za uspe.nej.e sooeanje z anksioznimi obeutji se pogosto uporablja treningHrelaksacije, prilagojene trokovi razvojni stopnji. Velikokrat se medsebojn 1 kombinirajo progresivna mi.iena relaksacija, tehnike dihanja in imaginacija. . pomoejo tehnik modeliranja pa se otrokom demonstrira .eljene strategije za sooeanj" v situacijah strahu in stresa, otrok pa kasneje te strategije imitira (v postopne . izpostavljanju glede na hierarhijo zanj ogro.ujoeih situacij) o Otrok lahko opazuje .ive modele ali simboliene preko video posnetkov, ko1 najbolj ueinkovito za anksiozne in depresivne otroke a se je pokazala vloga terapevt kot modela, ki se sooea z otrokovimi stresnimi situacijami, ob tem opisuje svoj" obeutke, jih predeluje skupaj z otrokom in poka.e svoje naeine spoprijemanja te . obvladovanja situacije o Pri anksioznih otrocih so pomembne .e tehnike igre vlog, izpostavljanje inHvivo ter feedback in pogojevanje, ki slu.ita predvsem za vzdr.evanje .eljeneg vedenja o Kendall (1993) navaja, da so star.i anksioznih otrok, ki so bili dele.n kombinacije naslednjih vedenjskih in kognitivnih tehnik (kognitivne: samoin.trukcij" in tehnike re.evanja problemov; vedenjske: relaksacija, izpostavljanja iU nagrajevanja), poroeali o pomembnem zmanj.anju anksioznosti pri otrocih. Otroc sami pa so na lestvicah samoocenjevanja dosegali bolj.e rezultate, po stiski iU patologiji so se uvrstili znotraj meja normale. Pomembno se je zvi.ala tudi njihov spretnost spoprijemanja in sooeanja s te.avami. Primerajva diagnoz pred in p 1 tretmaju je pokazala, da 64 % otrok, vkljueenih v terapijo, po tretmaju ni vee imel 1 diagnoze anksioznost o Depresivnostf Pri depresivnih otrocih opa.amo distorzije v atribucijah (so bolj depresogene; njiho . lokus kontrole je eksternalen; razloge za pozitivne dogodke pripisujejo zunanji . dejavnikom, za negativne pa samemu sebi). Samovrednotenje je zelo nizko, z visokim standardi, veliko je samokaznovanja, njihova prieakovanja glede prihodnosti s 1 negativna o S kognitivnimi in vedenjskimi tehnikami se pri depresivnih otrocih sku. 86fL. Rotvejn Paji prekiniti pasivnost (tehnike naertovanja aktivnosti) in razvijati predvsem spretnost samonadzora (tehnike samoopazovanja s poudarkom na pozitivnih dejanjih, mislih vedenju; tehnike samovrednotenja s poudarkom na zmanj.anju standardov oz o kriterijev; tehnike samopodkrepljevanja in asertivni trening). Ob tem so za depresivn" otorke pomembne .e tehnike socialnih spretnosti, zlasti metode vzpostavljanja iU vzdr.evanja interakcij, tehnike obvladovanja konfliktov, imaginacije in tehnik" kognitivnega restrukturiranja, vkljueno s sooeanjem o pomanjkanju dokazov z njihove izkrivljene percepcije o Hiperkinetiena motnjaf Impulzivni, nemirni otroci (ki jih po mednarodnih klasifikacijah bolezni ICD 10 iU DSM IV lahko uvrstimo v kategorijo otrok s hiperkinetieno motnjo oziroma motnj 1 pozornosti s hiperaktivnostjo ali brez nje) pogosto reagirajo brez premisleka, te.av" imajo (Barkley, 1998) predvsem s vzdr.evanjem pozornosti in vztrajnosti s inhibicijsko kontrol 1 s s prilagajanjem stopnje vznemirjenosti doloeeni nalogi ali zahtevam situacije o To se ka.e v njihovem hitrem delovanju brez premisleka, pomanjkljivosti pr re.evanju problemov zlasti zaradi pomanjkanja predvidevanja in naertovanja, . prilagajanju vedenja in samoregulaciji. Otroci z motnajmi pozornosti iU hiperaktivnosti ne zmorejo kognitivno predelati lastnega vedenja, se ustaviti pogledati, prisluhniti. Zato je terapija otrok s hiperkinetieno motnjo usmerjen predvsem na izgradnjo samonadzora, pri eemer je glavni poudarek na kognitivniO procesih (re.evanje problemov in predvidevanje posledic svojih dejanj) kot tudi n samoopazovanju vedenja o Prikaz primera kombiniranja vedenjskih in kognitivnih tehnik pri vodenju skupineHnemirnih otrok V obravnavi nemirnih otrok se obieajno uporabljajo razliene vedenjske in kognitivn" tehnike, ki se med seboj kombinirajo, dopolnjujejo in individualizirajo. Poudare vedenjskega dela terapije je, da se s pomoejo zunanjih kriterijev vpliva na otrokov 1 vedenje (jasna navodila, pravila, posledice, doslednost vzgojnih postopkov pogojevanje). Kognitivni del pa je usmerjen v vzpostavitev otrokove notranje kontrole o Za razvoj samokontrole in uspe.nega re.evanja razlienih .ivljenjskih problemov s" sku.a vzpodbujati naslednjih .est splo.nih ve.ein (Ania, 1990) 1 o doloeanje problema 2 o pristop k problemu Tehnike v vedenjski in kognitivni terapijiH7 3 o usmerjanje pozornosti 4 o predpostavke o mo.nih naeinih obvladovanja te.av 5 o prepoznavanje in popravki napak v re.evanju 6 o samopodkrepitev o Princip dela v skupini nemirnih otrok, ki jo vsako .olsko leto vodim . Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in star.e, temelji na naslednjih vedenjskiO in kognitivnih tehnikah 1 o Re.evanje problemov o 2 o Kognitivno modeliranje o 3 o Samoin.trukcije o 4 o Tehnike podkrepljevanja s samopodkrepljevanje s nagrajevanje - .etoniranje o Tehnika samoin.trukcij je zasnovana na verbalni mediaciji . uporabi govor kot notranjega (internaliziranega) regulatorja in orodja mi.ljenja. Tehnika tako razvij zavestno in kontrolirano usmerjanje notranjega govora pri sistematienem re.evanj problemov, saj temelji na preprieanju, da so emocije in vedenje pod vplivo . notranjega govora, ki se v eloveku internalizira med razvojem, predvsem na osnov lastnih izku.enj in povratnih informacij okolja o Raziskave (Camp, Blom, Herbert in van Dorninck, 1981; Kendall in Braswell 1985) ka.ejo, da je ueenje glasne verbalizacije inhibicijskih navodil lahko ueinkovit 1 .e v pred.olskem obdobju. Ugotovili so, da otroci .e takrat svoje naloge ob moteeiO pogojih re.ujejo uspe.neje, ee uporabljajo naueene samoin.trukcije (navodila samem sebi), s pomoejo katerih se vodijo skozi posamezne stopnje re.evanja. CopelanB (cit. po Goldstein in Goldstein, 1989) je na osnovi Kohlbergejeve klasifikacije opravil raziskavo o zasebnem govorjenju .estnajstih hiperaktivnih in nehiperaktivnih deeko . pri prosti igri. Ugotovila je, da hiperaktivni deeki govorijo vee kot nehiperaktivni iU uporabljajo vee vzklikov in opisov, ki se nana.ajo na okolje in nase, ne pa na sam 1 izvajanje in naertovanje svojih dejanj. Avtorica predpostavlja doloeen generaln oziroma specifieni kognitivni zaostanek pri hiperaktivnih deekih. Camp ugotavlj (Camp in dr., 1981) visoke razlike v kognitivnem modelu tudi pri agresivnih iU neagresivnih deekih. Ugotavlja, da agresivni deeki ka.ejo pomembnej.e hitrej. " reagiranje, vee irelevantnih komentarjev med delom, re.evanjem nalog, ni.je dose.k" na WISC-u, vendar poudarja, da to ni glavni kriterij za razlikovanje med agresivnim in neagresivnimi otroci o Prve terapevtske programe, zasnovane na samoin.trukcijah, sta izdelal Meichenbaum in Goldfried (Meichenbaum, 1977) in so bili namenjeni impulzivni . otrokom. Ugotovila sta, da je trening s tehnikami samoin.trukcij pomembno izbolj.a ueinkovitost impulzivnih otrok pri re.evanju raznovrstnih nalog. Njuni programi s 1 L. Rotvejn Paji imeli naslednje cilje s s s s usposobiti impulzivne otroke, da bi uporabljali verbalna samonavodila in d bi nanje pravilno reagiralie izbolj.ati druge posredne ve.eine za uporabo notranjega govora, ki pripomorej 1 h kontroliranju vedenjae odpraviti pomanjkljivosti v razumevanju situacije vzpodbujati otroke k samopodkrepljevanju za primerno vedenje. V programih se uporabljajo samoin.trukcije, ki vsebujejo naslednje element" (Ania, 1990) s vpra.anja o naravi in zahtevah naloge s odgovore na vpra.anja v obliki kognitivne vaje s samonavodila v obliki vodenja skozi vsako stopnjo izvr.evanja naloge s samopodkrepitev o Pri tem tehnike samoin.trukcij .e vkljueujejo tudi tehniko re.evanja problemov ki sta jo avtorja . D.Zurilla in Goldfried (cit. po Ania, 1990) definirala ko1 usposabljanje otroka, da postane sam svoj terapevt. Tehnika uei sistematieen strukturiran pristop k re.evanju razlienih problemov, tako kognitivnih kot socialniO oz. medosebnih. Problem tako predstavlja situacijo, na katero se je treba odzvati iU jo re.iti. Pri tem je pomembno, da se s problem prepozna, definira, formulirae s osredotoei na mo.ne re.itve, pri eemer se vzpodbuja k iskanju veeih mo.niO poti in k predvidevanju posledic posameznih mo.nostie s odloei za najbolj.o mo.noste s izbrana re.itev preveri o Tehnika re.evanja problemov je kljueni element v veeini vedenjskih in kognitivnihHintervenc.H Ob tehnikah samoin.trukcij in re.evanja problemov se uporablja .e tehnikaHmodeliranja oziroma ueenja po modelu (Bandura, 1969), ko voditelj predstavlj otrokom model, ki se sooea z doloeenim problemom. Ob tem glasno verbalizir svoja razmi.ljanja, dileme in odloeitve ( s eimer otroku demonstrira svoje kognitivn 1 procesiranje) ob seveda sistematienem re.evanju nalog. Pri tem je pomembno, d model otroka ne uei neposredno, ampak mu samo poka.e kak.no od mo.nih pot skozi nalogo. Hkrati se namensko sooea z ovirami, spodrsljaji, frustracijami in s" sku.a uspe.no spoprijemati z njimi - tako otroku ka.e mo.ne .coping. strategije o Hkrati se uporabljajo tudi tehnike podkrepljevanja, ki son pomembne z utrjevanje in ohranjanje na novo naueenega pristopa. Pomembne so zlasti za ueenj" Tehnike v vedenjski in kognitivni terapijiH89f otrokovega samonagrajevanja - vzbujanja obeutkov zadovoljstva ob uspehu, ka . stopnjuje otrokovo samozaupanje, samoueinkovitost, motiviranost in pozitivn 1 samopodobo o Tehnike re.evanja problemov, modeliranja in samoin.trukcij se v skupin kombinirajo in postopoma izvajajo v vee fazah 1 o Model (terapevt) najprej samostojno re.uje nalogo, glasno verbalizira, otro ga opazuje. Ob tem demonstrira tehniko re.evanja problemov, ki se odvija . veeih stopnjah s definiranje problema (.Kaj je moj problem, naloga?., .Kaj mora . narediti?.) e s iskanje vee mo.nih re.itev (.Kako lahko to naredim?., ki je . zaeetnih fazah usmerjeno predvsem v produciranje veeih mo.niO re.itev, kasneje pa tudi v vrednotenje posameznih alternativ in . izbor najbolj.e re.itve - naert) e s vodenje skozi re.evanje (.Ali delam po naertu?., .Nie drugega n pomembno., verbalizacija postopkov izvajanja) e s samovrednotenje (.Kako mi je .lo?.) o 2 o Otrok re.uje isto nalogo, model ga glasno usmerja o 3 o Otrok glasno daje navodila sam sebi in re.uje nalogo ob upo.tevanj sistematienega pristopa o 4 o Otrok re.uje nalogo ob .epetanju navodil o 5 o Otrok re.uje nalogo molee, ob tem pa uporablja notranji govor o Ta proces je dolgotrajen, uei se ga postopoma. Otroci v posameznih fazaO potrebujejo veliko vaje in utrjevanja ter eimvee prenosa v vsakodnevne domaee iU .olske situacije o Literaturaf Ania, N. (1990). Praktikum iz kognitivne i bihevioralne terepije III [Handbook ofHcognitive-behavioral therapy III]. Zagreb: Dru.tvo psihologa Hrvatske o Bandura, A. (1969). Principles of behavior modification. New York: Holt, Rinehart Winston o Barkley, R.A. (1998). Attention-deficit disorder: a handbook for diagnoses and treatment.H New York: Guilford Press o Camp, B.W., Blom, G., Herbert, F. in van Dorninck, W. (1977). Think aloud: A progra . for developing self-control in young aggressive boys. Journal of Abnormal ChildHPsychology, 5, 157-168 o Carr, A. (1998). The handbook of child and adolescent clinical psychology. London Routledge o Douglas, V.I. in Peters, K.G. (1979). Toward a clearer definition of the attention deficit ofH 90fL. Rotvejn Paji hyperactive children: Attentional and the development of cognitive skills. Ne . York: Plenum Press o Goldstein, S. in Goldstein, M. (1989). Managing attention disorders in children. Ne . York: Wiley o Kendall, P.C. (1993). Cognitive-behavioral therapies with youth: Guiding theory, curren1 status, and emerging developments, Journal of Consulting and ClinicalHPsychology, 61 (2), 235-247 o Kendall, P.C. in Braswell, L. (1985). Cognitive-behavioral therapy for impulsive children,HNew York: Guilford Press o Mahoney, M.J. (1977). Some applied issues in self-monitoring. V J.D. Cone in R.P o Hawkins (ur.), Behavioral assesment: New direction in clinical psychology (str o 245-254). New York: Brunner/Mazel o Maichenbaum, D. (1977). Cognitive behavior modification: An integrative approach. Ne . York: Plenum Press o Prispelo/Received: 27.06.200a Sprejeto/Accepted: 07.02.200b