JUBILEJNA BRALNA ZNAČKA V  str. 3
IZLET NA GORIČKO PA MALO DALE str. 4-5
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 30. maja 2002  Leto XII, št. 11
Porabski dnevi - malo ovak
LJUBLJANSKI MADRIGALISTI V PORABJI
Zveza Slovencev na Madžarskem je 1992. leta organizirala najprve Porabske dneve, od tistoga mau je vsakšo leto slejdnja Sobota pa nedela namenjena tej prireditvi. Kulturni program letošnji Porabski dnevov je biu ovakši kak smo sé dotejgamau nayadilL Prejš-nja leta so te dneve organizirali s čüjem, naj sé ohranja ljudska kultura, zatok so šegau meli nastopiti folklorne skupine, ljudske pevke, ljudska mužikaš.
Letos je biu naš gost na Porabski dnevaj en trno dober zbor iz Ljubljane, komorni pevski zbor Ljubljanski madrigalisti. Te pevski zbor je lani biu 10 lejt star, spejva madrigale, tau so pesmi, stere so začnili spejvati v drugi polovici 16. stoletja pa v prvi polovici 17. stoletja na Talanjskom. Spejvajo je večglasno, tri ali celau šestglasno.
Ljubljanski madrigalisti dosta ojdijo po tekmovanja) (versenyeken), gde dosega-jo lejpe rezultate. Večkrat so že bili na Talanjskom, v Francija v Španjolskom, na Nemškom, v Angliji. Lani so v Angliji dosegli prvo mesto na enom mednarodnom tekmovanja doma so tö prvi bili na mariborskom tekmovanji Naša pesem, stero mi tö leko gledamo po televiziji.
Od lani mau ma zbor nauvoga dirigenta. Walter Lo Nigro sé je naraudo v Trsti v Italije včiu sé je v konzerva-toriumi Giuseppe Tartini pa na Nemškom v Salzburgi. Svojo znanje je izpopolno v Ameriki tö.
Zbor je meu skurok eno-vömi koncert, spejvali so nemški, latinski, slovenski. Na programi so meli dvej skladbi madžarskoga avto-ra Gyögya Orbána tö.
Organizatori so meli boja-zen, ka de program pretež-ki, prezahteven za našo publike, dapa moramo sé navadi, ka obstaja ovakšen, drugi nivo, druga kvaliteta zborovskoka popejvanja tö, kak smo ga mi navčeni. Tistim, steri so prišli na koncert, je nej žau bilau, zado-voljstvo sé je čülo z dugoga ploskanjatö.
Vsikšo leto sé na Porabskij dnevaj prejkda priznanje »Za Porabje«. Letos sta priznanje dobüi Valerija Perger, višja svetovalka za porabsko narodnostno šolstvo pa Klara Fodor, Sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem.
O sobotni programaj na Porabski dnevaj (vaške igre na Gorenjom Seniki, nogomet-ni turnir v malom nogometi v Števanovcaj) te leko šteli v naši naslednji novinaj.
Marijana Sukič
2
Dobronamerna pobuda za bogatejše sodelovanje
Gda sé obliska, grmi pa treska
Lanski pogovor z dr. Karlom Gadanyijem, novim rektor-jem Visoke šole Dániel Ber-zsenyi, na začetku ravnokar končanega študijskega leta sem sklenil z mnenjem, da je razdalja med Monoštrom in Sombotelom enaka kakor med Sombotelom in Monoštrom. S tem sem želel opo-zoriti na šibko sodelovanje med Porabjem in Visoko šolo Dániel Berzsenyi, kjer je tudi katedra za slovenski jezik in književnost.
Tisti, ki sé ukvarjamo s pi-sanjem o manjšinah na Madžarskem že nekaj desetletij, imamo v spominu drugačno vlogo slovenske katedre v Sombotelu od sedanje. To so bila leta, ko v Porabju še ni bilo narodnostno organizacij in leta, ko je bilo na slovensko katedro vpisanih večje število študentov, ki so ob študiju pripravljali tudi kulturne prireditve za mlado in odraslo publiko. Tudi za počastitev slovenskega kultumega prazniku, Prešernovega dne, v Porabju so kar nekaj let skrbeti iz Sombotela.
Organizacijsko in vsebinsko sé je položaj spremenil po ustanoviti Zveze Slovencev pred dvanajstimi leti in Državne narodnost^ samouprave na Gomjem Seniku. Zveza Slovencev je v novih razmerah zastavila dejavnost na široko in vzpo-dbudila kulturno življenje domala v vseh porabskih naseljih, v novejšem času pa tudi v drugih madžarski mestih, kjer živijo Slovenci, denimo v Mosonmagyaró-váru, Sombotelu in Budimpešti.
Če ne bi bilo mednarodnih slavističnih dnevov, če slovenska katedrane bi vzomo sodelo vala z mariborsko Pedagoško fakulteto in če sé ne bi za študij v Sombotelu odločalo iz leta v leto manj mladih iz Porabja, bi na Visoko šolo Dániel Berzsenyi
marsikdo pozabil ali bi jo omenil le mimogrede. Ne-koliko grobe, vendar precej točne ugotovitve.
To pa, sem prepričan, ni dobra niti za visokošoísko ustanovo v Sombotelu, niti za Porabje, kar priznava tudi njen rektor dr. Karel Ga-danyi. Celo več: iskreno podpir a predlog podpisane-gá, da bi organizirali pogovor - kraj ni pomemben - na katerem bi temeljito pregle-dali možnosti, kako nanovo zastaviti sodelovanje med slovensko katedro visoke šole Dániel Berzsenyi in Porabjem, z Zvezo Slovencev, Državno samouprave, šolati, kulturnem skupinam! in mediji.
,,Ko sem kandidiral na rek-torsko mesto, sem izjavil, da bo naša šola odprta v domači in mednarodni prostor. Tako imamo ob sporazumu o sodelovanju z mariborsko Pedagoško fakulteto sporazume z Že-lezno in Zalsko županije), s Sombotelom, Zalaegersze-gom in Nagykanizso. Ne Vidim razloga, zakaj ne bi podpisali sporazuma o sodelovanju s Porabjem, z Zvezo Slovencev in Državno samoupravo. V mislili nimam nače/nega spora-zuma, ampak dobropredi-skutiran inpremišljenprogram, v katerem bomo videti vsebinski pomen vsi podpisniki, ” ponuja v pre-sojo svoj pogled na sodelovanje rektor dr. Karel Ga-danyi.
Namen tega pisanja ni v pos-redovanju ali vsiljevanju konkretno predlogov, am-pak v načelni pobudi, ki te-melji na spoznanju, da bi bilo za Porabje koristno (O pametno), če bi narodnost-ne organizacije znale izko-ristiti intelektualni poten-cial Visoke šole Dániel Berz-senyi v kulturnem, medij-skem, znanstvenem O na še
katerem področju, pred-vsem pa v izobraževanju. Zlasti v izobraževanju v na-rodnostnem šolstvu so raz-mere - z nekoliko pesimiz-ma - dosegle stopnjo, ko bi bilo težko še slabše, kot je, ker tedaj ne bi bilo ničesar ali pa bi bO na ravni Slovencev v avstrijski zvezni deželi Štajerski. Ni posebno razlagati, kako dvigniti raven narodnostnega šol-stvav Porabju, ni preprosta, ampak želo O še enkrat želo zapletena zadeva, vem pa tudi, da že sedanja madžar-ska zakonodaja omogoča kakovostnejši pouk mate-rinščme Porabskim Slovencem. Zadnja leta kažejo, da so v Porabju sposobni ures-ničiti zahtevne naloge O projekte, ki nišo bO sprejeli s politično naklonjenostjo, denimo samostojni slovenski radijski program v obliki, kakršne še nima nobena od trinajstO uradno priznanO manjšin v državi. Budimpe-šta sé še obotavlja pri sis-temskem zagotavljanju de-narja za slovenski radio, a bo morala prej ali slej po-pustiti, v Monoštru pa bo nastala sodobna slovenska radijska postaje Za zaključek naj sé vmem k osnovnemu namenu tega zapisa, k vzpodbudi, da bi za skupno mizo, tudi Večkrat, če bo posebno, sedli narod-nostni predstavila porabskih Slovencev (ne glede na stopnjo v hierarhiji ali for-mainem zastopstvu) O Vodstvo Visoke šole (z vsemi na slovenski katedri) O sé pogovarjali O pogovorih za sodelovanju Ne zato, da bi imeu v svoji bilanci enega ali nekaj sestankov več ali da bi podpisali sporazum zaradi sporazuma, ampak zaradi sodelovanja v prid vsem partnerjem pri spora-zumevanju, predvsem pa v dobra Porabskim Slovencem.
Koliko O če sem pri tej pobudi naiven, bo pokazal čas.
eR
Tüj je prava sprtolejt. Majuš. Trno lejpo je vse. Človek je rad vanej, rad gleda, če je kaj posado, kak vödé. Če rejsan največkrat trava bola raste kak kakša šalata ali kaj drugo, vrag si z njim. Vej pa travo leko človek vöstrga. Samo ka je tau tü istina, kak je lepši cajt, kak bole prauti leti demo, vsevečkrat sé gnauk samo zmejša cajt, sé obliska, grmij treska tak, kanejgatakšogačloveka, steri bi sé toganej bojol
Letos, Zdaj sprtolejt, sé je že rano Zgodilo, ka je obliskakg grmelo, treskalo. Baugi vala, pri nas je tau samo lejpi dež prineso, ka je naša zemla tak želejla kak turist vodau | Sahari. Zdaj sé pa vse zeleni, vsi čakamo, ka de nam pauv samo tak „vöskako” iz zemle pa raso na našo veselje pa na hasek tü. Samo ka! Buma sé je že Zdaj Zgodilo tüj v rosagi, ka je lagvo vreme, viher, dež edno ves tak potono, ka so edno blato postali. Tak ka so po potaj ojdti nej mogli, šanci pa paut so gnaki bO, v ramaj je tü puno blata bilau. Večkratpravimo, ka prej tau je tam bilau, tau sé nam ne more zgoditi. Nej gvüšno. Po mojem mo buma mogli pripravleni biti na takše nesreče. Stoj bi leko Zdaj pravo, kak sé pa na takšno leko pripravi^ kak sé leko od takšega abaš?
Ge sam tü nej tak mislila, ka geste takšo, ka bi leko edno velko povauden ali eden velki ogenj, točo nazaj zdržo. Tau pa buma vejm, ka gda sé velka nesreča zgodi, komi ram zgori ali vodapotoni ram, velki, stauprocentni kvar sé napravi. Če sé lüdam zošika vujdti, morejo živeti tadala. Kelko pá kelkokrat čüjemo, ka so lüdje nej zavarovali (biztosították) svojo vrejdnost, svoj ram, auto pa tak tadala. Gda pa nevola nut vdari, te sé pa nrndar ne znamo zgrabo. Zdaj te mislili, ka sam ge kakši agent (ügynök) pri kakšoj Zavarovanje! Nej. Nikak je nej od toga guč. Eške tau tü Znam, ka so ništerni Zavarovanje tü hamiške. Papir, pogodbo, steri podpišemo, največkrat ne preštemo dobra. Te pa, če je rejsan velka nevola, gorpridemo, ka Zavarovanje ne vela za tau, za tisto.
S tejm vred je pa ja potrejbno svoje vrejdnosti zavarovali Ka če nej, človek naleki na kaudoški bot pride, kak šegau majo povedati.
I.B.
RADIO MONOŠTER UKV(FM) 106,6 MHz Od pondejlka do Sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo od 12. do 14. vöre.
_________ FM _____________
88 92 96 100	104 4»	108
RADIO MONOŠTER	106,6 MHz
Porabje, 30. maja 2002
Jubilejna 15. bralna značka v Porabju
13. maja so Porabje že petnajstič obiskali ustvarjalci in poustvarjalci slovenske književnosti, da bi na čisto poseben način Porabskim šolarjem omogočili doživljanje slovenske umetniške besede ali zgolj slovenske govorice, ki, na žalost, vse prehitro izginja s hodnikov porabskih šol. Učenci tudi skupaj z učitelji preberejo kakšna krajša slovenska literarna dela in sé o njih pogovarjajo pri urah slovenskega jezika. Pred obiskom slovenskih književnikov pa sé posvetijo ustvarjanju najavljenega gosta. Izbire med ustvarjalci so včasih srečne, tü in tam pa manj. V tem jubilejnem letu smo prišli do pomembnih spoznanj v zvezi s tem.
Letos so Porabje obiskali pisatelja Karolina Kolmanič in Vitan Mal in lutkovno gledališče Mini teater igralca in režiserja Roberta Waltla. Na gomjeseniški šoli sé je ustali pisatelj Vitan Mal. Učenci ga poznajo predvsem po filmih Sreča na vrvici in Poletje v školjki. O tem so sé z
njim tudi pogovarjali, saj so si pri urah slovenskega jezika filma ponovno ogledali. Pisateljico Karolino Kolmanič pa smo napotili na monoštrske šolo, kjer so jo, poleg monoštrske! osnov-
nošolcev, ki sé tičijo slovenski jezik, čakale še nekatere dijakinje gimnazije.
Najbolj živahno pa je bilo na Števanovski šoli, saj je tja prišlo kar pravo poklicno gledališče. Učenci so z zanimanjem opazovali, kako sé njihova majhna telovadni-
ca spreminja v pravo gledališko dvorano, s kulisami in reflektorji. Napovedovala sé je lutkovna predstava, uprizoritev Grimmove pravljice Žabji kralj... Včasih sé zgodi, da poljubiš žabo in ta
sé spremeni v princa ali princeso, mogoče pa je tudi, da poljubiš princeso in sé spremeni v žabo. Samo resnična ljubezen lahko naredi čudež... In smo tričetrt ure dobesedno uživali prav vsi, učenci, učitelji in drugi prisotni. Domiselna scena, vrh-
unska igra, prekrasen, jasen in razločen, glas igralca Roberta Waltla - tö so le skromne besede, s katerimi lahko opišem naše doživetje. Navdušenje je bilo popolno in takoj sé mi je utrnila misel, da je tö tisto, kar lahko otroke pritegne in jim ponudi možnost prijetnega srečanja, upam, da mogoče celo zanimanja za slovenski jezik. Pripeljati res dobre slovenske ustvarjalce sem, v Porabje, s tem prihraniti čas in denar, tö bi morda bil dobronameren nasvet tistim, ki si tö zamišljajo in izvajajo drugače. Res, Mini teater nas je popolnoma očaral. Upam, da bodo tö ali katerokoli njihovo predstavo imeli priložnost videti tudi drugi Porabski šolarji. Števanovčare, ki so, mimogrede, sami predlagali tö izbiro, so imeli res srečno roko. Z veseljem sem jim privoščila ta užitek.
Zveza Bralnih značk Slovenije pa je Porabskim šolarjem podarila tudi kup lepih darilc: knjige, zvezke, značke in še kaj, za kar sé jim
lepo zahvaljujemo. Prav tako je vsako šolo z monografijo Murske Sobote obdarila Mestna občina Murska Sobota. Tudi njim hvala.
In kako z našo slovensko Bralno značko naprej? Bo doživela še kakšen lep jubilej? Upajmo. Sprejemanje slovenske besede na igriv in zanimiv način s pomočjo lutk, dobrih ustvarjalcev, tö je morda usmeritev, ki bo pritegnila. Zavedati sé namreč moramo, da učenci, ki sé šele učijo slovenski jezik, lahko z zanimanjem sprejmejo le tisto, kar je jasno, privlačno, igrivo in razumljivo. In za naslednje leto, upam, da bomo imeli tudi 16. bralno značko, moramo že Zdaj razmišljati v tej smeri.
Hvala vsem, gostom iz Slovenije, šolam, učiteljem in učencem, pa tudi naši požrtvovalni Klari za ta lep dan. Skupaj, v iskrenosti in razumevanju, jih bomo imeli še mnogo.
Valerija Perger
»Ene so brbláve bile, druge so pa samo ja pa nej gunčale”
V Porabji sé mlajši na tri šaulaj včijo slovensko rejč, na varaškoj, števanovskoj pa gorenjoseničkoj. Od prvoga do osmo-ga klasa je tau kakši stautresti mlajšov.
Državni pedagoški inštitut (OKSZI) vsakšo leto organizira za sedme pa osme razrede tekmovanje v slovenščini, gde šaularge leko pokažejo, kak znajo svojo materno rejč.
Tau tekmovanje ma dva tala, v prvom tali mlajši pišejo najprva jezikovni test, po tistom pa spis (fogalmazásj. Té prvi tau največkrat opravijo marciuša ali apriliša na šaulaj, majuša sé pa srečajo v Slovenskom daumi v Monoštri.
Na letošnjom ustnom deli so šaularge dobili tri naloge, najprva so mogli gunčati o vsak-danešnji temi (daum, šaula, ves, prijatelj ali prijateljica, držina) ali o tom, ka delajo, če majo dosti svobaudnoga časa, ali so mogli notapokazali sami sebe.
Pri drügoj nalogi smo bili na tau najgeri, kak poznajo mlajši svojo ožjo domovino, Porabje. Tü je tö več tem bilau (Kulturno življenje v Porabji, Šege in običaji, Porabske pravljice itd.).
Tretjo nalogo so dobili v madžarskom jeziki, tau je bila situacija, stero so potem mogli slovensko tazašpilati. Tü sé je naj-bola pokazalo, stero dejte kel-ko vej slovenski, kak sé gomaj-de. Edna deklica je mogla k slovenskomi barbejri, doktori titi pa ma raztomačiti, ka go boli, druga je mogla po telefoni pozvati mamo, stere nej bilau doma, zatok je mogla na telefonski tajnici pistiti sporočilo. Ena deklica je mogla v Ljubljani ha banki pejneze menjavati, druga enotni Slovenci raztomačiti, gde je v Monoštri železniška postaja. Pri tej nalogi sé mi je najbola vidla edna deklica z Gorenjoga Senika, stera sé je tak flajsno ^potegnila, ka ji nej trbelo dosta gunčati, ka smo sé vsi smejali. Gda go je
tihinec spitavo, gde najde v Varaši panauf (železniško postajo), vejte, ka je odgovorila? »Ne bojte čemerni, dapa ge sam nej v Varaši -doma pa ne vejm. Pitajte kakšnoga Varašanec« Steri smo bili v žiriji, smo nej
Pa tü je buma volka razlika bila. Ene deklice so prav brblave bile pa so sé nej postraši^, druge so pa samo ja pa nej gunčale. Tü sé je najbole čülo pa vidlo, s sterimi mlajši, če kauličkaj malo, dapa gučijo doma
dajo, sé navčijo. Dapa trno važno (fontos) je, naj mlajši vejo, ka sé včijo pa Zakoj sé včijo. Zatok je pa nej vseedno, ka pa kak jim vödajo, kelko jim pomagajo. Če sé dejte kaj lagvo navči, je nej samau krivo. V tejm je najvekša odgovornost leranc pa školnikov, steri slovenščino včijo po naši šaulaj.
Na letošnjom tekmovanji je bilau sedem mlajšov, štirge z gorenjeseničke šaule, tri pa s števanovske.
Najbaukša med njimi je bila Kitti Virovec, druga je bila Kati Čato, bejdvej sta s seničke šaule. Tretjo mesto je dobila Erika Dončec s števanovske šaule. Naj napišem eštje menje drugi mlajšov tö, steri so tekmovali, če so rejsan nej bili med najbaukši, si tau zaslüžijo. Tau so bili Adrien Lazar, Žuža Zankoč, Agica Holec pa Tomaž Mižer.
M. Sukič
samo na tau najgeri bili, ka so slovenski, steri pa vejo samo sé mlajši navčili, liki na tau tö, tisto, ka so sé v šauli navčili, kelko razmejo, kak sé gomaj-	Tau sé je tö dobro pokazalo, ka
dejo, če takša pitanja dobijo, so mlajši flajsni, če jim lerance na stera so sé nej pripravlali. ali školnicke kaj vödajo, gor-
Porabje, 30. maja 2002
4
Izlet na Goričko
Kazahstanski predsednik obiskal Slovenijo
Na povabilo predsednika Milana Kučana je bil na prvem uradnem obisku v Sloveniji kazahstanski predsednik Nursultan Nazar-bajev. Predsednika sta po srečanju povedala, da je obisk dober začetek za okrepitev dvostranskih odnosov na vseh področjih, predvsem pa na gospodarskem. Nazarbajev, ki je izpostavil napredek obeh držav v zadnjih letih, je ob tem poudaril, da je stopnja gospodarskega sodelovanja med državama za obe strani nezadovoljiva. Kučan pa je dejal, da si Slovenija v okviru prizadevanj za okrepitev odnosov z neevropskimi državami prizadeva za boljše sodelovanje s Kazahstanom kot pomembno evroazijsko državo. Nazarbaje-va je na gradu Brdo gostil tudi premier Janez Drnovšek. Gostu je predstavil trenutno stanje v slovenskih pogajanjih za vključitev v EU, slovenski pogled na položaj v JV Evropi ter razvoj odnosov med ZDA in Rusijo.
Minister Rupel na srečanju Evroatlantskega partnerskega sveta v Reykjaviku
V islandski prestolnici Reykjavik je potekalo dvodnevno srečanje zunanjih ministrov zveze NATO, ki so se jim pridružili kolegi iz 27 držav partneric v Evroatlants-kem partnerskem svetu (EAPC), med njimi tudi vodja slovenske diplomacije Dimitrij Rupel. Prvi dan srečanja je prinesel dogovor o novem svetu NATO-Rusija, v mnogočem pa je bilo priprava na novembrski vrh zavezništva v Pragi. Tudi na srečanju EAPC so se ministri ukvarjali s pripravami na preureditev partnerstva, ki bo potrebna po pričakovani odločitvi o širitvi v Pragi. Ministri EAPC so tako v sklepnem sporočilu zapisali, da se morata tako EAPC kot Partnerstvo za mir prilagoditi spreminjajočemu se mednarodnemu okolju ter da bi morala biti ta prilagoditev ena od pomembnih odločitev na vrhu v Pragi. Vodja slovenske diplomacije je imel ob robu zasedanja tudi dvostranske pogovore z ruskim kolegom Igorjem Ivanovom, skupaj z ministri iz Vilniuške skupine kandidatk za članstvo v zvezi NATO pa še srečanje z ameriškim državnim sekretarjem Colinom Powellom.
Državna slovenska samouprava je letos tü organizirala edno pot v Slovenijo za svoje člane, za lerance, školnike pa druge aktiviste. Vidli smo dosta lejpoga pa zanimive kraje.
Prva paut nas je pelala, kak vsakšo leto, do vinotoča Smodiš, gde so nas že čakali z dobra palinkov pa z zajtr-kom. Dja nikdar ne djem zajtrka, depa Zdaj sam sé tak natreskala, ka vse. Na telejri so bile domanje klobase, šunka, špejk, zaseka, dobre pogače in orejovi bejkline. Leko si brodite, ka sé človek ne more braniti tej dobrot. S punim želodcom smo sé pelali v Gomjo Radgono v vinsko klejt, gde sé šampa-njec redi. Meni sé je pa tau trno vidlo, zatok ka dja šam-panjec najbole rada mam. Tam nas je že čakala edna mlada deklina, ona nam je taprajla, kak sé ta dobra pijača dela.
Delajo dobra vina iz najbaukšoga grauzdja. Grauzdje majo kauli Radgone, majo več kak 300 hektarov goric in 55 hektarov djabok. V ednom leti naredijo 3 milijone litrov vina. Najoprvin smo si poglednili klejt pod skalo, toj sé zrejli radgonska peni-na. Tak pravijo šampanjci, steroga tü delajo. Klejt je pod Grajskim gričom, ime je daubo od grada, steri stoji nad njim. Klejt je stara 200 let, dugo je slüžila kak lede-nica.
1852. leta sé začne zgodo-vina radgonske penine. Alojzi Klenovški sé je te pršikalo odati prve glaže penine, ta penina sé zvala Kle-noškovapenina. Že Bleiwei-sove Novice so pisale od toga. Eden neznani novinar je tau napiso, ka strokovnja-ki več ne vejo razliko delati med francosko in radgon-sko penino. Klenošek sé je včiu v pokrajini Champagne na Francekom. Toga človeka so meli za dobroga vino-
gradnika pa za ešče bogšega hazarderja. Rad sé je špilo, etak je cejlo svojo erbijo, gazdijo zgübo. Dobili so jo Švicarji, držina Bouvier. Držina je bila bogata, etak so 1882. leta gora postavili svojo šampanjsko fabriko.
Od tistoga časa redno delajo penino v Radgoni.
Kak sé dela zlata penina gnesden v Radgoni?
Največ nücejo grauzdje chardonay. l4dnipredzori-tvijo ga poberejo, te je ešče nej Sladko, več kisline ma. Po trgatvi grauzdje pripela-jo v klet pa Včasik stiskajo z ročnimi prešami. Samo tisto ponücajo za šampanjec, ka
najoprvin vösprešejo. Tau sé vleje v hrastove bečke pa tü ostane do sprtolejti. Te sé šampanjec naleje v sedem deciliterske glaže. V vsakši glaž dajo dva procenta šam-panjskoga kvasa pa malo grozdnoga koncentrata. S
tem sé začne zoritev. Glaži so bili črni, tau pa zatoga vö-' lo, ka je kvas aklavi na sonce, tak sé pritisk v glaži ne zvekša. Te kvas pripelajo iz Francije, küpijo ga kak gra-nulat. Grauzdji sok s kva-som zrejli dvej leti. Po dvej leti te glaže dejajo na stoja-lo, steroga tö iz Francije pripelajo pa steroga je ženska gomajšla. Po tistim sé začne
čiščenje penine. Tau pome-j ni, ke eden delavec vsakši den mora te glaže malo go; ^strausiti in furton malo obrnauli. Tau štiri kedne dela. Tau vse z rokami mora delati. V klejti, stero smej poglednili, 6600 glažov le-
ko držijo.
Zakoj trbej trausiti glaže?\ Tau so nam tü vö ovadili.
Kvas sé nabere na glaž, in če ga strausimo, začne v glaži I kaulivrat ojdti. Po 18 vöraj] sé kvas pa na glaže zgrabi. Trausenje znauva opravi] kletar pa po štiri kednaj sé cejli kvas zbere na plastični štaupli. Po štiri kednaj glaže odnesejo na bokspalete, počakajo 10 dni, potistim pa iz šampanjca vö zemejo štaupli pa s tem sé šampanjec] oslobodi kvasa. Če je potrej- j bno, glaž dopunijo. Dopuni-jo pa z šampanjcom ranč tiste vrste pa zraven dajo naj-1 baukšo vino chardonay, ste-1 ra so napravili iz grauzdja j istega leta kak šampanjec. Istina je pa, ka Radgonska klejt dá zraven ešče druge I doúve, depa tau je ostala j njina skrivnost. Tej dolivil odločajo, če je penina süja, ekstra süja ali pausüja. Malo
Porabje, 30. maja 2002
5
... pa malo dale
Parlamantarne komisije potrdile ministrske kandidate
22. in 23. maja so v odborih madžarskega parlamenta potrdili ministrske kandidate. Glasovanje za in proti je bilo sorazmerno s sestavo odborov, opozicijski poslanci so večinoma glasovali proti.
Zunanje ministrstvo bo vodil Laszlo Kovacs, predsednik socialistov in zunanji minister Homove vlade, notranje ministrstvo bo vodila ženska, Monika Lamperth, članica socialistov. Na čelu ministrstva za pravosodje bo stal priznani advokat Peter Barandy, na čelu kulturnega ministrstva pa znani pisatelj Gabor Gorgey. Šolsko ministrstvo bo vodil Balint Magyar, član liberalcev, ki je to funkcijo nekaj časa opravljal tudi pod prejšnjo social-liberalno vlado. Finančno ministrstvo bo delovalo pod vodstvom Csabe Laszlo, ki je doma z Železne županije. Poleg ministrice za notranje zadeve bo v vladi še ena ženska, in sicer Judit Csehak, ki bo vodila zdravstveno ministrstvo. Prireditve, programi
•	30. maja sta Zveza Slovencev na Madžarskem in Mestna četrt Magdalena (Maribor) podpisali listino o sodelovanju.
•	30. maja je na Gornjem Seniku potekal seminar za vzgojiteljice in učiteljice prvega razreda, ki sta ga organizirala Vrtec Murska Sobota in Zavod za šolstvo iz Murske Sobote.
•	1. junija bo Mešani pevski zbor A. Pavel gostoval v Škofji Loki. Isti dan bo števanovska gledališka skupina nastopila v Budimpešti. Skupina bo gostovala pri slovenski samoupravi 18. okraja.
•	2. junija organizira samouprava v Števanovcih vaški dan.
•	Od6.do8.junijabopotekala po Sloveniji strokovna ekskurzija za porabske slovenske učitelje, vzgojiteljice, kulturne delavce in druge aktiviste. Ekskurzije, ki jo bo vodil dr. Jernej Zupančič, geograf Inštituta za narodnostna vprašanja, se bo udeležilo kakih štirideset ljudi.
Porabje, 30. maja 2002
lau v takšnem kratkom cajti gorzozidati edno cerkev. Fa-ra je mejla 1918. leta 1500 vernikov, gnesden majo samo 880. Tau je pa zatok, ka mladi odidejo z vesi, starci pa vömirajo. Do gnes je fara mejla tri evangeličanske župnike. Eden med tejmi je na Vogrsko odišo, faro je pa püsto. Telko vejo, ka njegva vnukica živi v Peči pa je lansko leto poiskala faro, gde je dejdek slüžo. Božo slüžbo zvekšoga majo v knjižnom geziki, Očenaš, ve-roispoved pa pesmi vsakšo paut majo v prekmurščini, po domanjom. Na velke svetke pa vsigdar majo božo slüžbo v prekmurščini. Istina kak je dühovnica pravla,
je že v glaži. V Radenci je vküper več hotelov, djeste takšni, gde sé samo tisti držijo, šteri sé vračijo, ka je drugi ne mautijo.
Zadvečerak smo šli v evan-geličansko cerkev v Gomje Slaveče, gde nas je že čakala edna ženska, düšna pastir-ka. Tau cerkev so zidali 1928. leta. V vesi živijo evangeličani, šteri so v Bodonce ali v Križevce ojdli k meši, dočas ka cerkve nej bilau. Vaščani so sé odlaučili, ka do meli svojo faro. 1918. leta sé je ustanovila fara, cerkev so leko začnili zidati 10 lejt kasneje. Zidala sé je pa 16 mejsecov. Med dvöma bojnama je nej leko delo bi-
leto evangeličani dejo v katoliško cerkev, drugo leto pa pridejo oni k njim. Zdavanje sé pa tak godi, če je sneja evangeličanka, te sé zdajo v njenoj cerkvi, če je pa katoličanka, te pa v katoličanskoj cerkvi. Evangeličani nemajo spovedar-nico, ne odijo k spovedi. Oni tak pravijo, človek sé na ednoj strani zaveda, vej, ka je napravo. Na drügoj strani pa leko, ka je nika napravo, pa ne vej, če je grej napravo. Bog je vsemogoče, bog prej vse vidi, ka smo napravili. Oni majo skupno spoved, dobijo štiri vprašanje pa si te leko zmislijo, komi so pregrejšili, komi morejo od-pistiti. Marije ne častijo, Bog je prej edini.
Potejm smo si poglednili najvekši grad v Sloveniji v vesi, štera sé Sama tak zove ka Grad.
Na konci programa so nas pri vinotoču Smodiš pá čakali z dobra večerjov. Te den smo dosta takšnoga vidli pa zvedli, kama bi ovak nej Prišli. Moremo sé zavadi gospodi Martini Ropoši, predsednik Državne slovenske samouprave, za tau lejpo paut, na štero je nas, kak Radio Monošter, tü
je malo žmetno tak predge napisali, pa sé te Včasik vküper zamota. Vsakšo leto gnauk vküper mašüveta s katoličanskim popom, edno
pozvau. Prišla sam domau z lejpimi spomini in tak mislite ka nej samo dja.
Valerija Časar
časa ešče čakajo, ka naj sé tau po cejlom šampanjri raz-trausi, potistim glaž dobi svojo formo pa dé za baute. V enom leti 250 gezero gla-žov šampanjca naredijo.
zmerili. Leko smo koštavali zdravo radensko mineralno vodau v takši formi, kak več stau mejtrov globoko vö-vre. Nistarni so prajli, ka je nej tak dobra kak tista, štera
Majo pa edno posebno vrsto šampanjca tü, tau je pa zlata penina rose. Dela sé pa iz modrega pinota. Te šampa-njec delajo 4 lejta, prvo leto so ga odati v trej kednaj. Druga znana radgonska penina je srebrna, stera sé dela iz laškega rizlinga in šipona. Ta sorta sé dela v bole kratkom časi pa ne nüca telko dela z rokami. Paulek šampanjca pa majo več fele vin, od traminca do janževca. Majo pa posebno vrsto tö, tau vino je napravleno iz grozdja, štero sé bere 6. decembra, tau je mikloževec. Letos je 150 lejt, ka je prvi šampanjec bijo narejan.
Vidli smo ešče edno lejpo vretino tam v klejti in tam smo si leko želeli nika, ka sé nam prej spuni. Gda smo že doste vidli in čüli, smo pa že buma žedni gratali in smo pili dober mrzeu šampanjec, ka smo že na teltja čakali.
Po tistim nas je pot pelala v Radence, gde so nam pokazali, kak sé leko vrači, če je stoj betežen. Ranč tisti den so meli edno mednarodno konference paderge, šteri srčne betežnike vračijo. Dosti lidam so krvni pritisk tü
6
Lepoto vsakši človek v sebi nosi...
Pesem ne pozna meja
Eške tisti tü, steri so ranč tam nej zdravi, gde človek ma za svoje čütenje „ koman-do”. Stoj bi leko pravo, ka ge tü nejmam na mesti svojo „komando”, svojo pamet. Tau tisti leko povej, steri je nej vido tisto, ka sam ge hvala Baugi vidla.
V nedelo, 12. majuša Popodneva, sé je dolenjiseniški kulturni daum napuno. Pa nej samo z gledalci, liki s tistimi tü, steri so zatok Prišli k nam, naj bi nam eden lejpi dvečerek sprajti, s puno lejpi doživeli. Betežniki pa sestre Psihiatrične bolnice iz Monoštra so Prišli k nam pa so približno dvej vöri dugi kulturni program dati. Večkrat sam si nej mogla pomagati, skonze so mi samo tak po obrazi tekle, tak kak če bi njim mujs bilau. Pa te prva liki bi mi tau nerodno bilau, sam vidla, ka so sé v dvorani buma eške moški tüj pa tam tü skoriti. Zakoj? Tau je žmetno razložiti. Človek more navzoči biti, čütiti tisto razpoloženje, ka takšega reda leko čütiš.
Te lejpi kulturni program so dati - leko povejmo - betežniki, ki so ranč tam nej zdravi, gde bi najbole potrejbno bilau. Pri pameti. Pa itak. Nindar znautra so čütiti, ka je njina misija (küldetés). Nisterni tak, ka so nazaj ča-rati (varázsolták) svoje prej-šnje poktice. Tej drugi pa majo žilo za pesem, za ples, za igro. Leko smo vidli prave „umetnike”, kakoti ka je v njigvom stanji že vse žmet-nejše. Med njinimi produk-cijami so bile ništeme na vi-sokom nivoji tö. Nepozabno mi je, kak so na oder pomagati - na oder dvej mati stumbi pelata - edno sploj drauvno, betežno žensko. Te je ona staupila k sinteti-zatori in je čüdovite zaigrala edno klasično pesem. Po tistim so jo mogli od stopaja do stopaja doj sprvajati z odra,
depa Zdaj je več nišče nej tau čüti), ka je ona fatična, betež-na ženska, liki vsakši je tau vido: ona zna trno lepau igrati.
V tej, približno, dvej vöraj smo vidli lejpe plese, komedije, recitacije pa eške dosta vse. Človek - ge sploj - sé zamisti. Mi, steri smo Zvün tiste „grajke”, gde so tej lüdje, mi si ne vzememo največkrat nej trüda pa nej batrivnosti, ka bi sé eden drugomi pokazali. Znam pa, ka vsakši človek ma v sebi nikšo žilo za nika. Pa tau tü, ka bi tüj pa tam rad tau pokazo drügim. Samo moremo sé potrüditi. Vej smo pa mi „slobaudni” lüdje. Naše namene, naše cilje slobaudno leko „na znanje” damo drügim lüdam.
Stoj bi Zdaj tau tü leko pravo, ka ge naleki gučim od takši, ki drugo delo nemajo, s tejm sé leko spravlajo. Samo ka je tau pri tejm lüdam zatok nej tak. Nakak sé more pobrigati za tau. More mesto tej lüdi si premišlavati, nji pridobiti za tau delo.
Na kratki sam sé pogučavala z Rózsi Huszar, medicin-sko sestro, ki pripravi te lidi na nastope.
• Kakje tau, ka mate etakše) dobro „ekipo”. Kak je tau pri vas na vašom delovnom mesti?
„Te špitale v Varaši že več deset lejt delajo, tau so nej Varaške špitale, držijo sé k Budimpešti. Največ betežni lüdi iz Budimpešte pripelo. Tau je pa znano, ka v glavnom Varaši sé dosta vse kaj najde, ranč tak kak po svejti vse nakraje. Tüj v Varaši smo pred nistarnimi lejtami na nauvi način začnili delati. Med betežniki sé vö-odabrejo tisti, ki so povejmo za tau, ka bi kaj leko delati. Tisti majo redno delo pa za tau eške plačo tü dobijo. No, že dugo lejt je pa, ka ma-mo takše, ki so v svoji zdravi
lejtaj bili kakši umetniki (művészek).
Tej lüdje v svoji žilaj nosijo znanje, samo je tau potrejbno »gor zbüditi”. In oni so navekše kreda za tau. Njigvo živlenje polepšati, po-baukšamo s tejm, da njim damo priliko, da sé leko pokažejo, leko drügim veselje spravijo. Najbole uspešna je glasba, zatok ka nistarni bivši umetniki gestejo med njimi, in sé tüj leko aktivi-rajo. Radi plešejo, radi reci-tirajo in radi igrajo kakše komedije tü. Naj nišče ne misti, ka je naleki z njimi. Mi smo nistarni za tau tam, da sé z njmi ukvarjamo in z našim strokovnim znanjem jim pomagamo.”
•	Kelko je pa takši lüdi med približno gezero betežniki, steri so tam pri vas? Kak mate vaje?
„Ta kulturna sekcija ma približno 25-30 članov. Vsakši keden gnauk mamo vaje, etak sé pripravlamo na razne nastope.”
•	Vidim, da lejpe obleke majo ženske pa moški tü. Tau njim Sto küpi?
»Tau vse špitale plačajo pa sé rejsan nemamo nika nej sramovati za oblek volo. Morem eške povedati tau tü, ka sam nej ge Sama, stera sé spravla s tejm, mam sodelavec tü.”
•	Že več lejt je tomi, da k nam, na Dolenji Senik vsakšo leto pride ta skupina. Tau omogoči njim Elizabeta Bartók, županja, ki je zaposlena v tej špitalaj Misliš, ka je vrejdno na Vasnice pelatiprogram? »Dja tak mistim, ka ja. Drugi, zdravi lüdje leko vidijo, kak so aktivni tej betežni, kak nam leko spravijo lejpe minute. Moja želja je samo tau, naj je lüdje sprejmejo z dob-rim srcom, naj v njij ne vidijo tau, ka so betežniki, liki tau, ka so oni tü vrejdni poštenje.”
I. Barber
Vsakšo leto majuša mamo, leko povejm „izpit”. Ka smo sé od prejšnjoga Septembra do majuša navčiti, leko pokažemo na srečanji »Pesem ne pozna meja”. Letos je tau srečanje bilau v Braniki poleg Italije. Prireditev je vsakšo leto indrik, drugo leto bau na Madžarskom, v našom lejpom Varaši.
18. majuša rano smo sé podau na tau dugo paut. Meti smo dober avtobus pa dobroga šofera. Gda sé vozimo, smo v njegvi in božji rokaj. Voziti smo sé polek Kranja, gda naednok zakriči naša zborovodkinja: Jezuš Marija! Pomagajta nam!” Veliki kamion je pripelo prejk na našo stran, samo par centinov je falilo, ka sta sé z busom nej frontalno srečala. Naš šofer sé je nej mogo mekniti na lejvo, ka je tam cejla kolona bilá. Kamion je polek nas samo tak tafüčno po šanci. Hvala Bogi, ka smo meti mimoga šofera, tou je dosta pomagati).
Okoli štrte vöre smo sé pripelati v Ajdovščino, gde smo meti prenočišče. Odtec smo sé pelati še kakši 20 km v Branik, gde smo meti še vaje. V 20. vöri sé je začnilo srečanje v domi kulture Branik. Vsakšo leto sodelujejo pevski zbori iz Austrije, Italije, Madžarske in Slovenije, nastopilo nas je edenajset pevski zborov. Za tou sé je trbej redno pripraviti, istina, ka sé nam nej trbej sramovati, ka nas zborovodkinja dobra navči. Če z dobre vole delaš, je lepau, je še lepše, če z düšov in srcom delaš. Kesno vnoči sé je končalo srečanje. Na konci smo Skupaj zapeti Zdravljico in skladbo Vstajenje Primorske.
Vnoči ob eni smo Prišli nazaj v Ajdovščino. Ene smo šle iskat cerkev, kama bi leko v nedelo k meši šle. Na srečo smo go našti, na štem pa oznanjano, gda majo svete meše. Zazrankoma smo šle k sveti meši. Ges rejsan dosta hodim vsenakraja, toliko lüdi sem še pri rani meši nindri nej vidla. Pri meši smo sé zahvalim, ka nas je božja roka obvarovala nesreče.
Okoli pol desete smo sé napotili domov. Zahvalimo Zvezi Slovencev, da nam je plačala vse stroške.
Vera Gašpar
12. maja je monoštrske rokometno društvo prejelo od Madžarske rokometne zveze odtikovanje „Za madžarski rokomet”(MagyarKézilabdazásértKitüntető Cím), ki ga je predal Péter Karády, član predsedstva rokometne zveze. Priznanje »Za rokometni šport v Železni županiji« pa je predal društvu István Palkó, podpredsednik Zavoda za šport Železne županije.
Sándor Németh, predsednik rokometnega kluba v Monoštru, sé je zahvatil za priznanje in povedal, da v mestu že več • kot petdeset let deluje rokometno društvo. V petdesetih ' letih je mesto imelo žensko ekipo v državni prvi tigi, takrat še na vetikem rokometnem igrišču.
Porabje, 30. maja 2002
Kralica Črnoga tauga čaraticaZari-vana je ostanila brezi betežnoga moudroga zo-l ba. Kak brüs za kosau velki i zoub je osto pri zobari, kra-I lici pa velka lüknja tam za-i daj v lampaj. Sedem dni je i mogla čakati, ka sé njoj j lüknja zacejli. Sedem dni je j nej ojdla kouli po krajini vküper s svojimi čaralicami in čalejrami. Sedem dni je nika nej zavračila, je nej nika kouli obmoula. Dapa mi-nolo je tej sedem dni tö. Nika jo je večnej bolelo, trbelo je začati s čelarijo.
V zobarskoj ambulanti je zo-bar že sedem dni nej zapro oči. Gledo pa gledo je v tisti, kak brüs za kosou velki zoub. Nej je mogo vörvati, kak leko kakšnomi človeki zraste tak velki mouder zoub. Sedem dni je nej delo drugoga, kak pa samo gledo vtezoub.
Po sedmi dnevaj je šla kralica Zarivana s svojimi padaš-kinjami in padaši na čelarijo. Vesele pa dobre vole je bila. Zgučali so si, ka do ča-ralice zazvörčile vse lagve pse, čalejrge pa manjaste mlajše. Nouč je bila kak na-ročena za takšo delo. Dapa pod punim mejsecom sé je nagnouk vse stavilo. Kralica Zarivana je škela najbole lagvonii, velkomi, rdjavomi psi zazvörčiti njegvo lagvo natura. Probala je gnouk, drgouč in ške tretjič pa nika. Čalejrska kralica Zarivana je ostanila brezi čalejrske moči.
Ške prva, kak so spopejvali kokouta je v Črnom laugi vse štrmelo pa sé zibalo es pa ta od te velke nevoule. Čalejrge in čaralice so si na glas brodili, ka sé je Zgodilo z njivo kraiico, ka jo majo tak radi. Najprlej so meli nevolo z njenim zobom, Zdaj pa majo nevolo, ka več ne vej nika ta zazvörčiti.
- Tak si brodim
pa
vejm,
Pripovejst iz Črnoga tauga
ka si dobra brodim, ka je tou nikša takša lagva dela-rijaprišla es k nam vte naš Crni laug. Tak si brodimpa vejm, ka si trno dobra brodim, ka so eti nin kouli nas nikši drugi čalejrge pa čaralice. Tak si brodim pa vejm, ka si najbole trno
-	dobra brodim, ka nas škejo vözagnati s toga našoga Črnoga tauga, - sije najbole na glas brodo čalejr Koulivrat.
Čalejrski kral Vodislav je mogo redno zgrmeti, ka si je enjo takšo broditi. Zato so brodili tadale, kak naj pomagajo svojoj kralici. Brodili so pa brodili, dokeČ so nej kokouti že tak glasno spejvali tam v dolini, pa so sé potegnili not pod korenjé pa not v stare pene in spati do večera.
Na te osmi den je zobar enjo gledati kak brüs velki zoub. Odišo je k svojim padašom, zobarom in je pozvo, naj večer pridejo k njemi, ka do vidli tou velko čüdo.
Prišo je večer. Kralica Zarivana je probala neka malo zazvörčiti, dapa nika njoj je nej gratalo. Zobarge iz cejle krajine so v tom časi že biti na poti, ka si poglednejo te velki mouder zoub.
-	Mouder zoub, - sé je tak nagnouk spomno kral Vodislav. -Zgibila si mouder zoub, zato si zgibila čalersko mouč.
V istoj minuti sé je zdigno in sé zagno v dolino k zobari. Kak brüs velki mouder zoub je stau na steli in Čako, ka ga pridejo gledat. Vodislav ga je brž zgrabo in odleto z njim v Črni laug. Na njegvom mesti pa je püsto mle-šeči mlejčni zoub. Gda so zobari vidli takši mati zoubek, so sé začati counati zobari, steri je nej mogo vörvati, ka sé je Zgodilo.
Kralica Zarivana pa je že tisto nouč zazvörčila vse lagve pse, zato ka je moudri zoub mejla pri sebi v čalejrski turbi.
Milivoj Roš
22. majuša so mlajši iz števanovske šaule šli na šaul-ski izlet v Slovenijo. Prejk mejnoga prehoda Veri-ca-Čepinci so se najprvin odpelati do Murske Sobote pa so si v gradi pogledniti razstavo. Potistin so se staviti v Cankovi, dej se je naro-diu Avgust Pavel. V Kuzmi so je že to čakati, gde so pogledniti moderno šaulo. Mlajšom se je najbola vidlo gor na Tromeji, gde so se le-ko slobaudno zbrcavati.
Žabji kralj
Mamica, povejte mi!
Mejsec majuš je lejpi, ker v njem vse diši, cvete. Prva nedela v majuši je pri nas materinski den. Na Gorenjom Seniki so šolarji odlično pripraviti program, šteroga so nam not pokazali na te den. Tau so bile pesmi, igre pa lutkovna igra. Bogati je biu program, nej samo zato, ka so sé dosta navčiti, nego zato, ka so sé vse tö v našem narečji navčiti. Kak šegao mamo povedati, znamo, če ščemo. Tadeca je dobra znala in steli so sé tau navčiti.
Morem pohvatiti učitetice, štere so deco pripravi^, Ibolyo Neubauer, Evo Lazar in Ildiko Dončec. Brezi nji bi sé tou nej pršikalo. Ges bi njim tö rada nabrala püšeu spominčic za tö, ka so tak lepo navčile našo deco, vnüke.
Še gnauk hvala za lejpi program in pogostitev, ka so ga nam pripraviti za te lejpi den.
Vera Gašpar
Zanimivo „uro slovenščine” smo imeti 13. maja na šte-vanovski šoti. Obiskal nas je igralec, režiser in lutkar Robert Waltl. Je zaposlen v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Leta 1999 je ustanovil prvo zasebno gledališče -Mini teater Ljubljana.
Lutkovna predstava je nastala po znani Grimmovi pravljici Žabji kralj. Kraljevič je začaran v žabo. Lepa princesa obljubi žabi za zlato žogo prijateljstvo in ljubezen. Kraljeviča odreši poljub.
Rober Waltl je v kostumu dvornega norčka odigral vse vloge sam. Zelo dobro sem se počutila na predstavi. Tudi pravljica mi je všeč. Upam, da se bom udeležila še veliko podobnih prireditev.
Erika Dončec, 8.r., OŠ Števanovci
Porabje, 30. maja 2002
Izlet v
Slovenijo
Maust na kejpi, maust v düšaj
Do 6. juniuša si v Slovenskom daumi v Varaši leko pogled-nate slikarsko razstavo s Ptuja. V taum Varaši majo Drüštvo penzionistov, med tejmi penzionisti pa 15 takšni lidi, steri radi malajo, slikajo. Oni so nej vönavčeni slikardje, maurdje, v svojom živlenji so pošteno delali, slüžili kak barbejrdje, le-rance, školnicke ali adminis-tratordje po kakšni bankaj pa pisarnaj. Dapa v svojom žitki so vsigdar radi malali, slikali. Na stara lejta so pa ustanovili eno sekcijo pri penzionistič-nom drüštvi, gde vtjüpojdijo pa sé včijo. Najbole radi venej slikajo, malajo v naravi, v natura dapa nistarni majo svoj atelje (műterem) tö.
Večkrat vöpostavijo svoje kejpe po Sloveniji, bili so pa že pri Slovencaj v Avstriji pa na Tala-njskom tö. Zatok so si pa trno želeli, ka bi svoja dela pokazali nam, Porabskim Slovencom, tö.
vidla tista pesem, za stere je reči napiso Jože Vild ali kak ga naši penzionisti zovejo, Vild Joška bači, steri je prejdjen penzionistov v Murskoj Soboti. Tau pesem ste že Večkrat čüli po našom radioni tö, v njej sé spejvla o tom, ka v Porabji Živemo dobri lidjé. Tau pesem je dirigent zbora s Ptuja na tau priliko prejknapiso za mešani pevski zbor.
Kejpi so rejsan lejpi, tak ka če te kaj v Varaši ojdli, naj sé vam ne vnauža staupiti do Slovenskoga dauma pa si je Pogledniti.
Cerkveni pevski zbor penzio-nističnoga društva s Ptuja je la-nsko leto bijo na izleti v Porabji, te so vidli naš Slovenski daum, pa tau, ka razstave tö mamo. Letos so sé pa te njini prejdnji prišli zgunčat, tak sé je te leko odprla ta razstava.
Na otvoritev je prišo pevski zbor drüštva tö, steri je lepau popejvo. Najbole sé je lidam
Meni sé najbola vidi kejp, steroga so penzionisti prinesli za dar našomi centri. Na njem je maust, pa kak so oni povedali, naj te maust bau simbol, steri poveže narode pa lidi. V taum našom razvüzdanom svejti bi buma dosta takši mostauv moglo biti.
M.S.

Pomauč
Ren v Varaša žive v ednoj iži na štuk. Etognauk od tistec doj krči hišniki (házmester-nek), ka naj tak nagnauk ta-gor de k njema, ka njegva tašča od tistec ške doj skočiti. Hišnik pa etak krči nazaj: „Ti bedak, pa Zakoj bi meni trbelo tagor titi?”
Ren pa: »Zakoj, Zakoj? Zatok, ka ne morem okno vöoprej-ti.”
Če de dobra
Mala Ančika etognauk večer, gda sé je vcuj k materi potegnila v posteli, je etak pitala mater: „Mama, gda mo ge velka, te mo ge tü mejla moža?” Mati pa: „Tau tak vejš, ka boš mejla. Sploj pa če boš dobra, poštena delila.”
Zdaj Ančika etak pita tadala: „Pa če nemo dobra pa poštena?”
Mati pa: „Teboš mejla več mo-žauv, nej samo ednoga.”
Potovanje
Naš Pištak na velko potovanje dé, v Švico sé pela. Gda cug na mejo pride, graničar etak pita Pišteka: Gospaud, kama, kama?”
Pištak pa: „V Švico sé pelam zatok, ka mi je brat slejpi gra-
to pa ga morem ge opravlati, pri njem biti.”
Zdaj pa graničar etak pravi: „Pa nej bi baukše bilau, če bi vaš brat domau prišo?”
Pištak pa: „Že sam vam pravo. Moj brat je slejpi grato, nej nauri.”
I.B.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS. za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.