ILUSTRIRANI
LETNA NAROČNINA ILUSTR. GLASNIKA KRON 8--, ZA DIJAKE KRON 6-; POSAMEZNE ŠTEVILKE 20 VINARJEV :: LETNA NAROČNINA ZA NEMČIJO KRON 10-, ZA DRUGE DRŽAVE IN AMERIKO KRON 13 -
LETNIK 1.
*
29. JULIJA 1915
SLIKE IN DOPISI SE POŠILJAJO NA UREDNIŠTVO ILUSTRIRANEGA GLASNIKA, KATOLIŠKA TISKARNA. :::: NAROČNINA, REKLAMACIJE IN INSERATI NA UPRAVNIŠTVO LISTA, KATOLIŠKA TISKARNA V LJUBLJANI
*
IZHAJA VSAK ČETRTEK
*
STEV. 48.
In Gospod mi je rekel: »Nikar ne reci: otrok sem, ker po/deš, kamorkoli te bom poslal, in boš vse govoril, karkoli ti bom zapovedal.«
Jer. l. 7.
rasna si bistra hči planin, Brdka v prirodni si lepoti, Ko ti prozornih globočin Nevihte temne srd ne moti, Krasna si, hči planin! Tvoj tek je živ in je legak, Ko hod deklet s planine; In jasna si ko gorski zrak, In glasna si, ko spev krepak Planinske je mladine, — Krasna si, hči planin! Rad gledam ti v valove bodre, Valove te zeleno-modre: Temna zelen planinskih trav In vedra višnjevost višav Lepo se v njih je zlila; Na rosah sinjega neba, Na rosah zelenih gora Lepoto to si pila, — Krasna si, hči planin! Ti meni si predraga znanka! Ko z gorskih prišumiš dobrav, Od doma se mi zdiš poslanka, Nesoča mnog mi ljub pozdrav,
Bog sprimi te tu sred planjav! . Kako glasno, ljubo šumljaš, Kako čvrsto, krepko skakljaš, Ko sred gora še pot imaš! A ko pridereš na ravnine, Zakaj te živa radost mine? Kaj trudno ležeš in počasi, Zakaj so tožni tvoji glasi? Težko se ločiš od hribov, Zibelke tvojega valovja? Mar veš, da tečeš tik grobov, Grobov slovenskega domovja? Obojno bol pač tu trpiš! V tej boli tožna in počasna, Ogromna solza se mi zdiš, A še kot solza — krasna! Krasna si, bistra hči planin, Brdka v prirodni si lepoti, Ko ti prozornih globočin Nevihte divje srd ne moti! Pa, oh, siroti tebi žuga Vihar grozan, vihar strašan; Prihrumel z gorkega bo juga, Divjal čez plodno bo ravan,
Ki tvoja jo napaja struga — Gorje, da daleč ni ta dan! Nad tabo jasen bo oblok, Krog tebe pa svinčena toča, In dež krvav in solz potok, In blisk in grom, — oh, bitva vroča! Tod sekla bridka bodo jekla, In ti mi boš krvava tekla: Kri naša te pojila bo, Sovražna te kalila bo! Takrat se spomni, bistra Soča, Kar gorko ti srce naroča: Kar bode shranjenih voda, V oblakih tvojega neba, Kar vode v tvojih bo planinah, Kar bode v cvetnih je ravninah, Tačas prodrvi vse na dan, Narasti, vskipi v tok strašan! Ne stiskaj v meje se bregov, Srdita čez branove stopi, Ter tujce, zemlje-lačne, vtopi Na dno razpenjenih valov!
00020202024800010102000001010200
titihiiiiiiiMMiiiiiiiiiiiiiiimiliiliiliuililiiiiiihiiim^	........................................................
STRAN 548.	ILUSTRIRANI GLASNIK	48. ŠTEVILKA
■ II ■■((■■■II lili ■■■■■■■tlllllMIHIJi ■•■(■■■■■■lil IIII ■ I ■■■(llllllItlllllllllBlllllllllllllt II ■(■■■ lili ■ IIIIIIII I IIIIIIIIIII!! Illl lllll (III lili IIIII ■ 11(11111 ■(■■((■(■((■(■■(■■(■■■■(■■(■■■■■■■(■■■■■((■■■■(■■(■■■■■l ■■(( ■■( I lili I lil I ■■■■ I (III lllllll ■■■■■■■■■(((■■■■■■■■■■■■I lil ■■■■(■■Itllll lltltllll ttlll IIIIIIII lllllllll llllllllllltllllllll lili lili lili
Leto junaštva in slave.
Rumeni oglasi so viseli na zidovju in govorili zvestim in hrabrim srcem:
»Cesar, sivolasi vladar kliče!«
Takrat se je stresla Avstrija; hrabrost in srčnost junakov, odpoved in junaštvo mater in žena ji je v hipu dala novo, čisto novo lice.
»Cesar kliče!«
Kaj vse je strnjeno v teh besedah, prvi hip nismo niti umeli; danes vemo, da so te besede izkristaliziran dragulj neizmerne zvestobe, junaštva, hrabrosti, zaupanja v Boga, tihe odpovedi, svetega navdušenja, ljubezni, danes vemo, da so pomenile eno leto zmag in slav e. Četudi se je zarotil zoper nas ves svet, četudi grme topovi in prasketa moril-ni ogenj na vseh naših mejah, nas sovražniki niso mogli streti; še vedno so čete osrednjih držav zmagoslavne, še vedno druži avstrijske narode neomajna vez zvestobe, ki
jo značita dve besedici: »Cesar kliče!« — Ni časa in ni prostora, da bi na dolgo in na široko razpredali dogodke slavnega leta, vse smo že tekom časa napisali; danes po enem letu moremo reči, da se svita nad Avstrijo na severu : najštevilnejši in najsilnejši sovražnik beži. Izkrvavel je v Karpatih, kjer so naše čete v obupnih bojib zdržale njegove napade. In konec bi bil pred nami v doglednosti, da ni na jugu zažgal nezvesti zaveznik novega požara. Zopet se je razlegel po naši zemlji odmev na besede sivega monarha:
»Cesar kliče!«
Vemo, da nas kliče k novi zmagi in slavi, po enem letu k novemu junaštvu, proti zavratnosti, hinavščini in nezvestobi, kliče proti roparju, ki stega svojo omadeževano roko po naši sveti zemlji, kliče proti izdajalcem, ki je za boren judežev groš poteptal v prah svetost prisege in pod grdim izrazom »sveti egoizem« neču-
veno oskrunil presvete besede božje zapovedi: »Ne ubijaj, ne kradi!«
Po enem letu stoji naš vojak ob Soči s trdnim sklepom, da se ne umakne; četudi mora dati zadnjo kapljo krvi, se ne umakne Judežu in framazonskim hujskačem. Zaupno zre na razdejano svetogorsko svetišče, zaupno zre na cesarsko zastavo, ki vihra v bojnem znamenju na jugoslovanski zemlji, z neizmerno ljubeznijo drži avstrijski Jugoslovan lastno trobojnico, prisega dosmrtno zvestobo dvoglavemu orlu ter se bori za boljšo bodočnost rodne zemlje in svojega naroda, za sijaj in moč širne države Habsburžanov.
»Cesar kliče!«
In če kliče do zadnjega sedemletnega dečka, če kliče do polsiepega starčka, če kliče proti izdajalcu in roparju naša brhka dekleta in vzorne matere, pojdemo vsi, vsi za lepšo zarjo svoje domovine na branik in stražo ob Soči!

Ob izlivu Soče. Spredaj stari grad Devin, v ozadju Tržič, za njim se bleste Julijske Alpe. Čisto zgoraj':na levi se beli Oglej.
Plat zvona.
Spisal Leonid Andrejev, priredil Matevž Klinar.
1.
Ono vroče, nesrečno poletje je vse gorelo. Gorela so mesta, trgi, vasi; — polje in gozdovi jih niso več varovali; brez obrambe, pokorno so plameneli gozdovi, kakor rdeč prt se je razlezel plamen po suhih travnikih. Podnevu se je solnce krvavordeče skrivalo za ščemečim dimom, ponoči so lizali proti nebu na vseh štirih straneh sveta nemi zublji, molče plesali divji ples, po zemlji so se plazile
čudne, nemirne sence ljudi in dreves kakor pošasti. Psi niso več lajali in bevskali v pozdrav, temuč so tožeče tulili, zavijali ali pa temno molčali in se trdovratno stiskali v svojih kočicah. In ljudje — kakor psi — so gledali drug drugega s hudobnimi in prestrašenimi očmi ter govorili glasno, grožeče o požigih in o pošastno našemljenih požigalcih. V oddaljeni vasi so ubili moža, ker ni vedel povedati, odkod in kam ga pelje pot, potem so pa ženske jokale in tarnale nad mrličem ter obžalovale njegovo belo brado, ki se je sprijela v strjeni krvi.
Ono vroče, nesrečno poletje sem živel na deželi, na posestvu, kjer je bilo mnogo starih in mladih žensk. Podnevi smo delali, klepetali in malo mislili na razklenjeni ogenj; ko se je bližala noč, nas pa je prevzela groza. Gospodar se je večkrat peljal v mesto; potem nismo cele noči nič spali in smo obšli — patrulja polna strahu in groze — ves dvor ter povsod stikali za požigalci. Tiščali smo se drug drugega in nismo drugače govorili kakor šepetaje . , . kot tuje grmade so se dvigala poslopjn pred nami. Tuja in nepoznana so se nam zdela, kakor da bi jih mi
....................................................................................................................................................................................................................................................................1111111111111111M < 11111 ......i I lf K ■ III t • t« i I i •••(■■• ttlll 11111) 11 • • i • • •■■■•■* 11 ■■■■■■•I II lili ■ lil I ■•! ■ tf Kllf 111 (■■■ t
številka 48.	ilustrirani glasnik	549. stran
•iiiiiHiiiiiiiiiiimiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiii^
ne bili nikdar videli ... in tako malo trpežna, tako brez brambe čakajoča na uničujoči ogenj, tako pripravljena ga sprejeti. Nekoč — se je v razpoki v zidu zablestelo nekaj svetlega . . . Bilo je nebo; — mislili smo, da je ogenj, ženske so kriknile in planile k meni — pod moje varstvo, varstvo"sla-botnega dečka . ( .
. . . Jaz pa i— jaz sem vsled samega strahu nehal dihati in se nisem mogel ganiti z mesta . . .
Včasih sem v noči vstal s svoje vroče, raz-rite postelje in splezal skozi okno na vrt. Bil je star, mogočen vrt, ki je divjanju največjega viharja odgovarjal samo z prikritim mrmranjem; drugače je bila v njem na tleh mrtvaška tišina, v vrhovih nerazločno šum-ljanje in šelestenje . . . kakor daljno pritajeno šepetanje. Kot bi sramežljivo bežal pred nekom, ki mi je za petami in mi hoče pogledati čez ramo v obraz, sem se plazil do konca vrta, kjer je stal na visokem nasipu pleten plot; onkraj plota so se razprostirala polja, gozdovi in v temo zavite vasi. Visoke, mračno molčeče lipe so se mi umikale ob poti, med njihovimi debelimi črnimi vejami, med listjem, med luknjami vplotu sem ugledal nekaj neznanskega in nenavadnega. Ozrl sem se proti nebu; moje srce je plalo v nemirni slutnji, moja kolena so se nehote zašibila: nebo ni bilo ono pomirjajoče-temno nebo navadne noči, ne — nad menoj je bilo krvavo-rožnato nebo, ki ga nisem še videl,
ne podnevi ne ponoči... Ruski porazi v Galiciji in na Rusko - Poljskem. 1. Naša konjenica odbija napade kozakov. — 2. Naša pehota pri Mogočne lipe so stale naskoku na Krasnik. — 3. Naši huzarji uničijo veliko sovražnikovo premoč. — Strel našega 30'5 možnarja v rusko baterijo.
resno in molče in čakale, kakor ljudje, v strašnem pričakovanju, nenaravno-rožnato je žarelo nebo, krvavordeče so plameneli siji goreče zemlje. Včasi so se polagoma dvignili valujoči stebri in izginili v mirno plapolajočih višinah. Vsepovsod smrtna, duhomorna tišina, tišina, tišina, v njej tesno-plaho pričakovanje lip in poslopja . . .
2.
Bila je noč, dremal sem nemirno, ko je udaril na moje uho top, raztrgan glas, kakor bi prihajal izpod poda: rinil je v uho in se strdil v možganih kakor okrogel, trd kremen. Takoj nato je prišel drugi, ravnotako top, težak, kratek: glava me
PODLISTEK
Kresalo duhov«
Roman iz irskega življenja. Angleški napisal P. A. Sheehan. — Prevel Davorin Ciuha.
(Dalje.)
Po dolgem, mučnem premolku je Ma' bel vstala, oblekla janko in si pritrdila klobuk. Oče jo je proseče gledal; ona ni hotela opaziti. Slednjič je dejal:
»Glej, Mab. Daj mi možnost zadevo med teboj in Bobom zopet urediti. Dovoli mi toliko časa, da prepustim stvar detektivu. Preiskati ukažem celo Irsko in ti ga pripeljem.«
»Meni? Oh, tega ni treba,« je odvrnila. »Ta odlomek mojega življenja je za vedno zaključen. Če hočeš imeti Max-wella nazaj, porabi vsa sredstva, ki so ti na razpolago. Mene se stvar ne tiče. Sploh se težko kdaj snideva.«
»Ti si nehvaležna stvar,« je kričal major zopet besneč. »Ne ti in ne oni potepuh, pri Bogu, da ne dobita od mene niti vinarja.«
»Si boš pa zoplet premislil, oče,« je odvrnila. »Še vesel boš enkrat, če boš mogel besedo vzeti nazaj, kajti uvidel boš svojo krivičnost,«
»Svojo krivičnost? Ne! Jaz se ne motim. Človek, ki drugemu ljubezen njegove neveste takorekoč ukrade in nima poguma, da bi prišel predme in obrazložil svoje namene, tak je zaničevanja vreden človek, in četudi bi imel r"ed hlačnih trakov.«
»Ker se gospod Outram že prej ni za to brigal in zapravil tvoje dobro mnenje, te tudi odslej ne bo nadlegoval s svojo navzočnostjo,« je dejala Mabel in odšla iz sobe.
»Če bi to storil, ukažem hlapcu, da ga vrže na cesto!« je kričal major. »In še eno in zadnjo besedo!«
Toda Mabel je bila že zunaj. Slišal jo je, kako je zaloputnila vrata v veži, a ji ni mogel slediti.
Drugi dan se je dogovoril z nekim du-blinskim detektivom, podal mu natančen opis gospoda Maxwella in mu naročil, naj ga privede, naj stane, kar hočje.
IX. Poklican nazaj.
Ko je gospod Maxwell stopil iz koče, se je bila že zgrnila noč, dež je lil v curkih kot uvod v deževno noč. Samotni popotnik je težko našel pot k deželni cesti; zdelo se je, da se cepi v tisoč stranskih poti, po katerih bi lahko zašel. Slednjič je čutil, da je pod nogami gladka pot, manjkalo je debelo kamenje; vedel je, da je na pravi poti, ter je pogumno korakal proti domu. Toda srce mu je bilo težko, polaščal se ga nenavaden strah, in parkrat se je že hotel vrniti, da bi dal knjigo nazaj. »Kaj mi bo koristila knjiga, ko pač zapustim ta neprijetni kraj?« Toda misel na trud, ki bi ga imel, če bi se vrnil na poti, ki je bila posuta z velikimi kamni, in strah, da bi moral obnoviti nevarno znanje, sta odločila: šel je po gorski cesti navzdol, ne brigaje se za drobni dež, ki mu je močil obleko.
....................................Illllli I........IIIIIIIIIIIIIIIHIIimillHI.....lllll......111111 • 11IIM111 • 11M..................................................................................................................................II..................................................................................................
STRAN 550.	ILUSTRIRANI GLASNIK	48. ŠTEVILKA
„.........................tint..............................................n...............................mi mu,.......milnim,.........................................minulimi.....i.................i............................i..................mu,,.....................mmimmimumimimimiimniiMi............................milili
je' bolela, kakor bi začele padati nanjo kaplje raztopljenega svinca. In te kaplje so vrtale in se pripekale v možgane; vedno več, vedno več, začele so padati vedno bolj in bolj gosto.
»Bam! Bam! Bam!« je nekdo metal močno in brez potrpljenja iz daljave, kakor kamen na kamen.
Odprl sem oči in takoj razumel, da bije plat zvona in da je v sosednji vasi ogenj. V sobi je bila tema — okna zaprta. Toda vsled strašnega klica se mi je zdelo, da ni stropa, ne poda, ne sten, vse, vse — pohištvo, slike, cvetlice — vse je bilo nekje na prostem . . .
Ne morem si domisliti, kako sem se oblekel, ne vem povedati, zakaj sem sam
V Benetkah. Laški vojaki in delavci beže iz arzenala, ki ga bombardirajo naši aeroplani.
ubežal in nisem nikogar poklical: ali so me vsi pozabili ali sam nisem mislil na njih življenje . . . Plat zvona je trdovratno in topo klical, kakor bi udarci ne padali iz prozornega zraku, temuč bi jih metala iz sebe neskončna zemlja... In jaz sem bežal ...
V rožnato - krvavem siju so izginile zvezde, na vrtu je bilo čudovito svetlo, kakor nikoli podnevu in nikoli v pravljični kraljevsko razkošni mesečini. Ko sem dospel do plota, sem zazrl skozi luknje živo-kričeče, plamteče obzorje. Kakor polito s krvjo je trepetalo listje na lipah in se mrmraje obračalo v blesku; toda njih šelestenje se ni razločilo — zvon je v bronastem zanosu hrumel, koval in bil.
»Bam! Bam! Bam!« so divjali glasovi skozi noč. »Bam! Bam! Bam!«
Bežal sem čez novorazorane njive, na katerih so se svetile krvavo obsijane kepe, kakor temno se svetlikajoče luske na velikanski kači. Čez mojo glavo so v neizmerni višini vršale posamezne svetle iskre, pred menoj — strašni pogled na gorečo vas, kjer je vse poginjalo na skupni grmadi, vse: hiše, ljudje in živali. Tam zadaj za sencami dreves so se vili proti nebu grozni zublji, padali na zemljo kakor krvavi jeziki, divjali kor plameneči jezdeci. ** < »Bam! Bam! Bam!« — je metal žareči požar pretrgane glasove v hladnejši zrak in človek bi ne verjel, da prihaja tako zapovedovalni glas iz vaškega zvonika, ki se je zdel tako majhen in droban, tako miren in tih kakor dobro vzgojena deklica v rožni obleki.
Drvel sem naprej, padal, vstajal in drvel . . .
Močvirnati pas mi je hipoma zaprl pot. Bilo je veliko, z gostim trsjem poraščeno močvirje, ki se je razprostiralo na levo in desno v neskončnost, stopil sem vanj in se pogreznil v vodo — do kolen, do prsi. ,. močvirje me je začelo vleči nase, s težavo sem se vrnil na breg.
Bilo je že pozno, ko je stopil skozi ■svetla vrata v kočo Owrta Mc Auliffea. Družina je mračno zamišljena sedela okoli ognja; senca težke nesreče je ležala nad njimi. Temno in molče so strmeli predse. Ko je gospod Maxwell vstopil, so ga vprašujoče pogledali, in ker so videli, da ni tujec, so spet uprli poglede v ogenj. Gospod Maxwe.ll je molče sedel na klop. Za nekaj časa je dejal starec:
»Pridite in sedite k ognju! Ali je z živino dobro izteklo?«
»Je,« je odvrnil, stopil k njim in si pristavil stol. »Ko sem šel po rebri, sta me ustavila dva moža, toda jaz se nisem brigal zanju.«
»Slišali smo! Slišali smo!« je rekel starec in vihtel pipo v zraku. »Pripravljajo se za jutri.«
»Telici sem gnal k Ahernu in ju pustil,« je nadaljeval gospod Maxwell.
»Dolgo so Vas zadržali tam gori in prišli ste na dež«, je sočutno omenila gospodinja, ko je videla, da se dviga sopara iz njegove obleke. »Gotovo niste nič večerjali?«
»Ne, dali so mi pač nekoliko mleka.«
»Pojdi mu po čašo čaja, Debbie!« je ukazal starec. »Kotel vre.«
Preden je dobil čaja, je prišel Pierry. Na prvi pogled se mu je videlo, da je pijan. Izzivaje je vrgel klobuk na klop, sedel godr-njaje in sklonil glavo na kolena.
»Oh, glej ga!« je vzkliknila mati in se tarnaje -gugala na stolu. »Tudi še ta večer, tudi še ta večer!«
»Ka — kaj je ta večer?« je vprašal Peter in dvignil svoj razgreti obraz.
Pa ni prejel odgovora. Zdelo se je, da se je spet potopil v brezčutno otopelost. Ko so pa prinesli čaja za gospoda Max-wella, je vendar zapazil. Opotekel se je po kuhinji, sedel gospodu Maxwellu nasproti in tudi zase zahteval. Dali so mu ga; močna pijača ga je zbudila iz otopelosti, četudi ni prišel čisto k zavesti. S steklenimi očmi in z brezumnim smehljajem, vsled česar je vsak pijanec tako smešen, je buljil v gospoda Maxwella ter nato zavpil s poveljujočim glasom kakor kakšen podčastnik: »Pu-ške!«
Gospod Maxwell je takoj videl, kaj
hoče, a ni rekel besedice. Tudi drugi so dobro razumeli, pa niso hoteli dražiti pijanega človeka.
»Pu-ške! pravim,« je še enkrat zavpil. »Po-zor!«
Dasi je gospoda Maxwella žalilo ter ga navdajalo s studom, vendar ni rekel ničesar in mirno užival večerjo.
»Čelom zad! Stopaj!« je ukazoval Peter. Ker je gospod Maxwell le vstrajal in se ni brigal zanj, je sledilo zadnje povelje: »Bom-be i-in gra-nate! Štir-štirnajst dni v luknjo!«
Ko se mu je za nekaj hipov zjasnilo v glavi, se je sklonil h gospodu Maxwellu in mu dejal z zaupljivim glasom:
»Vi ste mož, ki ga rabimo. — V nasadih Mike Aherna! — Pripravljeni, sprejmemo kavalerijo. — Ali razumete?«
Po različnih migljajih in kretnjah, kakor bi rabil orožje, se je Pierry spet potopil v svojo otopelost.
Odprli so posteljo in Pierry je omahnil nanjo, starka pa je venomer tarnala:
»Oh, moj Bog, ravno ta večer, ko ne vemo, če nas že jutri ne vržejo na cesto!«
.............................."""""...............................................................................................................................................................................m,um.....................................................................,,„,......................................„,„,„......
ŠTEVILKA 48.	ILUSTRIRANI GLASNIK	551. STRAN
..................................................................................lili.....Illlllllllllll........lllll.II.......IMMIHMMMMIMI.....IMI......IIMIIMIMIMIIM.........................................................................................
IIIII Mi MI Illllli IMI« I lllll IIIIII lllll IIIII
križarice»GGiuseppe Garibaldi
Nad močvirjem, čisto pred menoj, je divjal požar in bruhal oblake zlatih isker proti nebu, kakor goreče listje velikanskega drevesa. Voda je zrcalila besnečo moč plamenov in obupno kakor v smrtnih mukah je razbijal klic zvona: »Pridi! Pridi! Pridi!«
3.
V obupnem občutku nemoči sem tekal na bregu semintja in za menoj moja senca. Če sem se pripognil nad vodo, da bi spet in spet preračunal globočino, mi je iz temnega prepada pogledal iz ognja človek; v njegovem razoranem obličju, v divje razmršenih laseh, ki so stali na njegovi glavi — nisem mogel spoznati svoje lastne podobe!
»Kaj je to? — O Bog, o Bog!« sem šepetal in stegal roke v brezupni kretnji.
In zvon je klical. Ni več prosil — ne, kričal je, stokal in ječal kakor človek. Glasovi so se mešali, se kopičili, umirali, nastajali in umirali ... In iznova sem se sklonil nad vodo, in . . . zraven svoje podobe sem uzrl drugo postavo, dolgo, ravno, kakor strah, in groza: podobno človeku.
»Kdo je to?« sem zaklical in se ozrl. Tesno za menoj je stal človek in nemo strmel v ogenj; obličje mu je bilo bledo, na licu še sveža kri, ki se je lesketala v plamenu. Oblečen je bil čisto preprosto kot kmet.
»Gori,« je dejal, ne da bi se ozrl. Odsev ognja je divje plamenel v njegovih široko razprtih, osteklenelih očeh.
»Kdo ti? Odkod?« sem vprašal. »Na licu imaš kri!«
»Gori!« je ponavljal, ne da bi se zmenil zame, »Gori!«
»Ali veš, kje se najprej pride čez?» sem vprašal in se odmaknil; zaslutil sem, da je eden iz brezštevilnih ljudi, ki jim je to vroče, nesrečno poletje vzelo pamet.
»Gori,« je ponavljal. »Oho-ho-ho! — Gori!« je vpil in se divje zakrohotal, zmajal z glavo
in me venomer prijazno motril. Besneči glasovi hripavega zvona so utihnili in ogenj je glasneje zaprasketal. Vil se je kakor živ in se spenjal po nemem zvoniku. Zdelo se je, da je večji, in mesto rožne obleke je imel ognjeno rdeč plašč. Tam gori v temni odprtini, kjer so viseli zvonovi, se je prikazal boječ in miren majhen plamenček — kakor plamen sveče — ter se je zrcalil na svetlem bronu. Spet se zadoneli udarci in line, zadnji obupni udarci, ki so planili čez ogenj v brezupno noč . . ,
»Pridi! Pridi! Pridi!«
»Pridem! Pridem!« sem odgovarjal udarcem, ki so me klicali. In dolgi človek je sedel tih za menoj, objel svoje kolena in glasno pel, spremljaje plat*zvona:
Na Ši tirolski domobranci na strmini v Dolomitih.
Gospod Maxwell je moral spat na ka-ščo. Težkega srca je plezal po lestvi navzgor in vtaknil svečo v cinasti svečnik, ki je stal na stolu zraven postelje. Ta je bila razprostrta na tleh. On ni bil še nikdar tu. Preden se je slekel, je opazoval prostor, Polovico je zavzemalo seno in slama, ki je niso mogli spraviti v skedenj. Stropa ni bilo; slabo obtesano tramovje je držalo slamnato streho, ki je bila zagrnjena z veliko belo mrežo pajčevin. Po njeni obsežnosti se je lahko sklepalo na velikost pajkov, ki so jo spletli. V resnici je vse tvorilo veliko temno mesto pajkov. Gospoda Maxwella je pretreslo pri misli, da bi mu morda ponoči kateri padel na obraz. Zapahnil je, vzel s stola svečo, sedel in začel misliti. Kakšne so bile njegove misli, se lahko ugane iz vzklika, ki ga je bilo slišati:
»Moj Bog, kakšen tepec sem bil! Pa saj traja samo to noč. Jutri —«
Napočilo je mokro in deževno jutro. Preden je prišel gospod Maxwell s kašče, je slišal na dvorišču jezne glasove: ekse-jkutorji so bili prišli, spremljala jih je mno-Ižica do zob oboroženih stražnikov, Pri h.iš\
ni bilo najti četveronožne živali, samo Col-lie je besno lajal nanje. Ko se je prikazal gospod Maxwell, se je bil že vnel srdit prepir. Na dvorišču je bila skupina fantov, ki so sramotili eksekutorje z vsemogočimi priimki in kretnjami. Eksekutorji so vse poizkusili, da bi ljudi razdražili do dejanj, ker bi jih potem takoj zvezali in zaprli. Ko so zapazili gospoda Maxwella, so še bolj besneli in opozorili nanj stražnike.
»Ta je snoči skrivaj odgnal živino. Zapišite si ga, gospod stražmojster! Prav gotovo ima zelo temno preteklost,«
Četudi je bil gospod Maxwell zelo pobit, je vendar stopil, z rokama globoko v žepih, proti eksekutorju in se mimo in samozavestno postavil, kar je bilo popolnoma različno od vedenja zdaj ponižne, zdaj besneče množice:
»Krivi ste dvojnega razžaljenja, za kar bom zahteval popolnega zadoščenja. Prosim, dajte mi svoje ime in naslov, kakor tudi ime in naslov tistega, v čigar službi ste.«
Eksekutor je osupnjen odgovoril z nesramnim izrazom; a gospod Maxwell je sto-
pil k vozu, na katerem so sedeli stražniki, in dejal stražmojstru:
»Vi ste tu v imenu postave; Vaša dolžnost je paziti, da se ne prekrši. Ta mož me je, kakor ste slišali, javno razžalil. Nameravam ga izročiti sodniji. Prosim za njegovo in Vaše ime; Vi boste morali za pričo.«
Stražmojster je nevoljno imenoval imeni. Mož ni vedel, kako naj soglaša nastop in besedni izraz gospoda Maxwella z njegovo odrgnjeno obleko, okornimi čevlji ter sploh z njegovo nerodno zunanjostjo.
»Prav!« je dejal. »Ker so tudi Vas obdolžili, blagovolite tudi Vi označiti svoje ime, opravilo in bivališče.«
»Gotovo! Moje ime je Robert Maxwell, poljski delavec pri Ownu Mc Auliffe-u, najemniku Lisheena. Bi morda še kaj drugega radi?«
»Ne,« je počasi odvrnil stražmojster. Nato so zapustili eksekutorji dvorišče, za njimi so se razlegali zmagoslavni in zasmehujoči klici množice,
Gospod Maxwell je bil seveda v trenutku postal njih junak. Način, kako je prejšnji večer ušel rubežnikom ali ogledu-
..............................................................................IIIIIIHIII.....IIIIIHIIH......................................................................................IIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIItlllllHmHIIIIIIIIIIHIIIIIlihiiih..miihiiiii.......MtllHHIHIMIHIIIHIIHHMHMIlllHmilMtMtMmiimHMHtllHHf HHIIMtia
STRAN 552.	ILUSTRIRANI GLASNIK	48. ŠTEVILKA
....................................*...................................Illllll llllllll.........Illllllliu.........I.......................I.................................I........II............llllll...................tllt..............I..........llllll.................................................„...................llllllllll......llllllll.....................llllll...........hm.......
Z zapadnega bojišča. Francozki lovci streljajo na nemške zdravnike in sanitetne pse.
f Peter Čuden,
sin bivšega graščinskega oskrbnika v Novem klo-štru, je služil pri 87. pešpolku ter je bil ob pri-četku mobilizacije poslan na severno bojišče, kjer se je udeležil bojev pri Grodeku. Vkljub strahovitim bojem je ostal nad šest mesecev čil in zdrav, dokler ga ni meseca februarja pobral legar. Bil je izbo-ren pevec ter je pri od-
ter je bil poslan začetkom mobilizacije v boj proti Srbiji, kjer je bil zadet od srbske krogle v prsi; počiva v obližju Milanovca v hladnem gozdiču. Bil je krojač po poklicu ter zapušča ženo in tri otroke.
Nepozabnemu junaku časten spomin!
f Martin Hrovat,
rojen v Gornjih Grušovljah, občina Št. Peter, Savinjska dolina. Izučil se je trgovine v znani Kartinovi hiši v Št. Juriju ob južni železnici. Prevzel je od očeta Jurija gostilno s posestvom, se oženil s pridno Franico Četinovo ter si je ustanovil malo trgovino. Bil je vojak četovodja pri 7. lovskem bataljonu ter je ob razglasu mobilizacije bil takoj odposlan na severno bojišče, kjer se je nad pet mesecev junaško boril za domovino, nakar ga je zadela ruska krogla v nogo. Zdravil se je v bol-
Bolni vojak pred zdravnikom'na bojišču.
nišnici v Pešti na Ogrskem ter je poročal svoji ženi, da je rana že skoraj zaceljena. Kmalu za tem je prišlo poročilo, da je podlegel, dasi orjak po postavi, legarju. Pokopan je v Pešti na splošnem pokopališču.
Nepozaben nam je prizor ob slovesu, ko mu je žena podala na voz leto starega sinka. Pritisnil ga je na srce, se vzravnal ter z močnim glasom zapel: >Žena, tvoja roka skrbi za otroka, če me več nazaj ne bo!«
»Bam! Bam! Bam!« »Molči!« sem ga prosil. Oni se je smehljal, pel, majal z glavo in v njegovih osteklenelih očeh je iznova vzplamenel in se zrcalil divji požar. Straš-nejši od požara je bil on sam, blazen človek, žrtev ognja. Ko se je stolp nagnil in so zvonovi zropotali na tla, v ogenj, sem zbežal, za menoj je drvel norec in pel z enakomernim glasom kakor odmev zvonov: »Bam ! Bam ! Bam !«
f Franc Malis,
rojen v občini Polzela, je služil kot desetnik pri 26, domobranskem pešpolku
hom, hladni, samozavestni nastop proti so-vraženim izvršiteljem postave kakor tudi proti policiji sta očitno razodevala, da pripada višjim stanovom; kar se pa tiče njegovega stanu in preteklosti, so bili v nejasnosti kakor prej.
»Vraga, to ni dezerter; sicer bi ne bil tako nastopil proti rdečehlačnežem. Tudi s tiralnico ga ne zasledujejo,« je dejal Pi-erry, ki se je svojega obnašanja od preteklega večera zelo sramoval.
»Dal Bog, da bi imeli več takšnih v deželi,« je rekel drugi občudovalec. »Rde-čehlačneži in eksekutorji bi imeli pravega tiča pred seboj. Kako so se tresli pred njim! Nam bi bili vrgli okove na roke, preden bi bili zinili ,bob\«
»To je res,« je menil tretji. »Zdaj bi bil že sedel na vozu in nocoj v zaporu v Tralee-u, če bi se ne bil držal v precejšnji daljavi od voza.«
A vse te pohvale niso nič vplivale na gospoda Maxwella; napravil je bil trden sklep, da svojo namero enkrat za vselej opusti. Čutil je čudno mraženje, ki se je menjavalo z vročino; mislil je, da se vrača
revmatična mrzlica, ki ga je bila že dvakrat napadla.
»Tu oboleti,« si je mislil. »Moj Bog, kako strašna misel! Svojo prismojeno idejo moram opustiti in skrbeti, da odidem.«
Počakal je, da so se razšli fantje, ki so bili prišli od sosednjih najemnikov na pomoč. Šele po obedu je naznanil dobrim ljudem svoj sklep. V resnici jim je bilo žal; s svojo mirnostjo in prijaznostjo si je bil pridobil njih srca, da so ga smatrali za svojega. In sedaj, ko se je zbralo nad njimi toliko težkega gorja, je prišla še ločitev. Vdali so se z občutkom, da pomeni to zanje uničenje vseh nad. O nečem so se vendar hoteli še odkrito pogovoriti. Gospod Maxwell ni bil pokazal ne v besedah, ne nikdar v dejanju najmanjše sence jeze ali nespoštovanja pred njimi. Zato jim je bilo močno žal, da je žaljen v domači hiši in po domačem sinu. Res se je to zgodilo v pijanosti, a to ni nič opravičevalo.
»V dnu srca nam je žal,« je dejal starec, »ker Vas izgubimo. Pri Vas smo videli in slišali samo dobro in mislili smo, da se ne boste zmenili za nepremišljene besede,
ki jih je rabil nespametni Pierry v pijanosti.«
»Zagotavljam Vas,« je dejal gospod Maxwell, »da ni nič vplivalo na moj sklep, kar je dejal Pierry. Toda jaz vidim, da sem storil pogrešek, ki ga moram nujno popraviti.«
Pierry, ki se je zelo kesal, je bil odšel na "olje; hotel se je sniti z gospodom Max-wellom in se na samem opravičiti; v navzočnosti drugih bi mu ne bilo tega mogoče.
»Če so kaj rekli fantje, ki so bili pri Mike Ahernu, tudi tega ne smete zameriti,« je nadaljeval starec.» Mladi fantje niti polovico ne razumejo, kaj blebečejo.«
Starka, ki je bila vsa žalostna, se je hudovala in jezila nad njimi:
»Le verujte, Driscoll že naleti na pravega. Za nič drugega ni kakor za pretep.«
»Vi me čisto napačno razumete,« jih je miril Maxwell, ki se je bal, da bi njegovo odpotovanje utegnilo imeti slabe posledice. »Te majhne neprijetnosti niso prav nič vplivale na moj sklep. Storil sem težak pogrešek in moram ga prej ko slej popraviti.«	(Dalje.)
.............................................................................................................Illl.............................................................................tlttf ................................................................................................................................................................................................
ŠTEVILKA 48.	ilustrirani GLASNIK	553. STRAN
ii iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiir.iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiii! iiiiiiiiiiitiiiii iiiiiii iiiiiii......mu........................umnimi.......i.......iiiiiiii............................................................................iimiiiiiiimiiiiimiiiiiiiiiiimiiiimmiiiimiimimiiiii
Franc Malis,	Martin Hrovat,	Peter Čuden,	Anton Perne,	Jurij Ušlakar,	Jožef Gomizelj,
padel na juž. bojišču.	umrl v Pešti.	umrl v Galiciji.	padel v Bukovini.	padel v Galiciji.	umrl v Krakovu.
hodu zapel za slovo dokaj genljivih pesmic.
Bodi mu tuja žemljica lahka!
f Jožef Gomizelj
z Ustja pri Vipavij je služil pri 55. pešpolku; k vojakom je odšel šele 15. marca 1915. Bil je vzoren mladenič, kakršnih je malo, in vrl član tukajšnjega »Kat. slov. izobr. društva«. Vesel in vdan v voljo božjo je bil odrinil začetkom maja v Galicijo in je bil 16. junija nevarno ranjen v
Bratje Resman.
Janez; Peter; f Anton; Jožef; Alojzij;
hrbet in trebuh. V bolnišnici v Krakovem je trpel neznosne bolečine, a vdano in potrpežljivo, dokler ga ni po njegovi srčni želji rešila smrt 30. junija. Za njim zelo žalujejo starši in sestre, posebno, ker je bil edini sin, žalujejo pa tudi vsi njegovi znanci. Ne boš se, dragi Jože, več vrnil v to domovino, a upamo, da Te je Marija, katero si tako častil, popeljala v boljšo domovino, kjer ni več solza in vojska. Le spavaj mirno v gališki zemlji, katero si močil s krvjo, ne pozabimo Te nikdar!
Težko jim je bilo slovo od rodne grude, kjer so v najlepši slogi preživeli toliko lepih dni. Vpričo predobre matere so si dali obljubo, da bodo z bratsko ljubeznijo preskrbovali onega, ki bi se morda vrnil iz vojske -V pohabljen, nesposoben za delo.
Prva usodna vest je došla s srbskega bojišča. Dne 29. oktobra 1914. je padel kadet Anton na Jagodnji planini. Glasnik se ga je spomnil in je tudi v 12. številki prinesel njegovo sliko.
Meseca marca je prišlo od najstarejšega brata, ki je služil kot sanitejec pri 27. pešpolku poročilo, da je bil na sv. Štefana dan od Rusov ujet. Daleč v Garadu na Sarapolu hrepeni po trenutku, ko se bo zopet snidel z domačimi. Janez, že dvakrat težko ranjen, se je pred kratkim vrnil zopet k svojemu polku »Kranjskim Janezom«.
Peter, artiljerist, za svojo hrabrost že odlikovan, se je udeležil zimskih bojev v Karpatih, čaka sedaj na Dunaju, da ga odpokličejo proti Italijanu, katerega bo pomagal, kakor sam n re|"	pravi, pognati s svojim
topom čez mejo. — 15. marca je bil vpoklican peti brat, sredi aprila je odrinil najmlajši.
Čuvaj in hrabri jih dobri Bog in jih zopet privedi v naročje ljubeče matere1
Dva junaka izpod Storžca padla na severnem bojišču.
Mala trsteniška fara, ki je poslala cvet in jedro svojih mladeničev in mož pod orožje v obrambo skupne domovine, žaluje do sedaj že za 6 padlimi sinovi. Dvema med njimi v spomin te vrstice.
t Anton Perne,
lovec 7. poljskega lovskega bataljona.
Pokojni Karunov Tone s Povija je bil nenavadno prikupen mladenič. Svojim staršem prisrčno vdan, bogoljuben, zgleden ud Marijine družbe in pri vsem tem vesel in prijazen. Kdor ga je poznal, ga je rad imel. S težkim srcem, a vendar pogumno se je ločil meseca avgusta preteklega leta od doma in v začetku novembra je bil že na bojišču. Nad pol leta je srečno kljuboval vsem težavam. Svojim staršem je pisal: »Nič tako ne žalujte, kaj pa je, če padem, saj sem pripravljen.« Kar je slutil, se je zgodilo: 16. maja 1915. ga je zadela sovražna krogla pri Kolomeji v glavo in mu ugasila mlado življenje.
t Juri Ušlakar,
infanterist 17. pešpolka.
Ušlakarjev Juri je bil po zunanje pravi gorenjski korenjak; s svojim vedenjem je čast delal svojim vrstnikom. Bil je tudi ud Marijine družbe. Doma priljubljen, si je brž pridobil tudi srca svojih tovarišev na bojišču. Njegov zemeljski boj ni dolgo trajal. Že 23. oktobra 1914. mu je priletela smrtonosna svinčenka v glavo pri Volczi dolni v Galiciji.
Za obema junakoma, ki počivata v daljni, s krvjo napojeni Galiciji, je teklo doma mnogo bridkih solza.
Sest bratov-vojakov.
Mnogo hrabrih junakov je že dala naša slovenska domovina presvetlemu cesarju. Ni je skoraj družine, ki bi ne imela koga v vojski.
Iz rodbine Resman v Begunjah na Gorenjskem je vseh šest bratov v vojaški službi. Za časa mobilizacije so na prvi cesarjev klic zapustili trije starejši bratje: Jožef, Janez in Anton domačo hišo. Četrti, Peter, je pa bil itak že v aktivni službi.
Velikanski nemški avtomobil z generalnim štabom.
II......................................................................................IMIII....................................................................................................................................................11111 • • • M11 i • 111 Ml • • 1111 • • I i 11 i I (111 ■ 111III • i I • i ■■ t i I (11« 11 (1111 (111II11 (■•■■ 1111 •• ■ ■ I ■ •• • I • 111 «1111 • • ••(•• 111« 111IIII11 •( ■ 111 • I • I.....Illll
STRAN 554.	ILUSTRIRANI GLASNIK	48. ŠTEVILKA
........................................................................................................................................................................................................................................I...............................................................................................................................................................
PO SVETU
Možje ene albanske rodbine pripravljeni za odhod na boj.
Ilžanki.-Na severu so zasedli-,važno luko Vindavo, prodrli so črte Ostrolenka — Novo - Georgjevsk, avstrijske čete so isti dan udrle čez Bug pri Sokalu. Obroč proti Varšavi se vedno bolj oži. Rusi so bili v prvem sunku naših čet po ljutem odporu težko poraženi. Število ujetnikov je naraslo čez 60.000 mož. Na severu korakajo Nemci proti Rigi, ljuto napadajo utrjeno črto ob Narevi, kjer so že zavzeli par opirališč. Južno od Varšave se nadaljujejo napadi proti Holmu in Ljubljinu. Če Rusi ne zbero zadnjih svojih sil, bodo v kratkem padale granate na zahodno trdnjavsko ozemlje Varšave in Ivangoroda.
Na Goriškem so se mali začetni napadi razvili v novo strašno bitko. Torišče bojev je goriško obmostje od Sabotina do Kalvarije ter Doberdobska planota. Po hudih artiljerijskih bojih, kjer so imeli naši možnarji znatne uspehe, je začela napadati pehota. Sovražniku se je bilo celo posrečilo, da je zavzel v ljutih napadih goro Sv. Mihaela pri Zdravščini; generalni major Boog jo je spet iztrgal. Italijani se vale v zaporednih napadih, v silnih množicah
7.000. Angleški [napad pri Ypernu se je izjalovil, pri Bapaume se je morel spustiti na zemljo francozki letalec. Na mesto Kolmar je metalo sovražno zračno brodovje bombe, nemški letalci so obmeto-vali francozke čete pri Geradmerju.
Spomin na bitko pri Visu Italijanom kot slaba vest ni dal miru, napadli so našo obal dan pred obletnico zmage pri Visu. Petdeseti dan (20. julij 1915.) jim bo ravnotako v spominu kakor prvi dan (dan zmage 20. julij 1866.). Njih »slavni« pohod je bil naperjen proti neutrjenim krajem. Obstreljevali so kolodvor v Gružu in višine pri Cavtatu, Veliko brodovje, ki je obstojalo iz 8 križark in 12 torpedovk je premagal duh Tegethofov v prikazni treh podmorskih čolnov. »Slavni« napad se je izpremenil v hiter beg. Na dno morja je moral laški križar, »Giuseppe Gari-baldi«, ki ga je torpediral naš podmorski čoln. Trdno upamo, da je uničenje ladje s tem osovraženim imenom, porok in jamstvo, da bo zanaprej moralo vse, kar se bori v Garibaldijevem duhu, podleči našemu orožju.
Za fronto.
Avtomobil je drčal po cesti skozi neskončno temino. Polja na levo, polja na desno. Ravna tla, kakor daleč je neslo oko. Zvezde nad menoj in tihota krog mene. Včeraj še smo tukaj stali, včeraj je tu divjal bojni krik. Samo tu in tam sveži griček in križ na njem, je spominjal na to: tako izgleda včeraj danes. ^ Ali ni bilo tako, kot da bi mi prihajalo lahko ječanje na uho ? Ali ne leži kdo nekje, ki so ga prezrli in pozabili? Strahovito, s črnimi, dolgimi peruti, je zletela tropa vran pred nami.
Mislil sem, da vidim roko, roko s krčevito stisnjenimi prsti, ki se dviga visoko; mislil sem ustaviti in pogledati, ko so zaplale luči nasproti.
Vozovi so stali naokoli, kmetje s svojimi kmečkimi vozovi; na njih vojaki z belimi obvezami okrog rok, nog, glav, teles. Cela četa ranjencev. Moštvo in oficirji. Sedeči, stokajoči. Srečni so ležali. Kako to dobro de. Nebeško, na mehki plahti razpoložiti svoje ude. Pod šupo, zraven poslopja, v katerem je bila nastanjena zasilna bolnišnica, jih je ležalo deset, dvanajst na no-silnicah. Krasno, ti imajo streho nad glavo! Nepopisno, ti so bili očiščeni, umiti! Kako mora to biti dobro!
Stopil sem v ambu-lančno sobo. Vse se je svetilo in blestelo. Sve-tilka-acetilenka je tako svetlo gorela, da me je bolelo v očeh, ko sem stopil iz teme. V belih haljah so stali zdravniki. Trije po številu. Močno je dišalo po raznih raz-kuževalnih sredstvih, po etru, po kloroformu. V kuhalnem aparatu je vrelo; v njem sopo vsaki operaciji očistili orodje. Enolično šumenje in ki-penje. To omami in zamegli . . . Neko čudno-težko ozračje je v prostoru, ki tira v nezavest. Nekaj do skrajnosti odločnega, krčevitega. . .
Zdravnikom so se napenjale žile na sencih. Gledali so me začudeni, kot bajno bitje. Potem so se obrnili proč. Ne smejo se pustiti motiti. Delajo od štirih zjutraj do zdaj, poldvanajstih ponoči, vedno isto, vedno isti gibljaji: čistiti, rezati, obvezovati. 2115. ranjenec leži na mizi. Zdravniki me niso videli. Ne smejo ne jesti, ne govoriti, ne zviti cigarete. Ena sekunda miru, da se zavejo in izgubili bi zavest in moč, zlomilo bi jih na kup. Delajo kot v sanjah. Dobro delo!
■■■■•iiiitiiii(*iitititttiii(iiiiiiiii*iiti(ii*iiaitatliaiiiiti(iiiiiMiaaiiaiBiisa(i(ii((taiiitiMi(iiaaa(aiaii*(*it»uai>*(>a
Olot spomin na padle junake
je založila „Katoliška tiskarna" krasne spomenice (diplome) v obliki 40X56 cm. Rizba je urejena tako, da se uvrsti lahko kratko besedilo, kakor tudi mala doprsna slika padlega. Spomenice so originalno delo domačega umetnika in naj bi krasile sleherni slovenski dom padlega junaka. Cena 1 K po pošti K l'20.
na naše postojanke. Samo na ozek odsek pri Podgori je drvilo deset italijanskih polkov, ki so bile po brezprimernih izgubah odbiti. S kakšno železno vztrajnostjo, hrabrostjo in izurjenostjo, s kakšnim brezprimernim junaštvom in zaničevanjem smrti se morajo boriti naše čete, da jim je mogoče odbijati tako silne navale grdega sovražnika! Neizmerne morajo biti izgube laških množic, ki jih kosi naš ogenj tik pred svojimi postojankami. Značilno je, kako vpliva nanje odpor naših mirnih, treznih, izkušenih borilcev je to, da laški vojaki iščejo pred napadom poguma v vinu, da vrve pijani, v omotici in brez jasne zavesti v smrt.
Morilni boji na Francozkem se nadaljujejo z ljuto vztrajnostjo vedno na istem mestu. Znatne uspehe imajo Nemci v Ar-gonih, kjer je število ujetnikov zraslo čez
Svetovna vojska.
Na severu se je pričelo novo prodiranje zmagovitih zavezniških čet. Prvi sunek se je izvršil z boji ob Dnjestru, kjer se zmagoslavno bori naš tretji kor, nato se pritisnile naše čete pri Krasniku in iz-točasno se je zganil Hindenburg severno od Varšave. V tem napadu so Rusi izpraznili Prazsnisz, jugovzhodno je prodrl feldmaršal Mackensen na črti Krasnostav-Sokal. Zavezniškim četam je v prvih dneh ostalo v rokah 34.000 mož, 26 topov in 61 strojnih pušk. V ljutih bojih so avstro-ogrski polki zavzeli Radom. Nemci so vrgli rusko premoč iz postojank pri
ŠTEVILKA 48.
mi t ii i itn iiiiiiii m tm i m iiiii imunim i iiiiiiii m mil.
555. STRAN
vmiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiniiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin
ILUSTRIRANI GLASNIK
DOGODBE
Izdatno sredstvo. Pomladi leta 1848. je moral knez Metternich bežati z Dunaja. V nekem provincijalnem mestecu se je raznesla vest, da stanuje minister v tamošnjem hotelu. Takoj se je nabrala množica, ki je hotela napasti begunca. Nič ni pomagalo, ne opomini županovi, ne policija; ljudstvo je drlo vkup. Končno je vendar padla nekemu občinskemu očetu zelo originalna, a srečna misel v glavo. Poslali so mestnega slugo s puščico, da bi pobiral miloščino za občinske reveže; v hipu se je množica razkropila na vse kraje.
Dober pripomoček. Nekega dne je obiskal župnik imovito hišo in pri odhodu posegel v srebrni škropilnik pri vratih, a videl, da je čisto suh, in da ta sicer pobožna družina ne čisla dovolj blagoslovljene vode. Zaraditega hoče posvariti, toda tako, da da ne bi nikogar žalilo in vendar pomagalo. Skrivaj dene svetel denar v posodico. Ko čez nekaj tednov zopet obišče to družino, se prepriča, da njegov denar še mirno počiva v prazni posodici. Ko to pot odhaja, se hoče prav slovesno pokrižati z blagoslovljeno vodo, a ker je ne najde, reče : »Glejte, pri vas imate deklo, ki ni tatica, pa tudi ne svetnica; ta vam ne krade, kajti že pred tedni sem položil ta-le denar tu sem in še zdaj je notri, a tudi blagoslovljene vode ne rabi, ker sicer bi morala že davno denar najti.« To je bilo dovolj jasno, in zdaj se prične izgovarjanje in opravičevanje skoro kakor v raju po prvem grehu: gospod očita gospe, gospakrega deklo, dekla zvrača na hčerko. Pomagalo pa je in gospod župnik ni nikdar več našel srebrne posodice prazne, še druge družine so si poskrbele blagoslovljene vode, da bi jih župnik ne pripravil v enako sramoto, in zadrego.
Prostodušnost. Friderik Veliki je rad videl, če je vsakdo, ki je govoril ž njim, povedal svoje mnenje naravnost odkritosrčno in brez ovinkov. Izročil je orožniški polk generalu Katzlerju in mu dejal: »Ljubi moj Katz-ler, poverjam Vam poveljstvo čez polk, ker moram imeti nekoga, ki ni tako galanten, kot drugi oficirji.
»No,« je odvrnil Katzler, »potemtakem je Vaše Veličanstvo zelo dobro izbralo, kajti, pri Bogu, jaz sem tako neotesan, da si bom moral najeti plesalnega mojstra, preden se sploh pokažem v Berlin.«
Po preteku par mesecev ga je kralj vprašal:
»Kako ste kaj zadovoljni s častniki?«
»Zelo, Veličanstvol«
»Toda, Katzler, to so sami zaspanci.«
»Mogoče popoldne, Veličanstvo,« je od-
vrnil general. »Pri vajah in pri paradi so iz-borni oficirji; drugo naju nič ne briga. Storijo, kar ukažem, in kadar bo treba, bodo gotovo jezdili z menoj, kamor jih popeljem; več ne moreva zahtevati ne Vi, ne jaz.«
Odgovor je kralju sicer ugajal, vendar ga je nekoliko pogrelo. Obrnil se je in dejal:
»Jutri si bom ogledal, kaj znajo; ob devetih mora stati polk na vežbališču.« —
General je drugo jutro zbral častnike in dejal:
»Gospodje! Včeraj mi je kralj to in to omenil in jaz sem mu to odgovoril. Povejte
»Glejte, Veličanstvo! Tu je napisano Vaše včerajšnje povelje in ura je toliko; lahko bi spali še najmanj dvajset minut.«
Kralj je napravil kisel obraz, a se takoj nasmehnil in ukazal, naj polk tvori eskadrone, vode, naskakuje itd. Pri tem je venomer govoril proti polku, da bi ga zmedel. Toda niti moštvo, niti častniki niso prišli v zadrego. Po vaji je dejal kralj: »Polk se je držal brez-primerno dobro, moj ljubi Katzler!«
»Jaz ne bi trdil,« je odvrnil general. »Eskadron polkovnika Golza se je pustil nekoliko motiti.«
Žetev V Galiciji. Rus: »Ravno lepo je začelo zoreti; pripravili smo se, da pospravimo, pa je spak prinesel strašilo
med pšenico. Bežimo!«
moštvu, da se mora tako vesti, kakor bi kralja ne bilo zraven. Paziti morajo samo na moje povelje.«
Kralj je bil prvi na vežbališču, nato je prikorakal polk. Friderik bi ga bil rad spravil v zadrego, zato se je začel hudovati radi njih počasnosti in dejal:
»Gospodje se pa gotovo niso naspali.« General je spodbodel konja, potegnil iz levega žepa uro, iz drugega pa tablico in odvrnil:
»Tega sem jaz kriv,« je prijazno dejal kralj, »pač ni treba biti hud.«
»Ej,« je menil general. »Moštvo bi bilo moralo biti tako pametno, da bi se za Vas ne brigalo; pri vajah in v cerkvi mora in sme govoriti samo eden.«
Pastor in obmejni grof, V neki vasi je bil pastor, ki je neusmiljeno zmerjal na prižnici bližnjega grofa. Ko je ta to izvedel, se je peljal njemu in svojim ljudem ukazal toliko časa ostati na vozu, dokler se ne vrne, četudi bi
MM......I Illlllllllllll lil Mil IIIIIIIIIIH I......Illl.......Illlllllinilllllllll lllll ..............................................................................................................................................................................................................•Illlllllll.....II.....IIIII...................................................llllllll lllllllllllll................................
STRAN 556.	ILUSTRIRANI GLASNIK	48. ŠTEVILKA
..............................III......lllllllllllll...................................................IIIIIIIIIIH....................................................................................................................................................Illllllllll......II........Illl...........•••■••••••••••••■•••'•••■••■■••••■••••••••••••■••••••■••■••••••••••••••••••••■••■••■••••••••••••••••••••■•••••••••M
slišali krik iz hiše. Pastor ga je prijazno sprejel, grof pa ni sedel, temuč potegnil bič in začel pastorja pretepati. Ta pa je bil močan človek, zabava se je obrnila. Iztrgal je grofu bič in ga začel prati in stepati prah z njega: »Če je tako, gospod grof, Vam moram pokazati, da sem jaz gospodar v svoji hiši!« Grof je vpil, služabniki pa niso prišli, ker jim je ukazal čakati, dokler se ne vrne, četudi bo v hiši krik. Nazadnje je pastor vrgel grofa skozi vrata in takoj prosil za premeščenje, ker se je bal, da bi se grof ne maščeval.
ZDRAVSTVO
Pot diši tudi po jedilih in zdravilih, ki jih uživamo, pot ljudi, ki se ne umivajo po životu in se ne kopljejo, diši naravnost zagatno. Prepotena obleka, pokrivalo, obutev so torej nezdravi. Prepoten klobuk je pogostoma kriv
Strupenost našega potu. Psu so vcepili človeškega potu in poginil je. Perilo, ki je večkrat prepoteno in ni hitro izprano, se raz-trže hitro —pot ga izje, posebno če je bil pot bolniški. Ako se poti glava, pogostoma oslabe in izpadejo lasje, če se večkrat ne umivaš. Poteče se roke in noge, tudi celo telo, oslabe, koža postane mehka, razjedena. Človek, ki se mu pote noge, raztrže dvakrat toliko obuvala kakor drugi; rokavice na potnih rokah se tržejo in sekajo. Ako oblečeš svojo lastno potno obleko ali perilo, boš kmalu čutil, da ti ni prav dobro, ako oblečeš potno obleko drugega, se lahko nalezeš njegove bolezni. Kako nevarne so postelje, pernice in blazine, ki se napijejo potu in vzduha človekovega in ne pridejo redno na zrak in na solnce. Posebno po prenočiščih, kjer spi danes bolni, jutri za njim zdravi in prinese bolezen, a ne ve odkod. Bila je gospa, kateri so se posmehovali, ker je nosila na potovanjih vselej svoje posteljno perilo s seboj, pa bi bilo dobro, da bi jo posnemali v tem vsak popotnik. Posebno sedanji čas! Kako strupen je človeški pot, priča go-.vorica, da so izdelavali iz potu in pen obešenega človeka hudi strup »Aqua Tophana«. Govorica o takem strupu je še živa med našim ljudstvom. Pot, ki se izlije v bolezni, po kopeli, po napornem delu, je strupenejši od potu, ki prihaja kar tako od vročine; najstrupenejši pa je pot, ki pokrije telo vsled strahu ali jeze in mrtvaški pot. Hud pot ima tudi svoj hudi duh. Pri vsaki bolezni in od vsakega človeka ima pot svoj lasten duh. Pot udničnega diši po kislem, po hudem prehladu diši pot jedko, pri žolčnih in črevesnih boleznih diši po gnilem.
GOSPODINJA
bolka, pokrij s piškoti in speci. Vročina v pečici ne sme biti prehuda. Ko je pečeno, iztresi in namaži na vrhu s sadno mezgo.
Korenje z jabolki. Ostrži in razreži 500 gramov rumenega korenja na podolgovate koščke, olupi in razreži 500 gramov kislih jabolk na ploščice. Jabolka zalij z mrzlo vodo in kuhaj eno uro, odlij sok in kuhaj korenje z jabolki, dokler se ne zmehči, deni pest sladkorja in limonino lupinico, kuhaj še četrt ure in daj na mizo. Je zdrava jed za vsakega bolnika.
Testo za rezance je bolj gladko, če za-mesiš z mlačno vodo.
Dober lep za muhe. V prsteni posodi raztopi in zmešaj 150 g kolofonije, 100 g lane-nega olja in 10 g voska. Posodo postavi na ogel ognjišča, pri zaprti luknji. Ko se je ohladilo, kar potrebuje več ur, namaži lep na papir. Najboljši je, če je tako gost, da se vleče od žlice.
DROBIŽ
D' Annunzio: »Zdi se mi, da je na našem bojišču slabo vreme.«
Kralj: »Da, dež pada! Držite, gospod poročnik, bolje dežnik, da me kaj ne zadene.«
izpadanja las, treba je torej oprati klobuk večkrat od znotraj in dati vanj novo usnje in podlogo. Od potu mokro perilo sleci kakor hitro mogoče in, če mogoče, ga vrzi v vodo, ako ne, zavij skrbno, da ne pride v dotiko z drugimi predmeti. Potne nogavice in čižme ne imej ne v spalnici, ne v kuhinji, od tistega duha se dobi hud, dolgotrajen nahod. Kdor se poti v noge, naj hodi dosti bos, naj si koplje noge v želodovi izkuhi in utira z jagodino tinkturo. Kdor se poti pogostoma po životu, naj se umiva ves z mrzlo vodo in utere zatem z rožnim ali jabolčnim kisom. Život je treba tudi ukrepiti z uživanjem medu, ovsenih jedi, mleka in slada.
Prisega pri Kitajcih. Kitajec se sodnije zelo boji, najbrž raditega, ker se njegovi sodniki radi puste podkupiti. Čudna je kitajska prisega pred tujim sodiščem. Priči pokažejo s kitajščino popisan papir, mu ga prečitajo in potem zažgo na sveči. Kitajec se mora skloniti nad goreči papir in pri tem priseči, da je vse, kar je govoril, resnica, resnica, čista ia sveta resnica, in če ni resnično njegovo izvajanje, naj živ zgori, kakor je zgorel sveti zvitek pred njim.
T^fU^lfi zahleYaJte P0YS°d le domače razgled-i^UJdKl, niče „Vojska y slikah", katere edine so pristnega sjovenskega značaja, poslej so izšle štiri skupine. Četrta skupina je izredno zanimiva in se nanaša zgolj na sedanji vojni čas. peta skupina izide sredi avgusta. Slika današnje naslovne strani pride y peti skupini.
Cena za trgovce, ki naroče vsaj 100 posamnih razglednic, K 6•— za 100 kom.; pri naročilih nad 500 kom. K 5-50, nad 1000 kom. K 5'— za 100 kom., pri naročilih nad 10 skupin 30% popusta. Pošiljatve le po povzetju.
Skupina s 16 komadi (po dve enaki sortirane) K V20. Pri skupinah se bodemo ozirali lc na predplačana naročila.
Razprodaja upravništvo ..ilustriranega Glasnika".
[Srečni Emanuel: »Pravi užitek je čitati vojna poročila naših časopisov...«
Bučna juha. Navadno bučo olupi in razreži, pristavi v vodi, deni malo kumine, žlico paradižnikove mezge in listek muškata. Ko je kuhana, posoli, naredi rjavo prežganje, zabeli in okisaj. Zraven daj ajdove žgančke. — Ali odlij vodo in zalij z mlekom, zmečkaj buče, pretlači skozi sito, zabeli z bledim pre-žganjem in posoli, osladi po potrebi, primeti dva rumenjaka in zlij na opečen kruh.
Jabolka s piškoti. Razreži sočna jabolka, pari jih na sladkorju in pretlači skozi cedilo ali sito. Namaži modlo s sirovim maslom, košček masla raztopi in zavri. V to maslo namakaj piškote ali tenke rezine maslenega kruha, obloži modlo s tem, deni v sredo ja-
Knjigoveznica Katol. tiskovnega društva
v Ljubljani, Kopitarjeva ulica 6
se priporoča za vsakovrstna knjigoveška dela
Krajevni znaki za „Orle", kokarde in pentlje z napisi za društva se izgotavljajo v najkrajšem času | po zmernih cenah.
KatoliSka tiskarna II. nadstr.
Črtanje In vezanje vsakovrstnih poslovnih knjig