ODMEVI NA RAZPRAVO O POSTMODERNIZMU
Marginalije h Kermaunerjo
(Zapiski ob branju Kermaunerjevega članka »Kaj je s slovensko literaturo danes ali vprašanje postmodernizma«, Sodobnost 1982, št. 5)
1.  Kermauner piše, da je bila literatura Perspektiv »zadnje zgodovinsko prizorišče smisla«. Je to mogoče? Sam bi rekel, določenega smisla. Smisel je vedno, toda potrebno ga je videti, analizirati. Imam občutek, da skuša Taras današnji »smisel« reducirati na perspektivaškega. V obliki, v kakršni je, ta trditev spominja na Vidmarjevo, da ni več lepote, umetnosti. Pravilna ugotovitev bi bila: merjen z merili Perspektiv (Kermauner jeve generacije) je današnji »smisel« nesmiseln ...
2.  Glede »reističnega obdobja«: je točno, kar pravi Taras, da je odpadlo razlikovanje med resnico in lažjo? Ne bi bilo točneje reči, da so se pojavile
824
825
Marginalije h Kermaunerju
razlike med resnicami, resničnostmi, da je vzcvetel njihov »pluralizem«? Je mogoče pristajati na razlikovanje med resnico in lažjo v literaturi? Ali ni ena bistvenih značilnosti literature sploh, da enako pozorno obravnava prav in neprav, smisel in nesmisel, revolucijo in kontrarevolucijo? Zdi se mi, da Taras že spet meri neko obdobje z modelom iz prejšnjega, ne iz tega obdobja samega.
3.  Zdi se mi, da Taras obnavlja teze, ki so jih leta 1975 in vseskoz odtlej propagirali Problemi, da je znanost začela nadomeščati umetnost. Splošni ugovor je ta, da si je Kermauner za svoje sklepe o reizmu in ludizmu (»histerično odtiskovanje simuliranih podob« . ..) v bistvu izbral premajhen vzorec. Sredi sedemdesetih let slovenska literatura ni le reistična, ampak je tu še vse kaj drugega. Še posebno sporno se mi zdi v konec ludizma posojati Hanzka in Svetino skupaj, pri čemer vzame Taras celo najnovejšo Svetinov o zbirko Bulbul (1982). Kaj pomeni skrajno defetistična in z literarnega vidika nekorektna izjava: »če se to sploh kateri koli literaturi danes — more posrečiti?« Kermauner tu postaja ne samo programer literarnega razvoja, ampak njegov zapovednik.
4.  Stran 481 — Taras začenja uporabljati ključne pojme tega spisa: »z iznajdevanjem reritualizirajoče, remitizirajoče . .. umetnosti«. Pritikanje besedice »re« v bistvu pomeni nemoč natančne določitve tega, kar je. Ne verjamem, da so današnji pojavi le ponovitve včerajšnjih, in da bi bilo mogoče, če govorimo o literaturi, stare modele ponavljati na način »re«. Je res, da Snoj »obnavlja družbenokritično, nravno, zgodovinsko polemično poezijo«? Prvič mislim, da Snoj to dela na povsem nov način, drugič, da »realnost političnih konsekvenc« ni tako odmaknjena, kot se zdi. Seveda so tudi te konsekvence danes drugačne, kot so bile nekoč. Mar Taras ne vidi teh konsekvenc okrog nove revije, okrog današnjega »punka«, v krizi Drame (mogoče ni B.A. Novak Drame zapustil pod pritiskom?) itn.? Globlja sociološka kritika bi najbrž ovrgla Tarasovo domnevo, da je današnja politika, kar zadeva literaturo, pod vtisom svojega razvoja; in da s svojo kritiko pomagamo pri utrjevanju oblasti. Gotovo so politične težnje danes nekoliko drugačne, kot so bile v času Perspektiv ali v času ludizma. Danes je gotovo več prostora za politično ali kulturnopolitično diskusijo, kot ga je bilo v začetku sedemdesetih let: literatura se tej razširitvi prostora po svoje odziva, po svoje pa seveda skuša nadoknaditi molčeče obdobje. Hojmanov roman je star, vendar ni mogel iziti, enako Zupanov Levitan. Družbene klime ne ustvarja samo politika, tudi ne samo naša politika. Tudi kultura jo ustvarja. Lukičev izraz socialistični estetizem je prav primeren: politika drugega dolgo časa ni dopuščala, pisatelji pa so videli, da se to obnese. Osti so bile skrite globlje. Ko je politični pritisk popustil, so knjige govorile bolj neposredno. Gotovo pa se formalnim izumom ne kaže odreči. Tudi »estetizem« je prinesel kup izboljšav. Očitki o nihilizmu so resnično deplasirani: to govorijo Bor, Menart in Javoršek. Nihilizem najbrž pomeni, da v tej literaturi ni bilo zaukazanega smisla, ne zaukazane vere, ideologije itn. Če je — morda forsirano — iskala avtonomni položaj, zato ni bila nihilistična! Prav jezen sem na te Tarasove očitke.
5.   Stran 482. Taras se sprašuje, kaj bo, če bo kako izvrstno delo zadelo politiko »vsaj v prst«, in kako bo oblast reagirala. Mislim, da nima prav, ko sploh dvomi o tem zadevanju v prst, toda politika reagira v različnih okoliščinah zelo različno. Mislim namreč, da se politika sama
826
Dimitrij Rupel
diferencira, kar bistveno razširja prostor za kulturo. Seveda je vprašanje, ali se ne bo ta proces »večje svobode« zaustavil, recimo, pod vplivom etatistične politike, ekonomskega položaja, ko bo treba iskati žrtve itn. Iz okoliščine da oblast brutalno ne reagira, sklepati na »simulativno« naravo kulturne kritike, je simplifikacija. Strinjam se z grotesknostjo izbiranja žrtev na nacistični ali kampučijski način. Zoper to se je treba bojevati zelo eksplicitno, ne takole mimogrede.
6.  Resanktizacija, remagizacija — to so navadni izmiki. Kje je Tara-sova potrpežljivost, njegova lucidna analiza tega, kar je? To je isto, kot pravi Stih, da se je vrnila romantika. Kompenzacija za današnjo izpraz-njenost? Samo slepec govori tako: da je vse prazno? Reritualizacija, re-folklorizacija... da, to so poti za množično kulturo, to so banalizacije za splošno zabavo. Seveda se Taras tega zaveda, ko opozarja na kmečko ohcet ipd.
7.  Deloma se strinjam s Tarasovimi ugotovitvami glede zgodovinskega romana, čeprav se v nasprotju z njim nagibam k razumevanju (vsaj Hienga, Vuge in Jančarja) te literature kot poglabljanja družbenosti, širjenja obzorja literature, rafiniranja stroke, pa tudi kot rafinirane kritike sedanjosti. Literatura si mora pri nas — zaradi kulturnega sindroma bodisi nacionalističnega, bodisi ideološkega — pridobiti status častivrednosti, avtonomnega pogleda. Treba je napolniti zakladnico, se naučiti pisati... to so sama bleščeča artistična dejanja. Ko pride do priznanja tega artizma, ima »družbena« kritika večjo veljavo.
8.  Zabavam se ob pomisleku — ki je samo deloma iz Kermaunerja — da on priznava za vso Evropo veljavni »kibernetični« sistem, hkrati pa vabi k »reritualizaciji«. Najbrž bi bila obnova nečesa bivšega nekaj skrajno samovoljnega. Kako je mogoče uiti kibernetizaciji, če ta ni nekaj naključnega? In kako je zdaj s to reritualizacijo, k pozivanju na zadevanje »vsaj v prst« oblasti? Si želimo starega sveta? Azteki so na en sam dan leta 1486 pobili 70.000 ljudi, ki so v procesiji čakali pod žrtveno piramido. Takrat z literaturo pač ni bilo nič. Je literatura meščanskega sveta, ko je bilo žrtvovanje bistveno zmanjšano, nična? Rekel bi, da so v dobah, ko je bilo gorje največje, muze molčale. Taras je morda s tem vzporejanjem »krvave« resničnosti in »dobre« literature zagrešil neutemeljen sociologizem.
9.  »Bajam o nujnosti vračanja«, »revizija«, »retrospektiva« ... že spet en sam »resentiment«, nejevolja ob kompleksni sedanjosti, ob dogovorjenosti resnic in smislov, ob »družbeni konstrukciji realnosti«, kot bi rekla Burger in Luckmann. Po drugi strani opažam pri Tarasu »boljševiški« kompleks. Deloma se pokriva s teorijo, ki jo bere in navaja (Baudrillard. . .): gre za zaničevanje literature na račun »prave resničnosti«, »resnice«, pravzaprav na račun politike. Zato ni čudno — ob nekakšni vljudni distanci — navajanje Močnika in Problemov. Hudo mora biti, če hkrati piše tudi: »brez sodobno nastajajoče umetnosti si življenja ne morem zamišljati«. Pa vendar: se zares poglablja v to nastajajočo umetnost, ali jo le reducira na znano, na ponovitev, na »re«?
10.  Nekako ne morem do dna Tarasovi pripombi glede »Ruplove, domiselne, provokativne analize svobodnih romanesknih besed«, če je »ta znanost res znanost«, ali je mogoče (skupaj s Kmeclom) »bliskavo literarizi-rano kramljanje,... duhovit esej, ki je v službi današnjih ideologij«. Malo na kratko me je določil, moram reči. Mogoče zato, ker je hotel v enem
827
Marginalije h Kermaunerju
samem spisu pokonzumirati vse Slovence? Seveda se moje delo globoko razhaja z zahtevo, da bi se literatura vrnila k »mimezis« ali celo v »ritualno mitično literaturo«. Sprašujem se s Tarasom: »Res svet ne pozna nobene druge poti?« Mislim, da s takimi vprašanji literarno problematiko, pa tudi problematiko postmodernizma bistveno reduciramo. Upam, da bo najbližja prihodnost Kermaunerja temeljito presenetila. Seveda si zelo želim, da ne bi doživel aklamacije tradicionalistov, češ Taras se vrača v tradicionalizem! Prav tako pa se bojim očitkov, da si je Taras s tem in podobnim pisanjem zapravil slavo lucidnega in neumornega razlagalca moderne literature, ki bi mu jo želel, čeprav s pripombami, prej ko slej potrditi.
Dimitrij Rupel