Prvo pismo
Stanko pistno dolgo piše                    Tam za daljnimi gorami
Mamici v domačo vas,                        Mamica pa misli nanj
Solze si raz lice briše,                         In premišlja, kdaj zasinil
Jokal bi na glas!                                  Svidenja bo dan.
Rdeč pcčat poljubi pismo,                   Oj, z razprtimi rokami
Stanko tiho zaihti:                               Bo na pot hitela mu —
,,K mamici čez gore s pismom             Takrat, takrat dvojna potnla«
Rad pohitel bi..."                               Bo zacvela mu . . .
Semjonov