V. b. b
LETNIK VI	CELOVEC, V SOBOTO, 19. V. 1951
NE Z ZLATIMI, ,S KRVAVIMI ČRKAMI JE PISANA KNJIGA SLOVENSKE KULTURE
Ivan Cankar
ŠTEV. 34 (403)
V

Naš pozdrav občnemu
zboru SPZ
Na Koroškem se je slovenska kultura porajala v neprestanih bojih z nemškimi imperialističnimi težnjami. Koroško slovensko ljudstvo je v borbi proti nemškemu šovinizmu najuspešneje branilo’ svoje narodne in socialne pravice prav na prosvetnem področju. Zgodovina posameznih Slovenskih prosvetnih društev in Slovenske prosvetne zveze, ki žal še nikjer ni občc'ina, je prepričljiv dokaz za to. Zaradi tega ni čuda, da se je nemški šovinizem v času svoje oblasti najbolj hudo iznesel nad prosvetaši, ki jih je skoraj brez izjeme pognal z domače grude ali poslal v KZ-e. Toda z vsem nasiljem ni uspel, da bi uničil slovensko provetno življenje na Koroškem.
Izpod ruševin je na novo vzklila slovenska prosveta med narodnoosvobodilno borbo, ki nas je še tesneje povezala z matičnim narodom, da se še bolj živo zavedamo življenjske resnice, da ni kulturnega razvoja brez zvez z jedrom našega naroda v domovini. To je živo spoznanje vsega našega ljudstva brez razlike svetovnonazornega in političnega gledanja, ki se v krajevnih prosvetnih društvih strnjeno in enotno bori za spoštovanje pravic in enakopravnost slovenskega jezika, za slovensko šolstvo in za svobodni razvoj slovenske kulture.
Današnji občni zbor SPZ bodi prav manifestacija tega spoznanja, te zavesti in take enotnosti! Zgodovina potrjuje, da so vsi poskusi ločevanja od matičnega naroda propadli, kjer so jih narekovali ljudstvu in narodu tuji interesi. Prav zato so zapisani poginu tudi vsi bežni poskusi nemških šovinistov, pa tudi kominformističnih in belogardističnih agentov, da bi nas kulturno odtujili od bratov v domovini, in ostane resnica, da se slovenska kultura pri nas more razvijati samo v enotnosti s kulturo matičnega naroda.
Poudarjanje enotnosti slovenske kulture pa ne pomeni, da se samovšečno trgamo od velikih kultur. Nasprotno oko nam ostane odprto za pridobitev soseda in se zavedamo, da se na ozemlju, kjer živimo, v duhu dobrega sožitja naša kultura mora razvijati v tesnem sodelovanju z resnično, nikakor ne „dorfgemeinschaflovsko“ kulturo avstrijskega naroda. Zato z odprtim srcem pozdravljamo in sprejemamo kulturne stvaritve soseda v plemenitem posredovanju za medsebojno zbli-žanje in z istim ciljem zavestno posredujemo tudi našo slovensko kulturo sosedu. Le enega ne dopustimo nikdar: da bi sosed zlorabljal svojo kulturo za naše raznarodovanje!
Zato nujno obsojamo vso gonjo proti pravični zahtevi po enakopravnosti slovenskega naroda, jezika in kulture, ki se je v zadnjem času posebno močno pokazala v dnevnem koroškem časopisju. V vprašanju našega šolstva ostro obsojamo asimilacijske težnje koroškega nemškega šovinizma, ki se ne izraža le v borbi proti današnji šolski odredbi, temveč tudi v nasti. ljanju nekvalificiranih učnih moči, deloma celo takih, ki jih naše ljudstvo še dobro pozna iz za časa komaj minule črne dobe, pa tudi v odrekanju slovenske srednje in slovenske kmetijske šole.
Take in podobne stvari nikakor niso pripravne, da bi pospeševale prepotrebno pomiritev v deželi. Vsaka kultura pa se more razvijati samo v miru. Zato naj bo prosvetno delovanje usmerjeno k ustvarjevanju miru, pri čem pa poudarjamo, da je najučinkovitejša borba za mir najdoslednejša borba za enakopravnost narodov.
To so le nekatera vprašanja, ki nam ob občnem zboru SPZ bolj živo stopijo pred oči. številni prosvetaši in delegati SPD vseh krajev naše koroške slovenske zemlje bodo na zboru k tem in drugim vprašanjem spregovorili in dokazali, da jih nič in nihče ne more
Borba za perzijsko nafto
Odkar je perzijski parlament sklenil podržaviti petrolejske vrelce, ki so last tako imenovane angleško-iranske petrolejske družbe, se je položaj v državi že silno zaostril. Kakor smo že svoječasno poročali, je bil prejšnji predsednik Razmara umorjen prav v zvezi s tem sklepom parlamenta. V koliko ima zveze s tem vprašanjem umor perzijskega ministra za vzgojo Zanganeha, ni mogoče točno ugotoviti, zato pa je tem bolj gotovo, da je prav vprašanje podržavljenja povzročilo sedanji položaj v perzijski prestolnici
Teheranu, ko je predsednik vlade Mohamed Mossadegh bil prisiljen, da zamenja svoje stanovanje s parlamentom, kjer preživi tudi nočne ure in mu tja prinašajo celo hrano.
Bržkone si je Mossadegh nakopal sovraštvo s tem, da kljub številnim notam Anglije, ki ima večino deležev pri petrolejskih vrelcih. noče odstopiti od podržavljenja, marveč je znal spraviti v komisijo, ki proučuje to vprašanje, kar tri člane, ki stoodstotno podpirajo njegovo politiko. Ta komisija, v kateri sta poleg omenjenih treh članov še dva
Volitve bodo 27. maja
Glavna volivna komisija je sklenila, da bodo nove tako imenovane ožje volitve zveznega prezidenta v nedeljo, dne 27. maja 1951. Da bosta pri teh volitvah kandidirala samo še Komer in GleiGner, smo poročali že v zadnji številki. Prav tako tudi o sklepu tako imenovanega levega bloka, da bo tokrat glasoval za Kornerja. Včeraj pa se je odločil tudi VdU oziroma skupina, ki je pri zadnjih volitvah kandidirala Breitnerja, samo da ob zaključku redakcije še nismo imeli poročila j i bomo o tem obvestili naše čitatelje v prihodnji številki. Tudi o odločitvi Demokratične fronte bomo poročali prihodnjič ter bolj podrobno zavzeli stališče do volitev sploh.
Kakor je bila volivna obveznost pri zadnjih volitvah in morajo volivne komisije javiti vse tiste volivne upravičence, ki se volit v niso udeležili, tako obstoja tudi tokrat
d Ižnost, da se udeležimo volitev ali pa smo izpostavljeni denarni kazni.
Tudi predvolivna kampanja je dosegla že širok razmah in so OVP-jevski listi takoj ko se je levi blok odločil, da bo podprl kandidaturo Kornerja, zakričali o „rdeči“ nevarno...;, ki baje grozi Avstriji. Toda pošteno prebivalstvo nikakor noče več verovati takim geslom, ki so več ali manj le izraz obnemo-glosti OVP-jevskega vodstva, predvsem še zaradi tega, ko se tudi iz vrst Breitnerjevih volivcev vedno pogosteje sliši, da so tudi oni razočarani nad politiko tistih ljudi, ki jih zastopa GleiGner. Ker pa je OVP v prvi vrsti računala prav s temi glasovi, je njeno razburjenje tem bolj razumljivo, saj se lahko zgodi, da bodo 27. maja doživeli še večji poraz kot pri zadnjih volitvah, ko je OVP izgubila nič manj kot 120.000 glasov.
II. kongres jugoslovanskih novinarjev
Ob binkoštnih praznikih so se zbrali v Mariboru jugoslovanski novinarji na II. povojnem kongresu Zveze novinarjev Jugoslavije. Kongresa so se udeležili tudi zastopniki tržaških časopisov ter zastopnik Slovenskega vestnika. Zbrani delegati iz vseh jugoslovanskih republik so na kongresu izčrpno poročali o svojem dosedanjem delu in si začrtali delo v bodoče. V resoluciji, ki so jo sklenili, so izrazili veliki pomen tiska pri gradnji socialistične države.
S kongresa so poslali tudi brzojavko maršalu Titu, v kateri pravijo, da bodo razvijali socialistični patriotizem in pripravljenost vsakega jugoslovanskega človeka za obrambo meja, neustrašenost pred vsako grožnjo in globoko vero v razcvet svoje domovine in v zmago socializma v njej. Ob zaključku kongresa so si novinarji ogleda1: velika gradbišča v bližini Maribora in znamenitosti mesta.
Na kongresu so izvolili tudi delegacijo, ki je obisk ’ maršala Tita na RJedu in mu izročila pozdrave vseh jugoslovanskih novinarjev. Ob tej priložnosti je maršal Tito poudaril: „Najmočnej*e vaše orožje mora biti resnica, kajti mi lahko samo s tem zmagujemo in gremo naprej. Informbirojevski tisk stalno izgublja ugled, kajti neresnica in laž se hitro pokažeta. Naš tisk pa mora biti dejansko tisto, kar je njegova dolžnost: mora pravilno informirati, pravilno navajati stvari, da se bori za resnico."
Govoril je tudi o odnosih do drugih držav
zadržati v stremljenju za dosego kulturne svobode in enakopravnosti. Ko jih za njihov zbor pozdravljamo, želimo, da bi bil občni zbor SPZ uspešen pregled in prepričljiv dokaz prizadevanja in borbe vsega našega ljudstva, da se razvija kot narod tudi na tej naši zemlji, kjer se politične m 'i- ne krijejo z I jezikovnimi in kulturnimi!
jn dejal: Moram izraziti priznanje našemu tisku, ker je v tem pogledu na višini in stopa popolnoma z duhom naših narodov, katerim je zoprno vsako podpihovanje nacionalnega šovinizma in sovraštva do drugih narodov. Biti si moramo na jasnem, da narodi teh držav v veliki večini niso proti nam in zato je treba paziti, da se v bodoče nikakor ne istoveti ravnanje in stališče vodilnih ljudi dotič-nih držav z vsem narodom. Nočemo se izolirati od naprednih množic na svetu, ki jim socializem ni strašilo. Biti moramo v stiku z njimi. . Omogočiti moramo, da bo tem množicam čim bolj znan položaj in razvoj v naši državi. Končal pa je z besedami:
„Jaz, tovariši novinarji, ne gledam z nekim pretiranim optimizmom v prihodnost, toda z optimizmom, če nas bodo pustili pri miru, boste videli, da bomo napravili v resnici velike stvari. In vse to brez prodajanja duše hudiču, kot so nekateri govorili."
Drugi val kitajske ofenzive
Prvi val kitajske ofenzive, ki so jo začeli letošnjo pomlad, ni imel dovolj uspeha. Že takoj prve dni po napadu so čete OZN začele svoj protinapad in kmalu zavrnile severnokorejske in kitajske oddelke nazaj čez 38. vzporednik. 16. maja pa se je začela druga faza spomladanske ofenzive, ko so severnokorejske in kitajske čete začele najprej prodirati na srednjem področju fronte, prihodnjega dne pa tudi na ostalih predelih. V prvem zaletu jim je uspelo prodreti obrambno črto zaveznikov in napredovati za več kilometrov. Glavno težišče ofenzive je okoli Indšena, kjer je okoli 75.000 mož prodrlo zavezniško obrambo. Povsod je po poročilih iz Tokia prizadejala zavezniška artilerija težke izgube Severnokorejcem in Kitajcem.
se zaostruje
„zmerna", je odločena, da izvede podržav-ljenje tudi proti volji akcionarjev, torej v glavnem proti volji Angležev.
Položaj pa je zadnje dni zaostrilo še odprto pismo, ki ga je Mossadeghu poslala komunistična stranka Tudeh, v katerem zahteva, da jo spet priznajo kot politično stranko. Poleg tega vsebuje pismo še zahtevo po odhodu ameriških vojaških inštruktorjev ter predvsem po podržavljenju petrolejskih vrelcev a Beranskih otokih, kjer imajo vrtalne koncesije Američani že od leta 1932, otoke pa so leta 1914 zasedli Angleži.
Po poročilih iz Teherana je prebivalstvo širom dežele z navdušenjem sprejelo to zahtevo in se bodo komunistom gotovo pridružila vsa nacionalistična gibanja na čelu z versko-politično organizacijo „bratov v Islamu", pa čeprav je le-ta po svojem značaju izrecno protikomunistična.
Že sklep o podržavljenju perzijskih vrelcev je sprožil v mednarodnem merilu resna vprašanja, problem Beranskih otokov pa bo to resnost gotovo le še povečal.
Kako daleč se je položaj že zaostril, ka ejo tudi poročila iz \Vashingtona, kjer poskušajo, da bi Anglijo za vsako eno zadržali od nepremišljenih ukrepov. Ameriški politiki so namreč mnenja, da je podržavljenje perzijskega petroleja sklenjeno dejstvo in da gre zdaj v prvi vrsti samo za to, kdo bo v bodoče razdeljeval potrolej.
Prav tako je znak zaostritve tudi dejstvo, da sta se angleški ministrski predsednik Attlee in zunanji minister Morrison predčasno vrnila z dopusta in se z višjimi politiki posvetujeja o nastalem položaju.
Posebno karaterizira današnji položaj bojazen pri zapadnih politikih, da bi dosedanji razvoj položaja v Perziji lahko privedel do tega, da bi Sovjetska zveza povečala svoj vpliv v tem delu sveta, kar bi nevarnost no ve vojne nedvomno le še povečalo.
Predsednik Bolivije odstopil
Pred 14. dnevi so bile v Boliviji volitve državnega predsednika, pri katerih je dosedanji predsednik Mamerto Urriolago-Tia popolnoma podlegel. Največ glasov je dobil Paz Estenzoro, ki že od leta 1946 živi v prestolnici Argentine Buenos Airesu. Kljub največjemu številu glasov pa ta še vedno ni dobil tiste večine, ki bi bila potrebna za izvolitev, zato bi moral po ustavi še do avgusta ostati predsednik Urriolago-Tia in šele. potem bi obe zakonodajni zbornici lahko izvolili njegovega namestnika. Po ameriških radijskih poročilih pa so po volitvah prevzeli oblast v deželi voditelji neke vojaške skupine in je Urriolago-Tia odstopil. Bolivijska vojska je po vsej deželi razglasila obsedno stanje.
Pristaši nacionalističnega revolucionarnega gibanja, katerih voditelj dr. Paz Estenzoro je izšel iz volitev kot zmagovalec, pa so po teh poročilih pripravljeni, da izsilijo vrnitev svojega voditelja iz Argentine v Bolivijo, če bo potrebno, tudi s silo.
V Landsbergu bodo izvedli smrtno obsodbo
Ameriški krogi v Frankfurtu ugotavljajo, da bodo smrtno obsodbo nad vojnimi zločinci, ki so zaprti v Landsbergu, v kratkem izvedli, ker so vsa pravna sredstva izčrpana. Ti vojni zločinci so Osvvald Pohl, bivši vodja centralne uprave koncentracijskih taborišč, Otto Ohlendorf, bivši šef SS- izredne ko mde na vzhodni fronti, Erich Neumann, general SS-izredne komande, Paul Blobe in NVerner Braune, polkovnika SS-izredne komande.
Gospodarski izlet SKZ v Slovenijo
Celovec, 16. maja 1951. Danes so se vrnili iz Slovenije člani ekskurzije Slovenske kmečke zveze, ki so na povabilo Kmetijskega znanstvenega zavoda Slovenije in Republiške zveze kmetijskih zadrug bivali od 10. maja naprej po raznih krajih Slovenije ter si ogledali vrsto kmetijsko-znanstvenih in poskusnih objektov ter zadružnih posestev. Ekskurzije se je udeležilo 16 absolventov kmetijskih šol in mlajših kmetovalcev; udeležil pa se je je tudi znani revolucionar v živinoreji Norbert Schluga — Cutnik s svojo soprogo.
Člane ekskurzije so že na postaji prisrčno sprejeli zastopniki kmetijskih ustanov iu Radia Slovenija. ” ' dan so si ogledali centralno rastlinsko selekcijsko postajo Črnela — Cemšenik, kjer jih je sprejel šef poljedelskega instituta inž. Ferlinc z načelniki posameznih oddelkov, tako oddelka za poskuse in pododdelkov za poskuse in selekcijo krompirja, za krmske rastline, za žitarice in za fižol. Ob tej priložn ' so po ogledu posameznih objektov strokovnjaki poročali o svojem delu, o namenih in nalogah posameznih oddelkov in instituta sploh. V popoldanskih urah so šli na posestvo instituta za živinorejo v Ponovičah in si grede ogledali pristavo tega posestva v Dolskem, kjer imajo mlado živino in poskusno pitališče. V Ponovičah sta šef instituta inž. Eiselt in njegov pomočnik inž. Oblak obrazložila in prikazala smer k gospodarsko izplačljivi reji domačih živali. Predavanja in razgovori so trajali pozno v noč.
Drugi dan je vodila pot v svetovnoznano zadrugo „Hmezad“ v Žalcu v Savinjski dolini, ki združuje 2700 hmeljarjev s skupno j mnen)e> 1500 ha hmelja. Ta zadruga je pred kratkim kupila v Avstriji 30 Steyr-traktorjev. Objekte zadruge je ra '	' ter obrazložil delovanje
in poslovanje zadruge predsednik Martin Jošt z direktorjem zadruge in š:?fom hnu. 'Jurskega instituta inž. Petričkom. Ta institut je last zadruge in dela v vseh smereh za pospeševanje hmeljarstva in dosego čim višje kvalitete hmelja, že danes zavzema Savinjski hmelj na svetovnem trgu tretje mesto. Po kosilu, ki ga je udeležencem priredila zadruga v znanem zdravilišču Dobrna, so se elani" ekskurzije podali na nižjo kmetijsko šolo St. Jurij pri Celju, kj jih je sprejel nj;n ravnatelj inž. Cizej, ki je razložil gospodarsko in strokovno usmeritev in naloge šole.
Tukaj so tudi prenočili in si drugi dan ogledali predvsem živino in vzorno urejene svinjake. Zatem so se podali mimo znane romarske cerkve na Ptujski gori v Ptuj. Na Ptujski gori so si ogledali tudi starodavno cerkev, ki se danes restavrira kot narodni muzej in kjer je bilo pri božji službi zbranih na tisoče ljudi. Pridigo je imel pater iz kapucinskega samostana v Ptuju.,
V Ptuju so si ogledali najprej vinarsko zadrugo ter kobilarno ..ameriškega kasača“
(dirkača) v Turnišču. Po kosilu so se podali
še v znano živinorejsko-sadjarsko delovno zadrugo ,,Osojnik", ki že danes kaže revolucionaren preobrat v sadjarstvu, namreč plantažen način gojenja breskev. Plantaže ž® danes obsegajo več desetin hektarjev površine. Zadruga je za letos že sklenila pogodbe z inozemstvom za izvoz breskev.
Proti večeru je sprejel udeležence v Mariboru šef sadjarskega instituta dr. Priol ter jim podal rele; o delu instituta ter o sme'i razvoja slovenskega sadjarstva. Po skupni večerji v kmetijskem tehnikumu, kjer so bili prisotni vsi profesorji šole, so se člani ekskurzije naslednji dan na poti v Ljubljano ustavili še na vrtnarski šoli v Medlogu, kjer so 1 I učiteljskega zbora in gojencev šole ganljivo sprejeti in obdarjeni s cvetjem, narodnimi plesi in pesmimi.
Isti dan na večer je g. Schluga — (:utnik predaval v Ljubljani pred 120 kmetijskimi
strokovnjaki in gradbeniki o revoluciji v gradnji ldevov in držanju živine v hlevih brez sten. Po predavanju se je razvila živahna debata, kjer so mu poslušalci stavili vrsto vprašanj, na katera j« izčrpno odgovarjal. Zvečer pa je udeležencem priredil v Unionski dvorani večerjo predsednik Republiške zveze kmetijskih zadrug Maks Krmelj, pri kateri je bila prisotna vrsta zastopnikov kmetijskih ustanov Slovenije.
Nazadnje so si člani ekskurzije ogledali še Postojnsko jamo, razstavo Narodno-osvobo-dilne borbe Slovenskega naroda in poslopje ter naprave Radia Slovenija v Ljubljani.
O pridobitv ’ udeležencev in njihovih vtisih bomo še poročali. Vsi udeleženci so bili nad potovanjem silno navdušeni ter izrekli zahvalo Slovenski kmečki zvezi ter vsem ustanovam, ki so jim posredovale to pouč-ljivo potovanje.
Bebler o mednarodnih vprašanjih
Stalni zastopnik Jugoslavije pri Organizaciji združenih narodov dr. Aleš Bebler je v New Yorku odgovarjal na vprašanja o mednarodnih problemih, ki so mu jih stavili trije ameriški novinarji. Na vprašanje v zvezi s korejsko vojno je Bebler dejal, da Jugoslavija aktivno sodeluje pri mirnemu reševanju korejskega spora in smatra to za pravilno pot, ki jo bo nadaljevala tudi v bodoče.
Ko je odgovarjal na vprašanje o izgledih za ukinitev vojne na Koreji je izrazil svoje da bo ponovno prišlo do nekakšne pomiritve na fronti, ko bo končana kitajska spomladanska ofenziva, da pa bo prav takrat ugoden trenutek za zopetno prizadevanje, kako bi mirnim potom rešili korejsko vprašanje. Hkrati je Bebler izjavil, da bi vsak korak in vsako zadržanje OZN, ki bi ga lahko smatrali za sovražno napram kitajskemu ljudstvu, bilo v protislovju s prizadevanji za pogajanja s Kitajsko.
Na vprašanje, če se bo Jugoslavija pridružila atlantskemu paktu ali kakšnemu koli drugemu regionalnemu vojaškemu paktu, je Bebler odgovoril: Jugoslavija ni pripravljena pridružiti se kakršnemu koli regionalnemu vojaškemu paktu. Njena zunanja politika temelji na sili njene moralne pozicije kot popolnoma neodvisna država. Temu je Bebler dodal, da Jugoslavija tudi nima namena, da bi zaprosila Organizacijo združenih narodov, naj pošlje komisijo za nadziranje miru na Balkanu. Zato ne vidimo nobene potrebe, kajti nai-večji prispevek OZN za ohranitev miru je ja-čanje skupne varnosti Združenih narodov, to je pot zagotovitve miru v vseh delih sveta.
Ob koncu je Bebler odgovarjal še na vpra-
šanje, ali smatra, da bo to leto izbrunila tretja svetovna vojna. Dejal je, da je prepričan, o tem, da bo človeštvo preprečilo tretjo svetovno vojno, hkrati pa je poudaril, da to no pomeni, da človeštvu ne grozi stalna nevarnost nove vojne. O možnostih nove svetovne vojne ne bi hoteli govoriti, ker še vedno upamo in smo trdno prepričani, da je splošno vojno mogoče preprečiti.
Dogodki na jugoslov.-bolgarski meji
Odkar je bila objavfjena zloglasna resolucija Kominforma proti Jugoslaviji, so razne sovražne akcije sosednih držav dosegle že velikansko število. Poleg piša v informskih listih, ki bi za vsako ceno hoteli dokazati, da ■je Jugoslavija fašistična država, ki se je prodala zapadnjm imperialistom in s pomočjo teh pripravlja napad na Sovjetsko zvezo in njene satelitske države, poleg kričanja po radiu, da je vodstvo nove Jugoslavije ,.zločinska banda", ..teroristična klika" in podobno, poleg vseh načinov gospodarske blokade in sabotaže so na dnevnem redu tudi obmejne provokacije ter provokatorski izpadi vzhodnoevropskih diplomatov predvsem v Beogradu.
Kako številni so kominformski poizkusi izzivanja proti Jugoslaviji, je razvidno iz poročila, ki ga je objavila telegrafska agencija nove Jugoslavije „Tanjug“. Iz tega poročila namreč sledi, da je prišlo samo na jugoslo-vansko-bolgarski meji v kratkem času od začetka tega leta pa do 10. maja do 48 provokacij ob jugoslovanski meji. Največje število so dosegle oborožene provokacije, ko so 26 krat streljali na jugoslovansko ozemlje in ob enem takem spopadu ranili jugoslovansko obmejno stražo. V istem času so bolgarski obmejni organi 12 krat nasilno vdrli na jugoslovansko ozemlje, medtem ko so deset obmejnih pripetljajev povzročili z obsvetljeva-njem jugoslovanskega ozemlja z žarometi, kakor tudi z uničenjem obmejnih znakov, z vtihotapljanjem propagandnega materiala, s poizkusi vtihotapljanja agentov ter z žalje-| njem jugoslovanskih obmejnih straž.
'Prisilna »proslovoljnosf
Pred kratkim je bila razpuščena organizacija Bolgarske komunistične partije za Kulsko oblast. Uradni viri so obrazložili to mero s ..pačenjem linije partije in vlade v zvezi s prehrano in poljedelstvom". Vendar pa ukrep nikakor ni povzročil dejstvo, da je partijska organizacija laže zašla z linije, ki jo je za politiko na vasi postavilo bolgarsko vodstvo, odnosno njegovi gospodarji iz Sovjetske zveze. Nasprotno, organizacijo v tej oblasti so prav radi njene doslednosti v sprovajanju politične linije na vasi in radi hitrega napredovanja kolektivizacije bolgarski vladni funkcionarji večkrat postavljali drugim oblastem za zgled. Razlogi tem ukrepom leže namreč povsem drugod.
S svojo politiko prisilnega vključevanja kmetov v kmetijske zadruge so današnji bolgarski oblastveniki izzvali močan odpor med prebivalstvom, ki se je kazal tudi v vse številnejših prebegih preko meje. Ob tem odporu so morali spremeniti svoje stališče in nekoliko ..omiliti" svojo politiko na vasi. De!
manevra ..omilitve" naj bi predstavljal razpust partijske organizacije v Kulski oblasti, drugi del pa naj bi opravil vladni tisk s svojim poudarjanjem, da je treba pri postavljanju zadrug spoštovati načelo prostovoljnosti.
Kmetje vulskega okraja, ki so nasedli takšnim frazam, so pričeli 23. marca po vseh vaseh izstopati iz zadrug. S seboj so jemali svoj inventar in živino. V nasprotju z vsemi besedami o prostovoljnosti pa so oblasti pričele takšne kmete zapirati* ih ko jebilp^K okrajni zapor, v katerem je prostora za 70 oseb, preuredili v zapor še šolo.
Razen tega so vsem kmetom, ki so zapustili zadruge, odvzeli orodje in živino, in jih tako prisilili, da se ponovno vrnejo v zadruge.
Po tem policijskem ukrepu pa so v Kul-skem okraju objavili hinavsko sporočilo, da lahko vsak kmet izstopi iz zadruge. Samo en pridržek so pristavili. Kmet, ki zapusti zadrugo, bo dobil nazaj svojo zemljo, živino in inventar šele 1954. leta.
Na pofitnice v Jugoslavijo
Pokrajinski odbor Zveze slovenskih žena nas prosi za naslednjo objavo:
Mnogi naših otrok se gotovo »e dobro spominjajo lepih tednov, ki so jih predlansko in lansko leto preživeli v Jugoslaviji. Kdo izmed udeležencev počitniških akcij se ne spominja več krajev skupnega veselja, kakor so Ribnica na Dolenjskem, Crikvenica in Su-šak — Pečine ob sinjem Jadranskem morju,
Traktor in naši gospodarji
Val mrzlične vneme za uvedbo traktorjev je zajel v zadnjih letih predvsem naš mlajši naraščaj s srednjevelikih in tudi malih kmetij. ..Edino traktor bo zamogel spet dvigniti donosnost naših gospodarstev, traktor bo prinesel v naše hiše, ki danes vsled pomanjkanja delovnih moči le bolj životarijo, spet življenje". Tako je mišljenje mnogih naših za napredek vnetih mladincev in mogoče celo mlajših gospodarjev. Kakšen je vendar dejanski položaj?
Ni nobenega dvoma, da naše male in srednje kmetije v dogledni bodočnosti ne morejo raču-j,	x	. „„„	nati s tem, da hi mogle plačevati tujih delovnih
Banjola v Istri m podobno. - e se vsi spo- mogj Sprijazniti se morajo z dejstvom, da bodo
minjamo nepozabnih tednov, ki smo jih preživeli v Jugoslaviji.
In tudi letos nam je poslal Rdeči križ Slovenije povabilo, naj pošljemo večje število so.ialno in zdravstveno potrebnih otrok, ki jim bo v najlepših krajih omogočeno večtedensko brezplačno okrevanje. V poštev za to akcijo pridejo otroci v starosti od 7 do 14 let. Razdeljeni bodo na dve skupini in je treba za prvo skupino prijaviti Pokrajinskemu odboru Zveze slovenskih žena v Celovec, Salmslrasse 6, najkasneje do 5. junija 1951. Prijavi morajo biti priloženi:
Osebna izkaznica otroka (ako je še nimajo dobi na občinskem uradu domače občine), izjava očeta ali varuha (Vormund) na posebni tiskovini, ki se dobi na Pokrajinskem odboru Zveze slovenskih žena v Celovcu, ter 25 šilingov za vgakeg Uroka (za nabavo potnega dovoljenja, vožnjo do državne meje .in nazaj ter druge pristojbine).
Zveza slovenskih žena Pokrajinski odbor
morale shajati samo z domačimi ljudmi, pa najsi je teh pri hiši zadosti ah' ne, ali so ti za delo sposobni ali ne. In tu v resnici v skorajšni bodočnosti ni videti druge pomoči kakor v — stroju. Najbolj vsestranski in najpopolnejši stroj pa je brez dvoma prav traktor.
Kakor je nabava traktorja, predvsem za našo mladino silno vabljiva, tako je na drugi strani iz gospodarskega vidika /a marsikatero malo kmetijo čestokrat naravnost nevarna. Vsekakor zahteva nabava tr-ktorja najskrbnejši preudarek. Tu igra prvo vlogo velikost stroja. Naši mladinci bi hoteli samo traktorje, ki delajo hitro in ki so tudi tako močni in težki, da lahko iz gozda vlačijo največje tovore. Vidite, in Tavno v tem obstoja nevarnost za rentabilnost nabave strojev, Splošno so ugotovili tudi na kmečko-visokošol-skem tečaju v Celovcu, da ljudje kupujejo mnogo pretežke traktorje. Traktor povzroča revolucionarni preobrat v vsaki kmetiji. Vsled nabave traktorja odpade deloma potreba po konjih oziroma je dobro, da vsaj za oskrbovalna poljska dela nadomestimo težke konje z lahkimi ali pa sploh z volmi oz. kravami. Na omenjenem tečaju je inž. Fahringer poudaril, da je v Avstriji postalo v zadnjih letih vsled uvedbo traktorjev
35.000	konj nepotrebnih, ki obremenjujejo samo naše kmetijstvo in pomenijo za naše gospodarje samo „točo pod streho". Da očuvamo .god-
nost zemlje, moramo čestokrat v letih suše delati na njivi * traktorjem tudi ponoči. Če pa smo si nabavili pretežak traktor, skušamo z raznimi vožnjami po cesti ali pri sosedih donosno izrabiti odvisne konjske sile. Tu pa so spet tež-koče. V prvem primeru pridemo lahko v konflikt z obrtnim zakonom, v drugem primeru (pri sosedih) pa so dela s strojem čestokrat zelo nehvaležen posel. To mi je priznal te dni tudi eden naših gospodarjev v Podjuni, ki si je nabavil lani traktor s 26 konjskimi silami. Ker je sedaj tako malo denarja na kmetih, bi moral naš traktorist delati pri sosedih na pol zastonj.
Marsikdo je lani pred ponovnim razvrednotenjem šilinga investiral zadnje groše ali se je celo zadolžil za — traktor. Mišljenja je bil, da je denar, vložen v traktor, najbolj zanesljivo investiran. Vendar, hodimo si odkriti, ali ni mogoče pri nas šc mnogo drugih, trenutno važnejših in takoj donosnih investicij? Na primer nabava umetnih gnojil, predvsem založba zemlje s fosforjem, kar šele prav ustvarja pogoje za rodovitnost, boljše seme itd. Pa tudi na druge načine lahko izvršimo še donosnejše investicije in zboljšamo tudi mehanizacijo gospodarstva. Imamo n. pr. star sejalni stroj, ki rabi zelo veliko semena. Izmenjamo ga in si ustvarimo s tem spet stalno večje dohodke oz. manjše režije pri gospodarstvu. Napredna gospodarstva sadijo danes za svinje mesto masovne pese tudi trikrat re-dilriejšo sladkorno peso. Za njeno popolno izrabo si nabavimo mogoče potrebni posebni mlin. Takih malih načinov mehanizacije je nebroj.
Menil sem se o teh zadevah te dni s strokovnjakom od deželne kmetijske zbornice. In mi je ta pripovedoval naslednjo poučno zgodbo.
Prvič odkar odkar se je začela zadnja vojna je bil nedavno spet na Predarlskem. V neki vasi sreča na cesti starega znanega kmeta, ki se sicer intenzivno bavi z zelenjadarstvom, ki pa vozi danes ravno tako kot pred 14 leti — z močnim volom. „Kaj oče, ali si še niste nabavili (za posestvo, ki obsega okrog 5 ha njiv) enoosni trak-
tor?" Smeje pa odvrne stari kmetič: „Delo s takim strojem moja stara pamet ne zmore več. Z volovsko vprego sem prebil doslej še vse krize našega časa. Če zelenjava nima cene, jo pokr-mim volom in mi ti dajo zato dragocen gnoj. poleg tega nimam skrbi za nabavo bencina in za popravila".
V bližnji gostilni se snide rojak iz Koroške z drugim znanim gospodarjem, ki ima nekaj več obdelane zemlje in sicer 12 ha, ki pa se nadvse živahno zanima za nabavo traktorja. Strokovnjak mu svetuje, naj rajši še malo počaka z nabavo, ker ravno sedaj rgotavljajo in preskušajo nove vrste traktorjev, ki bodo lažji, a bodo kljub temu tudi močnejši in na katere se bo lahko dalo priklopiti vse dodatne delovne stroje. Ker strokovnjak vidi, da se je gospodar odločil, da na vsak način že sedaj kupi traktor, svetuje nabavo stroja z 11. do 15 konjskimi silami. Za vsako žival (na posestvu sta delala doslej dva vprežna konja) približno 5 do 6 strojnih konjskih sil „S tako lahkim traktorjem pa bi ne bil zadovoljen sin. Zanj je tak stroj prepočasen. On hoče vsekakor traktor s 26 do 28 konjskimi silami".
Kateri od obeh kmetov je imel prav? Starejši očanec ali drugi gospodar? Težko je tu odločati. Vsekakor si hoče drugi gospodar nabaviti mnogo pretežki stroj, ki bi močno oviral donosnost posestva Prvi kmetovalec pa je imel tudi v toliko prav, v kolikor uči izkušnja, da je s traktorjem voziti prav lahka stvar, da pa je njegova nega umetnost in sicer velika umetnost. Mehanične delavnice bi znale peti o tem vsekakor prav dolgo in žalostno pesem.
Vsekakor je potreben pri nabavi zasebnega traktorja v današnjem, še neustaljenem času, prav, prav skrben gospodarski preudarek in to ne glede nato, da se naš gospodarski položaj tako zelo poslabšuje, da tudi mnogi lani jeseni za nakup traktorja še zelo vneti Podjunčani leto: menda že močno oklevajo.
Kmet. svetnik na r. Vernik.
Kan Cankar:
Slov.
Ni dolgo tega, da sem videl delavce, ki niso ne strokovno ne politično organizirani. Sedeli so v gostih gručah, ženske in moški, v umazani, zatohli krčmi: pred vsakim parom steklenica žganja. Nikoli še nisem videl tako izpitih, upalih obrazov — izpitih in upalih od težkega dela, od slabega življenja in od žganja. Peli so narodne pesmi — hripavo kričanje brez melodije in brez besed ... Ko sem jih gledal in poslušal, mi je bilo slabo — slabo ne od zatohlega vzduha, ki je puhtel iz krčme kakor iz apnenice, tudi ne od alkoholnega smradu — temveč slabo od srama in srda.
V srdu in sramu sem pomislil: kaj niso celo ti ljudje, ti neizobraženi, neorganizirani, ki jih je dostojni kulturni narod z zaničevanjem zavrgel in ki jih imenuje poživi-njene — kaj niso celo ti ljudje kulturni delavci? Kaj ne sloni vsa kultura na njih izmučenih plečih, kakor je slonela nekoč grška kultura na plečih helotov, rimska kultura na plečih vsenarodnih sužnjev? Kaj ni delo teh zaničevanih, nepoznanih tisti temelj, na katerem zidamo svoje kulture babilonski stolp, ki se skoraj dotika že oblakov?...
KAJUH:
Jeaenaha
Še pomnite, tovariši, kako je bilo sleherno jesen, kako smo verovali v tistih dneh: spomladi se vzdramilo bo v ljudeh?
Tako smo hrepeneli.
Brez hrepenenja ne bi doživeli jeseni, ki prihaja zdaj, jeseni, ki ni naša	\
in vendar naša bolj ko vse do zdaj.
Od vsepovsod: z gora, gozdov, s porušenih domov
in iz grobov
kriči:	,
Zaupajte, tovanši, verujte!
V jeseni tej m hrepenenje kalna voda, ko divji, hrzajoči konj prihaja k nam svoboda!
Oblakov se dotika babilonski stolp naše kulture in tisti, ki ga nosijo na svojih trudnih plečih, ga ne vidijo, ker so njih motne oči uprte v tla!...
Se sem slišal njih divje, nerazločno kričanje in tem povesil glavo in sem šel osramočen po svoji poti...
Par dni pozneje sem prišel v prijazno ljubljansko rodbino in pogortili so me s čajem. Stanovanje je bilo urejeno po nenavadnem, čisto umetniškem okusu. Tam sem videl pohištvo, zbrano in izbrano s skrbno, čutečo roko in zrelimi očmi, tako da so te starodavne dragocenosti: umetelno rezljanje kranjske skrinje, omare, stari stoli, majolke iz različnih časov in krajev, pozlačeni pasovi in z zlatom vezene avbe stare slovenske noče — da »o se vse te stvari prijetno in naravno družile z izdelki nove obrtne umetnosti.
Prijetna je bila izba in še prijetnejši so bili ljudje v tej izbi. Na mladih obrazih, v veselo smejočih se očeh, v lahkih kretnjah samo živo življenje! Nič preteklosti, nič spominov, ne obžalovanja, ne strahu; vedri pogled veselo uprt v veselo prihodnost!
Govoril sem z njimi; že njih čisti glas je razodeval duševno in srčno inteligenco. Kar ja lepega rodila naša kultura, jim je bilo znano in drhgo, jim je prešlo v um in srce. Z lahkoto in brezskrbnostjo otroka so potrgali zlate sadove, ki jih je obrodilo drevo naše kulture, to drevo, ki je vzraslo iz zemlje, pognojene s trudom in trupli naših kulturnih delavcev...
Ko sem stopil na cesto, sem se spomnil na tiste pijane, izpite in izmučene ljudi... Bog vedi, če ni bilo naključje tako hudobno, da je ba» kulturno delo tistih pri živem telesu mrtvih, zakopanih ljudi napravilo tako čudno pot, da se je spremenilo na poslednjem svojem koncu v prijazen smehljaj lepe, nedolžne Melite...
In spomnil sem se na mladoletne, prezgodaj ostarele, v prašne cunje oblečene, trudne delavke — ki se rod* in delajo in se zgrudijo v prezgodnji grob — ki so živele in niso videle življenja. Bog vedi. če ni hotelo hudobno naključje, da je delo in življenje ene izmed tistih kulturnih delavk napravilo tako čudno pot, da se je na svojem poslednjem cilju spremenilo v svetal pogled črnooke nedolžne Anke ...
Kultura je šla, kakor ne more biti drugače, v svojem razvoju vzporedno s političnim in
ljudstvo in slov. kultura
(ODLOMEK)
socialnim razvojem. V političnem in državnem življenju se je uveljavila moč meščanstva, v socialnem življenju je zavladal kapitalizem neomejeno. In vsa kultura, kolikor se pojavlja v svojih zunanjih znamenjih, je postala meščanska in kapitalistična, ali bolje rečeno, je stopila v službo meščanstva in kapitalizma. Velika masa ljudstva je bila s svojim delom producent kulture, ne pa njen kon-sument... Kitajski kuliji kopljejo v Trans-waalu diamante, nosijo pa jih dame v New-yorku; delavke v Belgiji izdelujejo dragocene in umetne čipke, nosijo pa jih demimondke v Parizu ... Dragotin Kette je dopolnil Prešerna in je pisal nesmrtne verze; on je umrl mladoleten v velikem uboštvu, dragocenosti njegovih verzov pa ljudstvo ne pozna, polastil se jih je tisti mali del meščanske mladine, ki je umetnosti žel jan ...
Kakor si je osvojila moderna kapitalistična družba ljudske roke in ljudsko delo, zato ker se je polastila produktivnih sredstev, tako in natanko tako si je usuž-njila tudi umske delavce. Pisatelj, umetnik, znanstvenik je prav tak hlapec in suženj meščanske družbe kakor tvorniški, železniški, rudniški delavec. Duševno blagostanje, duševna kultura se ne da misliti brez materialnega blagostanja, brez materialne kulture, tisti si je osvojil že tudi hkrati duševno kulturo ter si jo je najel za deklo in hišno. .. Kakor služi naporno telesno delo milijonov in milijonov le neznatni manjšini v blagor in udobnost, tako služi duševno delo prav tisti neznatni manjšini v veselje in razvedrilo ...
Konkreten primer: Graščak stanuje v lapi vili, pol ure od mesta. Načrt za vilo je napravil umetnik arhitekt, zidali so jo delavci zidarji, poslikal jo je slikar umetnik, kipe je postavil kipar, vrt je obdelal vrtnar. Ko so de lavci in umetniki opravili svoje delo, so šli po svojih potih, graščak pa je prišel in se je naselil tam tako po domače, kakor da je bil vilo sezidal in olepšal sam in kakor da je njegov pravični in zasluženi dom ... Pod večer se obleče v črno obleko, ki mu jo je napravil krojač, poprej še použije malo večeajo, ki mu jo je pripravil kuhar, nato sede v voz, ki so ga napravili tvorniški delavci in ki ga vodi voznik, ter se pelje v gledališče, da posluša dramo ali opero, ki jo je ustvaril umetnik gospodu graščaku v čast in razvedrilo in ki jo proizvajajo dramatični umetniki ali operni pevci; za njim v loži sedi livriran služabnik, da ploska ali žvižga namesto svojega lenega gospodarja, in naposled sede gospod graščak morda še v restavracijo, večerja tam vdrugič in bere morda navsezadnje humorističen
čudovita je tista zemlja ob Krki. kjer se na eno stran vzpenjajo mogočni gozdovi, na drugem bregu pa v senci starega gradu počivajo njive in senožeti. Tesno ob vodi, gradu nasproti, je stala onstran Krke žaga, ki so jo bili postavili grofovski veleposestniki. Pokolenja so jim že rezala les, pod rokami težakov, žagarjev, voznikov in drvarjev se je žaga širila in modernizirala. V letih boja proti fašizmu pa so se ti drvarji, vozniki in žagarji borili tudi za našo gospodarsko osvoboditev. Med borbo so hodili s puško tod mimo in opazovali delo na žagi. Grof je še ropal naše gozdove. Tedaj je žaga neke noči zagorela v krvavi zarji požara in obstala. Poslej je Krka s tihim šumom božala njene ožgane tramove.
Vsi, ki so žagi kdaj stregli s svojimi rokami, so mislili' nanjo. Pride osvobojenje ln na svoji žagi bodo iz svojih gozdov žagali les.
Med njimi je bil tudi Jože, ki je imel le bajto .in zaplato sveta ter ga je preživljalo delo na žagi. Ker je bil svetlega srca in je ljubil svobodo in neodvisnost slovenske zemlje, je odšel s tovariši v dolenjske gozdove.
V nočeh, ko je stal na straži ali bil na pohodu, je mislil na rodni kraj. V vrhovih dreves je pošumevalo, a njemu se je zdelo, da šumi Krka. Pred očmi mu je lebdela borna domačija, žena in otroci, a vsakokrat mn je misel preskočila na žago. Z njo so ga kot s stoterimi nitmi vezala leta dela in truda. Bolela ga je predstava njenih zapuščenih zidov in mrtve tišine in polnila z veseljem misel, da na njej nikoli več ne bodo gospodarili grof in njegovi priganjači. In zamislil se j«, kako
feljton, ki sem ga napisal jaz gospodu graščaku v boljše prebavljanje ...
To je plastičen primer, ampak zdi se mi, da razodeva vso smešnost in hkrati vso krivico ustroja kapitalistične družbe. Seveda prali graščak ves srdit in užaljen: Saj so plačani vsi po vrsti: arhitekt, zidar, slikar, kipar, vrtnar, krojač, voznik, tvornišSj delavec, vsi do pisatelja, ki je pisal dramo, do komponista, ki je opero uglasbil, vsi do zadnjih statistov na odru ... in morda celo Cankar ni pisal svojega feljtona zastonj. ..
Vsekakor: Edinole prekanjeni Ribničan Je pripravil svojega konja tako daleč, da se je navadil živeti brez hrane; ampak komaj se je tega privadil, je poginil...
Delavec in umetnik stojita v službi kapitala. branita ga in množita z močjo svojih rok in svojega uma, kopičita neprestano in zmerom više materialno in duševno kulturo ... V njih rokah, v njih umu šele je posta! kapital živ, so postala produktivna sredstva delujoča ... Kapitalist sprejemlje bogati blagoslov, sedi v restavraciji in prebavlja . . .
Za slovenski narod je bil ta razvoj kulture še veliko večja nesreča nego za vse druge narode. Pri nas se je razvijalo meščanstvo zelo pošasi: saj še ni dolgo tega, da je bila večja polovica našega meščanstva tujerodna, slovenskemu življu in slovenski narodni kulturi že od začetka sovražna. Kar je tako imenovanega slovenskega meščanskega sloja, je po svoji veliki večini še jako mlad in je izšel naravnost iz kmetskega in delavskega ljudstva.
Čudno je in premišljevanja vredno, da ta mladost in to ljudsko pokolenje našega meščanstva ni na korist ne meščanstvu samemu, ne ljudstvu in najmanj še kulturi.
V drugih narodih si je ohranilo ali pa vsaj pridobilo, ali pa tudi samo oponaša in hlini ljubezen do duševne kulture in razumevanje zanjo ter igra tisto vlogo, ki so jo igrali v prejšnjih vekih bogati aristokratje in škofje, blagodarni zaščitniki in obenem kruti gospodarji duševne kulture in njenih delavcev.
Naše meščanstvo pa je po svojem velikem delu podobno okornemu mesarju, ki ni znal ne brati ne pisati, ki nikoli ni slišal ne peti ne zvoniti o kaki umetnosti ali znanosti in ki nenadoma zadene v loteriji veliki dobitek. Zdaj je gospod. Kupi si kočijo z dvema paroma konj, natakne si čilinder po strani na glavo, na vsakega izmed deseterih debelih prstov si natakne po troje prstanov z brilanti, vozari se po korzu in kliče ljudstvu: Odkrijte se, j jaz sem aristokrat! ...
Neki ugleden, osebno pošten in izobražen | politik je povedal zadnjič javno v Ljubljani:
mu bo, ko se bo vrnil po zmagi in obstal na bregu reke. Tam ga bo pričakala žena, on pa bo dvignil težke, mišičaste roke, da znova zgrabi za delo... Tu mu je misel obstala. Bil je tako hudo izmučen, da se mu je zdelo: dolge mesece se ne bo mogel naspati in odpočiti. Ko bo konec — samo spati in počivati!
Kakor si je bil vrnitev zamislil, tako se je zgodilo. Ob Krki ga je pričakala zena z veselimi očmi. Objela sta se kakor nikoli prej v življenju. Da smo 1« živi in svobodni, novo življenje si bomo že kako ustvarili! Zdramljena iz prvega pozdrava sta se oba hkrati ozrla na razdejano žago. Spogledala sta se. Brez besed so se srečale njune misli.
Mož ni več čutil tiste utrujenosti kot takrat, ko je v partizanih mislil na žago. Pogled na njene ostanke mu je sprostil vse sile, ki so že spale v njem. Strah pred napori mu je bil tuj vse življenje. Bodril ga je ženin pogled. Mora iti! Pojde!
Kje so vozovi, kje so konji, ki so ga poznali že po glasu in koraku? Zgraditi je treba zasilen most čez Krko — a kje so delavci? Mladih še ni bilo iz vojske, stari pa so malodušno skomizgali z rameni. Dva in trideset pridnih rok iz Podhoste so bili fašisti privezali za kozolcem v Vavti vasi in jih postrelili. Siv pepel in črno oglje, razbita opeka in raztreseno kamenje, ožgani tramovi in osmojene deske, vse razmetano, poteptano, kakor vraščeno v tla, poslopja brez oken, delavnice brez orodja, polnojamieniki brez žag, le gola ogrodja, mizarska delav-
(Nadaljevanje m 4. strani)
Jaz sem buržoa, mi smo buržoazna stranka. In on sam, ki je to izjavil, je sin ubogega kmeta in od daleč se mu še pozna, da nosi še zmerom čevlje na kveder.
Poznam veliko drugih, ki bi za noben denar ne sedli za isto mizo, kjer sede delavci v delavski obleki... v Ljubljani jih je veliko, tudi v Trstu se jih morda ne manjka. Saj sem že videl mladega gospoda, ki ga je bilo sram, da je šla po cesti njegova mati z njim, ker je bila po kmečko oblečena: šel je en korak pred njo in se je delal, kakor da je ne pozna.
Ti naši parveniji, ti naši mesarji s cilindrom po strani so buržoazijci samo po zunanjosti, so samo po zunanjosti aristokratje.. Edine čednosti drugorodnih buržoazijcev in aristokratov, da čuvajo, pomagajo množiti duševno kulturo ali da jo vsaj uživajo, te čednosti v naši buržoaziji ni. Poznam v Ljubljani gospoda, ki je aristokrat od nog do glave, velik narodnjak in navdušen za vseh stotero narodnih
Ivan Zorman:
POMLADNO JUTRO
Na hiše visoke, na ceste smehlja se pomladno nebo; po cesti žareči, kipeči težaki na delo gredo
Pri cerkvi ob vrni ograji
se češnja vsa bela blešči in magične cvetne snežinke posiplje na tlak, na ljudi.
Ozro se na češnjo težaki, ko stopajo mimo molče; zjasne se jim trudni obrazi in dalje veselo hite.
Z ljubeznijo eden se spomni
na češenj slovenskih sijaj — trenutno korak mi zastane, pogleda še enkrat nazaj.
svetinj ali kolikor jih že j«. Voljen v različne potrebne in neporebne odbore, predseduje skoraj vsak večer tej ali oni potrebni ali nepotrebni seji — skratka, steber slovenskega naroda, eden izmed najimenitnejših in najza-služenejših stebrov... Pa ga vprašam: Ali ste brali to ali to? — Ne. Novejše slovenske literature principialno ne berem. — Ali ste bili
v razstavi? —- Ne, v razstave primcipialno ne hodim! — Ne, dram principialno ne hodim poslušat!-------Glejte, ta principialni narod-
njak je tipus teh slovenskih navdušenih narodnjakov. Na vseh koncih in krajih kričj o kulturi, razžaljen je, če odreka kdo slovenskemu narodu kulturo, sam pa ne gane zanjo niti mezinca, on je in hoče ostati principialno zabiti —
Silno tenka je plast tiste naše buržoazije, ki si je ohranila ali pridobila smisel za duševno kulturo. Tako tenka je ta plast, da sama iz svoje moči ne more več vzdržati podjetja, ki se mu pravi slovenska duševna kultura. Odjemalci izdelkov kulturnih delavcev so dandanašnji po večini samo še mlada dekleta iz premožnejših hiš, učiteljice in gimnazijci. Buržoazija j ■ pustila svojo duševno kulturo na cedilu, ne plača več svojih delavcev in slovenska duševna kultura je napovedala bankrot.
Strašen j« ta bankrot, strašnejši in za narod sramotnejši, kakor če bi falirale vse slovenske banke od prve do zadnje. Strašen in sramoten je ta bankrot in traja že dolga desetletja; brezposelni delavci tavajo kakor berači od ogla do ogla, iz kraja v kraj.
Daleč je še dan, ko bo ozdravljeno in razširjeno to propalo podjetje slovenske duševne kulture; ozdravilo in razširilo pa ga bo slo-slovensko ljudstvo! —
Principialni rodoljub in narodnjak vpra-a z navdušenim svojim glasom:
Zakaj pa vi pesniki ne pojete za ljudstvo, zakaj vi učenjaki ne pišete za ljudstvo?
Kolika hinavščina v tem vprašanju in kolika neumnost!
Človeška družba, kakršna je dandanes, je kratila delovnemu ljudstvu vsako izobrazbo, ga je oropala vsake višje duševne kulture, zakaj rabila je njegovo moč na polju, v tvor-nicah, na železnici, v rudnikih. Tako je z rokami sužnjev, z delom sužnjev postavila temelj kulture, gmotno blagostanje. Nato j* vdinjala in usužnila kulturne delavce, da so na tem temelju gradili krasno zgradbo umetnosti in znanosti ... Zdaj pa, ko bi bil čas plačila, ko je zgradba že skoraj dograjena, pride falirana družba in vpraša: Kdo pa vas j« najel? Zakaj pa ne delate za ljudstvo? Jaz
(Nadaljevanje na 4. strani)
ŽAGA V SOTESKI
EDVARD KOCBEK:	■■■	■ V ■	■
Tovarišija
Dnevniški zapiski od 17. maja 1942 do
1.	maja 1943
24. september
Proti večeru se je napravilo na dež. Pričakovali smo Kidriča, ki je z Mihevcem odšel v brigado, da bi nadaljevali pot proti Ljubljani. On pa je poslal kurirja, češ da naj pridemo na mesto, ki nam ga bo kurir pokazal. Odpravili smo se v dežju in prišli sredi noči do kože premočeni v gozdno taborišče. Šele zdaj smo Opazili, da smo se znova približali Krki. Prišli smo v sredo obširnih gozdov, ki se razprostirajo od Plešivice do Soteske v višini pet sto metrov in še čez. Imeli smo občutek, da smo tik nad Sotesko.---------
Kidrič se je vrnil z novo patruljo. Izbral je same močne in preizkušene partizane, ki tudi poznajo pot. S seboj smo vzeli Mihevca, da se bo udeležil vojaškega posveta, ki se bo začel takoj po naši vrnitvi. Povh nam je nekaj malega skuhal, potem smo odšli preko Frate v smeri Trebnjega. Sonce se je znova pokazalo. Medtem smo se docela posušili, korak nam je bil krepak, volja dobra. Imeli smo občutek, da smo svoj mehanizem do kraja navili in da se bo stroj ustavil šele nekje pred Ljubljano. Na Frati smo se pomudili samo toliko, da smo popili vroč lipov čaj. Kmalu smo prišli iz gozdov in se začeli s svojimi očmi pasti na levo in desno po pisani dolenjski zemlji. Precej za nami je ostajal Rog, na levo so se vrstili griči od Žužemberka do Trebanjskega vrha, na desno smo zrli na Hmeljnik in na vrhove okrog Mokronoga, pred seboj smo v daljavi zagledali Kum in obsavske višine.---------
Gremo mimo Globodola skozi Jordan Kal in se vzpnemo na Vrh, kjer pridemo pod večer znova med vinograde. Revni vinogradi, revir' hišice, revni ljudje. Na pragu ene teh hišic je stala srednjestara ženica in se zastrmela v nas: „Bog vas je dal, kaj ste res partizani? O hvala bogu! Pa so govorili, da ste vsi pobiti!" To je povedala tako spontano in prisrčno, da nas je pretreslo. Odzdravljali smo ji in gledali za njo, ženica pa je stopila s praga malce nazaj in si zavila roke v predpasnik.
Znočilo se je že, ko smo prišli na Trebanjski vrh in se zazrli navzdol v dolino, kjer se cepi železnica na eno stran v Novo mesto, na drugo pa proti Sevnici. Prva mesečina je poglabljala in razširjala nočni prostor. Čutili smo, da smo prišli pred največjo oviro na poti do Ljubljane. Ustavili smo se blizu naše javke in čakali pred senikom na vrnitev patrulje, ki je šla na sestanek s terenci. Oni naj bi nam dali še več podatkov o položaju. Cez nekaj časa so se vrnili s poročili, da je prehod čez progo zahodno od Trebnjega nevaren, ker se zadnje dni po vsej dolini do Temnice gibljejo belogardistične leteče patrulje. Odločili smo se za prebod vzhodno od Tre-binja, čeprav bo treba čez dve progi. Iz sosednje vasi so nam prinesli orebov in kruha. Dobili smo tudi steklenico slivovk', nazadnje pa še grozdja.
Dva aktiv' iz stiškega okrožja sta odšla z nami kot vodnika. Pri Nemški vasi smo prestopili novomeško železnico in cesto. Nervozno smo hiteli po kolovozu, ki drži po ravnem polju proti Rodinam. Blizu te vasi smo dobili nov stik s terenci v nizki goščavi. Dali so nam natančnejših informacij in dobrega domačega kruha. Od tam smo se obrnili proti levi in prešli sevniško progo. Ustavili smo se nad vasico Dol, nekaj časa počivali na robu gozda in Uho zrli proti nočnemu vzhodu.
Kidrič nam je predlagal, da bi noč čim bolj izkoristili za hojo, jutrišnji dan pa počivali in spali na varnem mestu. Zato smo se dvignili in se začeli zložno pomikati v hri nad dolino, ki je bila na sveže preko-, pana z odvajalnimi prekopi. Lezli smo počasi v razčlenjen hrbet, ki se dviga pri Čatežu in se vleče vse do Kuma in Save. Vedeli smo, da se približujemo meji med Ljubljansko provinco in rajhom.--------
25. september
M dtem so nam previdne patrulje nabrale poročil o položaju v naši okolici, predvsem pa o poti proti Polici. Ta poročila govorijo o tem, da so zadnje dneve začeli belogardisti temeljito preiskovati ozemlje, po katerem hodimo. Jasno nam je postalo, da je naša pot postala zelo tvegana. Računati moramo
z najrazličnejšimi presenečenji. Preden smo stopili na pot, je občutek za nevarnost znova nagonsko oživel, v kosteh smo začutili nekaj tistega razpoloženja iz srede italijanske ofenzive. — .-----
Poročila, ki sta jih terenca danes nabrala v okolici, niso ugodna. Belogardisti prihajajo v sleherno naselje. Zato smo se okrog poldneva zatekli prav na skrajno točko pred nemško mejo, na rob gozdnate police, ki visi nad ozko dolinico. Slabo grmičevje nas zakriva pred nemškimi stražami, ki večkrat na dan z daljnogledi pregledujejo police. Pred Lahi in njihovimi zavezniki nas varuje tesna
bližina rajhovske meje. —--------
Ko je sonce zahajalo, nas je razveselila novica patrulje, ko smo jo poslali v izvide da je pot proti Polici za sedaj brez ovir. Komaj smo vzdržali v grmovju in pričakali mrak, v prvi temi pa smo se razlezli kakor nočne živali in naravnost zaljubljeno gledali v mesec, ki se je slovesno vračal na nočno nebo, starodaven in pomirjujoč. Z Lubejem sva Uho zabrundala ljudsko melodijo: „Ko so fantje proti vasi §li...“
26. september
Popoldne smo bili že v bunkerju med našimi. Našli smo jih spočite in dobro razpoložene. Kardelj je pisal dolgo pismo v Ljubljano in sedel pred pisanjem zavihanih rokavov in razvnetega duha. Vidmar je nadaljeval prevod Mizantropa, Rus pa je ležal na pogradu in diskutiral z Leskoškom o razliki med tehničnim in političnim vojakom. Bili smo resnično veseli. Ves čas do večera smo si izmenjavali potne doživljaje od tistega trenutka dalje, ko so nas Italijani iznenada napadli in razdelili na dve skupini. Ugotovili smo, da je od tistega dogodka do danes preteklo ravno mesec dni.
Nato sem začutil utrujenost, vendar nisem vzdržal na pogradu. Bunker me je začel tesniti, zadnji piesec sem preveč razvil čut za brezmejni prostor. Bunker sem občutil kot ponižujočo ožino, bil je preveliko nasprotje velikanskim razdaljam, ki smo jih požrli zadnje tedne. Poleg tega je v bunker sijalo toplo sonce in na* klicalo ven, pod rob gozda in v prisojne jasice v njem. Dušilo me je, v zavest mi je prihajala mešanica nenavadnih spoznanj: jesen je, moja mila jesen, blizu Ljubljane smo, nekaj kilometrov od dragega mesta, kjer živi vrsta znancev in tovarišev, vračamo se med ljudi in spomine, znova živimo v obljudeni, domači pokrajini, v njej
(Nadaljevanje s 3. strani)
ne potrebujem te vaše umetnosti, nisem je na-ročilal Delajte za ljudstvo! Ti, Župančič, skoči na železnico in beri tam kurjaču svoje sonete! Ti, Lajovic, vleci svoj klavir v rudnik in komponiraj rudarjem simfonijo! Ti, Grošelj, pojdi v predilnico in razlagaj delavkam Dar-vvinovo teorijo! In ti, ljubi moj Cankar, pojdi čitat svoje novele ljubljanskim barabam! —
Kulturne delavce je primoral razvoj človeške družbe, da so se odtujili masi ljudstva; primoral jih je dosedanji razvoj duševne kttlture, da so zidali naprej, kjer so njih predniki začeli. In ker se je današnja kapitalistična družba polastila v svoj prid vsakega dela, tako telesnega kakor duševnega, ker je ta družba okradla ljudstvu vsako kulturo, kakor mu še dandanes odreka v mnogih krajih umetnost branja in pisanja — se ni moglo zgoditi drugače, kakor da so se kulturni delavci zmerom bolj in bolj oddaljevali ljudstvu. Ljudstvu so bili odtujeni, tista družba pa, ki jim je odtujila ljudstvo, jih je zdaj tudi sama pustila na cedilu. Na cedilu jih je pustila in se jim smeje v obraz: zakaj pa ne delate za ljudstvo?
Tako žive služabniki bankrotne slovenske duševne kulture dandanes strašno življenje brezposelnega fabriškega delavca.----------—
Zdaj pa je vprašanje: kje je izhod iz tega bankrota, iz te brezposelnosti? Na to vprašanje nam je nehote in nevede prav lepo in natanko odgovoril tisti principialni narodnjak, ko je zasmehovaje vprašal: Zakaj pa ne pišete za ljudstvo?
Lepo in pravično nam je odgovoril, povedal je tisto, kar smo ž« mi zdavnaj čutili in
odkrivamo nekaj pozabljenega, vest postaja občutljiva za vse, kar smo v velikih dogodkih prezrli važnega, živega, osebnega, na novi prelomnici razvoja smo, stojimo pred novimi vprašanji, ki nanje za sedaj vemo le medle odgovore.
Stopim k maskiranemu oknu bunkerja, ki nam obenem služi za vrata. Stojim na lestvici in gledam skozi odprtino. Kako nenavaden občutek! Glava mi gleda tik iznad zemeljske površine, ki je okrog odprtine umetno zravnana, pokrita z mahom in posajena z majhnimi in srednjimi smrečicami, nato pa razširjena v slikovito valovanje, ki pada od severa proti jugu. Bunker so vkopali v zemljo približno tam, kjer gozd prehaja v poslednje grmičevje. Kmalu pod nami je klanec, ki pripelje iz gozda, zavije navzdol v širši kolovoz in stopi med kratkimi travniki na cesto, po kateri prideš iz Dobrunj skozi Sadinjo vas v Podlipoglav in naprej na Polico. Mi smo tik za Podlipoglavom. Na drugi strani doline se dviguje gričevje, ki vodi preko Molnika proti Škofljici in do Barja. Pred seboj vidimo na nasprotnem pobočju Sv. Pavla, na levo pa se tik nad cesto dviguje strmi Pogled, za nami je Javor, kjer smo se ustavili 23. maja na svoji poti na osvobojeno ozemlje. Tam je bilo takrat re-krutsko taborišče, zdaj tabori na njem redna četa. Blizu leži vzorno posestvo na Razorih, ki po njih teče meja rajha. Se dalje za njim je dolina Besnice, kjer je Stane meseca maja bil težke boje z nemško premočjo. Kamor pogledam, vidim bližino, zamejen prostor, sledove človekovega dela, majhne gozdove, i podobne valujočim in zanemarjenim vrtom,
ŽAGA V
(Nadaljevanje s 3. strani)
niča, brusi Inica in kovačnica prazne, izropane pisarne polne kamenja in smeti, proga razdejana, nikjer nobenega vagončka: iz tega starega pogorišča naj vstane nova žaga.
Tista leta so partizani pogosto ustvarjali iz niča, a tu je bil zdaj sam in ob njem je stala le žena. Zamižal je, kakor da se ga loteva dvom nad uspehom. Nato je pomežiknil v sonce in se sam pri sebi zasmejal. Nehote se mu je dvignila roka in zamahnila, kakor da je napravil prvi udarec za zgraditev novega življenja.
hoteli v svojem srcu: zgodi naj se, kakor se mora zgoditi: z ljudstvom k ljudstvu. Kadar pogine — in bog daj, da bi se kmalu zgodilo — ta gnila, z vsemi hudimi in naglavnimi grehi obložena družba, takrat ne sme poginiti z njo, kar so zgradili v njenem okrutnem suženjstvu naši kulturni delavci! Takrat se bo pokazalo, da so naši kulturni delavci v suženjstvu krivične in nepoštene družbe delali za ljudstvo; da bo ljudstvo, kadar postavi svojo težko nogo na tilnik temu zlaganemu narodu in zlaganemu narodnjaštvu, da bo ljudstvo trgalo sadove z istega drevesa, ki so ga kulturni tlačani za svoje nehvaležne gospodarje sadili ter ga gnojili s svojo srčno krvjo! — Vse, kar so delali in kar so ustvarili, vse, za kar so trpeli in nrli naši delavci — od Trubarja in Dalmatina, do Matije Gubca in puntarskih kmetov — do Prešerna in Ketteja in do vseh tistih, ki trpe in delajo v sramote polni seda-nosti — vse tisto bo nekoč svobodna last svobodnega ljudstva!-----------
Edina pot je boj ljudstva, brezobziren boj, dokler ne pade poslednja barikada, dokler ni dosežen pOslertnji cilj! Boj za popolno socialno in politično osvobojenje — zakaj brez socialne in politične svobode je nemogoča kulturna svoboda. Dokler bo ljudstvo suženj tega anonimnega naroda — dotlej bo tlača-nila, dotlej bo brezpravna in ponižana tudi duševna kultura. Boj za osvobojenje ljudstva je kulturen boj — in kdor ta boj obrekuje, kdor mu podstavlja nečiste cilje, je sovražnik ljudstva in sovražnik kulture.
Predavanje v ..Ljudskem odru“ tržaškega delavskega doma 24. in 25. aprila 1907.
Slov.ljudstvo in slov.kultura
njivice, ki med njimi čepijo snažne hišice. Po dolini pelje električna napeljava. Če prisluhnem, slišim šumenje potoka, ki pada čez jez pri spodnjem mlinu.
Po večerji smo napravili kratek sprehod v gozdu za bunkerjem. Svetlo večerno nebo se je bočilo nad ostrimi robovi temne kotline. Zemlja je izginjala v hladnem somraku, nad nami se je skoraj neresnično čisto dvigala brezdanja sinjina ožarjenega zahoda. Veter se je rahlo prebudil, zavaloval je kakor preplašena srna, ko se zaleti v temino, čutil sem omamo temno živega in vendar žalostno nemega prostora. V svoji topli krvi sem občutil, kako se je v meni srečalo dvoje neznanskih peruti, narava in zgodovina. Se v sanjah sta se dozdaj umikali druga drugi, zdaj ta trenutek sta se na vsem lepem pozdravili. Zemlja in usoda, prostor in čas, domačnost in tujstvo. Na tej zamolkli nočni trati slišim, kako čez Golovec zveni razsvetljena Ljubljana, kako diha velikansko Barje, kako šumi Sava, kako se ponoči šumi opotekajo okrog Kamniških planin, kako se v tisočerih slovenskih domovih začenjajo šepetajoči pogovori o življenju in smrti.
Ko delam te zapiske, sedim za mizo v tem kotu. Vsi tovariši so že na pogradih, tu pa tam spregovori kdo med njimi s šepetajočim glasom. Edino Kardelj še vedno bedi in piše pisma. Oba imava ožarjene obraze, kdaj pa kdaj se nasmehneva drug drugemu. Nekega trenutka se je Kardelj nagnil malce naprej, in z rahlo vibracijo v glasu dejal: „Boš videl, Pavle, vse v redu, samo vztrajati moramo, vztrajati!"
(Odlomek)
SOTESKI
Ne bo se mogel zlepa odpočiti in naspati, je misil v partizanih. Zdaj se je sam sebi posmehnil, kadar se je spomnil na to. Nekatero noč je spal le po nekaj ur; ni vedel, od kod jemlje moči. Pod njegovim vodstvom so ocf-stili minirane poti in postavili zasilen most čez Krko. Hodil je od vasi do vasi in iskal orodje, ki je bilo izginilo z žage. Kadar je kaj našel, so mu zasijale oči. Znaša) je kot mravlja, se upiral in gnal; pomagal mu je edini tovariš, ki se mu je pridružil kot strojnik.
Sosedje so se mu spočetka posmehovali. Zdel se jim je kot pritlikavec, ki se je lotil velikana. A ko so se pokazali prvi uspehi, so se zresnili, žena je hodila okoli njih in jih pregovarjala, kako grofa ne bo več iu kako morajo vsi poprijeti, ker je žaga njihova. Možje so vedeli, da je Jože zmožen in da zlepa ne popusti, kadar se v kako stvar zagrize, a tega vendar niso pričakovali. Kaj se le toliko žene? Dela zase, a dela tudi za druge. Dela zanje, ki bodo nekega dne iskali zaslužka na žagi in uživali sadove njegovega truda. Njihovi razdejani domovi so vpili po deskah. Dala jih bo žaga, a ta bo zrasla iz njegovih žuljev... Začeli so se sramovati pred njim, ki jih ni prosil pomoči, a je čistil žago, jo popravljal in opremljal z orodjem.
Prišel je prvi sosed, drugi, tretji: „Jože, ali potrebuješ kakega delavca?" Ta jim je odgovarjal, ne da bi se mu pri tem ustavile roke: „Le poprimi, ako te je volja! Saj ne boš delal zame. Pridnih delavcev ni nikoli dovolj."
četa novih delavcev se je množila, vedno pogostejši in glasnejši so bili udarci dela. Gibale so se roke mladoletnih sinov tistih, ki so umrli za svobodo. Nihče ni več dvomil v uspeh.
žaga je dolga tri leta počivala v zloveščem molku, po treh letih je stekel prvi polnojarme-nik. Poslopje se je rahlo stresalo, jekleni zobje so grizli v hlode in rezali deske. Sum in hrum dela je bil kot čudovita pesem, od katere je praznično odmevala vsa dolina.
Takrat je stari partizan Jože spet stal ob Krki kot tisto uro, ko se je vrnil iz gozda. A kako drugačni so bili zdaj njegovi občutki! Ni zmagal le v boju, zmagal je tudi v miru. Bal se je, hudo bal, da polnojarmenik ne bo stekel tako gladko in brez napake. Toda stekel je in se ni ustavil. Od radosti mu je kipelo srce. Pod nogami mu je tiho šumela Krka. Kako lepo je življenje! Na belem mlaju je v vetru plapolala zastava z rdečo zvezdo.
ŽELEZNA KAPLA
Rojstvo novega pevskega zbora
HCMJBEmi
KOLEDAR
19.	maj, sobota: Peter Celestin
20.	maj, nedelja: Bernardin Sienski
21.	maj, pon- ieljek: Feliks
22.	maj, torek: Julij
23.	maj, sreda: Janez
■ 24. maj, četrtek: Sv. R. Telo 25. maj, petek: Urban.
SPOMINSKI DNEVI:
19.	5. 1516 — Rojen v Kamniku pesnik in dra-
matik Anton Medved.
20.	5. 1516 — Umrl znameniti pomorščak Kri-
štof Kolumb, ki je 1492 odkril Ameriko. — 1851 — Umrl v Zagrebu ilirski pesnik Stanko Vraz, rojen 1810 v Cerovcu pri Ljutomeru.
21.	5. 1471 — Umrl slikar Albert Dvirer —
1851 — Rojen pisatelj in časnikar Anton Koder — 1942 — Ustreljen v Ljubljani narodni heroj Tone Tomšič.
22.	5. 1813 — Rojen nemški operni skladatelj
Rihard Wagner.
23.	5. 1937 — Umrl v Ljubljani slavist dr. Ivan
Prijatelj — 1941 — Umrl skladatelj Slavko Osterc — 1944 — 600 Nemcev napravi ofenzivo na Zahodno koroški odred.
25. 5. 1892 — Rojen v Kumrovcu v občini Kla-njec v Hrvatskem Zagorju maršal Jugoslavije Josip Broz — Tito — 1944 — Minerski vod I. bataljona Zapadnokoroškega odreda uničil vodovodne cevi električne centrale v Borovljah — 1893 — Ivan Cankar izvoljen za predsednika dijaškega literarnega kluba »Zadruga .
PODJUNA
Rižnar Fridl, ki ga pozna posebno naša mladina tudi iz dalnje okolice, se je poročil. Za svojo življenjsko družico si je izbral Do-ro VVeitzerjevo po domače Pirovčevo v Dvoru, občina Rikarja ves. Mladi zavedni par je obhajal v krogu sorodnikov in drugih gostov ženitovanjsko slavje na nevestinem domu pri Pirovcu v Dvoru. Kakor se ob taki pomembni priložnosti spodobi in je ukoreninjena naša navada je potekalo ženitovanje ob najboljšem razpoloženju, petju, godbi in plesu. Le prekmalu je minul čas in mladi mož in žena sta se poslovila. Dora se je poslovila od hiše očetove in odšla s Fridlnom na njegov dom k Rižnarju v Podjuno, kjer bosta nastopila skupno življenjsko pot in si delila radosti a tudi bridkosti, ki jih vsakdo srečava v življenju. Oba sta mlada, pred seboj imata bodočnost in želimo njima mnogo uspehov in srečnih dni. Naše iskrene čestitke pa izražamo tudi v pričakovanju, da bosta v svoji družinski sreči ostala zvesta tudi širši slovenski narodni družini m vzgojila tudi svoj naraščaj v krepke in značajne člane naroda. V tem smislu vse najboljše!
Pred dvajsetimi leti in že prej so bili v Železni Kapli moški pevski zbori. Rajni mežnar in organist, Potočnikov Franci, je imel vedno najboljši mešani pevski zbor. Petintrideset let je bil mežnar tista korenina iz katere je rastla najlepša slovenska pesem in je bil zaradi tega ob priložnosti pevskega koncerta, ki je bil leta 1912 v Celovcu nagrajen s prvo nagrado. Stari so že postali njegovi nekdanji pevci, toda hranijo ga se vedno v najlepšem in častnem spominu. Rod za rodom je v pevski umetnosti vzgajal Haderlap Franc, dokler ni legel k zadnjemu počitku k Mariji Devi-' v Trnju. Kar pa je sejal, raste naprej.
Čeprav je zadal fašizem hude, prehude rane slovenskemu ustvarjalnemu delu v Železni Kapli in okolici, je vzklilo iz porušenih pevskih zborov novo življenje. Nazadnje so jih vodili mlajši pevovodje, med temi tudi Tavčmanov F ranči. pa vsaj je od zadnjega moškega zbora v Železni Kapli, ki ga je zazibal VVolflnu/ Kori ostalo samo še nekaj tovarišev živih. Dvanajst jih je vzela krvava vojna. Dvanajst vnetih, veselih in pogumnih pevcev, polnih mladostnega razpoloženja, kmečkih fantov in drvarjev ni več.
Na njihovo mesto pa stopajo danes mladi in se pripravljajo, da gojijo in nadaljujejo tisto slovensko pesem za katero so padli in prelili kri Franči, Ciril, Lipi, Joži in desetine drugih. Danes se vadi slovenske narodne, štirinajst mladih, do dvajset let starih fantov iz Obirske, Lobnika, Remšenika in Lepene, ki jih učita Joško Urban in Vlado. Zbor zelo hitro napreduje. Pred enim letom Se ni bilo nobene organizirane pevske enote. Danes že nastopajo tudi v cerkvi, kjer se marsikdo ob harmoniji mladih moških glasov spominja preteklih dni.
Naši mladi kapelški pevci ljubijo svoj novo-roj - 'i pevski zbor, ga negujejo kot najdragocenejše izročilo svojih očetov, ki so v mladih letih ravno tako vneto prepevali, kakor danes njihovi sinovi. Ge govoriš z mladimi pevci se rotijo in zagotavljajo, da bodo čuvali enotnost proti vsem razbijačem pevskega zbora. Zbor bo kmalu lahko nastopil tudi v javnem prosvetnem življenju in tekmoval z ostalimi pevskimi zbori po vsej veseli in lepa Koroški od Pliberka in gor preko Brnce. V poletnih mesecih nameravajo pevci izlete na naše slovenske vrhove, kakor je bil že na Križevo z našo pesmijo na Šrteli vrh k Sv. Krištofu. Na tem vrhu, kjer je bilo za časa vojne zbirališče slovenskih partizanov so zapeli že tradicionalno pesem „V hribih se dela dan ..Ni sicer lahka pesem, toda
borbeni duh je prevzel tudi mlade pevce in nič ni pretežko, kjer je vztrajnost, volja in veselje.-
Mladi kapelski pevci pa &K ustvarjajo tudi godbo, ki bo v veselje in zabavo starim in mladim. Želimo, da bi jih prav kmalu slišali peti in muzicirati na odru slovenske prosvete.
Ko to pišem, se spomnim svojega članka v 30. številki »Slovenskega vestnika". V članek se je vrinila napaka, kjer se je Veglnov Peter postaral kar za celih osem let. To je že malo preobiln . Veglnov Peter je bil takrat star dvanajst let, ne pa dvajset, kakor navaja tiskovna pomota.
ŠT. JAKOB V ROŽU
Ne smemo in nočemo zamolčati novice, ki jo hočemo potom našega lista posredovati tudi onim, ki bi morda še ne vedeli, da smo imeli pri nas poroko, ko sta dva vrla naša človeka sklenila zvezo za življenje. Dolgo smo že pričakovali, da se bo ženin, o katerem govorimo, le odločil in stopil v zakonski stan. In glej, zares smo ta vesela in za nevesto in ženina srečni dan doživeli. Lojze Baumgart-ner iz Gorinčič je vzel slovo od fantovstva in si izbral za svojo življenjsko družico Ančko štornik iz št. Jakoba. Veselimo se z novopo-ročenim parom, oba sta iz zavednih slovenskih hiš in iz naših vrst ter njiju odlikujejo vrline, kakoršnih značajev si želimo več na Koroškem, kar pomeni zvestobo narodu in delo za narod. Lojze je bil od mladih dni neutrudno delaven prosvetaš v domačem prosvetnem društvu. Neštetokrat smo ga videli na deskah našega odra kot spretnega igralca in vsem je dobro v spominu, da je vlogo Se-| rajnika v priljubljeni igri »Miklova Zala" 1-; igral tako odlično, kakor da je rojen Serajnik. Med vojno je našel pot v partizane in pozneje je deloval kol; občinski sekretar Osvobodilne fronte.
Kot tak si je izbral vredno ženo, v osebi Ančke Štornikove, ki je prav tako zavedna in poleg tega priznana šivilja. Oba sta pridna in delavna, zato vemo, da bosta srečna ob svojem domačem ognjišču v lastni hišici.
Poroka je bila v soboto, 12. maja v Gospi Sveti, kjer je poročne obrede opravil domači gospod kaplan. Nato so doma v ožjem krogu praznovali ženitovanjsko slavje.
Lojzetu in Ančki, novoporočenemu paru, iskrenu čestitamo in želimo, da zraste iz te zakonske zveze zdrav in krepak rod, ki bo kakor straža stal na braniku resnice in pravice!
BILCOVS
Kar zaporedoma se oglaša pri nas bela »ena in jemlje seboj v onostranstvo iz srede naših dru ia in matere in gospodinje. Najprej Je preminula pd. Bistrova mati v Branči vesi. Njej je sledila Katarina Sofman, gospodinja pri Plavcu v Bilčovsu. Tudi Uresnjakova družin, matere in gospodinje. Najprej je mater. Na binkoštno nedeljo pa smo spet spremili ob veliki udeležbi pd. Krajgarjevo mater na Potoku k zadnjem počitku. Vsem je domači pevski zbor zapel ganljive nagrobnice v slovo. Naj neutrudne rajne mamice mirno počivajo v naši domači zemlji. Zaostalim pa naše iskreno sožalje.
Tudi smo na binkoštno nedeljo 13. 5. t. L proslavili praznik naših mater. Vrli naši otroci (še vsi šolarji) so pod vodstvom podpredsednika Slovenske prosvetne zveze Jankota Ogrisa pripravili našim mamicam res pester in vsebine poln popoldan. Matere so se v ve-
■■■■■■■nillllBBMHHlHHBHHaHHHH
Opozorilo volivcem
V nedeljo, 27. maja bodo druge volitve — ožje volitve — zveznega prezidenta. Objavljamo, da opozarja glavna volivna oblast, da obstoja na podlagi zakonitih določb tudi tokrat volivna dolžnost. Župani morajo pristojni upravni oblasti javiti volivne upravičence, ki bi svoje volivne dolžnosti ne izvedli.
Neupravičen izostanek od volitev lahko stane do 1000 šilingov globe ali zapor.
likem številu udeležile proslave, tako da je bila dvorana pri Miklavžu polna zadovoljnih gledalcev. — Vsi otroci so s svojim prvim nastopom pokazali, da so v njih skriti veliki talenti, katere je treba samo še malo izoblikovati in imeli bomo sposobne in mlade igralske -noči. Da so bile matere in vsi navzoč} z nastopom otrok ^es zadovoljni je pokszaliv burno aplavdiranje ob posameznih nastopih. Torej tudi ter tom naj bo mladim igralcem izv 'ena vsa pohvala. Prireditev je še olepšal naš mešani pevski zbor s podajanjem naših lepih pesmi.
REBERCA
Pretekli teden, 11. t. m., se je Ludovik Strukel, delavec v celulozni tovarni v Reberci, smrtno ponesrečil. Zaposlen je bil v kamnolomu, kjer se je v višini kakih štirih metrov odtrgalo kamenje, treščilo na njega in ga ubilo. Kamenje mu je pretisnilo prsni koš, zadobil je več poškodb na glavi in zlom stegna in je mogel zdravnik, ki so ga poklicali iz Železne Kaple ugotoviti samo smrt.
Ksaver Meško:
NA POLJANI
33. nadaljevanje
A glej, kakšne so bile skrite sanjarije, ki so se budile v srcu Ivanovem ob tihih večerih, v naglo bežečih nočeh, celo sredi dela ob vročih dnevih? Kam so zablodile misli nenadoma, kam je hrepenelo s tako bolno sladkim koprnenjem češče in češče srce, vse nemirno do zadnjih globočin? In glej, kaj je povesila onstran ceste, na Trati, pogostoma roke sredi dela Vilma in je zasanjarila isto-tako bolno sladke sanje? V cvetoči, krasni devi sta se razcveteli s Tinko v treh letih, ki sta jih preživeli, Vilma od štirinajstega_ do sedemnajstega, Tinka od trinajstega do šestnajstega leta, pri teti v mestu. Zdaj sta bili spet doma, v ponos in upanje ponosnemu, a vendar že precej ponižanemu domu. Najlepše, najdragocenejše, kar je imel zdaj dom med topoli, sta bila ta bisera.
Ko je delala sama v sobi, šivala, vezala in pletla, včasih tudi v navzočnosti sestrini, so omahnile Vilmi nenadoma roke z delom. Zastrmela je skozi okno, črez dvorišče in preko ceste na Dolino. In glej, kaj ji je zasevalo tako čudovito hrepeneče krasno deviško oko, kaj ji je zadrhtel viden nemir na cvetočih
V
licih, in čemu se ji je izvil poltajen vzdih iz burno se dvigajočih prsi? In kaj je nagnila kodravo glavo povsem k oknu in je pritisnila vroče čelo na steklo? Nemara je upala, da se umiri in si upokoji srca nemir in drhteče koprnenje?
In ko je brala včasih, če jo je utrudilo že delo, in si je hotela malo odpočiti in se razvedriti, knjige, ki jih je dobivala od Ivana | — njegova lastnina deloma, deloma izposo- j jene od župnika — kaj se ji je orosilo oko nenadoma sredi branja in je povesila glavo na knjigo in je vzdihnila iz srca globočine? Začutila se je v takih hipih srečno in blaženo, da bi zaihtela od sreče in bi plakala ves dan, in nesrečno, trpečo in obupno, da bi ne bilo več nikake zapreke srca hrepenenju, nikake ovire več vročim željam, ob dnevu, ki bi se izpolnile ob njem vse lepe sanjarije, in bi se pričela nebeška radost, trajajoča od tistega dne do vekomaj.
Tako se je spočelo hrepenenje ob uri, ki nista vedela za njo, porodilo se je ob dnevu določenega jima od vekomaj. In raslo je in je postajalo od dne do dne večje, od dne do dne močnejše. In od dne do dne je bilo
hujše trpljenje; ker ob uri, ki se rodi ob nji ljubezen, so rodi tudi trpljenje.
A na Trati so bili prazni. Oče, zlovoljen bolj in bolj, obupajoč že nad rešitvijo doma, posebno od poroke Petrove sem, udajajoč se iz obupa pijači, je računal v pijanosti in v treznih trenutkih, da opomore morda še Trati, če bogato omoži hčeri. Dobil bi novih zvez; dvignilo bi se zaupanje v njegovo moč in bogastvo. Zato je pazil in čuval. Pazil in čul je tudi Peter. Ne iz ljubezni, iz nasprot-stva do sester, ki sta mu bili s svojim življenjem vedno očitanje, naravnost iz sovraštva do Ivana, ki ga ni maral že izza mladih dni, kakor Železnik ne očeta Ivanovega.
„Glej, ta zida iz nič, a zida krepko. Iz mrtvega pogorišča je pričaral krepko življenje, iz skope zemlje izsilja premoženje. Ti piješ in spodkopavaš s tem že tako se gugajoči dom; razsipavaš, kjer se kruši že vse samo in razpada v razvaline."
Niso bili prijetni taki opomini nikdar mirujoče vesti. Odtod njegov gnev na Dolino, nanovo sezidano iz pogorišča, in na Dolinarja.
Tako sta pazila dva in sta čakala ugodne prilike, da zamorita ob žalostnemu dnevu dvoje nežnih cvetk, cvetočih in dehtečih na tihem in na skrivnem.
Megla je legla zgodaj na vas tisti večer, ko je hitela Vilma naglo, da je ne pogrešijo doma, dol k potoku. Nemirna j« čakala
dvoje, troje hipov pod vrbami, da ji prinese Ivan knjige, ki jih je obljubil v nedeljo. Prišel je naglo za njo, točno ob določeni uri; vedel je, da se mudi ljubljeni deklici.
»Hvala, Ivan."
Zahvaljevala je beseda, vdanosti in toplote polna; zahvaljeval je glas, mehak in mil; zahvaljeval je pogled, ljubezniv in ljubeč; zahvaljeval" je roka, ki je počivala v njegovi in se je toplo in mehko oklepala njegove.
»Ostani še, Vilma."
»Ne morem, Ivan. Opazijo doma. Varovati se morava, saj poznaš očeta. Lahko noč, Ivan."
Komaj se je vrnila, komaj je odložila v naglici in vsa nemirna naglavni robec, jo je poklical oče iz sobe in je stopal pred njo v pisarno.
Ustavil se je sredi pisarne in se je obrnil k nji, shujšan, postaran in mračen.
»Jutri pospraviš svoje reči, pojutrišnjem se pelješ k teti v mesto."
Prebledela je, zastalo ji je nemirno srce. Komaj se je premagala, da se ni zgrudila. Se težje in huje jo je zadelo v srce, ko je stopil oče tik pred njo in jo je pomeril z grozečim, skoro sovražnim pogledom in je izpre-govoril mrzlo in neizprosno, kakor bi ji oznanjeval smrtno obsodbo.
»In onega berača onstran ceste si izbij iz glave. Ne dobi te nikoli!"
(Dalje)
JAMAJKA
Na jugu Kube v skupini Velikih antilskih otokov le^i mali otok Jamajka.
Na ta otok, ki je zelo znan po istoimenskem rumu — je stopila noga prvega Evropejca ' - 1494, ko se je Krištof Kolumb izkrcal s svojo posadko med enim izmed svojih potovanj. Kolumb je otok znova obiskal 22. julija istega leta. Dočim se je bil prvič izkrcal na vzhodni obali, je tokrat stopil na kopno na zapadnem delu otoka.
Kolumbov sin Fernandez je v svojih spominih napisal tole o otoku: „Zemlja s krasnim razgledom in zelo rodovitna; ima odlična pristanišča in celotno obalo polno prebivalstva."
Najprej so se domačini upirali Spancem, a ti so jih z orožjem, „ki je bruhalo ogenj", kmalu ukrotili ter pričeli z njimi trgovati. Zadnji obisk je Kolumb napravil na tem otoku leta 1503 po porazu, ki ga je bil doživel v Veragni. Vendar se ni izkrcal, ker niso bili nameni domačinov preveč naklonjeni njemu in Špancem.
Leta 1509 se je na Jamajko izkrcala močna španska posadka s stotnikom Esquvelom na čelu in pričela graditi prvo evropsko naselbino v tem kraju. Naslednjega leta je bilo mesto Sevilla Nueva že zgrajeno in je imelo poleg številnih palač tudi gledališče, katedralo in samostan.
Leta 1554 so francoski morski roparji mesto porušili. Njeno mesto je prevzela Villa dela Vega, ki je bila ustanovljena komaj deset let prej in je bila na varnem pred napadi morskih roparjev.
Od tega leta dalje so skušali tako angleški kot francoski morski roparji iztrgati otok iz rok v imenu svojih vlad; to se je deloma posrečilo Angležem leta 1665. Spanci so bili potolčeni tako na kopnem kot na morju. Središče otoka je sedaj postal Port Royal, kjer je nastalo tudi zbirališče roparskih ladij.
Po izgonu Špancev so si morali Angleži lastiti otok s Francozi, ki so neprenehoma spletkarili, £iv bi ta postal njihov. Leta 1702 so angleški oddelki premagali pri Sveti Marti Francoze in tako postali edini gospodarji otoka, kar so še danes. Petnajst let pozneje se je pričel tudi semkaj uvoz črncev — sužnjev iz Srednje Afrike; ti so kmalu nadomestili pri vseh delih domačine, kateri so skoraj izumrli.
Leta 1838 je bilo suženjstvo odpravljeno in štiri leta pozneje so bili črnci priznani kot svobodni in enakopravni državljani angleške kolonije. Ker pa so se diskriminacije proti njim še vedno vršile, so se leta 1865 v Mo-rant Bayu uprli in uspelo jim je, da so bili sprejeti v vlado. Ta je danes sestavljena iz guvernerja in Državnega sveta ki sestoji iz desetih članov: pet jih je izvoljenih od Predstavniške zbornice pet pa jih imenuje guverner. Predstavniška zbornica šteje dvaintrideset članov, ki so izvoljeni s splošno volilno pravico za dobo petih let. Poleg te obstaja še Senat ali Druga zbornica, ki je sestavljena iz i petnajstih članov.
Prestolica kolonije je Klingston, ki je v bližini starega mesta Port Royal, katero je bilo porušeno zaradi potresa. Mesto ima dobro pristanišče in letališče. Ima 112.000 prebivalcev, je olepšano z mnogimi parki in odličnimi hoteli, kjer preživljajo ameriški milijonarji svoj wech-end.
Druga važna mesta so Spanish Tovvn (12 tisoč prebivalcev), Port S. Antonio (5.500 prebivalcev) in Montego Bay (11.500 prebivalcev).
Uradna izpoved je anglikanska, vendar vlada popolna svoboda v tem pogledu. Protestanti tvorijo dve tretjini celotnega prebivalstva; ostala tretjina pa je katoliške veroizpovedi.
Jamajka, ki meri 11.424 kv. km, ima po zadnjih ugotovitvah okrog 1,340.000 prebivalcev. Čeprav je večina prebivalstva sestavljena iz črncev (77 odstotkov), je najbolj razvit in naib lj civiliziran otok v antilski skupini. Ostalo prebivalstvo je sestavljeno iz
260.000	mešancev, iz 18.000 Indijcev (Azijcev), ki so povečini trgovci, in sedem tisoč Kitajcev, ki imajo pravcat monopol nad drogerijami in podobnimi trgovinami. Evropejcev je okrog petnajst tisoč, ostalih domačinov pa osemnajst tisoč.
Otok je hribovit in zelo bogat z vodami. Od enega do drugega dela otoka vodijo široke avtomobilske ceste, skozi doline, na pobočjih gor in povsod, kjer stoje človeške naselbine. Hiše domačinov niso razkošne, a so okusno opremljene in v njih se tujec prav dobro počuti.
Velike plantaže so povečini last velikih gospodarskih ameriških družb. V preteklosti so na njih gojili mnogo banan, katerih vrednost izvoza je presegala dva milijona funtov šter-lingov na leto. Danes pa se je njihov pridelek zmanjšal na tretjino. Sladkorni trs gojijo na 36.000 hektarih; pridelek presega dva milijona stotov letno. Tretji važni pridelek je kava, katero pridelujejo na 5.000 hektarjih.
Zelo razvito je tudi sadjarstvo. Med najvažnejše sadjarske pridelke spadajo pomaranče, pompelme in kot že povedano banane.
Tudi živinoreja je na Jamajki razširjena. Goveje živine je tu 225.000 glav, prašičev je 220 tisoč, oslov 50.000, mezgov 25 tisoč, konjev 14.000 ovac pa 13.000 glav.
Vrednost uvoza presega vrednost izvoza. Leta 1948 so uvozili različnega blaga za 19 milijonov 700 tisoč funtov šilingov, izvozili pa komaj za 11,400.000 funtov.
Jamajka je na sredi poti ZDA in Panamskim prekopom, pato tamkaj pristjajo številne ladje, ki pripeljejo veliko število tujcev — turistov, ki pustijo na otoku obilo denarja, pospešujoč na ta način blagostanje domačinov.
Vabilo
na
REDNI LETNI OB*NI ZBOR
Hranilnice in posojilnice Št. Janž v Rožu r. z. z. neom. jamstvom ki bo v nedeljo, dne 20. maja ob 15. uri popoldne v zadružni pisarni pri Tišlarju v Št. Janžu v Rožu.
Dnevni red:
1.	Citauje zapisnika zadnjega občnega zbora
2.	Poročilo načelstva
3 Poročilo nadzorstva
4.	Pregled in odobritev računskega zaključka za leto 1950
5.	Razdelitev čistega dobička
6.	"‘"učajnosti
Opomba: V slučaju nesklepčnosti je na istem mestu in z istim dnevnim redom drug občni zbor, ki sklepa brez ozira na število za-sti	deležev.
Na obilno udeležbo vabi
Odbor
Vabilo
Slovensko prosvetno društvo ,,Svoboda" v St. Janžu bo priredilo v četrtek, na praznik dne 24. maja 1951, ob 14. uri pri Tišlarju prireditev, na kateri bodo igrali pionirčki igro:
„SNEGULCICA“
Vsi prisrčno vabljeni, posebno otroci!
Določba o odškodnini za svinje
V smislu določil o zatiranju živalskih kužnih bolezni je deželna vlada na novo določila odškodninske cene za svinje, ki so zaklane po uradni odredbi.
Za 1 kg žive teže:
Klavne svinje vseh vrst — april 1951 — 11.— šilingov.
Za drugo četrtletje:
Pujski do 8 tednov 11.— šilingov.
Pujski čez 8 t .dnov (do 50 kg) 10.— šil.,
Svinje preko 50 kg 9,— šilingov.
Pristojbine za živinske potne liste
Za izstavitev živinskih potnih listov je deželna vlada določila naslednje nove pristojbine:
1.	Za velike živali 6— šilingov.
2.	Za teleta, ovce. koze in svinje 3.— *il.
3.	Za jagnjeta, kozliče in pujske 1.50 šilingov.
Za živali, ki se ženejo na sejem se zneski znižajo na polovico. Za živali, ki se ženejo na planino, na drugo posestvo ali k razstavam veljajo navedene postavke na potnem listu do 10 živali, v ostalih primerih do treh živali.
Navedene pristojbine so namenjene za stro-šl. živinskega oglednika in za izstavo živino-oglednega lista in sicer za velike živali 4.— šil., za male živali 2.50 šil., za jagnjeta, pujske in kozliče 1.— šil. Ostanek pripade v korist občinske blagajne.
radio; program
RADIO CELOVEC
Nedelja, 20. maja
7.15	Jutranji koncert — 8.10 Kmečka oddaja
—	16.00 Koncert za vse — 20.15 Valček danes in nekdaj.
Ponedeljek, 21. maja
11.45	Za podeželjsko ljudstvo — 12.00 Opoldanski koncert — 16.00 Pevska ura — 17.00 Popoldanski koncert — 20.15 Želje, ki jih radi izpolnimo — 20.15 Večerni koncert.
Torek, 22. maja
13.00	Opoldanski koncert — 17.10 Popoldanski koncert — 18 00 Kmečka oddaja — 21.00 Zabavna glasba.
Sreda, 23. maja
11.45	Za kmečko ljudstvo —- 12.00 Opoldanski koncert — 17.10 Popoldanski koncert —
20.15	Velika simfonija.
Četrtek, 24. maja
9.05 Znamenita ljubavna pisma — 11.45 Za podeželjsko ljudstvo — 12.00 Koncert po želji
—	18.30 Koncertna ura — 19.30 Pevska ura.
Petek, 25. maja
11.45	Za podeželjsko ljudstvo — 12.00 Opoldanski koncert — 17.10 Popoldanski koncert —
18.00	Kmečka oddaja.
Sobota, 26. maja
11.45	Za podeželjsko ljudstvo — 12.00 Opoldanski koncert — 15.30 Koncertna ura — 17.10 Veder poljuden popoldne — 18.00 Nekaj za zbiralce znamk.
RADIO SLOVENIJA
Radijska ljudska univerza
V ponedeljkih ob 17.40, v sredah ob 20.00 in v četrtkih ob 13.00 uri.
Sobota, 19. maja
5.25 Veseli zvoki — 6.10 Lahek jutranji koncert — 13.00 Slovenska narodna in umetna glasba — 13.50 Kulturni pregled — 14.00 Veseli kvintet — 18.10 Narodne pesmi — 18.30 Oddaja za pionirje — 18.50 Pester spored skladb za mladino — 20.50 Veseli večer — 22.30 Oddaja za inozemstvo v nemščini.
Nedelja, 20. maja
8.15	Zabavna glasba — 8.30 Igra godba na pihala Komande Armije — 9.30 Pesmi in plesi narodov Jugoslavije — 11.15 Oddaja za zamejstvo — 12.00 Pojo naši zbori — 13.00 Pol ure za pionirje in cicibane — 13.30 Želeli ste — poslušajte! — 16.00 Slohvenskc narodne pesmi —• 17.00 Polke, valčki in mazurke — 18.40 Svet v satiri in humorju — 22.30 Lahka glasba.
RADIO SCHMIDT
..hiša malega človeka"
Radio-aparati za vsakogar - (obroki po dogovoru) - elektro material, žarnice za domačo uporabo in prodajo - Modema reparaturna delavnica - Študijo za snemanje na plošče. Celovec, Bahnhofetraeee 22, Tel. 20-48
'!:i	H3UEJH2		K
ŠT. JAKOB V ROŽU
v soboto, 19. in v nedeljo, 20. maja „SOS vom Monte Blanc" v soboto, 26. in v nedeljo, 27. maja „Geheimnisvolle Ticfe"
VELIKOVEC
v petek, 18. do nedelje, 20. maja
„Weltausstellung Pariš"
v nedeljo, 20. maja ob 11.00 ih ob 14.00 uri otroška predstava z
„Drei Wiinsche“ in „KasperI reist ins Marchenland"
v ponedeljek, 21. in v torek, 22. maja „Hochzeitswalzcr“
v sredo, 23. in v četrtek, 24. maja
„Mein Freund der nicht nein sagen kanu" v petek, 25 do nedelje, 27. maja
„Dcr dritte Mann"
v ponedeljek. 28 in v torek, 29. maja „Abenteuer am Konigshof" v sredo, 30. in v četrtek, 31. maja
„Ich liebe alle Frauen"
BOROVLJE
v soboto, 19. do ponedeljka, 21. maja „Scotts letzte Fahrt" v sredo, 23. in v četrtek, 24. maja „Liebesheirat“
v soboto, 26. do ponedeljka, 28. maja
„Kleines Herz in Not" v sredo, 30. maja in v četrtek, 3. junija
„Die Flamme von Ncw Orleans"
ŽELEZNA KAPLA
v soboto, 19. in v nedeljo, 20. maja „Das Madchen vom Moorhof" v ponedeljek, 21. in v torek, 22. maja
„Maria Ilona"
v sredo, 23. in v četrtek, 24. maja
„Grofistadtnacht"
v petek, 25. do nedelje, 27. maja
„Schlo(5 Hubertus"
v torek, 29. in v sredo, 30. maja „Vogelfrei“
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10. Telefon 1624/4. Za vsebino odgovarja: Rado lanežič. Tiska: Kamtner Druck- und Verlagsgesellschaft m. b. H. Kla-genfurt — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Klagenfurt, 2, PostschlieGfach 17.
Velike povodnji na Dunaju in Nižjem Avstrijskem
Pretekli teden je na Dunaju in Nižjem Av-strijsk m nad 30 ur neprenehoma deževalo. Posledica tega trajnega deževja je bila, da je nastal? povodenj, kakoršne Dunaj še ni doživel. Obrežna cestna železnica ob Donavi je bila globoko pod vodo. Katastrofalna povodenj j bila tudi v Schvvechatu- kjer je stopila reka Schwechat čez obrežje, ogrožala most in zalila velik del okraja. V Kotting-brunnu pri Badenu je deroča reka odnesla neko žensko v trenutku, ko > nameravala prekoračiti most. Vsepovsod neprenehoma delajo, posebno so se založil- požarne brambe, da bi čimprej popravili razdejane struge, most in hiše.
Binkoštni prazniki in prometne nezgode
Čeprav ni bilo najbolj ugodno vreme o binkoštnih praznikih, je te dneve vendar nešteto ljudi izrabilo za izlete in obiske daljnih sorodnikov. Vsakdo se veseli prostih dni, ko more sproščen svojih vsakdanjih skrbi v krajih, ki jih želi videti in doživeti ali pa po daljšem času preživeti lep dan med svojci, ki jih morda že dolgo časa ni srečal. Pomnoženi potniški promet v takšnih dnevih pa zahteva pogosto žrtve, ki jih povzročajo prometne nezgode, deloma iz naklučij, ki so včasih neizogibni, pogosto pa zaradi neprevidnosti vozačev in potnikov samih. Primeri se, da vodi taka prazniška vožnja na mesto na cilj hrepenenja v smrt.
Iz Koroška javljajo o 11 prometnih nesrečah, ki so se pripetile v teh dnevih. Kakor poročajo iz raznih krajev Avstrije je binkoštni promet zahteval šest smrtnih žrtev. Brez dvoma tragična zadeva za one, ki so si hoteli ob praznikih privoščiti razvedrila in sproščenja.
Prav nepričakovan primer se je pripetil 24 letni Elizabeti Hotz, ki se je vozila v brzo-vlaku Dunaj-Feldkirch z namenom, da 'bi obiskala svoje stari še v Linzu. Vesela in v živahnem razgovoru je stala na ploščadi, naslonjena na vagonska vrata. Nekateri potniki so jo še opozorili, da obstoja nevarnost, da se ne bi vrata na kakšnem ovinku odprla, kar bi bilo lahko usodno. Potnica tega svarila ni upoštevala in zares so se na ovinku v nekem predoru vrata nenadoma odprla in nesrečnica je treščila v steno predora, padla pod kolesa ter je bila na mestu mrtva. Na sličen način se -Je ubila v bližini Frankenmarkta triletna Marija Kitzberger. V pospešenem vlaku proti Dunaju se je igrala š« z nekim drugim otrokom na hodniku vlaka. Nenadoma so se odprla vagonska vrata in otrok je strmoglavil na progo, kjer je bil na mestu mrtev.
To se pravi: na potovanju je nujna pozornost in previdnost.
Vedno več trgovskih akademikov
Celovško trgovsko akademijo obiskuje letos 128 učencev in 114 učenk. Ostali dve trgo-ski gospodarski šoli, prejšnje trgovsl šole, obiskuje 205 učencev in 115 učenk. Na vseh treh zavodih je število učencev v primeri s prejšnjimi letniki naraslo.
Potres v Salvadorju je zahteval stotine žrtev
V	državi Salvador je povzročil močan po-
tres ogromno razdejanje. Mesto Jucuapa je p:	’o mesto ruševin in mrličev. Izpod raz-
valin so doslej izkopali 300 mrličev. Okoli 900 mrtvih pa jih š8 leži pod razvalinami. Požarne brambe izvršujejo neutrudno svoj žalostni posel. Proti okužen ju so zavarovani s posebnimi maskami. Vse ozemlje, ki je bilo prizadeto po potresu, so razkužili z učinkovitim sredstvom, da bi preprečili izbruh epidemije zaradi razkrajajočih se trupel. V prizadeto ozemlje so pripeljali 5000 šotorov, da bi žrtve potresa vs-j za silo spravili pod streho. Položaj nesrečnega prebivalstva se je zaradi močnih in ponavljajočih se neviht še poslabšal.
Tržno poročilo
V	četrtek, 17. maja, so na celovškem trgu prodajali: krompir kg šil. 0.70; redkev kg šil. 1.—; redkvica namizna kg šil 2.—; nova koleraba kg- šil 8.—; por kg šil. 2.50; kislo zelje kg šil. 1.60; špinača kg šil 3.—; špargelj kg šil. 12.—; glavna solata kg šil. 5,— do 6.—i solata-berivka kg šil, 4.—; suhe hruške (kvoce) kg šil. 4.—; kurja krmska mešanica kg šil. 2.40: fižol kg šil. 3.50; pšeno kg šil. 7.—; koruzni Jedilni zdrob kg šil. 2.80, ajdova moka kg šil. 3.50; domač črni kruh kg šil. 2.40; skuta kg š'l 7.—; surovo maslo (putr) kg šil. 28.—: cvetlični med kg šil. 28.—; jajca komad šil. 0.80.