ELEZNICflR GLASILO SLOVENSKIH ŽELEZNIČARJEV. Izhaia vsakega 1. in 15. v mesecu. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. .... Rokopisi se ne vračajo. '— .. Uredništvo in Upravniilvo se nahaja v Ljubljani, Cesarja Jožefa trg št. 10. Naročnina: za celo leto . . K 7-20 za pol leta . . „ 3'60 za četrt leta . . ,1*80 Posamezna številka 30 ▼. Štev. 9. V Lubljani, 1. maja 1919. Leto XII. SLAVA PRVEMU MAJU! Pozdravljen simbolični dan socialistične pomladi! ... Pozdravljen v imenu zatirane, izkoriščane, od vseh hlapcev kapitalizma preganjane slovenske železničarsko družine... Ob zori prvega dneva večne pomladi odrejenega človeštva dvigamo tudi mi, k, nismo bili n.koli zadnji v kolu boriteljev bodočnosti, ponosno v solnčni, prosti zrak škarlatno zastavo solidarnosti in upora... Slava cilju Prvega Maja, slava poslanstvu združenih armad zavednega proletariata, slava mučenikom in Junakom socializma in Internacionale, človeške svobode in sreče 1 Za nami viharna preteklost hudih bojev, mi-moidoč.h porazov, trajnih zmag; pred nami velike naloge osvobojenja, mavrični sijaj novega dneva, nove dobe proletariata. Kvišku srca! Rušijo se tisočletni prestoli, stoletni stebri kapitalistične infamije. Iz krvi In sramoto Je nastala zločinska in tatinska družabna organizaciji privilegiranih razbojnikov, v krvi In sramoti propada. Naše prokletstvo, prokletstvo vseh tistih, ki so so veke vekom rodlL za nasilno smrt, za svoie trpljenje in tujo srečo, spremlja poslednji, onemogli upor tiranov. Ob grobu imperializma in kapitalizma pojemo novemu življenju naš mogočni aleluja, proslavljamo človeško vstajenje, kličemo vklenjenemu Prometeju osvobojajočo zapoved. Polni pričakovanja in vere, polni nezlomljive uporne volje gledamo na veličastni prizor. Na gori kameniti uklenjeni Prometei lomi težke verige, žuga usodi, vstaja mogočen In svoboden — orjak dela in moči. Silen je niegov korak in stari svet trepeta. Njegova bo sedaj z nedolžno človeško krvjo prepojena zemlja I Človeška misel je zmagala! Sedaj vemo, kakšno je naše poslanstvo. Slovonski železničarji nismo bili nikoli tuli klicu novega časa, nove ideje. Na borni slovenski zemlji, k( jo ljubimo, dasi nam Je bila često neprijazna, smo'bili vedno vneti nositeiji, zavedni glasniki njenega osvobojenja. Zavedali smo se, da bode od lastnih in tujih sovražnikov preganjanemu slovenskemu narodu le tedai mogoč svoboden obstoj in zapisana velika bodočnost, ako bo ta narod proletarcev m kajžarjev sledil duhu časa, otresel se srednjeveštva in se povspel do modernega pojmovanja življenja in njegovih ciljev. Zato smo bili predvsem nositeiji izobrazbe med ljudstvom, nositeiji luči in znanja. Kultura je bila naše bojno sredstvo. Privilegiranim »prijateljem« naroda pa je bilo naše poslanstvo nevšeč. Bali so se duševnega preporoda našega nesrečnega, nesvobodnega naroda. In proglasili so nas za brezdomovince in izdajalce. Delavcem in tovarišem smo govorili o potrebi solidarnosti, o potrebi zavednega razrednega boja. N‘Smo govorili zastonj. Priborili smo sebi in drugim p#trebne življenske pravice. In bili smo zopet od ep.gonov kapitalističnega zistema proglašeni kot izdajalci ljudstva, prodani tujim sovražnikom. Poznamo to staro pesem, poznamo njene pevce. Nad narodom se ni tekom stoletij razpasla le divja sila tujih sovražnikov in Izkoriščevalcev, razpasla se je nad njim tudi vsa narodna pasja zä-lega hlapcev domačega in tujega kapitalizma, ki bi prodala mirnega srca za borno groše ves slovenski narod peščici navideznih mogočnjakov... Kdo je sovražn k ljudstva, gospodje, tisti, ki mu hoče dobro, ali tisti, ki ga tišči k tlom, v nevednosti in izkoriščanju? Poberite se, plačani hlapci kapitalizma, demagogi, sovražniki slovenskega ljudstva, njegove kulture, njegovih pravici Vaši očitki, vaša sumničenja, vsa vaša podla podtikanja so trpeči masi komaj dokaz, da vas je strah resnice, da vas jo strah moči in napredovanja socialistične razredno organizacije, da vas Je strah neupogljive volje in trdne zavesti prebujenega slovenskega delavstva. Zastonj se trudite, zastonj so vsi vaši napori, zastonj vsa natolcevanja in zavijanja. Masd vds pozna, prevneti in pogumni Jugoslovani od..,, meseca novembra 1918 naprej. Ko ste se vi poniževali pred avstrijskim cesarjem in avstrijskimi generali ter zatajevali lastno ljudstvo, njegov srd in njegovo težnje, so naši voditelji ln naše organizacijo pripravljale ljudstvo na upor, proklinjali vojno, zahtevali naše osvobojenje. Izdajali ste narod prej, izdajali ga boste poslej. Vemo, kje nam je iskati ^dajalce slovenskega naroda... Nismo ničesar pozabili. • • • Kaj hočemo? Delo in blagostanje, svobodo in izobrazbo za vse. Hočemo, da so odpravijo predpravice posa-mezn.kov, da so uredi človeško družbo na temelju skupnih dolžnosti in skupnih pravic. Naš zakon Ja človeška svoboda, naš bog ljubezen med narodi. Nočemo biti več predmet izkoriščanla, nočemo živeti več za tujo srečo ln blagostanje. Svoje .pravico tirjamo. Doslej smo bilj brezpravna raja, zaničevana masa. Zločinci in lenuhi so nam diktirali zakone, vsiljevali svoje privilegije, razpolagali z našim življenjem in imetiem. Morali smo v rudniške rove, temne delavnice, v ogromne tovarne; morali smo s parniki preko oceanov, z železnicami preko kontinentov; ustvarjali smo ogromna bogastva, vezali med seboj svetove, bili smo edina vstvar-Jajoča in produktivna s.la človeške družbe. Ustvarjali in producirali pa nismo zase, marveč za peščico blagoslovljenih izvoljencev. Za nje bogastvo in življenje, vso težko sadove naSega dela, za nas trajno pomanjkanje, neprestano ponižanje, večna smrt. Dajali smo svoje življenje v rovih, v tovarnah, na delu, na bojiščih... Živeli smo za nasilno smrt, rodili smo se zato, da padamo pod težkim križem naše usode. Vstati hočemo, živeti hočemo, maščevati se hočemo! Hočemo biti v svobodni državi svobodn', enakopravni državljani; demokracija ni za nas le prazna fraza. Hočemo pravilno razdelitev d^la, pravilno razdelitev zaslužka; vsem zagotovljeno pravico do življenja in blagostanja. Socializacijo obratov zahtevamo, socializacijo države, njenih uprav in naprav. Zahtevamo razorožitev držav ter vpostavi-tev mednarodne zveze narodov. Naš program in cilj Je socialistično urejen* človeška družba solidarnih in svobodnih bratov in sester. To je našo maščevanje!... Nešteto sovražnikov Imamo delavci, železničarji še posebej. Kapitalistična družba nam Je napovedala boj, ker se ne pustimo streti, ker globoko zaupamo v pravično stvar proletarija(ta. In ker ne more ugonobiti nasiluo naših organizacij, skuša sejati razdor v naših vrstah potom korupcijo in obrekovanja. Potom žoltih organizacij, zakotnih lističev in podkupljenih agitatorjev, naj bi so razdružilo zavedno maso, zastrupilo zaupanje železničarjev do svojih voditeljev. Bestialno, brezplodno delo. Prekesno, gospodje, prihajate med ljudstvoml Vašo laži ne zaležejo več med izobraženimi železničarji. Oni poznajo dovolj vas ;n poznajo dovolj svoje voditelje. , Mi pojdemo po začrtani poti naprej. Vaši napadi so nam vspodbuda. Bodočnost je naša. Bili smo neznatna Jata borcev, pa smo postali armada, V temni dobi zaostalosti in zanikrnosti ljudske mase, smo bili nositeiji nove vere med slovenskim ljudstvom. Sedaj vidimo, da ni bilo naše težko dolo zastonj. V novi svet korakamo; za nami vsi pijonirll bodočnosti; in toh J« milijonov in milijonov. Solnce nove ideje je obžarilo narod. Luč socializma odseva v tisočerih žarkih po vsej zemlji. Prvi Maj je tu . , . Pomlad in življenje stojita v zenitu. Kdo naj ustavi solncu svoj zmagoslavni pohod po nebeškem svodu, kdo naj ustavi pot večnemu zakonu narave, razvoju življenja, zmagi idejo? Zaman Je vsak trud; Kar je v naravi razvoja, mora zmagati. In socializem Jo naravni produkt človeškega napredka. Ali se ne zavedate niti tega, nesrečni in nespretni zagovorniki zistema, ki mora propasti? Po tolikih letih najhujšega mednarodnega klanja in uničevanja razbesnelega militarizma, k) jo izpremenil cele dele Evrope v ogromne puščave in strašna pokopališča, po tolikih letih brezpravnosti in strahote, Je morala pač priti ura obračuna in odrešenja. Obračun se je pričel v ogromni Rusiji, nadaljeval se bo po celem svetu. Na ruševinah stare zločinske družbe organiziranega izkoriščanja in ubojstva, bo nastala ponosna stavba bodočnosti. Temelj nove družbe so združene delavske organizacije. Slovaki železničarji smo ponosni, da smo bili vedno vneti pijonirll organizacije . . . Vztrajali bomo. Dosti je našega trpljenja. Silna, nezlomljiva volja proletarijata mora končno obveljati. 2e pokajo okovi kapitalističnega družabnega reda. Naprej! Vse moči življenja za naš cilj, za r.ašo zmago. Naprej! Maje se stari zistem; padajo drug za diugim težki stebri družabno infamije. Naprej! Prvi Maj je tu, pomlad Je to. Človeštvo bo svobodno in srečno v socializmu . . . Duševni delavci. Kdo da je duševen delavec, to bo lahko vedel vsak. Sicer se ne da potegniti nobena meja in reči, da je kdo samo duševen delavec, oziroma samo manuelni delavec. Socializem hoče ustvariti pravičen družabni red; to se pravi, tak družaben red, kjer bo vsak užival pravico, ki mu gre po naravi. Delati mora vsak. Od dela naj se živi vsak človek, s svojim delom in od svojega dela. Ne da se tajiti, da danes obstoja neko nezaupanje, da, rekel bi, neko sovraštvo, med manu-elnlm in duševnim delavcem. Zakaj? Duševni delavec se šteje med »srednjč« sloje. Vojna mu je odprla oči. Izprevidel je, da je tudi on tlačen, zatiran, zaničevan, odvisen od dobre volje svojega gospodarja. Vojna je duševne oe-lavce sproletarizirala. Dosti jih je, ki so gladu umirali, pa garali in garali za prazen želodec. Duševen delavec je plačan po činu, po letih — ne po delu. Zato tudi nima veselja za delo. Saj vendar zasluži isto toliko, če mnogo dela ali le malo dela. Vidi drugega manj zmožnega, ki se ima boljše kot on, ki je bolj zmožen in marljiv, pa na svojo žalost obupuje nad pravičnostjo družabnega reda. Tudi duševni delavec je v tem oziru proletarec. V političnem življenju duševni delavci še vedno cincajo med to in ono meščansko stranko. In vendar m njihovo razredno stališče prav nič drugačno kot ono manuelnega delavca. Kapitalizem je vzel tudi vse duševno delo v zakup. Pisatelj piše, pa proda svoj manuskript kapitalistu, ki za knjigo vleče dobiček. Cela tehnika, vse razne iznajdbe so pokupljene od kapitalistov. Znanost je danes gonilna moč in je jedro celega našega današnjega gospodarskega življenja. Povsod je treba izobraženca, strokovnjaka pri zgradbi in začetku kakega podjetja, kot tudi pri obratovanju podjetja samega. Vse gospodarsko življenje je danes plod duševnega dela — vodovodi, električne centrale, stroji, telefon, brzojav železnica, vse to. Ali izdelala je to roka delavčeva. Torej prvo brez drugega ne morč biti, kot drugo no brez prvega. Duševnih delavcev se danes izfabricira na tisoče v nižjih in višjih šolah. Zato kapitalistu ni treba nikdar biti v skrbeh, da mu kaj škoduje, če izgubi recimo kakega inženirja iz svoje tovarne, ali kakega uradnika iz svojih pisarn, saj dobi prav j lahko drugega. Ce kaj zahteva, mu reče, da lahko j gre, če mu ni všeč. Taki duševni delavci, ki so ! to okusili in izprevideli, vedo prav dobro, da njim ni mesta med buržoazjo, da so oni ravno tako proletarci kot navaden cestni delavec. Obrtnik je ročni, pa tudi duševni delavec. Če svoje delo spretno in hitro izvrši, je od tega odvisen njegov zaslužek. Ali dandanes ga povsod izpodriva industrija — tovarniško delo. Poglejmo samo mline, ali tovarne za pohištvo itd. Njegovo delo umalovreduje — kdo? — kapital? Vsled tega njegova nezadovoljnost. Ne rečemo morda, da je industrija sama pogibelj duševnega delavca, obrtnika itd., saj si mora vendar vsak človek želeti procvit industrije, pa ne morda s tem procvit onih, ki sami požro ves dobiček industrije In vso vrednost poedinčevega dela! Duševni delavci so se začeli organizirati. Izprevideli so, da jim je to nujna potreba, da pridejo do svojega prava! Naj bi duševni delavci izprevideli, da jim je mesta le med- delavci, med nami! Organizirajte se strokovno in politično v naši stranki, kamor spadate, ker edino socializem se bori za pravice vseh tlačenih in izkoriščanih, pa najsibo manuelni ali duševni delavec! Ne mir, ampak boji Boj je oče vsega dobrega! Ljubi svojega bližnjega in če ti kaže — ubij ga! Dobro so zavedamo, da nam 110 zmanjka sovražnikov, saj imajo neki patentirani patrijotje — liberalnega in klerikalnega kalibra — zelo fino nosove in vohajo socialnega demokrata kar oddaleč. Eno najodličnejših mest med njimi zavzema mariborski »Slovenski Gospodar«, glasilo vseh agrarnih veleoderuhov. Dne 17. aprila so je zakadil v železničarje kar V dveh člankih. Dasi nista članka dolga, bi bilo škoda papirja in črnila, da bi članka objavili v celoti — podajmo lo samo nekaj izvlečkov: »Kako je to mogoče, ali je zavel v socialno-, demokratičnih glavah nemškutarski duh ali pa so-cialno-demokratični v nemškutarskih glavah? Nekaj že mora biti, saj kar gliha tudi skup štriha.« Nadaljo pripoveduje na široko, da so hoteli nemški in socialno-demokratlčni hujskači napoditi slovenske železničarje v štrajk, dasi ie vlada šele pred par dnevi dovolila 100% zvišanje dragnijske doklade. Pa to še ni vse. Čuite: »Hoteli so štrajk. da bi spravili Jugoslavijo v zagato. Vedeli so, da bi Lahi fn Nemci takoj udarili po naših krajih, kakor hitro bi nastal štrajk.« »Upravičena je zahteva slovenskih železničarjev, naj bodo deležni zvišanja plač samo oni železničarji, ki delajo.« Vse druge seveda čez mejo. Tako piše list, ki za-j stopa vso tiste lumpe, ki so vedno podraževali živila in vso potrebščine sploh. Kaj naj rečemo o tisti bandi, katera sedaj išče hujskače pri socialnih demokratih, da bi zakrila hujskače v lastnih vrstah? Pač delajo tako, kakor tat, ki vpije: »Prim’ te ga, držite ga!« Ali niso tisti oderuhi, ki se zbirajo okolo »Slovenskega Gospodarja« in nam diktirajo tako neznosne cene za živila i. dr. tisti hujskači, kf so napodili železničarjo v obup in bi jih bili kmalu v štrajk? Ali ni bilo nobenega od tistih nesramnih denunciantov na shodih dne 8. in 15. aprila t. 1. v Ljubljani? Ako ne, torej ni naša krivda, da niso slišali, kako so voditelji »Splošne žel. orgnizacije« svarili pred štrajkom. Sicer pa menimo, da bi tisti krščanski oderuhi morali vsaj »Slovenca« čitati, tam bi že izvedeli natančnejše. Vi in mi! V i ste »Zveza jugoslovanskih železničarjev«, m i smo »Splošna železničarska organizacija za Jugoslavijo«. V i delujete enostransko, m i splo-I šno. Zakaj? V i vidite v V a m podrejenih usluž- LISTEK. Vožnja v novo državno pre-stolico v Belgrad. (Konec.) Pred nami stoji stara turška trdnjava Kali-megdan s prostornim, dobro ohranjenim vrtom, po katerem se vijejo bele uglajene poti. V svili oblečene dame, z moderno oblečenimi gospodi, se sprehajajo in občudujejo te naravne vodne sile, ki se vale mimo prestolice nove države ^IS. Spomini davno minolih časov nam slikajo vso bedo fn trpljenje srbskega naroda. V trdnjavi Kalimegdan je na tisoče in tisoče nedolžnih žrtev turškega barbarizma pustilo v ncpgplsljivih mukah svoje življenje. Na kolih nasajeni so umirali po več dni najboljši sinovi tega tako pregaejanega naroda. — Pod Kalimgdanom strli razrušeno zidovje raznih tovarn, katere ni razrušil krvoločni Turek v starodavnih časih, razrušila jih je podivjana soldateska v dobi civilizacije—razrušili so ta poslopja lopovf kapitalistične druhali centralnih vlasti. Bližamo se pristanišču. Mogočni parniki, katerih je nebroj, čakajo tam na vporabo. Na pristanišču mrgoli vojaštva v različnih uniformah: Črnci, Kitajci, Japonci, Angleži, Francozi, Amerik^nci. Tu se govori vse svetovne jezike. Pa tudi domačinov ne manjka. Ko se parnik ustavi — vse vre iz njega. Vsak hoče biti prvi. Vojaštvo nadziruje izkrcanje. Potniki se morajo izkazati s propustnico. Debeloživote Švablce, obložene z velikimi košarami, v katerih nosijo zelenjavo In perutnino na trg, preklinjajo neusmiljeno guranje — vsakdo hoče biti prvi! Po polurnem guranju sva se prerila s prijateljem P. srečno do mostu, ki je bil le še nekaj korakov oddaljen od obali. Zastavila sva našega vrlega sprevodnika z najinimi kovčki v prvi negnjusnt gostilni, s prošnjo, da naju počaka, dokler se vrneva. Prva skrb je bila ta, dobiti stanovanje. Po i.llcah gori in doli smo s pomočjo mestnega stražarja iskala stanovanje. Ali to ni šala, 250—300 dinarjev mesečno za sobo, je bil povsod odgovor. Moj prefrigani tovariš P. — je iztaknil stanovanje, za katerega sva se pogodila za belgrajske razmere še precej po zmerni ceni. Sklenivši pogodbo, se napotiva po glavni belgrajski ulici zopet k pristanišču, da rešiva sprevodnika, katerega sva bila pri najinem prihodu zapustila v gostilni, da varuje najino prtljago. Belgrajske ulice so močno obljudene, in če so tudi zelo široke, vendar se drenjajo tudi tam ljudje po širokih trotoarjih, ker po cesti hoditi je zelo opasno. Tam drvijo križem avtomobili, ki vozijo s tako brzino, da se mu težko izogneš. Tudi tukaj bencih samo brezpravne figure, mi vidimo v vsakem članu našega društva po buržoaziji vlačcnega trpina. V i nas imenujete izdajalce domovine, ker ne verujemo buržoaziji in ne prisegamo na vaše fraze, m i iščemo mednarodnim potom doseči pravico našemu narodu; Vi pa potom obrabljenih, narod hujskajočih fraz. Vi ste že 3. aprila grozili ministru Vulovlču s stavko, m i smo 8. aprila javno govorili proti stavki. V i se izogibate odgovoru na vprašanje v »Na-preju«, m i zahtevamo od V a s pojasnila radi hujskanja v stavko. V1 ste hoteli v kalnem ribariti, m i smo bili prepričani, da bi nam V f skočili v hrbet, ako bi s stavko začeli. Naši listi skrbe za to, da delavca podučimo, kako naj on potom mednarodne organizacije pride do iste veljave, katera mu — kot proizvajalcu — v človeški družbi pri-stoja. Vaši listi pišejo: »Danes je vsak, ki se oklepa naše državne misli, naš brat, naš prijatelj; kdor pa to misel zanika, kdor postavlja želodec nad narod, ta je naš nasprotnik in proti temu se mora združiti vsaka slovenska roka«. V i ste priveski gnjlle, proletarcem sovražne stranke, m i smo člani zmagoslavno prodirajoče internacionale. Vaše delo je delo hujskanja, delo skaze, naše delo je delo prosvete. M i gremo pod rdečo zastavo naprej, V i pod Vašo laži-narodnja-ško korakate in vodite ljudstvo v propad. —1—. Kaj je z nama ? »Zeljezničar«, glasilo naših hrvatskih sodru-gov, piše: Kako so naši sodrugi v zadnji številki našega čitali, so bile naše zahteve minimalno in z vsemi tozadevnimi dokumenti opremljene. Po temeljitem preudarku, sporazumljeni s slovenskimi sodrugi so odšli naši delegati v Belgrad, nazaj so pa prinesli veliko obljub in — prazne roke. Te obljube je vlada izpolnila s tem, da jo izdala na-redbo, potom katere se regulirajo plače vsem de-fenftivniin, kakor tudi drugim železniškim uslužbencem. Regulirali pa so tako, da bi dobili železničarji sedaj vel.ko manj, kakor so dobivali poprej. To pa zato, ker so s to naredbo preklicane vse dosedanje doklade. Glasom te naredbe so uslužbenci razvrstenl v osem razredov: 1. Neoženjeni ali vdoveli brez otrok; 2. Oženjeni brez otrok ali vdoveli z enim otrokom; 3. oženjeni z 1 otrokom ali vdoveli z 2 otrokoma; 4. oženjeni z 2 otrokoma ali vdoveli s 3 otroki; 5. oženjeni s 3 otroki ali vdoveli s 4 otroki; 6. oženjeni s 4 otroki ali vdoveli s 5 otroki; 7. oženjeni s 5 otroki ali vdoveli s 6 otroki; 8. oženjeni z več kot 5 otroki ali vdoveli z več kot 6 otrokL Tistih 8 razredov so zopet razdelili v 8 razredov — po plači. Nadaljo so še posebni razredi za dninarje in sluge. Predaleč bi šli, ako bi hoteli naredbo natančno preiskovati, stvar nam bo že iz sledečega takoj jasna: Uradnik, ki ima 12.000 K plače z ženo in enim detetom, dobi mesečni doplatek 349 K; dočim dobi njegov tovariš, ki ima le 3600 K letne plače z istim številom otrok Ie 277 K mesečni doplatek. Ali če upoštevamo, da ta doplatek ostane le Slo- je najti vse človeške pasmi. Pred nama korakata dva oficirja z zlatimi epavletaml na ramenih, oborožena z malima palicama s srebrnim držajem; za njima caplja gruča raztrganih in uiapol nagih Seljakov s strganimi opankami na nogah. Trudno in le počasi se pomikajo naprej. Njihovi obrazi so razorani od trpljenja — na prvi mah se opazi, da so le-ti vsled vojne zgubili vse, kar so nekdaj posedovali. Umazani in razcapani otroci ponujajo po ulicah »novine«, cigarete, užigalice in razne druge potrebščine. V eni minuti ti našteje tak pritükovec po desetkrat vse njegovo blago, katerega prodaja. V izložbah je dosti blaga — ali cen ne vidiš nikjer napisanih. Tukaj je zadosti blaga, ali po cenah, ki jih premore le bogataž. Revno ljudstvo si ne more kupiti tega blaga, ker ne zmore toliko denarja. V gostilnah vlada popoln demokratizem. Pri eni mizi sedi razcapan seljak poleg elegantno oblečenega oficirja v prijateljskem razgovoru, tam elegantna dama z mladeničem, ki nima niti srajce na telesu. Kako velika je razlika med našim in srbskim meščanstvom! Pa tudi razlika v revščini, med našim» srednjimi stanovi, srbskim seljakom in delavcem. Pri nas so ljudje še za silo oblečeni, težko najdeš razcapanega človeka na cesti. — Tam pa ne najdeš Seljaka, da bi imel celo suknjo. Ubogi narod, kam te je dovedla tvoja buržoazija? V Bel- vencem in Dalmatincem nedotaknjen; 'ostalim železničarjem se potem te ministerialne naredbe odvzame vse dosedanje doplatke, katere so jim svo-ječasno dale pokraj.nske vlada ali resortni minister, je ta regulacija vredna tistih Zvezarjev, ki tako glasno kriče o velikanski pridobitvi. Ce upoštevamo to, da so železničarji, na katere se nanaša ta naredba, imeli 300 K mesečno dokladka, ki se jim sedaj odvzame, uvidimo šele kaj pom ni taka regulacija: Uradnik, ki ima 18.000 K letno plače, pridobi mesečno 49 K, dočim zgubi njegov tovariš, ki ima le 3600 K letne plače 23 K mesečno. Da je tak zvišek nesmisel, mora biti vsakomur jasno. Doda se malo tistemu, ki ima vel.ko plačo in istemu, ki ima majhno plačo, se še od te plače odvzame. Še eden primer: Nameščenec, ki ima 1600 K plače z ženo m enim detetom, je dobival dosedaj 300 K mesečno doplatka. Po novi naredbi dobi mesečno 184 K: zgubi pa 300 K, to je: —■ efektivne zgube 116 K mesečno; uradnik s plačo 1800 K dobi mesečno 377 K; zgubi pa 300 K — ostane priboljšek 77 K. Za tak povišek so se navduševali kričači pri Zvezi., Sedaj pa naj še kdo trdi, da ta gospoda ne dela za sebe, v škodo nižjih nameščencev. (Op. uredništva). Nerazmerje mesečnih doklad dninarjev In slug je pa še večje. In naj s sedaj kdo čudi, da se je osobje tako razburilo. Stari običaj, da se na eni strani nekaj da, na drugi se pa še več odvzartie. Namesto poboljšanja — poslabšanje. Tukaj je bilo potreba se zoperstaviti. Slovenski sodrugi so hoteli takoj stopiti v stavko, odložili so jo pa, čakajoč, da bo tudi na Hrvaškem situacija zrela in bodo tudi Hrvati lahko solidarno nastopili. No, med tem se je situacija temeljito spremenila. Minister Vulovič, kateri niti slišati ni hotel o kakšnem priboljšku ln je vedno poudarjal: »Železničarji naj le štrajkajo, zaraditega ne dobijo niti vinarja,» je odšel v Pariz — se zdravit. Posredovanju bana gosp. Palečka in Narodne vlade v Ljubljani so Je posrečilo katastrofo v zadnjem trenutku preprečiti. Gosp. Lukinič, kateri je sedaj prevzel ministrstvo železnic, je takoj poklical k sebi delegate »Splošne železničarske organizacije« v Ljubljani in hrvaškega »Saveza« na pogovor, da bi situacijo v obojestransko zadovoljnost mirnim potom rešil. Bil bi prav zločin, ako bi se vsled kaprice edinega ministra ustavil promet in s tem celo državo pahnilo v nesrečo, ker si je gosp. Vulovič domišljal, da je tisoče železničarjev samo brezpravno orodje in bodo plesali, kakor bo on žvižgal. Ali so morda železničarji v teh težkih časih pokazali manj navdušenosti za službo? Ne! Nasprotno! V času, kadar so se valile horde prebite avstro-ogrske armade od Pijave in iz Balkana nazaj, so bili železničarji dan in noč na nogah in so s nadčloveško energijo delali, da bi od-vrn.li nesrečo od domovine in rešili so tako milijone in milijone narodnega premoženja. Saj so trpeli vse mogoče šikane prejšnje korumpirane avstro-ogrske vlade in sedaj po preobratu naj bi ostalo pri starem? Ne! Ne more se nadaljevati v gradu so krasne palače, v katerih stanujejo ^ogati meščani, v bližnji okolici pa pasje kolibe v katerih stanuje proletarijat tega krasnega mesta. V teh kolibah, ki so podobne bolj zajčjemu hlevu kakor stanovanju, prebiva dostikrat v eni sami sobici po šest In tudi več oseb. V te misli zatopljena, sva skoraj pozal'la na našega sodruga sprevodnika, katerega sva z najino prtljago ostavila v gostilni. Poiskala sva s' Iz-»oščka, ki je naju popeljal v najino stanovanje. Za dober četrt ure vožnje 52 K. S prijateljem sva se začudeno pogledala ■ molče sva segla v žep in plačala zahtevano vsoto — saj vsi pregovori ne bi omehčali trdo srce najinega izvoščka. Tukaj ima krona zelo malo veljave. In menda ravno radi tega so tudi cene vseh človeških potrebščin tako visoke. Prepričani smo, Äa bode še mnogo časa trajalo, preden se popravi to neizmerno škodo, katero je povzročila vojna. Pol milijona dinarjev dnevno rabi vlada samo za srbsko siročad, to so oni otroci, ki so vsled vojne zgubili svoje stariše. Uboge sirote tavajo zgubljene po mestu in iščejo dobrosrčne ljudi, — žive priče barbarske vojne, katera Je uničila blagostanje celega naroda. In ni se prav nič čuditi temu, če so je v tako žilavem narodu, kakor je srbski narod, preiflk kategorična zahteva: Konec vsakemu oboroženemu konfliktu! — Proletarijat vstaja in pripravlja obračun s svojo buržoazijo. novi državi gospodarstvo stare države, katera je baš za to razpadla, ker so jo neodgovorni, nede-mokratski in antisocijalni ljudje vrgli v propad. No, sedaj so zopet težki časi, lok Je zopet napet. Gospoda naj se ne igra in vzemo situacijo resno, kakor je in slori kar mogoče da se na lepi način reši kar je potrebno in netira osobje v obup. Upamo, da se naši delegati, kateri se skupno s slovenskimi sodrugi peljejo v Belgrad vrnijo z nekaj gotovim v rokah, ker drugače ne vemo, kdo bo prevzel odgovornost za posledice. 6 vrst konfisciranih. Zatoraj se nadejamo boljšega, kakor Je bilo do sedaj. Višje ne gre! Dopisi. Jesenice. Javen shod podružnice »Spl. ž