varovdlnino. Neki Keynes iz angleškega mesta Liverpool se je obrnil do agenta večje zavarovalne družbe s prošnjo, da bi se rad pustil za življenje zavarovati za 20.000 funtov šterlingov. Agent je takoj posetil prosilca, saj tako visoka zavarovalnkia je redkost. Zavarovalna zadeva je bila hitro urejena, le glede ene točke se je vršil daljši razgovor. Keynes je uprašal, iJredno je podpisal zavarovalno polico, če bo izplačala družl.a zavarovalnino tudi za slučaj samo mora. — »Samoobsebi umevno«, je odgovoril agent, »za ta slučaj pa se mora uplačati dve leti.« — »Tako«, je menil Keynes, »kako pa bo z zadevo, ako bi mene usmi-tili?« — Začudeno je pogledal zastopnik moža in se smejal njegovi šali. »Mi sicer nismo pripravljeni za take slučaje zavarovanja, vendar nič ne nasprotuje, da bi družba ne dovolila na polico dodatka glede usmrtitve.« Družba ni bila proti omenjeni pripombi in Keynes je prejel polico na znesek 20.000 funtov šterlingov. Komaj štiri tedne za tem se je zgodil roparski umor bogatega bankirja Že po pardnevnem zasledovanju so zaprli pravega zločinca v osebi Keynesa. Sodno postopanje je bilo kratko, ker je roparski morilec priznal dejanje. Obsodili so ga na smrt in ga resnicno tudi usmrtili. Zločinčeva žena in njegova dva otroka zahtevajo od zavarovalnice izplačilo 20.000 funtov šterlingov. Družba se je uprla izplačilu, dediči so uložili tožbo. Zavarovalnica se brani, češ, da je Keynes imel že pred zavarovanjem namen, da bo izvršil roparski umor in. radi tega je zahtevui nu jnuieu ueležko za slučaj usmrtitvo. Dedi.i pobijajo to trditevdružlje, pravda je v polnem tcku, a sodiščc šc ni izrcklo koneiioveljavnoga mnenja ter razsodbc.