Štev. 7._V Mariboru 1. aprila 1874.    _ Tečaj I.
ZORA
ČASOPIS
ZABAVI i PODUKU.
Pregled.  Iz Hamleta IV. 7. — Miramar. — Milica in Sofija. — Potovanje v Rim. O Shakespeare-ovem Hamletu. — Listnica.
Hamlet, kraljevič Danski.
Žaloigra v petih dejanjih. Zložil Villiam Shakespeare, iz angležkega poslovenil Dragotin Sanperl.
Četrto dejanje. Sedmi prizor, (Kralj, Laertes.)
Kralj.   Laert, al' vam je bil vaš oče drag?
Al' ste le kakor slikana otožnost:
Obličje brez srca? Laert. Kaj to vprašanje?
Kralj.   Ne, ko da bi mislil, da vam ni bil ljub;
Pa vem, da v času se rodi ljubezen.
In vidim, kakor skušnja me uči,
Da nje gorečnost tudi čas vkrott.
Je nekaj, kar kot stenj al' pa otrinjek
V ljubezni plamenu živi, slabe jo.
In nič ni skoz in skoz enako dobro.
Dobrota preveč polnokrvna umre
Od lastne preobilnosti.   Kar hočeš.
Dovrši, kadar moreš; ker to: „bocem"
Spreminja se in se tolikokrat
Odlaga, kolikor jezikov je,
Primérljajev in rok. Potem je: „b i
7
98
Bil moral!'- vzdiMjej, kteri zgine, ter
S tem, da tolaži te, ti le škoduje.
Pa k jedru vreda gnjilega! Naš Hamlet
Bo vrnil se: kaj bodete tedaj
Storili, da se skažete bolj v d'janji
Ko pa v besedi, da ste sin očetov?
Laert.   Zadavil bom ga v cerkvi pred oltarjem!
Kralj.   Zares, pribežališča bi umor
Nikjer ne smel imeti, in ne smelo Bi meščevanje se nikjer trpeti. I nu! Laert, če hočeš to storiti, Ostaneš lahko v svoji sobi.   Hamlet, Ko pride, zve, da si doma, in hvali Se mu še bolj močno umetnost tvoja, In da se z dvojno barvo slavi, kar je Francoz o tebi del, vaju združimo. In stavimo na vajne glave.   On, Zvest, blagosrčen, brezi vsega suma, Na meče gledal ne bo ; in ti lahko, če prav z prevaro majhno, vzameš ostri Meč, ter z umetnim sunom mu umor Očeta platiš.
Laert. Storil bom tako;
In v ta namen svoj meč pomazal.   Kupil Sem od mazača mažo, tako smrtno, Da če se nož namaže ž njo, in se Napil je krvi, tega i prevez Najboljša, in naj je iz vseh zdravilnih Zelišč pod luno zmešana, nikdar Ne reši, če je ž njim le praskan bil. S to kugo bom mazilil ost, in tudi Najmanjša rana mu zadene smrt.
Kralj.   I to še morava premisliti,
Al' bo namen ta radi časa in
Pogód uspešen ; ker, če spodleti.
In se namen iz slabega vspeha vidi,
Bi bolje bilo opuščeno.   Torej
Je najnemu naklepu treba ene
AF dveh podpor, ki nam pomagati.
Ce bodeč spodleti. — Naj mislim ! Tiho !
Slovesno stavim na umetnost tvojo. —
99
Imam jo !
Kedar sta vroča v boju že in žejna
(Zatorej ga napadaj tem hlastnejo !),
In ko bo piti htel, se mu nalašč
Da kupa, ktera, če iz nje le srkne, —
Če sunu tvojemu strupenemu
Uide — vendar nam namen izpolni. —
A kakšen hrup ?
Miramar.
Zgodovinski obraz iz minolega desetletija. Izvirno spisal. M. L. I.
„Punta di Grignano" — slovenski Gerljana — zove se poluotoČič, ali bolje majhen podaljšek morskega obrežija na severnej strani tržaškega zaliva, kjer se gole stene pustega Krasa skoro navpično k morju spuščajo. Nesta še minuli dve desetletiji, ko je kazal ta poluotočič vso drugačno podobo, nego danes. Stal je ondi samostan s kapelico, v kterej so zamolklo odmevale „horae" božjej slavi posvečenih mož„ In sedaj ? Zdi se, kakor da bi bili oživili in se vresničili oni verzi, v kterih nam pripoveduje Homer o pomorskih vilah, čarobnih vrtih, s sladkim petijem vabečih sirenah. Tik morija vzdiga se prekrasna palača, ne velika, a rekel bi, nežna, ktera že po svojej podobi in stavbi kaže, kakor bi ne bila sezidana, nego pričarana. Kedor je bral v svojej mladosti pravljice tisoč in ene noči;" ali kedor je poslušal v dolgih zimskih večerih za pečijo svojo staro mater čudežne bajke pripovedujočo, in si je v svojej bujnej domišljiji tudi najdrznejše podobe naslikal ; našel je, ako ga je v poznejših letih parni konj na svojih brzih krilih mimo tega kraja prinesel, na tako majhnem prostoru vse vresničeno in vpodobljeno, in nehote se je spomnil zopet onih srečnih let, ki so za večno izginila, kakor mu bode skoro tudi spomin nanje v živem Trstu izginil.
In kakor se že ime tega kraja nekako čarovno glasi — Miramare —, tako pozabimo, ko se z neko sveto grozo po krasnem parku premikamo, da še hodimo po „solznej dolini." Zares, tukaj je mati zemlja prisiljena in, rekel bi, tudi presiljena tako bujno vegetacijo roditi ! Drevje in cvetice, ktere rastejo le pod gorkimi žarki južnega solnca, rastejo tukaj prav veselo, tako da se mora človeka polastiti predrzna misel, da je vse le zarad njega, v njegovo razveseljevanje vstvarjeno. In zraven ta sprememba !
7*
100
Povsod najdeš kaj novega, nikjer ne zapazi tvoje oko niti najmanjše stvarice, ki bi je utrudila, opominjala ga na kaj enakega ali podobnega. Studenci, vodometi, jezerca in sredi njib otoki, ribnjaki polni opolzlih in hitrih živalic ; sedaj ravne, široke ceste z mojstersko obdelano sečijo, sedaj zopet po kačje ali pol^e zvijajoče se steze posute z drobnim prodom, sem ter tija pretrgane se stopnicami; gredice ia vrtiči najrazličnejših cvetlic, ki s ¦ prelivajočo se barvo svojih peres in žlahtnim duhom mogočno na tvoje čute delujejo; med njimi tu pa tam razstavljeni kamneni in bronasti kipi iz stare mythologije, grške junake, sfiuxe, zmaje in gribe predstavljajoči ; tukaj oljčnati, ondi borovi logi z umetnimi otlinami in strmimi pečinami; da, vidi se še celo nerodovitno skalovje, slab ostanek prvotne podobe tega kraja, i Vse to se tako naglo tvojemu pogledu odkriva, da se moraš večkrat truden vsedati in oči zatiskati, če si hočeš novih močij za daljno ogledovanje nabirati. Zraven pa ravno pred teboj čudno šumeče morije, kterega valovi se na tisoč in tisoč kapljic ob rtaste skale dele in z belimi penami močijo dva manjša skalnata nosa, na kterih se vzdiga čarobna palača in malo bolj proti severo-zahodu manjše poslopije, toda še čudnejše od prvega, pred kterim na visokem, med topovi zasajenem, drogu mogočni avstrijski orel plapola!^
In temu vilinskemu vrtu preskrbela je ravno sedaj mila pomlad naj-krasnejšo obleko. Ptički so že začeli prijazno žvrgoleti in gnjezda nanašati, ribice se ljubko igrajo v jezercih, hrošči v gozdiču ponavljajo svojo pot po drevesu gori in doli in zadnjič še okrog debla.
Solnce je zašlo, mrak se približuje. Vsa priroda diše neki sveti mir, neko srca topečo harmonijo, ktero človek le redko posluša in še redkeje razumeva. Iz grada done skozi odprto okno mogočni akordi, izvabljeui po vešči roki donečemu glasoviru. Če se ne motim, je to Bethovenova kantata.
In ti rudečelično dekle, kaj pa ti tako zamišljeno sediš na klopici, zraven tebe pa polivalnik cvetlični, kterega si celi dan ročno sukala ? Če se ne motim, ti si razumela dihanje prirode, razumela šepetanje peres, žvergolenje ptic in donenje glasovira. Kako se čudno vse vjema! In tvoje srce je polno, prepolno, nemirno ; ono nema več prostora pod tesnim oprsnikom, ono sili ven, na dan, objeti hoče ves svet !
„Dolgo časa ga nij," zaslišijo se počasi poluglasne besede. „Toda, saj lahko čakam, saj sem tako rada sama, saj tako rada poslušam te glasove in večerni vetiič mi tako ljubo žarno čelo hladi."
Lahak zefir Pihlja nemir, Šami, BAI —
Morja brezkonžni tir!
101
Sedaj se približa zamaknenej deklici — vrtnarjevej Reziki — čvrst, visoko vzrastel mladeneč, sin nadvojvodinega konjarja. Mislil je skrivaje priti, da bi ga deklica ne zapazila; a še predno se je nadejal in še predno je glavo povzdignila in ga zvedavo pogledala rekla je :
,,Kaj se mi pa nicoj tako tihotapski približuješ? Ali imaš kako ne-, poredno misel, ka-li?"
„Bog me tega varuj ! Hotel sem te le vznenaditi, a vidim, da poznaš moje stopinje, kakor pes svojega gospodarja!"
„To pa ni lepo, da me psu primerjaš, kajti čeravno je pes zvesta, prijazna žival — — —."
„No, no, ne bodi huda! Saj vem, da si veci modrijan, nego jaz in da se ti moram vedno udati, še prav rad."
„Vidiš, to že zopet nij bilo možki rečeno in ko bi imela čas, hotela bi te malko pokarati. — Toda jaz sem zdaj vse druge reči premišljevala in moja duša je še polna radosti, ktere se je naserkala iz tako krasnega večera. — Kaj misliš, Vinko, — jaz si ne morem tega razložiti — od kar tebe natenje poznam, zdi se mi še le, da sem začela živeti. Odprl se mi je nov svet z vsemi svojimi skrivnostmi in čudeži. Zdi se mi, da zdaj še le popolnom umejem, kar nas sveta vera o neskončno dobrotljivem in ljubezni polnem Bogu uči."
„Saj jaz tudi še le zdaj čutim pravo pobožnost, ko sem v cerkvi in se spominjam v molitvi tebe, draga Rezika!"
„Ti moliš za-me?"
„Ali se ti to tako čudno zdi?"
„0 ne, čudno ne, tvoja izpoved me je vse drugače genila." „Rađoveden sem, kako?" —
„Kako? — Da, kako, tega ti ne morem povedati. — Ali si že videl novo krilo, ktero mi je njih visokost nadvojvodinja podarila? Pokažem ti je in čudil se bodeš tej lepoti barv in umetnosti tkanja."
,,Nadvojv()dinja te ima jako rada?"
„0b da! Visoka gospa je neizrečeno dobro^tljiva! Kako skrbi za vse svoje posle in podložne! Niti najboljša mati bi ne mogla bolj ljubiti svojih otrok, kakor ona nas. Zdi se mi, kakor da bi bil bog svojega angelja v našo revno okolico poslal, da jo tolaži in jej pomaga. Reveži jo blagrujejo tisoč in tisočkrat."
„Pa nadvojvoda, ali nij tudi prijazen gospod? reče Vinko. Jaz ga visoko čislam zarad njegovega uma. Le pomisli kaka je bila ta okolica, predno je on prišel v naše kraje in kaka je pa sedaj ! Zdi se mi, kakor drugi bog, ki je iz skalovja in golih pečin, kjer je popreje jedva slabotna travica svoje majhne korenine poganjala, tako lepoto in tako prijetnost vstvaril. — Ali Še veš, ko, smo bili otroci in smo tod okoli jagnjeta pasli?"
102
„Vem, vem, pa meni se zdi, da je nadvojvodinja še vece hvale in časti vredna, nego nadvojvoda. On je res vsa ta poslopija, te vrte in kar je v njih sezidati dal in tako celi okolici veliko zasluška privoščil, ali nadvojvodinja pa umeje drugače svojo blagosrčnost skazovati. Njen spomin se bode trpečemu človeštvu globokeje utisnil, kajti ona ve tolažbo deliti potrebnim in potrtim. Ze njena pričujočnost, njena blaženost, miloba in ljubezen, ki jej iz lica odseva, mora vso okolico osrečevati."
„Izgovoruega advokata je dobila nadvojvodinja v tebi! Pa vsaj tudi zasluži."
„Mislim, kar se tega tiče, tudi ti ne zaostajaš v povzdigovanji nad; vojvode."
„Jaz govorim, kar je res." „Mari jaz ne tudi tako?"
„Da, da ; ali le pomisli, ko bi ne bilo prišlo nadvojvodi v glavo tukaj grad si zidati, da bi bila prišla kedaj nadvojvodinja v naš kraj in ž njo vsa ta bliščoba in sijajnost? Naša okolica ostala bi bila nespremenjena, mi bi ne bili imeli zaslužka in reveži ne skrbeče matere."
„Če pa gremo tako daleč nazaj, potem bi sploh nič ne bilo in potem bi se tudi midva ne bila spoznala."
„Prav imaš; jaz ne vem, kako bi živel, ko bi tebe ne poznal, te ne imel ter ne smel ceniti in ljubiti."
„Ali se še spominjaš, kedaj sva se prvikrat videla? — Prihajali ste iz Dalmacije z nadvojvodo, mi smo vas čakali kraj morja pred gradom. Dobro se še spominjam, nadvojvoda je stopil prvi iz ladije, za njim še nekaj gospodov in potem si bil hitro ti. Tvoja visoka postava, jasno čelo in žive oči utisnile so se mi precej, a ti me nesi zapazil (bila sem pomešana med drugimi), tvoj pogled se je ponosno oziral po čakajočih. Še le ko si mimo mene šel, obrnil si svoje prehodne oči v me in jaz nesem mogla tvojega pogleda prenesti, povesila sem glavo in ne vem, kaj sem čutila."
„0 ti zlato dekle, kako znaš vse lepo pripovedovati! Kar poljubil bi te za to!"
„Jaz nesem učena, jedva znam brati in pisati. Govorim pa, kar mi srce veleva in zdi se mi, da tako je prav. Opazovala sem v gradu, da bolj ko se človek sili lepo govoriti in vesti se, bolj okoren in neroden je. Zato sem pa jaz vedno odkritosrčna in nadvojvodinja me jako hvali zaradi tega."
„Rezika, ali nicoj ne bode treba nič več delati?" zasliši se oster glas tik mladih ljudij. Bil je Eezikin oče, grajski vrtnar, ki se je ravno z motiko na rameni ter velikim nožem in škarjami za pasom proti gradu vračal.
103
„Ali ne vidiš, da mesec že dolgo svoje rožičke kaže," jo kara nadalje.
„Precej grem, očka," odgovori dekle in poda Vinku roko. „Z bogom
dragi, naj se ti prijetno sanja!"
Vinko stisne pomoljeno ročico bolj nego je bilo treba in reče: „Lahko noč!" in potem malo bolj po tihem: „Sladko spavaj, zlata
moja rožica!"
Rezika mu izpuli roko in odteče proti gradu, Vinko pa jo krene počasi do stranskega poslopija, ki je blizu ondi stalo.
(Dalje prih.)
Milica in Sofija.
A. Boleslav. i
(Konec.) i
1
Milici je bilo težko krog srca, vsi udje so ji skorej otrpnili, ko je i stopila v vežo.   Bilo ji je videti, kakor da bi se bala v izbo stopiti, kamor ; je, rekel bi, senca od temnih perut smrtnega angelja vstop svitlobi soln-čnej branila.
„Pridi vendar, draga Milica," klical je mili glas, „pridi vendar, saj j te vidim!'' I
Milica se je prestrašila. Obrnila se je proti tistej strani, od koder ; je slišala glas, in zagledala je Sofijo pri oknu stati ; bledo upadlo obličje ; imelo je mrtvaško podobo, in je bilo še tem strašneje videti, ker se je vil ' krog okna gosti bršljan, skoz katerega je Sofija glavico molela.
„Pridi brž, draga sestrica," je Sofija nadaljevala, „videla sem te, ko^ si se z doktorjem pogovarjala in bi ti bila rada nasproti letela, te po- j zdravljat, ko bi ne bila tako slaba dones." ]
Milica je sedaj z gospo Jero vstopila. •
„0h prišla si vendar enkrat," rekla je Sofija z veselim glasom in = stisnila svojo ljubo sestrico na prsi ter jo ljubeznjivo objemala. Ko ste se l vsedli, zrla je Milica s pomilovalnim očesom in z nepopisljivim sočutjem; na svojo sestrico. Našla je na njej nekaj posebno krasnega, milega —j da! nadzemskega, kakor še poprej nikdar ne, zdaj ko je bila sestrica že j skorej z eno nogo v grobi. Oblečena je bila v priprosti muzlin, ka- ; terega je tu pa tam kak svilnat trak kinčal. Veliki in obili lokavi lasje I pahljali so ob čelu, ob snegobelem tilniku in plečih; črne oči, velike in j svitle kakor srnine, svetile so se v lesku blage udanosti, in ko bi bil ! kak slikar hotel nebeškega krilatca naslikati, ne bil bi našel nikjer pri-' memejše podobe, kakor ravno Sofijo, ki je bila že tako blizo nebes videti. ;
104
„Ah moj bog," vskliknila je Milica, „zakaj pa nisi v postelji?"       \
„Kaj še — V postelji," odgovorila je gospa Jera, „ona ni nikdar v | postelji, razun po noči. Saj tudi ni bolna, kakor drugi bolni ljudje ; j cel dan je na nogah, namesto da bi mirno ležala, kakor bi treba bilo. j Pa pogovorite ž njo samo, med tem ko jaz grem in za Vas čaja pri-l pravim;" in dobra gospa se je nujno iz sobe podala. 1
,,Milica," rekla je Sofija z velikim vznemirjenjem, „kako sem hrepe-j nela po tem trenutku! Ti si pravi zdravnik, ki mi zamore v bolezni sve-] tovati, koje sedež je v srci!" j
V tem trenutka je šinila Milici neka posebna misel v glavo; ovila je; svojo roko Sofiji krog pasa in lahno vprašala:
„Sofija, kaj pa je s teboj ? Povej mi vse, vse, kar misliš in čutiš.";
„Jaz komaj sama vem," odgovorila je Sofija s pomislekom, „a ti mi znaš morda povedati, kaj se je z menoj zgodilo: tačas namreč, ko sem bila še igralka.   Meni se zdi precej pomenljivo in važno, da ti povem.";
„0h povej ! Čemu mi že nisi poprej," rekla je Milica z velikim strahom, j
„Mislila sem vedno, da je malenkost, zatorej sem molčala," odgovorila' je Sofija z oslabelim glasom. I
„In kaj je to?" nadaljuje Milica. S
„Hočem ti torej povedati. Bilo je, če se še spominjaš, nekaj dnij pred mojim odhodom in boleznijo, ko smo igrali „„Preciozo"" pred mnogo-j brojnim občinstvom. Meni so ploskali dvakrat v enim nastopu zaporedoma ;] med drugim ploskanjem mi vrže krasen gospodič ta le prelepi iz umetnih! cvetic narejeni šopek, ki ga vidiš tam na oknu. Ko sem se mu zahvalila,^ sošle so se moje oči z njegovimi in — in — oh! od tačas — sem ne-j srečna." |
„Je-li ga poznaš, kdo je bil ta gospodič?" vpraša Milica. 1
„Ne; videla sem ga nekekrati v gledišči, a ne prej ne sleje več,"| vzdahnila je Sofija. a
„Ali ga ljubiš?" vprašala je Milica dvomljivo.
Ni mogla razumeti nikako, da bi ljubezen tako naglo in tako strastnq vzkipeli mogla. i
„Ljubim ! Ah, da — jaz ga ljubim !" odgovorila je Sofija z navdui šenostjo; „pa tako prisrčno, a vendar brez nadeje. Moja lastna domišljija je ljubezen gojila, in vsled tega je rastla in naraščala, dokler ni celega mojega bitja napolnila. Tako mi de, kakor da bi bila sladki strup pila^ kakor bi se bilo vse, kar sem svoje žive dni upala in želela, v svitel| večni žarek zedinilo, katerega niti noč niti dan zatemniti ne moreta."      j
„Umiri se!" prosila jo je Milica s strahom, ker se je spolnila opo^ minov doktorjevih, t
105
„Nič se ne boj," odgovorila je Sofija s sladkim nasmehom. „Na novo me okrepča, ako o njem govorim. — Ne posmehuj se mojej norosti. Milica, ako ti povem, kako nadejo vedno v prsih gojim, katera me vedno tolaži. Nadejam se vsaki dan, da bode k meni prišel, — ne vem, kako bi bilo to mogoče — pa od dné do dne mi to upanje gine, med tem ko se v sanjah tem živahneje ponavlja. Ravnokar sem mislila, da bo mojo domačijo našel, — da bo k meni prišel, mi tukaj kakor v mojih sanjah — svojo ljubezen razodel in za mojo prosil.   Oh! to so sladke sanje!"
Zadnje besede je izgovorila s strastnim krikom in omahnila nazaj; postala je še bolj bleda in nehala dihati.
Milica je hotela hiteti po gospo Jero, a v tem trenutku je zagledala gospoda Košena pri vratih.
Sofija je rahlo vzdihnila in si spet nekoliko opomogla. — Jože se je med tem počasi in rahlo bližal.
„Glejte," mu je rekla Milica, „njeno življenje gine; počakajte malo v veži. Ako je to odločilen trenutek, česar se bojim, mislim, da se nam ni dobrega nadejati."
Jože se je odstranil tiho in počasi.
Sofija je vzdignila glavo, odprla oči in motno gledala krog sebe.
„0b, kako veselje!" je rekla rahlo in s tresočim glasom, ter dostavila z vedno glasnejimi besedami: „Moje življenje — kakor občutim — se z nova povračuje !"
„Sofija, moja najljubša, umiri se!" rekla je proseče Milica.
„Videla sem g aje Sofija nadaljevala, „videla sem ga — da tukaj je bil !"
„Koga?" vpraša Milica, ki je mislila, da sestra nespametno govori.
„Njega, ki ga ljubim!"
.Kje?"
„Ali ga ti nisi videla? Tukaj pri vratih — tukaj!"
Zdaj se je začelo Milici daniti. To ni v blaznosti govorjeno; Sofija je videla Košena!
Mož, ki ga je bolnica ljubila, bil je zaročenec njene sestre ! —
Ni čuda, če je srce Miličino pri tem prizoru skoro biti nehalo. Bila je tako z uma, da ni mogla Sofiji ničesar na njeno vprašanje odgovoriti. Gospa Jera je vstopila v tem trenutku, da bi naznanila, da je čaj pripravljen. Prišla je ravno o pravem času. Milica je izročila sestro njenemu varstvu in šla iskat Jožeta v vežd.
„Gospod Košen," vprašala je naglo, „poznate li mojo sestro?"
,,Da, spominjam se še," reče bojazljivo Košen, „da sem ji pri nekej priliki, ko je izvrstno igrala, šopek poklonil in sicer na prigovorjanje enega svojih prijateljev; bil je pa tudi tisti s prva Vam namenjen, kakor vsi drugi.
106
Mislil sem vendar, da Vas s tem ne bodem razžalil, ker sem prvega itak Vam poklonil."
„0h, kdo pa o razžaljenji govori," ustavi ga Milica, „celó iz drugega namena sem Vas vprašala, je-li jo poznate."
„In kateri namen je ta?" vpraša Jože hlastno.
„Ona je nevarno bolana — in sicer zavolj tega, ker Vas ljubi."
„Za boga!" vzklikne Jože in gleda Milico, kakor bi se mu to nemogoče in neverjetno zdelo, kar govori.
„Tako je, kakor sem rekla. Vse mi je razodela, meni, svojej nasprotnici, kar se te ljubezni tiče. Srce njeno je ta strast skorej ugonobila. Živela je le uro za uro s to željo in prošnjo, da se je mili bog usmili in jo k sebi vzame. Videla je Vas; zdaj misli, da je njena molitev uslišana in da ste le zavoljo nje prišli. Ko bi se ji to ne pritrdilo, umre. Treba jo je torej na kakov nedolžni način premotiti, k čemur mi bote gotovo radi pripomogli.   Morebiti se posreči njo spet ozdraviti."
„Kaj mi je pa storiti?" vpraša naglo.
„Eecite k vsemu, kar bom govorila „„da,"" drugega Vam ni treba nič storiti," je odgovorila.
Jože se je komaj smeha vzdržal in rekel : „No, če ničesar drugega ne tirjate, — iz srca rad."
Stopila sta v sobo k Sofiji. Ta je vstala iz sedeža, oči so se ji lesketale, na prsih se ji je poznala notranja razburjenost.
„Nisem se motila," je zakričala, „bil je v resnici.''
„Sofija," rekla je Milica, „tukaj je gospod Jože Košen, ki ti je prišel razodet svojo ljubezen in te prosit, da mu podaš roko v zakon."
Bolnica je veselja vzkliknila:
„Mar ni tako, gospod Košen," je nadaljevala Milica. „Da," je on odgovoril.
Sofija je sedaj skrila svoj žareči obraz na Miličinih prsih.
„Zdaj pa, če nista preveč zaljubljena, pogledimo, kaj nam je gospa Jera pripravila," je končala Milica, „bodi odkritosrčno povedano, da sem že lačna."
Peljala je tresoče se deklice v obednico in Jože je stopal modro za njima, precej se čudeč svojej nepričakovani nalogi, ki jo ima zdaj igrati.
IV.
Mlađe noSi, sladke noči ! Kje ste ljubezni ve nebesa! Ti luna! za oblak se skrij, Da morskega ne zrež očesa!
B. Miran.
Zvečerilo se je. Doktor je prišel, kakor je bil obljubil in v veliko radost povedal, da je Sofija izven nevarnosti.
107
Črez en teden podala se je Milica nazaj v mesto D . . da se spet v veliko veselje občinstvu prikaže na odru. Jožeta Košena je pustila v domačem kraji, da s svojo navzočnostjo Sofijo popolnom ozdravi, kar mu je v začetku tako po sreči izteklo. Mislila si je, če je začetek dober, bode tudi konec.
Preteklo je mesec dni in dva tedna, ko se je Milica podala spet na dom na letne počitnice. — Jožeta Košena našla je v zelenej utici, kjer je zamišljen sedel in smodko kadil. Način, kako jo je sprejel in pozdravil, ni bil daleko dosto živahen da bi bilo njenemu srcu po godu.
„Vaša sestra je zdaj popolnom zdravabila je njegova prva beseda.
„Vem , a zvedela nisem od Vasje odgovorila. „Kakošna pisma mi pišete! Kako kratka — kako mrzla!"
„Kaj pa Vam hoČem pisati?'- odgovoril je zategneno. „Ona je bila vedno na mojej strani, je govorila o Vas, se naslanjala na mene, kedar sem pisal.   Bil sem primoran tukaj ostati; bile so njene želje."
„Vem, dragi moj Jože, da ste bili v težavnem položaji," rekla je Milica, „pa povejte mi, če že ni bilo nobene nevai-nosti več, in bi se ji bila smela resnica razodeti; zakaj niste hoteli tega storiti?"
Zapodil je malo jezen svojo smodko od sebe in čelo se mu je zmračilo.
„Jaz ji resnico razodel ?" rekel je ves zmočen. „Jaz — jaz tega ne morem, povem vam odkritosrčno, Milica ; nimam k temu dovolj srčnosti."
„Ne ?" je rekla z začudjenjem.
„Ne ; kedar sem ji menil povedati — razodeti, da sem jo pred sedmimi tedni le premotil, — kedar sem hotel ji iz rok izviti se in njeno ljubezen do mene od sebe pahniti, tačas, ne prikrivam Vam, — tega nisem vzmngel."
Milica je jela nevedoma svoj solnčnik v roci naglo vrteti, srce pa jej je bilo strašno razburjeno.   Ni znala, kaj bi storila, kam bi se déla.
„Vem, da ste imeli težko skušnjo zavolj mene prestati," je odgovorila. „To revo videti, se ji izmišljeno strastjo hliniti — skrbeti, da Vas nobena beseda, noben pogled ne ovadi, potem pa kar naenkrat reči: draga moja, to je laž."
„In pa to zaupljivo, resnično, zvesto, prisrčno njeno ljubezen gledati, oh — če bi rabeljnovo srce to storiti moglo, moje ne more," je pristavil Jože.
Gledala ga je ostro v oči, a on obrnil jih je v stran od njenega natančnega pogleda.
„Meni se zdi to preveč, Jože," rekla je mrzlo, „le iz milosrčnosti ljubezen spodbujati, med tem ko Vi v resnici ljubiti ne morete, to je poseben čut Vašega srca."
108^
Jožeta je to vznemirilo.
„Ne upam si na to misliti, kar sem storil," odgovoril je bolestno; in vendar jo tako zapustiti — Sofijo, bi bila huda trdosrčna krivica njenemu zvestemu in ljubečemu srcu."
„Tukaj ni pomoči," rekla je mračno; kar se je zgodilo, sva storila, da sva ji življenje rešila. Bog meni zdaj pomagaj ! Skoro začinam misliti, da je bilo zdravilo slabše in hujše od bolezni. Najina poroka se ne sme dalje odlašati. — Ste moje pismo prejeli?" vprašala je naglo.
„Da," odgovoril je zamišljen.
Zdaj se je prikazala Sofija v veži in nju klicala. Podala sta se k njej. Milica se je čudila premembi sestrine zvunanjosti. Spremenila se je v tem kratkem času čudno. Zdravje se je smehljalo iz njenih lic, svitle oči so se same sreče lesketale, in njena postava, — kakošna nekdaj, — kakošna zdaj! Tako krasna, mila in cveteča bila ni še nikdar poprej! — Milica se je tresla, vide, kako srečna je sestra, odkar misli, da je gospod Košen njen ženin. Kaj pa, ko bi bila Košenova ljubezen več kakor navidezna ?
„Povejte jej," šepetala je Milica Košenu na uho — „povejtejej koj!"
Pozdravila je Sofijo prisrčno, a nemirno je čakala zvunaj med tem, ko sta sestra in Jože v sobo stopila.   Bilo ji je tako težko pri srci.
Brž je prišla Sofija ven in bilo jej je na lepem nedolžnem obrazu videti, da je nezadovoljna.
„Milica!" zaklicala je, „pridi vendar noter in čuj, kaj pravi. Pregovoriti me hoče, da je najina zakonska zveza nemogoča!"
„Resnično?" rekla je Milica vznemirjena.
„Da; in res je hotel tako!" nadaljevala je Sofija, „a jaz sem ga kmalu prepričala, kako je nespameten. Ali bi mogla živeti brez njegove ljubezni in brez tvoje, Milica? A vendar moram priznati, da sem — ah! ne bom si nikdar odpustila — skoro enkrat — haha! — ljubosumna postala."
„Ljubosumna!" rekla je Milica, opazovaje njo.   „Na koga bi bila ljubosumna?" „Na tebe."
„Na mene?" vzkliknila je Milica.
„Da. Ko si nas pred šestimi tedni zapustila, ko si mu zadnjikrat v slovo roko podala, videla sem Vaju, in Ti si ga pogledala tako, skoro tako, — tako sem si mislila, — kakor ga jaz pogledavam."
„Ti, — ti si tako mislila!" jecljala je Milica.
„rJa ; in to mi je tako težko delo. In potem sem rekla sama pri sebi: Ko bi bila to resnica, bi rada umrla, da se brez ovir in skrbi ljubiti zamoreta!"
109
Milica je jedva krotila notranje čute , ki so jej prsi vzdigovali ; skušala se je kolikor mogoče umiriti in mirno govoriti.
„Pošlji ga k meni," rekla je, „in pusti me, da sama ž njim govorim."
Skušala se je z nemirnimi ustnicami nasmehljati, ko se je obrnila in se podala proti utici.
Jože Košen je prišel kmalu.
Stopila mu je nasproti, skoro preveč z resnim obrazom in rekla : „Jaz vidim v Vas di-ugega proti meni, nego je bil preje."' ,,Jaz — jaz —" jecljal je ves prestrašen.
„Nikar se ne drznite tajiti/' je nadaljevala, „kajti Vi dobro veste!"
„Milica, poslušajte me!" je odgovoril. „Ali niste Vi bili, ki ste me zavedli, da sem se strastne ljubezni te deklice navzel, kar bi se drugače pač nikdar ne bilo zgodilo? Torej na dan z resnico, — a jaz hočem te čute v svojem srcu krotiti, odstraniti, uničiti —."
Prestrigla mu je besedo.
„Mar mislite, da bi mi bilo mogoče svojo srečo v nesreči, —v smrti svoje sestre iskati ?" rekla je strastno. „Morali bi me bolje poznati, Košen. Imam toliko moči in poguma, da premagam samo sebe, kolikor se le deklica premagati more, in dovolj močno srce, da prenašam svojo osodo. Zavoljo sestre in njej na korist odpovem se VaSej ljubezni."
Naslonila se je na-nj in ga nežno poljubila.
„To je zadnji poljub, Jože — pečat na gomilo mojega upanja. Vzemite ga in bog blagoslovi Vaju ! Sestri pa dam sporočiti, kar Boris Miran poje, kakor ste me Vi naučili:
„Sreena bodi in vesela; Ko boš njegova, on bo tvoj, Ko mu v naročji boš slonela. Spomin naj te ne moti moj!" Jože je hitel na pol tužen, na pol vesel v hišo k — Sotiji. Uresničile so se nad njim besede starega pregovora, ki pravi: Lepoti se ne more nihče ustavljati: mi pa pristavljamo: Ni ga človeškega srca na sveti tako trdnega, da bi ga pogled cvetoče krasotice ne omečil.   Predsodki raznih značajev o ženskih se jamejo tajati pri njih milem pogledu; pri pravej ljubezni pa ima besedo le — srce, vse drugo umolkne.
Potovanje v Kim.
Val. Gašparšić.
L' Italia, che il mar circonda E 1' Appennin divide . . .
Dante.
II.
Vratarja poprašamo, rodom Tirolca, po gospodu rektorji. „Niso doma pa kmalu pridejo."   Rektor pride.   Mimo mene grede me vpraša: česa
110
želim? — Mi ga pozdravimo pristavljajo prošnjo: mogli bi li v hospicn : prenočiti? Rektor na to; „Moje stanovanje je za bogaboječe romarje. Tako i moji statuti. Lehko noč!" — Ko se odhajaje vratarju potožim, odvrne < mi ta: „Pa nekaj nevarni vendar izgledate." (Gredoč in med nami rekoč:, moja oseba je nekaj nenavadno dolga, in moj obraz, brada in brki so si ¦' morda nekako neromarski zdeli gospodu rektorju, ki je očitno „drugačnih i romarjev" navajen). „Tudi smo," pristavlja vratar, „v Rimu nekoliko sumni. ; Ali ne mara.jte za to; jaz Vam poskrbim drugo stanovanje." Jaz mu od-j vrnem: „Vaši obeti so kakor vrti Adonisa; dnes kažejo cvetje, jutre sad | (Skakesp.)." S temi besedami ga zapustimo. i
Zdaj pak gremo od hiše do hiše ; povsod : „niente" (nič). O sum- ; nost! Končno pridemo v neko krčmo. Padron kmalu stopi v sobo. Ko i mu povem, kaj iščem, debelec me debelo pogleda rekoč: „Jaz imam j stanje samo za katoličane ; Vi se mi zdite druge vére." No ! mislim ] sam pri sebi, lepe novice, vredne, da jih dam v „Novice." Tudi me vpraša ; za pasport (potni list). Imel sem v malhi dva ; iščem, a po nesreči po- ; tegnem stari list iz nje. Ko padron zagleda številko 1860, zgrabi njega ; jeza, on pak mene; nastane vihar, kakor kedar se jug in sever sprimeta. ; Iščem z nova, prose potrpljenja; pomolim novi list, a naš inkvizitor novemu 1 listu ne verjame, plane skoz vrata in izgine. ;
Kaj mi je sedaj početi, mislim pri sebi ; lehko pridejo karabinieri in j mi zastonj dajo prenočišče. Postojim ; premišljujem „slast potovanja," po- ¦ sebno v Rim ; potem brez upa in brez straha dalje na iskanje. Zdaj ko-nečno obvelja v „svetem" Rimu sveta bese^ : „Kdor trka, temu se odpre." Milosrčno se mi odpro vrata; na prvo glas tirja potni list; potem se pomoli j dolga roka, na zadnje dolgoruki sam stopi izza vrat veleč mi : „Pojdite z ] menoj !"
Stopimo v sobano. Gospodar pokaže nam posteljo. Mi uležemo in; ne vemo prav, ali sanjamo ali se res nahajamo med živalicami, o kojih ; Goethe pripoveduje v svojem rimskem potopisu, da so ga obiskale, ko I je bil od rimskih framazonov v družtvo „Arcardia" sprejet. i
in. ;
Ko se solnce pi-ikaže drugi dan, naših težav novi začetek. Stopivši ; iz hiše gledamo okoli; same ozke ulice na vse strani: via della pace, via; dell' amfiteatro, chiesa della pace, ona cerkev, ktera stoji na razvalinah, starega templum pacis. i
Rimske ulice so sploh brez tlaka. Lazaroni po njih divjajo s svojimi 1 mezgi, da človek lehko postane žrtva rimskih mul. Uprav splašeni stopimo ! v neko krčmo. Tu potožimo to nevarščino nekemu gostu, ki blizu nas sedi. j Ta mi reče : „Gospod ! Ali ne veste, da so uže stari Rimljani rekali : La- j tium ferox? Prav ugodno, tako nadaljuje moj sosed — pri nas v Rimu nikoli^
Ill
nij bilo ; sedanji čas pak je vse težave še povekšal.   Vsaki dan prinaša i novih nezgod.   Sinoč sta se dva mladenča v Trasteveru do smrti ranila.-i Tudi živež je silno drag in ta davek — mangia V anima a noi poveri cristiani (žre dušo nam ubogim kristijanom)." ¦
Tako javka mož. Mi smo to imeli za pretiranje, a povsod v Italiji, '. koder smo hodili, slišali smo isto žalostno pesen. — 3
Od naše ulice dalje grede pridemo na piazza Navona, krasen, velik j trg. Tu stoji lep mramornat studenec z vodometom in lepa cerkev : St. ' Agnese. Odtod prašamo nekega gospoda za pot na kapitol, kamor smo se 3 zopet podati hoteli. Po francozki nam odgovori, in ko ga tudi mi po fran- ; cozki ogovorimo, veseli ga, ker more z menoj v svojem jeziku govoriti, in; me sam spremi na Campidoglio (kapitol).
Tu stoje veliki grški kipi in mestna zbornica z napisom : S. P. Q. R. (Senatus Populusque Romanus). Iste črke vidijo se tudi na kapah mestnih i postreščikov (risum teneatis, amici?)! ;
S kapitola gledamo v forum romanum, in kaj vidimo tam? — Raz-i valine, stebre, slavoloke starega Rima, colosej (Colosseum), norost Titus-a, S zidan od vsužnjenih zidov jeruzalemskih, poslopje, v kojem so se zamorci,! živina in zverjad med sabo borila in morila. j
Obrnimo se črez Esquilin proti corsu ; brž zapazimo colonna Trojana, < ogromen, mramornat steber, na kterem je okoli in okoli nad 2000 izreza-j nih slik v spomin rimskih bojev z Daki. Podoben je tudi steber Antoninov. '
Lepi trgi: piazza di Venezia, piazza di Minerva in stare palače gle-; dajo nam v corsu nasproti; med temi palazza Boria, Borghese, Collonnaj i. dr., V kterih so galerije z imenitnimi slikami laških živopiscev (malarjev). i Najlepše slike so pak v Vatikanu. i
Podvizajmo se na Quirinal. Tu se vidijo: obelisk, vodometi, veli-; kanski kipi grškega mojstra Fidije, enake onim na kapitolu. i
Mimo dolgega Quirinala pridemo do klanca, ki pelje do St. Maria i maggiore, krasne cerkve, kjer želi papa Pij IX. po smrti počivati. Tu sej vidita dva obeliska, ktera sta stala pred toplicami Avgusta. Čeravno jel bil 28. dan oktobra, ipak je vročina dneva bila velika. j
Večer se dela ; od sabinskih vrhov pihajo hladne sape ; solnca zlati ; žarki nam slovo dneva oznanjajo. Vzeli smo i mi slovo od Rima in želimo ; na konci našega popisa tudi našim čitateljem lehko noč! |
112
O Shakespeare-ovem Hamletu.
J. Pajk. Četrti cin-
I will work liiui To an exploit, now ripe in my device. Under the which he shall not choose hut fall.
Jaz ga bom K poskusu nagovoril, v moii glavi ^ Rojenemu, pri kterem drngeera Voliti si ne moro, nego pad. IV 7.
Eosenkrantz in G-ildenstern sta poslana od kralja, poiskat Polonijevo truplo in prenest je v dvorsko kapelico. Ona ideta Hamleta po-nje vprašat; on jima pak ne pove. Zato kralj pošlje po Hamleta samega, da bi to povedal. Ob enem naznani kralj Hamletu, da mora brž na Angležko odjadriti. Ko Hamlet bez ustadjenja otide, naroči kralj sprevodnikom, naj na Hamleta med vožnjo skrbno pazijo in na Angležko došedši to vestno opravijo, kar jim je o njem ukazano. — Fortinbrasovi vojaki gredo skoz Dansko na Poljake. Stotnik, ki ta prehod Dancu naznanja, pove Hamletu, da se ima boj imeti za malovredni kos zemlje, kar v Hamletu vzbudi staro bol, kako on sam len živi v en dan brez osvete. Hamlet otide na morje. — Horatio naznani kraljici Ofelijo. Ofelija nastopi ; v blaznosti peva več nego govori; tudi kralj pride poslušat. Jedva otide Ofelija, nastane zunaj dvora ropot, vstaja in krič; ljudstvo povzdiguje Polonijevega sina Laerta in kliče : „Laertes je naš kralj." S hruščem vdere množica v dvor, pometavši stražnike Švicarje, in sili za Laertom v kraljevo sobo, a ta jo nazaj posila. Tu tirja Laertes od kralja zavoljo Polonijeve smrti osveto, a kralj ga vede iz sobane pred sodnike, ki imajo razsoditi, kdo je morilec Polonijev. — Morjaki pridejo k Horatiu s pismom od Hamleta, v kojem piše, da so morski tolovaji napadli jegovo ladijo in jega vjeli, pa da bi ga radi izpustili za dobro plačo ; naj Horatio čem brže k njemu pride, vodjen po teh morjakih.
Kralj in Laertes zopet nastopita; Laertes je zvedel, kdo je morilec jegovega oče Polonija, namreč Hamlet. Ko otide sel, ki je bil prinesel od Hamleta kralju pismo, svetuje kralj Laertu, kako se naj Hamletu osveti : naj Hamleta pozove na boj z rapirji, kterih eden mora ostro nabrušeno ost imeti, in vrh tega naj se bokal ostrupljene pijače kot krepčalo med bojem za Hamleta pripravi. — Glej ulomek iz Sauperlovega prevoda na čelu tega lista! — Laertes privoli v to in šče dostavi, da bode ost ednega rapirja z najhujšim strupom pomazal. — Ko skončata posvetovanje, pride kraljica naznanit, da je Ofelija v potoku utonola. — Tako se v tem činu priredijo spletke na Hamletovo glavo.
Listnica.   Gg. novim naročnikom: 1. in 2, štev. jim kmalu pošljemo. — G. A. O. v G. Kaj mi o tej kritiki sodimo? To-le: „Tlie rest (and best) is silence."
Izdajatelj i odgovorni urednik: Martin Jelovšek.
Tisk in založba „Narodne tiskarne" v Mariboru.