572 Književna poročila. stoletje je bilo še močno vdano vražam in ni še minil čas, ko so čarovnice na plamenečih grmadah pričale o najgrši zablodi človeškega duha. Valvasor s ponosom pripoveduje, da je njegova domovina že skoraj očiščena teh hudičevih svečenic (1. 1701. so sežgali zadnjo čarovnico na Kranjskem), ter govori o njih in delovanju zlih duhov na mnogih mestih z nekim posebnim veseljem. Isti duh časa se zrcali pri Valvasorjevem sovrstniku, pri o. Ivanu Svetokriškem, ki je uporabljal v svojih pro-povedih obširno demonologijo. Valvasor veruje v čudežni oreh pri Lokvah, ki je v eni noči ozelenel, razcvetel in rodil sad; iz dijaških let se spominja, da je „videl" povodnega moža, ki je hotel nekega meščana odnesti v svoje domovanje na dnu Ljubljanice. Valvasorjevo delo je bil glavni vir Abrahamu a S. Clara, ko je poveličeval pri cerkveni slavnosti kranjskih patronov 1. 1705. na Dunaju živečim Kranjcem krasoto in čudeže njih dežele. Pričujoča razprava nam podrobno pojasnjuje postanek „ Slave Vojvodine Kranjske", zapreke in težave pri nabiranju gradiva, razmerje Valvasorja do prostega ljudstva, njegovih običajev in jezika. Kar je zapisal, o tem se je večinoma sam prepričal. Za narodopisca je predvsem važna šesta knjiga, kjer govori po nekem gotovem načrtu najprej o jeziku, nato nam opiše vasi in hiše, temu sledi opis noš, običajev pri poroki, krstu in pri pogrebu; seznani nas z drugimi navadami in razvadami kmet-skega življenja, pomudimo se pri gorenjskih predicah ter dolenjskih tericah in krčmah. Ves ta etnografski materijal pa je nad vse požrtvovalni baron opremil z dragocenimi bakrorezi, da pokaže svetu v besedi in sliki posebnosti in znamenitosti svoje rodne dežele; le narodna pesem ni mogla vzbuditi njegovega zanimanja. Merharjeva karakteristika je v marsičem poučna ter zasluži, da jo g. pisatelj obdela tudi v slovenščini in jo na tak način reši žalostne usode skoraj vseh nemških programskih razprav, ki so jih napisali slovenski profesorji, — pozabljenosti. Dr. J. S. Slovansky Pfehled. Z julijsko številko se je zaključil že 12. letnik te vse-slovanske revije. Kakor v prejšnjih letih je prinašal „Slovansky Pfehled" tudi letos članke o važnejših pojavih na kulturnem in literarnem polju vseh slovanskih narodov. Fr. Kvapil, znani polonofil, je priobčil par prevodov iz Si o w a ck e ga ter prvikrat predstavil češkemu občinstvu največjega med mlajšimi poljskimi poeti: Leopolda Staffa; Tad. Stan. Grabowski je napisal študijo o modernem poljskem pisatelju Žeromskem. Prevedena je nadalje ,,Simfonija breznadej-nosti" Bolgara Penča Havejkova, prijatelj slovenske poezije Jaromir Borecky pa je preložil na češčino zbirko pesmi iz Župančičevih .,Samogovorov" ter iz Aškerčevega petega zbornika „Pesnitev" z informativnim uvodom. Izšli so nadalje pregledi slovanskih slovstev leta 1909., med njimi najboljši o poljskem slovstvu izpod peresa W. Feldmana. Dr. Kidrič je ocenil lansko slovensko literaturo ter je poskusi! v svojem članku klasificirati pisatelje po listih in strujah, katerim pripadajo Njegov pregled daleko nadkriljuje članke o slovenskem slovstvu v prejšnjih letnikih „Slov. Pfehleda". Morda ni vse tako prav, kakor misli dr. Kidrič, vendar pa imamo v njegovem članku dober poskus, pojasniti nepristransko sedanje zmedene slovenske literarne razmere. Vojeslav Mole. EnquLte internationale sur le Vers libre et Manifeste du Futurisme par F. T. Marinetti. Editions de „Poesia\ Milan, Rue Senato, N. 2. 1909. Gotovo je še vsakomur v spominu »manifest", s katerim so proglasili italijanski „futuristi", da so odstavljena vsa pravila, dosedaj veljavna v umetniškem ustvarjanju. Čas in prostor sta včeraj umrla, živimo le še v absolutnem . . . Ope- Književna poročila. 573 vati hočemo energijo, pogum, predrznost, upor . . . Avtomobil je lepši kakor samo-traška Nike. Vojna je edina svetovna higijena, militarizem, patriotizem, anarhizem je naš ideal . . . Muzeje in biblioteke hočemo razrušiti v prah, pobijati hočemo moralizem, feminizem, vsakršen oportunizem in utilitarizem . . . Opevati hočemo delo, revolucijo, arsenale, tovarne, elektriko, lokomotive, aeroplane . . . S takšnimi gesli se je predstavila svetu skupina mladih pesnikov z nadarjenim poetom F. T. Marinetti j em na čelu, ki je zbudil občno pozornost s svojo genialno satiro „Le Roi Bombance". (Letos jo je izdal tudi v italijanščini pod naslovom „Re Baldoria".) Ustanovili so si mednarodno revijo „Poesia", kjer so priobčili že mnogo še ne objavljenih pesmi prvih evropskih pesnikov. Njih bom-bastni manifest spominja predgovora, ki ga je napisal Victor Hugo svojemu „Cromwellu", še bolj pa one knjižnice, ki jo je napisal Peladan pred dvema desetletjema ob priliki prve razstave »mističnih" slikarjev. Mnogo je v tem manifestu in sploh celem futuristnem gibanju frazerskega, praznega, reklamnega in naravnost otročje naivnega, toda jedro ni brez podstave in gotovo pripomore to gibanje, da se otrese italijanska poezija akademičnega pedantizma in muzejske okamenelosti, ki ji je grozila v zadnjem času. Futuristi niso prvi, ki se hočejo osvoboditi vpliva preteklosti, njih najglasnejši predhodnik je bil Nietzsche. In gotovo je upravičena zahteva, da naj ne zre naše življenje samo nazaj, ker je sicer nemogoč vsak napredek. Vendar pa so šli futuristi predaleč. Toda vsaka nova struja v razvoju človeštva se pojavlja ravno s tem, da zahaja v ekstreme. Ko se mošt izšumi, bo vino morda iskreče . . . Med vprašanji, ki so se ga morali dotakniti futuristi, je bilo tudi vprašanje svobodnega verza, ki je pred leti tako razburjalo francosko književno publiko in je bilo odtod zaneseno v Italijo. Že D' Annunzio je napisal svoje „Laudi" v pol-svobodnih verzih, mladi pesniki pa so se tudi čutili preveč vezane od stalnih oblik, čeravno jih ima italijanska poetika brez števila. „Poesia" je razpisala anketo o .svobodnem verzu" in Marinetti je zbral odgovore in jih izdal v posebni knjigi. Svoje odgovore so poslali mnogi znameniti sedanji italijanski, francoski, belgijski, angleški in nemški pesniki. Bilanca teh odgovorov pa je takšna, da se lahko reče, da vprašanje svobodnega verza ni več aktualno in da je vnema za svobodni verz že precej dogorela. Njegovi glavni glasniki so bili francoski simbolisti, izmed njih pa so se mnogi, kakor na pr. Henri de Regnier, že zdavnaj povrnili k stalnim oblikam. Za francosko poetiko je bilo to gibanje seveda vendarle velikega pomena, ker je strlo tesne meje monotonega aleksandrinca ter priborilo pesniškemu izražanju večjo svobodo. Toda tu je kakor povsod: velik mojster se gotovo lahko srečno in lepo izpove v svobodnem verzu, srednjemu in malemu poetu je pa svobodni verz le plašč, pod katerim krije svojo prozaično vsakdanjost. Giovanni Pascoli meni, da je bil Francozom svobodni verz morda potreben, za Italijane pa da bi bila največja svoboda, ki si jo sme dovoliti pesnik, nerimani enajsterec. Pesniki, zbrani okoli „Poesie", so seveda privrženci in zagovorniki svobodnega verza, skoraj vsi drugi pa, celo oni, ki sami pišejo svoje pesmi v tem verzu, so prepričani, da je treba prepustiti vsakemu pesniku, da najde sam primeren izraz in obliko svojim mislim in čuvstvom. Nemško slovstvo je že zdavnaj rešilo ta problem; Goethe je bil velik mojster forme, in je vendar napisal svoje himne in ode v svobodni obliki. Pri nas je pokazal Župančič s svojo .Durno", kaj lahko ustvari v prostem verzu. 574 Slovstveni zapiski. Vsaka oblika in vse je upravičeno, samo da prihaja iz globine srca in je lepo izraženo: svetopisemski psalmi in Whitmanovi spevi, Heredijevi soneti in Van Lerbergheova „Chanson d' Eve", Swinburneovi spevi in Kasprowiczeve himne. Poezije so Pindarjeve ode in pesmi Jacopona da Todi, molitve sv. Terezije in Car-duccijeve antične strofe. Saj tudi „Božanski komediji" in „Luzijadam" — meni v svojem odgovoru na anketo portugalski pesnik Carlos Magalhaez de Azeredo — ne more nihče očitati, da niso prišle poetu iz srca, četudi je njih oblika umetna. In tako bode pač vedno tudi še nadalje. Pravi pesnik najde za izraženje svojih misli in čuvstev vedno pravo obliko, pa bodisi, da je to stalna forma ali pa svoboden verz. Saj je v mejah lepote vse dovoljeno. In kar je res lepo, ostane večno. Posebnosti, kakršne so verzi Nemca Arna Holza, se pa kmalu preživijo . . . Vojeslav Mole.