Keršanska odreja. VII. S v e t. *) Govorili smo že, kako naj se do pregreh sploh in posebej sovraštvo, nasproti pa ljubezen <lo keršanskih čednost budi v utroškili sercih. Zdaj pa bonio govorili še od nekterih posebnih pripomočkov, kako mladino izrejati v straliu božjem, ker to je poglavitna reč vse odreje. *) Glej predlanskega nTovarša" list 4,! Vredn. Ker je svet stekališče vseh pregreh, in tistemu, kdor ga Jjubi, vzrok pogubljenja; zatorej naj ne le starši, ampak tudi učeniki imajo vso skerb, da ljubezen do sveta zatirajo v niladostnih sercih, in mladino še le napeljujejo, da svet z vsemi njegovimi nečimernostmi zaničuje. Akoravno je pa ljubezen do tega sveta že sama na sebi nevarna, je nevarniša še za to , ker je v človekovo spačeno natoro že osnovana, in če zgodaj ni zadušena, se kasneje težko izruje. Da me pa v tem, kar bom od sveta govoril, prav umete, da bote tudi v tej reči potrebne nauke mladini unievne naredili in prav vravnali, je naj poprej treba razločiti, kaj si je v besedi ,,svet" tukaj misliti. V besedi ,,svet>v si je tukaj raisliti vživanje dobrot, veselja, časti, vseh sedanjih pozemeljskih sladnosti, ki nam jih svet kaže ali ponuja, in do kterih nas naše lastno spačeno nagnjenje vabi in vleče. Torej je vse eno, ali se reče : ljubezen do sveta, ali pa: svoje serce navezovati na pozemeljske dobrote, ali po pozemeljskem nezmerno hrepeneti, ali pozemeljskega blaga nezmerno želeti i. t. d. V Bogu ali zavoljo Boga smemo mi in smo dolžni vse njegove stvari ljubiti in se jih tudi toliko poprijemati, kolikor nam je treba, da hranimo časno življenje in si po časnem večno zadobljujemo. Ali nezmerna Ijubezen do pozenieljskega, naj si bo ali blago, ali veselje, ali čast, ali kaka druga sladnost, ta je prepovedana, in nezmerna ljubezen do pozemeljskega je, če si človek pri vživanji teh dobrot ne ston Boga v namen, če se tudi dolgo ne premišljuje grešiti, da bi si le z grehom kaj pozemeljskega zadobil. To hoče tudi sv. Pavl reči, ker pravi: ,,0as je kratek, in kteri svet vživajo, naj ga tako vživajo, kakor bi ga ne vživali", — to se reče: naj ga vživajo, pa le zavoljo Boga in iz ljubezni do Boga, ne pa iz lastne Ijubezni. Zopet sv. Pavl s temi besedami razločuje: ,,Meni je svet in jaz sem svetu križan". Slednji kristijan mora tedaj, če želi s sv. Pavlom v večnosti delež zadobiti, ž njim tudi zdaj ne hinavsko, ampak resnično reči: ,,Meni je svet in jaz sem svetu križan". l)a se to pri učencih zgodi, jim nekoliko in nekakc tako le svet popisuj: Povej jim, kako je svet z vsemi svojimi dobrotami nečimern, kar lastno serce in Jezusove besede pričajo. Slednjemu to posvetno nečimernost pričuje že lastno serce, ker ga ni bilo, ga zdaj ni, in ga ne bo človeka, da bi pri vsem posvetnem vživanji mogel reci: zdaj je moje serce mirno; ni je več reči', da bi je serce še poželelo. Veliko vec so še le zavoljo vživanja tega sveta naj bolj srečni (če se smejo tako imenovati) spoznali, kako je vse vse nečimerno. In Jezus sam pravi, ki je svojim aposteljnom svoj mir zapustil: ,,Mir vam dam, kakoršnega ta svet dati ne inore". — Dalje popisuj učencem minljivost tega sveta. Ko bi tudi res v pozemeljskih dobrotab, v tem, kar svet ponuja, kaj prida bilo, je vendar to silno minljivu. Spriden človek, ali druga nesreča, ogenj ali kaj takega nam en dan more vzeti premoženje; žalost, skerb ali bolezen greni vse veselje; opravljivec ali sovražni človek ali 7, resničnimi, ali z zmišljenimi besedami jemlje čast ali jo vsaj tainni, smert pa kmali vsemu vživanju stori konec , ker nam svet, nas pa svetu odtegne. Prav prepeva tedaj David: wNe boj se! kedar človek obogati, mu čast njegove hiše raste; zakaj kedar umerje, ne bo celo nič seboj vzel; tudi ga njegova čast ne bo spremila". — Kažite mladini sosebno, kako zapeIjiv je svet; zakaj , kdor koli želi večno srečo doseči, mora Boga čez vse, naj bolj, in iz vsega serca Ijubiti, in kdor koli ga iz vsega serca ne ljubi, ga ne Ijubi prav. Zapeljivi svet nam pa serce s svojimi nečimernimi dobrotami od Boga odvračuje, in ravno zato nas tudi odpeljuje od ljubezni božje in od večne sreče. Sv. Janez to tako le naznanja: BNe ljubite tega sveta, in ne tega, kar je na svetu. Ako kdo ta svet Ijubi, ni Očetove Ijubezni v njem". Zapeljiv je svet, ker misli kristijanove od hebeškega zaderžuje, in obrača na svoje dobrote, in kdor si pozemeljsko v zaklad izvoli, je tudi njegovo serce pri pozemeljskih rečeh. Zapeljiv je svet, ker vse ude telesa tako rekoč navdaja s skušnjavami. Zakaj vse, kar je na svetu,je poželenje mesa in poželenje oci, in napuh življenja, kar ni iz Očeta, ampak od sveta". — Tako popisujte mladini svet, kterega se je kristijanu vedno čuječe varovati, njemu, kteri si obeta božjo prijaznost. Tudi sami vpričo učencev večkrat razodevajte svoje misli o posvetni nečimernosti, zapeljivosti i. t. d. Da bojo učenci v božjem strahu zrejeni, priporočamo učenikom sosebno to le: Stokrat in stokrat svojim učencem kažite in ponavljajte dolžnost, da naj žive po zgledu Jezusovein; sej on ni le prišel le z besedo učit na ta svet, ampak tudi z zgledom. Kristijan naj se torej v vsakoršnih priložnostih 0 ™f praša: Kako bi bil Jezus v tej priložnosti govoril, kako delal, kako se obnašal ? i. t. d. Kdor nima Jezusa za zgled, njegovo življenje ni življenje pobožnih in svelnikov, ainpak življenje hudobnih, vsakdanjih posvetnjakov. Da svojim besedam v poduku od nečimernosti tega sveta in od dolžnosti po Jezusovem zgledu živeti, veči tehtnost daste, jih tudi spominjate kerstne obljube, da veliko srečo namje skazal milostljivi Bog, konasje zmed tisuč in tisuč drugih ljudi izvolil, da smo v skrivnostni kopvi sv. kcrsta od izvirnega madeža oprani in bili sprejeti v število božjih olrok, da smo se pa v tetn sv. zakramentu mogli odpovedati nečimernosti, hudiču in svetu, in da smo, akoravno ne prav razločno, pa vsaj zadosti razumljivo obljubili, živeti po zgledu Jezusovem, kteri je po ti skrivnostni kopvi postal naš brat, in da si moramo prizadevati, po njegovem zgledu nebeškemu Očetu dopasti, ker njemu drugačno kakor Jezusovemu življenju podobno življenje dopasti ne tnore. Kdor tedaj te dvojne svoje obljube ne spolnuje, mu naj potrebniši zakrament in perva gnada, ki tnu jo Bog na tem svetu skaže, v nič drugega ne služi, kakor v povikšanje in shujšanje večnih kazen. Da bo pa tako opooiinovanje kaj zdalo in pomagalo, je čez vse drugo potrebno, da ima mladina v zgledu svojega učenika duha pobožnosti in ponižnosti. Ako mladina vidi, da je učitelj satn ves navdan posvetnega duha, da rad išče le posvetnih veselic in kratkočasov, da mu pri orglanji v cerkvi vse le bolj na okroglo gre, da njegovo govorjenje med svetom, njegova noša in obnaša razodeva le p*osvetuega duha: potem ni mogoče, da bi njegova beseda, njegova svaritev v šoli zavoljo nečimernosti in posvetnosti kaj opravila, ker se mu vidi, da mu pri tem sameoiu ni resnica, de tega satn ne spozna, da mu nikakor iz serca ne pride. Kako potrebno je pri mladini duha nečimernosti in posvetnosti zatirati, to tudi pridni ,,To varš" sani dobro ve in spozna. Zato je bil (menda še predlanskenf) tisti (erdi strok oluščiti dal: ,,Kako naj učitelj posebno pri ženski mladosti ravna, da zatira nedimerno Iišpljivost in šopirljivost?" Kdor to prav prevdari, mora spoznati, da je tehtno in resnega premislika vredno to vprašanje. In vender se ga še nihče ni lotil. Zakaj ne? Kmali bi rekel, da zato ne, ker je vsak vidil, da bi pri tem razgovoru marsikterega svojih tovarsev mogel za lase prijeti — kar je pa hudo in občutljivo. Zato se tudi jaz bojim lotiti tega terdega stroka; in ker je težko ga oluščiti, ga saj raalo hočem načeti, da resnico spozna, kdor jo spoznati hoče. Samo po sebi je očitno, da bi v tej reči starši največ mogli in mdgli storiti; starše spominjati njih dolžnosti pa gre duliovnim pastirjetn. Druge navadne učenike mladine pa zavračam na to, kar je skerbni MTovars* v razlagi keršanske odreje že od ,,napuha" povedal. Da je napuh pervi poglavitni greh in začetek vsega pogubljenja, da se Bog prevzetnim zoperstavlja in le ponižnim deli svojo milost — vse to je znana in spričana resnica. Kar je torej v omenjenem soslavku že razloženo, naj učitelj večkrat svojim učencem in zlasti učenkam živo pojasnuje, naj jim pred oči stavi Jezusa naj ponižnišega, ki je pa kralj nebes in zemlje; naj jim lepoto in plačilo ponižnosti — nasproti pa ostudnost in hude nasledke in kazni napuha na vse strani razkazuje. Vse razjasnovanje in priporočevanje pa prav nič ne bo zdalo, ako šolska mladina vidi nad učiteljem saniitn zgled posvetnosti in nečimernosti. nV Slomšekovih Drobtinicah" za leto 1863. se bere: ,,Gerdo je za učitelja narodnih šol fpa tudi učitelju viših šol lepo ne stoji), ako nosi lase skodrane, kakor bi imel na glavi brinov germ; nedostojno je za učitelja, ako se v oblačilih lišpa po naj novejših pariških ali bečkih nošah". Dozdaj se je ženskam očitalo, da so dolgih las pa kratke pameti! Zdaj bo to uioglo veljati tudi od raarsikterih učiteljev. Nečimerno razprečevanje in premetovanje las je pač Ie znamenje puhle in prazne glave; ker nad verlimi, modriini in pridnimi učitelji tega nikjer ne najdeš. Gotovo pa nič prida ne bo, ako se bo ta nečimerna lasata omika še po učiteljih in celo med terdimi kmeti in hribovci razširjala. V neki šoli je duhovni učenik dečka svaril zavoljo nečimernosti, ker se je bil te lasate omike jel poprijemati; — kaj se zgodi? Otroci se z očmi proti pričujočemu učitelju obernejo in med seboj šeptati začno: nSomošler, šomošter!" — kakor bi ga kazati hotli. Povejte mi, koliko se more opraviti v takih okoliščinah? — Neki že star in moder duhoven pastir in posebno skerben in vnet prijatel šolske mladine mi je to le pravil: Slišal sem učenika, ki je sam neki šolarci rekel: ,,Lej jo, lej uno! take špičice in tako ruto in tako kikljico naj tebi napravijo — to boš ti zala punčika!" ,,Take besede slišati iz ust učenikovih", pravi tisti gospod, nse mi je zdelo, da je deklici strupa zavdajal". Kako po takem mladina ne bo napuhnjena in prevzetna? — Veliko bi se dalo storiti pri mladini, da bi se odvračevala posvetnost in nečimernost, lepa ponižnost pa prikupila, ko bi vsi gospodje učitelji z živo besedo in lastnim zgledom ponižnost učili. Sej je ponižnost naj perva čednost, vklad vse keršanske kreposti, vir vse sreče. V zatiro nečimernosti in posvetnosti pri mladini in učiteljih pa bi posebno veliko pripomoglo, ako bi eno reč vbogati hotli, kar je potrebno vsakemu kristijanu, toliko bolj pa učitelju, ki ima biti pobožen zgled mladosti, to je večkratno vredno prejemanje svetih zakramentov. To človeka že samo po sebi k ponižnosti opominja, ter dulia pobožnosti redi in hrani. Oez vse lepo in spodbudno pa je, kedar učenci in učenke sarai med seboj svojiga učenika pri mizf Gospodovi vidijo. To je še posebnega priporočila in vse posneme vredno. (P"i>- a«ije.)