Jan Dugolesnik:
Miš v šoli
 Bilo je v hudih časih. Tistega leta so imele tudi miši svoje zborovanje. Obravnavale so o skrbi za prehrano : kam bi šle in kje bi si poiskale vsaj to-liko,   da  bi  se   prerinile  do  prihodnje letine.   Saj bi bila vendar škoda, če bi moral za lakoto poginiti ves mišji rod? Seveda : miši bi imele še večjo slavo, če bi jih več ne bilo na svetu; to je res ! Po preprostih vaških šolah,  po  mogočnih  mestnih  in  meščanskih učilnicah, po srednjih in vi-sokih izobraževališčih  bi se učilo : Včasih so  živele po naših krajih tudi miši. Bile so to majhne, ljubke živalcc. Imele so sivo dlako in žive, čme oči.  Urno   so  smukale  po  hišah  iz  kota  v  kot,   iz luknje v luknjo. Ali škoda! V dvajsetem stoletju, v letih bede in pomanjkanja, je moral nežni mišji rod za lakoto poginiti.
To bi bila slava mišjega rodu. A plent naj pobere tako slavo.! — Nič ! — Miši hočejo živeti! Življenje je več vredno kakor slava.
Stara miš je svetovala, naj bi se ena mišja družina vsaj za silo pre-živila v naši šoli. Otroci namreč prinašajo s seboj kruha in sadja, pa marsikatera drobtinica pade na tla. Škoda je je.
Tako smo dobili nekega jutra v zidu pri peči luknjo, in skozi luknjo je prihajala v šolsko sobo majhna suhotna miška.
Učenci so jo videli. Ali — dopoldanski! — da bi se brigali za tako majhno^miško ! Pametni bodite! Taka otročarija ! Saj je ne vidijo prvič . . .
Po kosilu je pa prigostolel v šolo popoldanski drobiž, Živ je in ži-vahcn kot sinice. Vsaka mušica ga zmoti. Pa bi miška ne vzbudila nje-gove pozornosti ? Miška tako ljubka, tako krotka, tako prijazna! Sama si upa iz luknjice v šolo.                                          '
»Miška, miška, miška!« je zažuborelo po šoli.                                      1
Uboga živalca se je kar prestrašila. Sram je je bilo tolike pozor nosti, tako slavnostnega sprejema. Urno je smuknila nazaj skozi luknjico. Šola se  je potem pomirila. A miška je spet kmalu prikukala iz luknjice.
»Miška, miška, miška!«
Z računstvora ni bilo nič. Kdo bo zdaj računal, kdo mislil, koliko je 2 + 1 + 3, kdo? Miška ima več veljave kot vse številke skupaj. Miška, jej, miška!
Gospod učitelj prekine pouk. Ne pojde več z računstvom. Morda pojde lažje z prirodoslovjem, z nazornim poukom ?
«Micika,   stopi  ti  k  vam in mater prosi, naj nam posodijo muco!«
Micika seveda brž. In brž je tudi ptitresla v naročju mačko. V šoli jo je spustila na tla, ravno prcd mišjo luknjo.
Mački je takoj povedal nos, čemu je prišla v šolo, Stopala je sem-intja, vohala — oh, kako rada bi zlezla kar v luknjo, pa ne more.
Miški je pa tudi povedal nosek, da je nekaj nevarnega pred luknjo. Pogledovala  je  in  posluškovala — a  nič!   Ni varno.  Ostanimo znotraj!
Otroci so gledali. Vse je bilo tiho in mirno. Noben učitelj nima nikoli tako pazljivih učencev, kakor sta jih tisti dan imeli miška in mačka. Niti dihati si skoraj niso upali.
No — kaj pa zdaj ? Muca se malomarno potegne za peč. Obupala je menda nad trmoglavo prebrisano miško.
Aj, ni obupala, ne. Radovedna Micika je tiho — po prstih — stopila za peč pogledat, pa nam je še bolj tiho povedala: »Muca leži, pa proti mišji luknji gleda.« Jej —!
Zdaj šele vemo. Prekaniti hoče miško. Pa miška pozna take muhe. Ne upa si izpod zida. Tam je na varnem.
Nič ne bo! Zastonj smo tako mirni, tako pazljivi, kakor še nismo bili in kmalu spet ne bomo v šoli.
»Kdo ima košček kruha?«
Aha! Ivanka ga ima. Samo boji se zanj. Pa eno samo majhno drob-tinico bo že odstopila naši radovednosti.
»Eno samo drobtinico ! Ivanka! No I«                                                     J
Pa smo jo omehčali. In tisto drobtinico smo razdrobili, pa jo na-tresli skoro tik pred mišjo luknjo. Skušnjava za ubogo miško! Kruhec je dober; kdo bi se ga branil ? Ali mačka! — In njeni kremplji ? Kaj bo storila miška ? Kruhek, kruhek, ko bi ti hotel k miški v luknjo ? Pa nočeš ? Miška bo morala k tebi...
»Nič !« si misli miška. »Mlada scm in urna. Ka} bomačka? Nič hu-dega se mi ne bo zgodilo.«
In stekla je proti kruhku ...
En sam skok, en sam »ph!« — in mačka je zasadila svoje kremplje v miško. Še zacviliti ni mogla in utegnila revica, tako se je ustrašila. Kar odrvenela je v smrtni grozi,
Mačka je izpustila svoj plen iz krempljev, pa ga tem srditeje spet prijela z ostrimi zobmi. Zaničljivo je pogledala na učence in še zaničlji-veje na miško.
Seveda! Brati mi znamo, pisati tudi, računati malo tudi in še to in ono. Miši loviti pa mi ne znamo. Mačka pa. In kako! Ponosna je na to. Le miška se nam smili. Rešili bi jo. A mačka grči srdito, da bi nam skočila v glavo, ako bi stopili proti nji. Odpremo vrata. Kot strela švigne mačka iz šole.