Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne
:- •"•" sprejemajo.------
Za odgovor znamka 15 vin.
"Izhaja vsako soboto. =
na leto .... K 8 — pol leta ... „ 4-—
četrt leta . . .
2 —
Pcsamezna številka 20 v.
Inserati po dogovoru.
Muamasesanaams
Štev. 25»
V Ljubljani, v soboto 27. aprila.
Leto 1918.
Misli o državi.
Dr. M. — Pred vojno se je naš človek malokdaj spomnil na državo. Njenih dobrot je bil v jako skromni meri deležen. Z uradi je imel bore malo
opraviti, če je mogel, se jim je izognil, kadar ni bilo na noben način drugače mogoče, je šel pred gosposko, toda vselej z trdno zavestjo, da bo udarjen. Natorno je čutil, da mu je uradništvo sovražno in da ga zaničuje. Videl je, da je tujemu uradništvu najl,ubše, če tudi teh skromnih ugodnosti, ki jih država lahko nudi, ljudstvo ne izrablja, v svojem ponosu je po možnosti ustregel tej želji. Na davke se je kregal, ker je bilo to zmerom v modi, vendar jih je zvesto plačeval. Tudi vojaško dolžnost so naši ljudje zvesto vršili, mislili so pri tem vedno bolj na cesarja kot na državo. Matere in sestre so bile za naše vojake vedno v skrbeh; stara skušnja jih je učila, da fantje pri vojakih malo pridobe, veliko izgube. Kvantanje, kletvina in zaničevanje kmečkega dela so bili najnavadnejši spomini vojaških let. Ker pa se je vojaščina tako lepo vezala s fantovskim ponašanjem in ker je vojaško junaštvo pri naših ljudeh že dedni ponos, je tudi krvni davek, dasi najhujši izmed vseh, pri naših ljudeh našel vedno manj odpora kot pri mnogih drugih narodih. Na posredne davke, ki se pobirajo na tako skrit način, da se jih nepoučeno prebivalstvo, ki ni ravno na meji kake države z različnim davčnim načinom, niti ne zaveda, tudi naš človek ni mislil. Da pri vsakem grižljaju, pri vsaki kapljici in vsaki pipi tudi država prigrizuje, mu zlepa ni prišlo na mar. Zato kratko lahko rečemo, da se je naš človek spomnil na državo, kadar je zagledal davčni listek ali žandarsko kapo.
Sedaj je drugače. Splošna vojaška dolžnost je dobila vse drugačno vsebino. Sedaj je to res krvni davek v najhujšem pomenu besede. Vojaška obveznost pomeni sedaj, da je država neomejen gospodar vseh moških od 17. do 50. leta, gospodar nad življenjem in smrtjo. Z žensko službeno dolžnostjo nameravajo gospodstvo razširiti tudi na ženske. In to gospodstvo se nikjer tako brezobzirno ne izvršuje kot pri našem malem kmetu in obrtniku.
Davki strašno naraščajo, zraven pa moramo še vedno in vedno slišati, da delamo vedno večje nove dolgove. Vsi povišani davki ne bodo zadostovali niti za obrestovanje. Načrte, kako bomo dolgove plačevali, bomo mogli delati šele, ko bo vojne konec, ko bomo vedeli, koliko dolga nam je vojna naprtila: in kdaj bo ^e to? Z novimi posrednimi davki priza-jemlje država pri naših skromnih kosilcih in večerjah z veliko žlico, tako da tudi pri najboljši volji in najmanjši izobrazbi mora vsak čutiti posredne davke in državo.
Pa kaj je še vse to: država ni vzela v roke le velike žlice, gospodinji je vzela iz rok gospodinjstvo, gospodarju gospodarstvo. Prav v vsako stvarico se vmeša. Pri vsakem kupu in prodaji dviga svarilno svoj kazalec. Pri tem pa vlada velik razloček. Tudi pri veliki industriji in denarstvu se je vmešala, toda tu je pustila veliko besedo kapitalistom samim in jim v splošnem samo prikimava, nasproti malim ljudem je bolj samozavestna, teh prav nič ne vpraša. Pri tem pa moramo vpoštevati, da kot vsemogočni zastopniki države nastopajo uradniki. Ti so po večini, zlasti na višjih mestih, izšli iz bogatih meščanskih, če ne naravnost iz industrijskih krogov, in se ne-le bolj razumejo na industrijo in denarstvo kot na kmetijstvo in obrt, ampak s temi krogi tudi mnogo bolj drže, dočim imajo za skrbi malega kmeta navadno ravno tako malo smisla kakor srca. Našim ljudem so vrhutega še sovražni iz narodnih ozirov kot tujci.
V teh težkih razmerah je sprva krepila ljudstvo tolažba, da vojna ne bo dolgo trajala in da bo z njo vr«d konec tudi vsega tega gospodarstva. Danes je ta tolažba preč. Sedaj nam ne pomaga nobena samo-prevara več. Hočeš nočeš se moramo pripraviti na to, da bo vojno gospodarstvo ostalo tudi po vojni,
če ne bo še hujše, kakor je sedaj. Odvisne je od tega, kdaj in kakšen mir bomo sklenili, zlasti pa. kakšne gospodarske pogodbe bomo napravili s sedanjimi našimi sovražniki. S tem se tudi dejansko že računa. Mnogo se govori o prehodnem gospodarstvu po vojni. V kolikor bo to gospodarstvo res samo prehodno, je seveda vprašanje. V Nemčiji so že 3. avgusta 1916 ustanovili posebno državno komisijo, ki se bavi s pripravami za to prehodno gospodarstvo.
V naši monarhiji si odgovorni krogi že z tekočimi težavami ne vedo pomagati. Ljudstvo je navezano samo nase. Pripravljajo se za dobo po vojni posamezni stanovi, ki študirajo, kako bodo ščitili sami sebe, zvračali bremena na druge in si zagotovili prvo in veliko besedo v vseh zadevah. Zlasti skrbno se pripravljajo veleindustrijci, kapitalisti in vojni literantje, ki jim je država že med vojno pustila vso oblast in jim privrgla še ogromno državno varstvo, pa bi radi svojo moč po vojni ohranili in še povečali. Pripravljajo se tudi narodi, ki čutijo, da bi tako ogromno povečana državna moč in vmešavanje moralo biti trajno za narode neznosno in ne-vzdržljivo pod tujo državo. Zato je zahteva po lastni državi, po uresničenju majniške deklaracije naša temeljna zahteva za „prehodno" gospodarstvo. Naš narod, ki je tuje uradništvo že pred vojno ravno toliko čislal kot to njega, se je o njegovi nezmožnosti za tako razširjeni delokrog med vojno še bolj neomajno prepričal. Tako velikih nalog, kakor jih bo državnikom in uradnikom, nalagala tudi doba po vojni, naš narod tujcem ne more zaupati, zaupati jih rnore le svojim ljudem v demokratični državi, kjer jih bo lahko tudi sam nadziral.
Žalibog je naš narod med vojno napravil slabo skušnjo tudi z domačimi ljudmi. Slovenski deželni odborniki kranjske vojvodine, ki jih je pred vojno smatral za zaščitnike teh drobcev samouprave, ki nam jih je zgodovinski razvoj še ohranil, in ki so se pred vojno sami ponašali, da bodo to samoupravo povečali in razširili, so med vojno odpovedali. Odpovedali so tudi kot varuhi in zastopniki kmečkega stanu, ki jih je izvolil. Niso mu dali besede pri centralah, ki posegajo v njegov delokrog, niso pritegnili kmečkega zadružništva, nasprotno odrinili so ga in so po vzgledu države izročili kmeta svojemu uradništvu. Kmet si bo to zapomnil in bo previden, kar mu pa ne bo škodovalo.
Ni samo prazen slučaj, da e zahteva po lastni državi postala skupna narodova last v času. ko država zanj ni namo prazna beseda brez jedra, ampak v času, ko se mu je tako globoko zarezala v meso in kri. Kako neizmerno bo to dejstvo poglobilo naše politično pojmovanje. Vse drugače bomo pojmovali politično odgovornost. Slabo bodo opravili v bodočnosti vsi tisti, ki bodo skušali delati politiko s puhlimi frazami in z omejenim osebnim sovraštvom. Ze iz teh razlogov je izključeno, da bi se vrnili časi pred vojno s svojimi političnimi izrastki. Tega se morajo zavedati tudi dunaiski krogi, ki se bodo zastonj prizadevali zadovoljiti naše ljudstvo s praznimi obljubami ali s sredstvi, ki so pred vojno še mogla zadostovati. To bo tudi trd oreh za tuje uradništvo, ki je premalo politično zrelo, da bi moglo umevati nov čas in nove razmere.
O samoodločbi avstrijskih narodov.
Dr. M. —■ Nemški socijalno demokratični stranki moramo priznati, da se izmed vseh nemških najbolj resno peča z narodnostnim vprašanjem v naši monarhiji. Letos je njen poslanec in znanstvenik dr. Karol Renner priredel novo izdajo svoje knjige, ki jo je objavil pod imenom Rudolf Springer že 1. 1902 z naslovom „Boj avstrijskih narodov za državo";
LISTEK.
Miroijab:
Sreča.
Premnogo, da, skoro vsi ljudje tožijo, da ne biva pri njih zlatopera ptička sreča in da jim težki oblaki hudih skrbi zakrivajo solnce veselja, nihče ni popolnoma srečen, vsak čuti nad seboj kak jarem, ali mu preti Damoklejev meč, da se utrže nad njegova glavo, ki ga drži nevidna roka usode.
Čudno to ni, saj vsakemu človeku kaj manjka na sreči ali vsaj misli, da mu manjka. Srce človeško je nerazrešljiva uganka, nerazumljiva igra in strašna globina. Nobena stvar ga ne more osrečiti popoilnoma. Vsaki je tudi primešanih par kapljic grenkobe in človek, če se tudi zaenkrat čuti srečnega, gieda strahc ma v neprozorno morje bodočnosti, v upanju in strahu, češ bogve, kakšen čolniček prineso valovi, visoki in vz-burkani.
Vsa duša človeška, kakor je silna in velika, hrepeni samo po vživanju neskaljene sreče. Oči vseh, od oči genija do oči postopača gledajo za kristalnim kozarcem, ki trepeče na valovih usode. Sedaj ga dobi v roke ta, a zopet mu odpluje na široko morje, dobi ga drugi, ravno ga pritisne k ustom in — nima ga več. Lovi ga že tretji.
Iskal sem srečo po trdem kamenju bele coste, gledal sem za njo v oblake, posedaval in čakal sem jo v senčnih parkih, pa sreča ni prišla. Poglobil sem se v dola pisateljev, slavnih in priznanih, s sreča je
knjigo j« seveda moral času primerno prikrojiti in j in dal ji je tudi bolj moderen naslov »Samoodločba narodov s posebnim ozimn na Avstrijo".
Knjiga nudi mnogo zanimivosti, saj imamo pri nas tako malo kritičnih del o naši ustavi in upravi, dasi je toliko kritike vrednega in potrebnega. Za nas Slovane je še posebno prijetno, kadar vidimo, da tudi pametni Nemec pozna nesmiselnost in škodljivost ustanov in oblik, proti katerim se mi ves čas težko borimo. Kritičnih misli o državi in njenih ustanovah smo vajeni bolj iz dnevnega časopisja, pri katerem je samo ob sebi umevno soodločujoče dnevno razpoloženje, dnevna potreba in naravno tudi pičlo odmerjeni čas urednika, ki se mora vsak dan pečati z drugimi vprašanji, in katerega viri so ravno tako dnevniki in kvečjemu še domači zdravi razum.
Kakor je Rennerjeva knjiga dragocena, v kolikor kritično premleva ustavne in upravne razmere, tako malo moremo soglašati z njegovim receptom za njih zboljšanje in ozdravljenje.
Renner se je pri načrtu za rešitev našega narodnostnega vprašanja postavil na stališče v .dunajskem državnem žboru zastopanih kraljestev in dežel". — 30. maja t. 1. v parlamentu podane deklaracije so šle preko tega plota. Vemo, da se s tem rešitev vprašanja ni olajšala, vendar Renner sam priznava, da mora iti znanost daleč spredaj pred razvojom kot luč, ki sveti v daljavo.
Vprašanje tekme med narodi in državo je hotel Renner rešiti na tak način, da bi bil volk sit, zraven pa bi ostala ovca cela, ali kakor se sam izraža, našel je v okrožju, ki naj bo po njegovem temelj krajevne uprave, Ludolfovo število za narod in državo, ki se ne moreta kriti nikdar kot krog in kvadrat Da bi se izognil velikanski težkoči, ki jih stavlja določitev narodnih mej v modernem gospodarskem življenju z živahnim narodnim valovanjem, je ločil narode od domovine. Narodnostno vprašanje naj bo po njegovem samo osebna zadeva, ki nima z zemljo — domovino nič opraviti, ampak samo z narodnostno matriko. O tem bi bilo mogoče napisati knjige. Kaj je za narod domovina, o tem pričajo narodne pesmi, njegove knjige, najbolj pa pričajo tisti nesrečni sinovi vsakega naroda, ki jih kruta usoda odtrga od rodne grude. Saj še celo kmečki sinovi, ki so odšli študirat in žive v mestih med domačim narodom, celo življenje ne prebole koprnenja po domači grudi: „Oj, Vrba, srečna draga vas domača" našega pesnika Prešerna je tako lepa priča z«, to. Tudi naši delavci, ki jih usoda ne pusti doma, nfe* zataje nikoli vezi do rodne grude. Dokler upajo, da se iz Amerike, Vestfalije ali mestnih fabrik povrnejo domov, so naši. Kadar to upanje ugasne, so za narod izgubljeni, vez materineg? jezika je slabejša kot ljubezen do rodne grude. Zato bi ravno delavski zastopnik te vezi ne smel zatajiti, ravno nasprotno proti brezdomovinskemu kapitalizmu moramo za delavstvo iskati tesnih vezi z grudo. Ne star železniški voz ampak hišica z vrtom je za nas vzoren delavčev dom. Zato tudi za narod ne moremo priznati načela, da naj z državo uravna sporne zadeve, ločen od ozemlja, na katerem živi.
Dr. Renner niti za okrožje kot temeljno upravno enoto ne prizna strogo narodnega stališča, mešana okrožja razdeli v narodne kurije in na taki podlagi gradi dvojno organizacijo, na osebnem načelu zvezo naroda, kateremu pušča v bistvu samo kulturna in jezikovna vprašanja in gubernijalno, za katero so mu merodajne gospodarske koristi, ki jih po njegovem določa zgolj trgovsko gospodarsko zemljepisje.
Tako na drobne kose razbiti narodi, katerih posamezne drobce bi zopet vezala narodno mešana gospodarsko enotna ozemlja, bi bila za centralno državno oblast, ki že danes tako rada ravna po načelu: „deli in gospodoval bošu, jako prijeten predmet, oentralizem bi postal v resnici neprimerno močnejši kot je sedaj. In močna centralna država, oprta na delavstvo kot izrazito družeči element je Rennerjev vzor. V Rennerjevem znanstvenem delovanju je za-
nimivo, kako se je trudil, da bi našel popolno skladnost državnega uradnika s socijalno demokratičnim politikom. Ža njegovo osebo se mu je to posrečilo, vsaj kakor se zdi, veliko vprašanje pa je, kako so pri tein opravila socijalno demokratična načela kot taka.
Na tej podlagi je za Rennerja narodnostno vprašanje samo tehnično vprašanje. Vprašanje moči mu je merodajno samo v toliko, da se ne upa lotiti vprašanja za celo monarhijo, moč se začenja zanj šele onstran Litve.
Praktičnih uspehov njegovi nasveti pač ne bodo imeli. Za rešitev narodnostnega vprašanja samo od nadnarodne birokracije in mednarodnega delavstva na strogo centralistični podlagi se niti socijalno demokratično delavstvo samo ne bo ogrevalo. V mesečniku „Der Kampf" je Karel Mann brezobzirno razcefral Rennerjev načrt. Sploh med nemško socijalno demokracijo močno vre. Zlasti v načelnih vprašanjih in praktični politiki med vojno gredo mnenja popolnoma narazen. Revizijonistično delo se bliža žetvi. Tvorita se dva dela, praktično politična stranka z delavsko socijalnim programom in revolucionarna šola. Renner je seveda na desnici, čisto blizu ministerskih sedežev, tudi ne predaleč od nemških nacijonalcev, vendar nam je njegovo pre-tresavanje narodnostnega vprašanja kljub napačnim zaključkom dobrodošlo, ker se še jako prijetno razlikuje od nemško nacijonalne plitve brezobzirnosti.
Jugoslovanska misel v Bosni in Hercegovini.
(Nadaljevanje.)
Sarajevo, 20. aprila.
Dr. K. — O Srbih ni treba dosti besed. Toliko kot oni je pač malokateri narod prestal, a vse to samo, ker so se vedno zavedali, da so Srbi. Njihova inteligenca je skoro vsa pozaprta, internirana, kon-finirana, v vojski in nekaj tudi v tujini. One pa, ki so še doma, najstrožje opazujejo in na vsak njihov korak pazijo. Ustavili so jim takoj v začetku vojske vse časopisje, odpravili iz uradov cirilico, društva in organizacije razpustili, imetek pa večji del zaplenili. Srbi so zato dosedaj molčali, ker ni imel kdo govoriti. Toda ako je res, da smo zato navdušeni Jugoslovani, ker smo dobri Slovenci, pravi Hrvati, potem moramo reči o Srbih, da so tudi oni navdušeni Jugoslovani, ker so vedno bili in so še dobri in pravi Srbi. Za Srbe se nam ni treba torej prav nič bati, ko pride trenutek, ko bo smel narod svobodno povedati svojo voljo.
Drugače je z Muslimani!
Bili niso niti dobri Hrvati niti dobri Srbi; zato pa tudi jugoslovanska misel pri njih le bolj počasi prodira. Njihova inteligenca, zlasti mlajša, je bila pred vojsko nacijonalno splošno precej zavedna. Bili so Srbi ali pa Hrvati. In ravno ta inteligenca je sedaj vsa odločno za deklaracijo.
Drugače se pa drže muslimani precej rezervirano. Niso — izvzemši zgoraj .omenjeni del inteligence — niti izraziti deklaraši, niti antideklaraši, ampak bolj autonomaši, to je, žele si autonomijo Bosne in Hercegovine. To pa za to, ker se boje za svojo vero in — begstvo, to je, da se provede osvobojenje njim podložnih kmetov.
Muslimanov je namreč, kakor je znano, v Bosni in Hercegovini ena tretjina vseh prebivalcev. So torej zelo močna manjšina (srbsko-pravoslavnih je 43,49°/„ katolikov 23,30°/0, muslimani pa stoje v sredi z 32-42%), ki jo mora upoštevati vsaka stranka in vlada. Bili so v saboru jeziček na vagi, komur so oni dali svoje glasove, tisti je imel večino. Ta svoj položaj so mogli in tudi znali vedno dobro izkoriščati. V jugo-
bežala od mene. Nosil jo je val usode in ljubka pomladna sapica ji je ravnala zlate kodre.
Zadnjič nekoč pa sem srečal srečo, srečal sem jo sredi zelenega polja, ob bistrem studenčku, v poljubu soinca in blesku snega skalnih velikanov. In skušal sem jo prijeti za roko, pa mi ni pustila, mislil sem jo ujeti, pa bežala je.
Ko sem se v iskanju utiudil, pa je pristopila k meni in me ogovorila. Njen glas je bil melodijozen kot pesem zvonov in nežen kot pesem slavčka. V njem se je spajalo bučanje groma s šumenjem hitečega potočka in bil je mil in jasen, diamantov kristal.
In rekla mi je: „Iščeš me, a ne boš me naiel. Nikdo tistih, ki me love, me ne bo trajno imel. Švignila bom k njemu liki strela med hrumom nevihte in | zapustila ga bom hitro, kot beži misel in nihče tistih več ne bo mogel najti pota za menoj. Iz večnosti sem izšla in v večnost hitim, zato me tisti, ki blodite v smrtni senci minljivosti, ne boste za trajno objeli. Darove delim in jih jemljem, zidam zlate gradove v oblake in z enim pihom jih tudi pobiram. Obiščem kočo na zeleni trati in gost sem v gradu, a zapustim prostaka z zadnjem hipu in nemo in hitro odpeljem iz palač.
Če me pa že hočeš objeti in hočeš, da ti dam samo poduhati beli c/et, ki hitro, hitra ovene, »e slušaj.
Tvoje oči naj bodo vedno odprte ia straže i«ej postavljene ob vratih ušes. Ne spusti izpred oči svetlega bleska mojega venca in vestno siašaj šmmenje moje svatovske obleke.
Ne imej pa odprtih oči in raztegnjenih rok samo za to, da bi jaz bivala pri tebi. Bori se za srečo drugih, briši solzo iz očesa drugih! Takrat bom stala pri tebi in čutila bosta moj gorki dih ti in tvsj varsvanec.
Ne bivam rada v verigah in nisem družica spon, zato trgaj verige, ki vklepajo duha in pomagaj razdrobiti jarem, ki tlači tvoj narod. Ovenčala bom narod trakom veselja in utisnila mu bom pečat svobode in stala bcm pri njem dolgo, da, dolgo, dokler bo svoboden in ga ne bo žulil tujčev jarem."
Nebeška poslanka je utihniia in odšla je z ven-čanim čelom in prijaznim nasmehom. Jaz. pa sem vstal in šel, da napišem, kar mi je povedala tihega in skrivnostnega in važnega.
Miroljub:
Mračen in jasen ilovek.
Hodil sem po svetu, obsijanem od soinca in po-ljubljenem od pomladne toplote. Srečal sem na tem svetu različne obraze, obraze, rdeče kakor črešnja in obraze, blede kot stena. V človeških dušah sem bral jasnost in nasproti mi je zijala čudna praznota, užival sem veselje vriskajočih in solza mi je polzeia po licu, ko je človeška duša govorila: gorje, gorje, ^aglobil sem se v človeško življenje in našel sem neizmerno lepega in dobrega, zraven pa je poganjalo tudi bodeče trnje hudobije in strupeni grm zvijače je okro-žal bdo lilijo vernosti. Vse skupaj pa je pred mojimi očmi upodabljalo silni, nedoumljivi kaos veselja in žalosti, bolesti ia sreče.
In videl sem pred seboj kakor v obrisih postave, ki so tvorile to neumljivo zmedo. Izmed neštetih postav, ki s» stapile pred mene, »bžarjene od neznane
luči in so zopet izginjale v črno temo, sem pogledal v obraz posebno dvema.
Eden, bil je prvi, ki sem se ga osmelil pogledati, je imel obrazne poteze skrivnostno začrtane, klobuk mu je pokrival gube razoranega čela. Njegovo pritajeno šepetanje je imelo v sebi nekaj skrivnostnega, nerazumljivega in v njegovem očesu se nobena stvar ni zrcalila jasno.
In rekel mi.je: „Glej, jaz sem mračen, nerazumljiv, ki ga porodi tema in ki gre zopet nazaj proti temi. Ne boš me razumel nikoli, kakor svet ne razume mene in kakor jaz ne urnem sveta. Jaz nisem prijatelj dneva, postlanega z žarki vročega soinca in ne gledam rad travnika, kjer cveto rože; jaz ljubim le noč in noč ljubi mene. Tuji so ljudem moji nazori in jaz sem tuj ljudskim nazorom. Živim v tajnosti. Tajnost je moja mati in skrivnost je moja sestra. Pojdi z menoj in dal ti bom bogastva in dal ti bom slave, le da se bo na bogastvu sve likala solza in med rožljanjem denarja boš slišal kletve. Pojdi z menoj v noč, tema nama bo prijateljica in gledala bova načrte, skovane v temnih dušah in imela bova načrte, ki bodo vzbujali sovraštvo. A vendar, ti boš živel zadovoljno, četudi boš imel imel v srcu temo in četudi te ne bo nobeden živečih ljubil."
In odgovoril sem mu z rezkim glasom: »Niseai prijatelj teme in ne grem za tabo v noč, v vihar, četudi mi obljubljaš gore zlata. Kar je na svetu lepega, temu se ni treba skrivati pred zlatim trakom svetlega soinca. Kar pa je temnega, to se pač boji dneva. A jaz ljubim svetlobo, ljubim zlat pramen solnčega ognja, zatorej pojdi ti zopet v temo, a jaz naj uživam luč in svobodo, ki je ni v temi in noči."
Ošinil me je s pogledom, ki je izražal čudno zaničevanje, odšel je in utonil je v noprodirljivem morja teme. Pogledal sem zopet v obraz ljudem, ki sa sta-
slovanski državi pa bi se seveda njihov postotek zelo zmanjšal. Boje se zato, da bi izginil njihov upliv, ki ga imajo po svojem številu in po svoji gospodarski moči v sedanjih razmerah in ki so ga imeli zlasti pred 6kupacijo kot vladajoči element.
Poleg tega je treba upoštevati, da je bil skozi več kot štiri stoletja njihova vzgoja breznaro^na. S svojimi duševnimi, znanstvenimi in pesniškimi proizvodi so bogatili turško, arabsko in perzijsko literaturo, v kateri so se mnogi Bošnjaki proslavili, dočim so materinščino zanemarjali. In vendar ni vkljub vsemu temu duh narodnega edinstva tudi pri njih nikdar popolnoma izumrl. Saj že v 17. stoletju poje Bošnjak musliman Muhamed Hevaji Uskljufi o narodnem edinstvu vseh Bosancev brez razlike vere in pravi, da jim je „Otac jedan, jedna mati". Znano je tudi, da so se bojev bosanskih muslimanov proti Carigradu bratovsko udeleževali tudi kristjani, in ko se je leta 1878 razglasilo, da bo naša monarhija okupirala Bosno in Hercegovino, so muslimani pripravljajoč se na odpor proti okupaciji naznanili Srbom (bosanskim), da so osmanlijsko gospodstvo zrušili in postavili narodno vlado, katera smatra Srbe za svoje brate. Na to se je slavilo po Sarajevu pobratenje Srbov in muslimanov s petjem, demonstracijami in klicanjem »Mi smo eno".
Kakor hitro se bodo muslimani prepričali, da bodo v naši jngoslovanski državi popolnoma enakopravni in da zlasti njihovi veri ne preti prav nobena nevarnost, se tudi oni, ki sedaj žele autonomijo Bosne in Hercegovine, ne bodo upirali Jugoslaviji.
(Dalje prihodnjič.)
Od starih mož za nove dni.
J. P. — Razgovor nekako iz leta 380 pr. Kr. prinašamo tu kot odlomek iz Platonove »Politeje", ene največjih umetnin največjega grškega misleca, pesnika in umetnika. Delo spada na najboljšo stvari-teljno dobo tega duševnega velikana. V njem se nekako zrcali v gotovi umetniški pisateljski dalji življenje od 440 do 380 pr. Kr. Delo vsebuje ogromno vprašanj, ki se nanašajo na vsa polja, zlasti pa na osnovni problem o odnosu med nravnostjo in politiko kot nravno vedo. Sokrates išče v družbi prijateljev pravi pojem pravičnosti. V ta namen razvija svojim poslušalcem sliko o vzorni državi, v kateri naj bi imeli vodstvo v rokah najboljši možje — filozofi. Država je Platonu organizem, telo, ki mora imeti najboljšo uredbo, da postanejo vsi državljani — srečni. Blaginja vseh, zlasti dušna kultura, bodi najvišji smoter države, to je Platonova zahteva.
Za Sokratovega in Platonovega časa pa je bilo med Grki, posebno v grškem kulturnem središču Atenah, polno mož, ki so z blestečimi besedami mamili mladino in drugo občinstvo na javnih zborovanjih in v zasebnih predavanjih. Nekatere so ime-»retorje" ali govornike, druge pa zofiste ali »krive preroke" (danes bi jim rekli »advokati"). Ti so imeli v javnem življenju prvo in zadnjo besedo. Njihovo načelo je bilo: z lepo mamečo besedo presukati javno mnenje v prid stvari, ki so jo sami zagovarjali po načelu: Slabši misli pribori zmago ! Ni jim bilo toliko za bistvo in stvarno resnico nego le za trenoten uspeh, »upoštevali so praktične razmere". Da so le navidezno zmagali v očeh nepoučenih in nerazsodnih ljudi, pa so bili zadovoljni, posebno ker jim je to — neslo! Proti njim se je vprl najprej Sokrates, mož, kakršnega ne rodi stoletje, a tudi tisočletja jih ne poznajo v obilici. On je tudi zbiral okrog sebe ukaželjno atensko mladino ter jo v razgovorih skušal naučiti trezno in pametno soditi o vseh vprašanjih, ki so takrat mikala in begala grško javnost. Z mladino je hotel reformirati atenske javne razmere. Mož je bil pedagoški genij. Ni čuda, da je bilo okrog njegove »šole" vse polno nadarjenih in idealnih mladeničev boljših hiš, ki so se po cele dneve v pogovorih z njim pretresali pereča vprašanja, kakor jih je nudilo naravno in politično življenje atenske države. .
Platon je bil njegov najboljši in največji učenec. Po Sokratovi smrti je segel po peresu in tudi z njim branil in širil ter izpopoljnjeval svojega mojstra nauke. V »Politeji" (po naše »Občini", »Državi") pripoveduje o nekem razgovoru, ki ga je imel baje Sokrates o nekem prazniku v krogu svojih mladih radovednežev o bistvu pravičnosti, o pravičnem življenju posamnega državljana, zlasti pa o pravičnidržavi.
Kakšni nazori so vladali v tisti dobi o vsem tem, to hoče naš odlomek iz druge knjige obširnega dela podati v teh dneh slovenskim resnim čitateljem. Pogledajo naj za tisočletja nazaj in v starem zrcalu
pali iz kaosa, se mi predstavljali in šli zopet svojo pot dalje. Videl sem med njimi težaka, ki je opravljal težko delo, a mu je kljub temu zadovoljnost in sreča plula na obrazu, kajti bil je dober in pošten. Stopali so mimo mene sivolasi možje, ki so so zopet vračali k luči, katero so loveč malovredne kresnice, pustili že v zgodnji mladosti in videl sem starca, ki mu je kes razjeda ranjeno srce.
Prijel me je za roko eden teh neštetih. Bil je jasnega obraza, kot pravijo, da je jasno ciprsko nebo, govoril je jasno in razumljivo in čudna luč ga je osvetljevala. Oči njegove so bile glotoke kot voda planinskega jezera, okoli glave se mu je vil venec bršljana.
Odprl je svoja usta in čudna iniloba me je osupnila, ko me je ogovoril:
„Ne poznaš me, niso so se še uprle po meni zenice tvojega očesa, ni še tvoj razum razmišljal o meni. A spoznal me boš kmalu. Iz svetlobe sem prišel in k svetlobi se zopet vračam. Luč mi je ljubljena mati. mesto neveste me ljubi lepota jasnega dne in pa vsi, ki imajo čiso srce. Jaz hočem luč, ker prišel sem, da dobim luč zase in za svoje drage. In ko dobim luč, jo bom postavil na goro in daleč se bo širil njen sijaj. Sever in jug je bosta gledala, jutranja zarja bo nemo zrla nanjo in zvon, ki bo donel večerno Ave-Marija, se bo svetil v njenih žarkih. Hodi za menoj, in tudi ti boš dobil luč in luč bo dobila tebe."
Brez besede sem mu sledil in pozneje sem zvedel, da je bil prvi, ki je govoril z menoj, izdajalec lastnega naroda, drugi pa pa prvoboritelj za njegovo
svobodo, za luč prostosti.
-—♦-» ♦—
zazro moderno dobo do tik zadnjih dni, spoznajo naj stare ljudi in stare nazore v ustih sodobnih politikov, diplomatov, krivih narodnih prorokov ter tudi obraze Sokratovih ter Platonovih potez.
S prstom bodo lahko pokazali na može zadnjih dni in sorodnih dejanj v širnem svetu, v monarhiji in našem narodu. Pokazati se bosta morali končno temu ali onemu dve markantni maski Kreka filozofa in nekega zofista. * * *
Glavkon: Moj Sokrates! Ali ti je samo za videz, da si nas že prepričal, ali pa nas res hočeš prepričati, da je v vsakem oziru boljše biti pravičen kot
krivičen?
Sokrates: Moja volja bi pač bila, da bi vas vse v resnici prepričal, ako bi le bilo to v moji moči.
Glavkon: Torej, ne vršiš tega, kar hočeš. Zakaj, povej mi: ali se dobi po tvojem mnenju take vrste dobrina, ki bi jo hoteli imeti ne radi tega, ker bi hrepeneli po nji radi iz nje izvirajočih posledic, nego ker bi jo ljubili radi nje same? Na primer dobro-voljnost in vse take neškodljive radosti, ki smo jih veseli radi njih samih in ničesar drugega tudi pozneje.
Sokrates: Meni se vsekakor zdi, da se dobi kaj takega.
Glavkon: Kaj pa dalje tudi tudi taka, ki jo ljubimo radi nje same in hkrati radi posledic, ki izvirajo iz nje? Na primer umnost, vid, zdravje? Te stvari pač vendar cenimo radi obojega.
Sokrates: Gotovo.
Glavkon: Ali vidiš še katero dobrino tretje vrste, h kateri spadajo telesne vaje, negovanje oslabelega, dalje zdravljenje ter drugačen hasljiv opravek? Rekli bi, da so te stvari sicer težavne, a nam koristijo; in radi njih samih bi si jih ne želeli imeti, pač pa radi plačila ter raznih drugih iz njih izvirajočih ugodnosti.
Sokrates: Da tudi ta tretja se dobi. Toda hočeš še kaj?
Glavkon: H kateri teh treh dobrin prištevaš pravičnost ?
Sokrates: Jaz pač menim, da k najlepšim, ki jo mora oni, ki hoče postati srečen, ljubiti i radi nje same i radi posledic, izvirajočih iz nje.
Glavkon: Večina pa ne misli tako, nego jo šteje med vrsto težavnih dobrin, ki se jih mora pridobiti radi zaslužka in časti in imena, samih na sebi pa se jih je treba izogibati kakor neljube napote.
Sokrates: Vem to, da mislijo tako; že davno jo radi tega napada Trasimahos, hvali pa krivičnost. Toda jaz sem, kakor se zdi, nekam počasnih misli in trdoglav.
Glavkon: Pusti to! Čuj tudi mene, če misliš morda i ti enako. Zakaj zdi se mi, da se je dal Trasimahos od tebe panati kakor kača poprej kot pa je bilo treba. Meni nasprotno še vedno ni po misli dokaz glede obeh vprašanj. Zakaj hrepenim, da za-čujem, kaj je vsaka in kakšno moč ima bivajoč v naši duši v sebi in sama posebi; kar pa tiče plačila in iz nju izvirajočih posledic, to naj gre rakom žvižgat. Takole torej storim, če je tudi tebi všeč: Poživeti hočem zopet Trasimahovo misel in boin zato najprej povedal mnenje ljudi, kakšna je pravičnost in odkod ima svoj izvor; drugič povem, da se je vsi, ki se je poslužujejo, le neradi poslužejo, kakor, da bil le potrebno zlo in nikakršna dobrina, tretjič pa, da prav tako ravnajo, zakaj življenje kri-vičneža je veliko boljše kakor pa ono pravičnikovo, kakor trde. Jaz seveda, dragi Sokrates, ne misfiin tako, vendar pa mi manjka trdnosti, ker so mi vsa ušesa polna glušečega besedičenja, poslušam Trasi-maha in druge imenitne gospode, takega govora pa o pravičnosti, kakršnega si želim, še ni9em čul od nikogar, da je namreč boljša kakor krivičnost. Želim pa si često, da bi jo kdaj slavil radi nje same. V prvi vrsti pa si želim, da bi čul to od tebe. Zato napnem vse moči in slaviti hočem krivično življenje; tako ti hočem pokazati, na kakšen način si zopet želim slikati, da bi ti govoril proti krivičnosti, hvalil pa pravičnost. Toda glej, če ti je po volji, kar predlagam.
Sokrates: Popolnoma, popolnoma! O kateri stvari pa naj bi se često z večjim veseljem razgo-varjfl in najrajši poslušal, kdor ima pamet v glavi ?
Glavkon: Izborno! Kar sem torej rekel, da hočem najprej omeniti, to poslušaj: kaj in kakšna je in odkod ima svoj izvor pravičnost.
Že po svoji naravi kaže, tako pravijo, krivico delati, krivice trpeti pa je zlo. Daleko pa odvaga zlo trpljenja, ki izvira iz krivice, korist krivičnega dejanja, tako da v slučaju, če ljudje drug drugemu delajo krivico, jo obratno trpe ter krati oboje ckušajo, tisti, ki se ne morejo pred krivico, pa je tudi ne delati, pridejo do spoznanja, da je zanje koristnejša vzajemna pogodba, ne delati krivice in je tudi ne trpeti. Po takem dogovoru so torej pričeli sklepati postave in pogodbe, začeli pa tudi po zakonu določeno odredbo nazivati zakonito in pravično.
To torej naj bi bil pravi postanek in bistvo pravičnosti: gotova sredina med najboljšim slučajem, t. j, če bi krivičnež sam ne trpel kazni, ter drugim najslabšim, ko bi po krivici oškodovani ne mogel vrniti milega za drogo. Pravičnost, ki tiči po svojem bistvu med obema nasprotjema, ne uživa med ljudmi ljubezni, kakor da bi bila neka dobrina, nego cenimo jo le zato, ker nimamo moči, delati krivico drugim.
Zakaj, kdor more to resnično vršiti in je mož kakor treba, se ne bo pod nobenim pogojem s pogodbo zavezal, da ne bo delal krivice ali jo trpel: bil bi pač norec 1
To je, moj Sokrates, pravičnosti naravna bistve-nost, takšna je in nič drugačna ter zakaj taka, kakor kroži govorica.
Da pa se poganjajo za pravičnosf le proti notranjemu nagibu tudi vsi tisti, ki teže za njo radi tega, ker nimajo moči, da bi uganjali krivice, o tem si najlažje ustvarimo sodbo, če si predočimo sledeči slučaj: Ako bi dali obema, pravičniku kakor tudi krivičniku, priliko, da bi delal vsak poljubno po svoji volji karkoli že, bi potem sledeč jima za petami videli, kam vsakega zategne njegova poželjivost. Zasačili bi tedaj pravičnika v hipu, ko bi se srečal s krivičnežem na istem potu do večjega imetja. Za istim smotrom namreč sledi sleherna narava kakor za neko dobrino in le s silo se jo mora potom postave privesti, da spoštuje enakost imetja.
Bila pa bi taka prilika, kakršno si jaz mislim, če bi se sama ponudila večinoma podobna oni, ki se je bila nekoč ponudila Gigu. Kakor pravijo, je bil to pastir, ki je bil v službi pri tedanjemu lidijskemu kralju. Radi nastale silne nevihte in vsled potresa se je razpočil kos zemlje in pojavila se je na onem mestu kjer je pasel, razpoklina. Presenečen je vstopil vanjo ter med drugimi čudovitostmi, o katerih pripovedujejo, zapazil
tudi votlega konja iz brona, ki je imel vratica, skozi katera je pokukal in zagledal notri mrtveca, po videzu večjega od navadnega človeka, sicer pa ničesar drugega. Na roki je imel zlat prstan, ki ga je snel in šel zopet vun.
Ko so se zbrali pastirji k običajnemu skupnemu razgovoru, da bi poslali kralju mesečno poročilo o stanju čred, je prišel i on s tistim prstanom na roki. Sede med njimi je slučajno zavrtel prstana okvir proti sebi na notranjo plat roke. Nato je postal okrog sedečim neviden, da so se menili o njegovi odsotnosti,
Ko se je čudil in znova otipaval prstan, je zasukal okvir na zunanjo stran in postal hipno viden. Pomislivši je preiskušal prstan, če ima vedno isto moč in zgodilo se mu je vedno isto: kadarkoli je zasukal okvir naznotraj, je postal neviden, če pa nazunaj, pa viden.
Po tem odkritju je znal vse tako ukreniti, da je prišel med one odposlance, ki so šli h kralju ! Ko je dospel tja, je zapeljal njegovo ženo in z njeno po močjo stregel kralju po življenju, ga umoril ter se polastil vlade.
Gospodarstvo —
»štirih".
i.
Zadnje zasedanje deželnega zbora kranjskega se je vršilo januarja 1914. Deželnim poslancem je gotovo še v spominu, s kako mrzlično naglico je deželni glavar dr. Šusteršič poganjal razpravo o proračunu, tako da je zborovanje trajalo do 3. ure zjutraj. Ni dovoli! skoraj nobene debate. Vsled zvez v dunajskih političnih krogih je gotovo vedel, da se nekaj pripravlja in da zaraditega je tako hitel spraviti proračun in nove dav ke pod streho. Od leta 1914 naprej ni bilo nobenega zasedanja deželnega zbora več, in tudi poslanci se niso nikdar sklicali na posvetovanje v deželnih potreb ščinah, tako da bo moral deželni odbor polagati račune za 1913, 1914, 1915, 1916, 1917 in kakor se vidi tudi za 1918. Ali se zaveda deželni glavar in deželni odbor svoje velikanske odgovornosti napram deželnemu zboru, zastopniku ljudstva?
Izgovor, da ni bilo mogoče sklicati deželnega zbora, ne velja. — Kakor je bilo mogoče deželnemu glavarju sklicevati ob raznih prilikah na zasebni sestanek svoje somišljenike, tako bi bilo mogoče tudi deželne poslance sklicati na tak sestanek in jim predložiti račune o deželnem gospodarstvu. To se je povsod god lo, da so se poslanci posvetovali, le pri nas je absolutist dr. Šusteršič bagatelizirali ves deželni zastop in preveč zaupal samemu sebi, da je neomejen gospodar v stranki. Toda računal je brez krčmarja, in danes nima za seboj več kakor kvečjemu 10 poslancev. Ti ne bodo rešili deželnega glavarja in večine deželnega odbora. — Poslovnik za deželni odbor kranjski ima v tem oziru jasna določila, do katere meje sega pravica deželnega odbora. Konečno se bo vendar enkrat moral sklicati deželni zbor, in takrat bo dolžnost vestnih poslancev, da si dobro ogledajo vse številke, katere jiin bo predložil deželni odbor v svojem poročilu v odobritev.
Razni nakupi, dolg pri deželni banki, gospodarstvo na Robežu, na Mali Loki, električna centrala na Završnici, razne dijete in poslovanja, privatna uporaba deželnnga avtomobila od strani deželnega glavarja, prenos denarnega poslovanja od deželne banke v Ilirsko banko in s tem prizadeta škoda deželi, kino v deželnem gledališču, dohodki in njih uporaba pri deželnem mestu za dobavo klavne živine, obsežna aprovi-zacija deželnega glavarja, nastanitev deželnega uradnika, čigar imenovanje je pridržano deželnemu zboru, honorar deželnega glavarja za pravno zastopstvo de žele razne nagrade, šikaniranje učiteljstva, nepoklicanje namestnika faktično zadržanega deželnega odbornika dr. Zaica, stroški za bolnico v deželnem dvorcu, itd. itd. Vse to bo treba preiskati in tudi poiskati, kje tiče dotični izJatki in pod katerim naslovom so zapi sani. Za danes naj to zadostuje. Prav težko ne bo najti dotičnihvpostojank. — Ali se ne zavedajo deželni glavar dr. Šusteršič, in deželni odborniki dr. Lampe, dr. Pegan in dr. Zajec te velikanske odgovornosti? Zastopnik veleposestva v deželnem odboru se skoraj ves ta čas ni udeleževal sej deželnega odbora, zastopnik narodno-napredne stranke je pa igral žalostno vlogo — statista, oba pa sta vso neljubo odgovornost odvrnila na ostale štiri gospodarje.
Pismo iz Trsta.
r. — Pomladansko solnce me je izvabilo iz >a-duhle sobe v svežo naravo in podal sem se v javen vrt. Sedel sem na klop k vojnemu invalidu: Slovenec, preprost, a briliten mož sicer le z ljudsko šolo, ki pa je zlasti med vojno mnogo bral in mnogo mislil. Razgovor je nanesel na naše javno življenje. Tri besede je izrekel mož, tri misli, ki so vredne, da jih zabeležim, ker kažejo politično zrelost našega preprostega človeka.
Dejal je: »Občeval sem mnogo s Cehi, in iskreno rečeno, včasih me je sram, da sem Slovenec; tako mi je bila zoperna naša politika. Mi Slovenci smo hoteli biti nekaka „Extr"awurst"; kar je ta reč med klobasami, to smo bili mi med narodi. Vsi narodi, ki jim gre za obstanek, se bojujejo vedno složno zoper vnanjega sovražnika; veljalo je pravilo: »Skupno udarimo!" Pa ne le ti narodiči, marveč tudi agresivni narodi, kakor Nemci in Italijani nastopajo složno proti nam; samo mi Slovenci smo morali biti v izjemo, le mi smo bili tako iznajdljivi, da smo bili v tem pogledu nekak »extra", dasi smo spričo svoje slabosti sloge najbolj potrebovali.
Bratje slovenski smo se prepirali, Nemci so naše zemlje kolonizirali. Mi smo se med sabo klali, Nemci so se pri tem radovali."
Druga krepka beseda. »Mi Slovenci smo bili edini narod brez narodnega programa. Vsaka stranka sije ustvarila svoj narodni programček in tako smo tavali po temi, ker nismo imeli luči, capali seinter-tja, ker nismo poznali cilja. No slednjič smo se streznili. Mi, ki smo bili doslej slovenci smo postali Slovenci: postavili smo si cilj in obenem začrtali pot, po kateri nam treba hoditi, da pridemo do cilja."
Tretja beseda je padla, ko se je pridružil tržaški Italijan. Tožil je, da Slovenci preveč zahtevamo. »Saj bi lahko dobili narodno avtonomijo v mejah obstoječih pokrajin. Vaše želje po združenju gredo predaleč." Našinec mu je zabrusil: »Veste kaj, to
smo se rni od vas Lahov naučili. Vi ste pred nami razglasili načelo o narodni državi; no, mi samo le sledimo." —
Morda bo zanimalo brate v središču naše zemlje, kako sodijo splošno vsi Tržačani v kranjskem de-želnem glavarju in njega pristaših. Glede na dr. Šusteršiča živi ves Trst v prepričanju, da sloni vse njegovo protislovensko delo na brezznačajnosti najnižje vrste, da dela vse »mala fide" in' tako tudi nekateri njegovi pristaši, večina pa se ravna po prepričanju. Naši ljudje pravijo: Skušnje se jim hoče." Da bi gospodje n. pr. iz Dolenjske preživeli tri leta vojske v Trstu z vsemi strahovi v dnevnem stradanju, bi ne bili Šustercijanci; da bi le naše gorje poskusili ali vsaj si od bližje ogledali, bi v hipu zapustili izdajalskega voditelja." Tako sodi preprost človek in sklepa logično: »Edino zdravilo za Susteršičeve pristaše bi bile take rekvizicije, ki bi imele za posledice malce — stradanja; potem bi bil susteršič zares — sam."
Pismo iz Slovenske Štajerske!
SHOD PRI SV. EMI PRI PRISTAVI.
Za nedeljo dne 14. aprila t. 1. je bil prepovedan. Veličastno bi bilo zborovanje ob tako sila ogromni množici ljudstva, zborovalci so prišli iz vseh sosednjih župnij. Ko je došla tik pred zborovanjem brzojavna prepoved shoda, se je shod vršil po § 2. Seveda ni mogla v prostore niti tretjina zborovalcev, ki so pa ostali zunaj ves čas zborovanja, zlasti mnogo številne žene in dekleta so vztrajale do konca. Pa tudi zunaj pred zborovalno sobo so imeli svoje pomenljivo zborovanje. Kako je prišlo do tega ? V zborovalne prostore sta se po vsej sili nalašč vrinila dva najhujša Štajercijanca Zupančeva agenta iz Pristave in Roginče, znani Otorepec po domače Jako-pečov Peperl, ki je že poprej grozil shodu, zlasti poslancu' dr. Jankoviču.
Med tem se je v zborovalni sobi mirno vršil shod. Poslanec dr. Jankovič je govoril o vseh, zlasti danes pomembnih in važnih zadevah. Navdušeno pritrjevanje pa tudi silno ogorčenje mož zborovalcev je pričalo, da jim je govoril do srca, da umevajo vso resnobo sedanjega časa, in da jo britko občutijo, pred vsem v raznih nasilnih in krivičnih rekvizicijah, v zatiranju naših narodnih pravic in zahtev, — v preganjanju našega ljudstva tekom vojne. Kot vpliva hladilni balzam na človeka, kot rešitev iz vseh teh grozot in krivic le trdno prepričanje in upanje na bodočo svobodno, samoupravno jugoslovansko državo-habsburško.
Župnik B o s i n a kot častni občan mnogih občin je utemeljil in predlagal resolucije:
Enoglasno in navšeno je sprejel zbor deklaracijo Jugoslovanskega kluba, zaupa zlasti dr. Korošcu kot voditelju in prejšnjemu poslancu okraja; je protestiral zoper nameravani krivični vinski davek; je zahteval z vso odločnostjo omejitev sedanjih nasilnih rekvi-čicij, in je izrekel željo po skorajšnjem, častnem, sporazumnem miru, v smislu izjav cesarja Karola I., ki ga je zbor pozdravil z navdušenimi živijo klici.
S trdnim prepričanjem, da bo res nastopil enkrat tudi za slovensko ljudstvo dan svobode in rešitve, se je to važno zborovanje zaključilo.
Narodno
gospodarstvo.
NARODNOGOSP DARSKE DROBTINE. XV.
M. H. — Delavska in enaka narodnogospodarska prašanju nastajajo tam, kjer se stikajo narodnogospodarski ekstremi, kakor se pojavljajo verska in Inaka kulturna vprašanja le tam, kjer se razvija več ,istveno različnih verskih naziranj. Zdi se mi namreč unestno in koristno, da se zavedamo, cia narodnogospodarska in kulturna vprašanja na ozemlju bodoče lugoslavije liso izvirni pojavi. Zanesla jih je k nam cultura iz mrzlega severa, kakor toliko enakih kul-urnih pridobitev dvomljive vrednosti. Širša masa mšega naroda pa jih je sprejela z isto odbijajočo iladnostjo, kakor vsa druga nasilja gospodujočih.
Le oglejmo si stavke in enake gospodarske krize adnjih desetletij, recimo v Vevčah, v tobačni tovarni, ia Jesenicah, na železnicah. Kjer ni naroclov prve u druge vrste, daje gospodarsko izrabljanjo povod akim krizam. Pri nas je šlo po večini za narodno zatiranje po tujih uradnikih in tujih podjetnikih. To lejstvo nas lahko navdaja z zadoščenjem, da so na-■odi bodoče Jugoslavije telesno in moralno usposob-jeni, da se prilagode z dušo in srcem načelom )ratstva in pravice, ki naj zavladata narodom.
Trditve, da bodo narodnogospodarska in verska msprotja vedno obstala, so znak, da živimo in mi-ilimo pod vplivom tujstva. Tako trdijo le oni, ki nislijo, da so narodi tu radi njih, da se morajo na-odi podvreči njih bolehnim, domišljavim idejam. sTarod si bo prosto volil pot kulturnega napredka, ljegovi voditelji bodo pa izvrševatelji njegove in ne astne volje. Voditelj, ki zanemarja voljo naroda z astno voljo, bo — kakor si tu pri nas vsakdo lahko ia lastne oči prepriča — kmalu osamljen. Pravica je e ena in bratstvo ni fraza. Zato pa morajo biti tam, cjer bosta vladala pravica in bratstvo, izključena larodnogospodarska in verska nasprotja.
Neopravičene se mi zde tudi trditve, da nimamo jrihodnjosti, ker nimamo razvite industrije. Mar res nali, agrarni narodi ne morejo biti srečni? Mar vodi es edino le industrija do blagostanja in sreče ? /prašajmo zgodovino ! Preteklost naj bo merilo za irihodnjost, drugega merila nimamo. Zgodovina kaže, la je sledila veleindustriji in velekapitalu vedno >ropast. Uredimo si torej agrarno našo agrarno do-novino! S tem podaljšamo le življenje našemu na-odu. Lepše se bomo razvijali kot narod, če sina-ramo industrijo le za potrebno zlo. Največ poezije n sreče je gotovo v poljedeljstvu.
Teh par besed sem bil dolžan tistim, ki se niti i duhu ne morejo otresti idej preteklosti in sedan-osti in se niti v duhu ne morejo prilagoditi resnič-lim potrebam našega naroda.
Kras.
SESTAVA TAL; PODNEBJE.
Š. — Sestava apnenca ni povsod enaka, včasih raa več redilnih snovi, včasih manj, ena lastnost )a igra vedno veliko vlogo: apnenec ne zapusti no->enih preperevajočih ostankov. Druga lastnost je ta, la voda apnenec razje in da jo ta propušča; znatno je pomanjkanje dolin s tekočo vodo. Kamenje odo vsrka, ta pada do neprodirnih plasti in se spo-i spodaj v mogočne potoke in reke, ki prihajajo včasih nenadoma na dan, včasih šele ob morju. Raz-)fke in špranje postajajo vedno večje, nastanejo •ele podzemske votline in jame. Včasih se streha ake kotline vsled nadaljnega delovanja vode udre n podzemeljska reka teče naenkrat po zemlji. Tako eko reke enkrat zgoraj enkrat spodaj. Večkrat pa eče reka že preje zunaj po neprodirni plasti, pride lo propuščajočega apnenca in izgine v njem. Vot-ine, kjer voda izgine, imenujemo ponore, potoke in •eke pa ponornice. Zgledov je dosti pri nas doma: teka izgine v škocijanskih jamah in pride najbrže ;opet na dan pri Devinu kot Timav; Pivka-Unec-jjubljanica; v Hercegovini Mužica na Gackem polju - Fatuica na polju istega imena — Trebinjčica v ^opovein polju, morebiti je tudi Ombla pri Dubrov-liku voda Trebinjčice. Torej večkrat premalo vode ia površju in veliko pod zemljo.
Ker se vsled pronicanja in razjedanja vode :emlja usede, nastane cela vrsta lijakom ali skledam »odobnih udrtin, imenovanih doline, od najmanjše iblike do velike razsežnosti. Med njimi opazimo ostre ;rebene, tako da so celo te prostrane planote pri-nerjali kozavemu obrazu. Rodovitno zemljo, kolikor e pač rodovitna, je voda vzela seboj in jo odložila ia dnu lijaka; tam doli imamo večkrat edine točke, cjer je možno kaj pridelati, vse drugo je kljub zu-lanji raznoličnosti pusto in prazno, brez kulture.
Ko se je gorovje gubalo, so nastale večje po-lolgovate udrtine med posameznimi vrstami, polja, kakovost apneniške okolice jih seveda lahko razširi. )osti imajo rodovitne zemlje, dosti vode. Voda od-laja skozi ponore na dnu ali ob straneh. Ce se ti amašijo, voda ne more hitro odtekati, v poljih na-itane jezero, ki pa polagoma le izteče. Jezero pa mstane tudi, če sega dno polja pod črto talne vode. Talna voda se dvigne zlasti pozimi in pomladi, ko ;elo dežuje in se sneg topi; če se umakne, se unevno umakne tudi jezero. Primerjaj naše Cerk-liško jezero. Nekatera polja so zelo dolga, Livansko ' Bosni naprimer 60 kilometrov. Včasih jih lahko zsušimo; dokler ni odvajanje vode utrjeno, se more 'ršiti promet le ob straneh.
Značilno za Kras je iz imenovanih vzrokov tole lejstvo: Kjerkoli hočemo potovati do morja, nam je reba iti le doli, če pa hočemo na Krasu iz doline tli polja priti do morja, moramo hoditi gori in doli. 'romet je s tem seveda zelo otežkočen.
Če je bil gozd ali drugo rastlinstvo na nerodovitni iraški površini enkrat uničen in ne skrbimo za hitro ladomestilo, se zrahljana tla zdrobijo, jesenski in pomladanski nalivi odplavijo tenko, malo prsteno vriino »last na dno, pridejo jim na pomoč še suhi viharji, >urje pozimi. Ostanejo pusta neproduktivna tla, kar e bilo rodovitne zemlje, je kmalu izginila. Omeniti loramo, da v kraških deželah dežuje le v pozni je-eni in pozimi, a takrat toliko in s tako silo, da vzame ečkrat še tisto bore dobre zemlje seboj, kar je je še 'stalo, da dež torej več škoduje kakor koristi. Nova >'st nastane že tem težje, ker so tudi oni ostanki prti, kar jih še ni izginilo, vsled pomanjkanja vode •resuhi, da bi omogočili novo plast rastlinstva. Samo • je gladina talne vode relativno višja, se ti znaki (rasa ne javljajo v tako strašnih posledicah. S pada-jem vode talnice se pomnoži pomanjkanje rastlinja, množi se število dolin in podzemskih jam, skale ^pokajo čimdalje bolj, samo goli grebeni se dvigajo ! skalne puščave.
Omenili smo že, da se nabira boljša zemlja na dnu takih dolin in kadunj, tudi ob straneh, včasih več metrov na debelo. Italijani so jo imenovali -»terra rossa", torej rleča zemlja. Ni sicer to prst najboljše kakovosti za poljedelstvo ; ima pa več drugin dobrih lastnosti, zlast eno, ki ie za suhe kraške pokrajine posebne važnosti: drži vodo in je ne da zlepa naprej, Samo ta rdeča prst tvori res pravo poljedelsko zemljo. O postanku te prsti so si učenjaki zelo v laseh, kakor o kraških pojavih sploh. Marsikdo bo drugega mnenja kakor smo mi, vpoštev pride nazadnje pa povsod le eno: nerodovtiost je tu, pomislimo, kako jo bomo odstranili.
Take so tri četrtine kraškega ozemlja. Ostala četrtina obstoji iz tvorb, ki ne pomagajo pri sestavi Krasa samega. Najbolj razširjen je lahko prepere-vajoč peščenec s primesjo opoke; nahaja se v ozkih progah med apneniško kredo, tvori mastno ali ilovnato prst in je zelo rodoviten. Nepropustljiva podlaga obdrži padavino gornjim plastem, korenine se hitrejše in močnejše tvorijo, sploh so pogoji kulture ugodnejši. Z nevarnostjo odplave moramo računati tudi tu, če ni zadosti debele plasti rastlinstva. Velika razlika toplote med dnevom in nočjo, močne plohe v omenjenem času, lahko preperevanje in pa viharji burje tvarino večkrat razdenejo in odnesejo, a ohrani se v nižinah, kot rodovitna prst. Dobro zemljo za vrtove in pašo daje tudi opoka, nahajajoča se poleg apnenca. Opoka je za vodo popolnoma nepropustljiva in torej edini vir studenca tuui v času suše. Včasih je ta lastnost kajpak v kvar, velik del najrodovitnejše zemlje je pokrit z močvirjem, a to so vendar le izjeme.
Vedno bolj in bolj vidimo, da nimamo pripisovati žalostnih pojavov v kraškem ozemlju enemu samemu vzroku, temveč sodelovanju več naravnih in gospodarskih vzrokov. Brez nasilnega iztrebljenja gozda bi apnenec ne bil tako raztrgan in razpokan in voda bi ne bila mogla pasti v tako globino. Voda talnica bi stala večkrat veliko višje; vodovje, tekoče po zemlji, bi se ne ogibalo popolnoma pasu krede in bi ne bilo omejeno na peščenec in opoko; vse to bi pospeševalo možnest boljšega in močnejšega rastlinstva. Potem bi pa tudi podnebje ne moglo tako uničujoče vplivati na tla in na vegetacijo; kajti tla, zavarovana po plasti močnejšega rastlinstva, bi ne izzivala vetrov, ploh in izpremembe toplote tako kot jo sedaj, vegetacija bi se vsem tem sovražnikom uspešneje upirala. Podnebje bi bilo bolj enotno, nasprotstva ne tako hudo izražena kot so sedaj: posledica iztrebljenja gozda, pornnožitve kraških pojavov in pa padanja vode talnice.
Podnebje našega Krasa je nekaj posebnega, ob obali je sredozemsko s toplo zimo in vročim poletjem. Tudi padavina je zelo različna. Poprečr.a letna temperatura za Postojno n. pr. znaša 870 C, za Mali J Lošmj pa 15 40 C. Velikanska razlika! Dočim dežuje v Rovinju vsako leto — poprečno 1851—1900 — samo 74 cm, dežuje ob Snežniku nad 3 m, v Dalmaciji čisto doli na jugu pa 4 do 5 m. Splošno je padavina zelo zadovoljiva, če gledamo samo na absolutne številke, v Trstu n. pr. 103 cm, v Gorici 164, v Ljubljani 140 v Dubrovniku 150 cm itd. Saj zadostuje v naših krajih za poljedelstvo padavina 60 cm, a o pravem času, v gospodarskem oziru ne gledamo na množino, temveč na razdelitev po posameznih mesecih in na druge činitelje. Vemo že, da je razdelitev na Krasu neugodna, ker se osredotoči padavina pod vplivom široka na meseca oktober in november ter na prvo pomlad, torej na čas, ko je žetev že končana ali pa setev še ni v zemlji. Poleti je pa uspeh dela odvisen od slučajnega dežja, ki le prepogosto izostane ali pa se javlja kot ploha ali toča. V južni Dalmaciji pade julija samo 2—3o/° vsega dežja, v južni Istri 5—6 v Gorici 8 itd. Vroče poletje je brez oblakov, ob obali je vreme jasnejše hot marsikje v lepi solnčni Italiji. Temu primerne so tudi izredne temperature, take, kakor jih imajo komaj tropične pokrajine, do 70°. Kaj je to, si niti predstavljati ne moremo. Izhlapevanje je zato velikansko in vpliv padavine tudi tam majhen, kjer ta ne izgine v izsušenih tleh. Južna Istra n. pr. poleti lahko več vode izhlapi kakor je sploh pade, tudi če je ilovnata plat za vodo nepropustljiva. Celo iz razpoklin kamenja zrak vodo izsesa. Rose ni, ker je ponočno izhlapevanje preveliko, oblaki izginejo, ko se približajo razgreti zemlji.
Brezmejna je torej suša na Krasu, domačini pravijo, da poleti večkrat ni niti dosti vode za eno samo solzo. Slučajna poletna ploha pa rodi dalmatinski izrek: »Poletje nas požge ali pa nas utopi". Niti množina jesenskega dežja ne more odpomcči pomanjkanju vode in celo pozimi je zemlja večkrat še tako suha, da ne preostaja nobene vode za kulturo. Da je suša še večja, pomaga tudi burja, oni tako suhi veter, ki se pojavlja zmiraj, posebno pa še pozimi. Ob gornji Adriji je trikrat tako pogosta kakor toplomokri, oblake in dež prinašujoči široko. Burja^ ogroža kulture, ker je premočna in predolgotrajna. Še druga nevarnost za celi Kras so pa pogoste nenadne izpremenjave toplote; one napravijo sliko Krasa še žalostnejšo.
Kultura.
KREKOV SPOMENIK.
Odbor za Krekov spomenik je razpisal natečaj za Krekov spomenik, ki naj bi ital na Pogačarjevem trgu, iz katerega bodo izginile vse stojnice branjevk in se bo primerno preuredil. V časopisju je bilo več različnih mnenj glede prostora. Veseli smo, da se javnost tako zanima za to umetniško vprašanje, o katerem razpravljajo tudi preprosti ljudje, pač dokaz, da hoče tudi preprost človek nekaj lepega in primernega. Odbor je gotovo imel utemeljene razloge za Pogačaijer trg in jih bo gotovo tudi javnosti povedal. Rok za osnutke poteče šele koncem oktobra, spomenik pa naj se postavi potem v dveh letih, #	zato morda zadnja beseda še ni izrečena in
zato lahko prinašamo še druge nasvet®, V spodaj natiskanem dopisu pa je par mi*li, ki nas silijo, da bomo v prihodnjih številkah povedali nekaj o bistvu demolcratizma.
Uredništvo.
M. H. — Tistim, ki bodo določevali prostor za Krekov spomenik prijazen nasvet.
Po regulačnem načrtu in v zmislu sklepa občinskega odbora pride na trg Tabor park. V ta park na j se postavi Krekov spomenik. Ker se bosta načrta za spomenik in za park šele sestavljala, bo tim lažje dosegljivo popolno soglasje med obema.
Nikar ne postavljajte Krekovega spomenika na Pogačarjev trg ali na kako križišče cest z živahnim prometom. Krek se ni rad kazal in iskal javnosti. Krek je ljubil naravo, zelenje, cvetje; zato naj se postavi njegov spomenik v park med zelenje in cvetje.
Park Tabor bi bil za Krekov spomenik tudi zato še posebno primeren, ker je v njegovi bližini Krekov Dom, edina stalna in mirna točka v življenju tega velikega, nemirnega duha. Tako bi bili združeni Krekov spomenik, Krekov muzej in Krekov Dom, kjer je tolikrat in tako živo sanjal veliki Krek o
bodočnosti Slovanstvn in o samostojnosti Jugoslavije.
*
Veliko pišemo in govorimo o demolfratizmu, delamo pa dosledno še vedno v duhu preteklosti. Način, kako se je izbiral načrt za Krekov nagrobni spomenik, ni prav nič demokratičen. Preveč me spo rainja na tiste čase, ko je načeloval še nekdo naši stranki, ki je odločil člane odbora, sklical odbor, povedai odboru svoje nespremenljivo mnenje in zadeva jd bila v vseh instancah končana. Njegov časopis pa je poročal: „Narod je odločil"...
Ne očitam nikomur ničesar. Marsikomu ne bo lehko prilagoditi se novim razmeram. Izginiti pa mora enak način uveljavljenja ljudske volje. Voditelji, načelniki, odborniki, zaupniki in drugi taki dostojanstveniki so edinole mandatarji ljudstva in najmanj poklicani, da uveljavljajo svoje lastne nazore. Če stoji slučajno slavni deželni odbor na nasprotnem stališču, je to le žalostna prikazen svetovne vojske, ki bo pa izginila kakor pozni pomladni sneg, ko zapililja gorka sapica ljudske svobode ...
Krekove ideje so skupna last naroda, tudi zadeva njegovega spomenika mora ostati skupna last. Poklican je vsakdo, da izrazi svoje mnenje.
Izbiranje načrta za Krekov nagrobni spomenik si mislim takole: Odbor, kije določil rok za predložitev načrtov, naj bi javno razstavil po vposlanih načrtih izdelane modele in opozoril javnost na to razstavo. Časopisi naj bi o modelih otvorili debato. Končno odločitev na podlagi podanega materijala bi imel odbor. Razstavljeni modeli naj bi se končno izročili Krekovemu muzeju.
Odbor naj razmišlja, jeli še umestno, da se zainteresira javnost za Krekov nagrobni spomenik. Vsekako naj se pa zgodi, kar se je pri nagrobnem spomeniku opustilo, pri spomeniku v mestu. Načrt in prostor naj se spravita v javno debato, kajti: »Narodje odločil *, ne sme več ostati fraza, marveč mora postati dejstvo.
KREKOVA AKADEMIJA — DRUGIČ IN TRETJIČ.
V	nedeljo, 21. t. m. se je Krekova akademija v prvič ponovila. Slavnostni govornik, pisatelj F. S. Finžgar je v umetno dovršenem govoru označil osebo, značaj in delo rajnega Janeza Kreka. Povdarjal je v njem duhovnika, ki je zidal ves svoj sestav na temelj krščanskega svetovnega naziranja, povdarjal njegovo radikalno slovansko zavednost in njegovo nad vse značilno demokratičnost. Kot krščanski demokrat si je ustvaril to le definicijo za politiko: „Po(litika je skrbzajavniblagor."
S tem geslom je začel delo v domovini. Zastavil je svoje moči v delo zadružništva, ki je Arhimedova točka vsega slovenstva. Toda njemu ni bilo dovolj, da je organiziral le brate ene družine, njegov pogled je segal dalje proti jugu k Hrvatom in Srbom, katere je zbiral skupno s slovenskimi akademiki »na univerzi" pri Sv. Joštu in jim izkušal vdahniti svojo zadružno misel.
Delal je in delal in ko je videl, da so srca pripravljena, nam je pokazal cilj, ki smo ga prej kot v temi tipali, pokazal nam je Jugoslavijo kot Mojzes Judom obljubljeno deželo. Mi pa verujemo vanjo z močno vero naroda, ki predre, kar je umetno ločenega, zato mislimo vedno na Krekovo oporoko: „Vi vsi, ki ste seme izkrvavelega naroda ... in naše geslo je: »Jugoslavija — ali smrt!" Finžgarjev govor so spremljala in zaključila viharna odobravanja.
Zborove točke so bile kakor pri prvem koncertu za nas, ki mnogokrat nečemo biti ponižni, nedosegljive v interpretaciji in harmoniji. Reči moramo, da je Ljubljana s temi koncerti doživela nekaj posebnega — velik kulturni dogodek, ki se ga bomo spominjali dolgo, dolgo.
V	torek se je koncert ponovil v tretjič brez slavnostnega govors. Ta večer je Gregorčičevo „V pepel-nični noči" dovršeno deklamiral nadučitelj Rape. — Kakor se sliši, namerava Matica koncert še enkrat ponoviti za širše sloje po znižani ceni. Naj te misli nikar ne opustil Naj tudi preprosto ljudstvo sliši naših gor odmev in ljubi naših pesmi glas, K.
Poziv somišljenikom!
S. L. S., ki se je na zboru zaupnikov dne 27: decembra 1917 potrdila, hoče z vsemi močmi delati za vsestranski napredek slovenskega naroda v verskem, narodnem in gospodarskem oziru.
Za to delo pa neobhodno potrebuje lastne pisarne, ki naj bo njena centrala. Nemudoma se mora napraviti statistika somišljenikov, uravnati organizacije, dobiti pregled potreb posameznih krajev. Somišljeniki žele večkrat zaupnih pojasnil v političnih, kulturnih in gospodarskih zadevah. Vse to bi bilo delo dobre pisarne.
Za pisarno pa je poleg drugega treba izkušenega tajnika, ki naj posvečuje ves svoj čas in svojo dušno moč stranki. Seveda pa mu je treba zagotoviti življenje in obstanek, da se bo lahko z vsem srcem žrtvoval le temu delu.
Tako dobro pisarno hočemo takoj ustanoviti. Zanjo potrebna gmotna sredstva pa nameramo nabirati potom strankinega sklada, v kateri naj vsak strankar prispeva svoj dar.
V	ta namen se obračamo do vseh naših denarnih zavodov, naših zadrug in vsakega somišljenika s prošnjo, naj se spomni sklada, ki bodi naša častna zadeva. Kdor stranko ljubi, naj jo ljubi ne samo z besedo, ampak tudi v dejanju.
V	Ljubljani bomo pobirali mesečno na polo, po deželi pa bodo prevzeli to delo krajevni odbori, ko se ustanovijo. Dotlej pa naj tudi dežela pošilja naravnost v Ljubljani, na naslov: Sklad S. L. S. v Ljubljani
Ljubljana, 20. aprila 1918.
Načelstvo S. L. S.
Slovenci, Slovenke!
Nepopisno je gorje, katero je sedanja vojska prizadejala našim goriškim rojakom! Malo je dežela, ki bi bile v vojski toliko trpele, kakor ta našemu srcu najbližje stoječi del slovenske domovine! Sovražnik je že zdavnaj moral zapustiti deželo in goriški rojaki se polagoma vračajo iz begunstva v svojo domačijo. Z vročim hrepenenjem so pričakovali ta
srečni čas vrnitve. Toda doma jih čaka žalost, razočaranje, obup! Domovja so jim porušena, cvetoča polja, rodovitni vinogradi in travniki opustošenj, go* zdovi uničeni, vse poljedeljsko in drugo orodje ter oprava uničena ali ugrabljena. Nimajo živil, nimajo orodja, nimajo vprege, nimajo strehe ali — zemlja kriči po obdelovanju. Toda kako naj delajo praznih rok!
Pomaga naj vlada, kakor je njena dolžnost! Ta pa dela tako počasi in nezadostno, da vračajoči se begunci obupavajo. Utegne se zato zgoditi, da začno razprodajati svoja zemljišča tujcem.
Slovenci! Naša dolžnost je, da takoj pomagamo in Goriško ohranimo svojemu narodu!
V pomoč Goriški se je osnoval
„ KRANJSKI POMOŽNI ODBOR ZA OBNOVITEV GORIŠKE" s sedežem v Ljubljani, ki si je svoje delovanje razdelil v tri odseke: a) kmetijski, b) stavbni, c) finančni odsek.
Za danes stopa pred slovensko javnost »Kme-tijski odsek" z nujno prošnjo:
Darujte kmetijsko orodje, pa tudi pri stavbnem delu in v gospodinjstvu potrebno orodje in opravo! Marsikje imajo tega orodja več, nego ga doma rabijo. Kdor more, naj to daruje, tudi če je že nekoliko poškodovano. Odbor bo že poskrbal, da se tako popravi. Kdor pa ne more podariti orodja, naj ga pa da na razpolago za primerno ceno, ki naj vpošteva. dobrodelni namen odbora.
Kdor ne more darovati orodja, naj daruje v denarju, da se omogoči oddaja nakupljenega orodja po znižani ceni.
Razdelitev nabranih predmetov se je poverila .Goriški zvezi gospodarskih zadrug in društev v Gorici", ki bo v tem oziru postopala dogovorno z vsemi gospodarskimi organizacijami na Goriškem.
Po možnosti naj se darujejo ali ponudijo v nakup sledeči predmeti: razni lahki plugi, lahke brane, rovnice, različne motike, krampi, lopate, grablje, vile, kose, srpi, osle in klepalci, sekire, žage, vejniki, krivci, škarje za drevje in trte, škafi, golide, polovnjaki, kadi in druga vinska posoda, kletarsko orodje, gospodinjske potrebščine in sploh vse, kar se da rabiti v kmetijskih gospodarstvih.
Slovenci! Slovenke! Velika so bremena, ki nam jih nalaga današnji čas, vendar naj se nihče ne odtegne delu za pomoč težko preizkušeni solnčni Goriški, ki je pretrpela svoje gorje za nas I Zlasti nujno prosimo, da se zavzamejo za stvar čč. gg. duhovniki in učitelji, ter župani in občinski predstojniki, ki naj blagovolijo v svojem okolišu organizirati zbiranje in odpošiljanje darov.
Orodje naj se pošilja na naslov: Gospodarska žveza v Ljubljani.
Denar naj se pošilja z označbo: »Za Goriško" na naslov: Zadružna zveza v Ljubljani.
Ljubljana, 15. aprila 1918. C. kr. kmetijska družba za Kranjsko, Gospodarska zveza Ljubljana, Zadružna zveza v Ljubljani, Zveza sloven. zadrug Ljubljana, Zadružna zveza v Celju, Zadružna centrala Ljubljana, Goriška zveza gospodarskih zadrug v Gorici, Goriško kmetijsko društvo v Goric?.
Politika.
O miru je celo sanjati težko, gola resničnost bo še dolgo samo krvava vojska, ker .... meč naj gospodari! Nasprotniki Nemčije so tudi prevzeli to geslo in njihovi voditelji se trudijo, da zberejo in združijo zlepa ali zgrda vse ostale narode in naro-diče na svojo stran. Kakor kaže bo cela Amerika proti Nemčiji, pritiskajo tudi na Holandsko, ki je sedaj v resnem sporu z Nemčijo, Rusija se je vnovič začela oboroževati, pa tudi okupirani kraji niso prav zadovoljni. Ukrajinska vlada nikakor noče Rumunom priznati od Nemčije obljubljene Besarabije, nezadovoljna pa je tudi zaveznica Bolgarska, ker ji Nemčija prigovarja, naj kos svoje zemlje odstopi Turčiji. Kakor se vidi, zmaga orožja ni še zmaga miru.
*
»Zveza z Nemčijo je v nevarnosti", to je sedaj parola vseh avstrijskih nemških meščanskih strank. Ker je cesar odpustil uzernina, je med temi »vele-patnoti" celo pri ustavni in siednji stranki pleme-nitašev .nastala takozvana „Viljemova stranka" in kaj je tem ljudem mar prave ljudske koristi vseh narodov države in njene vladarke družine; oni hočejo, da bodi zveza z Nemčijo tako tesna, da bo avstrijsko nemštvo za večne čase »zavarovano". Uporni plemenitaši in »pogojni patriotje" zahtevajo, da se mora tudi notranja avstrijska politika ravnati po politiki zveze z Nemčijo, ki ima že sedaj po svojih konzulih v naši, še vedno samostojni državi, svojo cenzuro nad slovanskim časopisjem. Nemci zahtevajo najstrožje odredbe proti Čehom in Jugoslovanom, gibanje teh narodov za svobodo naj se za-tre z najhujšimi sredstvi, njihovo časopisje naj se zaduši, shodi prepovedo, uradniki in duhovniki, ki so podpisali deklaracijo, kaznujejo. . .
Zanimivo je gledati ta boj Nemcev proti državi in dinastiji in še bolj zanimivo bo v torek, če se snide državni zbor. Kajti do tedaj ima še minister-ski predsednik čas, da ustreže nemškim »zahtevam". Zastopniki češkega in jugoslovanskega naroda so Seidlerju že naprej povedali, da bi vsako preganjanje naših dveh narodov, — ki sta danes najzahodnejša branika slovanstva v državi, — zadelo na najkrep-kejši odpor. Obstoj parlamenta bi bil v nevarnosti.
*
V naši domovini so se zadnji čas silno pomnožile izjave za majniško deklaracijo. Zlasti sta pomembni izjavi vseh slovenskih duhovnikov na Koroškem in dalmatinskih državnih in deželnih poslancev. Povsod se pripravljajo na proslavo obletnice 30. maja. Če nam bo vlada prepovedala javna zborovanja, bo prav ta prepoved udarila v globino slehernega srca, odkjer bo prišel nezadušljiv klic:
»Jugoslavija — aH smrt!«
Spomnite se invalidov!
Katoliška bukvama v Ljubljani
priporoča književna dela Nove Založbe:
Fran Levstik: Martin Krpan.
S 13 risbami Hinka Sairakarja.
Ivan Cankar: Podobe iz sanj.
Jože Debevec: Vzori in boji.
«a«MtMHra**s
EojrArV-orff

tozerve: nad K 1,(
Centrala:
Trst.
Podružnica:
Dubrovnik — Dunaj Kotor ~ MetkovIS Opatija — Spijat Slkanlk - Zader
SrzcjaTHi naslov: JADRANSKA Telefon štev. 257.
SPREJEMA: Vioge na knjižice in jih obrestuje po čistih 4 J6 Vloge na tekoči in .žiro račun proti najugodnejšemu ob-restovanju. Dviga se lahko vsak dan brez ozira na moratorij. Rentni davek plača banka iz svojega.
KUPUJE LN PRODAJA: Devize, valute, vrednostne papirje itd,
in srečke c. kr. razredne loterije.
ESKONTIRA: Menice, devize, vrednostne papirje itd.
IZDAJA: Čeke. nakaznice in akreditive na vsa tu- in inozemska mesta.
DAJE PREDUJME: na blago, ležeče v javnih skladiščili. PREVZEMA i Borzna naročila in jih izvršuje liajkulantneje.
Prva slovita tovarna
! začne z zopetno pro-j dajo svojih slovanskih ! igralnih kart. Vsa vpra-s sanja in korespodenca
na
v Ljubljani
obrestuj« hranilna
vloga po čistih
bres ©dbtfttea
rentnega sfa^fca
4' 0
Rezervni zaklad nad K 1,000000. Ustanovljena leta 1181
——■^
Priporočamo tvrdko
Jos. Petelinca
v Ljubljani.
Tovarniška zaloga šivalnih strojev, njih posameznih delov, igel in olja, ter potrebščin za ši-in druzega galantarij-skega blaga.
Šivalni stroji raznih sistemov in oprem na razpolago, še garantirano staro blago.
St. Petra nasip 7. blizn frančiškanskega mostu, levo ob rodi, 3. hiša.
■ skeg;
ro ob Todi, 3. hiša. ■
mmmmmm^r
Kislo vodo
in vino
razpoSilla
A. OSET,
GuStanJ — Koroško.
Kupim steklenice In zamaike*
Nadomesti Ino
toaletno mil
parfumirano, v elegantnih kartonih, fino opremljeno.
resšsžr. »adru^a z »mejeno zavezo.
mi zaključki
m
a. Najem_______
čakati in vabila za shode in ve »ešice
Najmodernejša uredba za tiskanje listov, knjig, brošur, muzlkalljj Itd.
Sfereotipija-Litografija
PoljadeSski stroji In orodje.:
Ročni mlini za zdrob iti moko
1 vrsta kron 155.
ilu. 2 vrsta
115.
iiuutrtnuuiii
I
M U rn 40 lil.
j t n wfnnnnpn iiihuhhii
Trgovci večji popust!
Dofriva se pri tvrdki
v	f •
PrSbiišna teža 15 kg.
Miin se razpošilja (proti plačilu v naprej ali pa poštnem povzetju) opremljen z zamahni m kolesom in lakiranim vsipalnikom. Cena je m!š-nsj - S« sker, za mlin reajbeijše vrsta K 155" — za mlin nekoliko i-vaani trpežne vrsto K 11S,-brez odbSSka v tovarni. Zaboj in poštnina računi »e posebej za lastno ceno. Mlin najboljše vrste izdelan je iz najtrpežnejšifa aaterijafa ia se za kvaliteto, da naročnik prejme nepokvarjen mlia —
iflmči. Mni rnrni mlin i./m.li*n nciKn.ts. MnU
Znamka: „OAVOR"
ii iin
Sv. Petra cesta štev. 26.
N
i
H •
mm
jamči. Moj ročni mlin izmelje najbnejš« mnka. Stroj se naroča pri tvrdki:
D. Slucin, Dunaf 18. Bez.
Hoimegasse 4.
(Dopisuje se slovensko).
Polje deSski stroji in orodje.
Mlekarska Zveza
kupi po nalvltll dovoljeni ceni vsako množino mleka pod najugodnejšimi dobavnimi pogoji.
Dalje ima Mlekarska zvez«, v zalogi vse mlekarske potrebščine, kakor tudi različne mlekarske Izdelke, zlasti r*sne trste sirm pe primerni etri.
i
i
— regfsirevana ssaeSfisgsai 2t »sneženo zavese.
Stalna zaloga poljedelskih strojev:
«*t«rj«v, aalatilaic, viteljev, ilamore/alc, reporezaic, bra»i>arilnikev, plugov, bran, #isUlaik+Y iti
metalk gfttjH, kelamjalaega s p. ^»eerijskeg* bia#a ter poijmkih pridelkov.
Zaloga:
travaik ia 4etal£aiJt gčifteii, |»«ssse. kareoja, rapt. ——
psžsteega #«asa¥»ga in ogrskega viaa, žganja itd.
ItagtKa izidavalaiea in prekajevaiaiea klobas. Lastna zeljaraa.
taUiateg:	—	«aiNit:	l««tN$«r(	»*sin»e«. -- Tisk: Učiteljske tiskarne v Ljubljani.