Vila
(Ceška narodna pripovedka Božene Nemčeve; poslov. Iv. T.)
Betuska je bila mlada in zala deklica; nje mati je bila vdova, ter nij imela nič razven siromašne kdčice in dveh koz; a poleg vsega tega je bila Be-tuška vendar zuiirom vesela in zadovoljna. — Počenši od rane pomladi do pozne jeseni je pasla materini dve kozi v bližajem brezfku (brezovji). — Kedar koli je šla Betuška zjutraj s kozama Ha pašo, vteknila jej je inati v torbico kos kruha in vreteno, rekoč: ,,gledaj Betuška, da z večera prineseš polno vreteno dom<5v!" A Betuška preslice uij imela, zato jej je rnati predivo vselej okolo glave omotala. Potem Betuška vzame torbico, in hajdi za kozama, veselo si prepevaje do bližnjega brezika. — Kozi, v gozd dospevši, začneta se pasti, a Betuška sede v hlad pod košato drevo, ter jarne presti; z levo roko si vleče prediFO z glape, a z desno derži vretence, ki je veselo sverčalo po zemlji.
Tako sedeč poje vesele pesence, da se daleč po gozdu razlega. Opazivši na solnci, da je uže poludne, odloži takdj vrefceace, pokliče niaterini kozi k sebi, ter vsakej pomoli košček kruha, da bi se zabavljali ter nikamor ae odšli, ker ona se odpravlja v gozd, iskat si malo jagod ali kacega druzega ovočja, ki je ob tem času bilo uže dozorelo. To, kar je našla, bila je potein nje slaščica h kruhu. Ko je bila s kosilcem gotova, veselo je poskočila, roki dela križem ter prepevaje začela plesati. — Solnce je bilo videti, kakor da se jej skrozi zeleno listje košatega drevesa smeje, a kozi sta legli pokraj nje v mehko travo, misleč si: ,,kako veselo pastirico imamo!"
Ko se Betuaka napleše, jame zopet pridno presti do večera; a na vecer domdv prišedši nij bilo inateri uikoli treba liudovati se na Betuško, kajti vreteno je bilo vselej poluo.
— 134 -
Necega dne, ko se Betuška po starej na>adi baš o poludne po siromašnem občdu zopet pripravlja na ples, prikaže se jej prekrasna gospa. Obleko je imela belo, kakor sneg, a tenko in prozorno, kakor pajčevina. Od glave do pasii so jej viseli dolgi zlati lasje, a na glavi je nosila prelep venec gozdnega cvetja. — Betuška se te prikazni zel<5 prestraši. — Gospa se jej sladko nasmehne ter prijazno reče: ,,Betuška, kaj ne, da rada plešeš?"
Betuška sliši, kako jo aeznana gospa lepo terljubeznjivo nagovori, in mine jo takdj ves strah, ter jej odgovori: ,,da, da, plesala bi ves dan!" — „ ,,Pojdi zatorej, da zapleševi skupaj; jazte naučim,"" veli prekrasna gospa, prime Be-tuško za roki ter se zaverti z njo okrog. A jedva sta se začeli kretati, zasliši se jima nad glavo tako prijetna glasba, da je Betuški od radosti serce t persih poskakovalo. Veseli pevci so sedeli po brezovib vejah v černih, modrib in pi-sanih suknjicah. In kaj bi ne! To je bil sbod samih izbranib. pevcev, ki so se na povelje prekrasne gospe taktfj sešli po zelenib vejah. Bili so: slavci, zebe, skorjanci, liščki, zeleni vrabci, drozgi in kos, ki je tudi velik umeteljnik v petji.
Betuški sta lici zažareli, oči so se jej blisketale od veselja, kakor živ ogenj, pozabila je vretena m kdz ter gledala samo prekrasno družico, s katero se je po bliskovo vertčla po zelenej travi. In tako sta plesali od poludne dor do večera, a Betuška nij prestala plesati, niti sta jo nogi boleli! — Zdajci prestane lepa gospa, Betuskina družica, ter v tem hipu tudi glasba umolkne, baš po prigovoru: kakor prišlo, tako prešlo.
Betuška začne razgledavati,  in  evo!  solnce se je uže nagibalo  za gore; stezaje roki nad glavo dotakne se okolo glave ovitega predlva in spomni se vretena,   I ležečega tamkaj v travi, da nij polno. Vzame z glave predivo, dene je z vretenom   I vred v torbico, pokliče kozi ter se napravi dom<5v. A Betuška denes doin6v iddc   ¦ nij prepevala,  kakor je to bila drugekrati njena navada, nego jezila se je, da   I se je dala neznanej gospe prevariti; obetala je tudi ob enem, ako bi se še kedaj ta gospa prikazala,   da je ne bi poslušala. — Kozi,  ki nista slišali za soboj veselega petja, ozlrali sta se ali  za njima  res gre njiju prava pastirica. — Tudi mati se je  čudila, kako  da hčerka denes ne poje, ter je vpraša, ali je morda bolna in  zato ne poje?   ,,Ne, inati, nijsem bolna,  a gerlo mi je  od samega petja uže usebnilo  ter  zato ne pojem," — tako  se  izgovarja Betuška ter odide spravljat vretena in neizpredenega prediva. Vedela je Betuška, da mati preje tak<5j ne izmotava z vretena, zato je botela jutrodaa pribiteti, karje denes zamudila, ter baš zategadelj materi niti besedice ne zine o prekrasnej gospe,  s   I katero je plesala tam v zelenem breziku.                                                                ¦
Druzega dne žene Betuška po starej navadi zopet kozi na pašo, ter idoč poje vesele pesence. V gozd dospevši zaeneta se kozi pasfci, a oua sede pod drevo, vzame vreteno y roko ter prede in poje, kajti o petji gre delo bolje od rok. Poldne je bilo uže blizu. Betuška pomoli kozama po zalogaj kruh.a; odide berzo po jagode ter povemivšisejameobedovatiinseskozama razgovarjati.
,,Oh, moji kozici,  denes vama ne smem plesati,"  govori Betuška,  ko je po obedu iz krila pobirala drobtinice ter je metala na karuenje,  da je ptice pober<5.   ,,A zakaj ae bi smela? zasliši se ljubeznjiv glas, ia v tem bipu stoji   I pred njo zopet ona prekrasna gospa, kakor da je z oblaka padla. Betuška se je   I zdaj še bolj ustraši, nego-li pervič, ter zamiži, samo da je ne bi videla.   A ko ¦ gospa zopet povpraša, kakor poprej, žalostno odgovori Betuška: ,,oprostite, pre- V
— 135 —
krasna gospa, ne morem niti smem z vami plesati, ker zopet ne bi zveršila dela, a mati bi se hudovala nži-me. Denes, prediio solnce zaide, treba da na-domestim, kar sem včeraj zamudfla." — „ ,,Pojdi samo plesat; dokler solnce zalde, najde se tudi pomoč!" " de gosp& in prime Betuško za roki, a pevci po brezovih vejah se zopet oglasč. Plesalki se zavertita v kolo, da je bilo veselje gledati. Krasna gospa je denes plesala še innogolepše, nego li včeraj, a Betuška nij obernila očesa od nje in tako požabila dela ter tudi koz. Zdaj gospa prestane, glasba umolkne, a solnce se je bilo uže nagnilo k zapadu. Betuška vzdigne roki nad giavo, okolo katere je bilo ovito neizpredeno predivo, ter začne milo jo-kati. A krasna gospa jej vzaine z glave neizpredeno predivo, omota ga okolo tenke brezove šibe, vzame vreteno ter stane presti. Vreteno jena zernlji samo sverčalo in rastlo ia rastlo. Predno je solnce padlo za goro, bilo je vse predivo izpredeno, tudi tisto, kar Betuška včeraj nij bila izprela. Potem jej krasna gospa d& polno vreteno in reče: ,,na, motaj a ne mermraj; dobro p<5mni moje besede: m<5taj a ne mermraj." To rekši izgine, kakor da bi se v tla vgreznila.
Betuška je bila zadovoljna ter si mislila: ,,ker je tako poštena, plesati hočem ž njo zopet, ako še kedaj pride."
Denes je Betuška zopet veselo pela, da sta kozi rajši dom6v šli. Ko domdv pride, jezna je inati pričakuje. Hoteč po navadi prejo izmotati, videla je, da vreteno nij polno; zato se je na Betuško jezila.
,,Kaj si včeraj delala, da nijsi zveršila svojega posla?" reče mati.
„ ,,Oprostite, mati, včeraj sein malo poplesala,"" Betuška ponižno reče, in materi pokaže vreteno ter dostavi: ,,nu pogledite, zato je denes prepolno." Mati ničesar ae odgovori, nego odide kozi mlest, a Betuška vreteno spravi. Hotela je materi povedati, kaj je videla v gozdu, a mislila je: ,,ne, dokler se migospa zopet ne prikaže ter je ne povprašam, ked(5 in kaj je, st(5perv potlej materi povem o njej." Kakor je dejala, tako je tudi storila, in denes nij še ničesa povedala materi o čudnej prikazni v gozdu.
Tudi tretji dan žene Betuška zgodaj zjutraj materini kozi v gozd na pašo. Tam v hlad sede pod košato drevo ter zaone presti. — Ko je bilo okolo polu-dne, položi vreteno strdni v travo, poinoli kozama po košček kruha, nabere jagod, naobeduje se, ter pticam drobtinice raetaje vesela govori: ,,ljubimoji ko-zici, denes hočem zopet plesati." — V tem veselo poskoči, roki dene križem ter je baš hotela poskusiti, ali zna tako plesati, kakor 6aa prekrasna gospa, — a gospa stoji uže pred nj(5.
,,Skupaj hočevi plesati, skupaj," rece gospž, ter se Betuški prijaznjivo na-smehne, nežno jo prime za roko, in v tem hipu se zasliši tudi veselo petje z bližnjega drevesa, da sta bili prisiljeni sukati se v plesanji s hitrim korakom povsod okolo. Zopet je Betuška pozabila vretena in materinib. koz, ničesa nij videla, samo krasno gosp<5, katere vitko telo se je na vse strani gibalo, kakor verba; slišala ničesa nij, razven čarobne glasbe, po katerej nje nogi, rekel bi, sami poskakujeta. Tako sta plesali od poludne dor do večera. — Gospa zdaj prestane in glasba umolkne. Betuška se ozre ter vidi, da je bilo solnce uže za gorami. Jokaje začne stezati uežni ročici, a pogledavši na vreteno, misli v sebi: kaj li mati poreče.
,,Daj mi sem torbico; jaz ti nadomestim, kar si denes zamudila," reče zala gospi.   Betuška jej torbico podž, a ona v tem hipu z njo mahne, ter jo
9*
— 136 —
kmalu zopet verne, rekoč: ,,ne tukaj, aego domž, pogledi, kaj imaš v njej; potem izgiae, kakor da bi jo sam veter odaeseh Betuška se je bala, takdj v torbico pogledati, a ko je bila na polu pota, nij si mogla kaj, da ne bi pogle-dala vanjo. Torbica je bila tako lehka, da bi ked6 mislil, v njej res ničesa nij, zato jo je gnalo, pogledati, ali je nij gospa morebiti prevarila. A kako se ustraši, ko torbico najde polno brezovega listja! — Zdaj začue gorko jokati, ter se jezi, da se je dala tako leako prevariti. V serditosti verže iz torbice polno pest listja; hotelaje vseiztresti, a mislila je: ,,ej, rajša potresem to listje v hlev pod kozi, da bosta imeli mehko ležišče." Tako ostavi listje v torbici. Nekoliko se je bala dom<5v iti. Na hižaem pragu je pričakuje niati, vsa aekako osupla. ,,Za Boga, kakšno vreteno preje si mi včeraj prinesla, draga Betuška?" To so bile nje perve besede.
,,,,Zakaj?"" bojazljivo vpraša Betuška. — ,,Ko si ti zjutraj s kozama odšla na pa§o, grem jaz prejo motat. Motam ia motam — a vreteno je zmirom polno — jedno, dve, tri motovila namotam — a vreteao še flij prazno! Ki vrabec je to prel!" rečem serdita, in evo, v tem hipu je nestalo preje zvretena, kakor da bi jo ked6 odpihnil. Povedi mi, kaj je to ?" — Zdaj Betuška vse na tdnko materi povž, kaj se je na paši dogodilo.
,,To je Vila," zavpije mati vsa prestrašena. ,,Okolo poludne in z večera jim je ura, da se igrajo. Posebno mladim deklicani so dobre, ter je često bo-gato obdarž. Vidiš, da si mi to poprej povedala, ne bila bi mermrala iu zdaj bi imela polno sobo preje."
Betuška se opoinni torbice ter misli, da bi vendar kaj moglo v njej biti pod 6nim brezovim listjem. Tedaj izvleče vreteno ter iieizpredeno predivo iz torbice, potlej pogleda vž-njo in na vse gerlo zavpije: ,,mati, čuda velicega!" Tudi mati pogleda, iu začudi se, da vije z rokama, kajti brezovo listje se je izpre-mžnile v samo čisto zlato! ,,Gospa mi je še rekla: netukaj, aego domž pogledi, kaj imaš v torbi, a jaz aeumnica je nijsem slušala," serdita reče Betuška. ,,,,Sreča tvoja, da nijsi vsega listja iztresla,"" odgovori mati. — Jutrodan mati sama odide tja, kjer je Betuika polno pest listja iztresla, ali na cesti nij bilo ničesa, razvea samega pustega brezovega listja. A imeli sta uže zdaj mnogo bogastva, ki ga je Betuška prinesla k hiži. Mati si je kupila zemljišče, katero je rodilo dosti lepega pridelka. Betuška je odsihdob aosila krasao obleko ia koz jej uže aij bilo treba pasti. A da si tudi je bila vsa vesela ia srečaa, veadar jej aobeaa stvar aij zadala toliko veselja, kolikor plesaaje s prelepo Vilo. Cesto je samo zaradi tega hodila v gozd, da bi še kje aašla ia videla 6ao krasno gospo; a zamaa, — Vile aij potem nikedar zopet bilo.