M a I i k o s 1 o v j e. Spisal Fr. Metelko. CD.iJO Samargla t. j. Znirzla, osebenost ali osebedetje (Personification) zimske nierzlote. Samoženke, Samožanke (^Amazonen). Sani, Tasani ali Dračice (sen) kar Vila. Santu — Sitte, Suantevit (njegov pop se je zval Abaris t. j. obvarič) t. j. Sveti Vid, Sveta Sijatev. Saruisce t. j. Zarovišče (^pokopališče) in Uupna moggula fvotle gomile); tako se berejo sporainki na Pomerskem in v Braniboru (Brandenburg), kjer so nekdanji Sloveni pokopani, in vsi njih tnlajsi v nemščini popolnama vtopljeni. (H. str. 407.) Svtivrat, Svtiarat, Satiourata (podoba solnca in vode) namesti Žitivrat (življenja povernitev); žitje pomeni življenje in vrat, vrat - iti verniti. Skrat, Škratelj v. Gorinja. Schuaixbog t. j. Zvezdbog, je skorej kakor Svetovid. Schwaitix se bere v pruso - litavskem malikoslovji, namesti S v e t i c (Luciferus). Sevana slovanska Diana. Prebivala je v tamnih gojzdih. Xje podobo so device z venci kinčevale. Siva, Shiva t. j. Ziva. Prokosi (,,Chronicon Slavosaraiaticum Prokosii", Warschau, H. str. 125) tako piše: ,,Divinitati Zyvie fanum exstnictum erat in monte ob ejusdem nomine Ziviec dicto, ubi priinis diebus mensis Maji innumerus populus pie conveniens precabatur ab ea (sc. divinitate), quae vitae auctor habebatur longum et prosperam valetudinem. Praecipue tamen ei litabatur ab eis, qui primum cantum cuculi audivissent, ominantes sup ers titiae, tot annos se victuros, quoties vocem repetiisset: Opinabantur enim supremum hunc universi m o de r a torem, transfigurari in cuculum ut ipsis annunciaret vitae (emp ora". Kakor se tukaj vidi, pomeni Siva boga moškega spola, tedaj Živi, eden nar višjih bogov; ker pravi: Opinabantur enim hunc universi moderatorem itd. Slava je po menjenji gosp. prof. Kollar-ja kar indiška ognja boginja Suaha. Ucene bukve ,,SIava Bohyne" je dal na dan , v kterih terdi, da je od tod ime našpga naroda. Ali g. Safafik (,,Slav. Alterthiimer" 2 B. str. 46) pravi, da te bukve sicer velike učenosti so bolj pesniškega duha, kakor globocega preiskovanja, in spriča po vsih prpiskavah, de le SIoven in Slovan (kakor tudi dalje Slovenec in Slovak) je pravo lastno ime; vse druge kakoršnekoli našemu narodu od ptujcev ali poptujčancev pridjane imena so le pokveke ali popake. Smertnica pri Lužičarjih, kar kuga. Sobotka, se je imenovala nar veči slovesnost solncu v čast o solnčni obernitvi, ali kadar solnce nar vise stopi v. K upalnica. Sotvar, bog zemeljnega ognja pa tudi bog goved, zato so mu živino darovali. Spori (_<rxoeoe). Tako so nekdaj Greki in liatinci Slovene imenovali; to je pa le, kakorg. Safarik dokaže (Starož g. 7), popačena beseda Srb, Sorb. Stado je ime zborov v čast Ladi in Lelu storjenih. Stanica, Starica, Stavica (Standarte), kar pri nas stavnica. Saxo Gr. (str. 322) pravi: Inter signa et aquilas erat Stanitia magnitudine et colore insignis, cui tantum venerationis a populo Rugiano tributum est, quantum omnium pene deorum majestas obtinuit. Sterrobog, kar Cernobog. Strava1) ali Stipa se je imenovala na Litavskem vsakoletna mertvaška pojedina, pri kteri so si mislili, da jedo tudi duše umerših, in so jim jedi pod mizo tnetali. ') Strava, tiava pride od truti rediti, kakor slava od eluti, Sava od •ati it4. Stribog (Aevlus) bog zvezd in bliska. Stuače (morebiti stojače) v Hercogovini gojzdni duliovi. Studenec, jezero na otoku ^Riigen", ki so mu božjo čast skazovali. Stir, Tir, kar Tur. Suaha, kar Slava. Svantevit, Suatouyt, kar Svetovit. Sudice (Parcae) boginje, ki so duše ob smerti sodile in potlej drugim bogovom prepustile. Svetogora v. Devana. Sur, indišk bog svetlobe, od tod gosp. Kollar ime Srb, Sorab itd. izppljuje. Svetic, Svetič, Svetlonos in Svetluše, ki svetlobo nosi (Lueiferus). Sveta zelona je bila slovesnost ob letni zelenjavi. Svetovit, Sventovit1) v. Zvantevithje bil nekterim nar višji bog. XTaj krasnejši Svantovitov teinpelj je bil v Arkoni, kjerje stala njegova štiriglavna podoba z obritimi lasmi in brado. V desnici je deržal brončen rog, v levici pa v kovk podperti Iog. Suknja mu seže do stegen. Stal je na goli zemlji, zraven njpga pa leže berzda, sedlo in meč z zlatim derzalom in z ozališano nožnico. Obrita glava in brada pomenite, da ta Bog, akoravno ni bil drugemu podveržen, vender ni bil popolnoma svoboden ali samosvoj. 3) Zmed praznikov, kteri so se vsako leto Svantovitu v čast obhajali, je žetvino praznovanje nar bolj znano. Praznik je bil prosiven in zahvaliven, in se je vsako leto precej po žetvi ob lepem vremenu obliajal. Duhoven, ki je bogu darove opravIjal, je poprej tempelj z metlo očistil. Svetišče so tako častili, da nobeden, tudi duboven pri očisčevanji teaipeljna se ni smel odahniti. Kadarkoli se je hotel odahniti, je skočil k vratom, da bi tega svetega kraja s svojim dihanjem nc oskrunil. Trume Ijudi so pri darovanji tempelj obdajale. Klavni darovi se vpričo ljudstva zakoljejo. Med tein Svantovitu posvečeni duhoveo ,,Grive" imenovan, iz presvetišča božji rog prinese, ga ljudstvu pokaže in pogleda, ali je lanski med že vsušen, kar je pičlo ') Valvazor ima (II. p. 378) Zvantevit in pravi, da so ga Slovenie imeli v toliki časti, da se še v okoljavi njegovega tempeljna niso priderznili ne kleti, ne prisegati, ne svojega govražnika zgrabiti. 2) Kaj njejove štiri glave itd. pomengo, je povedano pod nZvantevit". žetev pomenilo. Tadaj je duhoven ljudstvo opominjal, da naj si obilne pridelke skerbno prihranijo. Če je pa rog še polen najdel, jim je duhoven obilno žetev prerokoval, in Ijudstvo se je veselilo obilnosti, ktero jim dobrotljivi Bog za prihodnje Ieto obeta. Potem izlije duhoven z medom napolnjeni rog k nogam Svantovita, ga spet napolni in sam izpije. Dobro je pa tukaj razločiti med starim, skozi celo leto v tempeljnu shranjenim, in od Boga posvečenim medom, kteri mimplost pomeni in se k bogovim nogam izlije , in med novonapolnjenim, ki pomeni prihodnost in gorke želje ljudstva, da bi jih Bog obvaroval silne nevarnosti, lakota in težav. Ta med se je Bogu posvetil; zato ga je tudi le dulioven izpiti smel, da bi druge ustnice posvečenega roga ne oskrunile. Rog je potem spet napolnil in Bogu v naročje podal, da bi med za prihodnje leto ohranil. Potem silno velik jerbač (Honigkuchen) prineso, da bi se mož prav lahko za njim skril. Duhoven zanj stopi in vpraša Ijudstvo, ali kaj od njpga vidi? Cp se mu je vprašanje poterdilo, moli Boga, da bi se prihodnje leto ne vidil več izza jerbača, opomni ljudstvo k pobožnosti in zbor zapusti. Jerbač je pomenil vsakoletašnjo žetev. Če je bila obilna, jej je tudi velikost jerbača primerjena bila; če je pa pri pičlem ostala, je prosil duhoven, da bi se prihodnje leto ne vidil več izza jerbačca , t. j. da bi dobrotljivi Bog veči obilnost dodelil, in mu je tudi veči jerbač obljubil. Ko je bila daritev dokončana, se je Ijudstvo k jedi in pitju spravilo, in vsakemu se je v greh štelo, ko bi pri taki pojedini trezev ostal. Sytivrat, Satiaurata pri Indjanih, t. j. Žitivrat, začetnik novega življenja. Setek, domovni duh, pri Rusih Deduška. tDaije »udi.) 0 starih kranjskih šolah še nekaj. Kak starinsk spominek se mnogokrat memogrede zadene ; če sem uni dan pisal, da ljubljanska šola je gotovo zeld stara, tudi da loška se snie med starje šteti, se to zdaj lahko s čerkami in števiikami spriča, da si ravno besed je le malo. V listinah križanskega reda v Ljubljani se na dveh inestih med pričami nabajata tudi dva šolnika; nanireč I. 1291. Jakob, šolnik (_schulasticus) v Ljubljani, in še poprej 1. 1271. Volflin, šolnik (scholasticus) izLoke. Znalo bi se komu zdeti, da to je cplci kratko spričevanje; res, pa ni na tem, kako dolgo, ampak le, koliko je gotovo. V zgodovinskih rpčeh mnogokrat le pn žarek, kakor v temi blisek, mora pot razjazniti. — Rad bi bil tudi o kranjski, ali o kaki drugi soli še kaj našpl, pa pri dosedanjih pomočkih se to še ni dalo; naj isčejo tudi drugi kaj najti. Hitzinger.