LETNO POROČILO
Študentske sekcije
v slovenskem etnološkem društvu
Veliki češki intelektualec piše iz temnice 18. junija leta 1415: »Neki teolog mi je zapretil, da se mi bo dobro godilo in mi bo vse dovoljeno, če se pokorim koncilu, in rekel:
'Če bi koncil izglasoval, da imas eno samo oko, čeprav imaš dve očesi, je tvoja dolžnost, da s koncilom soglašaš.' Odgovoril sem mu:
'Tudi ko bi to trdil ves svet, z razumom, kakršnega imam, tega ne bi mogel sprejeti brez odpora vesti.'
(Karel Kost k v predavanju Ilozum a svidomi na 1. kongresu češkoslovaških pisateljev, ki je Dll v Pragi meti 21. in 29. junijem 1967)
Na prvi pogled se verjetno zdi pretirano, da uporabljam v proemiju k poročilu o delovanju neke sekcije nekega društva znamenite besede dveh humanistov in enega tirana. Poročila so namreč ponavadi čista formalnost, redkokdaj jih kdo sestavlja s trudom, malokdo jih zavzeto bere ali posluša, odmaknjena literarna zvrst so, pravzaprav smo si jih sami umaknili s področja, v katerem pojmujemo bistvene stvari. Kljub takšni grožnji danes brskam po spominu in razmišljam o svojem razumu in vesti. Odločitev za to je moja, za marsikoga bedasta v tem času; odločitev, po kateri bo treba te besede uvrstiti med bistvene ali nepomembne, pa ni več samo moja,
Kedni občni zbor me je februarja leta 1985 izvolil za predstavnika študentske sekcije v izvršilnem odboru Slovenskega etnološkega društva (v nadaljevanju SED). Priznanje in zaupanje sem takrat sprejel, začel že kmalu razmišljati o svojih idejah in se spraševati, kako se je moč povezati s kolegicami in kolegi. Zdi se nenavadno, da je o čem takem sploh potrebno razmišljati, toda pri vsakfim opravilu sc skušflm na dalGČ izogibati sgitacijskc^s pojmovni-nja ljudi. Ker je prisila za mojo vest neodpustljiv greh, sem vedel, da stojim pred lastno (?) steno. Imel sem še popolnoma svoje beletristične predstave o društvu zanesenjakov. Naivnost mi je dolge mesece projicirala filme, ki so k sreči danes že prepereli. Očarala me je podoba, na kateri se skupina starejših in mlajših mislecev poleti zbira v mestnem parku in se sprehaja skozi diskusijo in bukov gozd, pozimi pa pozvanja na vratih pri bogatejšem med njimi doma, burno razpravlja v njegovi knjižnici, zanemarja posvetno življenje in ves denar porablja za knjige, papir in peresa.
Navdušen nad pristno prostovoljnostjo in poletom pravih društev sem pozabljal, kje živim in kdo mi organizira društva. Se prostovoljnost je danes iluzija, nadomešča jo obča ideološka *moda« druženja, ki določa v sebi že tudi dnevne rede: po desetih sestankih se v društvu začno spraševati o tem, kako se bodo organizirali in katere cilje in namene imajo (!), postavi se problem tehnike in tehnologije druženja, se pri tem ves čas zatrjuje, da je društvo strokovno in prostovoljno. Apologija in administracija postaneta edini družbeni moči, sta močnejši od intelektualnega naboja — tudi SED avtomatično priznava etnologijo, kakršna je, in o njej nikoli ne podvomi. Društvo v današnji družbi ni več skupina intelektualcev, ki bi bili odgovorni edino svoji 74 lastni miselni sposobnosti in bi se na ta način postavljali v polarizacijo pro
et con tra, pač pa ustanavlja svoji novi odgovornosti — imaginarno kolektivno in organizacijsko. Nenadoma se pokaže, da je med intelektualci »dober* posameznik, kdor je »priden-". V hipu se pozabi, da je »biti dober« kvalitativna kategorija, »biti priden« pa kvantitativna. Miodrag Bulatovič je priden, nihče pa danes ne govori, da je dober (primer Je seveda prenapet, saj tudi za marsikoga drugega, ki je bil priden, na primer za Josepha Haydna. teoretsko ne moremo kar tako reči, da je bil dober). Tako društvo potem drži le še potencialne znanstvenike in začne hvaliti tistega, ki dan za dnem vrti telefone, onega, ki se vedno javi, da bo pisal zapisnike, in ploska svojemu članu, ker se spomni na vplivnega znanca, ki bo pomagal h koritcu. Zavedam se, toliko sem kljub naivnosti danes živeči človek, da se navedeno zdi splošen pojav naše »družbe na glavi«, toda splošnost ni opravičilo, da se v nekem trenutku dejanje lahko kar tako posnema. Sleherna organizacija je v svojem bistvu tehnokratska, ima astmo. Kult osebnosti je v svojih desetletjih do konca izdelal nepopravljivi moment: uničil je sleherno polarizacijo sil in povprečnost uvedel kot popolnoma zadostni kriterij.
V takšni zaslepljenosti, za katero ni krivo le samo, želi SED v svojo institucijo vključiti sto in nekaj študentov, ne glede na njihovo miselno sposobnost. Takšna demokratičnost je sicer povsem humana in v skladu z načeli slehernega druženja, zdi pa se tudi, da je dokaj groba. Tudi v SED se je namreč pokazalo, da postaja eden najvažnejših ciljev masovnosti pridobitništvo — iz sklada kulturnih skupnosti naj bi dobili čimveč denarja. Se celo ta cilj, ki ga moja vest ne priznava in je nehumanističen, je bliže naivnosti kot »uresničljivi želji za sedanjost«. Podobno je tudi z nastavitvijo etnologa v Mestnem muzeju v Ljubljani. Tri tisoč svetovnih etnologov in antropologov bi gledalo razstavo, videz za pritisk na Mestni muzej. Tudi pobiranje naročnine za Glasnik naj bi bilo delo študenta, lepega dne naj mi ne bi preostalo drugega kot odločiti se in s prstom pokazati na novega blagajnika aH pa ostati zvest samemu sebi.
To so trije glavni momenti, zaradi katerih sem postajal na sejah izvršilnega odbora SED vedno bolj pasiven in agitaciji nasproten. Samo agitaciji, načinu, ničemur drugemu.
Posvetil sem se »problemu«, zakaj se študentje ne vključujejo v delo SED, saj me je začel kljub navedenim težavam zanimati. Zdi se, da problema sploh ni. Najudarnejša in študijsko zelo aktivna skupina kolegov trdi, da se SED ne bo pridružila, saj »Se študira«. To so mladi ljudje, ki »nočejo živeti življenja starejših etnologov« (in ga, če sem za hip humoren, niti ne bodo, saj večina ne bo delala v etnoloških službah). Te »juvenale« popolnoma razumem, živijo namreč v svojem času, ki je sedanjost, subkulturna ideja i)0. let se avtoritetam ne podreja več niti diplomatsko. Prijateljske konsultacije in sprehodi s profesorji so zanje preživeta nepotrebnost. Naslednja skupina (ta »razvrstitev« ni hierarhična, pač pa začasna, premišljujoča) so »pasivneži«, ki se ukvarjajo samo s šolo in še tu z nujnimi tehničnimi obveznostmi — izpiti, seminarskimi nalogami, ekskurzijami in prakso, sieer pa hočejo in zahtevajo svoj prosti čas. Močna je skupina kolegie in kolegov, ki je zelo željna druženja za zabavo. Sami so celo pripravljeni organizirati brucovanja in spoznavne večere; študij je zanje zabavno podjetje in jim kaže zato kar zavidati. Ostajajo mladeniči in mladenke, ki so zašli na oddelek slučajno ali pa spekulativno m nimajo interesov niti za droben nasmeh in »dober dan-« kolegu, in nekaj Posameznikov, ki se poglabljajo v vedo in cenijo predvsem svoj lastni mir. Tega miru nikdar ne kaže kaliti, saj se zdi za intelektualno delo najnujnejši Pogoj. V tej bliskoviti in začasni razvrstitvi je potrebno z žalostjo zaključiti, da ta mir kolegice in kolegi, ki so neaktivni uničujejo veliko bolj kot »splošna družbena kriza« ali profesorji. Ostali študentje »eliti« namreč ustvarjajo okolje in oblikujejo ocenjevalne in bivanjske kriterije. Oboje pa je za plodno delo nujno — idealno okolje in visoki kriteriji; zavedati se je treba, da si jih študentje dodobra uničujemo sami!	75
Lahko rečem, da smo najbolj vneti z druženjem celo poskusili. Aprila 19155 smo imeli zelo strpen in po načrtih nepozaben sestanek, na katerem sem prodrl z edino prisilo, ki sem jo sposoben izreči — »pisati in Se enkrat pisati«. Ker je edina intelektualčeva dolžnost mišljenje, svoje misli pa ponavadi zapisujemo, zagovarjam pisanje raznih tekstov kot sveto opravilo vseh humanističnih ali družboslovnih vedežev. Množica se je tedaj s somišljeniki in z menoj tudi strinjala in obljubila trinajst člankov. Namenili smo jih za Glasnik SED, pri katerem sem tudi član uredniškega odbora, in si zaželeli lastno številko. Po enem letu nisem prejel niti enega članka. Ta problem se mi zdi bistven, Še zlasti zato, ker so študenje vedno radi pisarili in na nekaterih drugih študijskih skupinah to še vedno množično počno. Razumnik, ki ne mozga in s svojimi dognanji ne orje po papirju že v mladosti, po nepotrebnem zapravlja svoj um. Mirno lahko rečem, da smo aprila 1985 navdušenci poskušali pridobiti kolegice in kolege; vest imam čisto.
Žal lahko pišem poročilo o delovanju študentske sekcije, ki je v SED še dolgo ne bo, samo takole — resda drugače kakor se ponavadi pišejo poročila, a zgolj iz lastnih skušenj. Morda pa bo le človek z močnejšim glasom, kot ga imam jaz, in z organizacijskimi sposobnostmi, kaj storil. Morda bo v idealnem strpal v SED sto svojih kolegov, čredo, močno delovno silo za koristno uporabo.
Mislim, da s stališča razuma in vesti, ki sta tu edina problematična, ravnam prav, ko puSčam svoje kolegice in kolege ne i institucionalizirane. Svobodni so in sami se lahko odločajo za lastne krožke, lige, lože ali bratstva. SED ne morem očitati ničesar, vsakršna hvala ali graja bi bila namreč vrednostna sodba in kot taka ideološka opeka v stavbi. Vem samo to, da SED doživlja enako usodo kot vsa druga društva pri nas. Iz zgodovine vemo, kaj se zgodi, če človek menja okolje, spomnimo se, kako je zaživel Albert Einstein, ko je iz popolne nemške pasivnosti prišel med švicarske prijatelje. Dopustimo tudi našemu študentu, da si išče svoje delovno okolje, zakaj bi ga silili obvezno v to društvo. Že tako bo v današnji družbi težko naletel na ljudi, katerim ne bo sovražen, ko bo nasprotoval njihovim stališčem, in ki ne bodo prevzetni, ko jim bo priznal misel. Res pa je tudi, da krize rojevajo genije, zato se splača počakati. Pustimo študentom lastno odločitev, s stališča razuma in vesti to moramo storiti — Če se odločijo za pasivnost, je to njihova stvar. Čas se ujema s pasivnostjo. In navsezadnje so Čehi med drugo svetovno vojno razvili celo kult pasivnosti, imeli v njem svoje junake in tudi zmagali.
Ne vem, kaj pričakuje izvršilni odbor od mene v prihodnje. Svojim kolegom v tem odboru sem na zadnjem sestanku nakazal, za kaj se čutim sposobnega in česa ne bom delal (pa to ne iz lenobe, poznam se in vem, kaj zmorem). Želim ostati član družine in se kljub temu boriti za pravice posameznika. Ce so moji kolegi to pripravljeni sprejeti kot boj nasprotij in ne kot boj sovražnikov, jim stisnem roko. Ne morem in ne grem pa iz svoje kože, saj so moji predniki vajeni individualizma in koseškega svobodnjaštva že dolga stoletja. Le zakaj bi se jim izneverjal,.. tega sploh ni treba vzeti kot p roti komunistične diverzijo, lepo prosim!
Besede, ki sem jih pripisal na začetku, je izrekel Jan Hus tri tedne pred svojo dostojanstveno smrtjo, Karel Kosik ga je v navdušenem ozračju leta 1967 interpretiral in ni vedel, da ga bo dobro leto dni kasneje sovjetska puška pregnala s filozofske stolice Karlove univerze pod Žižkov točit bencin. Ob tem pa, ko velike besede ponavljam, trikrat trkam ob pisalno mizo in vsem želim, naj ne povzročijo nove tragedije. Osebne in, bognedaj, tudi ne skupne.
Miha Zadnikar