N
C
D G
K
cej lirsko nastrojencm pripovedovanju. Zgodbo je naslonil na citat iz Rutarjeve Tolminske zgodovine; pojniovanjn časa in orisu važne osebe v ozadju
—   Eranceseu Clugia, ki ni bil frančiškan ampak dominikanec, pa bi zgodovinar lahko marsikaj oporekal. Duhovno stoji povest na antitezi: kristjani — pogani, Krist — Triglav. S tem je zgodba zgrajena v docela simetrični razvrstitvi oseb: na eni strani Gorazd s svojima dvema hčerama, na drugi Jakubečevi. Dionizijske nature s strastno ljubeznijo in sovraštvom se križajo v docela usodno demonični neurejenosti, kar Bevkovi duhovni nastrojenosti prija in izzove hude povestne prizore in močno napetost dejanja. Povest v celoti zaostaja za »Znamenji«, ki prinašajo res odlična pripovedna mesta: na pr. prihod kobilic, napad volkov. Nekatere osebe tu so posnetek individualnega Pregljevega tolminstva, na pr. Matic, Fulhe-rij in Primož. Izraz je poetičen, tupatam nekoliko sentimentalen, zlasti poganska idiličnost ni pristna in pesniško pravična in je ostanek zmotnega atavizina, da so bili stari Slovani sami krotki in mehki ljudje. Narodno simbolno ima povest podobne miselne korenine kot »Znamenja na nebu« in  je pomembna ljudska knjiga.
ande    Vrbnjakov:    Slike  iz  prirode.  Str. 96.
—   Iz našega leposlovja so tu nabrani odstavki o živi in tudi o mrtvi priredi; pretežno so vzete iz živalstva in rastlinstva. Ta zbirka ima samo mladinsko osnovo, dokazuje pa, da ima naše leposlovje dovolj prirodopisnili biserov, ki se dado zbrati tudi v širši zbornik. Glavni zastopnik v knjigi je Fran Erjavec, klasik našega prirodo-pisnega pripovedništva — premalo je v nji Josipa Ogrinca, ki je postavljen samo v uvod; posebno pa bi za višjo stopnjo takega zbornika ne mogli pogrešati živalskih zgodb Ivana Cankarja. Knjiga je v sedanjem obsegu nekoliko enostranska.
i i' i 1 D r e k o n j a : Pod domačim krovom. Strani 126. — To je dragocena ljudsko vzgojna knjiga, ki v lahkotnem, prav lepem jeziku spremlja človeka od otroka do družbe in govori o njegovi telesni in dušni zgoji.
r. Josip Potrata: Zdravje in bolezen v domači hiši. III. del. Str. 144. — Govori o bistvu, vzrokih in pojavili bolezni. Knjiga ima podobe.
i z e 1 a M a j e v a : Vzorna gospodinja. Str. 185. — Obširno govori o gospodinjski kulturi v dim zini. Opremljena je z mnogimi podobami.                 F. K.
KNJIGE »GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE«
rošlo jesen so izšli: Koledar za nav. leto 1930, Sienkievviczev »Q u o vadiš?« II. del, v prevodu dr. Joža Glonarja, »Naši paglavci« Ivana Trinka, »T r a v n i š t v o« inž. j. Rustja in v Vodo-pivčevi redakciji cerkvena pesmarica »B o*ž j i spev i«, ki so dodatna knjiga.
oledar, obsegajoč 160 strani, je dobil novo opremo; naslovno stran in mesečna zglavja je izvršil v okusni tehniki, ki mora prijati tudi preprostemu človeku, akademični slikar Fr. Gorše. Predstavil se nam je tudi v tekstu ob črtici Seline Lager-lofove in še v Trinkovi knjigi kot dober in spreten ilustrator. Koledar je urejen po načelu, da bodi »ljudski zbornik zrelih, po obliki poljudnih, a vsebinsko jedrnih spisov«. Res je to. Mnogovrsten je
in več ko lokalno pomemben. Tekst otvarja faksi-mile Pija XI. družbi, ki ga je prinesel že prvi Koledar. Ker je to važen dokument, tičoč se n a -šega življenja, naj ga obnovimo tudi tu: Gori-tiensi S. Hermagorae sodalitati, quae in Religio-neiii Christianam conservanclam tutandosquc Slo-venorum in Italia commorantium moreš incumbit, peramanter Apostolicam Benedictionem imperti-mus. Pius pp. XI. peramanter in Domino.« Leposlovje je dobro, pa naj bodo to A v s e n a k o v i »Kmečki obrazi«, med katerimi so posamezni kar izborili (se je zaved la, velikans k, r a v n o — pač sam popraviš ali črtaš!), Hrastnikova zgodba »Za petelina«, Savinsko v a »Apnenica« ali G r i v š k e g a humoristična »Nenavadna dediščina«, s katero je boter Marko Trpotec povlekel svoje žlahtnike. Tudi prevodi iz Negrijeve, Lager-lofove in Andersena so čedni. Pesmi Vence-slava Sej a v ca in M. A v s e n a k a niso nič posebnega. Menim, da bi morale prav v Koledarje močne pesmi in ne take, ki samo mašijo! D oučni sestavki so večinoma aktualni, tako Bedna r i k o v a »Rimsko vprašanje« in »Prvič pod francoskim orlom«, Dr. A. K-ov »Dr. Fr. Prešeren« ob stoletnici »Kranjske čbelice«, Mostarjev »Dr. Ahil Ratti — papež Pij XI., znamenit planinec«, P a t e j e v o poročilo o »Božji setvi v Rusiji«, kakor tudi življenjepisa monsignorjev dr. J o s i p a L i c a n a in Ivana R o j c a , ki sta bila izraziti osebnosti v javnem življenju našega naroda ob Soči. Še ta in oni sestavek in dolgo vrsto slik ima Koledar GMD, ki ga moremo uvrstiti med najboljše, kar so jih poslale za to leto v slovenski  svet   razne  družbe.
I
v a n Trin.ko: Naši paglavci. Črtice in slike iz beneško-slovenskega pogorja. Str. 100. Kdo bi mislil, kdo bi pričakoval! Čez trideset let je preteklo, kar je Zamejski zbral svoje »Poezije«, katere je začel nekako pred petdesetimi leti pri-občevati v Zvonu, Slovanu in Domu in svetu. Res se je potem še tu in tam oglasil, pišoč o Beneški Sloveniji, o Reziji v Domu in svetu in v Mohorjevem koledarju, Jadranskem almanahu in v goriški »Mladiki« — spominjajoč se stoletnice Petra Podreke, avtorja »Jaz nisem Talijanka«, in one »Slovenske mladenke, le pojte veselo! ...« — a da nam poveže še kdaj kak leposlovni šopek —. ne, tega ni nihče čakal. Pa smo ga veseli, čeprav se skromno opravičuje: »Starokopitne, preproste in skromno pisane so te črtice o skromnem in preprostem življenju naših dečkov, za skromne in preproste bralce.«
C po min je obudil »Paglavce« in hrepenenje jih je priklicalo v življenje in naš Nestor za mejo na skrajni črti našega življa nam je pokazal v otrocih mata jurskega pobočja svoj svet in svojo mladost klasično nazorno in svojstveno barvito. Kdor bi hotel uživati, bi moral pač vse te črtice, ki so v svoji preprostosti globoko zajete in srčno občutene, brati ali vsaj poslušati v beneškem narečju. Otrok je sicer otrok, naj bo tu ali tam. vendar se očitujejo že v njem tudi posebnosti zemlje, v kateri raste in živi. In te posebnosti je Trinko vseskozi dobro, v posameznih slučajih pa kar mojstrsko ujel in podal.
y sleherni teh deveterih črtic in slik je pač kaka trdota, ki je Janežič in Sket nista branila, a se ji Breznik upira. A oni, katerim je knjiga namenjena, se ne bodo spotikali in jo bodo z veseljem brali, zlasti še, ker jo je Gorše posrečeno ilustriral.
118