DIMITKA KSARHOJANAKU-TAVČAR 
ŠKOFJA LOKA 
(Oda) 
Mestece, vse rosno, prekrasno, 
sredi prostrane preproge zelenja, 
čarobni spev Sore in kosov! 
A ko podnevi skopno oblaki 
in te obsije žareče sonce 
s svojimi zlatimi žarki, 
da te segreje, in ko ob jasni noči 
prikuka ves nasmejani mesec, 
razgrne obilje svetlobe 
čez tvojo pokrajino, 
posuje s srebrnim prahom strehe 
tvojih hiš in vrhove dreves, 
ki se dan in noč sklanjajo nadte 
in se ponašajo s tabo; 
in mesečina se koj zatem 
srebrno zrcali v mirnih vodah Sore, 
ki žuboreče teko skoz tvojo sredo, 
potlej pa steče za tvoje zelene griče 
se skrit za njimi kot otrok. 
In ko pride zima v svoji čisto beli, atlasnt tančici, 
si, Loka, prekrita s čudovito snežno odejo — 
ti, ko nevesta ozaljšano mesto dleta 
in čopiča: domovanje umetnosti, 
s prastarim srednjeveškim gradom, 
polnim prelepih spomenikov, 
ki so jih tvoji prebivalci, podložni ali svobodni, 
do danes ohranili, 
ko punčice svojih oči. 
Tvoje ulice s kamnitim tlakom 
spominjajo na starodavne ulice Aten, 
na slavne, ozke uličice Plake 
pod Akropolo in Partenonom, 
po katerih so se vzneseno sprehajali bogovi Olimpa 
in po njih modrovaje koračila Sokrat in Platon 
in kjer je pisal Homer Iliado in Odisejo — 
11 
prelep si kotiček prijazne Slovenije, 
matere rodnice velikega Prešerna, 
Ivana Tavčarja, Cankarja in drugih. 
Na tvojih cestah gledam zlato izrezljane kipe, 
kot da bodo spregovorili, ko jih srečujem. 
Na misel mi prihaja, da bi pokleknila 
pred neizmernostjo tvoje tisočletne kulture. 
In številne cerkve z visokimi zvoniki 
so priče tvoje veroizpovednosti. 
Živo zelena, 
lepo izvezena preproga 
iz cvetlic vseh vrst 
in vseh odtenkov, 
v pestri krasoti razprostrta po tvojem tlu, 
sprejema odprtih src tuje goste 
v gostoljubne domove. 
In jaz, ki sem prišla iz drugih krajev 
in te občutim kot drugo dom,ovino, 
spoštljivo upogibam, koleno 
pred tvojo staroslavno veličino. 
Polagam vence časti na grobove partizanov, 
ki so žrtvovali življenja v bojih 
zoper črni fašizem, skupnega tlačitelja narodov, 
izpostavljajoč svoje prsi nasilju 
za vsečloveško idejo 
svobode in miru, 
na grobne plošče in spomenike, 
posejane ob cestah in njivah, 
in na vklesana imena domoljubov 
v kamen z zvezdo, 
zvezdo, simbolom svobode in pravice — 
prepojen s krvjo 
in pregneten s tvojo prstjo. 
Vsa tvoja dežela je postala oltar 
samožrtvovanja, en sam oltar samožrtvovanja . .. 
(Iz grščine prevedel: 
Marijan TAVČAR) 
Grška novinarka in pisateljica Dimitra Ksarhojanaku se je rodila leta 1935 v 
Kotroni blizu Sparte na južnem Peloponezu. Študirala je književnost in novinarstvo 
v Atenah. Urejevala in izdajala je časopis »Grški glas« v Atenah in bila tajnica 
združenja zeiložnikov in urednikov Grčije. Napisala je dva romana, ki pa zaradi 
njenih naprednih, socialističnih idej nista bila objavljena. Kot borka za svobodo 
tiska in pravice delovnih ljudi pri sedanjem režimu ni mogla upati na uspeh v Grčiji 
in jo je zapustila. Seznanila se je s profesorjem Marijanom Tavčarjem, strokovnja 
kom za novogrški jezik, in se z njim poročila. Sedaj živita v Skofji Loki. 
Oda Skofja Loka je bila že objavljena v junijski številki Obzornika 1972 na 
str. 367/368. 
12