Celovec, S. marca 1848
Številka 10
Češkoslovaška v objemu komunizma
V ospredju svetovne javnosti je še vedno februarska komunistična revolucija na češkoslovaškem. Tako piše londonski »Times«, da se je na Češkoslovaškem morala svoboda umakniti komunizmu in nadaljuje:
»Resnico o tem, zakaj je šlo na Češkoslovaškem, lahko spoznamo iz pisem med predsednikom republike Benešom ter ministrskim predsednikom Gottwaldom. Predsedniku Benešu namreč pomeni koalicijska vlada sporazum vseh strank za skupno delo za dobrobit države in za izgradnjo socialističnega programa s svobodnimi demokratičnimi metodami. Za Gottwalda pa je koalicija sredstvo za izvedbo programa komunistične partije, ki edina odloča, kaj je treba storiti.
Ko so prejšnji teden odstopili nekomunistični ministri, ker so komunisti v porog vladi že začeli prevzemati oblast, to ni ustvarilo krize. Kriza je že obstojala, le širša javnost ni vedela zanjo. Komunisti so se odločili, da se bodo polastili vseh odločilnih mest v državni upravi še pred volitvami, ker niso mnogi dovolili, da bi bili na teh mestih ljudje, ki bi omogočili svobodne volitve. Njihova milica in oboro žene tolpe civilistov, ki so se zadnje dni tako grozeče obnašale, šo morale stopiti na plan namesto pošteno dobljene večine z vo-livnimi krogljicami.
S komunističnim državnim udarom se pričenja za češkoslovaško novo poglavje. Novi oblastniki si ne bodo izpraševali vesti o svojih dejanjih. Kakor Nemčija, Avstrija in Italija, tako spada po pravici tudi češkoslovaška v družino svobodnih zahodnih držav. Odkar je češkoslovaška postala ujetnica za železno zaveso, je dobila evropska neodvisnost nov usodni opomin, ki trka na njeno budnost kakor zabijač, ki zabija stebre v zemljo.
Nobenega smisla nima prepirati se, ali je Sovjetska zveza v kakšni zvezi s češkoslovaško februarsko revolucijo ali ne. Dejstvo je, da do revolucije ne bi moglo priti, če je Sovjeti ne bi bili želeli. Razvoj političnega vistosmerjanja, ki je namenjeno utrditvi sovjetskega varnostnega področja v Vzhodni Evropi, je posegel globoko proti zahodu.«
Za pravično demokracijo
Ob priliki zadnjih burnih dni na Češkoslovaškem so tudi visokošolci demonstrirali pred univerzo v Pragi za ohranitev demokratičnih pravic in svobode. Pri tej priliki je bilo nekaj visokošolcev ranjenih. Sedaj so pred dnevi tudi švicarski visokošolci v znak simpatij do češkoslovaških akademikov priredili demonstracije v Baselu in Freiburgu. — Tudi v Oslu na Norveškem so akademiki priredili demonstracije pred češkoslovaškim konzulatom v znak protesta proti zatiranju osnovnih demokratičnih pravic s strani komunistov.
Zanimivo je dalje, da so se tudi levičarski socialisti na švedskem in Norveškem zelo ostro izjavili proti postopanju češke komunistične partije v zadnjih tednih; v tej izjavi so tudi ostro napadli komuniste, češ da so izdajalci domovine.
Zagovornikš komunizma so zgubili svoj „dokaz“
Če si do nedavnega nudil zagovornikom komunistične politike v vzhodni Evropi dokaz, da komunisti v Bolgariji in Romuniji zatirajo svobodo, časopisje in parlamentarno opozicijo, so ti takoj pokazali s prstom na Češkoslovaško. Rekli so: »Poglej Čehe. Oni živijo na sovjetskem vpliv-
IN FINSKI?
Sovjeti zahtevajo od Finske sklenitev vojaške pogodbe
Vlada Sovjetske zveze je poslala 26. februarja finski vladi noto, v kateri zahteva, naj čimprej podvzame potrebne ukrepe za sklenitev vojaške pogodbe s Sovjetsko zvezo.
Preteklo sredo je izdal komunistični finski notranji minister Lejno povelje, da smejo finski državljani potovati v inozemstvo samo v najnujnejšem slučaju.
Devet liberalnih odposlancev je odklonilo sovjetske zahteve po vojaški pogodbi s Finsko. V pismu, katerega je pisal Stalin osebno predsedniku Finske, Paasikiviju,
pravi, da je Finska edina država, ki meji na Sovjetsko zvezo in še ni sklenila vojaške pogodbe z njo.
Politični krogi na Finskem so zelo pesimistični in pričakujejo enak državni udar komunistov kakor v Češkoslovaški. Predsednik Paasikivi je vprašal v pismu, ki ga je naslovil na Stalina, naj mu sporoči, kakšne obveznosti zahteva Sovjetska zveza od Finske na podlagi take pogodbe.
Sovjetska zahteva Finski je povzročila veliko nerazpoloženje tudi na švedskem.
nem področju, pa uživajo vse demokratične pravice. Kako nesmiselno je govoriti o železni zavesi — so dejali — ko pa lahko gremo v Prago, kjer lahko vsakdo svobodno kritizira vlado, ne da hi pri tem kar koli tvegal.«
Toda zdaj je konec takšnih izgovorov. Praga je prav tako pod najstrožjim komunističnim nadzorstvom kakor Bukarešta ali Sofija. Tudi v Pragi je bilo zatrto opozicijsko časopisje. Opozicijske politike so aretirali. Svobodnemu javnemu mnenju so zaprli usta in — kakšna ironija — ljudje, ki so češkemu ljudstvu vse to odvzeli, mu zdaj ukazujejo, naj izobesi zastave in »se veseli«.
iiiiiiiiiiiiiniKiMiiiiiiimiiiiiimiiiiiiiKmiiiniiniiMimiiiiimiiiiimiiP BRITANSKE BOJNE ČETE - AVSTRIJA OBJAVA Štev. 25.
Amnestija z ozirom na posest orožja na Koroškem in štajerskem
Ker so se razmere na Koroškem in štajerskem tekom- zadnjih mesecev znatno izboljšale in se luhko smatra, da je večje število oseb, ki so protizakonito posedovale orožje, pripravljeno to orožje oddati,
OBJAVLJAMO:
Kdor proti določbam člena VII, odrSdbe štev. 207 poseduje ali skriva orožje, muni-cijo ali razstrelivo, ne bo zaradi prestopka zgoraj navedene določbe poklican na odgovor pod pogojem, da omenjeno orožje, municijo ali razstrelivo odda pred 14. marcem 1948 pri najbližji policijski postaji (orožništvu) ali pa pri enemu izmed me^t, ki jih bodo objavile britanske bojne čete.
Po nalogu britanskega vrhovnega poveljnika.
uiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiHiimi
Štokholmski tisk posveča dogodkom na Finskem veliko pozornost in pravi, da bo treba Združenim državam kmalu prijeti za orožje.
V Londonu sovjetske zahteve niso vzbudile prevelikega presenečenja. Dejstvo, da je Sovjetska zveza tako hitro po dogodkih na Češkem ponudila vojaško pogodbo Finski, potrjuje mnenje, da hoče Sovjetska zveza skleniti vojaško pogodbo s Finsko še pred splošnimi volitvami, ker jih skrbi, če ne bi komunisti pri teh volitvah zmagali. V preteklem času je komunistični vpliv na Finskem zelo padel.
Ho SV.
lažna Tirolska — Južna Koroška
Avstrijsko časopisje se, kakor razvidno, zelo zanima za usodo južnih Tirolcev, in pozornost avstrijske javnosti je v veliki meri posvečena vprašanju avtonomnega statuta juinotirolskih Nemcev.
Ta pozornost zgovorno dokazuje, da ne samo avstrijski državniki, ampak tudi avstrijsko ljudstvo kot tako podpira svoje brate v južni Tirolski, da dobe kulturno avtonomijo, fct jim naj omogoči svoboden kulturen razvoj in svobodno uporabo jezika v šoli, cerkvi in v uradih.
Zanimanje avstrijskega ljudstva za usodo sonarodnjakov v južni Tirol siki je čisto naraven pojav, ki izvira iz moralne dolžnosti, da je treba storiti vse, da se upravičene zahteve narodne manjšine uresničijo. In nobeden evropsko misleč človek ne more imeti nič drugega kot samo iskreno simpatijo in vročo željo, da naj dobe južni Tirolci, kar zahtevajo, tako da bodo mogli živeti in se udejstvovati kot narodna manjšina' pod Italijo, ne da bi jim bilo treba izgubiti karkoli, niti na njihovem narodnem telesu, niti na njihovi narodni duši.
Toda na drugi strani, bi bilo edino logično in možato, če bi Avstrijci sami, iz svoje lastne inicijative dali koroškim Slovencem to, kar zahtevajo ali priporočajo, da morajo
dobiti južni Tirolci. Ati r.i to v bistvu isti
problem? Gotovo, saj tudi drugače biti ne more! Toda za Avstrijo je ta problem še bolj vprašanje resnične krščanske morale, ki imperativno zahteva, da zavzamejo Avstrijci sledeče stališče: Ako zahtevamo da naša manjšina na južnem Tirolskem dobi avtonomen statut, potem Je naša sveta dolžnost, da damo iste in enake pravice tudi Slovencem na južnem Koroškem, kajti to zavlsi od nas, in samo od nas. Sami moramo z vzgledom Pokazati, da smo za demokracijo, ki je samo ena, in to je spoštovanje svojega bližnjega kot enakovrednega sebi, kajti: „Verba docent — ezempla trahumt" (Besede 'le uče — vzgledi pa vlečejo).
To je edina logična pot, po kateri, morajo Avstrijci Hi, ako so resnično za boljšo te trdnejšo stavbo krščanske evropske skupnosti. Ako ne bi hoteli iti po pravkar omenjeni poti, t» jo: dati enako in zahtevati enako. Potem bi pač sami dokazali, da se še vedno niso popolnoma otresli v bistvu nemoralne Velikonemške miselnosti: prvič v razlikovanju med več vrednimi ta manj vrednimi narodi te drugič, da mora slovenski narod izginiti, ker je v napotje nemškemu narodu, ki se mora razširiti do Adrlje (Adriabrücke!). To je bistvo problema In nobene druge rešitve ni. Nešteto knjig, razprav, govorov, tudi iz časov bivše monarhij e bi lahko na-vedli, ki so jih imeli predstavniki in vidnejši Pristaši bivše avstrijske (nemške) nacionalne in liberalne stranke, ki so zvesto služile Sori navedeni tendenci velenemške politike.
Problem dati ali ne dati iste pravice Slovencem na Koroškem, kot naj jih dobe Ju« 'ni Tirolci, je istočasno najresnejša preizkušnja za Avstrijo, ki naj pokaže, ati je re-'nično avstrijska demokratična miselnost končno premagala vse izrastke velenemške ‘deje ali ne. Na primer: Švicarski Nemci se v kulturnem smislu gotovo priznavajo kot del nemške skupnosti, toda v političnem smislu so samo in izključno Švicarji, to je samostojen političen faktor, ki služi interesom Evrope kot celote. To je rezultat večstoletne vzgoje in tradicije.
Kar se tiče avstrijskih Nemcev, je pa šla h edicij a zlasti od leta 1849 naprej v precej Nasprotno smer. Ta razvoj je proti koncu dobil markantno obliko, ki jo je izrazil sam Šef avstrijske (nemške) nacionalne stranke Schönerer v svojem govoru v Reichenbergu tUarca 1898 leta, ko je dobesedno rekel: »Ohne Juden, ohne Rom wird erbaut Germa-’tias Dom!“ Stenografski zapisniki dunajske» 9a parlamenta z dne 6. maja 1897. nedvo« 'temo dokazujejo, da je avstrijski poslanec . Wolf govoril o manjvrednih narodih (Cehih,
Slovencih in drugih). To pač zgovorno kaže, da Hitler niti kot Avstrijec ni bil izviren, ker je imel jasne enakomisleče predhodnike v avstrijskih vrstah. V. nasprotju torej s Švico je v avstrijskem nemštvu šel razvoj pot agresivne politične in ne samo kulturne skupnosti z velikim nemškim rajhom.
Ne navajamo tega radi očitanja preteklosti, nego iz iskrene želje, d« bi v bodoče tudi avstrijsko nemštvo šlo po poti švicarskih Nemcev. Kako dobro bi bilo za Evropo in za nemški rajh, če bi si tudi drugi Nemci vzeli že prej za vzgled švicarske Nemce: danes bi pač „Germanias Dom" precej boljše izgledal, kakor pa izgloda. Da ga je do tega pripeljala vetikonemška gospodovalna miselnost, ne bo nobeden objektiven človek poskušal zanikati. Na tem mestu pa moramo objektivno ugotoviti da je bila dunajska, resnična avstrijska miselnost usmerjena proti velenemški ideji in vsled tega dokaj blizu mišljenju švicarskih Nemcev.
Ako bo torej Avstrija dala enake pravice slovenskemu ljudstvu na južnem Koroškem, kot jih zahtevaijo za južne Tirolce, bo doka-
zala, da je enkrat za vselej zapustila pot velikonemške politike. To je pot, ki je vodila k germanizaciji slovenskega naroda na južnem Koroškem, to je pot, ki je trgala ljudem duše, da so, odtujeni svojemu lastnemu narodu, postali njegovi najhujši nasprotniki in onemogočavali vsak trezen sporazum. Konkretne primere bomo navedli ob drugi priliki.
Zavedamo se, da je to, kar smo gori navedli, nič manj kot zahteva po duhovnem preporodu glede narodnostnega vprašanja posebno na Koroškem, kar je zlasti z ozirom na prejšnji razvoj silno težko. Toda na oltar evropske skupnosti je treba nekaj doprinesti. Gospod Patrick Lacey je dne 20. februarja t. I., ko je v londonskem radiu v časopisnem pregledu govoril o konferenci v zvezi z avstrijsko mirovno pogodbo, med drugim ugotovil sledeče: „Resnica je, da so se Avstrijci borili na strani Hitlerjeve Nemčije, in to dobro borili. Vendar je bilo velikodušno sklenjeno, da se Avstriji prizna neodvisnost.” Mi smo prvi za to, da velikodušnost zavlada čim prej in povsod. Sedaj
se bo pa treba tudi boriti in to dobro boriti v nasprotni smeri, v smeri ne velikonemške, ampak evropske krščanske skupnosti. Predsednik ljudske stranke južnih Tirolcev, g. Amon, je dne 25. februarja t. 1. v svojem govoru v Bozen-u tudi izrecno omenjal kr-ščansko-demokratičen duh, v katerem upa, da bo italijanska vlada postopala; tudi on govori o združitve Evrope na podlagi enakopravnosti v interesu mirnega sodelovanja. Isto velja za avstrijske in zlasti koroške oblasti v odnosu do Slovencev.
Končamo s sledečo kratko ugotovitvijo: dati iste pravice koroškim Slovencem se pravi za Avstrijo, da hoče dati pozitiven odgovor v treh . smereh in sicer prvič, da ima moralno pravico, da podpira zahteve južnih Tirolcev, drugič, da je enkrat za vselej v praksi — in to je važno — prelomila z velenemško idejo o razlikovanju več vrednih in manj vrednih narodov, tretjič, in to predvsem, da je dejansko obsodila pangermen-sko politiko, katere žrtve so koroški Slovenci,. Hic Rhodus, hic salta!
Že površen pogled v zgodovino nam ka-'e, da niha človeštvo med dvema skrajno-inia. Eno skrajnost imenujemo individua-izem, drugo kolektivizem.
Individualizem
Individualizem (individuum pomeni po-mmeznika) je v čisti obliki, katere življenje nikdar popolnoma ne doseže, ampak se ji sajno bliža, naziranje, da posameznik sam sebi zadošča in da družbe sploh ne potrebuje. Kolikor pa se že' druži z drugimi v različne družbe, je ta družba samo vsota poedincev, popolnoma odvisna od njih.
Družba nastane po svobodni pogodbi posameznikov, ki jo lahko vedno odpovedo kot kako drugo pogodbo, n. pr. službo. Posamezniki odstopijo družbi, n. pr. državi vsak nekaj svojih pravic ter dobijo kot odkupnino razne ugodnosti, n. pr. zaščito lastnine po pravnem redu države.
Vsa oblast izvira neposredno iz poedincev, ki jo pa izvajajo v večjih družbah preko svojih zastopnikov. Vsi posamezniki so med seboj enaki in sestavljajo neposredno državo, ki ni sestavljena iz plemen in družin; marveč brez teh vmesnih družb iz poedinih državljanov. Družba resnično sploh ne obstaja, ampak je samo beseda, ki nam prihrani naštevanje vseh poedincev. Resnično obstajajo samo poedinci.
Kolektivizem
Drugo skrajnost predstavlja kolektivizem, ki uči v svoji čisti obliki, da posameznik sam zase ni nič, ampak da dejansko obstaja samo družba. Poedinec je samo proizvod družbe, zato tudi njeno sredstvo. Poedinec nima nikakih prirojenih pravic. Kolikor pravic ima, so dar družbe, ki jih sme poljubno zopet odvzeti. Družba odka-zuje poedincu delo, inu predpisuje prepričanje, mu določa plačo itd.
V življenju tudi ta skrajnost ni izvedljiva, vemo pa, da se ji posamezne države bolj ali manj bližajo, kot se druge bližajo indi-dualistični zamisli ureditve družbenega življenja.
Enakost obeh
Kljub temu, da priznava individualizem samo resničnost posameznika in kolektivizem samo resničnost družbe, torej vsak nekaj povsem drugega, sta si vendarle v nečem enaki: oba zanikata ; obstoj vmesnih družb med posameznikom in državo. Oba sta enako nenaklonjena družini, poklicnim organizacijam in vsaki obliki samouprave. Oba sta navdušena centralista in nimata smisla za razlike, ki so utemeljene v naravi.
Pravilno razmerje med posameznikom in dražbo
Pravilno razmerje med obema skrajno-stima, katerih vsaka ima zrno resnice v sebi, je naziranje, ki ga navadno označujemo kot univerzalizem, občestvenost. To naziranje izhaja iz ugotovitve, da je posameznik istočasno oseba in družbeno bitje, kar se medsebojno ne izključuje. Še več: kolikor večja osebnost je kdo, toliko bolj vpliva na družbo in kolikor močneje se kdo čuti zraščenega z družbo, toliko večja osebnost lahko postane.
Posameznik in dražba sta dve realnosti Nekdo je. zapisal, da so vse teorije pravilne v tem, kar trdijo in zmotne v tem, kar zanikajo. Tudi individualizem ima v toliko prav, da daje posamezniku lastno vrednost, saj je posameznik oseba. Kot smo drugje rekli (prvi članek: »Postani, kar si« v »Kor .kron.« dne 30. I. in 6. II. 1948), je posameznik prikrita božja misel, ki jo mora vsakdo v življenju šele razkriti kot izrezlja rezbar iz kosa' lesa po svoji zamisli umetniški kip. Razum in svobodna volja — kar pa ne pomeni samovolje — sta človekova odlika, pa tudi temelj odgovornosti (česar človek ne stori svobodno, za to rie more biti odgovoren), od katere ga tudi kolektiv ne more odvezati.
Enako pa ima tudi kolektivizem prav, ko xmdarja dejanski obstoj družbe. Tudi družba, ki je več kot vrsta vseh njenih članov, e realnost, ki kaže povsem določene učinke, ki pa vendar ne obstaja sama zase izven poedincev. Posameznika veže telesni in duhovni nastanek ter razvoj na družbo, če bi otroka po rojstvu izločili iz družbe, bi nam ne mogel razviti svojih duhovnih sposobnosti.
Tudi obča blaginja ni vsota blagostanja poedincev. Mnogokrat pride korist poedin-ea celo v ostro nasprotje s koristjo celote. Če je država napadena, jo morajo državljani braniti tudi za ceno lastnega življenja. Družbeno življenje kaže tudi razne zakonitosti, n. pr. oblikovanje družbenih slojev, njih različne vloge v družbi in medsebojno zamenjavanje v vodstvu družbe, ki je ne moremo izvajati iz življenja poedinca.
Svojsko nasprotje
Med posameznikom in družbo res obstaja
neko nasprotovanje — enostransko preti-
IZ SOCIOLOGIJE)
ravmje pravic družbe krati osebi neodsvoj: Ijivc pravice in enostransko pretiravanje pravic poedinca krati upravičene pravice družbene oblasti —, toda to nasprotovanje je povsem svojskega značaja. Delnemu izključevanju odgovarja prav tako bistveno in nujno istočasno vključevanje: posameznika ni brez družbe in družbe ni brez posameznika. Če družba zatira osebnost, spodkopuje lastno življenje, če posameznik zanika družbo, onemogoči samega sebe.
Napetost —- znamenja življenja Neka napetost med posameznikom hi družbo je znak polnega življenja, toda to samo tako dolgo, dokler hočeta tako’ posameznik kot tudi družba gojiti ter podpirati oboje. Brž pa, ko se ta napetost sprevrže v stremljenje uničiti drugega (bodisi posameznik družbo kot čisti individualizem, bodisi družba posameznika kot čisti kolektivizem), trpita tako posameznik kot družba in obstaja nevarnost, da propadeta oba.
Ureditev medsebojnega razmerja Za ureditev pravilnega razmjerja med posameznikom je treba upoštevati dvoje: 1. Kadar je treba izbirati med dvema ukrepoma, ki zadevata vrednote različne’ vrednostne stopnje, je treba odločiti v korist višje vrednote brez ozira na to, ali je . to v korist posameznika ali celote. Če bi n. pr. hotela kaka država vsiliti komu do-
Polagoma se zopet odpirajo vrata v svet. Duševna obzorja, ki jih je dolgo dušila nacistična cenzura, se zopet širijo. Prihajajo tuji časopisi, ki marsikatero stvar prikažejo v svetovni luči in prihajajo knjige, ki povedo marsikaj več kot samo zanimivega.
„Pot v sužnost“
Leta 1944 je izšla v Angliji knjiga vse-učiliškega profesorja P. A. Hayeka (po rodu Avstrijec, ki pa se danes čuti Angleža) z naslovom: »Pot v suženjstvo«. Knjiga je vzbudila mnogo zanimanja; čeprav so jo sprejeli z mešanimi občutki. Njena glavna misel je, da je odprava zasebne lastnine ter podržavljenje proizvodnje nujno zvezano h izgubo osebne .svobode.; Toda danes nimamo namena presojevati upravičenost oziroma neupravičenost te trditve, ampak samo navesti nekaj prič, katere navaja v svoji knjigi za trditev, da med faši-zmi ni bistvene razlike, pa naj se imenujejo italijanski fašizem, nacionalni socializem , ali pa boljševizem.
„Primite tatu!“
Znana je zgodba o tatu, ki je nekaj »zmaknil«. Ker je okradeni tatvino takoj opazil, je nastala nevarnost, da bodo tatu dobili. Toda tat se je znašel. Zavpil je: »Primite tatu!« in začel teči za nekom drugim. Predno so se ljudje zavedli, da jih je speljal na napačno sled, je tatu že davno uspelo, da je pobegnil. Tudi kričanje komunistov proti fašistom (pri čemer je fašist vsak, kdor' ne trobi v njihov rog) ima isti namen: da bi ljudje iskali sovražnika demokracije tam, kjer. ga večinoma ni več, ne-pa tam, kjer se prav gotovo skriva.
Dokazov za to trditev je dovolj. Nobena umetnost ni dokazati, da imajo vsi fašizmi (beseda je vzeta sicer po italijanskem fašizmu .pomeni pa popolno oblast peščice ljudi, ki se je polastila državnoupravnega, političnega, policijskega — tajng. policija — vzgojnega, pa tudi gospodarskega področja, da vsili vsakomur svoje mnenje in ga uporabi kot sredstvo' za svoje cilje), brez ozira na svojo barvo v glavnem ista načela in iste metode.
Nepristranske priee Kdor tega ni na lastni koži doživel, težko verjame in bo morda ugovarjal gornji trditvi ter navajal, da so komunisti organizirali po celem svetu ljudske fronte za boj proti fašizmu in nacizmu. Toda to je bila. samo oglasna deska, vaba, da so dobili dostop do ljudi in oblast nad množicami.. Naj sledi nekaj izjav ljudi, ki so bili sami komunisti ali pa so mu bili vsaj zelo naklonjeni.
Leninov prijatelj sodi Leninov stari prijatelj Max Eastman je v svoji knjigi »Stalinova Rusija in kriza socializma« (izšla leta 1940) zapisal (str. 80.), da »je stalinizem, namesto da bi bil-boljši, še slabši kot fašizem, trdosrčnejši, bolj barbarski, krivičnejši, bolj nemoralen, bolj protidemokratičen, ne da bi ga omililo kako upanje ali kak pomislek« in »da bi bolje storili, če bi ga imenovali superfaši-zem«.
Ameriški dopisnik zaključuje Že tri leta preje je napisal ameriški dopisnik W. H. Chamberlain, prijatelj sovjetskega režima, ki pa so se mu v dvanajstih letih njegovega bivanja v Sovjetski vsi ide-
ločeno vero, .ker prinaša enotna verska pripadnost državljanov razne ugodnosti, vendar država tega ne sme storiti, ker mora biti vera svobodna. To tudi ne takrat, če se zaradi tega povečajo stroški za bogoslužje in šolstvo dveh veroizpovedi, ker so verske in nravne vrednote nad gospodarskimi.
2. Kadar pa gre za vrednote iste vrednostne stopnje, ima družba prednost pred posameznikom. Posamezniki morajo prispevati državi k stroškom za skupne zadeve. Če je ogrožen obstoj ’ države, ga morajo državljani braniti tudi za ceno lastnega življenja.
Današnje stanje
Če si nekoliko ogledamo današnje stanje družbe, lahko nedvoumno ugotovimo, da je doba individualizma v zadnjih zdihljajih. Družba uveljavlja, na vseh področjih v vedno večji meri svojo premoč. Deloma smo .že doživeli drugo skrajnost — kolektivizem v obliki raznih diktatur, deloma lebdi ta nevarnost še vedno nad Evropo in celim svetom.
Naloga sodobnosti
Zaradi te usodne premočrtne razvojne smeri v kolektivizem pada v toliko večji meri odgovornost na naš čas, da ta razvoj pravočasno za'jamemo ter ga' usmerimo v univerzalizem, ki predstavlja edino pravilno rešitev tega vprašanja s stremljenjem k dinamičnemu izravnanju obeh sil in' primernem upoštevanju upravičenih teženj obeh: dati osebnosti, kar ji gre po zdravi pameti in naravnem pravu in dati družbi, kar ji gre po isti zdravi pameti in istem naravnem pravu, ki ga nam jamči Bog.
d r e š.
ali zrušili v prah, kot zaključek svojih poučevanj o razmerah v Sovjetiji, Nemčiji in Italiji stavek: »Gotovo je, da je socializem vsaj v začetku pot, ki ne vodi v svobodo, ampak v diktaturo in v neusmiljeno državljansko vojno. Zdi se, da spada socializem, ki bi ga mogli izvojevati in ohraniti z demokratičnimi sredstvi, dokončno med utopije« (v knjigi »Napačna utopija« iz leta 1937 na str. 202—203).
Sodba Nemca
Peter Drucker pa je zapisa!:	»Popolni
bankrot vere, da bi mogli priti do svobode in enakosti po. marksizmu, je pognal Rusijo na isto pot -v. totalitarni, zgol j negativni, in j negospodarski družbeni, sestav nesvobode in neenakosti, po kateri je hodila Nemčija. Ne kakor da bi bila komunizem in fašizem isto. Fašizem je stanje, ki nastane, ko se je izkazalo, da je komunizem iluzija. Izkazalo pa se je, da je komunizem v Stalinovi Rusiji enako velika iluzija kot je bil v pred-hitlefjanski Nemčiji« (v knjigi »Konec ekonomskega" človeka«, 1939, str. 230.)
Hitlerjeva izjava
Hitler sam je v nekem javnem nagovoru februarja 1941 izjavil: »Nacionalni socializem in marksizem sta v bistvu isto« (izjava je zapisana v »časopisu mednarodnih novic«, kj ga izdaja, angleški Kraljevski za-vcđ'za mednarodne zadeve, zv. XVIII, štev. 5. str. 269.)
Znkai pa so sl bili tolikebrat v laseh?
Zgodovinsko dejstvo je, da so se komunisti sprli z nacionalnimi socialisti v Nemčiji pred 1933 in s, fašisti v Italiji pred 1922 večkrat kot z drugimi strankami. Toda razlog ni bil v načelnih razlikah, marveč v tem, da so iskali naraščaja med istimi ljudmi, katerih miselnost je obema oziroma vsem trem oblikam totalitarizma odgovarjala.
To nam dokazujejo tudi dogodki med vojno jn po vojni, ko opažamo čudovito lahkoto, s katero se stavi ja jo hlapci nekdanjih režimov v službo novim diktatorskim kli-kgm.
Ob nedavni debati v francoskem parlamentu je poslanec Moynet napadel voditelja francoskih komunistov M. Thoreza kot dezerterja in sodelavca z okupatorjem. Med bučnim odobravanjem 385 francoskih poslancev se je dvignil še poslanec Teitgen in zabrusil Thorezu: »V imenu vseh onih, ki so dali življenje za Francijo, vas obtožujem, da vam je bila komunistična stranka vedno več kot domovina! Prišel bo čas, ko boste dajali za to svoje ravnanje odgovor. Upravičeno vas obliva znoj' od strahu.«
*
Ko je bila v Londonu konferenca zunanjih ministrovale bila sovjetska delegacija tako zaposlena z delom, da ni imela niti časa sprejeti zastopnike angleške »Družbe prijateljev Sovjetske zveze«, člani delegacije tudi niso smeli obiskovati angleških kinopredstav, niti se niso smeli udeležiti slovesnosti ob poroki angleške princese. Tako hud je strah, da ne bi kdo zanesel kake bacile »Zapada« za železno zaveso.
VZHOD IN ZAHOD
Svet je danes razdeljen v dva dela. Zlasti se jasno vidi oziroma Občuti ta delitev v Evropi. Zato bo gotovo marsikaterega zanimalo, kako velika sta ta dva dela, ki jih loči »Železni zastor«.
Vsa Evropa meri 11,414.000 km2. Od tega obsega’ evropski del Sovjetske zveze
5,983.000	km2, s pridobitvami po vojni pa celo 6,369.088 km2. K temu pride še sedem takozvanih satelitskih držav v Vzhodni Evropi, ki obsegajo 958.373 km2. Tako dobimo na vzhodu skupno površino 7,327.461 km2 in ostane torej na zapadu, to je tostran »železnega zastora« ozemlje s, površino 4,086.539 km2.
Predvojni evropski del Sovjetske zveze je štel okrog 130 milijonov prebivalcev. K temu pride po vojni še prirastek z odstopom Vzhodne Poljske (13 mil.), Besarabije in severne Bukovine (3,7 mil.), 'Estonske (1 mil.), Letonske (1,8 mil.), Litve (2,8 mil.) in Podkarpatske Ukrajine (0,7 mil.). Skupno dobimo torej 153 milijonov prebivalcev v sedanji evropski Sovjetski zvezi.
število prebivalcev v takozvanih satelitskih vzhodnih državah pa je: Poljska 25 mil, češkoslovaška 12 mil., Jugoslavija 15 mil., Romunija 16 mil., Madžarska 9 mil., Bolgarija 7 mil. in Albanija 1 mil., ali skupno 85 milijonov prebivalcev.
Za Sovjetsko zvezo v Evropi in za satelitske države je torej skupno število prebivalcev 236 milijonov. Ako k temu še prištejemo prebivalstvo Vzhodne cone Nemčije z 22 mil. prebivalcev, dobimo v Vzhodni Evropi število prebivalcev 258 milijonov.
Celotno prebivalstvo Evrope je 534' mil., tako je 258 mil. prebivalcev onstran in 273 mil. prebivalcev tostran »železnega zastora«. K 258 mil. prebivalcev Vzhoda moramo prišteti še 50 mil. prebivalcev v azijskem delu Sovjetske zveze. Tako dobimo: 308 milijonov Vzhoda proti, 276 milijonom Zahoda.
Iz teh številk se vidi velikanski pomen vsakega, še tako malenkostnega prirastka za Vzhod oziroma izgube za Zahod. Ako bi na pr. zmagal komunizem v Franciji, Italiji ali pa tudi v kaki manjši državi, bi bilo to izredne vojaške, prometne in gospodarske važnosti za> obe strani.
Iz teh številk pa je tudi razumljiv tako velik napor komunizma in komunističnih strank vseh držav in vseh delov evropskih držav. Zdaj nam bodo tudi razumljive tako velike materialne žrtve za, propagando, za volitve; za časopisje itd. pri vsakih volu' tvah, stavkah (štrajkih), . raznih pogajanjih in konferencah ter podobnih prilikah na obeh straneh.
Saj gre tu vedno za uspeh, ki ga je mogoče primerjati včliki odločilni bitki, kjer se borijo za uspeh in odločitev velike armade in cela brodovja.
Iz tega vidika moramo presojati tudi boj za slovenske dežele na črti Trst—Gorica—-Trbiž—Beljak—Celovec—Monošter.
Zato se tudi n. pr. za porabske Slovence nikdo ni brigal, ko bi bilo to izredno lahko doseči, da bi prišli v Slovenijo. To ni bilo potrebno, ker so že — onstran »železnega zastora«.	,
Perzijski vladni krogi in perzijski tisk, so z nemirom komentirali dogodke na Češkoslovaškem in na Finskem, časopis »Edhdan« piše: »Za češkoslovaško in Finsko bo izbruhnil komunistični vulkan tudi pri nas.« Nek drug časopis pa je označil dogodke v Evropi kot »svarilo za Perzijo, kjer se združuje politika treh velesil.«
*
V	jugoslovanskem poslaništvu v Bukarešti so izmenjali v torek ratifikacijske listine o prijateljski in zavezniški pogodbi med Romunijo in Jugoslavijo.
*
Romunski ministerski predsednik Groza je izjavil v poročilu o izidih svojega potovanja v Varšavo, da bo poizkusila Romunija po sklenitvi kulturne pogodbe s Poljsko pozitivi z njo tudi gospodarske odnošaje in skleniti tudi vojaško pogodbo.
-s
V	Sarajevu so obsodili škofa Vojislava Nastiča na 11 let prisilnega dela in na izgubo državljanskih pravic za dobo trih let. škof je bil obtožen da je skušal ustanoviti »podtalno organizacijo« in da je v svojih pridigah »propagiral« ter izdajal neki’ inozemski misiji razne podatke.
*
V	Parizu so se pričele priprave za konferenco 16 držav, ki sodelujejo pri Marshallovem načrtu za obnovo Evrope. Konferenca bo pričela 15. marca in bo trajala približno dva do tri tedne.
*
Tiskovna poročila iz Grčije poročajo, da je neka skupina komisije Združenih narodov preletela grško-albansko mejo in pri tem ugotovila, da streljajo grški partizani na'grške vladne čete z albanskega ozemlja. Fotografske posnetke so poslali komisiji Združenih narodov.
straneh naše bilziije preteklosti
»KAERNTNER VOLKSBLATT« Z
(Konec)
Brošura navaja dalje ■— deloma s pomočjo odtisov takih neuspelih prošenj, — kakšne so posledice teh razmer pri verouku in sploh kako brezploden je šolski pouk. Učni cilj, kakor ga predpisuje šolski zakon, v nobenem primeru ni bil dosežen, kajti o kakem točnem razumevanju beriva, o kaki izostritvi daru opazovanja in jasnosti mišljenja sploh ni mogoče govoriti. Mnogi starši, zastopniki občin in govorniki, na katerih izjave se pri nas cesto sklicujejo, smatrajo’ namreč šolo zgolj kot u s t a n o-vo za učenje jezika, v kateri naj se otroci uče predvsem nemščine, — pa čeprav naj zato vse drugo izostane. Dejstvo pa je, da je res. vse to drugo izostalo, da pa se tudi nemščine niso naučili in poleg, tega pozabili tudi svoj slovenski materinski jezik. Ljudsko.šolski pouk je popolnoma brezuspešen tudi kar se nemščine tiče; isto je pri realnih in drugih učnih predmetih in končno prav tako pri veronauku in kar se nravno-verske izobrazbe tiče. Na obtožbe vsega tega vendar ne bo spet molčanje edini odgovor. Ob takih obtožbah je mogoče samo dvoje: ali odkloniti ali odpo-moči. Molčati pa, če se ljudskošolski otroci ne uče verouka, — molčati, če jih ne uče misliti, — molčati, če vsled neprestanega učenja nemščine ne najdejo časa za realne učne predmete, — molčati, če jih kljub neprestanemu učenju jezika ne nauče nemški in da slovenščino pri tem popolnoma zanemarjajo, — taka brezbrižnost je prehuda.
5.	Kar se uradnega jezika sodišč in upravnih uradov tiče, pač ne bo težko uganiti dejstva, da si Slovenci upravičeno v tem pogledu še marsičesa žele. — Mi smo se torej pozanimali, — v kolikor itak že prej nismo vedeli, — in našli na straneh 35 in 36 omenjene knjižice navedene zahteve in želje: državni in deželni uradni listi nimajo slovenskega besedila; v slovenskih in jezikovno mešanih okrožjih nameščajo uradnike, ki slovenščine ne znajo. Njih uradovanje je radi tega skrajno pomanjkljivo. Z ozirom na Deželno sodišče v Celovcu navaja knjižica, da je »Klagenfurter Zeitung« v letu 1874. napovedala ustanovitev senata, v katerem bodo sodniki, ki bodo obvladali slovenščino in da takega senata še sedaj ni. Predlog V tem smislu, katerega je sestavil umrli predsednik Deželnega sodišča v. Schulheim, do sedaj ni bil izveden.
6.	številnejša konkretna dejstva pa nam brošura spet navaja, kar se prometnih ustanov tiče. Na poštnih uradih v slovenskih krajih in v Celovcu dvojezičnih tisko-vin sploh ne izdajajo ali pa' samo na izrecno zahtevo. Dejstvo je, da je zaradi nevšečnosti pri izstavljanju slednjih, njih uporabljanje otežkočeno in zmanjšano na minimum, in ta, na ta način doseženi mini-mum predstavljajo potem kot »dokaz«, da so dvojezične tiskovine nepotrebne. Uprava južne železnice, katera pelje od Spodnje-
. ga Dravograda do Beljaka, objavlja svoja naznanila samo v nemščini, na železniških
DNE 20. AVGUSTA 1885:
SlOWBJCi
postajah so samo nemška imena in sprevodniki jih javljajo tudi samo v nemščini. Vsled tega so potniki, ki govore le slovenski, navezani na podatke drugih sopotnikov in često se pripeti, da si ne vedo pomagati, če slučajno ni tolmača pri roki, ki bi jih rešil iz zadrege.
*
Toliko o konkretnih dejstvih, ki jih knjižica prinaša. Če hi na vse to odgovorili z brutalnim »vse to ni res« ali z vljudno-go-sposkim »zviška gledanjem« na slovenske davkoplačevalce, ki predstavljajo manjšino, z zatiskanjem oči in molčanjem nad vsemi temi dejstvi, bi k narodnostni strpnosti in miru prav tako malo doprinesli, kot čc bi jih spet skušali prevpiti. Slične pri-tpžbe je treba, — ponavljamo, — ali zavrniti ali pa jih moramo temeljito preiskati
in ugotoviti, v koliko odgovarjajo resnici in v koliko morda predstavljajo le posplošen je posameznih slučajev. V nobenem primeru pa se ne sme zgoditi, da bi pri preiskovanju resničnosti teh pritožb odločujoči nastopali kot »sodnik v lastni zadevi«, kakor se je to do sedaj bilo še vedno pripetilo, v kolikor se šolskih razmer tiče. Samo vladna oblast, ki je nadstrankarska, more o tem presoditi, ip sicer le na ta način, da zasliši zastopnike obeh strani.
Po vsem tem, kar smo navedli in nakazali v tem vprašanju, pa hi bil po našem mnenju prvi in najpotrebnejši korak, da bi razpisali anketo o narodnostnih razmerah na Koroškem. Dovoljujemo si zahtevo po tem staviti na prvo mesto vsega, kar bi v tem pogledu treba bilo ukreniti. Zahteve in želje, ki jih izraža knjižica na podlagi v njej navedenih dejstev bomo iz istega stremljenja po popolni nepristranosti, objavili in v kolikor se bo pokazalo kot: potrebno, — tudi načeli. Pri vsem tem pa nas bo kot načelo vodila želja po tistem miru, katerega more prinesti le pravičnost, — ne pa prevpitje nasprotnika ali lastno molčanje. Mannsdorf.
Velja iuđi dmme§
Pred dvaindvajsetimi leti je takratni slovenski koroški časnik priobčil naslednje vrstice:
»Odkar je svetovna vojna preobrazila meje osrednjih držav, je manjšinsko vprašanje čimdalje večje važnosti. Na kongresih modrujejo učenjaki, kako naj pripravijo večinske narode do pravičnejšega postopanja napram manjšinam. Večinski narodi pa zanikujejo krivice in raznarodovanje ter trdijo, da se hočejo manjšine prostovoljno spojiti z njimi. V dokaz navajajo potu j čene člane manj-šinjskih ljudstev in trde, da so narodne manjšine ob državnih mejah nevarne.	•
Manjšin na mejah ne bo mogoče nikdar popolnoma raznaroditi. Nezadovoljne manjšine pa državi ne morejo biti nikdar tako zveste kot zadovoljne. Seveda je njihovo vprašanje težko rešiti zadovoljivo, posebno če so krivice nad manjšinskim narodom stare ze desetletja. Za rešitev je treba najprej razpoloženja in dobre volje med večinskim narodom, k temu je treba še sodelovanja manjšine in končno razumevanja materinskega naroda.
V večje razumevanje okoli manjšinskega vprašanja navajam sledeči primer iz domačega vaškega življenja: Sadna vrta dveh sosedov mejita drug na drugega, vejevje sadnega drevja pa poganja preko skupne vrtne ograje. Za tak slučaj predvideva postava dvojno rešitev. Prva je pametna in določuje, da imata soseda pravico do sadu vej, ki rastö z drugega vrta preko vrtne meje. Druga pa dovoljuje vsakemu izmed obeh sosedov, da poreže preko meje segajoče vejevje. Pametna soseda ne bosta rezala vej, ker bi to škodovalo drevju. Pustila bosta veje in negovala vsak svoje drevje, da bo imelo dovolj življen-škega soka tudi za veje, ki rastejo preko
meje. Skrbela bosta, da bo imelo drevje dovolj življenskega soka tudi za veje, ki rastejo preko meje. Skrbela bosta, da bo imelo drevje dovolj zraka in sonca in da bo nosilo dober in zdrav sad, ki bo v prid in veselje obema.
Narodne manjšine so veje, ki rastejo preko državnih meja, ker se te ne bodo nikdar dale tako potegniti, da bi ne bilo nobenih narodnih manjšin. Zgorajšnja, iz domačega gospodarjenja navedena rešitev je zato tudi vzor rešitve manjšinskega vprašanja. Večinski narod mora vedeti naprej, da morajo manjšine črpati življenski sok iz debla materinskega naroda, da si ohranijo narodno samobit. Veje na drevju ne črpajo življenskega soka samo neposredno iz zraka in od sonca, marveč tudi in v največji meri iz korenin. Večinski narod mora skrbeti s strpnostjo in pravičnostjo, da bo manjšinski narod vsrkaval čist, nepokvarjen zrak. Manjšinam se mora dovoliti dobra duhovna in duševna vzgoja potom dobrih vzgojnih ustanov — posebno šol, v katerih se ne ho ubijala narodna zavest in ljubezen do materinega jezika, šola mora nuditi v prvi vrsti dovolj prilike, da se manjšinski naraščaj priuči materinskega jezika in na podlagi tega tudi jezika večinskega naroda. Le ob skrbni in vzajemni negi materinskega in večinskega naroda zamorejo manjšine dobro uspevati in roditi dober in zdrav sad. Vzgoja narodnih odpadnikov pa je gnil sad, s katerim si večinski narod gotovo pred nikomer ne more ponašati.«
Pred dvaindvajsetimi leti je te besedo napisal preprost Rožan. Preproste so, a jasne in razumljive ter hranijo mnoge resnice. Morda bi bilo včasih bolje, če bi imeli državniki namesto diplomatskih sposobnosti nekoliko več preproste pameti in poštenosti.
O GOSIPEJJ SVETI
Če greš proti Gospej Sveti in sicer mimo Št. Jurija čez hrib in zagledaš Gospo Sveto pred seboj, tedaj naletiš pri eni izmed prvih hiš na vodnjak. Zanimivo bo, kako so ta vodnjak imenovali pred desetletji — danes je izgubil na svoji važnosti in so tudi na ime skoraj pozabili. Neka hiša v bližini, katera je na vsak način nekoč bila tam prva pozidana, je nosila ime »pri Ungnadovih«. Pozidala jo je bila pač družina von Ungnadov, ki se je bila priselila pred verjetno tremi stoletji ter dala izkopati ta vodnjak, ki je seveda kasneje večkrat bil nanovo pozidan, to se pravi, so ga izboljševali, ker je ležal na dobrem kraju in obdržal vodo tudi v največji suši. Okoliško prebivalstvo je imelo radi tega ta vodnjak v velikih časteh. Imenovali so ga »Gnadljiv vodnjak« (Nemci:	»Gnaden-
brunn«). Če bi takrat vprašal ljudi, zakaj ga tako imenujejo, bi dejali, da zato, ker je ta vodnjak res pravi vodnjak milosti, ker daje vodo tudi takrat, kadar je nikjer v okolici ni dobiti. Tako sta se prvotno ime in lastnost tega vodnjaka lepo ujemala.
U starih bukvah pa je najti tudi druge zanimive paberke:
■ Leta 1681 so Boroveljčani prinesli na oltar Marije prav posebno velike sveče v dar, da bi se z njimi zahvalili svoji pripro-šnjici, ki jih je bila prejšnji dve leti obvarovala kuge.
Četrtega septembra leta 1669. je nastal v cerkvi požar, katerega je veter zanesel tudi pod streho in vse, kar je bilo lesenega, je šlo v pepel. Tako so se v obeh zvonikih celo vsi zvonovi stopili. Eiden od njih je bil 90 stotov težak. Že leta 1671 pa so iz kovinskih ostankov teh zvonov vlili štiri manjše zvonove. Leta 1687. pa so v Celovcu spet vlili nadaljnji velik in lep zvon. Stroške zanj so po večini poravnali razn; stanovi ter deželni višji gospodje. Težak je bil 118 stotov. Vprašanje pa je bilo, kake spraviti ta veliki zvon v Gospo Sveto. Morali so utrditi vse mostove, popraviti cesto in kmetje so morali priti s potrebnim orodjem. Pot zvona opisujejo v starih bukvah takole: Okoliško prebivalstvo je brezplft,-;, čno in iž svetega spoštovanja do Svete Matere prišlo v velikem številu in pripeljalo s seboj vprežno živino. Petega februarja 1688. leta — bil je nadvse mrzel dan in pot je bila pol ledena pol snežena — je 20 konj, katerim je pomagalo še kakih sto ljudi, ki so na vrveh vlekli iz ljubezni do Matere Božje, — v treh urah ta veliki zvon srečno iz Celovca do zvonika cerkve Gospe Svete pripeljalo.
Ta zvon so naslednjega dne deželni cerkveni dostojanstveniki blagoslovili in' mu dali ime »Marija«.
Anton Koder:
foUmrnhai
Zgodovinska povest
12.
»Bridke besede govoriš! Odpustim ti jih, ker vem, da govoriš iz ljubezni.« Pri teh besedah je vzela diadem in ga vrgla na kamniti tlak, da se je razletel na drobne kosce, ter rekla: »Dragi, zberi te bisere in ih zloži spet v celoto. Kadar napraviš to, bom Gubčeva nevesta, sicer pa nikdar.«
Dolgo potem sta še slonela ob podbojih ;n sanjala o svoji bodočnosti. Ko se je pričelo daniti, je Miha hotel oditi, toda v istem renutku se je prikazal na poti nek človek in oglasila se je tamburica, za njo pa pe-sem:
»Zatoni sonce, milo, zlato, da solz ne vidiš, ki na trato nam v robstvu večnem tu teko!«
»Cuj, stari oče se vrača s potovanja!« je vzkliknila Jela. Miha ji ni odgovoril, pač Pa je povzdignil svoj glas in odpel:
»Ali pa vžgi nam, sonce milo, pogum in bratstvo, ki zdrobilo tiranov naših vseh bo silo!«
Slepec je prepoznal glas in pospešil korake. Jela pa je ovila roke okrog Mihovega vratu ter ga prosila, naj se varuje, kajti brez njega ji ni življenja.
Deseto poglavje
Priprave za upor so bile skoraj končane, tlija Gregorič je hotel še pred začetkom Punta urediti svoje družinske zadeve. Mi-
slil je na Jelo, ki bi ostala sirota, ako bi ji padla v boju oče in ženin. Priskočil mu je na pomoč Guzetič, ki je bil pripravljen, da se takoj poroči z Jelo, da bi ji s tem v vsakem primeru zagotovil polovico svojega imetja.
S tem sta hotela speljati gospoda na stranpot. Menila sta namreč, da bodo sklepali, da človek, ki išče družinskega življenja, ne misli na vojno, ki družine razdira. Dobro sta pogodila. Še celo zavezniki so godrnjali. Da bi pa Guzetič odvrnil slabe govorice, je razposlal med zaupnike okrožnico, v kateri je naznanjal, da je prvi večer po poroki čas splošne vstaje. Ni pa bilo to popolnoma resnično. Tajno so se namreč domenili, da bo poroka dva dni prej, da bi se izognili vsaki zunanji pozornosti.
Gubec pa je vseeno izvedel za tajno določeni dan. Užaljen je bil, ker so mu prikrivali. Hotel se je maščevati. Povabil je vse k zadnjemu zborovanju, na katerem je odločil, naj se ne zanašajo na določeni čas v noči med zadnjim prosincem in prvim svečanom, kajti poročila iz Zagreba silijo k čimprejšnjemu začetku. Kres na. kranjsko-hrvatski meji bo znak za začetek.
Ko so zborovalci odšli, je Gubec razposlal svoje hlapce k paznikom, ki so čakali pri pripravljenih grmadah, s sporočilom o točnem času vstaje, ki sta jo Gubec in Jurič določila nalašč že na sedemindvajseti prosinec, samo da bi preprečila Mihovo poroko, ki bi se imela vršiti isti dan.
Enajsto poglavje
Bilo je sedemindvajsetega prosinca leta 1573. Pri Pasancu so bili zbrani najboljši Elijevi in Guzetičevi prijatelji. Praznovali so zadnji večer pred poroko. Ko so se pričeli proti jutru odpravljati bolj oddaljeni
gostje domov, je pritekel stražnik z vestjo, da so zagorele grmade. Novica je bila tako nenadna ,da je niso mogli verjeti. V tem pa je že prihitel Jurič in sporočil Iliji, naj se nemudoma odpravi v Brežice; isto zapoveduje Gubec Pasancu in Guzetiču, ki naj ženitovanje odloži, da ne ho pohujševal ljudstva. Nekaj hipov pozneje so zagoreli kresovi že po vsej deželi in od povsod je v noč odmevalo zvonjenje.
Gubec je dosegel svoj namen. Guzetič je odložil poroko in odhitel v krški okraj, kjer je bil določen za poveljnika. Toda osebna Gubčeva intriga se je maščevala. Kmetje so se vse preveč zanašali na prvotno določeni dan. Povrh pa je bila še oznanjena slovesna Guzetičeva poroka dva dneva pred vstankom. Mislili so torej, da so kresovi zažgani Mihi na čast. šele zbirajoče oborožene čete po vaseh so razjasnile usodno pomoto. Dva dneva sta bila takorekoč izgubljena v splošni zmešnjavi. Edini, ki se je tega veselil, je bil Jurič. Hitel je da sporoči Gubcu. Srečal ga je že na kranjskih tleh.
»Kako si opravil ?« ga je vprašal Gubec.
»Vse je v neredu. Voditelji so neodločni. Prezgodnji začetek je vse zbegal.« Gubca je zbodlo to poročilo.
»Ali imaš zagotovilo ,da so zaprli vojaki vse ceste iz Zagreba in da je zaradi izdaje zadušena vstaja na Hrvaškem?« je vprašal kmeta, ki se je vrnil s poizvedovanja.
• »Vračati se ne smemo, slavni beg. Sicer vstajajo posamezne vasi, zaprta pa so jim pota v Zagreb, kjer so si hotele s silo pridobiti orožje.«
»Poskusimo torej svojo srečo na Kranjskem. Ako zmagamo tu, bo padla tudi Hrvaška« ,je odgovoril ponosno Gubec,
»Na-Hi jo in Guzetiča pazi. Na svojo roko bi rada delala«, je dejal potem tajniku Juriču in pristavil: »Zastonj se ne boš trudil. Prvo častno mesto, ki .se po morda izpraznilo v našem triumviratu, bo tvoje.«
Pri tem se je Jurič nagnil h Gubcu in mu nekaj skrivnostno zašepetal na uhp.
»Ni mogoče! To je izdaja in nesramnost! Kje si čul o tem načrtu? Nemogoč ni, a predrzen je,« je vzkliknil.
»Nič se ne prenaglite. Samo mirnega opazovanja je treba in ptiček se bo ujel v svojo lastno zanko«, je prigovarjal begu njegov tajnik.
»Drugače ne morem. Takoj mu moram odvzeti vrhovno poveljstvo, ter ga razdvojiti z Guzetičem. Ko bosta videla, da se združuje v meni glavna moč, bosta sama spoznala, da sta na krivi poti. Vrneta se ali... pogineta. Jaz si umijem nedolžne roke.« Tako je govoril Gubec.
Potem se je molče pomikala bojna četa proti krškemu mestu.
Dvanajsto poglavje . Tri dni pozneje. — Glavni del vojske, kiji je ukazoval Ilija Gregorič, se je utaboril pri Vidmu. Najmanj deset tisoč mož je bilo.
Da se pokaže moč kmetskega upora, je sklenil Gubec zavzeti najprej krško mesto. Čeprav je bilo zbrane dovolj vojske, da bi zavzela tudi večje mesto, je mislil Gubec, da je pametnejše, da dobi mesto z zvijačo v roke. V ta namen je poklical v tabor ves triumvirat, vse zastopnike in voditelje posameznih čet. Nejevoljni so bili, ko so izvedeli, koliko važnosti pripisuje njihov poveljnik zasedbi krškega mesta ter kopiči tu brez posebnega vzroka v^4”1«' moči.
(Dalje p.iLcd. .
V. F.:
MATIC
»Kar Maticu te bomo dali, če ne boš priden«, sem. slišal vsak dan najmanj enkrat. Ta grožnja sicer ni veliko zalegla, vendar opomin je dosegel svoj namen. Stekel sera, kamor mi je bilo ukazano, po drva, po vodo, v trgovino, ali kam drugam.
Morda vas bo zanimalo, kdo je bil Matic ? Da so z njim strašili nas otroke, ki še v šolo nismo hodili, že veste. Da pa je bil Matic včasih v strah tudi odraslim, vam najbrže ni znano.
Pravzaprav je bil Matic velik revež. Pa sam se tega niti zavedal ni. Saj menda niti mislil ni nikoli nič. Poleti je največkrat sedel na svojem štirinožnem stolčku kje v bližini kozolca. Bil je vedno bos, noge je imel rdeče in ozeble ter včasih nabrekle tako, da je bilo videti, kot da bodo vsak hip počili hlebci nad prsti. Žametove hlače niso bile več črne — Bog ve po kom jih je podedoval —, najrazličnejši sledovi so dali sklepati na njihovo desetletno starost. Srajco - je imel platneno, ponekod že prst na debelo zakrpano, drugod so jo držale skupaj le se tanke nitke.
Poglavje zase je bil Maticov klobuk. Za kaj vse smo ga otroci v svoji razposajenosti imeli, še danes ne morem pozabiti. Včasih smo nosili v njem vodo iz vaške luže; drugič smo na cesti naložili vanj bla.ta, ki smo ga rabili za zidanje hiš pri našem igranju. Če smo se igrali vojake, je imel »general« Maticov klobuk, za to priložnost posebej okrašen s kurjim perjem. Do klobuka pa smo mogli le takrat, ko je Matic spal. Pa še takrat si je le najpogumnejši upal blizu, da mu ga je vzel. Odnesti Maticu klobuk je bila za nas junaška preizkušnja.
Če bi me kdo vprašal, koliko je bil Matic star, bi mu pri najboljši volji ne znal povedati. Odkar se ga namreč spominjam, se mi zdi, je bil vedno enak. Čudno oblikovani klobuk mu je čepel na sivi glavi, obraz mu je bil razoran in kosmat — obrit je bil le za večje praznike —, spodnja ustnica z brado mu je nekam čudno štrlela naprej. Oči so se stiskale v globokih kotih pod čelom, obrvi je imel redke, kar je delalo pogled nekam bebast, čudno odsoten. Plodil je vedno sključeno, nizko pripognjen in opiraje se na stolček. Hrbtenico je imel v. križu namreč skoraj, pravokotno upognje-np.„menda že öd rojstva. Glavo je imel obrnjeno k tlom, le od časa do časa se je ustavil, potisnil klobuk na tilnik in pogledal po poti pred seboj. Človek bi mislil, da ne more daleč priti, pa je včasih zašel tudi po dve, tri ure stran od doma vseskozi opiraje se na stolček,
Delati ni mogel nič in je bil pri hiši po mnenju domačih le za jelo in napoto. Včasih so mu zaupali kako opravilo, ko ni bilo nikogar drugega doma. Tako so nekoč prav vsi odšli na polje — bilo je o svetem Jakobu — in so Maticu zaupali malega Janeza v zibelki. Otrok je bil ves povit in povezan,’da se ni mogel ganiti in je spal. Če se bo zbudil, naj ga Matic ziblje, da bo zopet zaspal, so mu naročili. Matic je topo prikimal v znamenje, da ve, kaj ima napraviti, in je obsedel na svojem stolčku.
Tiho je bilo v hiši', 'polknice so bile napol spuščene, bilo je skoraj mračno. Matic ni vedel kaj početi. Ven ni mogel, vrata so bila zaprta, v hiši tudi ni našel opravka. In je začel zibati Janeza, čeprav je otrok še lepo mirno spal. Zibelka je lepo enakomerno tekla in Maticu je bilo to všeč. Zgodilo pa se je, da je premočno potisnil z nogo in ‘ tedaj se je zibelka čisto postrani nagnila. Pa je le še našla ravnotežje. Toda ko je pritisnil tudi drugič premočno, se je zibelka naglo obrnila in dno je obstalo na vrhu. Matic je obstal, ni si znal pomagati. Otrok je samo tiho ječal, potem pa popolnoma utihnil. Sreča, da je bil privezan. _—_ Zopet je postalo Maticu dolgočasno. Potisnil si je klobuk na oči in je s hrbtom naslonjen na steno na stolčku zadremal. — K sreči je mati kmalu prišla s polja domov po malico in je rešila malega Janeza, M se je bil že skoraj zadušil.
Pri sosedovih so pustili nekega dne stati pred hišo voz, naložen s košarami za krompir. Pripravili so ga, da bi ga hlapec samo zapregel in odpeljal na njivo. Ker so bila tla nekoliko nagnjena in se je pot izpred hiše spuščala po klancu na glavno cesto, je bil voz zavrt. Pa je prineslo od nekod Matica tudi k vozu. Včasih se je celo popoldne igral s koncem kake vrvi, ga vezal in vozlal na tisoče načinov. Pustil je potem največkrat tako čudno zavozlan konec viseti, , kjer ga je dobil. To je bilo znamenje, po katerem je vsakdo vedel, da je bil on tam. Tudi pn tem vozu je bila na prednjem koncu privezana vrv. Tja se je vsedel Matic in pričel s svojim vozlanjem. Klobuk si je bil pomaknil daleč nazaj na tilnik, ustnice pa so mu prehajale v čudno trpek nasmeh. Sedel je tam in vozlal dolgo, dolgo. Hipoma pa je opazil zavoro in kakor
otrok po igrači segel po njej. Prijel je za ročico in jo premaknil. Vrtela se je in pri tem je pozabil na svoj zavozlani konec vrvi. Obračal je ročico v eno in drugo smer, dokler se ni voz zaradi svoje teže na nagnjenih tleh premaknil. Matic je komaj še utegnil umakniti nogo, da mu je ni kolo povozilo. Obsedel je sam na stolčku,'voz pa je drčal po klancu navzdol proti cesti. Matic je gledal za vozom kot otrok za vzeto igračo in ni vedel, zakaj mu je voz ušel. Medtem pa je prednje kolo zadelo ob velik kamen, voz se je' obrnil poševno po rebri in nazadnje obležal prevrnjen v cestnem jarku. Košare so zletele z voza in obležale po cesti.
Mimo je pripeljal lep luksuzni- avto in se je moral ustaviti. Čmo oblečen gospod z metuljčkom pod vratom je stopil izza volana na cesto in če je hotel z avtom naprej, je moral odstraniti košare.
»Nerode kmečke«, je mrmral predse, iz vrha klanca pa ga je gledal Matic in se mu smejal. Obraz se mu je'na široko razlezel, spodnja ustnica je štrlela še dalj naprej kot navadno in se skoraj dotikala z vrhnjim robom potlačenega, lopatastega nosu. Gospod je strmel v prikazen na klancu, ki je gledala vanj, obstal za trenutek, potem pa naglo sedel v avto in se odpeljal.
Sosedov hlapec je prišel domov, a voza ni bilo nikjer. Kmalu ga je brez daljšega
iskanja zagledal v jarku ob cesti. Čudno se mu je zdelo, kako je voz tja doli zašel, saj ga je bil vendar dobro zavrl. Ko pa je iskal in skupaj nosil razmetane košare, je opazil na prednjem koncu voza viseti čudovito zavozlan konec vrvi.
»Matic je imel gotovo tu svoje prste zraven, kdo drugi naj bi bil to sicer storil«, je uganil. »Dobro, da je voz postrani zavil in se prevrnil. Kaj ko bi priletel na cesto in se zaletel v kak avto? Ta bi bila lepa. In sedaj naj popravljam strto ročico? Če bi bil kdo drugi to storil, bi ga pošteno premlatil, Matica pa—.«
In takih zgodbic o Maticu bi vam lahko še mnogo povedal. Kako je na primer proso sušil in varoval, pa so mu ga odnesli, kako je v sosednji vasi ponoči strašil in so ga v pod zaprli, kako so ga zidarji napojili z vinom in je nekega otroka skoraj pohabil, ko je stolček vrgel nanj itd.
Nazadnje bi vam povedal še o njegovem koncu. Bil se je namreč neko zimo. prehladil in zbolel za pljučnico. Obležal je in bledel v vročici. Ustnice je imel razpokane od žeje in znotraj ga je peklo. V velikem steklenem kozarcu so mu prinesli čaja in ko je bil sam, je čaj spil, kozarec pa strl in steklo pojedel. Potem ga je še bolj peklo v trebuhu in oči so mu globoko v jamah vdrte osteklenele ,iz kota ustnic pa je bilo videti temno krvavo sled.
»Ja, Matic, Matic ..so govorili ljudje. '— Pa vsega tega vam ne bom več pravil.
Morda bo kdo rekel, da Matic še teh vrstic ni bil vreden. In vendar je bil Matic tudi človek in ne po svoji krivdi tak čudak in pravzaprav revež, kakršnega sem poznal.
Dolinski :
MODRIJAN
(MODROVANJE »BREZPOSELNEGA«;
Od Pvakitja proti Zarečju sem jo mahal tistega lepega poletnega dne. Na poldne je že šlo in vročina je prav pošteno pritiskala. Nad Zaleško dolino sem ob robu gozda postal, si obrisal potno čelo in Sedel, da si nekoliko odpočijem.
Tako sem sedel in gledal v dolino. Čas žetve je bil in polje -je kar mrgolelo pridnih žanjic in postavnih moških, ki so odvažali snopje. Glej, kako zanimivo je vendar kmetsko delo! Leto za letom se ponavlja isto in vendar nikdar ne postane dolgočasno ; vedno dovolj izpremembe, vedno zopet kaj novega. Spomladi, kakor hitro skopni sneg, že seješ in sadiš .potem zopet kosiš,.. okopavaš’ in osiplješ, končno pa zah ješ ter; pospravljaš pridelke. Dela in 'opravila vedno čez glavo in šele pozimi, ko vsa narava spi, počiva in miruje, si končno tudi kmet* nekoliko odpočije.
Ko’ sem tako razmišljal, je naenkrat za-šumelo v grmovju za menoj. Naglo sem se ozrl in zagledal človeka, ki je lezel na plan. Postaven možak je bil v najboljših letih, tudi oblečen še precej dobro, vendar povaljan in videlo se je, da prenočuje pač tam, kjer prilika nanese. Takoj sem vedel, da je eden od tistih brezposelnih, ki vedno iščejo posla, pri tem pa skrbno pazijo, da ga po nesrečnem naključju končno res ne bi kje iztaknili.
Možak se je najprej pošteno pretegnil, potem pa stopil par korakov proti meni in prisedel.
»Tudi odpočivate?« je pričel.
»Seveda«, sem pritrdil. »Pa vi?«
»Eh, slabo sem spal zadnjo noč, pa sem si moral še nekoliko odpočiti tam v grmovju. Sedaj pa bo čas obeda in treba bo pogledati v dolino.«
»Kaj pa je vaš poklic, če smem vprašati?«
»Brezposelnsem, prijateljček, brezposeln! Najboljši poklic, ki si ga morete misliti. Ne orješ in ne seješ, pa vendar Žan ješ! Nič, ne delaš, ne skrbiš in se ne ženeš, pa vendar živiš, živiš veselo in brezskrbno kakor ptička na veji in res kakor paradiž se ti zdi ta božji svet!«
»Kako pa ste prišli do tega, no, recimo, končno le nekoliko čudnega poklica?«
»Slučajno, čisto slučajno, prijateljček! Na visoki šoli sem študiral, pa mi ni šlo. Saj veste', vino, pa dekleta itd. Pustil sem šolanje in šel pomagat občinskemu tajniku. Par let sem premetaval tam spise,- potem so pa rekli, da me ne rabijo več. Povprašal sam tu in tam, vendar drugega posla nisem dobil, pa sem se • podal na cesto in postal brezposeln. Od začetka mi je bilo res nekoliko nerodno, priznati moram, potem pa sem se navadil in prav kmalu zapopadel in Se vživel v vse prednosti in lepote tega poklica, ki ga sedaj ne bi zamenjal z nobenim drugim več.«
»Torej ne mislite nikoli več delati?«
»Jaz še kedaj delati? Kje neki, saj vendar nisem na glavo padel; Poglejte te ljudi tam v dolini,- kako se ženejo in kopljejo v znoju. Delajo, delajo tudi zame! Dopoldne se ne smem prikazati med nje, ker so utrujeni, ne utegnejo-in so slabe volje. Utegnilo bi se zgoditi, da mi celo ponudijo kako delo, namesto da bi me dostojno pogostili
in mi dali še pošteno popotnico. Toda seda,! opoldne bo hitelo vse k obedu in prav tako seveda tudi jaz. Pošteno se bom založil, no in predno se odpravijo drugi zopet na delo, se moram umakniti, da se ne bi kdo spozabil ter mi stavil kake neumestne ponudbe. Drugi na delo, jaz pa zopet v senco in zelenje na odpočitek, pod večer pa polagoma po cesti dalje'. Zvečer je še bolj enostavno! Pošteno se naveeerjaš, nekcfüko pomodruješ in zbiješ kako šalo, pa dobiš še pijače, kadiš seveda tudi, potem pa prenočišče v prijetno dišečem senu; zjutraj po obilnem zajtrku pa že še dobiš tudi par grošev ha pöt? Täkö gre to dan Za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem. Pozimi je vreme nekoliko neprijetno, to je res, pa tudi nič zato! Pač nekoliko več pripoveduješ, modruješ in se šališ, piješ in kadiš, pa ostaneš tudi po več dni pri isti hiši v gosteh, če si dobro zadel- Sicer pa zima ne traja dolgo.«
»Pa znate res čudno lepo poveličevati vaše potepanje«, sem pripomnil.
»Pote-e-e-e-panje?« je zategnil. »Kako vendar morete tako edinstveno lep poklic imenovati potepanje ? Poklicni brezposelnih: sem, to je res, vendar zato še dolgo ne potepuh! Posla iščem in od podpiranja brez-
poselnih živim, to je vse, potepanje pa Jö čisto kaj drugega, če mi že zavidate^ moj poklic, prijateljček, me zato vendar še ni treba žaliti.«
»Ko ste pustili šolanje, ste se prvotno oprijeli čisto poštenega dela, kakor izgleda. Zakaj pa so vas potem odpustili? Ali je bila zopet pijača?«
»Ne, krivo me sodite! Pijanec nisem bil in še danes nisem. Na občini so bili prav zadovoljni z menoj. Potem pa so velik del naše občine odcepiti in ga priključiti drugi, pa pri nas res ni bilo več dela za dva in tudi sredstev ne. Zato sem moral iti. Nekaj mesecev sem se trudil in iskal poštenega dela, kakor vi temu pravite, vendar nisem ničesar našel. Pičli prihranki so pošli in moral sem na cesto. Brez moje krivde, je torej postala brezposelnost moj poklic in lahko mi verjamete, da se mi še danes zdi nespametno, da si nisem izbral tega sodobnega poklica že od samega začetka.«
»Ampak vsi ljudje vendar ne morejo biti brezposelni, pa naj bo že potem ta poklJr še tako lep!«
široko se je zasmejal in me strašno pomilovalno pogledal:
»To imate pa enkrat tudi vi prav. Vendar ne smete pozabiti, da pač vedno pametni od nespametnih žive, nikdar pa ne narobe. Tako je bilo, je in bo, dokler bo sonce obsevalo ta božji svet.«
»Kje pa ste vendar pobrali to čudno in svojevrstno modri jo?«
Zopet se je široko zasmejal:
»Saj sem vendar študiral modroslovje in res natančno preštudiral vse stare modrijane. Dobro so živeli tedaj. Modrovali so doma, ljudje so hodili k njim kupovat modrost in jim znesli skupaj vse, kar so potrebovali. Dandanes pa je to nekoliko drugače, ker je menda tudi te robe preveč, pa jo moraš sam raznašati okoli in prodajati po hišah. Pa kaj se hoče? Časi se izpremi-njajo in mi se izpreminjamo z njimi! Toda sedaj pa moram res že oditi, da me ne bodo čakali s kosilom. Pa na svidenje, morda se še kedaj srečava, saj svet je dandanes majhen, preklemano majhen!«
Vstal je, se zopet pošteno pretegnil in se še kar hitrih korakov napotil v dolino. Dolgo sem gledal za njim. V najlepšo hišo je zavil, že od daleč mahal s klobukom in si brisal na videz potno čelo. Na dvorišču se je pridružil domačim, mahal z rokami in nekaj razlagal, nato pa £ ostalimi vred izginil v hišo. Mož je'očiviđno dobro razumel svojo obrt.
Dolgo sem še sedel tam in gledal za njim v dolino. Torej zopet eden od izgubljenih, izgubljenih za vselej' Slučaj ga je zanesel na cesto, ki jo ne bo več nikoli zapustil. »Modroslovec«, ki je prikrojil vse modroslovje svojemu načinu pojmovanja in presojanja. Res, sodobni modrijan docela svoje vtste in niti ne edini! Na mah mi je neka misel prešinila možgane, ki me ni opustila poslej nikoli več. Ali niso vsi dosedanji načini pobijanja brezposelnosti zgrešeni ? Ali podpiranje brezposelnih ne množi le še bolj njihove vrste? Posla mu daj, pa ho na vse strani prav! Saj je vendar na. tem božjem svetu dela res za vse dovolj, prav tako kakor kruha..
Ivan Cankar
'Njena podoba
Ne vem, ali sem že napisal, ali sem le pravil ,kako se je zgodilo z njeno podobo. Kolikor bolj jc spomin grenak in bolesten, toliko pogosteje zaboli v srcu.
Mati se nikoli ni dala slikati. Ko je ležala na mrtvaškem odru, sem se spomnil, da jo bodo zakopali, nasuli na rakev težko in visoko gomilo in da nikoli več ne bomo videli njenega obraza,
Sam sem bedel ob njej. Tako globoka je bila tišina v izbi, da sem skoraj slišal svoje žalostne misli, časih je zaprasketala sveča, plamen je švignil više ter je obžaril njen obraz in njene roke, ki so se bele in trde oklepale razpela.
Poiskal sem papir in svinčnik, da bi risal njen obraz, kakor je bil tih in miren v smrti. Začel sem težko in trudoma, ker se mi je roka tresla in so me oči skelele od zatohlega vzduha. Pod temnim zelenjem se je svetil obraz, kakor iz belega kamna izklesan. Ob poslednjem vzdihu se je bila nasmehnila in tisti smehljal je ostal na ustnicah.
Bral sem nekoč, kako je umiral svet mož. Vsa izba je bila polna sorodnikov, prijateljev in občudovalcev, jok in stok se je razlegel prav na cesto. Ali v tistem trenutku, ko je sveti mož izdihnil, so prestrašeni pobegnili sorodniki, prijatelji in občudovalci ter se niso vrnili. Obraz se mu je bil nenadoma spačil, ves drug je bil, prejšnjemu čisto nič podoben, kakor da je bila pustna krinka padla od njega. V poslednjem hipu se je grešna duša razgalila, kajti smrt ne pozna laži in hinavščine.
Tista zgodba je resnična. Kadar se tiho zapro duri za življenjem, izreče vest svojo pravično in neizprosno sodbo; in ta sodba je z razločnimi črkami napisana na čelu*
na licih, in ustnih. Če bi hotel risati dušo in skrito misel človeka, bi ga risal spečega, rajši mrtvega. Poznal sem jih, ki so prestrašeni planili iz spanja, ko so začutili na čelu pogled izprašujočih, bedečih oči. Tako bi se prestrašil grešnik, ki bi nenadoma in nepripravljen ugledal sodnika pred seboj.
V smehljaju materinem je bilo kakor sladek počitek po dolgi dolgi poti, kakor bogato plačilo za ves strašni, do zadnjega hipa nepripoznani in nepoplačani trud, kakor tisočkratno povračilo za neizmerno trpljenje. Vsa blagost in čistost, neoskrunjena od grenkih dni, od prečutih noči, od skrbi in bridkosti, se je razodevala na mrtvih ustnicah.
Videl sem malo v nemimi in dremotni svetlobi sveče. Papir je bil slab, čisto gladek, svinčnik pa je bil pretrd. Vendar se mi zdi še zdaj, da podoba ni bila čisto pogre-šena ter da je odseval z nje vsaj žarek tiste lepote, plemenitosti in otroške, verne zaupljivosti, ki sem jo gledal pred seboj bolj z ljubeznijo svojega srca, nego s svojimi razbolelimi očmi. Iz težkih senc, iz opojnega vzduha in izpod črnega, sajastega dima sveč se je svetil bel, smehljajoč obraz, kakor upanje in vera iz bridkosti.
Ko sem odpotoval na Dunaj, sem vzel podobo s seboj. Spravil sem jo med knjige in papirje ter je nisem videl dolga leta. Zgodilo pa se je nekoč, da sem bil do smrti truden popotništva, skrbi in samomučenja. Zakaj človek postane časih kakor pred ogledalom, premeri z enim samim pogledom svoje življenje, vse od prvih let pa do tistega zadnjega dne, ki je skrit tam daleč v prihodnosti; preblede mu lica,.srce mu zastane; »Kod si hodil, nesrečnež ? čemu še dalje skozi pustinjo ?«
^Nadaljevanje na X. stranii
MARČEVA REVOLDOJA 1848
Ob stoletnici „pomladi narodov'
PREBUJENJE NARODNE ZAVESTI SLOVENCEV
Leto 1848 se je pričelo zelo vihamo. Gesla velike francoske revolucije iz leta 1789: »svoboda, enakost, bratstvo«, so imele vedno večji odmev v Evropi, kjer so politične in družabne razmere bile skrajno nezdrave. Kmet ni bil svoboden, kmetski stan je bil’ kot manj vreden potisnjen ob stran. Porajal se je nov stan, delavstvo —, med katerim sta vladala beda in revščina. Vlade so dušile vsak svoboden razmah. Ni bilo svobode govora, tiska in zborovanja. Tudi meščanstvo je težko nosilo breme državnega absolutizma, ki je bil tudi v Avstriji, pod ministrom Metternichom neznosen. Vse je čakalo le ugodne prilike, da se znebi okov policijske države.
V Franciji je bilo najbolj napeto. Imeli so sicer parlament, a so se kralji kaj malo zmenili za ustavo in vladali po svoje. Februarja leta 1848. so se uprli Parižani. Pregnali so kralja in oklicali drugo francosko republiko, ki je dala svobodnejšo ustavo, äatera je zajamčila svobodo združevanja, oesede, znanosti in tiska. Uvedena je bila ■nakost pred zakonom ter sodelovanje Ijud-tva pri državni upravi. Pariška revolucija je odjeknila tudi v Avstriji. Marca 1848 so se uprli Dunajčani. Metternich, ki je imel v rokah vse državne vajeti, je moral pobegniti. Cesar Ferdinand I. je moral dovoliti svobodo tiska in obljubiti novo ustavo.
Duh svobode in enakopravnosti je nagnil tudi nenemške avstrijske narode, da so prišli na dan s svojimi zahtevami. Tudi Slovenci. Razumljivo ,da so bila tudi pri nas, na Slovenskem ugodna tla za prevrat. Kmeta je žulil graščinski jarem, tlaka in desetina, obrt je propadala — velike državne dajatve so hromile gospodarski napredek. Slovenska narodna zavest, ki je dotlej spala, se je ped vplivom velikih rodoljubov začela dvigati. Anton Martin Slomšek, škof lavantinski, je budil Slovence:	»Ne bodi
vas sram, da ste sinovi matere Slave!« Vedno je poudarjal ,da so tudi Slovenci dolžni zahtevati svoje pravice in čast slovenskega jezika v šoli in uradu. S svojimi spisi je razgibal slovenske rodoljube, zlasti duhovščino, za delo med ljudstvom — vse v cilju, dvigniti slovensko narodno zavest. Največji slovenski pesnile France Prešeren, je zaklical ponosno: »Največ sveta otrokom sliši Slave!« in drugi slovenski rodoljubi, med Korošci Andrej Einspieler in Matija Majar, so bili na delu za narodno prebujo.
Ko so v srcu Slovenije, v Ljubljani zvedeli za dogodke na Dunaju, so tudi Ljubljančani dali duška svojemu razpoloženju. Prišlo je do velikih demonstracij. Razbili so Metternichov kip in ga vrgli v Ljubljanico, razdrli so mitniške zapornice in stražnice. Nastopiti je morala na novo osnovana »narodna straža« in vojaštvo, ki sta napravila red. Tudi kmetje so se zganili.. »Tlaka in desetina sta preč!« so vpili. Uprli so se, nihče ni več hotel ubogati zemljiške gosposke. »Frajost, konstitucjon!« so kričali Uporni Ižanci, ki so napadli grad na Igu, ga oplenili in zažgali urbarje, v katerih So Mie popisane njihove dajatve (Jaklič, »Pe-Mena svoboda«).
Leto 1848. pomeni za Slovence začetek slovenskega političnega življenja. Pod silo razmer je morala državna oblast popustiti M ljudstvu dati zahtevane državljanske Svoboščine. Geslo francoske revolucije: enakost, svoboda, bratstvo, je tudi na narodnostnem področju zapustilo trajne sadove. Tudi mali narodi so se opogumili in Zahtevali enakopravnost in svobodo. Pe-8nik France Prešeren je izpovedal:	»Vsi
ljudje so bratje in bratje vsi narodi.« Če so torej vsi ljudje bratje, in da obstoja med harodi ozka bratska povezanost, potem ne
more biti gosposkih in podložnih narodov. Vsi so enakopravni pred Bogom, ki jih je poklical v življenje in jim dal določen prostor na zemlji: enaki so srpa tudi med seboj. Drug drugemu.si naj pomagajo. Še več! Veliki in močni narodi naj ščitijo majhne narode in jim pomagajo. Vsak narod mora imeti pravico do uporabe materinščine v šoli in uradu, pravico, urediti si svoje politično življenje tako, kakor to najbolj odgovarja njegovim narodnostnim (nacionalnim) težnjam, ustvariti si vse pogoje za nemoten razmah narodove kulture, znanosti, prosvete, gospodarstva itd. Ima pa tudi pravico do lastne narodne države.
To spoznanje je prineslo leto 1848. V luči tega, nad vse važnega, naravnega in krščanskega spoznanja se je razvil naš prvi slovenski narodnopolitični program, ki je bil leta 1848 prvič izražen v zahtevi po »Zedinjeni Sloveniji«.
Leto 1848. je našlo Slovence premalo pripravljene. Kmečki stan še ni bil dovolj prebujen, narodno zavednih izobražencev pa tudi ni bilo dovolj. Zato tudi v Ljubljani niso razumeli pomena dogodkov in niso znali napraviti iz tega potrebnih zaključkov.
Mladina, ki je študirala na vseučiliščih na Dunaju in Gradcu, je prva in najbolj doumela resnost dogodkov. Akademiki na
Dunaju, združeni v društvu »Slovenija«, so izdelali takoimenovani »minimalni« program. V njem zahtevajo, da se naj vse slovensko ozemlje upravno zedini v Slovenijo, z zakonodajnim zborom v Ljubljani. Kartograf Peter Kocen je izdelal celo zemljevid Zedinjene Slovenije in zahteval, da se tudi Slovenci na Ogrskem in v Benečiji združijo s ostalimi Slovenci. — Malo pozneje so si osnovali slično društvo tudi graški Slovenci in postavili zahtevo, da se naj združijo Slovenci, Hrvati in Srbi (maksimalni program). — Vendar ni bilo dovolj jasnosti, pa tudi ne potrebne edinosti. V takih razmerah se ni posrečilo sestaviti enotnega slovenskega političnega programa. Nemci so lahko nemoteno nadaljevali politiko razkosavanja. Tako so ostale še naprej meje raznih kronovin kakor: Kranjske, Štajerske, Koroške, Goriške. Leto 1848 torej Slovencem ni prineslo zedinjenja.
Pač pa je leto 1848 prineslo osamosvojitev kmečkega stanu. S tem je bila slovenskemu ljudstvu dana hrbtenica in potreben pogum za trde boje v bodočnosti. Tiskovna svoboda je rodila politično časopisje, svoboda združevanja pa številne narodne in kulturne organizacije, ki so širile in poglabljale narodno zavest in splošno izobrazbo. Slovenski narod se je kulturno dvi-
gnil ta se uvrstil med družino ostalih narodov na častnem mestu. Slovenci, bodisi na Koroškem, Štajerskem, Kranjskem, ali ob bistri Soči je ponosno dvignil svojo glavo. Kljub kronovinskim mejam, ki so umetno delile Slovence, se je ustvarila zavedna slovenska družina, ena po krvi, veri, ena v silnem hrepenenju po enakopravnosti in svobodi. Zahteva po združitvi vseh Slovencev v eno državno telo, je postajala vedno bolj izrazita.	| i
Tudi zlom Avstro-Ogrske leta 1918 ni do-voljno izpolnil naših pričakovanj. Narodne manjšine, ki so bile nasilno ločene od skupnosti ,so doživljale še naprej križev pot raznarodovanja, nasilstev in pekočih krivic. Toda volja do življenja je bila povsod tako močna, da je prenesla tudi to Golgoto. Narod naš umreti noče, marveč se zaveda svojega poslanstva, naloženega mu od Stvarnika.
Naj stoletnica »pomladi narodov« leta 1848 in z njo združene močne in dalekovid-ne zahteve po Zedinjeni Sloveniji, v nas znova utrdi vero, da smo sinovi in hčere istega slovenskega naroda, ki prebiva povsod tam, kjer se glasi slovenska govorica. Naj nas utrdi v slogi, da bomo neizprosno enotni v zahtevi vseh onih pravic, ki nam gredo po božjem in naravnem pravu.
Predvsem pa zahtevamo ob stoletnici »pomladi narodov« polno pravico do enakopravnosti v šoli, cerkvi in uradu, pravico do združevanja v slovenskih narodnih društvih, pravico čutiti in živeti isto kulturno rast, kot ga živi večina Slovencev izven naših meja, da se bomo smeli povsod ponosno imenovati Slovenci — kot člani slovenske narodne družine.	M. -ič.
GOSTJE JZ YSEM1MJA
Nedavno se je na južnem delu neba pojavil komet, ki pa ga v naših krajih nisrno videli. Videli so ga v Avstraliji in Južni Afriki, v Evropo pa so prišle slike, na podlagi katerih si lahko približno predstavljamo, kako je komet izgledal. Imel je dve jedri in pet repov. Ta pojav »razpadanja« kometa je reden pojav pri zvezdah repaticah. Sedaj bomo na podlagi računov dognali, ali gre za novo ali staro repatico (komet). Zdi se pa, da gre za popolnoma novo zvezdo repatico.	j
Kometi niso redkost
Še pred nekaj desetletji bi taki nebesni pojav ljudi preplašila, kajti ljudje bi mislili, da prinaša nesrečo, kar je bilo takrat med ljudmi splošno razširjeno. Danes je to drugače. Ne samo strokovnjaka in učenjaka, ampak vsakega poedinca zanima pot in pojava kometa. Za astronoma kometi niso nobena redkost. Navadnim ljudem običajno to ni tako znano, ker kometi potujejo daleč od njih in jih lahko opazimo samo z daljnogledom. Šele kadar pride v večji komet v bližino Zemlje z lepo svetlečim se repom in ga moremo videti brez daljno-5 gleda in postane predmet splošnega opazovanja. Manjših kometov, ki jih opazujejo in proučujejo samo astronomi, je vsako lelo po več,
Kaj so kometi?
Kaj so kometi in odkod prihajajo ? Kometi so vsemirska telesa, člani družine našega Sonca kakor tudi naše Zemlje, ki pa sicer v ničemer niso podobni. Zemlji ali kakšnemu drugemu planetu. Kometi potujejo okrog Sonca v podobi elipse in se v tem razlikujejo od planetov (n. pr. Jupiter, Saturn, Sonce in drugi), katerih pot je skoraj podoben krogu, in se gibljejo vedno po isti poti. Kometi tudi v tem niso podobni planetom. Njihova pot se menjava. To pa zato, ker vplivajo nanje druga nebesna telesa, ki so večja od kometov in jih privlačujejo k sebi. Večkrat se zgodi, da popolnoma menjajo svojo pot. Taki kometi ne
ostanejo vedno v našem sončnem sistemu, ampak se za vedno izgubijo v vsemirju. Tako lahko pride tudi kakšen komet iz drugega sistema v bližino naše Zemlje in postane za krajši ali daljši čas član naše družine.
Kako izgleda komet?
Kadar govorimo o kometih, običajno mislimo na svetle pojave: blesteče se jedro, iz katerega gre dolg, svetel rep, zaradi katerega imenujemo komet tudi repatica. Slika večine kometov pa se ne sklada s tem, ogljikovega monoksida. Večja količina je tudi dušika.
kar smo doslej napisali o kometu. Dokler je komet daleč od Sonca, sploh nima repa, ampak izgleda nejasno, megleno in ga je težko spoznati. Lahko ga je zamenjati s kakšno lahko vsemirsko meglico. Zato je popolnoma prozoren, kar dokazuje, da je njegova masa majhna in da ni sestavljen iz samo enega kosa, ampak je skupek vse-mirskega kamenja. Tako in v taki obliki prevali komet večji del svojega pota okrog Sonca. Šele kadar pride v bližino Zemlje, se segreje kamenje, iz katerega je sestavljen. Začnejo se razvijati plini, ki tvorijo rep. Mnogo kometov pa ne pride tako blizu Zemlje, da bi se jim mogel razviti rep, am-
pak se jim razširi samo njihov ovoj megle. Ker je sila, ki drži skupaj dele kometa, razmeroma majhna, kometi razpadajo in poedini kosi letajo kot samostojna telesa okrog. Zaradi tega se danes nihče več ne boji, da bi Zemlja in kakšen komet trčila skupaj. Pa če bi se tudi zgodilo, bi Zemlja ne utrpela posebne škode. Kosi v repu kometa so tako majhni, da odbojna sila, ki nastane zaradi sončnega žarenja, deluje nanje močneje od privlačne sile Sonca. Zaradi tega je rep obrnjen na nasprotno stran od sonca. Plini, ki se razvijajo iz jedra, nacedijo najprej majhno pot proti Soncu, potem pa spremenijo pot na nasprotno stran in tako tvorijo rep. Tako popolnoma razvit komet sestoji iz treh delov: jedra, ki sestoji iz plinov, ki se razvijajo iz jedra, in sestoji iz plinov, ki se razvijajo iz jedra in repa. Jedro je navadno majhno: v premeru ima največ sto kilometrov. Glava je sicer večja, toda tvarina v njfej mnogo redkejša. Glava je večkrat večja od Zemlje. Velikost repa je zelo različna. Lahko doseže tudi do 250 milijonov kilometrov dolžine.
Astronomi so ugotovili tudi kemijski sestav kometa. Pokazalo se je, da so sestavljeni v glavnem iz ogljika in ogljikovih spojin. Našli so posebno dosti strupenega
Ö pojmovanju ea&a
Za človeško obzorje je naša zemlja prav ■'elika, saj meri približno 500 milijonov kvadratnih kilometrov. Naša soseda Vene-meri 400 milijonov kvadratnih kilome-Mov, Mars pa le 150 milijonov kvadratnih kilometrov. Vendar je naša zemlja kljub Mmu majhna. Niti tako velika ni kakor Pegica na soncu. Središče naše zemlje je ^•170 km globoko pod nami in bi sc vozili 'M te tečke štiri dni z brzovlakom, peš bi Pa hodili leto dni. Seveda ni misliti na to, 'M bi kdaj prišli do jedra, v srce naše zemlje. Postalo bi nam prevroče. Ce bi dospeli 'e 400 km globoko, bi zašli v vročino 10.000 Popinj. Učenjaki trdijo, da je jedro naše linije železna krogla, ki ima 3.500 km v P-emeru. To kroglo obdaja kamenje 2.800 kbi na debelo. Kubični meter vode tehta ^•000 kg, kubični meter kamenja pa tehta ®-000 kg. Kubični meter zemeljske skorje * »odo in prstjo in kamenjem vred tehta “•600 kg. Koliko pa tehta vsa naša zemlja?
Nasa zemlja
Učenjaki so izračunali, da če pripišemo številki 6 še 21 ničel ,pa dobimo težo zemlje in sicer v tonah ne v kilogramih. Suha zemlja je 150 krat težja kot vsa morja skupaj. Mesec je pa samo za polovico tako težak, kakor zemeljska skorja.
Če prodiramo proti središču zemlje, opazimo ,da je na vsakih 30 m za eno stopinjo bolj vroče. Torej je sredi zemlje 200.000 stopinj vročine. Učenjaki kar ne morejo verjeti, da je sredi zemlje tako vroče. Po vsem tem bi imelo sonce v svojem jedru 20,000.000 stopinj vročine. Kakšne ogromne številke so to, ki jih ne moremo pojmiti s svojim razumom. In kaj bo z zemljo? Nekoč, kdaj, to ve samo Bog — bo ozračje naše zemlje postalo tekoče, potem se bo strdilo. Zemlja bo postala pusta in prazna, kakor je bila, predno je Bog svet ustvaril. Mesec, pa ki ga vidimo ponoči veslati po nebu, bo postal, kakor je naša zemlja sedaj.
Geologija je veda, ki se bavi s tem, kako se je izpreminjala in se izpreminja naša zemlja. Ta veda pa računa le z milijoni let. Koliko časa je na primer minilo od one davne dobe, ko se je izpremenila naša zemlja iz plina v trdo skorjo? Kdo bi mogel pojmiti to ogromno množino časa ? Kaj je eno leto v primeru s tem časom? Eno leto je doba ,v kateri pride naša zemlja enkrat okrog sonca. Na drugi strani pa pomeni leto mnogo za človeško življenje. Pomislimo samo na leta 1939—1945! Kako so ta leta trdo posegla v človeško življenje. Še stoletja bodo padale sence teh let na človeštvo.
Poglejmo, kaj pomenijo leta v življenju človeštva in kaj je bilo pred sto ali dvesto leti? Pred sto leti je živel pesnik Prešeren (drugo leto bomo obhajali stoletnico njegove smrti), pred 180 leti je bil pesnik Goethe še otrok in pred 180 leti je bilo človeštvo še vkovano v verige tlačanstva in suženjstva ter so prodajali vklenjene sužnje na trgu kakor živino. Pred 180 leti so bile Združene države Amerike še majhne španske, nizozemske in francoske kolonije. In danes?
In kaj pomeni 180 let v zgodovini zemlje? V 160 letih pride planet Neptun okrog sonca in ta čas pomeni za Neptun eno leto. Neptun pa je le majhen člen našega sončnega sestava. Bog ve, koliko časa potrebujejo spremljevalci drugih ogromnih sonc, da pridejo okrog njih le enkrat. In kaj pomeni izven naše zemlje naše leto, kaj pomeni, pohod naše zemlje okrog sonca. Nič! Toda če pomislimo, koliko doživimo v enem letu, koliko že v enem samem trenutku, ki odloča za vse poznejše življenje, pomeni
leto v našem življenju mnogo. In vendar ni tisto leto, v katerem, pride naša zemlja okrog sonca, vredno v vsejnirju niti toliko, kolikor trenemo enkrat z očesom.
Če preiskujemo skorjo zemlje, naštejemo milijone in milijone let. V vseh teh milijonih letih se je naša zemlja samo nekoliko spremenila. Vsi ti milijoni let niso nič v primeri z onimi milijoni, v katerih je nastala naša zemlja iz plina in se strdila. Vsega tega človeški razum ne more pojmiti, ne' doseči in izračunati. Velika je veda, toda pridejo meje, ko mora razum obstati in onemeti. Tu so skrivnosti, ki jih razume in obseže le en sam duh: to je Oni, ki je vse ustvaril — Bog.
Iz Lesa je naše telo
Če si odrasel človek srednje velikosti, potem ima 1000 kurjih jajc iste snovi v se bi kot ti. Kisika in dušika je v tebi toliko, da bi te ta dva plina, napolnjena v balon z lahkoto nesla v višavo. Ogljika imaš približno 10 kg; če bi ga spremenil v grafit
—	in to se da — bi dobil 9.360 svinčnikov. Iz železa, ki je v tebi, bi lahko napravil sedem srednjemočnih žebljev za podkovanje.
—	Fosfor, ki ga ima človek v možganih in kosteh, hi zadostoval za glavice
800.000	vžigalic in bi zastrupil z njim dc 500 ljudi. Če nisi preveč shujšan, bi se dale iz tolšče napraviti 60 svečic. Kuhinjska soli ima človek v sebi 20 čajnih žličic. Glav na vsebina človeškega telesa, pa je vods ki jo ima človek do 40 kg, torej več kako polovico. Le alkohola ne najdemo v nor malno razvitem telesu. Torej nas narav: uči, da je alkohol človeškemu telesu bol škodljiv, kakor pa koristen.
ixjbZa naše gospodarje
O kolinah in pujsih
(GOSPODARSKO
»Lepa zima se je obetala, lepa«, je dejal Ahac, ko je vstopil one nedelje zvečer pri Smrekarju, kjer so se zopet zbrali vaški možakarji, da kako pametno razderejo. .»Sedaj pa se je vreme že začelo kisati in izgieda, da niti mraza, niti snega ne bo več dosti to zimo. Pa je škoda, res škoda!«
»Saj je res lepo začelo, le da je prehitro odnehalo«, je odvrnil Cencl. »Sedaj pa se najraje tam okrog ničle nekje vrti in ne ve prav, če bi naj deževalo, ali pa snežilo.«
»Ej, tako hudo1 pa tudi še ni«, je branil Smrekar. »Če mraz že zgodaj pred Božičem res pošteno pritisne, za praznike kaj rad odneha. Vendar zato še ni konec zime! Šele v začetku prosinca smo in zima kaj rada celo še z repom zamahne. Sicer pa pravijo, da zima in gosposka ničesar ne darujeta!«
»Zima ima tudi svečana še čas, da pokaže, kaj zna in zmore«, je pritegnil Jurač. »V ostalem pa je mraza že bilo za silo, padavin pa imamo tudi sedaj še dovolj, pa naj bo to potem že v obliki snega ali pa dežja.«
»To je vse res in prav«, je'menil Vreže, »vendar meni take mehke zime prav nič ne ugajajo. O zim in e rade gnijejo ob takem vremenu, pa potem' spomladi ne veš, če bi jih pustil, ali pa raje preoral in posejal kaj jarega. Sicer pa bomo še videli, kaj bo. Dobro je, da' je zemlja le kolikor toliko zmrznjena in ne bo tako hitro odmrznila. Le več snežne odeje bi bilo še potrebno!«
»Pametno govoriš, Vreže«, je pritrdil Podrekar. Mehka zima nikoli ni prida in ozimni posevki navadno kaj slabo prezimijo ob takem vremenu. Saj je še cesta zanič in nikoli ne veš prav, kaj bi zapregel, sani ali voz. Tudi nič zdravo ni tako vreme, pa kašlja in kiha vse vprek, staro in mlado in celo živina se nič prav ne počuti. Kar bojim se, da smo z zimo v glavnem že omlatili za letos; Sicer pa je že stoletni koledar napovedoval mokro leto, mrzlo pa ne.«
»Mokro leto je še mnogo slabše kot suho«, je povzel Mrakar. »Saj že star pregovor pravi, da suša uniči le eno leto, moča pa kar tri. Pa bomo še videli, kaj bo Bog dal! — Ali nas boš gostil kar ob suhem, Smrekar, da nobene pijače ne postaviš na mizo?«
»Tisto pa ne«, se je smejal Smrekar. »Le potrpi, se bo že še kje kaj vzelo, saj nisi mlatil in te ne šegače tako silno po goltancu, da ne bi mogel nekoliko počakati.«
»Meni se zdi, da se tudi še kaj drugega pripravlja in ne samo pijača«, se je muzal Jurač.
V tem pa so se že odprla vrata in vstopila je Smrekarica s pladnjem lepo dišečih krvavic in hlebom kruha, njena hči pa s polnim bokalom in kozarci.
»Pa pokusite naši hkolin in dobro jih zalijte, da se vam bo bolje kramljalo«, je pravila smeje prijazna, že precej priletna Smrekarica. Nato pa sta s hčerko takoj zopet zapustili izbo, saj se ne spodobi ženskam
kramljanje;
biti zraven, kadar možakarji modrujejo.
»Vidiš, Mrakar«, se je smejal Jurač, »da si začel preje nergati, pa bi bil že preje kaj dobil.«
»Oho, pri vas ste pa klali«, se je čudil Jemač, ki je bil z drugega konca vasi. »Katero pa si udušil, Smrekar? Sicer pa imaš kaj izbirati, ker lepših pujsov nima nihče v vasi kakor ti.«
»Tozadevno se res nimam kaj pritožiti«, je odvrnil Smrekar. »Pujsi mi lepo uspevajo in tudi opital sem jih nekaj še kar za silo.«
»Pa kaj vendar počneš«, da imaš vedno tako lepe pujse«, je hotel vedeti Cencl.
»Prav nič posebnega«, se je smejal Smrekar. »Privoščim in dam jim vedno, kar jim gre, pa je vse v najboljšem redu.«
»Lepe svinjake imaš«, je menil Ahac.
»Prav, kakor treba«, je odvrnil Smrekar. »Pujs je le tudi živo bitje, pa ga ne smeš zapreti v kak zatohel kot tam nekje na gnoju, če hočeš, da bo kaj iz njega. Prostora in zraka mu privošči, zlasti dokler še dorašča in pa, če ga držiš za pleme! Najboljši je prostoren in zračen hlev, kjer pregradiš potrebne oddelke le tako visoko, da še prav lahko vidiš čez. Vmesne stene so najboljše premične, tako, da lahko po potrebi katero odstraniš in napraviš tako iz dveh manjših predelov enega večjega, če držiš tam več mladih pujsov skupaj. To je nujno potrebno, da imajo več prostora in se lahko tudi nekoliko preskačejo, saj se tako radi in jim je to tudi nujno potrebno za pravilno rast in razvoj. Poskrbeti moraš seveda tudi za dober odtok gnojnice, da so pujsi v suhem, ter vzdrževati v svinjakih vedno največo snago in red. čim večkrat boš svinjake belil z apnom, pa ne samo stene in strop ter pregraje, ampak tudi pod, tem bolj zdrave pujse boš imel in tem bolje ti bodo napredovali.« .
»Dobro si povedal, Smrekar«, je pritrdil Jemač.
„Dober svinjak, kjer vlada snaga in red, je prvi predpogoj za nspešno rejo pujsov. Zlasti na korito je treba paziti, da je vedno čisto ter ga zato po vsakem krmljenju temeljito očisti, da ne ostanejo tam kaki ostanki, ki bi se skisali in tako škodovali pujsom. Pujs mora dobiti vedno le svežo, ne pa skisano ali drugače pokvarjeno krmo.“
»Tako je«, je nadaljeval zopet Smrekar. »Pujsom moramo nuditi več surove krme in jim ne toliko kuhati. Ponekod dan na dan kuhajo v kotlu za pujse, ki surovega sploh skoro nič ne dobe. Res škoda za drva, ker z njimi ne boš nikdar uspešno redil pujsov. Raje jim privošči več surovega in videl boš, da bodo mnogo bolje uspevali. Zlasti za še doraščajoče in plemenske pujse je to važno. Saj je na primer mlada sveža detelja prav izvrstna krma tudi za pujse in prav tako se jim suha pozimi prileže.«
»Vidiš, vidiš«, se je čudil Cencl. »Te preklicane ženske pa bi le kuhale in kuhale za svinje ter jim prav nič surovega ne privoščile!«
»Pujsov tudi ne smeš držati nepretrgoma zaprtih v svinjakih«, je nadaljeval Smrekar, »temveč jih spustiti vsak dan vsaj za nekaj časa na prosto, da se preskačejo, razgibajo in navžijejo svežega zraka. Zato pa moraš imeti nekje poleg svinjaka primeren, dovolj prostoren in ograjen prostor v ta namen. Najbolje je misliti na to že tedaj, ko staviš nove svinjake.«
»Ti imaš pač posebno srečo pri pujsih«, je menil Jurač. »Vedno spraviš vse mlade pokonci, drugod pa jih toliko pogine.«
»Seveda jih pogine«, se je razvnel Smrekar, »ker žro le kuhano in tako ne dobe raznih, neobhodno potrebnih snovi, ki so le v sveži krmi, pri kuhanju pa se uničijo. Že mati trpi na tem in njeno mleko, mlada odstavčeta pa še bolj. Plemenske svinje moramo cesto pustiti na pašo, prav tako seveda tudi mlade pujse, pa ne bodo poginjali. Poleg ograjenega tekališča, kamor spuščamo pujse redno tudi pozimi in v snegu, sem določil celo reber tam za hlevi za svinjski pašnik. Tja- zaganjam pujse na pašo skozi celo leto. Zato mi pa tudi uspevajo, da imam res veselje z njimi. Precejšen kos sem zasadil s topinamburo, ki gre ščetinarjem preklicano v slast ter se nažro, da jih skoro niti krmiti ni treba.«
»Torej topinambura je tisto, kar si sadil lani tam na rebri«, se je čudil Ahac.
»Že predlani«, je popravil Smrekar. »Prav dobro se obnese za pujse. Samo enkrat jo posadiš, pa ti potem traja leta in leta. Če spuščaš pujse tja na pašo, jo sami okopavajo, izkopavajo in žro, pa nimaš prav nobenega dela več z njo.«
»Kako pa sploh izgieda topinambura?« je vprašal Cencl.
»Kaj je ne poznaš? Prav kakor droben krompir«, je pojasneval Jernač, »le da ima vzbočena očesa namesto vdolbena. Res izvrstna svinjska piča je to.«
»Toda opitati pa pujsov vendar ni mogoče na paši«, je menil Podrekar.
»Tisto pa ne«, je povzel zopet Smrekar. »Čim več gibanja rabijo le plemenske svinje in pa doraščajoče mladovje. Plemenjak seveda prav tako. Pujse, ki jih kanim pitati, pa zaprem pod jesen v bolj tesen koteč in jih držim tam, ker bi se slabo pitali, če bi imeli preveč gibanja. Dandanes je težko dobro pitati, ko tako primanjkuje žita. in drugih močnih krmil. Pa nekaj že še ostane in za silo se potem le da. Ob samem zelenju in redki čorbi pujsa pač nikoli ne boš opital ; za pitanje mu moraš privoščiti izdatnejše krme.«
»Koliko pa je tehtal tale, ki si ga danes oziroma včeraj udušil?« je hotel vedeti Mrakar.
»Dva brata sta bila, letošnja spomladan-ca«, je odvrnil Smrekar. »Eden je potegnil 142 kg, drugi pa le 127 kg. Peso, krompir, nekaj koruze in ječmena sta dobila, pa sta kar dobro napravila.«
»Zato so pa tudi koline izvrstne in celo pijači ni kaj oporekati«, je pribil Ahac ter izpil in si obrisal usta. »Kar hitro je minul večer in domov se bo treba odpraviti. Prihodnjo nedeljo pa bi se našli pri meni, možje, če vam je prav.«
JANEZ JALEN:
Gvicut Madca
40.
Marko in Ančka sta vsa presrečna oba mislila isto, da sta namreč z ljubeznijo premagala bogastvo in še vse drugačne težave.
Dvoje razločnih »da« se je začulo po cerkvi in Marko in Ančka sta bila mož in žena, ki jih nihče drugi ne more več raz-družiti kakor samo še smrt.
Ančka je pokleknila z ženinom med mašo na stopnico pred oltar in prosila za otroke, da bi jih ji Bog dal, zdrave in pridne, in gospod Tomaž jo je blagoslavljal.
Ženina in nevesto je vozil nazajgrede Miha, ki je ukal, da so se konji plašili, čeprav je bil že davno oženjen s Franco, Pod-lipnikovo majerco. Marko in Ančka sta bila čez noge odeta z rdeče obšitim medvedovim kožuhom. Podlipnik ga je pred leti kupil od Marka in nalašč prihranil za ta dan, da spomni ženina, in nevesto, kako je bilo pred leti. Gorko je bilo pod kožuhom, še bolj gorko pa pri srcih.
Svatje so se ustavili pred novo, lepo zidano hišo, kateri je stal nasproti obokan hlev, toliko odmaknjen, da ni jemal hiši sonca, hlev za tri pare konj in kar je treba krav in prašičev pri hiši. Nihče ni vstopil, dokler ni gospod Tomaž blagoslovil, poškropil in pokadil hiše in hleva in blagoslovil na voglu nad vatel visok, lesen in barvan kip svete Neže z jagnjičem v rokah. Marko ga je želel imeti na novi hiši v zahvalo, ker mu je sveta Neža pomagala tisto leto, ko se je boril in trpel za Ančko, srečno jarce pasti. Preskrbel mu je pa ta
kip Kuharjev Tonej, ki se je bil najprej na Dunaju slikarstva izučil in postal za tem cesarice Marije Terezije bečelar. Vprav Marko mu je peljal na Dunaj prošle pomladi šestnajst kranjskih panjev in nič ni zahteval za vožnjo. Kuharjev Tonej pa, Anton Janša,*) katerega danes bečelarji po vsem svetu poznajo, zato ker jim je razložil, da trotje ne nosijo vode, da le matice praše, in jih poučil, kako in kdaj in zakaj roji iz panjev lete, in še marsikaj drugega, Tonej je pa samo skomizgnil z rameni, ko ga je Marko pobaral, koliko mu je dolžan za sveto Nežo. Marko* ga je vabil na svatbo, pa ni utegnil priti.
Na svatovščino je Marko povabil tudi vse pastirje in majerce, ki so pianinih tisto leto, ko je bil on ovčar. Tudi Rotijine-ga Tevža, ki bi bil rad prišel, pa ga žena ni pustila ,zato ker ni mogla z njim in mu je bila nevoščljiva. Hudo ženo je imel Tevž, Špelč so ji rekli, nekje v hribih jo je dobil. Prepire je delala v vasi in venomer zmerjala Tevža in Rotijo in tudi udarila, če ni bilo drugače. Drugi so pa prišli: Podgošar je skrbel za smeh, Žorga je molčal in jedel, Poklukar pridno pil, Jok in Tomaž in pa Mica so se pogovarjali, kako je bilo včasih, ko so bili še mladi. Franca, Mihova žena, se ni utegnila muditi, ker je imela doma otroka nekaj bolnega, črednik Lukež je pa hotel prav posebno pohvaliti nevesto in je rekel Marku: »če bi še pasel, Marko, letos bi pa vsako noč prikresal čez Vrh nazaj domov.«
*) Anton Janša (1734.—1773.) je bil znamenit čebelar in čebelarski učitelj na Dunaju.
Napisal je dve temeljni drli o čebelarstvu,
ki sta v rabi še dandanes.
»Ali ti še hodiš?«
»Nič več.«
f Ančka je s kolenom dregnila Marka, da 'ne mara takega razgovora. In Marko je hitro besedo speljal drugam.
Jok in Tomaž sta se pa z vinom ogrela in bi, se bila skoraj sporekla. Pa zakaj ?
Jok je očital Tomažu, da je naredil napak, ko je požgal Srednji vrh: »Ali ni škoda tistih lepih macesnov, ki so se tako zlatili na jesen ? In stare koče na Zčlenici je vzel plaz, da so morali potem' nove postaviti na vetru. In obe jezerci na Jezercih je s prstjo zasulo, ki so jo plohe izprale s Srednjega vrha. Nič več ni tako lepo Zavrhom, kakor je bilo tisto leto, ko je pasel Marko. Ali ni škoda, Tomaž?«
Tomaž pa, ki ni rad slišal, da je požgal Srednji vrh, se je razhudil: »Kaj! škoda! Zverino sem pa le pregnal, da je domalega nič več ni. Krajcpataljon!«
Posegla je vmes Mica in ju pomirila.
Joža pa je godel in godel, godel in godel, da so ga nazadnje prsti boleli, in Meta, ki še vedno ni ujela fanta, ni zamudila nobenega plesa.
*
Šele drugi dan pod noč sta Ančka in Marko ostala sama in sedla drug k drugemu h gorki peči, Manica je že spala na vrhu.
Marko je prijel Ančko za roko: »Ali še veš, Ančka, kaj sem obljubil, da ti povem, ko po poroki ostaneva sama?«
»Da mi poveš, kaj sta se tisto noč, ko si ti jezdil v Tržič, naš ata in naša mama pogovarjala.«
»Dobro se spominjaš.«
»Sč. Pa mi ni treba več pripovedovati, mi je pretekli teden že mama vse povedale, .in še več, samo da bi bila midva bolj srečna-«
»Prav, prav«, so pritrdili. »Ampak Smrekar zna res imenitno rediti pujse in v bodoče se bomo vsi po njem ravnali. Vsaka izkušnja je nekaj vredna in naš stari Smrekar jih ima že na pretek. Zato pa ga bomo radi posnemali in prav gotovo imeli poslej tudi več sreče pri reji in pitanju pujsov.«
»Smrekar se na ščetinarje res imenitno spozna, pa tudi Smrekarica na koline nič manj«, je šaljivo pripomnil Mrakar.
»Koline pa take, da bi jih bili še angeljci veseli«, je še pritegnil Jurač, potem pa so se možakarji smeje razšli.
Gospodarske zanimivosti
KOŽE IN USNJE
V	letu 1947 je predelala avstrijska usnjarska industrija 12 milijonov kg domačih in iz tujine uvoženih kož. Iz teh kož je bilo 5.6 milijona kg raznega usnja.
Usnje so dobile delavnice čevljev in čevljarji in je bilo mogoče popravilo podplatov za približno 6 milijonov parov čevljev. Razen tega je bilo izdelano okrog 2 milijona parov novih čevljev.
PREMOG V AVSTRIJI
V	mecesu novembru 1947 je bila proizvodnja premoga v avstrijskih premogovnikih 273.170 ton, v decembru 1947 pa 272.400 ton. Celotna proizvodnja premoga v avstrijskih premogovnikih je bila leta 1947 višja kot pa je predvideval načrt. Nar kopanega je bilo za 3,013.820 ton premoga, načrt pa je predvideval za leto 1947 le 2.9 milijona ton. V letu 1946 je znašala proizvodnja premoga le 2.15 milijona ton.
Celoletna proizvodnja premoga se je tako že zelo približala oni iz leta 1937, ki je bila do sedaj najvišja in je znašala skupno
3,472.000	ton. Nekateri premogovniki so že presegli količino premoga, nakopanega pred vojno.
K temu je zanimivo pripomniti, da bo do konca februarja dobila Avstrija 250.000 ton, torej skoraj enomesečno svojo proizvodnjo, izvrstnega porurskega premoga. Vrednost tega premoga je 3,700.000 dolarjev in bo ta vsota plačana iz kredita ameriške vmesne pomoči za mesece januar— marec.
’	PŠENICA V USA
Izgledi ameriške letine za pšenico v letu 1948, ki so jo cenili uradno še meseca decembra na 27 milijonov ton, so se po poročilih kmetijskega ministrstva v Združenih državah v preteklih tednih znatno izboljšali.
Rast in stanje pšeničnih posevkov je zelo zadovoljivo.
NAJVEČJA VODNA NAPRAVA
Koncem januarja je bila končana vodna naprava, ki je največja v Zapadni Evropi. To je hidrocentrala na reki Rodanu pri Genessiatu v Franciji, ob švicarski meji, 50 km jugozahodno od Ženeve.
Vodna naprava, ki so jo gradili 7 let, more proizvajati letno 1.800 milijonov kilovatnih ur (kWh). Stroški gradnje so znašali 8 milijard francoskih frankov.
Za primero navajamo, da znaša skupna proizvodnja električnega toka v vseh vodnih in kaloričnih napravah v Avstriji letno 4.800 milijonov kWh.
V hlevu so bili konji ob steptano ilovico in Koca je zalajal za hišo.
Ančka se je pritisnila še bliže k možu: »Marko! Ali imaš ti še v božjih bukvah zlepljena tista dva lista, kjer je pisano o dobrem daru in dobri ženi?«
»Še vedno.«
»Razlepi jih in preberi mi še enkrat.«
Ob trepetajoči sveči je bral Marko pri mizi; in Ančka, žena njegova, se je narahlo nanj naslonila:
»En dober dar je ena dobra shena, le-ta dar bo dodilen timu, kateri se Boga boji k’ polonaniu niegovih dobrih del.«
Ančka se je oklenila moža: »Marko! Da bi ti bila jaz dober dar!«
S VES TI TOVARSH je ostal vso noč odprt na mizi.
Konec.
i!l!!U!lU!MUJ!U!JUUiU!U!U!hUJiU!U!l!iU!l!UUU!UiU!iy!!!!!!i!!!tül,i
Vsem cenjenim bralcem in bralkam našega lista sporočamo, da bomo pričeli objavljati v naši prihodnji številki NOV IZVIREN ROMAN
»KAPIAM KIEMEN«
Napisal ga je vsem že dobro znani pisatelj Karel Mauser, ki je s svojim najnovejšim romanom »Prekleta kri« ponovno dokazal, kako globoko pozna preprosto ljudsko dušo, življenje in strasti, ki ga oblikujejo. Gotovo boste z zanimanjem sledili tudi njegovi novi povesti, ki bo pričela izhajati
Glede povesti »Ovčar Marko« pa upa uredništvo, da je svojim cenjenim bralcem in bralkam ustreglo ,da so ji vsi z zanimanjem sledili, ker jim je nudila obilo razvedrila in dobro čtivo. Dobro čtivo je kakor dobra hrana. Hrana krepi telo, čtivo pa značaj človeka.

Dr. Tischler in obrekovanja 0 F
»Ameriško domovina« o celovški »Mohorjevi družbi«
Nepotrebna nestrpnost
Tako ne grel
V nekem celovškem predmestju živi ženica, ki je dolgo let delala v neki tovarni in živi sedaj od starostne rente. Ker pa ne more živeti od rednega dela, si je kupila kravo. Krmo je nabirala po mestu okrog. Pa je hotela nesreča, da je krava požrla žebelj in so jo morali zaklati Po dolgem času je ženica dobila 420 šilingov. Ženica je izvedela, kateri mesar je kravo dobil. Vprašala ga je, koliko je dal za kravo. Povedal ji je, da 1010 šilingov, torej skoraj trikrat toliko, kolikor je ona dobila.
To ni več kupčija, kajti vsak ve, koliko stane danes krava. Ljudje čutijo, da se jim godi krivica in tega ne morejo pozabiti. Take stvari spravljajo ljudi v nezadovoljstvo. Če se je včasih zgodila taka nesreča, je smel gospodar žival zaklati in je meso prodal pa malo nižji ceni ter ni preveč ob* čutil škode. Danes, to ni dovoljeno. Tako pride takozvani »obratni zaslužek« dvakrat v. račun in tako bi se lahko zgodilo, da bi moral lastnik še nekaj plačati, da mu žival sploh vzamejo. Tako ne gre!
kor je cilj in namen vsakega katoličana nS tem zemeljskem potovanju.
Mohorjeva družba je spremljala svoje Čitatelje v njihovem vsakdanjem življenju kljub težkočam in pomanjkanju, kar velja za vzvišeno bogastvo. Kjer tega ni, tam začno revolucije, katerim sledi gorje in nemiri. V takih razmerah ne šteje -ničesar niti imovina niti osebna svoboda, niti živ* Ijenje. Le zadovoljstvo duha in srca je bor gaetvo in sreča vsakega poedinca.
Zato pozdravljamo Mohorjevo družbo is vsega srca in ji kličemo: Naj živi in se znova razvija ter širi povsod, koderkoli se je razšel naš" verni slovenski rod. Mohorjeva družba naj ga bodri z novimi ideali in nauki naših starih izročil, ki so zrasla v našem domačem človeku in niso nobena tuja' navlaka. Doseže pa j vse rojake, kamorkoli so se po svetu razšli. Goji naj v njih duha zavesti, vere v Boga in ljubezni do domovine. Vsebina koledarja je imenitna. Živela- »Mohorjeva družba!«
V zvezi z napadi »Slovenskega vestnika« na predsednika Slovenske prosvetne zveze g. prof. dr. Joška Tischlerja je sprejelo uredništvo »Koroške kronike« vrsto vprašanj, s katerimi prosijo naši bralci pojasnila o tej zadevi.
Uredništvo je poslalo svojega člana k dr. Tischlerju in ga prosilo za pojasnilo.
Pri tej priliki je g. dr. Tischler izjavil, da so vsa ugibanja in podtikavanja v zvezi z njegovim odstopom napačna, ker so motivi odstopa jasno razvidni iz pisma, katero je 9. januarja t. 1. poslal g. dr. Petku in ki se glasi:
»Javljam Vam, da odstopim z današnjim dnem kot član POOF-a, ker ne morem več nositi soodgovornosti. Kdor določa in odloča, mora seveda tudi pred narodom in javnostjo nositi vso odgovornost.« — (Čudno, da tega pisma glasilo OF ni objavilo, Eaj bi bilo večini članov OF s tem zelo ustreženo.)
Glede napadov v »Slov. vestniku« je dr. Tischler odklonil vsako izjavo s pripombo: »Koroški Slovenci me poznajo predobro, da bi verjeli pripovedkam. Kar pa se tiče »barantanja« s cementom in ocenjevanja škode pri izseljencih", prosim, da se obrnete na g. dr. Mirta Zwittra, ki je bil tedaj uradnik oddelka X. deželne vlade ali pa neposredno na deželno vlado samo. Tam boste dobili v Upogled vse tozadevne spise.«
Uredništvo je poslalo svojega Slana k deželni vladi, ki je dobil tam tudi v upogled vse akte glede cementa in glede komisij za ocenjevanje škode pri izseljencih. — Zadeva cementa je sledeča:
Poročilo v »Slov. vestniku« glede množine cementa ni točno. V celoti ne gre za
25.000	kg, marveč za 27250. kg cementa. Razdelitev je bila sledeča: 10.000 kg je do-
NJENA PODOBA
(Nadaljevanje s 4. strani.)
Tisto jutro sem iskal med knjigami in papirji, da bi našel podobo svoje matere, da bi se poslovil od edinega obraza, ki sem ga v tistem trenutku ljubil. Iskal sem dolgo. Papirji so bili prašni in zarumeneli, na nekaterih se je komaj še poznala _ pisava. Pesmi so bile, nekatere še iz otroških let, in zgodbe, v katerih še ni bilo grenkobe poznejših.
Ko se mi je tresel v rokah oprašeni, zarumeneli papir, me je spreletel mraz od groze. Nekoč je bila tam materina podoba, zdaj je ni bilo več. Komaj do so se še poznale izglajene zabledele sence, komaj še da se je svetilo izza njih megleno in motno, kakor zastrta luč. Očital sem si v svojem srcu:
Daleč je njen grob, zapuščen od vseh, samoten in žalosten, kakor so grobovi neznanih popotnikov! Daleč je ona sama, pozabljena od nas, ki smo se bili brez vodnika in brez cilja razbegli po svetu kakor jata golobov, kadar plane mednje jastreb — Smrt. Kakor njen grob in kakor ona sama; tuja in daljna je njena podoba mojim očem, ker je bila dolga leta tuja in daljna moji duši!
Stopil sem k oknu, da bi pogledal, ali Je moč ljubezni in spomina velika dovolj, da bi iz senc in prahu priklicala zabledeli obraz. Z očesom nisem videl, komaj da sem * mislijo slutil zabrisane poteze, luči in Sence, ki so se brezoblično prelivale druga v drugo. Poskušal sem, da bi odgrnil tisti sivi zastor; roka pa mi je bila okorna in Plaha, obraz, ki sem ga priklical, mj je bil tuj; ni bilo na njem tistega smehljaja, ki je razodeval zadnjo tolažbo in slavno odrešenje, ni bilo plemenitosti, očiščene m utrjene v bridkosti. In ni bilo ljubezni, ki bi Sovo rila z menoj tiho in prijazno v tej Srenki uri.	_	_
Z dlanmi sem zakril oči; tedaj se je prikazala pred menoj tako čista in jasna, kakor sem jo videl pred davnimi leti. Le nje-Pe ustnice se nikoli v življenju niso tako Smehljale — zadnji, predsmrtni smehljaj je bil, ves blag in miren v poslednjem spoznanju.
»Kaj bi storil, otrok nespametni, kaj bi Storil sebi in meni?«
Kakor da bi se v daljavi megle razmikale Pfed mladim soncem, pred novim življenjem :pokoj mi je segel v srce, malodušnost je izginila. Nikoli več nisem poskusni, da bi narisal na papir, kar je bilo vti-*njeno v najgloblji in najsvetejši globočini ^°jega srca. V vsakem človeku je^ skrita Poseda, ki je ne more in ne sme izreči in ki “9 napisana morda šele ob smrtni uri^na Njegovih ustnicah. V vsakem človeku živi niika, ki je ne sme in ne more naslikati, če m bil sam Leonardo, in ki bo naslikana še-^ na mrtvem obrazu njegovem.
Ne vem, kam sem ga bil spravil in kje. je Zdaj tisti papir. V mojem srcu je materina Podoba — lepota in blagost, kakor je nikoli ’h nikjer msem videl, in ki jo bodo živo gledale šele moje umirajoče oči..*
bila občina Bistrica v Rožu, ker je tedanji slovenski župan to motiviral predvsem s tem, da je občina za časa partizanskih bojev hudo trpela in nudila partizanom tudi vsestransko pomoč. (Akt oddelka X dež. vlade 11-152/45),
2500 kg je dobil Pavel Kričej na Rutu pri Hodišah. (Akt oddelka X dež, vlade H-118/45).
700 kg Andrej Crmžar, 1000 kg Mirko Cimžar in 500 kg Andrej Leutschacher, vsi iz Kotmare vasi. (Akt odd. X dež. vlade H-121/45).
Miha Baumgartner, obč. št. Jakob v Rožu 1500 kg. (Akt odd. X dež. vi. 11-125/45).
Občina Žihpolje 1000 kg. (Akt odd. X dež. vlade 11-117/45).
»Wohnung- und Siedlungsamt« za stanovanjske hišice v Borovljah 10.000 kg. (Akt odd. X dež vlade 11-109/45). Za. to množino
Zopetna oživitev celovške »Mohorjeve družbe« je na eni strani povzročila mnogo prahu, po drugi strani pa mnogo zadovoljstva in odobravanja. Kakor v preteklosti, tako so tudi sedaj njene knjige šle daleč po svetu in prinesle slovensko besedo Slovencem, ki živijo raztreseni daleč po svetu. Kakor je mati vesela, ko njen otrok zopet najde pot domov, tako so veseli njenih knjig tudi Slovenci, ki živijo daleč od doma. Veseli so slovenske domače besede, ki jo najdejo v teh knjigah. List ameriških Slovencev, ki izhaja v Clevelandu, »Ameriška domovina« piše o Mohorjevih knjigah takole:
»Pravkar smo dobili koledar Mohorjeve družbe iz Celovca za leto 1948. Zanmuv je in mi ga iskreno pozdravljamo! Knjiga je vredna, da jo prebere vsak naš rojak. Naj živi in se znova razvija družba sv. Mohorja, kakor je bila močna in razširjena svoje dni v naši domovini, ko smo prebirali njene knjige kot otroci ob zimskih večerih s svojimi starši ob toplih pečeh. Zlati spomini, zlata je vredna je bila ta družba, ki je po svoje doprinesla našemu narodu toliko kulture, da je narodič postal kulturno največji od- malih narodov.
Če se moramo komu zahvaliti za slovensko kulturo, velja to prav Mohorjevi družbi, ki je učila in oživljala slovensko besedo v pravem smislu za slovenskega kmeta, kakor tudi za delavca in razumnika, ki je hodil v šolo.
Mohorjeva družba je tista, ki je ohranila naš mali narod, da je to, kar je še danes in bo ostal, čeprav hočejo sedaj narediti nekateri iz njega nekaj drugega. Njena zasluga je, da je naš mali narod poslal širom
Na podlagi podatkov, M so jih zbrali posamezni prehranjevalni uradi, ima Avstrija oziroma posamezne zvezne dežele brez takozvanih »preseljenih oseb« tele površine in število prebivalstva: Cela zvezna država, torej vsa Avstrija, obsega 83.851 km2 in ima 6,818.593 prebivalcev, torej približno 150.000 manj kot leta 1939.
Dunaj obsega 1.216 km2 in ima 1,667.438 prebivalcev; Dolnja Avstrija obsega km2 18.382 in ima 1571 občin z 1,253.591 prebivalci; Gornja Avstrija obsega 12.448 km2 in ima 449 občin z 1,132.567 prebivalci; Solnograška obsega 7.153 km2 in ima 115
je zaprosil vladni svetnik dr. Komers, ki jo vodil v referatu dež. svetnika Tschofeniga (zastopnik komun, partije) gradbene zadeve, to pa samo proti zagotovilu, da bo ta cement oddelku X iz novemberskega ali decemberskega kontingenta zopet vrnjen.
Znano pa je, da je 6. novembra 1945 g. dr. Tischler kot deželni svetnik na zahtevo OF izstopil iz vlade in da je od tega dne vse posle oddelka X vodil g. dr. Mirt Zwitter, torej je bila njegova naloga, da zadevo teh zadnjih 10.000 kg uredi tekom novembra ali decembra leta 1945.
Akti o ocenjevanju škode pri izseljencih pa izkazujejo, da se je g. dr. Tischler udeležil le enkrat komisioniranja in sicer pri Štefanu Klatzeju v občini Vetrinj, med tem ko je bil g. dr. Mirt Zwitter v 53 slučajih član take komisije.
Toliko v pojasnilo bralcem, ki so hoteli izvedeti resnico.
sveta toliko odličnih mož. Celo Ameriki je dal pet škofov, kar je le malo kateri večji narod dal več,
če bi hoteli opisati sadove Mohorjeve družbe, bi lahko napisali debelo knjigo. Zasluge družbe je sploh nemogoče opisati, kajti to je bolj duhovno delo; kot delo pisateljev. Da, srečni, naravnost srečni smo bili Slovenci, da smo imeli tako velike može, ki so razumeli čas in so dali svojemu narodu tako dušno hrano, ki ga je povzdignila na tako visoko stopnjo v kulturi.
Kolikor nam je znano .takrat to ni bilo tako lahko doseči. Toda pametni gospodarji so se znali poslužiti modrih dejstev, da so zasnovali to Mohorjevo družbo v smislu katoliškega nauka in duha, prav tako, ka-
Te dni se je peljala priletna delavka z obusom skozi mesto. Z njo se je peljala še neka Slovenka. Ker sta obe Slovenki, sta med seboj pač govorili slovensko. V Celovcu pa je še dosti ljudi, ki takoj zacvilijo kakor mačka, če ji stopiš na rep, če zaslišijo slovensko besedo. To so v največ primerih ljudje, ki sicer zelo priporočajo »lojalnost« in »strpnost«, to pa samo, kadar gre za njihove koristi. Kar na lepem pristopi sprevodnik voza k ženicam in ju nahruli: »Wissen Sie nicht dass man im Oesterreich slowenisch nicht spricht?« Stara delavka ga je pogledala in nejevoljna odgovorila: »Wir sind ja nicht mehr unterm Hitler.« Sprevodnik se je na ta odgovor umaknil.
ga 15.916 km3 in ima 988 občin z 1,085.244 prebivalci; Koroška obsega 9.534 km2 in ima 214 občin s 477.683 prebivalci; Tirolska obsega 12.648 km2 in ima 275 občin s 422.812 prebivalci; Predarlska ima 2.602 kma in ima 96 občin z 183.266 prebivalci. Končno obsega Gradiščanska 3.952 km2 in ima 317 občin z 265.288 prebivalci.
Glavna mesta posameznih zveznih dežel pa imajo tole število prebivalstva: Linz 173.000, Solnograd 106.619, Gradec 220.100, Celovec 63.437, Inomost 95.365, Bregenz 17.702 in železno (Eisenstadt) 7.299.	,
čudno je, da smejo na Koroškem Madžari govoriti madžarsko, Romuni romunsko, Italijani italijansko, Francozi francosko, samo Slovenci ne smejo" govoriti slovensko. Zakaj pa Nemci ne govorijo Kitajsko? So ljudje, Id zavreščijo kakor kokoši, če zaženeš poleno med nje, če zaslišijo slovensko govorico. O teh ljudeh ne bi rekli, da so strpni. Naj ti ljudje ne pozabijo, kakšne zahteve so Nemci postavljali v drugih deželah pred vojno in če sta bila v kakšnem kraju dva nemška otroka, so že zahtevali šolo. Morda ta sprevodnik misli, da vozi še vedno tank za Hitlerja. Naj tramvajska uprava za take ljudi kupi vsaj knjigo o lepem vedenju in jih poduči, da je njihova stvar prodajati karte, ne pa ljudi »vzgajati«, kako naj govorijo. Takim »strpnežem« ■ pa priporočamo malo več vzgoje in obzirnosti do sočloveka. Kajti časi so na žalost taki, da je dobro misliti na pregovor: Danes meni, jutri tebi.
Cerkveni davek koroških Slovencev
Že stari liberalci niso bili prijatelji Cerkve, še manj pa nacisti. Ko so prevzeli vlado, je bil eden njihovih prvih ukrepov, da so duhovščini ustavili plačo. Milostljivo- so potem dovolili, da je ljudstvo prostovoljno prispevalo za vzdrževanje duhovnikov in cerkva.
Zanimive' so številke, koliko so po posameznih krajih ljudje v zädnjih dveh letih dajali:
	. 1945.	1946.	na 51.
Celovec mesto	189.500	182.300	3.98
Celovec okolica	57.800	63.000	4.24
Pliberk	28.200	28.000	3.77
Doberlavas	39.000	45.000	3.97
Borovlje	39.000	45.000	3.31
Šmohor	39.800	42.000	4.02
Rožek	53.300	56.000	4.04
Tinje	33.900	38.000	4.46
Beljak	155.000	173.000	3.84
Velikovec	46.000	46.800	3.57
Krška škofija	1,274.000	1,370.000	3.91
Iz teh številk se vidi, da je mesto Celovec občutno nazadovalo. Častno so pa v svoji požrtvovalnosti napredovale slovenske dekanije Doberlavas, Borovlje, Rožek, Tinje.
POPRAVEK
V zadnji številki našega lista je »tiskarski škrat« napravil pomoto na str. 3 v članku -»Zgodovinski dnevi« in sicer stoji, da je sv. Ciril umrl leta 1869 fv Rimu): pravilno se mora glasiti leta 869.
V založbi „KOROŠKE KRONIKE9 je izšel lep nov roman znanega
pisatelja
KARLA MAUSERJA
»PRIMETA KRI«
Knjiga obsega 150 strani in stane 7 šilingov. Naročila sprejema uprava „KOROŠKE KRONIKE” v Celovcu, Völkermarkter Ring 25,
1. nadstr^ telefon 3 6-j 1/96.
Avstrija v številkah
občin s 330.704 prebivalci; Štajerska obse-
Dl® CEICWEC .
%wod fw> eü^Ofdsu
(Nadaljevanje)
SLOVENCI V NOVEM VEKU
Danes pričenjamo z novo .dobo v slovenski zgodovini, ki je pa nikakor ne bi mogli dobro razumeti, če se prej ne ozremo tudi no ostalem svetu.
Velike iznajdbe ob koncu srednjega veka, odkritje novih dežel in renesančna miselnost, ki je sprostila človekov duh srednjeveške utesnjenosti, vse to je povzročilo nravi prevrat v gospodarstvu, znanosti in umetnosti ter privedlo do takih sprememb v življenju in mišljenju srednjeveškega človeka, da po pravici pravimo, da se je ob koncu 15. stoletja začel novi vek.
Medtem ko je na razvalinah srednjeveškega le polagoma nastajal nov družabni in gospodarski red, so hitro padali srednje-veški nazori v znanosti in umetnosti. Renesančni pokret v umetnosti, ki je zajel najprej Italijo, kjer je dosegel višek v veličastnih delih Rafaela, Leonarda da Vinci-ja, Michelangela, Tiziana in drugih, se je naglo širil tudi v ostale evropske dežele. Nemčija je tedaj dobila svojega največjega slikarja Albrechta Diirerja. Renesansa pomeni preporod umetnosti. Za vzor so renesančnim umetnikom služile stare stavbe, katerih je bilo v Italiji mnogo. Glavni namen renesančnega sloga je harmonija in simetrija. Umetniki uporabljajo stare dor-ske, jonske in korintske stebre. Veliko pozornost posvečajo pročelju stavbe. — Pri nas se renesansa še ni mogla razširiti, ker so prav v 15. in 16. stol. divjali po naših krajih siloviti turški napadi.
Poleg nove znanosti in umetnosti so mogočno vplivali na duhovni in gospodarski "azvoj človeštva tudi novi izumi. Da, za Evropo so bili to novi izumi. Že mnogo prej pa so te izume poznali Kitajci. Nam Evro-nejcem pa so jih posredovali podjetni Arabci. Ali že veste, da so kompas, ki ga 'e Evropa spoznala šele v 13. stoletju, na Daljnem Vzhodu uporabljali že mnogo prej? Bila je razlika le v tem, da so imeli namesto magnetne igle možička, ki se je vrtel okoli svoje pokončne osi in kazal z iztegnjeno roko proti severu.
Tudi smodnik — zmes oglja, žvepla in solitra — so poznali Kitajci in Indijci že -davnaj. V Evropi smo ga spoznali okrog 'eta 1250. Za strelno orožje pa smo ga pričeli uporabljati šele pol stoletja pozneje.
Iznajdba papirja in tiskarstva je omogočila širjenje omike med najširje ljudske nlasti. Tudi v tem oziru so nas prehiteli kita iški iznajditelji. Na Kitajskem so upodabljali papir že v drugem stoletju pred Kr. Evropejci so ga spoznali po Arabcih in sicer preko Grčije in Španije. Evropa skopaj do 14. stol. ni izdelovala dobrega in cenenega papirja. Šele v tem stoletju pa je cenejši papir vedno bolj izpodrival dragi nergament. Cenejši papir je omogočil razvoj drugega izuma — tiskarstva. Za duhovno življenje sveta se je pričela nova velika doba splošne ljudske omike.
Na' svetu se je tedaj pojavila nova velesila. No, gotovo ste že sami uganili, da je to t i s k. Prve knjige sta tiskala v prvi polovici 15. stoletja Nizozemec Coster in Nemec Ivan Gutenberg. Slednji je nadomestil lesene črke s kovinskimi, ki jih je napravil iz posebne zlitine iz svinca in kositra. Črke so bile zelo lepe, da so lahko tekmovale z rokopisi. Izum papirja in tiskarstva pa je povzročil, da so se knjige zelo pocenile. Prihajale so sedaj v roke tudi manj premožnim slojem, ki so iz njih črpali izobrazbo in znanje. Kmalu so se pojavili tudi prvi časopisi.
V prehodni dobi med srednjim in novim vekom so važne še iznajdbe naočnikov, plavžev, ur s kolesi. No, marsikdo se bo pri tem nasmehnil in vprašal: »Kdo pa je še videl uro brez koles?« Da, dragi bralci, vse ure v prejšnjih dobah so bile brez koles in niso bile prav nič podobne današnjim. Želite ,da vam jo na kratko opišem? To je bila včasih kaj enostavna priprava. Dve posodi ena nad drugo sta bili med seboj zvezani z ozkim kanalom. V. zgornjo posodico so natresli drobna peščena zrna, ki so počasi polzela v spodnjo skodelo. Ko se je zgornja posodica izpraznila in je bila spodnja polna, je potekel nek določen cas. ena ura, dve uri — sorazmerno s količino peščenih zrn. Premožnejši sloji so namesto peska uporabljali tudi zlata zrna. Ah ju predstavljate, kako bi se mogle danes vršiti kakšne dirke, če bi namesto moderne »štoparice«, ki kaže tudi desetinke sekunde, uporabljali za merjene časa uro na pesek.
Ozrimo se še za trenutek na takratno slikarstvo, ki je tudi našlo povsem nova pota V 17 stol. so delovali v Španiji Munllo m Velažouez, na Nizozemskem pa Rubens m Rembrandt. Od naših baročnih slikarjev se je najbolj odlikoval Valentin Mencinger.
petek.
in oglasni oddelek v
Velike uspehe je doseglo človeštvo tudi na vseh poljih znanosti. Med največje znanstvenike te dobe spada prav gotovo Poljak Nikolaj Kopernik, ki je živel koncem 14. in v začetku 15. stoletja. Po večletnem temeljitem delu se mu je posrečilo ovreči mnenje, da je zemlja središče vesoljstva in da se vse zvezde vrte okoli nje. Ta nauk, ki ga je postavil grški učenjak Pto-lomej že v 2 stol. pred Kr. (t. j. takozvani geocentrični sistem), je ostal ves srednji vek v veljavi, dasi so mu mnogi nasprotovali. Kopernik je znanstveno dokazal, da je zemlja planet, ki se vrti okoli sonca (t. j. takozvani heliocentrični sistem).
Novi izsledki v zvezdoznanstvu so omogočili papežu Gregorju XIII., da je končno-veljavno uredil koledar, ki se po njem imenuje gregorijanski. Po julijanskem koledarju ima leto 365 dni in 6 ur. Torej je za 11 minut daljše od sončnega leta. V stoletjih se je te razlike nabralo toliko, da je za časa papeža Gregorja razlika med koledarskim in sončnim datumom znašala že 10 dni. Papež je zapovedal, da naj v vseh katoliških deželah izpuste 10 dni. Tako so takrat mesto 1. oktobra pisali kar 11. oktober. Ta novi gregorijanski koledar, ki izpušča vsakih sto let en prestopni dan, so uvedle postopoma vse evropske države razen Rusije in drugih pravoslavnih dežel.
Pri tem moramo še omeniti odkritje raznih dežel. Krištof Kolumb je odšel iskat pot v Indijo preko Atlantskega oceana. Indije ni našel, pač pa je odkril novo celino ■— Ameriko. Portugalci pa so odrinili z ladjami okrog Afrike v Indijo. Odkrili so le nekaj otokov in dospeli do rtiča Dobre na-de. šele štirinajst let pozneje je Portugalec Vasco da Gama prišel na jugovzhodno obalo Indije.
*
Kakšne pa so bile takrat razmere v cerkvi? Veliki nemiri in pretresi v začetku novega veka so povzročali tudi razkol v enotni katoliški cerkvi. Voditelj tega gibanja je bil nemški menih Martin Luther. Mladi profesor je grajal preposvetno življenje mnogih duhovnikov. Toda že takrat je tudi omahoval v svoji veri in ni izpolnjeval vseh dolžnosti katoliškega duhovnika. Splošna nezadovoljnost, ki je vladala med ljudstvom v takratnih časih, mu je pridobila mnogo privržencev. Ljudje so mislili, da jim bo Lutrova vera prinesla tudi osebno svobodo, medtem, ko so knezi pričakovali, da se bodo polastili cerkvene zemlje. V srednjem veku so si bili namreč visoki cerkveni dostojanstveniki pridobili svetno oblast nad obširnimi veleposestvi in celo nad kneževinami. Mnogi so zaradi tega zanemarjali svoj duhovniški poklic. Ni-
žja duhovščina je büa v splošnem malo izobražena. Imela je slabe dohodke ter se je često preživljala s posli, ki so škodili njenemu ugledu: tj. s trgovino, gostilničarstvom itd. V nekaterih samostanih ni bilo več nekdanjega strogega reda in požrtvovalnega dela za vero in izobrazbo. Pripomniti pa moramo, da je bilo med višjo in nižjo duhovščino še mnogo vzornih duhovnikov.
Prvič je nastopil Luter javno proti cerkvi leta 1517, ko je grajal zlorabe, ki so se dogajale pri podeljevanju odpustkov za zidanje cerkve sv. Petra v Rimu. Na cerkvena vrata v Witenbergu je nabil 95 tez, s katerimi je obsodil nauk o božjem izvoru papeževega prvenstva in o nezmotljivosti cerkvenih zborov. Zanikal je zaslužnost dobrih del. Uvedel je nov nauk o pokori. Trdil je, da zadostuje le vdanost v božjo voljo. Priznaval je le nauke, ki jih lahko dokažemo iz sv. pisma, posebno iz evangelijev. Zato se imenuje njegova cerkev evangeljska. Njegov nauk se je posebno v Nem-čiij naglo širil. Vendar pa država še ni priznavala Lutrove cerkve. Večina državnega zbora je sklenila, da se njegovi nauki ne smejo dalje širiti. Lutrovi pristaši so proti temu sklepu pprotestirali. Odtod ime: protestantje. Po dolgotrajnih prepirih in celo vojskah je bil leta 1555 sklenjen augsbur-ški mir. Ena točka tega mini pravi, da ima vsak knez pravico- odločevati o veri svojih podložnikov. (Cuius regio, illus religio.)
Papež je s posebnim pismom (bulo) pozval Lutra, naj svoje trditve prekliče. Ta pa je bulo javno sežgal in se tako docela odločil od katoliške cerkve. Priznal je samo dva zakramenta: krst in obhajilo pod obema podobama. Namesto latinske maše je uvedel petje, molitev in pridigo v narodnem jeziku. Svojim župnikom, pastorjem, je dovolil ženitev. Zvest evangelijskemu načelu, je prevedel v nemščino sv. pismo.
Razen Lutra sta širila novo vero skoraj v istem času v Švici še Ulrik Zwingli in Ivan Kalvin, ki sta zavrgla še druge nauke katoliške cerkve. Kalvin je uvedel v svoji cerkvi silno strogost. Njegova vera se je razširila iz Švicarske po Franciji, Nizozemski in Škotski, dalje po nekaterih nemških državicah, po Ogrskem in Poljski.
O tem, kako se je to gibanje, ki ga imenujemo reformacija, razvijalo na Slovenskem, bomo razpravljali prihodnjič.
(Dalje prihodnjič.)
Birmovanie v lelo^niem leln
Sveta birma se bo delila leta 1948 v sle* dečih krajih:
V	ŠKOFIČAH, dne 12- aprila.
V	ŽITAKIVASI, dne 18. aprila.
V	GALICIJI, dne 19. aprila.
V	BELJAKU-Št. Jakobu, dne 6. maja.
V	CELOVCU v Stolni cerkvi in v glavni fari,
dne 16. in 17. maja.
V	BILCOVSU, dne 19. maja.
ZA NEDELJSKO POPOLDNE
m	i	2	3		m	4	5	6	7	m	m	m	8	9	|10		11	m	12	13	14	15	m	
m	16			m	er						mr					. m			18			m	
m	1U			20	s®		21				i					■m is!	m	22				S	I
m	m	23				24	Ü		mm		m	m	m		m	25		1			m	m	
m	26				m	27	28		29	30 m		31	32		33		m	34			35	m	
m	|		m	m	m	36		mp7			m	38		m	39	188		m	m			m	
m		Mi40		41	mr			43			Ijjft	44		45			m	46	47	Bi		m	
m	m	48*					BS		ms «SB		Sl	m	m		mr					50	IS	p	
m	bi				m	m	52		53		M	53 a	54		55	M trne	e	56			57	m	
m	58			Si	m m	59										59a	m	m	60			i	i
m	61					62				e«		mm	63				s	64				Bi	
Besede pomenijo:
Vodoravno : 1 svetopisemska oseba; 4 prebivalec pokrajine v Veliki Britaniji; 8 vsota (tujka); 12 pot, potna sraga; 16 glasbena lestvica; 17 higijenično opravilo; 17a dan, mesec in leto; 18 grška črka; 19 zveza, občevanje; 21 vrsta športnika; 22 kot pri 1 vodor.; 23 pravoslavna cerkvena podoba; 25 velikonočna jed; 26 neke bar-' ve; 27 triglavska dolina; 31 poljsko orodje ; 34 prvi človek; 36 dva enaka samoglasnika; 37 ploskovna mera; 38 dva različna samoglasnika; 39 enota električnega toka; 40 italijanski določni člen; 42 pogreška, napaka; 44 sibirska žival; 46 geometrijsko število; 48 oblika lesenega predmeta; 49 žensko krstno ime; 51 jutranja padavina; 52 žensko ime; 53a mesec, nebesno telo; 56 del človeškega telesa; 58 del naslova; 59 dva staroslovanska bogova (bog in boginja) ; 60 kraj v cerkvi; 61 reka v Bosni;
grška sveta gora; 64
▼	SL mu na Dravi, dna 20. maja.
NA BRNCI, dne, 31. maja.
V	SMOHORU, dne 6. junija.
V	St. JURJU NA ZILJI, da« 7. junija.
▼	GORJAH NA ZILJI, dne 8. junija.
V	SMARJETI pri Velikovcu, dne 14. junij*.
V	LOČAH, dne 4. julija.
V	PEČNICI, dne 5. julija.
V	SMARJETI V ROŽU, dne 11. julija.
V	MEDGORJAH, 26. septembra do poldne.
V	PUGRADU, 26. septembra, popoldne.
Jladi&Cdwec
SOBOTA, 6. marca:
7.15	Iz svetovnega tiska.
17.10	Pregled sporeda za prihodnji teden.
NEDELJA, 7. marca:
7.30 Jutranja glasba.
17.10	Poročila.
19.30 Polurna oddaja.
PONEDELJEK, 8. marca:
7.15	Zgodovinsko predavanje.
17.10	Poročila.
TOREK, 9. marca:
7.15	Jutranja glasba.
17.10	Poročila.
SREDA, 10. marca:
7.15	Jutranja glasba.
17.10	Poročila.
ČETRTEK, 11. marca:
7.15	Zvočni tednik.
17.10	Poročila.
18.00	Polurna oddaja.
19.15	Pouk slovenščine za nemško govoreče.
PETEK, 12. marca:
7.15	Jutranja glasba.
17.10	Poročila.
Morebitne spremembe bomo objavili v radiu.
Gospodarske novice
ZALOGE ZLATA
Iz poročila gospodarskega odbora za mednarodna valutna in finančna vprašanja, je razvidno, koliko imajo posamezne države na svetu zlata.
Po teh podatkih imajo zlata Združene ameriške države za 22.789 milijonov dolarjev, Sovjetska zveza za 2.500 milijonov dolarjev in vse ostale države za 14.000 milijonov dolarjev.
Za Sovjetsko zvezo ima največ zlata Velika Britanija in sicer za 2.360 milijonov dolarjev. Nato sledi takoj mala Švica, ki ima zlata za 1.355. milijonov dolarjev. Sledijo Južnoafriška zveza s 757 milijoni, Francija in njene prekomorske posesti s 700 milijoni ter Argentina s 630 milijoni dolarjev.
Poleg zlatih zalog ima Sovjetska zveza v Združenih ameriških državah še dolarsko dobroimetje v znesku 50 milijonov dolarjev. Od te vsote je 49 milijonov dolarjev na raznih državnih računih, en milijon dolarjev pa na privatnih računih.
Šestnajst evropskih držav, ki so udeležene pri Marshallevem načrtu za obnovo Evrope, razpolaga z zlatimi zalogami v višini 6.568 milijonov dolarjev ih z dolarskimi dobroimetji v skupnem znesku 7.091 milijonov dolarjev.
DELAVSKE PLAČE V USA
Iz poročilih ameriškega ministrstva za delo je razvidno, da je zaslužil povprečni tovarniški delavec v USA v preteklem decembru v enem tednu za 1.20 dolarjev vefi kot pa v enem tednu v mesecu novembru istega leta.
Povprečni tedenski zaslužek je bil 52.51 dolarja.
62 Evin soprog; 63 _ manjša denarna enota sosednje države.
.Koroška kronika*	- Mesečno naročnino je treba plačati
Navpično: 1 začetnica znanega slovenskega škofa; 2 Mausarjeva povest; 3 lepo vedenje; 4 kratice za »športni klub«; 5 del sobe; 6 stavbno gradivo; 7 okrajšava besede pod 21 vodor.; 8 plod; 9 tolažba; 10 domače ime za mačko; 11 začetnice imena in priimka slovenskega pisatelja; 13 proti svoji volji; 14 prebivalec otoka; 15 Češko krstno ime; 20 krajši izraz za kovanje; 22 mesto v Lombardiji; 24 sporočilo, nakazilo (tujka); 25 del kmečke hiše; 26 vodna žival; 28 večno mesto; 29 dolgo-prstnež; 30 naplačilo; 31 vrsta fižola; 32 reka (španski); 33 svetopisemski očak; 35 gozdna rastlina; 40 iz neke snovi; 41 strupena žuželka; 43 vrsta jedi; 45 žitnica Ju-goslovije; 46 dvojica; 47 domovina grškega junaka Odiseja; 48 »Ljubo..., kdor ga ima«; 50 bog ljubezni; 51 divja mačka; 52 sladka jed; 53 alkoholna pijača; 54 morilka časa; 55 »Da« v češčini; 57 naplačilo; 59 veznik; 59a igralna karta.
Šest poštenih slovenskih fantov v Angliji želi za bodočnost spoznati poštena slovenska dekleta. Sprejmejo samo resne ponudbe. Naslov v upravi »Koroške kronike« pod naslovom »Poštena Slovenka«.
Slnžkinjo
iz krščanske družine za majhno kmetijo v bližini Celovca (nad Vrbskim jezerom) iščemo. Naslov v upravi »Koroške kronike«	470
35-LETNI SLOVENEC mizar, želi radi ženitve spoznati pošteno Slovenko, ki ima veselja do izselitve. R^" sne ponudbe s sliko na upravo »Korošk« kronike« pod »Bodočnost« 2250.
je v Celovcu, Völker marktei R!ng25/I Teleion 3651/02.—> Uprava v naprej. Rokopisi se ne vračajo. — Tisk: Tiskarna „Carinthla*,