UDK 27»8«:929 Ciril in Metod France Martin Dolinar Teološka fakulteta, Ljubl jana POSEBNOSTI DELOVANJA CIRILA IN METODA NA P O D R O Č J U ANGLOSAŠKEGA MISI JONA SALZBURSKE CERKVE Ime solunskih bratov je neločljivo povezano s krščanstvom in kulturo slovenskih narodov na Moravskem in v Panoniji. Štiri tipične prvine kul turne in verske dejav- nosti Cirila in Metoda med Slovani so bile: bogoslužje v narodnem jeziku, vzgoja do- mače duhovščine, povezanost z Rimom in skrb za urejenost in neoporečnost družin- skega življenja The name of the Thessalonian brothers is inseparably associated with the Chris- tian faith and culture of the Slavic peoples in Moravia and Pannonia. The cultural and religious activity of Cyril and Methodius among the Slavs encompassed four typical elements (analyzed in the present article): l i turgy in the vernacular, edu- cation of domestic clergy, l inkup with Rome, and promotion of ordered and irre- proachable family life. 0 življenju in delu solunskih bratov Cirila in Metoda se nam je ohranilo presenetljivo veliko virov. Vsekakor svojevrsten dokaz, kako globoke sledi sta solunska brata pustila med slovanskimi narodi. Večina teh virov je bila doslej že večkrat kritično obdelana in izdana. Na te vire smo vsaj deloma opozorili že na simpoziju Srečanje solunskih bratov sv. Cirila in Metoda s Slovenci na Teološki fakulteti februar ja letos1, predvsem pa v sedmi številki Acta Eccle- siastica Sloveniae z naslovom Sv. brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih.2 Pri nas je življenje in delo sv. bratov najbol j temeljito proučeval prof. Franc Grivec in objavil vrsto razprav v praktično vseh evropskih jezikih. Svoje živ- ljenjsko delo pa je povzel v knjigi Slovanska blagovestnika, ki je tudi preve- dena v več jezikov.3 Grivec nam je oskrbel tudi dobršen del prevodov doku- mentov o sv. bratih v slovenščino.4 Žal pa prof. Grivec nima naslednika, ki bi se bolj posvetil te j problematiki. Pravim žal, ker je prof. Grivec že sam premalo poudaril , da je bilo delo sv. bratov v Panonij i v veliki meri namenjeno tudi Slovencem. Metod je resda postal škof sirmijske škofije, vendar ni nikoli bival v Sirmiju. Bil je pač sir- mijski škof, tako kot je npr. dr. Stanko Lenič vazisarski in Jože Kvas kala- menski škof. Vprašljivo je celo, če je Metod sploh k d a j bil v Sirmiju. Sedež njegove rezidence je bil namreč pri knezu Koclju v Blatenskcm Kostelu, torej v središču Panonske Slovenije. Ce pa pregledamo strokovno literaturo in cerkvene dokumente o življenju in delu sv. bratov, se zdi, kot da Slovencev sploh ni. Celo papež Janez Pavel II. ki tako rad poudar ja , da je prvi Slovan na papeškem prestolu, v svoji najno- 1 Predavanja tega simpozija so bila objavljena v drugi številki Bogoslovnega vest- nika (dalje BV), 1985. 2 Ljubl jana, 1985. 3 Celje 1963. Celotno bibliografijo prof. Grivca je zbral Lojze Kovačič, Prispevek dr. Franca Grivca k razvoju ekleziologije v prvi polovici 20. stol., Ljubl jana . 1983, 13—36 — tipkopis disertacije. 4 Vsi so navedeni v Grivčevi bibliografiji , prim. op. 3. Glavni viri pa so pona- tisnjeni v: Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 7, Ljubl jana, 1985, pod naslovom Sveta bra ta Ciril in Metod v zgodovinskih virih, Ob 1100 letnici Metodove smrti. vejši okrožnici Apostola Slovanov (2. juni ja 1985) Slovencev ne omenja. Ko govori o delu sv. bratov in njunem vplivu, omenja Moravane, Slovake, Čehe, Lužiške Srbe, Hrvate, Bolgare, Romune, celo Poljake in Ruse, ko pa omeni Panonijo, takoj doda pojasnilo, da gre za del današnje Madžarske, kar pri nepoučenih bralcih (in teh je žal večina bralcev papeževe okrožnice) vzbuja vtis, da gre za delo sv. bratov med Madžari.5 Da pa le ne bomo preveč krivični do drugih, je seveda tudi res, da je dedi- ščina sv. bratov med nami premalo živa in da so bili Anton Martin Slomšek, Anton Bonaventura Jeglič, Janez Majciger, Franc Kos, Franc Grivec in Franc Perko, kar zadeva odnos Slovencev do dediščine sv. bratov, bolj izjeme kot pravilo. Ker sem se v naslovu omejil na posebnosti misijonskega delovanja Cirila in Metoda, se nam kar samo po sebi vsil juje vprašanje , v čem je bilo prav- zaprav jedro poslanstva sv. bratov. Tega je nakazal že moravski knez Rastislav (846—870) v svoji prošnji carigrajskemu cesarju Mihaelu leta 869. Takole pravi: »Naše ljudstvo se je poganstvu odreklo in se krščanske vere drži, a n i - m a m o u č i t e l j a takega, ki bi nam v našem jeziku pravo krščansko vero razložil, da bi tudi druge dežele to videle in nas posnemale. Torej pošlji nam, gospodar, takega škofa in učitelja.«® Temeljne ugotovitve v tem tekstu so predvsem naslednje: 1. Slovani na Moravskem (in kot bomo pozneje videli, tudi v Panoniji) so bili v tem času že kristjani. — 2. To krščanstvo med njimi še ni pognalo globljih korenin, ker je primanjkovalo učiteljev, veščih ljudskega jezika. Rastislav je prosil torej za učitelja, ne misijonarja. — 3. Rastislav je želel v svoji državi samostojno in neodvisno cerkev, zato je na prvem mestu prosil za škofa. — 4. Računal je na pomoč in sodelovanje sosedov, predvsem na svojega nečaka Svetopolka in panonskega kneza Koclja. Sodobnik kneza Rastislava knez Kocelj (861—874) je v Panonij i vladal n a j p r e j kot nemški mejni grof, od leta 869 dalje pa kot samostojen »slovanski vladar«. Tudi Panoni ja je bila v tem času že pokr is t janjena in zdi se celo, da je tu krščanstvo pognalo globlje korenine kot na Moravskem. To dokazuje že urejena cerkvena organizacija, o kateri nam poroča Conversio Bagoariorum et Carantanorum. V tej organizaciji je posebej izstopal Blatenski Kostel. Sedež kneza Koclja je bil istočasno sedež salzburškega nadduhovnika in pozneje nadškofa Metoda, torej politično in cerkveno središče panonskih Slovencev. /Čelel bi še posebej poudariti , da sta bila Rastislav in Kocelj med seboj v pr i ja- teljskih stikih, kar je Cirilu in Metodu omogočilo, da sta svoje delo na verskem in kulturnem področju zastavila širše in globlje. Solunska brata sta nalogo, ki jima jo je zaupal carigrajski cesar, na j gresta na Moravsko kot učitelja, sprejela. Pri tem sta se očitno zavedala, da se tokrat njuno poslanstvo razlikuje od poti k Saracenom leta 851 in k Hazarom leta 861. Tokrat ni šlo za prvi pouk v krščanski veri, tudi ne za pridobitev poganov za Kristusov evangelij. Šlo je za poglobitev vere in s tem povezano kulturno poslanstvo. Samo tako namreč lahko razumemo Cirilovo vprašanje : »Rad grem 5 Janez Pa Del II., Okrožnica Apostola Slovanov, Ljubljana, 1985, Vil. pogl., št. 23—24, str. 19—20 (v: Cerkveni dokumenti, št. 27). 0 Zitje Konstantina XIV. Citirano ZK. vedno po izdaji v Acta Ecclesiastica Slo- veniae, št. 7, Ljubl jana, 1985 (citirano AES), str. 150; Zitje Metoda V., str. 201 (citi- rano ZM). t ja , ako imajo knj ige v svojem jeziku.«7 K poganskim narodom misijonarj i niso pr ihajal i z izdelanim kulturnim programom. Resda so spreobrnjene narode učili najosnovnejših molitev v njihovem maternem jeziku, in sicer na pamet, a je večinoma pri tem tudi ostalo. Sveta brata sta šla korak dalje. Ker je šlo za izrazito versko in kulturno poslanstvo, sta se nan j temeljito pr ipravi la že doma. Ciril je izdelal črkopis (t. i. glagolico), s katerim je mogel izraziti vse glasove slovanskih jezikov, in skupa j s svojim bratom Metodom prevedel v slovanski jezik svoje ožje domo- vine na jnu jne jše bogoslužne knjige.8 — Zal na tem mestu ne moremo podrob- neje govoriti o duhovnosti sv. bratov, ki je na neki način ključ do pravilnega vrednotenja njunega verskega in kulturnega poslanstva.9 Nas zanimajo tokrat predvsem njuni misijonski prijemi. Če zaradi boljše preglednosti bogato in obsežno delo sv. bratov nekoliko poenostavimo in shema- tiziramo, moremo glavne značilnosti n june misijonske metode strniti takole: 1. bogoslužje v narodnem jeziku; 2. vzgoja domače duhovščine; 3. povezava z Rimom; 4. skrb za neoporečnost in urejenost družinskega življenja. I. Bogoslužje v narodnem jeziku Misijonski jezik (s tem mislim predvsem na katehetsko-homiletično dejav- nost) je bil v vseh metodah, ki so nam do sedaj znane, vedno narodni jezik. Za to imamo dovolj dokazov v posameznih jezikih, tudi v slovenščini. Čeprav so se nam ta pr ičevanja v slovenščini ohranila le v poznejših prepisih, vendarle jasno odražajo svoje starejše latinske in nemške predloge. Za misijonsko dejavnost so misijonarje vsaj v času karolinškega misijona temeljito šolali v škofijskih in samostanskih šolah. Kako resno so misijonarji v Karantani j i in Panonij i vzeli navodila Instructiae pastoralis Karla Velikega iz leta 789, priča tudi dejstvo, da je knez Kocelj svetima bratoma ob njunem prihodu v Panonijo takoj izročil petdeset učencev, ki so bili vešči slovanskega jezika in so po posvetitvi za duhovnike v Rimu »peli liturgijo v cerkvi sv. Petra v slovanskem jeziku . . . (in nato še) vso noč peli slovanske slavospeve v cer- kvi«, kot nam poroča Cirilov življenjepisec.10 Novost v misijonski dejavnosti sv. bratov Cirila in Metoda, ki je povzročila tako ostro nasprotovanje nemških in latinskih duhovnikov, je bila uvedba slovanskega jezika v bogoslužje. Za vzhodno cerkev ni bila ta praksa nič novega, čeprav poznavalci razmer opozarjajo, da v tem času tudi grška cerkev ni bila več naklonjena uvajanju živega (narodnega) jezika v bogoslužje. Po vzhodnem pojmovanju je bilo bogoslužje v narodnem jeziku naruvna pravica novokrščenih narodov in pridobitev za vesoljno cerkev. Tako sta svoje poslan- ' ZK XIV, 151. 8 Iz ŽM XV, 208, zvemo, da sta solunska brata pred odhodom na Moravsko pre- vedla psalteri j in evangelij z apostolskimi berili in izbranimi cerkvenimi službami. Prim, tudi ZK XV, str. 152. 9 Pri nas sta o duhovnosti Cirila in Metoda poleg F. Grivca pisala še Franc Perko v svoji doktorski disertaciji z naslovom Filozofija in teologija sv. Cirila in Metoda, Ljubl jana, 1963, in Janez Vodopivec v zborniku ob 1100 letnici prihoda sv. bratov na Moravsko, Rim, 1963. 10 ZK XV, 94—97, XVII, 102. V prevodu uporabl ja Grivec izraz Sloven, slovenski. Ker pa želimo poudariti razliko med današnjim slovenskim jezikom in tistim, ki so ga v Metodovem času govorili v Panoniji , danes ra je uporabl jamo nevtralni izraz Slovan, slovanski. stvo razumela tudi solunska brata. Zato je bilo n juno prvo delo v pr ipravi na misijon, kot smo slišali, prevesti v slovanski jezik potrebne bogoslužne knjige. Toda zgolj vprašanje narodnega jezika v bogoslužju samo po sebi ne bi imelo tako tragičnih posledic za delo sv. bratov v Panoniji in na Moravskem. To vprašanje je bilo mogoče vsaj načelno reševati v medsebojnih diskusijah, kot dokazujeta 15. in 16. poglavje Zitja Konstantina. Vprašanje jezika v bogo- služju je bilo istočasno usodno povezano s političnimi in cerkvenopolitičnimi načrt i moravskega kneza Rastislava in panonskega kneza Koclja. Politična osamosvojitev obeh knezov pa bi istočasno pomenila tudi razcepitev salzburške nadškofi je . Zato je bil boj proti delovanju obeh bratov oziroma proti Metodu tudi s cerkvene strani že v samem začetku tako neusmiljen in brezkompromi- sen; in zato je imela n juna dediščina med Slovenci tako žalostno usodo. Vendar ta problematika že presega okvir našega predavanja.1 1 II. Vzgoja domače duhovščine Druga značilnost misijonskega dela solunskih bratov je bila vzgoja domače duhovščine. V tem pogledu sta bila sveta bra ta presenetljivo moderna in sta v marsičem za tisoč let prehitela duha in določbe drugega vatikanskega cer- kvenega zbora. Kot je znano iz zgodovine misijonov, je katoliška cerkev vse do najnovejšega časa z nezaupanjem gledala na domačo duhovščino v misi- jonskih deželah in »novačila« kler v »tradicionalno katoliški 1) deželah« Evro- pe.12 Podobno je bilo že v času Cirila in Metoda. Ravnanje solunskih bratov pa je bilo popolnoma nasprotno taki miselnosti. Takoj po prihodu na Moravsko in pozneje v Panonijo sta začela vzgajat i domačo inteligenco in domačo duhov- ščino. Metodov naslednik na Moravskem n a j bi postal domačin Gorazd.13 Glede na to, da sveta bra ta v misijonskem delu nista bila novinca, zlasti Ciril je že imel bogate misijonske izkušnje, sta se dobro zavedala, da more le sin lastnega naroda prav čutiti s svojim ljudstvom in mu res iz srca govoriti v njegov blagor brez dobičkaželjnosti.14 Sveta brata sta ustanovila neke vrste bogoslovno šolo za svoje učence in jih uvaja la v bogoslužje. Bogoslužne knjige so bili poglavitni bogoslovni učbeniki, razlaga bogoslužnih obredov in molitev pa podlaga verskega pouka za ljudstvo. Slovansko bogoslužje pod vodstvom globoko izobraženih svetniških blagovest- nikov je bilo poglavitno sredstvo za verski pouk in za krščansko vzgojo. Istočasno sta nadaljevala s prevodi bogoslužnih knj ig in svetega pisma. Tako sta združila dve poglavitni prvini svoje misijonske metode: domačo du- hovščino sta vzgajala v duhu spoštovanja lastnega jezika in lastne kul ture: nikomur se ni treba sramovati jezika, ki ga govori; slovanski jezik ni m a n j vreden od drugih; čeprav še nima bogate kulturne dediščine, je vendar drugim enakovreden, ker je v njem mogoče na odličen način izkazati Bogu čast. Zaradi njegove uporabe v bogoslužju je postal tudi slovanski jezik sakralen — svet. 11 Nakazal sem jo v prispevku Misijonske metode Salzburga in Ogleja in njihove posledice za delo svetih bratov Cirila in Metoda, BV 45 (1985), 139—153. 12 Pl im. France M. Dolinar, Katoliški misijoni včeraj in danes, BV 39 (1979), 411—427. 13 ZM XVII, 210. 14 ZK XV, 152—154; Grivec, 59. Pri svojem delu sta imela solunska bra ta vso podporo moravskega kneza Rastislava; ta ju je visoko cenil in ju velikodušno podpiral . Toda že od samega začetka sta se srečevala z drugo težavo: nobeden od svetili bratov ni bil škof. Kdo n a j torej posveti za duhovnike učence, ki so bili po triletni pr ipravi že usposobljeni nadaljevati delo svetih bratov na verskem in kul turnem po- dročju? Nemški škof je gotovo ne, sa j so na Cirila in Metoda gledali kot na nezaželena vsiljivca na »njihovem misijonskem področju«. Za solunska brata pa je bila zadeva jasna: zendja, na kateri sta delovala, ni last nemških škofov, ampak apostola Petra, kot je pozneje tako jasno in odločno izpovedal Metod pred nemškimi škofi.15 Ciril in Metod sta spoznala, da bosta problem najlaže rešila v Rimu. Papeževa podpora bi bila obenem najboljša zaščita pred ro- var jenjem nemške duhovščine, posvetitev njunih učencev za duhovnike v Rimu samem pa naj lepše pr iznanje in nagrada za njuno nesebično delo. Pot ju je vodila skozi slovansko Panonijo. Panonski knez Kocelj, ki sta ga na svoji poti v Rim obiskala, ju je sprejel še z večjo ljubeznijo kot Rasti- slav.16 Po oceni prof. Grivca je bil Kocelj najidealnejši krščanski knez, kar sta jih sveta brata srečala na svoji apostolski poti od Kavkaza do Tatre in Rima. Postal je glavni pokrovitelj njunega misijonskega in kulturnega dela. Zato sta se pr i njem na svoji poti v Rim mudila da l j časa. Njegova kneževina je pozneje postala celo središče Metodovega dela. Kocelj si je tudi največ priza- deval za osvoboditev Metoda, ko ga je leta 870 Karlmann ujel in so ga bavar- ski škofje, zbrani na državnem zboru v Regensburgu, obsodili in zaprli. Do- končno veljaven slovanski misijon pa je bil mogoč le z dovoljenjem rimskega papeža. In to se jima je v Rimu tudi popolnoma posrečilo. Preveč imamo pri- čevanj, da bi mogli kakor koli dvomiti o tem. Tudi če je pismo papeža Hadri- jana II. slovanskim knezom Rastislavu, Svetopolku in Koclju iz leta 869, ki se nam je ohranilo samo v staroslovanskem prevodu osmega poglavja Zitja Metoda, nekoliko »prirejeno« v prid slovanskemu jeziku v bogoslužju, ni mo- goče prezreti ostalih pričevanj. V pismu papeža Janeza VIII. moravskemu knezu Svetopolku juni ja 880 je izrecno rečeno: »Končno res pohvalimo slovan- ske pismenke, ki jih je iznašel filozof Konstantin. N a j v njih odmeva Bogu dolžna hvala! Ukazujemo, n a j se v tem jeziku izrekajo molitve in pripove- dujejo delu našega Gospoda Kristusa . . . Prav zares niti veri niti nauku nič ne nasprotuje, če se bodisi maše pojejo v slovanskem jeziku, bodisi božja berila nove ali stare zaveze, dobro prevedena in razložena, berejo ali vse druge duhovne dnevnice pojejo, zaka j tisti, ki je ustvaril tri glavne jezike, hebrejski, grški in latinski, je ustvaril tudi vse ostale v svojo hvalo in slavo.«17 Edinstveno spričevalo pa je Metodovemu delu dal pisatelj polemičnega zapisa Conversio Bagoariorum et Carantanorum 1. 871. »Pol stavka o raz- vrednotenju latinskega jezika pri mašah, evangelijih in božji službi v 12. po- glavju / je zapisal Bogo Grafenauer/ , pomeni edini povsem nesporni dokaz, da je Metod s svojimi učenci uvedel v Spodnji Panonij i v letu 869—870 slo- vanski jezik tudi v zahodno obliko bogoslužja, medtem ko bi se ob vseh drugih sporočilih mogli nadaljevati spori med različnimi mnenji in razumevanji virov.«18 15 ZM IX, 205. 16 ZK XV, 154; Grioec 63. 17 AES 7, št. 4, 74. AES 7, 9—10. III. Povezanost z Rimom Tret ja značilnost misijonske metode solunskih bratov je n juna povezanost z Rimom, kar za grška misijonarja v času Fotijevega spora (865) z Rimom nika- kor ni bilo samoumevno. Ne smemo pozabiti, da sta bila Ciril in Metod celo Fotijeva osebna pri jatel ja . Povezanost z Rimom sta pomenljivo nakazala že s prevodom liturgije sv. Petra.19 Z Rimom ju je družilo globoko spoštovanje naslednika prvaka apostolov, ki ga pomenljivo imenujeta s častnim imenom apostolik. Njemu želita poročati o svojem dosedanjem misijonskem delu med Slovani in doseči od njega dovoljenje za nada l jn je delo, posebno za slovansko bogoslužje, ki se je narodu tako priljubilo, a so n a n j tako na zahodu kot na vzhodu gledali z nezaupanjem in ga odklanjali kot nevarno novost v cerkvi, morda tudi zaradi narodne liturgije ari janskih Gotov. Z Rimom pa so ju vezale tudi drugačne vezi. S seboj sta nosila relikvije sv. Klementa, rimskega papeža, katerega zemeljske ostanke je Ciril našel na Kavkazu. Pri l jubljenega svetnika sta nesla naza j v večno mesto, da bi vsaj po smrti počival tam, k je r ni mogel vladati v času svojega življenja (76—88). Relikvije rimskega papeža so bile hkrat i tudi n juno najboljše priporočilo, neke vrste »salvus conductus«, ki j ima je odpiral vrata v zahodni svet in cerkvene kroge »rimskega patr iarhata«. Relikvije rimskega papeža so bile vladajočemu rimskemu papežu zagotovilo, da nista heretika in ne razkolnika, ampak da brezpogojno pr iznavata prven- stvo Rima. Cerkveno-politični koncept n june poti v Rim je bil popolnoma jasen. Od rimskega papeža sta želela potrditev svojega apostolskega in kulturnega dela v Panonij i in na Moravskem, uradno pooblastilo, da smeta neovirano delovati na ozemlju tistega dela salzburške nadškofije, k je r so živeli Slovani, in pred- vsem da smeta pri svojem apostolskem delu uporabljat i slovanski jezik tudi v bogoslužju. Dal je sta si želela v Rimu izprositi posvetitev svojih učencev za duhovnike. Prav v Rimu, središču krščanstva, n a j dozore za Kristusove blagovestnike prvi sinovi slovanskega naroda. Ti bodo najboljše poroštvo zvestobe mladih slovan- skih narodov Kristusu in cerkvi. Kot zvemo iz 17. poglavja Zitja Konstantina, je dobrodušni papež Hadr i jan II. (867—872) izpolnil n juna pričakovanja. Sprejel ju je z največj imi častmi, posvetil n june učence za duhovnike, odobril slovansko bogoslužje in mu dal častno mesto med ostalimi bogoslužnimi jeziki. Slovanski novomašniki so svojo mašo peli v Rimu, in to v slovanskem jeziku. Vendar je prav v Rimu padla prva grenka kap l j a v poslanstvo svetih bra- tov med Slovani. Ciril je izčrpan od prenapornega dela 14. februar ja 869 v Rimu umrl. Metod je tako ostal sam sredi ogromnega dela. Cirilov grob v cerkvi sv. Klementa v Rimu pa je postal zanj nova vez, ki ga je vezala na sveto mesto. Rim je obiskal še dvakrat . Prvič še isto leto, ko je bila na izrecno prošnjo panonskega kneza Koclja ustanovljena panonska nadškofi ja in je bil Metod imenovan za prvega panonskega nadškofa in papeževega odpo- slanca za Slovane na tem ozemlju.20 Na Moravskem je bil namreč v tem času položaj politično zelo negotov zaradi Svetopolkove izdaje Rastislava. Metod zaradi tega sploh ni poskušal iti na Moravsko, ampak je odšel h Koclju v Pa- 18 Franz Zagiba, Geistesleben der Slaven, Duna j , 1971, 176 si. 20 ZM VIII, str. 203—204. nonijo in tako postal ne samo prvi slovanski, ampak na neki način tudi prvi slovenski nadškof in metropolis Drugič se je Metod napotil v Rim leta 880, ko je pred papežem Janezom VIII. uspešno obranil svojo pravovernost in upravičenost slovanskega bogo- služja.21 Na papeža je Metod napravi l izreden vtis. Med nj ima so se spletle vezi, ki so presegle zgolj dolžno spoštovanje, občudovanje in zvestobo. Lahko bi rekli, da sta postala pr i ja te l ja . To lahko domnevamo tudi iz papeževih pi- sem, v katerih odločno zahteva od nemških škofov, da izpuste Metoda in mu omogočijo neovirano delo v njegovi nadškofiji,22 posebno pa iz pisma, s kate- rim leta 880 ponovno dovoljuje uporabo slovanskega jezika v bogoslužju.23 Vsekakor je bila za Metoda njegova povezanost izredno trda in globoka: poleg njemu tako dragega brata Cirila je bil z an j Rim sedež apostolika, to je vidnega predstavnika edinosti v Cerkvi. IV. Skrb za urejenost in neoporečnost družinskega življenja V 9. stoletju je bilo krščanstvo še zelo površno. Na to sta opozorila že knez Rastislav v prošnji cesarju Mihaelu24 in papež Janez VIII. v navodilu, ki ga je dal maja 873 ankonskemu škofu Pavlu za pot skozi Germanijo in Pano- nijo.25 Izkopanine moravskih cerkva in grobišč iz prve polovice in sredine 9. stoletja dokazujejo, da so se ohranili še mnogi poganski običaji. Mrtvim so dajal i v grob darove, ki so tipični za poganski način pokopavanja mrličev. Mnogi so ostali v srcu še vedno pogani, čeprav so bili na zuna j krščeni. Bilo pa je še tudi doka j nekrščenih poganov. V misijonskih deželah je bilo zlasti neurejeno družinsko življenje velika ovira za krščanstvo. Tudi med Moravani je bilo precej ostankov takih »brezbožnih ženitev«. Zivljenjepisec Cirila toži, da so latinski in nemški misijonarji še trpeli praznoverske običaje in niso bra- nili darovati po starem poganskem običaju niti sklepati brezbožnih ženitev.20 Metodov življenjepisec pa ugotavlja, da so šele po Metodovi vrnitvi med Mora- vane, to je po letu 874, pogani začeli verovali v pravega Boga in se odpove- dovati svojim zmotam.27 Ker za Panonijo podobnih ugotovitev nimamo, skle- pamo, da so bile tam glede tega razmere boljše, brez dvoma tudi zaradi vzor- nega življenja kneza Koclja. Drug problem, na katerega posebej opozarja papež Janez VIII. v pismu ankonskemu škofu Pavlu maja 873 (št. 10, str. 77—79), so bili ločeni zakoni. Ti so morali biti v tem času precej razširjeni, da je v te j zadevi moral posredovati osebno papež sam. Papeževa načela v tem pogledu so popolnoma jasna. Takole pravi: »V ostalem pa imej oči odprte in n a j na tebi leži največja skrb glede ločitev zakoncev, tako da tisti, ki so se l oč i l i . . . zopet pripel jejo pre jšnje žene, potem ko jim bo naložena ustrezna pokora in potem ko bodo odslovili tiste, ki so jih kasneje dobili. Če pa ne bodo hoteli, jih izobči iz Cerkve obenem s tistimi, kateri z njimi skupa j živijo, dok- ler ne bi popravili , kar so zagrešili.« 21 Prim, papeževa pisma Metodu v: AES 7 (1985), št. 3 in 5, in knezu Svetopolku, št. 4, 72—75. 22 AES 7 (1985), pisma št. 6—13, str. 76—81. 23 AES 7 (1985), pismo št. 4, str. 73—75. 24 2K XIV, 150. 25 AES 7 (1985), pismo št. 10, str. 77—79. 28 ZK XV/2, 153; Grivec, 60. 27 ZM X, 205—206; Grivec, 121. Razumljivo, da je bila velika skrb nadškofa Metoda, da med ljudstvom odpravi poganske razvade in ukorenini pristno krščansko življenje. Metod se je vse predobro zavedal, da je prav od zdrave krščanske družine kot osnovne celice naroda in cerkve v veliki meri odvisno ne samo uspešno nadal jevanje njegovega misijonskega in kulturnega poslanstva med Slovani, ampak tudi njihov obstoj na odru svetovne zgodovine. Videti je, da sta brata tudi v tem pogledu imela doka j srečno roko, ker nam viri ne poročajo, da bi imel Metod proti koncu svojega življenja resnejše težave na tem področju. Zaradi izredno nesrečnega spleta zgodovinskih okoliščin in zaradi ozko- srčnosti naših krščanskih sosedov smo Slovenci žal v veliki meri ostali p r ikra j - šani za dragoceno kulturno dediščino solunskih bratov. Kl jub temu je n juno ime neločljivo povezano s krščanstvom in kulturo tudi slovenskega naroda. Misel in delo Cirila in Metoda sta v pravem pomenu besede katoliški — kar pomeni vesoljni. Temeljno načelo svojega misijonskega poslanstva sta črpala iz besede evangelija: »Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem. In svojega bližnjega kakor sam sebe.« V tem stavku sta našla najglobljo utemeljitev svojega globokega spoštovanja veličine in dostojanstva človeka. V tem stavku je utemeljeno njuno spoštovanje dostojanstva in svobode slovanskih narodov. Iz tega spoštovanja je izviral Metodov izostren čut za pri- znanje in vredotenje kulture vsakega naroda. Grk po rodu, se je skupa j s svo- jim bratom Cirilom ne smo naučil jezika naših prednikov, ki jim je želel ozna- nja t i Kristusovo blagovest, ampak je ta jezik dvignil na raven knjižnega jezi- ka. Vsekakor svetal zgled vsem, ki se svojega maternega jezika sramujejo, in resen opomin vsem tistim, ki jezik kakega drugega naroda omalovažujejo in ga skušajo razvrednotiti. Prav na področju narodnega jezika sta solunska brata bojevala veliki boj proti zapostavl janju slehernega človeka in naroda. V duhu človečanskih pravic ter bratstva vseh narodov in slojev sta ta velika humanista naše preteklosti ne samo slovanskim narodom, ampak vsemu člove- štvu zapustila dediščino neminljivih vrednot. In zaradi te dediščine je n juna misel še vedno aktuulna in ima še vedno veliko povedati vsem tistim, ki žele živeti na načelih medsebojnega spoštovanja, zaupan ja in sožitja. SUMMARY The sources preserved about the life and work of the Thessalonian brothers Cyril and Methodius are surprisingly numerous — undoubtedly a unique proof of their effective impact on the Slavic peoples. The pith of their mission among the Slavs was pointed out by Prince Rostislav in his request to the Constantinopolitan emperor Michael the Third (in 862): he explicitly emphasized that the Slavs in Moravia (and in Panonia, too) were already Christians, but without an organized church hierarchy of their own; Rostislav asked Emperor Michael for a teacher and a bishop, not for a missionary in the classical sense of the word. — The Thessalonian brothers made thorough preparations for their religious and cultural mission even before start ing on their journey (the glago- litic alphabet and the translation of the most urgent liturgical books ino the Slavic language of their native area). With some simplification, the main craracteristics of their missionary method can be condensedly schematized by the following points: (i) Liturgy in the vernacular. The introduction of the Slavic language into liturgy was a novelty, and the Latin Church was mistrustful. Will the Roman and the Eastern conceptions of the Church (equated with Latin and Greek as the languages of liturgy, Hebrew being mentioned in the polemic only as an alternative) be joined by a third, Slavic view of the Church? The question of language, then, was connected with orthodoxy, or with the unity of the Church (the danger of a schism). (ii) The education of indigenous clergy. Cyril and Methodius were ful ly aware that only a native priest can really feel what his people feel. They reared the local clergy in the spirit of respect for their people's language and culture. (iii) Linkup mith Rome. The Thessalonian brothers wanted to establish an inde- pendent and autonomous church for the Slavs, but within the legal structures of the Church of Rome. Their plan was approved by Pope Hadrian the Second, by his consecrating Methodius as the Pannonian bishop and appointing him the papal legate for the Slavs. (iv) Being conscious that a sound family, as the basic cell of a nation and a so- ciety, is a major prerequisite not only of a successful prosecution of their mission among the Slavs, but also of the subsistence of the Slavs on the world history stage, the Thessalonian brothers specifically promoted an ordered and irreproachable family life. In the spirit of human rights and the brotherhood of all nations and social classes, these two great humanists of our past bequeathed not only to the Slavic na- tions, but also to mankind, a legacy of imperishable values.