Planinc ˇkov kotic ˇek Nekega dne je sedel na klopci pred svojo hišo v globinah in premišljeval, kako bi pregnal samo- to. V tem trenutku je k jezeru zašla mlada pa- stirica. Že dolgo je pasla svojo čredo med viso- kimi gorami, a jezera še nikoli ni videla. Vzela je kamenček in ga vrgla v vodo, da bi videla, kako globoko je. Kamenček je padal in padal in pristal ravno pred povodnim možem. Povodni mož ni mogel verjeti svojim očem. »Le kdo si drzne in meče kamenje v moje jeze- ro?« je zabrbotal in pogledal navzgor. Zagledal je prelepo deklico, ki se je sklanjala nad gladino in gledala za kamnom. »Ta bo moja žena,« si je tiho rekel in kot uročen strmel v njeno ljubko podobo. Deklica si je v vodi umila obraz in odhitela za svojo čredo. Povodni mož je dneve in dneve sanjal, kako pre- lepo deklico drži za roko in jo vodi pred oltar. Ponoči ni mogel spati, v mesečini je opazoval vodne vile pri petju in plesu. Opazila ga je naj- mlajša vila. Boječe se mu je približala in začutila vso njegovo žalost. »Zakaj si tako žalosten, povodni mož?« ga je tiho vprašala. »Kako ne bom žalosten, ko pa ne morem dobiti mlade pastirice za ženo? Kako naj grem takšen k njej in jo zasnubim?« »Vem, kako ti lahko pomagam. Tik preden se zdani, pojdi k najstarejši smreki ob jezeru. Sple- zaj na njen vrh in najvišjo iglico vrzi na sredi- no jezera. Takoj za tem se obrni stran in naj se zgodi karkoli, nikoli več ne smeš pogledati jeze- ra!« je rekla in izginila. Še isti dan je splezal na najstarejšo smreko in iz- polnil, kot mu je bilo naročeno. Iglica se je v hipu spremenila v zlato kepo. Brez odlašanja jo je vr- gel na sredino jezera. Ko je padla v vodo, se je hitro obrnil stran. Jezero se je razpenilo, ogrom- ne skale so se začele valiti po strmih pobočjih z bližnjih vrhov, razbesnela se je strašna nevih- ta. Začutil je, da se spreminja. S telesa mu je odpad la dolga dlaka, postal je prelep mladenič. Tudi nevihta in vihar sta potihnila. Takoj je odšel, da poišče mlado pastirico. Ravno je odganjala čredo na planino in milo prepevala. Mladeniču je zaigralo srce in lepo deklico je ta- koj zasnubil. Teden dni pozneje so pastirji že sla- vili poroko, lepšega in srečnejšega para še niso videli. Kmalu se jima je rodil krepak sin. Pridno je rastel in čez nekaj let je že veselo vriskal in prepeval za svojo čredo. Živeli so mirno in zado- voljno življenje. Nekega dne je sinku čreda zašla k jezeru. Začu- deno je gledal v prelepo zeleno vodo, ki je prej ni videl še nikoli. Začelo se je mračiti, a kljub trudu ni našel poti domov. Mladega pastirčka so do- mači že iskali. Nikjer ga ni bilo, za fantom in čre- do se je izgubila vsaka sled. Njegov oče je zaslutil, da bi bil sin lahko pri je- zeru, zato se je takoj odpravil tja. Začelo se je že daniti, ko ga je našel, kako nemočno s čre- do kroži okrog jezera in kliče starše na pomoč. Povodni mož v Krnskem jezeru Nekoč je v jezeru sredi visokih gora živel povodni mož. Bil je zelen in kosmat od glave do peta. Na dnu jezera med algami in bujnim zelenjem je imel skrito hišo. Iz temin je opazoval svet zgoraj. Njegovo življenje je grenila ena sama težava; zaradi svoje, človeškim očem neprijazne podobe je bil namreč strašansko osamljen. Svojo samoto si je lajšal v jasnih nočeh, ko je na nebu sijala polna luna. Takrat je priplaval na površje in opazoval vodne vile pri plesu in petju. Ob prvem svitanju so vile izginile v prosojnih meglicah nad jezerom, on pa je spet ostal sam. Zalka Uršič 48 Seveda se oče ni mogel upreti hitremu pogle- du proti jezeru. V tistem trenutku sta se poja- vila strašna blisk in grom, rodila se je nepopisna nevihta. Skale so se valile z vrhov in pljuskale v vodo. Iz jezera se je dvignil visok val in moža od- nesel s seboj v globine. Ves omotičen in spet kosmat se je zbudil pred svojo hišo na dnu jeze- ra. Od žalosti mu je skoraj počilo srce. Minilo je precej časa, ko je k jezeru prišel mlad lovec. Zagledal je povodnega moža, ki je žalo- sten sedel ob vodi in spuščal pritajene ječeče glasove. Prestrašen je zbežal k pastirskim sta- novom in že od daleč klical: »V jezeru živi zelena kosmata pošast!« Od takrat se nihče ni več upal približati jezeru, stezice so se zarasle in smreke so postale še bolj košate. Povodni mož pa ni obupal. Dan za dnem je oprezal v upanju, da zagleda svoja ljubljenega sina in ženo. Nekega dne sta res prišla s čredo ovac k jezeru. Veselo je priplaval na površje. Ko sta zagledala čudno pojavo, sta se močno prestrašena skrila za veliko skalo. A on je začel peti uspavanko, ki jo je imel sin najraje. Prisluhnila sta znani me- lodiji in takoj vedela, kdo poje. Plaho sta se mu približala, da bi izvedela, kaj se je zgodilo. Pove- dal jima je vse od začetka do kraja. Močno so se objeli in bili so srečni, da so spet skupaj. V vrtin- cu so za vedno izginili v globine. Povodni mož ni bil nikoli več osamljen. S svo- jo ženo in sinom je bil neizmerno srečen. Neke jas ne noči, ko so vile milo prepevale in plesale ob vodi, je na dnu jezera pobral zlato kepo in jo odnesel najmlajši vili. Bila je vesela, ko ga je vi- dela srečnega. Vzela je kepo in jo vrgla visoko v zrak. Zaslišal se je glasen pok. Na nebu se je v hipu utrnilo na tisoče zvezdnih utrinkov, videti je bilo, kot da pada dež iz čistega zlata. Če se sredi jasne noči skrivaj približaš jezeru in nekaj časa tiho opazuješ, lahko še danes vidiš drobne mehurčke, ki rišejo kroge na površini in se v mesečini lesketajo kot velikanska zlata ode- ja. Če ne verjamete, pa pojdite tja in sami poglej- te. Mogoče boste imeli srečo in boste povodne- ga moža celo videli ali pa ob jezeru našli delček kepe − zlati kamenček, kot sem ga jaz. m Povodni mož je še isti dan splezal na najstarejšo smreko in izpolnil, kot mu je bilo naročeno. Iglica se je v hipu spremenila v zlato kepo. Brez odlašanja jo je vrgel na sredino jezera. Ilustracija: Jernej Kovač Myint