DEMOKRACIJA
Najnevarnejši v politiki so ljudje z bogato fantazijo in šibkimi živci.
ROBERT SCHUMANN
Leto XII. - Štev. 14
Trst - Gorica, 15. julija 1958
Izhaja 1. in 15. v mesecu
Fanf ani pred parlamentom
programu je vlada že dobila zaupnico v senatu
fleuspeh mešanega odbora
Po debati o delovnem
Generalni tajnik krščanske demokracije Amintore Fanfani je v razmeroma kratkem času izpolnil nalogo, ki mu jo I je zaupal predsednik republike. Odlok o sprejemu ostavke vlade senatorja Zolija nosi datum 19. junija. Dne 1. julija zvečer pa je bila že sestavljena nova vlada, i . V njej je 15 demokristjanov in 4 socialdemokrati. Slednji imajo finančno rdi-. nistrstvo (posl. Luigi Preti), ministrstvo za delo in socialno skrbstvo (posl. Ezio Vigorelli) in ministrstvo za državne udeležbe (sen. Edgardo Lami). Amintore Fanfani si je poleg ministrskega predsed-ništva pridržal tudi zunanje ministrstvo, medtem ko je eden prejšnjih demokri-stjanskih predsednikov vlad, poslanec Antonio Segni, postal podpredsednik vlade in obrambni minister. Notranji minister je ostal poslanec Fernando Tambroni.
Poleg resornih ministrov so v vladi tudi trije ministri brez listnice, katerim pa so zaupane posebne naloge. Ti so: poslanec Giulio Pastore (za gospodarski razvoj Juga in za pasivne kraje), poslanec Rinaldo Del Bo (za odnose med vlado in parlamentom) in senator Camillo Giar-dina (za birokratsko reformo). Poleg Giu-lia Pastora in Camilla Giardina sta v Fanfanijevi vladi še dva nova ministra (poslanec Mario Ferrari Agradi - za kmetijstvo in gozdove - ter poslanec Giuseppe Spataro - za trgovsko mornarico). Vsi ostali ministri so že prej imeli razna ali celo ista ministrstva in niso novinci. Medtem ko so med ministri zastopane vse struje krščanske demokracije, je značilno, da ni Fanfani med ministrske podtajnike imenoval nobenega pripadnika desničarskega krila KD.
Javnost je z velikim zanimanjem pričakovala novo vlado. Glede tega namreč očitajo desničarji Fanfaniju, da je s svojo usmeritvijo klonil pred levičarji, medtem ko skrajni levičarji istočasno očitajo socialnim demokratom, da so s svojim, vstopom v vlado kapitulirali pred desnico.
Presednik vlade Fanfani se je predstavil s svojimi člani vlade v senatu 9. julija. Prebiral je program, katerega glavne značilnosti so: vlada obljublja izvajanje ustavnih pravic in uresničenje raznih še ne izvajanih ustavnih določil, zvestobo atlantskemu zavezništvu,, ustanovitev avtonomne dežele Furlanija-Julijska Benečija. Zavemala se bo za gospodarski razvoj ir, enakopravnejšo razdelitev bogastva. Za slovensko manjšino v Italiji je še posebno važna obljuba, da bo vlada »s konkretnimi dejanji varovala etnične, značilnosti in svoboden gospodarski in socialni razvoj manjšin, ker to pomeni okrepitev države z lojalnostjo in konstruktivnimi prispevkom vseh državljanov, tudi pripadnikov etničnih manjšin, ki jih je poglavar države pred kratkim povabil, naj s svojim sodelovanjem prispevajo k skupni blaginji«.
V onem delu programa, ki govori c/ notranji politiki in svobodi, je Fanfani poudaril zvestobo vlade do državne ustave, na katere temelju bo ministrski svet razvijal svoje delo. Dejal je, da bo nova vlada izvedla zakone in osnutke zakonov, ki so jih sprejeli v preteklosti, a jih se niso izpolnili. Med vprašanji, ki jih je treba urediti so vprašanja šole, dela, svobode, gospodarskega razvoja, stanovanj, varnosti ter miroljubnega mednarodnega sodelovanja. Fanfani je podčrtal, da je demokracijo mogoče utrditi samo s spoš-
Manjšinski kongres
V dneh od 25. do 28. junija se je vršil v Avstriji, v Innsbrucku Mednarodni kongres evropskih manjšin. Na njem so soglasno sprejeli resolucijo, ki poziva avstrijsko vlado, da izpolni 7. člen državne pogodbe (ki govori o pravicah narodnostnih manjšin) v sodelovanju s prizadetimi manjšinami. Slovensko narodno manjšino na Koroškem je na tem kongresu zastopala delegacija Narodnega sveta koroških Slovencev, ki so jo sestavljali gg. dr. Joško Tischler, dipl. trg. Janko Urank in Franci Moertl.
Na kongresu so sprejeli tudi resolucijo, ki zahteva popolno priznanje avtonomije za Južno Tirolsko.
Dozanimivega zapletljaja je prišlo po govoru deželnega svetnika dr. Oberham-merja, ki je pozdravil kongres v imenu tirolske deželne vlade. Pri tem je pohvalil, kako vzorno je rešila manjšinsko vprašanje Avstrija. Glede Koroških Slovencev je navedel nekaj številk, ki jih pa na vprašanje članov slovenske delegacije, ni znal pojasniti. Izgovarjal se je, da so to pač »uradni podatki«. Člani slovenske delegacije so nato povabili gospoda svetnika naj si ogleda »vzorno rešitev« kar na razstavi manjšinskih šolskih knjig, ki so jo priredili v zvezi s kongresom. V avstrijskem oddelku so namreč bile samo štiri slovenske šolske knjige (Mladi rod, Naš dom, Slovenska vadnica ter Katekizem in krščanski nauk), češka pa celn samo ena in še to češka vadnica za učenje nemškega jezika!
tovanjem ustanov, njene zakonodaje ter ljubezni do državne skupnosti, ki lahn nudi vsem državljanom enake pravice. Obljubil je, da bo vlada ščitila svoboščine državljanov, pazila na totalitarna gibanja in zadušila vsak poskus vstaje. Vlada bo spoštovala dogovore z Vatikanom, ki urejuje odnošaje med Cerkvijo in državo.
.Glede ustanovitve avtonomne dežele Furianija-Julijska Benečija je Fanfani obljubil, da bo .vlada že v prihodnjih mesecih predložila parlamentu zadevni zakonski načrt. Vlada bo ustanovila posebno komisijo, ki naj prouči finančno, zakonodajno in upravno piat tega vprašanja. Fanfani se je še posebej ustavil ob vprašanju nemške manjšine v Južnem Tirolskem.
V gospodarstvu bo vlada podvzela primerne ukrepe, da ne bi prišlo do gospodarskega zastoja. Izvajala bo desetletni Vanonijev načrt, skrbela bo za razvoj Juga in modernizacijo kmetijstva ter njegovo prilagoditev obstoječim potrebam ii> pogojem. Fanfani je pohvalil zasebno pobudo v gospodarstvu, toda istočasno je izjavil, da bo država posegala v gospodarstvo povsod tam, kjer je potrebno, da popravi pomanjkljivosti. To bo storila s pomočjo preureditve IRI-ja in ENI-ja.
V svojem gospodarskem delu ima program Fanfanijeve vlade močne socialne poteze. Tako predvideva obvezne kolektivne delovne pogodbe za vse stroke, uzakonjenje določil, ki naj predpišejo načela
V četrtek, 10. julija, je na Brionih končal »uradni del zasebnega obiska« predsednika Naserja v Jugoslaviji - tako se namreč izraža jugoslovanska tiskovna agencija - in izdali so običajno zaključno poročilo. Obsega pet točk in v njem izrekata predsednika Jugoslavije in Združene arabske republike željo po ukrepih, ki naj naredijo konec hladni vojni in razdelitvi sveta v dva nasprotujoča si tabora. Pozivata na nujno potrebo prenehanja proizvodnje jedrskih orožji in na takojšnjo prekinitev poskusov s temi orožji. Ugotavljata, da je treba sklicati konferenco na na j višji ravni, poudarjata pomen Organizacije združenih narodov in ohranitve miru v svetu. Na sestanku sta predsednika sprejela čim širše in intenzivnejše sodelovanje med Jugoslavijo in Združeno arabsko republiko. Podrobna obdelava teh sklepov, ki jih pa poročilo ne našteva, bo zaupana delegacijama na stopnji ministrov, kateri se bosta sestali v prihodnjih mesecih. Prav tako se bosta vladiobeh držav v bodoče od časa do časa posvetovali o vprašanjih skupnih korsti. V zaključku poročilo omenja, da
Dogodki x [ po svetu
VEST O POMORSKIH VAJAH, ki naj bi jih letos avgusta imele pred Puljem britanska, italijanska in jugoslovanska mornarica, je vzbudila veliko senzacijo, saj bi bile to prue skupne pomorske vaje. obeh sosednjih jadranskih držav, vse odkar je bila ustanovljena Jugoslavija.
Zamisli za skupne pomorske vaje, ki pa že niso uradno potrjene, so iznašli Angleži. Vršile bi se pod geslom »Konvoj, ki je pripeljal z Zahoda pomoč za Jugoslavijo.« Dogodek je izredno važen, ker nakazuje, da bi Jugoslavija v primeru sovjetskega napada lahko računala na aktivno zahodno pomoč.
a s *
NEMCI NOČEJO ATOMSKE VOJNE, A HOČEJO ATOMSKO OROŽJE. Tako so vsaj pokazale volitve, ki so bile prvo nedeljo julija v Porenju - Westfaiji.
V tem najbolj industrijskem predelu Zahodne Nemčije so doselej imeli deželno vlado v rokah socialni demokrati, ki so svojo volilno kampanijo osredotočili v glavnem na borbo proti atomski oborožitvi, za pogajanja s Sovjetsko zvezo, za morebitno nevtralizacijo Nemčije. Manifestacije, ki so jih prirejali, so kazale, da jim velik del prebivalstva sledi in da njihov vpliv raste. Zato je bilo njihovo razočaranje tem večje, ko so jim nedeljski volilni rezultati pokazali, da je večina izbrala drugo pot. Nemčija noče ostati nezavarovana in fazorožena. Volil-ci so odločno odobrili treznejšo Ade-nauerjevo politiko. Njegovim krščanskim demokratom so dali absolutno večino v deželnem parlamentu in ti bodo odslej lahko sami vladali v Porenju in West-faliji.
* * #
ZA NOVEGA JUGOSLOVANSKEGA VELEPOSLANIKA V RIMU vaj bi bila imenovana profesorica Anka Berus, čla-
in obrazec po katerem bodo morala velika podjetja sestavljati svoie bilance; IRI bo prenesla vse svoje udeležbe v podjetjih za prizvodnjo energije na ENI (Državno ustanovo za tekoča gorfeaj; vse koncesije za prizvodnjo električne energije bodo ob zapadlosti pripadle posebni javni ustanovi, ki bo s svojim čistim dobičkom in podporami iz državnega proračuna skrbela tudi za predčasen odkup teh koncesij; v podjetih, ki jih kontrolira država, bodo delavci in nameščenci sodelovali tako pri kapitalu, kakor tudi v upravi in delitvi dobička; v treh letih morajo sedanji lastniki rodovitno zemljo primerno obdelati, sicer jo bo država razlastila; država bo nadzorovala proizvodnjo in cene industrije cementa; z novim zakonom bo urejeno kupovanje in prodajanje gradbenih parcel; potrošne dobrine, ki niso za življenje nujno potrebne, bodo višje obdavčene; povišan bo davka prosti minimalni dohodek za osebe, ki so v odvisnem delovnem razmerju; država bo iz davčnih razlogov, še nadalje nadzorovala borzne terminske posle.
O tekočem in spornem vprašanju agrarnih pogodb je Fanfani obljubil, da bo vlada podaljšala sedanji režim blokiranja odpovedi in ne bo še nadalje obdržala stalni upravičeni razlog pri odpustih.
Fanfanjeva vlada je že dobila potrdilo senata. Zanjo je glasovalo 128, proti pa 111 senatorjev. Pričakuje se, da bo še ta teden prodrla tudi v poslanski zbornici.
je Tito sprejel vabilo predsednika Naserja za obisk Združene arabske republike.
Istočasno z dvostranskimi razgovori Ti-to-Naser pa so bili na Brionih tudi trojni razgovori med zunanjimi ministri Jugoslavije, Grčije in Združene arabske republike. Ti razgovori* so končali že v sredo in v uradnem poročilu o njihovem poteku je rečeno, da so si ministri ob spoštovanju mednarodnega položaja vsake posamezne države temeljito izmenjali mnenja o mednarodnem položaju in pretresli položaj na področju svojih držav.
Kakor vidimo sta obe poročili pravzaprav zelo vodeni in ne vsebujeta nobenih konkretnih sklepov. Videti je, da Naser ne mara pretrgati svojega prijateljstva s Sovjetsko zvezo, ki ga tako vneto podpira v njegovi borbi proti Zahodu. Zato se ni na brionskem sestanku rodil noben nov nevtralni blok, ali nekakšna »tretja sila«, temveč sta Jugoslavija in Egipt ostala na pozicijah, na kakršnih sta bila. Prav gotovo je Tito opozoril Naserja na nevarnost sodelovanja z Moskvo, česar se pa tudi Naser najbrže že sam dobro zaveda. Toda kaj hoče,? Znašel se
nica CK Zveze komunistov Jugoslavije, poslanica v Zvezni skupščini in Saboru, članica Zveznega izvršnega sveta. Tako poroča agencija Ansa.
Profesorica Anka Berus je bila rojena leta 1903 v Splitu, kjer je tudi poučevala na tamkajšnji gimnaziji. Spada med ustanovitelje komunistične partije v Dalmaciji in je odlikovana z redom Narodnega heroja. Nova jugoslovanska veleposlanica v Rimu bi torej bila eminentno partijska osebnost, kakor je doslej na tem mestu še ni bilo.
# a *
GENERAL DE GAULLE je 7. julija razširil svojo vlado ter je vanjo imenoval tudi političnega voditelja »alžirskih zarotnikov« Jacquesa Soustella. Povernil mu je ministrstvo za informacije. S tem je deloma ugodil željam in pričakovanjem alžirskih Francozov, ki so bili po zadnjem De Gaullovem obisku v Alžiru precej v-znemirjeni. Videti je namreč, da je De Gaulle dejansko pripravljen doseči sporazum z Alžirci, Tunizijci in Marokanci, tudi na račun popuščanja. Seveda je imenovanje takšnega desničarja kot je Sou-stelle izzvajalo nezadovoljstvo na levici, ne samo pri komunistih, temveč tudi pri delu socialistov.
Najvažnejše vprašanje, ki ga v Franciji trenutno rešujejo pa je sestava nove ustave, po kateri naj bi predsednik republike imel veliko večjo oblast kot doslej. Tako bi sam imenoval predsednika vlade. Imel bi pravico razpustiti parlament in razpisati nove volitve že leto dni po zadnjih volitvah, če bi se mu to zdelo potrebno. Imel bi pravico staviti posamezna vprašanja neposredno na ljudsko glasovanje, kadarkoli bi zbornica onemogočila kakšen vladni ukrep. Imel bi pravico odrediti izjemno stanje itd. Izvršna oblast bi bila s tem dejansko osredotočena v rokah predsednika republike, podobno kot je to v Združenih državah.
Pravijo, da se De Gaulle pripravlja, da bi na osnovi nove ustave sam kandidiral za predsednika republike.
Dne 1. julija je v Rimu začelo tretje zasedanje mešanega jugot slovanskotitalijanskega odbora, ustanovljenega na osnovi čl. 8 Posebnega statuta londonskega memoranduma. Odbor ima svoje seje v palači Chigi, ki je sedež italijanskega zunanjega ministra stva. Predseduje jim vodja it a: lijanske vlade dr. Pasquinelli. jugoslovansko delegacijo pa vodi svetnik v državnem tajništvu za zunanje zadeve FLRJ, Berislav Žulj.
Razumljivo je, da vlada za to zasedanje in njegove rezultate med našimi ljudmi veliko zank manje, saj obravnava odbor vprašanja, ki živo zadevajo pret bivalstvo v obeh delih nekdanjes ga Svobodnega tržaškega ozemt Ija. Gre torej za naše probleme, naše pravice in možnost izživlja= n ja.
Potem ko je odbor na svojem prvem sestanku, ki je bil lani spomladi v Rimu, določil svoj poslovnik, in je na drugem set stanku, ki je bil jeseni v Beot gradu, dosegel da je Visoki komU sar preklical odlok, po katerem bi tržaški Slovenci tudi v demot
je v plesu, ki ga mora nadaljevati in Moskva mu nudi veliko pomoč, medtem ko je bil na Brionih, je prispelo v Egipt razkošno letalo, zasebno darilo sovjetske vlade Naserju. Prav tako se Tito zaveda, da se more vrniti v sovjetski tabor, ne da. bi s tem tvegal svojo glavo. V tem položaju obema državnikoma ne prostaja drugega kot da poudarjata potrebo »koek-zistence« in miru. To sta v svojem poročilu tudi storila, kajti čim ne bi bilo enega in drugega bi jima bili dnevi šteti. Zato je tudi njuna želja, da preneha blokovska politika, samo formalna. Ce bi ta zares prenehala, potem bi prav onadva ostala brez sedanjih podpor, ki so jima krvavo potrebne.
Se bolj kot poročilo o dvostranskih razgovorih republiških predsednikov pa je vodeno poročilo o, trostranskih razgovorih zunanjih ministrov Grčije, Jugoslavije in Združene arabske republike. Opaženo je bilo, da je zunanji imnister Grčije, ki je potoval z zasebnim letalom, čakal v Zagrebu ves dan preden je nadaljeval svojo pot v Pulj. Cim je na letališču izstopil iz letala, pa je - ne da bi ga kdo kaj vprašal - hitel zatrjevati, da je Grčija neomajno na strani Zahoda. To je nekajkrat ponovil. Zato' je opazovalcem bilo naravnost uganka, kaj ga je sploh prineslo na Brione, kjer je prišel skupaj z ljudmi in predstavniki vlad, ki imajo popolnoma nasprotne poglede. Edina raz-, laga je. da je pač potem, ko je videla kako si je z nasmeški na obe strani pomagala Jugoslavija, zdaj tudi Grčija od-dločena, da poskusi nekoliko pritisniti na svoje zahodne zaveznike (tj. na Veliko Britanjo, ki ima Ciper!) češ če mi ne ugodite, pa bom zaplavala v nevtrali-stične vode.
Toliko o objavijenih poročilih in vtisu, ki so sta ,ga vzbudili. Poleg tega sta se Naser in Tito seveda domenila tudi kaj tajnega. Kaj, tega se ne ve in bo treba počakati na razvoj dogodkov. Kljub temu pa so javne izjave v popolnem skladu s stvarnimi politčnimi okoliščami in tajni dogovori kvečjemu vsebujejo kakšne podrobnosti, ki to stvarnost dopolnjujejo, ne morejo je pa spremeniti.
Po končanih razgovorih sta Tito in Naser odpotovala z družinama v Slovenijo, grški zunanji minister pa se je vrnil domov.
Albanske grožnje
Albanija je zagrozila s postavitvijo odstrelišč za raketne izstrelke, če bi se Italija ne odpovedala tej oborožitvi.
S tem je albanska vlada povzela kampanijo, ki jo je pred meseci vodila tudi Jugoslavija. Dobro obveščeni krogi vedo povedati, da je Jugoslavija takrat že zaprosila Sovjete naj postavijo na njenem ozemliu naprave za spuščanje velikih raket. Hruščev pa je nenadoma zahteval nekai več, ne samo zunanie-politično in vojaško sodelovanje. Tako ;e načrt padel v vodo in začel je sedanji spor.
Nekateri menijo, da bi Tito pri svoji politiki moral razpolagati z odstrelišči z vrtljivimi rampami, tako da bi jih po potrebi usmerjal na Vzhod ali Zahod. Takih pd zaenkrat ne dobavlja noben blok.
kratični Italiji ne smeli dajati svojim otrokom slovenska krt sina imena, tržaški Slovenci net strpno pričakujeimo, da bi končt rto storil kaj več.
Na tretje zasedanje je prinesla jugoslovanska delegacija precej pritožb, katere so ji poslali prit padniki slovenske etnične skupit ne v Italiji. Italijanska delegacija pa ni predložila, vsaj tako se je razvedlo in pisalo v časopisih, nobenih pritožb pripadnikov itat lijanske etnične skupine v Jugoslaviji. Predložila pa je nekatera vprašanja, ki sicer niso v skladu s predvidenim postopkom mešat nega odbora za vlaganje pritožb, a imajo splošen značaj in set tako prišla v razpravo.
Dejstva, ki smo jih pravkar omenili so imela svoj vpliv na potek tretjega zasedanja.
Italijanska delegacija si nikat kor ne more misliti, da bi v Jugot slavi ji bil položaj italijanske ma* njšine tako idealno rešen, da bi prav nihče ne imel razloga za kakšno pritožbo. Jugoslovanska delegacija pa, podprta s to okot liščino, ni našla za primerno, da bi ugodila italijanski zahtevi po nastavljanju italijanskih državt Ijanov na učna mesta v it ali j ant skih šolah jugoslovanskega dela nekdanjega Svobodnega tržaškega ozemlja. Vztrajala je pri trt ditvi, da italijanske šole na njet nem področju redno poslujejo povsod tam, kjer je dovolj itat lijanskih otrok, kjer jih pa ni, tam ni razloga za ustanavljanje takšnih šol. Italijanska delegacija se je nato pritožila zaradi neka* terih prisilnih vpisov italijansko govorečih otrok na slovenske, oziroma hrvatske šole. Toda tut di glede tega ni bilo menda nobet nih zasebnih pritožb od strani pripadnikov prizadete italijanske etnične skupine v coni B.
Ker ni nobenih podrobnih pot ročil o poteku dela odbora, si lahko samo predstavljamo, da je ozračje postalo vedno bolj na* peto. Jugoslovanska delegacija je sprožila važni vprašanji dvojet zičnosti v mešanih predelih Trt sta in okolice ter zakonske uret ditve slovenskih šol in sistemi-ziranja njihovega učnega osebja na Tržaškem. V obeh primerih gre za probleme, glede katerih je tudi italijansko časopisje priznat lo, da jih je Jugoslavija v coni B vsaj formalno zadovoljivo uredit la. Toda ker pri takih pogajanjih ena stranka nekaj da samo če tudi nekaj dobi, ter je obenem potreben duh medsebojnega zat upanja in dobre volje, se je pri pomanjkanje teh pogojev delo zataknilo.
Vse do pretekle srede smo brali, da bo odbor najbrže kont čal svoje delo v enem tednu. Pot ročila so bila optimistična. Potem pa je prevladal pesimizem. Niti v soboto še ni bilo zaključnega poročila. Začele so krožiti vesti, da bo odbor vsa načelna v pr at sanja, med temi tudi ureditev šol in dvojezičnosti, prenesel na svoje jesensko zasedanje v Beot gradu. Na rimskem sestanku naj bi rešil samo pritožbe tistih pot sameznikov, ki niso načelnega značaja.
Ko to pišemo zasedanje odbot ra še ni zaključeno. Toda če se pravkar navedena pričakovanja uresničijo, potem lahko rečemo, da mešani odbor ni opravil svot jega dela. da se nade, ki smo jih vlagali vanj ne izpolnjujejo in je uresničenje manjšinskega statut ta in londonskega memorandut ma, katerima Italija še vedno ni priznala zakonite veljave, zašlo še globlje na mrtvi tir.
Ples na vrvi - Sestanek Tito-Naser
j VEST I z GORIŠKEGA
Minister ne soglaša z županom
Letošnji šolski uspehi
V petek 4. t.m. je goriški župan dr. Bernardis na seji občinskega sveta odgovoril na vprašanja, ki so bila zastavljena s strani edinega monarhističnega svetovalca Pedronija in misovskih t. j. novo-fašističnih svetovalcev, v zvezi z zadevo jugoslovanskih zastav. Te so namreč visele zraven italijanskih na petih avtobusih italijanskih videmskih dijakov, ko so se ti, devetsto po številu, preko mednarodnega prelaza pri Rdeči hiši v Gorici peljali na izlet v Jugoslavijo.
O zadevi smo svoječasno že poročali, in tudi povedali, kako energično in pametno sta videmska merodajna in pristojna šolska oblast na izpade goriških prenapetežev takrat odgovorili:	da	je
namreč šlo za pet jugoslovanskih zastav, ki jih je avtobusno podjetje razobesilo po avtobusih zraven italijanskih v Gorici tik pred odhodom čez mejo, iz vljudnosti do države gostiteljice. In še: da izletniki in njih spremljevalci zavračajo kot prenapeti nacionalizem proteste, ki jih je -določeni italijanski tisk iznesel in vprašanja, ki so jih monarhist Pedroni in misovski svetovalci naslovili na župana.
S tem odgovorom in pojasnilom je »ogorčenje« tiska in prenapetežev takrat utihnilo in človek je upal, da je zadeva končana. Pa ne, ni bilo tako, ker je župan, kakor gori povedano, ustno vpra-šalcem odgovoril na seji 4. t.m. Najprej je župan nekam svečano čital po vrsti Pedronijevo in misovsko vprašanje, nato pa povedal, da je takoj poslal obširno protestno pismo pristojnemu ministru. Pismo je ria seji tudi prečita!.
To županovo pismo pa predstavlja zgovoren dokaz, kako globoko je sam prežet nerazpoloženja in odpora že do same jugoslovanske zastave, kaj še do jugoslovanskega naroda, saj je pismo kot tako v celoti besen izliv žolča.
V njem trdi župan samovoljno, da je dogodek jugoslovanskih zastav porazno vplival na vse občinstvo, ki da se vse nad njim zgraža ter ga obsoja kot žalitev mesta. Italijanski dijaki so šli z jugoslovanskimi zastavami po poti, ki so jo hodili italijanski odpeljanci, ki se do danes še niso vrnili. Nadalje pravi županovo pismo in to večkrat ponavlja, da taki primeri ne služijo doprinosu k pomiritvi in olajšanju napetosti (distensione).
Zupanovo pismo je dolgo kaki dobri dve tipkani stranici in se končuje z ostro obsodbo dogodka in s klicem na pomoč.
Klavrno in ves razočaran pa je župan, ko je končal čitati svoj nesmiselni papirus, povedal, da minister na njegovo pismo ni niti odgovoril. Pedroni je tedaj, istotako razočaran, izjavil, da se županu za njegov nastop zahvaljuje. Pedroniju pa so se v tem oziru pridružili še misovci.
Nekateri svetovalci pa so si polglasno pošepetali: »Minister je modrejši od župana!«
S tem je zadeva bila na seji zaključena, ker se vprašalci, Pedroni in misovci, niso drznili spremeniti vprašanja v predlog, naj občinski svet zadevno razpravlja in dogodek z jugoslovanskimi zastavami obsodi.
Značilno je dejstvo, da so italijanski listi (Gazzettino, Piccolo in Messaggero Veneto) po seji samo omenili županovo pismo. Očividno je ministrov molk tudi uredništva teh listov zmedel in presenetil. Prej, meseca maja, so pa pisali in pisali, da je bilo kaj, kot da bi se svet pogrezal.
Pripombe k županovemu pismu
Zupan je po zakonu upravni predstavnik občine in ne more ter ne sme svojevoljno govoriti v neupravnih zadevah v imenu vsega občinstva ter svojevoljno tolmačiti čustva vseh občanov Zupan dr. Bernardis . je grobo prekršil mejo oblasti, s katero kot župan razpo. laga, pa tudi tne.io olike. Ne spodobi se namreč govoriti v imenu drugih, če mu ni bila taka naloga zaupana. V danem primeru je župan, ki je zabubljen v miselnost nestrpnežev, s svojimi izpadi v dolgem pismu, zabredel v labirint tako sovražnih trditev, da jih minister ni mogel kar tako prostodušno sprejeti in županu ter Pedroniju in misovcem prihiteti na pomoč in pobrati njihovo žolč. Hvala Bogu se je topot zgodilo, da jim rimski minister ni nasedel in upati je, da jim ne bo niti v bodoče več.
Pedroni in	misovci, ki skupaj	pred-
stavljajo nekaj nad eno desetino vseh goriških volivcev, ne morejo predstavljati vseh	občanov,	ampak	samo tiste	skraj-
neže, ki jim še sledijo. Zupan pa zopet ne predstavlja demokrščanov, ker je bil le gost na njihovi listi. Pisati bi^ torej smel	on ministru le	v svojem	imenu
(ali pa mu poslati prepis Pedronijevega iri misovskega vprašanja) ne pa v imenu vseh	občanov,	ko mu	občinski svet te
naloge ni poveril.
Pot slovenskih mučenikov
Pot pa, po kateri so videmski dijaki odšli na izlet y, Jugoslavijo in nesli svoje italijanske zastave zraven pet jugoslovanskih, pa so, gospod župan, hodile trume slovenskih mučenikov, ko so jih italijanske oblasti za časa fašizma gonile z doma in gnetle v taborišča smrti v Gonarsu, v Renicciju, v Chiesanuovi in drugih krajih Italije. Ta pot je zato pot slovenskih mučenikov in. taka ostane tudi če so jo maja 1945 hodili odpeljanci, nekateri kot žrtve svoje fašistične pregrehe
drugi pa, nefašisti, kot žrtve komunistične revolucije, katero so skupaj vodili slovenski in italijanski komunisti.
Fašisti, to gospod župan dobro veste, so več kot dvajset let uganjali zločine nad Slovenci in Hrvati na Primorskem in v Istri. Pa smo s tega mesta kljub temu že mnogokrat spregovorili našo protestno besedo zaradi odpeljanih v maju 1945, četudi so med njimi bili do Slovencev nerazpoloženi fašisti, Vi pa niste imeli in verjetno ne boste imeli dobre besede krščanske pietete do deset in deset tisočev slovenskih žrtev italijanskega fašizma pred vojno in med vojno. Slovenci, gospod župan, nismo brezdušni, brezsrčni in brezčutni narod. Slovenci prelivamo grenke solze nad žrtvami fažizma, pa ne uganjamo zaradi tega večnega strupenega nacionalizma in ne sovražimo italijanskega naroda in države. Le obiščite slovenska grobišča v Gonarsu, Renicciju, Chiesanuovi in drugod, gospod župan dr. Bernardis, pa boste videli kako veliko jih je. In strmite najprej nad temi žrtvami fašizma in njegove vojske. Ker ste krščanski mož, pa boste razumeli bistreje poznejše žrtve razmer, ki jih je fašizem s svojimi grozotami ustvaril in žrtve po-zvročil.
Sicer pa ste bili dolžni, gospod župan, prečitati tudi izjavo,, ki so jo videmski prireditelji izleta podali, ko so izvedeli za Pedronijevo in misovsko vprašanje.
Ne, tiste izjave niste niti omenili niti prečitali, kakqr bi bilo prav. Morda zato ne, ker je izjava jasna, poštena, demokratična. Tista izjava zavrača in obsoja strupeni nacionalizem določenega goriškega kroga mož, ki bi radi vcepili tudi duše in srca mladine gnev in tisto nebrzdano ,
V petek 4. t.m. se je vršila seja goriškega občinskega sveta, na kateri je najprej župan odgovarjal na razna vprašanja nekaterih svetovalcev. Prečital je tudi vprašanja monarhista Pedronija in misovcev, glede jugoslovanskih zastav na avtobusih, o čemer poročamo na drugem mestu.
Drugo Pedronijevo vprašanje se je tikalo označbe »Jugoslavija« na volilnicah zraven rojstnega kraja nekaterih volivcev, rojenih v Jugoslaviji. Pedroni se je namreč čutil užaljenega že samo zaradi te označke čisto upravnega značaja. Zupan pa je pojasnil, da zakon sam predpisuje take označbe, kadar gre za rojene v inozemstvu.
Svet je nato začel razpravljati o posameznih točkah dnevnega reda, ki so zadevale imenovanje novega odbornika namestnika ker se je dr. Corsi mestu svetovalca odpovedal in odkup 23.000 kvadratnih metrov zemljišča dedičev Cocian-nijev v Podgori, kjer misli županstvo zgaditi športno igrišče. Kar zemljišča ostane, bi županstvo prodalo zasebnikom za zidavo stanovanjskih hiš. Nakup zemljišča stane sedem milijonov lir.
Ko bo igrišče gotovo, bodo odpravili ono pri »Madonnini« in ta prostor bo lahko služil drugim namenom.
Svet se je zopet sestal v sredo 9. t.m. in razpravljal o prošnji podjetja ATA, da sme spremeniti urnik mestnega avtobusnega prometa. V zadevi je svet raz-
DETELJIŠCA. PREDENICA NA DETE-
Ljl: Predenico vsak kmetovalec pozna in ni je treba posebej opisovati. Mnogi naši kmetje jo imenujejo tudi »kanker«. Ce se na deteljišču močno razraste, nam lahko uniči vse deteljišče, ako pravočasno ne pridemo na pomoč. Predenica zraste na deteljišču, če smo posejali seme detelje, katero je vsebovalo tudi seme predenice. Lahko pa seme predenice raznaša tudi veter ali pa ptice. Ko opazimo na deteljišču predenico, moramo ob košnji taka okužena mesta posebej pokositi in sežgati Okuženo mesto poškropimo s kakim tovorstnim sredstvom kakor je n. pr. »Anticuscuta caffaro«. Ob določenem času bomo taka mesta na njivi prekopali in vnovič posejali deteljo. Da se obvarujemo okuženja deteljišča s predenico, je prav če semena detelje kupujemo pri priznanih, resnih tvrdkah, katere jamčijo, da je seme prosto predenice.
V KLETI: Ob sedanji poletni vročini moramo posebno paziti, da se nam vino ne skisa. Zato morajo biti sodi vedno polni in klet zavarovana pred močnimi sončnimi žarki. Ce iz kateregakoli vzroka kakšen sod vina za kratek čas ni poln, moramo na vrhu zažveplati z žveplani-kom ter dobro zamašiti. Cimpreje pa bomo vino iz takih sodov pretočili v manjše, posode. Da obvarujemo vino pred kise-njem, je prav če ob začetku nastopajoče vročine vinu dodamo po eno kocko »Eno-sosine« ali »Conservatore Marescalchi« na vsak hetoliter količine. S tem obvarujemo vino pred kisenjem. Vedeti moramo, da je kis pri vinu neozdravljiv. Taka vina je treba hitro razprodati. Paziti moramo, da so kleti hladne. Zato bomo ob hladnih
sovraštvo, ki ga sami gojijo do sosednega slovanskega naroda.
Koliko je nemških izletnikov, ki pri hajajo v Italijo s svojimi zastavicami na vozovih, pa jih zaradi tega nihče ne moti, nihče ne žali, nihče ne sramoti.
Nemške čete pa so nekajkrat pustošile, požigale in ubijale po Italiji...
Naša sramota
»Novi list« prav ne more in ne more še preboleti salamenskega fiaska, ki ga je z MARP-om in z indipendentisti vred doživel na zadnjih državnozborskih volitvah, in ker ne ve kako iz zagate, meče seveda vso krivdo na »voditelje« in »politike«, ki so tukajšnjim Slovencem svetovali, naj glasujejo za krščanskodemo-lcratsko stranko, in si poleg vsega upa še trditi, da je to prava sramota za naš narod.
Da, gospodje novolistarji, vemo, hudo vas boli, da se je večji del Slovencev tudi 25. maja izrekel za svobodo in demokracijo proti komunizmu. Vemo, da po vaši veliki »morali« edino vi delate prav, toda obračajte kakor hočete, resnica se ne bo zaradi tega spremenila.
Klevetiško »sramoto« pa naj si gospodje obesijo kar za lasten klobuk. Ta ima namreč med njimi že domovinsko pravico. Ce pa se jim zdi taka sodba krivična, bi jim predlagal javno obravnavanje teme kot bi bila, n. pr. »kdo so kovači naše sramote?« Ti pečati iz komunistične in sopotniške kovince dežujejo na naš svet kot Hruščeve histerije proti Titovi Jugoslaviji. »Voditelji« in »politiki« na mejdan, da vidimo, kje so vrelci »naše sramote«, kdo so okradenci »narodnega in človeškega ponosa«.	G.
pravljal dve uri in pol ne da bi prišel do zaključka, in bo razpravo nadaljeval v sredo 16. t.m.
Vprašanje je zato važno, ker misli podjetje ATA odsloviti kakih šest uslužbencev in izgleda, da je novi urnik vožnje po mestu v zvezi s tem namenom.
Obeh sej sta se udeležila naša svetovalca gg. Šuligoj jin dr. Sfiligoj. Dr. Kacin pa je bil zaradi šolskih dolžnosti, kot član maturitetne komisije v Trstu, zadržan.
Občinska seja i Sonodnjah
V sredo 2. t.m. se je spet sestal sovo-denjski občinski svet, da bi podrobno razpravljal o petnajstih točkah dnevnega reda, ki so med ostalim predvidevale tudi nabavo in prevoz 1000 kub. m. gra- ( moza za popravilo cest, povišek lovskih najemnin, podaljšanje pogodbe s tvrdkq Bozzini-Gionchetti za pobiranje trošarine ter izplačilo nagrade blagajniku omejene tvrdke za leta 1954, 1955, 1956 in 1957.
Med razpravljanjem o nabavi in prevozu gramoza za ceste se je svetovalec manjšine, g. Niko Cevdek, pritožil nad slabim stanjem cest v občini ter je istočasno vprašal, ali ima sploh občina na razpolago cestarja, ko mora ta opravljati naloge, ki pripadajo prav za prav ob-hodniku. Oglasili so se nato še drugi svetovalci in zahtevali, naj bo cestar za-
nočeh okna odprli in jih zjutraj zopet zaprli.
V SADOVNJAKU: Sadje moramo trgati ko je zrelo. Dozorele breskve poznamo po tem, ker zadobijo značilno rdečo barvo in se rade odtrgajo. Pri hruškah in jabolkah pa je znak dozorelosti, ko pečke postanejo črne in odpadejo prvi piškavi sadovi. Sadje, ki je namenjeno izvozu v daljne kraje, moramo vsekakor; pobrati par dni pred dozoritvijo. ŽIVINOREJA:	Mnogo je slučajev, ko
živinozdravniki ugotavljajo obolelost živine na jetiki. Tako živino je treba takoj izločiti in se strogo držati navodil zdravnika. Vzroki obolelosti za jetiko pri živini so različni. Eden glavnih pa je vsekakor pomanjkljiva hrana. Zato ne smemo rediti več živine, kakor imamo krne na razpolago. Nadalje so vzroki pri popolnoma nehigiehskih hlevih: mala okenca, neodvajanje gnojnice kopičenje gnoja v hlevu samem. Zlasti pri kravah mlekaricah moramo paziti na pojav te bolezni, ker se moramo zavedeti, da mleko takih bolnih krav prenaša bolezen tudi na človeka. Zlasti visoko mlečne krave so za to bolezen najbolj dovzetne, ker z izločenjem mleka oddajajo od sebe tudi mnogo hranilnih snovi. V novejšen času se močno širi način reje živine na prostem. So primerne staje, kjer se živini poklada krmo in kamor se zateka v slučaju slabega vremena, drugače se pa giblje na prostem. Kdor izmed naših kmetovalcev bo tako napreden, da se bo odločil za tak način reje živine, naj se obrne na Kmetijsko nadzorštvo, kjer bq dobil vsa v ta namen potrebna navodila. Država pa daje tudi prispevek za nove zidave.
NA DRŽAVNI NIŽJI SREDNJI SOLI v Gorici so v poletnem roku šolskega leta 1957/58 izdelali:
SPREJEMNI IZPIT v I. razred: Bassa Boris, Bastiani Vladimir, Bertossi Edi, Ferletič Stanislav, Krisman Dušan, Lakovič Branko, Lapanja Dušan, Pahor Angel, Prinčič Jožef, Sosol Marjan, Tabaj Miloš, Valentinčič Emil, Zaban Marcel, Bregant Marija, Cescutti Ana, Devetak Milojka, Dornik Neda, Frandolic Marica, Jarc Adrijana, Koršič Marija, Lasič Marija, Leban Maja, Marassi Doroteja, Marussi Natuška, Mauri Natjuša, Mozetič Milojka, Mucci Stana, Nanut Joana, Pakor Marija, Paoletti Milojka, Paulin Nataša, Plesničar Ester, Quinzi Adele, Radetic' Marta, Žnidarčič Ana.
CEZ I. razred: Cernic Karel, Gergolet Marij, Kocman Drago, KOMAC Peter (odličnjak), Mervič Leopold, Tabaj Božidar, Terpin Robert, Figelj Marija Magdalena, Hmeljak Radika, Klanjšček Dragica, Klanjšček Milojka, Koren Jerica, Korošec Kira Tatjana, Persolja Vladimira, Peteani Stana, Simcic Ema, Valentinčič Slavka, Velušček Vanda, 1 dijak je bil zavrnjen; 11 dijakov je dobilo popravne izpite.
CEZ II. razred: Kuzmin Branko, Ra-detti Emil, Saksida Andrej, Barbarino Irma, Braini Miroslava, Carrara Zmaga, Černigoj Katarina, Cescutti Metoda, Grav-ner Nadja, Komjanc Ana, Knez Helena, Kunej Franka, Šuligoj Danila, Vižintin Emiija, Vižintin Katarina. 2 dijaka sta bila zavrnjena; 7 dijakov je dobilo popravne izpite.
* * *
NA DRZAZAVNI STROKOVNI SOLI v Gorici so v poletnem roku šolskega
poslen res na cestah in ne v občinskih uradih kot obhodnik.
Pri točki, ki je predvidevala povišek lovskih najemnin, je najprej g. župan izrazil mnenje, da bi občina imela premajhen dobiček, če bi pristojbino iz leta 1938 povečali samo za stokrat, kot se je govorilo na eni izmed prejšnjih sej, ter nato prosil svetovalce, naj stavijo svoje predloge. G. Andrej Tomšič je predlagal, naj se najemnina poveča kar za devet-stokrat, češ da je pravilno, da lovci plačajo, če se hočejo zabavati; g. Janko Cotič se je pa izrekel za petstokratni in g. Karlo Cernic iz Rupe za stopetdesetkratni povišek. Pri glasovanju so se svetovalci večine odločili za predlog g. Cotiča, zastopnika manjšine pa sta se vzdržala.
Ko je prišlo na vrsto vprašanje o nagradi blagajniku tvrdke Bozzini-Gionchetti, ki bi za štiri leta znašala 336 tisoč lir, je g. Cevdek hotel vedeti, kje bo občina našla potreben denar, ki ga proračun ne predvideva. G. župan je takoj pojasnil, da bodo lahko porabili sklad za babico, v kolikor ni bilo do sedaj v Sovodnjah nobene babice, in dodal, da bodo zato tudi razpravljali o spremembi proračuna.
Ker sta tedaj oba naša svetovalca poudarila, da bi bili morali vsi svetovalci vedeti, kako je pročun sestavljen in o njem, že pred odobritvijo tudi skupno razpravljati, da bi se lahko odpravile pomankljivosti, je g. župan obljubil, da se bo v bodoče držal tega pravila.
ODLIKOVANJA slovenskim upokojenim šolnikom
V soboto 28. junija so se zbrali v prostorih osnovne šole v Gorici v ulici Croce učitelji slovenskih šol na Goriškem, šolski skrbnik g. dr. Devetta, nadzornica ga De Rocco, bivši nadzornik g. Spazza-pan, oba didaktična ravnatelja gg. dr. Leban in Vižin ter deset učiteljev in učiteljic, ki so dopolnili službena leta in stopili v pokoj.
Sestanek je imel namen, počastiti upokojence. Šolski skrbnik je namreč izročil vsakemu upokojencu častno diplomo, lastnoročno podpisano od predsednika republike Gronchija. Diplomo so prejele: gospe Valerija Boschin, Ana Causi, Pavla Hvala, Alojzija Logar roj. Rutar, Gabriela Mi-kulus, Leopoldina Novak, Emiija Paglavec, Otilija Terpin roj Strel, Marija Tušar, in g. Humbert Močnik.
Zraven diplome je vsak odlikovalec prejel tudi lep šopek cvetja!
Govorila sta najprej ravnatelj dr. Leban, nato pa še g. šolski skrbnik. Oba sta izrazila priznanje vsem upokojenim za častno dovršeno delo v službi vzgoje najmlajših.
V imenu odlikovanih se je oglasil g. Hubert Močnik in se zahvalil za odlikovanje in za lepe besede govornikov. Podčrtal pa je, da so najlepša leta njegovega življenja tista, ki jih je posvetil mladini in jih preživel med mladino osnovne šole.
Sledil je prigrizek v prijetem razpoloženju vseh udeležencev.
S tega mesta izrekamo tudi mi vse priznanje upokojenemu učiteljstvu za njegovo požrtovalnost pri vzgoji šolske mladine. Veseli nas tudi dejstvo, da so se slovenskih učiteljev spomnile višje šolske in državne oblasti!
leta 1957/58 izdelali sledeči dijaki:
CEZ I. razred: Cotič Ladislav, Frando-lič Vojko, Gravner Henrik, Hlede Alojz, Hoban Milivoj, Humar Dominik, KLEMSE Vladimir (odličnjak), Miklus Darko, Paulin Stanislav, Pelizzo Dino, Persolja Boris, Pintar Boris, Predan Alfred, Semoli Savo, Škorjanc Marij, Tomažič Florijan, Zezlin Viljen, Zotti Edvin, Caudek Marija, Del-pin Renata, Lavrenčič Nadja, Makuc Nadja, Martinig Jožefa, Peric Danila, Pe-tejan Friderika, Rossi Bojana, Rožič Jožica, Tomažič Vida, Tomsic Stanislava, Zotti Silvana, ldijak je bil zavrnjen; 12 dijakov je dobilo popravne izpite.
CEZ II. razred: Berlot Franko, Cin-gerli Zorko, Cotič Ivan, Dusman Bruno, Frandolic Silvan, Gorjan Drago, Jelen Gvido, Marega Danilo, Marini Edvard, Mervič Mirjam, Mersecchi Pavel, Persolja Orland, Sedmak Jakob, Sedmak Valentin, Terpin Alojz, Tomsic Boris, Tretjak Žarko, Zavadlav Ivan, Bregant Zmaga, BRISCO Jožefa (odličnjakinja), Fer-ligoj Renata, Figelj Lucija, Florenin Ana. Komjanc Miroslava, Kosič Marija, Mate-zic Rafaela, Pacor Nevenka, Šuligoj Tatjana. 1 dijak je bil zavrnjen; 9 dijakov je dobilo popravne izpite,	!
Še nehaj o razstavi najmlajSih
Druga razstava najmlajših je zelo zanimiva in značilna prispodoba naših dni. Mladim »umetnikom« manjka seveda tehnika zrele umetnosti, toda njihove slike nam odkrivajo tako bogat duhovni svet in nam govorijo v tako pristnem in čudovitem jeziku, da jih človek nehote občuduje in izreka svoje priznanje.
Večina razstavljavcev ne dosega še dozorelega izraza, in njihove podobe predstavljajo le površno preprostejše »doživetje«. Toda nekateri nakazujejo v svojih delih kar ‘precejšnjo umetniško nadarjenost in izrazitejšo osebnost.
Anka Di Battista nam v svoji »Nočni nevihti« s temnimi skladnimi barvami proži kar živ občutek nevihte, ki se dviga v hudi noči in s svojo pretečo težo preti dvema malima hišicama, ki se kot bedni siroti stiskata druga k drugi.
Živahnejša je »Jesen« Ivana Zavadlava, kjer se z obcestnih dreves usipljejo gmote listja na voziček, ki ga pelje kmet po vaški cesti.
Večjo nadarjenost in zrelejšo umetniško sintezo izpričuje v »Starodavnem mestu I«, Zdravko Sedmak, ki med vsemi razstavljavci zasluži posebno priznanje.
V »Planinskem svetu« Bojana Rossija občudujemo skladnost in prelivanje izrazitih barv planinske pokrajine. V »Cesti« Borisa Peršolje se izraža ves užitek neobljudene ceste, ki pod varstvom samotne cerkvice in bujnem zelenju obcestih travnikov odkriva pristni življenjski motiv.
Po pesniškem in klasičnem slogu sta omembe vredna »Pevmski most« Danila Cotarja in »Soča« Neve Florenini. Pomembna pa so tudi še dela »Dekliški obraz« Vide Tomažičeve, »Jezero« Jožice Marti-nigove in »Gozd« Bruna Dusmana. Skoda, da se pri teh poznajo zunanji vplivi, ki kvarijo pristnost.
Končno lahko povemo, da je »II. razstava najmlajših« lepo uspela in so si prireditelji, Akademski klub, kakor tudi dijaki razstavljavci zaslužili vse priznanje.	n.	c.
Uda Vižintin obsojena
Tržaško porotno sodišče je razpravljalo v zadevi Alde Vižintin iz Dola, ki je 24. avgusta leta 1956 ubila v Strancanu svojega moža. Zagovarjala se je s trditvijo,, da je dejanje izvršila v silobranu češ, da jo je mož hudo napadel in da je bila v nevarnosti. Aldo Vižintin so priznali za deloma duševno bolno in so jo z raznimi olajševalnimi okoliščinami obsodili na osem let zapora. Po zaporu pa bo morala prestati še tri leta v posebnem zdravilišču.
DOLGOLETNI NAČRT ZA RAZVOJ VRTNARSTVA IN SADJARSTVA Ker bo v kratkem stopilo v veljavo Skupno evropsko tržišče, je rimsko ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo pripravilo desetletni načrt .za pospešitev razvoja vrtnarstva in sadjarstva v Italiji. Po tem načrtu bo dosegel pridelek zelenjave leta 1965 kar 140 milijonov stotov napram 45 milijonom pridelka v letu 1955. V letu 1965, poroča Agencija Italija, naj bi dežele Campania, Emilia in Benečija pridelale toliko zelenjave in sadja, da bi jo ostalo tudi za izvoz. Abruzzi in Tridentinska bosta izvažali krompir, sadje pa Sicilija, Romagna, Gornje Poadižje, Kalabrija, Campania in Benečija.
Tudi finančna sredstva za izvedbo tega velikopoteznega načrta upajo dobiti na primeren ugoden način.
Naši kmetovalci, vrtnarji in sadjerejci, naj se torej urno pripravijo na boljšo bodočnost v tem oziru. Gojijo naj vrtnarstvo in sadjarstvo, ker se v teni oziru obetajo zlati časi!
OBETA SE IZREDNO BOGATA VINSKA LETINA
Naši vinogradniki so letos naravnost presenečeni nad izredno dobrim trtnim zarodom. Trte so tako polne grozdja, da ga komaj držijo. Ce ne pride toča, kar si seveda ne želimo, bo toliko mošta, da ne bo posode.
Seja goriškega občinskega soeta
GOSPODARSTVO
40)elnica boljšeuiških likuidacij
Pred štiridesetimi leti je zatonil cari-stični ustroj v največji slovanski državi, v Rusiji. Rusko ljudsko revolucijo so izkoristili boljševiki z metodami in postopki ter postavili v senco sam absolutistični carizem. Carja je zamenjal Lenin, reakcionarno vladavino pa krvava diktatura. Ruski narod je tako z dežja zašel pod kap.
Z boljševiško diktaturo se je skotila »likvidacija«, ki je skozi vsa ta štiri desetletja edina jamčila komunizmu obstoj. Zadnji umori Nagya in tovarišev na Madžarskem so to ponovno potrdili.
Tragični konec
carske družine
Uvod v likvidacijsko obdobje svetovne zgodovine dvajsetega stoletja pričenja z umorom ruske carske družine. Vrnimo se v drugo polovico prve svetovne vojne, v čas ko je zamrla slovanska beseda v •odločevanju evropske in s tem svetovne politike.
Ko je general Ruski, glavni poveljnik 'severnega bojišča, 15. marca 1917 skupno z ljudskima zastopnikoma Gučkovom in Sulginom pri Pskovem (kjer je bil nameščeni ruski glavni stan) vstopil v carski dvorni vlak, so carju predložili v podpis odpoved na ruski prestol zanj in za njegovega sina. Pri tem so naglašali, da bo armada zapustila bojišče, če bi car dokumenta ne podpisal.
»Če riaj bi bil jaz vzrok za ilešfečo moje domovine, sem pripravljen za Rusijo storiti vse, če je potrebno tudi žrtvovati vsoje lastno življenje«, je odgovoril car. Nato je odstop podpisal in se odpeljal v Carskoje Selo k svoji družini. Sledili so težki meseci strahu in negotovosti. Nekega dne so družini sporočili sklep začasne vlade, da premesti carsko družino »iz varnostnih razlogov« v To-bolsk, 500 km vzhodno od Urala.
Tako so carsko družino 14. avgusta 1917 odpeljali z vlakom v Tobolsk. Osem mesecev kasneje so carsko dvojico in veliko kneginjo Marijo premestili v Jekaterinburg, (danes se mesto imenuje Sve-drlovsk), kamor so mesec pozneje spravili tudi ostale člane carske družine. Tu se je tudi odigrala velika drama, ki je imela za cilj popolno iztrebljenje družine Romanov.
Iz knjige »Osameli vladarji. Življenje in smrt zadnjih Romanov«, ki jo je napisal Sergej Markov, prinašamo izpovedi glavnih prič o tej drami:
Dne 17. julija 1918 je v jutranjih urah obkrožilo Svedrlovsk letalo in odvrglo letake naslednje vsebine: »Posebna izdaja. V imenu in po naročilu Sveta ljudskih komisarjev in Revolucijskega štaba so bivšega carja in samovladarja Rusije, Nikolaja II. skupno z vso družino v noči od 16. na 17. julij 1918 ustrelili. Trupla
so takoj pokopali.« Podpis »Okrožni izvršni svet Uralskega sovjeta«. Za »Revolucijski štab« so poročilo podpisali Ma-klavanski, Moebius, Bjeloborodov, Černič in Jurovski«.
V spominih dozdevno edine preostale carjeve hčerke Anastazije so imenovane štiri osebe, ki so izvršile zločin oziroma so bile pri masakru prisotne: Goločekin, stari Leninov pristaš, ki je po naročilu iz Moskve pripravil ves načrt za pokol, Sverdlov, maturant in dentist, Bjeloborodov, bivši knjigovodja in v tem času predsednik Izvršnega sveta Uralskega sovjeta, dalje Jankel Abraham Jurovski, dejanski carski morilec, bivši fotograf in bolniški strežnik.
Sibirska ' armada ruskega admirala Kolčaka, kateri so se pridružili zelo močni oddelki čeških legionarjev, je napredovala proti rdečearmijcem v Svedrlov-sku. Boljševiki so se bali, da bo mesto padlo v roke Kolčake vojske in so zato hiteli z »likvidacijskimi« pripravami.
Prof. Herman Zerzawy, neumorni raziskovalec carskega pokola, je šele pred kratkim, meseca februarja letos, odkril v Voeslau pri Dunaju nekega gospod^ Georga Rainerja, ki je služil kot poročnik pri avstrijskem Strelskem polku št. 2 (Meran) in zašel v rusko vojno ujetništvo. Ta poročnik je preživel nekaj mesecev v častniškem taborišču v Svedrlovsku. Poznal je mesto zelo dobro in tudi hišo Ipatjev, kjer je domovala carska družina. V hiši sta živela samo car in carica. Vojni ujetniki so ju večkrat videli skozi ograjo na vrtu. Carjevih hčerk pa niso opazili. Te so namreč boljševiki spravili v javno hišo, kjer so bile na razpolago vojakom vseh vrst. To je bilo naravnost peklensko tisočkratno posiljevanje in oskrunjevanje. ki je bilo hujše od smrti.
Kolčak bližal razglasili ob-ter pričeli z 16. julija 1918 usodo carske
Nekaj zanimivosti
Iz čebulic zvončkov, belih in rumenih narciz je ameriški biokemik D. B. Fitz-gerard, ki deluje na Državnem zavodu za pobijanje raka v Združenih. državah, izoliral dvoje snovi, ki sta se izkazali pri živalskih poizkusih kot učinkoviti pri tvorbah raka.
i'.i v *
Ameriški kirurg dr. James W. Burks jun. operativno odstranjuje tipalne črte na komici prstov. S tem onemogoča policiji indentificiranje prstih odtisov.
S: * *
Od 100 ljudi je vsaj eden, ki ima zdrave zobe. Ta med ustno slino nima »lakto« bacilev; kakšno sredstvo jih uničuje? To je aktualno vprašanje raziskovalcev.
iUlaiimiiiuiiulmalBiitiiMunuiiiuiiHiiiiuiiliUumiiiiuiiuiimiiiuiiiimuuuHiuuluiimulmiuluuiiiniuluiiuiiimiiiiuiiiiiiuiiuiHUliliuiiiimuliiiiiiiiiiiiuiiHiiiiiiiiuiiiiiiinulumiifiiiiiiimiHiiHiiiiHlUNHiuiHiiiiHiinHUluiiutiiiiiiiiiiiiiiiiHuniHnjmiii
Ko se je 14. julija 1918 Svedrlovsku, so boljševiki sedno stanje in preki sod izpraznjevanjem mesta. Dne je krajevni sovjet odločil družine.
Boljševiška morilna furija
Ob polnoči med 16. in 17. julijem je Jurovski, mesarska surovina, predramil carsko družino. Dan pred tem so namreč boljševiki spet združili celotno družino. Ukazal je vsem članom, da se hitro oblečejo, češ da jih morajo spraviti na varno izven ogroženega mesta. Vsi so takoj ubogali, nakar jih je bandit spremljal v pritličje. S seboj so nosili kovčke in prtljago. Spravil jih je v veliko temačno sobo z zamreženimi okni. Ena sama luč je brlela.
»Počakajte tu«, je zahrumel morilec. Prinesli so tri stolice za carja, carico in careviča. Carjeve hčerke, zdravnik dr. Botkim, spletična, služabnik in kuhar so stali naslonjeni na zid. Takoj nato so vdrli v sobo Jurovski s tropom divjih aziatov z revolverji v rokah. Sedaj je bilo vse jasno, kaj nameravajo boljševiki.
»Nikolaj Aleksandrovič«, se je zadrl Jurovski, »tvoji pristaši so te poskušali osvoboditi, pa se jim ni posrečilo. Zato vas bomo vse postrelili.« - »Kaj« je zaklical car. ki ni mogel razumeti morilčevih besed.
»Da«, je odgovoril Jurovski in dvigal revolver. Carica in njene hčerke so se prekrižale. V tem trenutku je Jurovski ustrelil na carja in ga pri priči ubil. Zagrmeli so tudi drugi revolverji. Žrtve so padale druga za drugo. Carevič, ki je v smrtnem boju opletal z rokama, je dobil še več strelov. Carica, tri njene hčerke, zdravnik in kuhar so bili takoj mrtvi. Ena izmed hčerk se je obupno
borila z morilcem. Po smodniku in krvi je zavdajala vsa sobana. Morilska banda se je vrgla na trupla in jih izropala. Plen je pripadal Jurovskemu kot Judeževa nagrada. Nato so trupla zavili in jih zmetali na voz ter jih odpeljali še v temi k rovu zapuščenega rudnika. Trupla so polili z bencinom in žvepleno kislino ter jih zažgali. Ostanke so zmetali v enajst metrov globok rov.
O usodi morilcev poroča Sergej Markov tudi še tole: Jankel Jurovski je kasneje znorel. Leta 1921 je izvršil samomor. Maklavanski je padel po Leninovi smrti v nemilost pri Stalinu. Iz Stalinove ječe je zbežal. Moebius je umrl i. 1920 v Moskvi na tifusu. Bjeloborodov je bil pregnan na Kavkaz. Vojkova so leta 1925 ustrelili v Varšavi.
Tako je bila spočeta »likvidacijska tehnika«, ki se je v svojih peklenskih podrobnostih razširila po tudi po naši ožji domovini v t;soč in tisoč primerih. Tudi tem morilcem in njihovim gospodarjem usoda ni bila naklonjena. Kakor je po ljudski volji zatonil absolutistični carizem, tako upajmo bo zatonil tudi teroristični komunizem in z njim trinoška ziatska »likvidacijska tehnika«.
IVANO V O
Ki-esna noč! Jasno obzorje čistega neba. zvezda pri zvezdi nam krasno miglja.
Duhovi naših pradedov in vse sence nasjh rodov se zbirajo ob zvokih slav čka in murna, to krasno noč, ki postavila je sonce na najvišji zenit neba; tema pa stisnila v najmanjši se kot, da življenje praznuje svoj najvišji god, da naši pradedje se vrnejo spet v naš rod!
Oh kresna noč! ki obudiš se v slavčkovem žgolenju, ki milo pod nebo doni ti, iz cvetoče lipe, ki simbol sinov nas vseh je matere Slave.
V mesečini duhovi so se zbrali, da bi skupno zborovali. Bili so vsi, ki um so razsvetljevali, pesem slavčka potrjevali. Ni manjkalo tudi drugih učenjakov, ki bili so zvezde narodu vodnice, v trdih dneh opora mu desnice. Vsi so poslušali pesen, slavčka žgolenje, a stavili so si to le vprašanje: »Bo li vsemogočni Bog mož sposobn;h v narodu obudil nam lire?«
Oglasili so se umi vsi: »Da, dokler slavček žvorgoli, nam Bog v narodu še pesnike rodi!«
Na starem stolu so sedeli in po vrsti tako modrovali. Vodnik, mož ilirske dobe, pripominja: »Prvi Kranjcem sem zapel Ilirija ustan, krasen je dan!«
7, GORIŠKE RAZSTAVE NAJMLAJSIH
benega avtomata vse, kar je nemška industrija potrošnega blaga postavila v prodajo. Do 30,000 kup&v še drenja od jutra do večera. Iz vseh sosednih dežel prihajajo nemški družbi zahteve, naj tudi tam postavi podobne trgovine.
w * *
. Statistični izsledki new-yorškega mesta so dognali, da je 85 odstotkov vseh mestnih prenašalcev premoga belcev, nasprotno pa je 95 odstotkov vseh peric črnskega plemena.
* « *
Najmanjši radijski sprejemnik ima ve-kos‘ škatlice za vžigalce in stane okrog 30.000 lir; v Ameriki seveda.
Za njim nastopil je mož veliki, ki meril palcev je pet: »Mar ne smem reči spet 'Narod sp.m si bodeš volil Vero in Postave! ?« Dvignil je čelo, uprl jasen je pogled, zastrmel v slavčkovo je petje: »Mar nisem jaz zapel mu Pusti slavčka peti, kot sem mu grlo ustvaril ?«
Pa slavček Goriški oglasil se je in zapel tako jim je: »Naš dom naj bo za vse enak, prostran in svobodnjak: naj bodo vsi sinovi in hčerke vredni matere Slave«.
H klopi pristopil je mož, ki za klobukom zimzelen je nosil, in vzdihnil je: »Oh, Ciciban, kako si ti sedaj teptan!« Na besede te vse je mraz spreletel.
Oj, vsem je obraz zažarel, ko k mizi pristopil je svetniški mož, naš Slomšek Martin škof. Roko povzdignil nad vse je v blagoslov in rekel jim besede te: »Bodite blagoslovljeni in uverjeni, da Bog našega rodu ni še zapustil samega. On hoče peljati ga v dober pristan. Smo seme dobro mi sejali, smo vsem narodu svetlo svete vere luč prižgali. Naša tiskana beseda v hišo vsako je bila poslana: ko nevesta je bila sprejeta in nikdar iz duše naroda ne bo odvzeta, pa naj se le bogo-tajstvo bori na vse pretege, da bi za vselej izbrisalo sledove vere naše in omike!«
V mesečini se drugo čelo nam zasveti, obraz filozofski pred nami žari. Kdo je mož, ki stopil je med nas? Tiho se odmika trava, zašumi vsa dobrava. To je oni, ki hlapca Jerneja poklonil nam je, ovekovečil materin je obraz, besedi slovenski pridel ves okras, povzdignil lepoto našega je jezika do najvišje stopnje, do najvišje omike!
V zvoniku odbije ura dvanajst, mesec iz oblakov medle žarke izliva na glave velikanov. Iz dobrave se čuje ukanje: »Juhej, juhej, juhuhu!«. Kdo je tako vesele narave? Vedno bliže se pomika senca kostenjaka. Glej ga, glej, našega korenjaka! Mar ni to Martinek Spaka?
»Da, jaz sem. Deseti brat, ki sem velikane prišel obiskat. Ne bojte se me, saj ukam veselo še Čeravno sem bos in razcapan, predstavljam vam. današnji dan«.'
Vprašajo pa veleumi vsi: »Koga predstavljaš ti, ki tako razcapan si?«
Martinek odgovori: »Kar dva: kmeta in delavca, ki varali ju z obljubami so, da bosta raj uživala, da bosta srečna in vesela, ko bosta v holkozu in zadrugi živela. Govorili jima so tako, da nobenih davkov več ne bo, da bosta med in potica vsakdanja hrana tudi najrevnejšega strica. Vse to so trombetali, na sestankih potrjevali, samo da so narod zapeljali!«
Vprašajo ga tedaj vsi: »Kje pa je bila naša inteligenca tiste dni, ki ponavadi ob strani naroda stoji, da ga v težkih izkušnjah in prevarah poduči?«,
Pa prime Martinek Se za glavo: »Oh, oh, hudi dnevi bili so, da narod tako hitro pozabil še ne bo! Vse so skoro takrat pobili ali pa so se po svetu razkropili; ni ga kontinenta, da tam ni našega inteligenta. Kar jih je pa doma ostalo, morali so hrbtenico upogniti in partiji služiti. Nekateri so se sicer skrili, toda da bi v poznejšem času »komu« spet pomoč nudili. Tiranija jih je iz temnega kota poslala na zamejska pota«,
»Kaj nam praviš ti? Kaj za hlapca Jerneja nobeden potegnil se ni?«
»Ha, ha! Vsakdo se boji za svojo glavico in gleda za šestico; še mar mu ni za pravico!«
»Kaj prav vsi so se vdali, samo da bi dobro zobali?«
»Ne, ni bilo ravno tako; mnoge so res prisilili, da so tilnik upognili, toda marsi-(Nadaljevanje na 4. str.)
POD ČRTO
KREPOSTI IN VRLINE komunizma in rdečih tiranov
Zahaj sta Hruščeu in Miftojan likvidirala Nagya?
Dodatno k vrsti dokumentarnih prispevkov, ki smo jih pod gornjim naslovom priobčevali v prvi polovici lanskega leta, objavljamo danes dokumentarno gradivo c zadnji komunistični zločinski pustolovščini na Madžarskem, ki je izšlo v švicarskem dnevniku »Basler Nachričhten« (26. 6. št. 262). Tu odkriva Nagy sam vso podlost in zahrbtnost Stalinovih naslednikov kakor tudi vso lažnivost komunističnega nevmešavanja in hinavske koeksistence.
V krvavordečih deželah poznajo samo dve vrsti političnih procesov. Pri prvih javno priznavajo obtoženci, da so zagrešili še mnogo več zločinov kot pa jih obtožujejo.. Pri drugih izve javnost šele Po izdanih in izvršenih obsodbah, da so varuhi suženjstva spet polovili določeno število »zarotnikov«, in da so jih po popolnem priznanju zločinov enostavno pobili. Tako ali tako, priznanja so vedno na zalogi. Narodi za železno zaveso so se s takimi postopki že povsem spopri-jaznili. Vsa ta ljudstva vedo, da jih vladajo izključno sami »imperialistični agenti«, ki jih bodo prej ali slej neizogibno razkrinkali, in ko bodo vse priznali, jih bodo tudi pobili.
Pod ta enolična kolesa komunističnega človeškega mlina se je v zadnji Nagyev Proces vtihotapil doslej nenavadni prizvok: glas obtoženca, ki do zadnjega ničesar ne priznaval ampak trdovratno vztraja pri zatrjevanju svoje nedolžnosti. Nekdo je umrl na mučilnici, obtoženih zločinov pa ni priznal. Tudi od ostalih
štirih niso mogli mučitelji iztisniti nobenega priznanja.
To pa je tudi vse, kar je smela javnost izvedeti o Nagyevem procesu. Prav zaradi tega skrivanja resnice, - zatrjuje švicarski dnevnik - smo dolžni objaviti vsebino priložnostnega razgovora z Na-gyem, ki smo ga osebno poznali.
To je povest o padcu Rakosiia in o razgovoru Nagya z Mikojanom, ki ga je takrat snubil za sodelovanje v madžarski politiki. Tu navajamo besede, ki jih. je izgovoril sam Nagy:
»Sredi julija 1956 je Rakosi sklical sejo CK. Med sejo se je nepričakovano pojavil Mikojan in zahteval, besedo. Povedal je, da ima Rakosi sicer velike zasluge, da pa je zagrešil številne napake in mora zato odstopiti.
Rakosi je hotel vedeti, ali nastopa Mikojan kot navaden član ali kot pooblaščenec sovjetskega Politbiroja. Kot pooblaščenec je odgovoril Mikojan.
»Meni se zdi vse to zelo čudno«, je pripomnil Rakosi, »kajti še pred nekaj dnevi sta mi v Moskvi tov. Vorošilov in Kaganovič izjavila, da gojita oba prav tako kot ostali najvišji partijski funkcionarji nasproti meni popolno zaupanje«.
Temu je sledil mučen molk. Rakosi je dejal, da bi zadevo najraje takoj razčistil z Moskvo. Odšel je v stransko sobo k telefonu z neposredno moskovsko zvezo. Vrnil se je mrtvaško bled in izjavil, da bo odstopil...
Po seji - tako ie pripovedoval Nagy -me je Mikojan povabil na sovjetsko poslaništvo in mi tam dejal, da mi Hruščev in on popolnoma zaupata ter želita, da bi sestavil vlado. Odkrito mi je povedal, da je vladavina Gero-Hegedus le prehodna. Hruščev in on iščeta novega človeka, ki je priljubljen. Ta naj bi poskrbel, da se pozabijo stare napake in uberejo nova pota.
Povedal sem Mikojanu - je nadaljeval Nagy - kar odkrito, da bo Rakosi
dokler bo na Madžarskem intrigiral proti j Misel, da bi Nagy koval revolucijo, je
ITI r> ri i	i	1	c	o	m	mil Ho onm ir	4; K	^	^	—v-,	^	tv	/r: l____
OD TU IN TAM
V perzijski prestolnici, v Teheranu gospodarijo Nemci. Tako se pritožujejo kitajski časniki. Trdijo, da je v mestu od 100 osebnih aztomobilov kar 55 nemških Vff. Vse izložbe trgovin so natrpane nemških izdelkov. Po vseh knjigarnah in časopisnih kioskih prevladujejo nemške publikacije. Mestni osebni promet opravlja nad tisoč najmodernejših avtobusov Mercedes. V glavni teheranski ulici,
Ferdovsi so pred meseci zgrhdili veličan-stno stavbo in namestili trgovsko hišo »Orient Hansa«, ki predstavlja pravi nemški izvozni čudež. Tu prodajajo v štirih ogromnih nadstropjih od šivanke do glas-
ne bo vodila protisovjetske politike.
Dne 3. novembra položaj kljub premikom sovjetskih čet š.e ni bil vznemirljiv, kajti Sovjeti so izjavili, da so pripravljeni zapustiti Madžarsko in so povabili Madžare na posvet za izvedbo umika. Člani madžarske delegacije, general Ma-leter, generalni major Kovacs in minister F. Erdei so odšli na vrhovno sovjetsko poveljstvo. Medtem pa je Nagy izvedel, da Sovjeti spet napadajo mesto in je zato telefoniral Maleterju, naj pri Sovjetih protestira. Ko se je Maleter vrnil od telefonskega aparata v sobo sovjetskega poveljnika, so ga aretirali.
Nagyu po sovjetski izdaji ni preosta-jalo drugega, ko da pošlje v svet svoj zadnji klic na pomoč. Ure in ure dolgo je madžarski radio izžareval na trak registrirane besede Nagya: Pomagajte, pomagajte!...
Nagy je želel še enkrat razgovarjati s sovjetskim poslanikom, ta pa ga ni sprejel. Zato je poiskal zavetišče na jugoslovanskem poslaništvu.
S tem pa tragedija še ni bila končana. Dne 22. novembra zvečer je zapustil jugoslovansko poslaništvo avtobus, v katerem je bilo 47 oseb. Med njimi je bil tudi Nagy. Komaj dobrih petdeset kora-korakov od poslopja poslaništva so Sovjeti avtobus ustavili, uslužbenci jugoslovanskega poslaništva so morali avtobus zapustiti. Ostali so nadaljevali pot v - ječo.
Nihče ne more vedeti, kaj je Nagy premišljeval v zadnjih urah svojega življenja. Brez dvoma pa je v mislih preklinjal Hruščeva in Mikojanja, ki sta mu najprej obesila na vrat madžarsko vladavino, nato pa sta ga zadavila. S tem sta se znebila nazaželene priče svojega zločinskega obnašanja. Gotovo se je Nagv spomnil tudi Miinicha in Kadarja, svojih tovarišev v vladi, ki sta ga izdala in postala njegova krvnika. Taki so »apostoli« socialne pravičnosti in nosilci de-
meni. Omenil sem mu, da sem v zadnjih dvanajstih mesecih poslal na sovjetsko poslaništvo številne spomenice za Moskvo, vem pa, da jih niso odposlali. Mikojan mi je obljubil pomoč in ponovno zatrjeval, da sta Hruščev in on z mojimi prizadevanji soglasna in da lahko računam na njuno podporo. Rakosi ni bil samo neznosen zaradi pobotanja z Beogradom, ampak tudi zaradi škode, ki jo je prizadejal s svojo politiko svetovnemu komunizmu. Mikojam mi je obljubil, da bodo Rakosija odstranili z Madžarske in je svojo besedo tudi držal. Rakosi se ne bo več vrnil.
Mikojana sem naprosil naj mi dopusti toliko časa, da se lahko razgledam v vsa vprašanja in spoznam katere preosnove je treba izvesti. Vsako pretiravanje je nestvarno in v nasprotju s komunističnimi načeli. Madžarska ie prispela na rob prepada zaradi čezmernosti Rakosijevih načrtov in zaradi pomanjkanja potrebnih možnosti. Le nobenih pretiravanj!
Tako nam je pripovedoval Nagy. »Svarim vas pred izzivanjem nemogočih zahtev, še bolj pa pred izzivači, ki bi vas k temu radi pripravili. Vsako pretiravanje bi v Moskvi izzvalo neljubo reakcijo in okrepilo stare stalinovce.«
S temi nekako polzaupnimi sporočili nas je Nagy poučil, da je pooblaščen razgovarjati z vsemi krogi na Madžarskem, in sicer ne samo v polnem soglasju z Moskvo, ampak po njenem neposrednem naročilu. Iz nadaljenega razgovora smo tudi doumeli, da je Nagy v stikih ne samo z zastopniki raznih političnih struj, ampak tudi s časnikarji, pisatelji in u-metniki. Pri tem je mislil na novo organizacijo Hazafias Nepfront (patriotska ljudska fronta), v kateri bi pod komuni-, stičnim nadzorstvom sodelovale tudi nevtralne politične skupine. Govoril je tudi o potrebi normalizacije odnosov do Jugoslavije.
povsem protislovna, kajti po Mikojano-vih zatrdilih, bi lahko računal na popolno Hruščevo podporo.
Dvoje okoliščin je povzročilo, da so se mirne demost racije mladine preobrazile v revolucijo. Prvo je izzvala tajna policija, ki je pred radijskim poslopjem brez vzroka streljala na študente, ki so želeli po radiu sporočiti svojo izjavo. Drugo je povzroči! G?ro, ki je po radiu trosil podle žaljivke.
V tem tragičnem trenutku so tako razjarjene množice kot prestrašeni stali-novci smatrali Imre Nagya za edino osebnost, ki lahko reši zavožen položaj. Z vseh strani so deževale zahteve, naj Nagv prevzame vodstvo države v svoje roke. Na ta način je Nagv zašel med dva ognja. Na eni strani je Gerd v imenu Nagya razglasil ukrepe za zatrtje revolucije, na drugi strani je množica zahtevala od Na-gya, da uresniči ljudske zahteve po svobodi in neodvisnosti.
V prvi rundi so zmagali vstajniki. Sovjeti so morali zapustiti Budimpešto. Komunistično partijo so novi upravitelji razpustili in ustanovili novo stranko. Kadar, novi tajnik stranke, je moral sam priznati: »Mi bomo v začetku le majhna stranka«.
Pod takimi okoliščinami so komunisti lahko mislili zgolj na koalicijo, oziroma na obnovo koalicije iz leta 1948. Ta rešitev je	izgledala	edina,	ki	lahko reši
razbitine ustroja iz 1. 1945.
V tem času je bil Mikojan v Budimpešti. Tudi on je	položaj	v	Budimpešti
presojal	tako kot	Nagy	in	odobraval
izjavo Nagyeve vlade, s katero je odpovedala Varšavsko pogodbo, razglasila »nevtralnost« dežele in obljubila razpis svobodnih volitev. To izjavo je Tildy obravnaval z Mikojanom, ki je postavil en sam	pogoj, da	mora	namreč nova
vlada spoštovati gospodarsko pogodbo s Sovjetijo in da Madžarska tudi v bodoče
Volitve in narodne
TRŽAŠKI PREPIHI
V zadnji »Demokraciji« je obiskovalec Linhartove veseloigre »Matijček se ženi« med drugim napisal tudi tole: »Pristno slovensko okolje, živa slovenska beseda in posebno še izpovedana ljubezen do našega kulturnega snovanja, ki zajema vso našo srednješolsko mladino in ustvarja tako posrečeno vzajemnost med Slovenci y zamejstvu, vse to pričara igralcu in gledalcu tesno povezanost duš in src v eno samo celoto. Taki kulturni sestanki so v današnjih časih v resnici edini okvir, ki s slovenskim šolstvom vred izključujejo naše vsakdanje prepire in raznili-kosti ter nas združujejo v kulturnem hramu.«
Zadnja »Mladika« pa je priobčila vprašanje, ali ne bi povedala svojega mnenja o volitvah. »Mladika« odgovarja takole: Ko je pisec videl pri predstavi Linhartovega »Matijčka« poln avditorij Slovencev vseh barv, in ko so vsi slovenski listi pisali, da je bil to praznik vseh Slovencev, je bil vesel - in z njim je bil vesel še marsikdo.
Oba pisca gotovo nista imela v mislih samo kulturnega veselega praznika, četudi tega nista izrekla. Njuna misel in misel mnogih Slovencev je bila širša in globlja. Zajeti je hotela v ta praznik Slovencev tudi njih skupno nastopanje v javnem življenju, v politiki, v obrambi. Misel EDINOSTI je kar samoniklo privrela na površje.
V resnici je to jedro izražene ali samo podzavestno nakazane misli, in mimo te misli ne bi smel brezbrižno in molče zaveden Slovenec in Slovan v zamejstvu.
Se je med nami mnogo rojakov, ki se spominjajo časov vzorne sloge in edinosti na Tržaškem. Od druge polovice XIX. stoletja do prve svetovne vojne so tržaški Slovenci in Hrvati korakali od uspeha do uspeha pod geslom: v edinosti je moč! Z občudovanjem in morda tudi z bolečino v srcu zasledujejo slogo in edinost narodnih manjšin v nekaterih evropskih državah: Dancev na Nemškem, Nemcev na Danskem in na Nizozemskem, Ircev na Angleškem, Švedov na Finskem in končno Nemcev v Poadižju. Vse te manjšine; vodijo narodnozavedne stranke v zamejstvu za ohranitev narodnostnega bistva in značaja z vzgajanjem k narodni zavesti in odpornosti.
Dokazana zgodovinska resnica je, da samo stranke, ki postavljajo in opravičujejo svoj obstoj na narodnostnem načelu, lahko uspešno vodijo narodnostne manjšine v zamejstvu. Ali naj morda komunistične stranke budijo in krepijo narodno zavest v slovenskih delavcih?
Tako so vse dosedanje volitve na Tržaškem po drugi svetovni vojni - in tudi zadnje državnozborske volitve - našle Slovence razkosane in razbite na vrsto različnih političnih gibanj, kar je preprečilo skupni nastop 50.000 do 60.000 Slovencem in s tem izvolitev lastnega narodnega poslanca za rimsko zbornico.
Prav v tej politični razkosanosti je tragika tržaških Slovencev, ki žive kot manjšina v Italiji,
Kdo pa je kriv te razkosanosti v zamejstvu? Ali so tega krive slovenske stranke, ki so zgrajene in ki delujejo v prvi vrsti na narodnostnem načelu kot je tako delovala njihova prednica, ki je skozi skoraj sto let vodila tržaške Slovence? Seveda klijejo danes novi časi socialnega napredka in političnega diferenciranja. V lastni državi so taki socialnopolitični sunki mogoči, ker je tam narodni
{ Dogodki doma J
OSEMDESETLETNICA MSGR. UKMARJA. Preteklo nedeljo, 13. t.m. je dr. Jakob Ukmar praznoval svoj 80. rojsni dan. Vsi zavedni Slovenci smo se tega visoko čislanega in splošno spoštovanega buditelja slovenske besede, jekleno značajnega moža, ki ni klonil pred fašistično in niti komunistično strahovlado, spomnili z najskrenejšo željo v srcih da bi njegovo obilno in plodovito seme rodilo med nami bogate sadove. Demokratičnim in svobodoljubnim Slovencem je bil in ostaja dr. Jakob Ukmar kristalno čist vzgled nekompromisnih in nezlomljivih načel. Želimo visokemu jubilantu še mnogo let plodonosnega dela med našim narodom in čim več zdravja!	Uredništvo
* * *
NOVOFASISTI SO SE SPRLI. Nekaj zanimanja so v teh pasjih dneh vzbudili v javnosti misovci. Pokrajinski tajnik tržaške organizacije MSI Morelli se je upiral osrednjemu rimskemu vodstvu, ki ga je zato tudi odstavilo. Iz Rima so poslali -kot je to pri nas navada - komisarja De Totta, ki naj bi vodil tržaško organizacijo. Morelli pa se je tudi temu ukrepu uprl. Tako imamo po vzorcu indipendentistov sedaj dve novofašistični gibanji v našem mestu.
* * *
NOVI KANONIK. Po smrti kanonika č. g. Kramariča je ostalo to mesto prazno. Sedaj je bil imenovan na to mesto dr. Lojze Škerl, profesor moralke na tržaškem bogoslovju.
* * *
NOVI REKTOR. Tržaška univerza je dobila novega rektorja, je to prof. Agostino Origone. Novo mesto bo nastopil z novim akademskim letom.
* * *
SOLSKI USPEHI. Na nižji trgovski strokovni šoli v Trstu so pri nižjem tečajnem izpitu izdelali: Cač Božidar, Sosič Pavel, Canciani Iris, Castellani Fausta, Furlan Eleonora, Godnič Perina, Gombač Almira, Glavina Lavr:', P.z:
obstoj izven nevarnosti. V zamejstvu veljajo in morajo veljati za narodnostne manjšine drugačna pravila. Kar je Slovencem v Šiški ali Ljubljani glede političnega razkosanja dovoljeno, nima in ne njore imeti veljavnosti v Trstu! Pred to resnico postojmo in pomislimo na usodo lastnega naroda!
Smo pred občinskimi volitvami. Zavedamo se, d.a je ob tako močno pisani šahovnici političnega strankarstva na Tržaškem težko misliti na »politični praznik« tržaških Slovencev. In vendar mora biti to naša naioga in naš cilj. Ko gre za politične manifestacije - za volitve -, bi se morali vsi zavedni Slovenci, in tudi Hrvati in Srbi, zediniti na skupnem političnem imenovalcu narodnega značaja. O tem prihodnjič.	J.	A.
Zadoščenje slovenskim šolam
Tržaški Rotary klub, ki združuje kulturnike vsega sveta, je razspisal denarne nagrade maturantom, ki spopolnjujejo svoje znanje z nadaljnim študijem. Med štirimi nagrajenci je prvo nagrado v znesku 250.000 lir prijela Slovenka, gsdč. Silvana Valoppi. Slovenska nagrajenka je študirala na Trgovski akademiji s slovenskim učnim jezikom v Trstu. Vsa leta je bila odličnjakinja in tudi maturo je izdelala z odličnim uspehom leta 1957. Sedaj študira na ekonomski fakulteti tržaške univerze.
Gspdč. Silvana nima očeta, njena mati je hišnica.
»Kako ste, gospod ravnatelj, sprejeli vest o podelitvi te nagrade?« smo vprašali dr. VI. Turino. »Dodelitev tako visoke nagrade Valoppijevi mi je vzbudila ob-
Vidkun Quisling je bil norveški fašist. Leta 1940 je svojo domovino prodal nacistom in se z njimi bratil do nacističnega poraza. Zadela ga je pravična kazen izdajalca. Njegovo ime je postalo soznač-nica za vse preračunjence in prilagod-ljivce diktatorskim strahovladam po vsem svetu. Quislinga je v Franciji posnemal Henri Petain, na Hrvaškem Pavelič.
V tistih časih smo po radiju ali v vistousmerjenem tisku teh dežel lahko poslušali in prebirali »nauke in oznanila«, po katerih so edini domoljubi tisti, kj sprejemajo »novo stvarnost« in »rešujejo«, pa čeprav po načrtih in poveljih zavojevalca, »kar se rešiti da«. Vse ostale, ki so se borili in upirali okupatorju, so raz-kričali za »protidržavne in protinarodne elemente«. Isto množično zavajanje lastnega prebivalstva v zmoto sta uganjala fašizem in nacizem.
Kdor se je upiral samozvanim nacističnim lutkam na Norveškem, v Franciji, v Srbiji, na Hrvaškem ali Slovenskem, so ga proglašali za sovražnika Norveške, Francije ali Jugoslavije. Kdor je kljuboval fašistični tli nacistični diktaturi, so ga ožigosali za veleizdajalca naroda in države, pa čeprav je narodu in državi nesebično in požrtovalno služil vse svoje življenje.
Najuglednejši italijanski protifašisti so bili priljubljene »veleizdajalske tarče«
Ivica, Trampuž Ana, Vojvoda Aleksandra, Volpi Helena. Popravne izpite ima 10 rednih dijakov in dijakinj ter ena pri-vatistinju.
* * *
SLOVENCI V LURDU. Cez nekaj dni odpotuje v Lurd skupina 1000 slovenskih romarjev iz Tržaškega, Goriškega in Koroškega.
& * *
RIBARJENJE S PODVODNO RAZSVETLJAVO. Na Japonskem so z velikimi uspehi preizkusili ribij lov s podvodno razsvetljavo. Pod morsko gladino so namestili v dolgi vrsti električne žarnice, pritrjene na svetlobnih verigah. Te žarnice privabljajo ponoči ribe. Vsaka svetlobna veriga poteka od obrežja na odprto morje k vlačilni mreži. Vsaka 300 do 400 ivatna žarnica razsvetljuje krog v premeru kakih 60 metrov. Po dveh urah razsvetljevanja ugasnejo najprej žarnice ob obali, kar povzreči, da se ribe prično zbirati pri naslednji žarnici, kjer je že tako in tako zbran ribji roj. Ko po dveh minutah ugasnejo tudi to žarnico, se ves zbrani ribji trop usmeri k naslednji svetleči žarnici. Tako je končno množica rib prispela že do zadnje svetle žarnice, ki pa je ne ugasnejo, ker je nameščena v sredi lovne mreže. Ribiči mrežo nato polagoma vlečejo proti obali. Ta nov način ponočnega ribarjenja nameravajo preizkusiti menda tudi v tržaškem zalivu.
manjšine
čutek, da sta šola in profesorski zbor storiia vse za znanstveni in strokovni razvoj slovenske mladine, klub težkim razmeram v šoli, kjer nam še vedno primanjkujejo učila in potrebne knjige. Ro-tary klub je s podelitvijo nagrade odlikoval tudi slovensko učno osebje.«
Čestitkam gspdč. Silvani in profesorskemu zboru se pridružuje tudi
Uredništvo »Demokracije«
Produkcija gojencev glasbeno šole 5PM
Glasbena šola SPM v Trstu je ob koncu šolskega leta priredila dne 26. junija na svojem sedežu v ulici Machiavelli 22-11. produkcijo svojih gojencev. Solo vodi že od samega začetka dalje violinski mojster, profesor Karlo Sancin s sodelovanjem priznane in odlične pianistke prof. Mirce Sancinove.
Kdor je sledil posameznih točkam sporeda, je moral, ugotoviti, da je vodstvo šole v rokah izredno izkušenih mojstrov. Red, disciplina in gotovost gojencev pri nastopu odlikujejo Glasbeno šolo. Pri svojih gojencih posvečata oba pedagoga pozornost na pravilno držo telesa, rok, prstov, na pravilno držo instrumenta in sukanje leka ter polagata vso važnost na izvajanja in podajanja skladb.
Nastopilo je 20 gojencev: pet harmonikarjev, en pevec-tenorist, trije violinisti in enajst pianistov od začetnikov do učencev višje stopnje. Izvajali so skadbe iz domače in tuje glasbene literature.
Starši gojencev in* ostali poslušalci, ki so napolnili dvorano do zadnjega sedeža, so bili prijetno iznenadeni nad lepo in uspelo producijo.
Dr. Franjo Delak
fašističnih klevetnikov in opravljivcev. Ce je kak protifašist zašel v roke črne diktature, so ga poslali zaradi »veleizdaje« pred »Posebno sodišče« in od tam na morišče, v ječo ali vsaj v konfinacijo.
Klevetniška kuga »protipatriotizma« in »protidržavne« histerije ni prenehala tudi takrat, ko so zmagale zamisli resničnih patriotov; ko so na Norveškem, v Franciji in po številnih ostalih zahodnih deželah pravi domoljubi vrnili svojim deželam svobodo in neodvisnost, ter jim je zgodovina dodelila tisto mesto, ki so si ga prislužili ne kot oportunisti in kimavci, še manj pa kot grobarji svoje; lastne domovine. Klevetniška kuga pa po Jugoslaviji in zasužnjenih državah Vzhodne Evrope ni ostala samo nedotaknjena, ampak se je podeseterila povsod tam. kjer so nacistične in fašistične qui-slinge zamenjali moskovski plačanci.
Ta klevetniška kuga je prodrla tudi na naše ozemlje, in njeni razpečevalci od Ficka pa vse tja do sopotniških omizij pridno strežejo z njo slovenskemu narodu kot vsakdanji politični kruh. Ne morda zato, ker bi v svojem neznanju ne umeli ločiti države, ki je večna tvorba, od vladavin, ki so zgolj pozitivne ali pri samozvanih strahovladah negativne epizode v narodovem življenju. Takemu brezvestnemu početju pravimo denunciantstvo in preračunano zavajanje v zmoto tistih množic, ki jim quislinška plast hote prikriva razločevanja med državo in vladavino. To početje pa je povsem v skladu z neštetimi drugimi zavajanji in goljufijami diktatorskih strahovlad in njihovih robotnikov.
Vsi ti klevetniški razpečevalci prav dobro vedo da kladivarjev Jugoslavije ni med njimi, da se njihov patriotizem imenuje Titova Jugoslavija in da bo njihova današnja kričava gorečnost s Titovim in komunističnim slovesom prvo minuto pokopana. To so patrioti na odpoved, domoljubi samo toliko, v kolikor je domo-ljubarstvo donosno. Jugoslavije in združene Italije pa niso gradili koristolovci ampak ljudje, ki so se za svojo domovino - in ne za kako stranko ali tujo nadoblast - borili, trpeli in umirali; ljudje, ki jih ni uklonilo ne nasilje in se manj podkupovanje. Samo taki znaeajneži so nam lahko' učitelji in vzorniki, ne pa kaki klevetniški priskledniki.
Mladi Monitorji so odISi
Slovensko dobrodelno društvo, ki praznuje letos svojo desetletnico obstoja, in ki je s svojim dosedanjim delovanjem prvenstveno v prid naše šolske mladeži, vedno bolj upoštevano ne le pri naših sonarodnjakih ampak tudi pri Italijanih, je v okviru svojega programa posvetilo svojo največjo pažnjo razvedrilu in fizični okrepitvi slovenskega otroka s tem, da je preskrbelo vesele počitnice v brez-
Otipljivejše primerjave
Na Petrovo je »Pr. dn.« ponatisnil na uvodnem mestu pod naslovom »Zaplenjeni članek« prispevek francoskega komunističnega kolebljivca Clavdea Roya. Prispevek je objavil francoski tednik »France Observateur«. Uredniki »Pr. dn.« so svojega junaka predstavili čitateljem z naslednjimi besedami: »Claude Roy je bil do madžarskih dogodkov član KPF, ko je izstopil. Pred enim mesecem je ponovno zaprosil za vstop, o čemer sta glasili KPF in KPI zelo pohvalno in navdušeno pisali. Toda ko je zvedel, da je bil Imre Nagy usmrčen, je ponovni vpis odklonil«.
Prispevka, ki je zelo poučen prav za naše titovce, čeprav se bodo mnogi dokopali do samospoznanja , šele takrat, ko bo skleda titovske mineštre prazna, žal zaradi pomanjkanja prostora ne moremo posneti. Naj zadostuje samo podnaslov, s katerim je »Pr. dn.« garnira! svoj nedeljski uvodnik: »V članku primerja Roy usmrtitev Nagya in tovarišev s pobijanjem pristašev alžirske osvobodilne fronte. Zaradi tega je De Gauilova cenzura časopis zaplenila«.
Claude Roy je zaradi komunističnih zločinov zapustil vrste KPF kar dvakrat. To je za partijca korajžna odločitev, ki -kakor izgleda - imponira celo urednikom »Pr. dn.« Med slovenskimi partijskimi zaslužkarji takih pogumnežev ni. Royeve odločitve pa niso prav nič izvirne. Urednikom »Pr. dn.« res ni bilo treba nabirati nasilniškega cvetja po Franciji in Severni Afriki, ko pa je Titova Jugoslavija natrpana takega cvetja. Pred Royem je namreč prav tako postopal Črnogorec, Milovan Djilas. Royev članek je - kakor zatrjuje »Pr. dn.« - De Gauilova cenzura
skrbnem okolišu nasmejanih obrazov na tleh prijazne tržaške obale.
Letos se je odpravila obmorska kolonija že osmič v devinsko-nabrežinsko občino, in sicer v dveh izmenah po 80 fantov in 80 deklet, katere organizacijo, vodstvo ih upravo je SDD izpopolnilo na podlagi izkušenj iz prejšnjih let, bodisi na osnovi letovanj javnega značaja, to je ob denarni podpori oblasti, kakor tudi na podlagi zasebnih pobud, ko je SDD prirejalo taka letovanja ob delnem prispevku staršev samih.
Ze v prvih letih svojega obstoja je, SDD organiziralo skupno s sorodno organizacijo gorsko kolonijo v Kanalski dolini, kjer je naš slovenski otrok prišel v stik z nepoznanim gorskim svetom in si po trudapolnem šolskem letu nabiral v svežem gorskem zraku novih moči za napore osnovnošolskega in srednješolskega učenja.
Toda že leta 1950 se je vodstvo SDD odločilo za samostojno počitniško kolonijo in sicer ob morju, na tržaških tleh, v Devinu. Ta kraj je zelo primeren za tovrstno letovanje. Čeprav leži ob samem morju pihljajo tu prijazne kraške sapice, ki spremljane z opojnim vonjem borovih gozdičev, nudijo mladim in najmlajšim letovalcem občutek sreče in veselja ob vsakodnevnem kopanju. Uvajajo ga v novo redno življenje v smotrno organizirani in nadzorovani počitniški kolonij ter ga privajajo k samostojnemu vzdrževanju reda in snage ter učijo lepega vedenja ob vseh prilikah vsakdanjega življenja, od vsta-
Ravnateljstvo počitniške obmorske kolonije v Nabrežini ptrosi starše naj se vzdržijo vsake hršnih obiskov svojih otrok, ker so ti strogo prepovedani od merodajnih oblasti.
janja pa do nočnega počitka ter postaja tako, čeprav le podzavestno, vreden član širše skupnosti.
Slovenska beseda spremlja našega otroka, pod skrbnim nadzorstvom mladih pozornih učiteljic, ki nadomeščajo doma ostale mamice od zore do mraka pri kopanju in na sprehodih. Pravljice se vrstijo druga za drugo in lepa slovenska pesem se razlega iz veselih src od jutra do večera.
Za vse to je treba res obilo truda in dela. Koliko čuječih oči mora paziti na vsak gib mladih letoviščarjev doma, pri kopanju, na igrišču, na sprehodu! Moralni in socialni uspehi so pod takimi pogoji zagotovljeni. Otroci se vračajo po enomesečnem bivanju na kopanju zagoreli kot mladi zamorčki, polni novih veselih doživljajev, zdravi pod domači krov z edino željo, da bi jih tudi naslednje leto izbrali za »kolonijo pravljic«.
t Dijak Lovro Ferfila
Tržaške Slovence je hudo pretresla smrt sina edinca, 20 letnega Lovra Ferfile, ki so ga pokopali na Opčinah na Petrovo ob izredno veliki udeležbi slovenskega in tudi italijanskega prebivalstva.
Mladega slovenskega dijaka je zagrabila zahrbtna in neusmiljena bolezen, ki ji je junaško kljuboval polnih deset mesecev. Zdravniška veda pa nesrečnemu, postavnemu in priljubljenemu fantu, kakor obupanim staršev in številnim Opencem in Tržačanom, ki so tako občuteno sočustovali z materjo in očetom, ni mogla pomagati. Dobrosrčni vaščani so nesrečnemu fantu z občutenostjo ene same skupne družine poskušali hudo prizadetemu fantu lajšati trpljenje in mu širokosrčno stregli z vso pozornostjo.
Neutolažljivim staršem izrekata tudi uredništvo »Demokracije« in vodstvo SDZ najiskrenejše sožalje.
zaplenila. Tudi De Gaulle v svojem postopku ni bil izviren. Tito ga je dolgo pred tem prekosil z zaplembo Djilasove knjige »Novi razred«, ki je izšla v tujini in ne na domačih tleh kot članek Clau-dea Roya. Tito je celo visoko posekal De Gaullea. Claude Roy se mirno sprehaja po pariških bulvarjih, Milovan Djilas pa je na ričetu v Kosovski Mitroviči.
Uredniki »Pr. dn.« pomilujejo francoskega komunističnega ubežnika in obsojajo De Gaullea, za lastnega rojaka in nekdanjega vrhunskega tovariša št. 2. Titove Jugoslavije z neprimerno večjim mučeništvom pa imajo vsak trenutek pripravljene samo razkoračene dlani za ploskanje morebitnemu nadaljnemu pogubljenju.
Claude Roy našteva v svojem zaplenjenem članku, na podlagi svobodnemu državljanu v demokratičnem svetu pripadajočih temeljnih človečanskih pravic, nekaj zločinskih primerov ugrabljanja in izginotja francoskih državljanov. Te obtožbe ponavlja na najvidnejšem mestu in s prazničnim tiskom tudi »Pr. dn.«
Ko so moralisti pri tem listu prevajali Royev članek; ko so ga lomili in garnirali, jih - čudno prečudno - ni zalila rdečica sramu ker jim je spomin najbrž popolnoma odpovedal. Ali jih zapeljive primerjave res niso niti za trenutek pocukale za rokav in jim priklicale iz nepozabljive preteklosti na tisoče ugrabljenih, na tisoče neznano kam v Sibirijo deportiranih, na deset tisoč poklanih slovenskih fantov in mož? Kaj so Slavko Uršič, Ferdo Kalin, Magacinovič... že tako zbledeli v dušah in srcih ljudi, ki teh nezaslišanih zločinov slovenske zgodovine v slovenskem dnevniku niti z eno samo besedico niso nikoli niti omenjali?
V sredi takih primerjav, ki so samo vsakdanji prerez slovenskega komunističnega tiska, so pri »Pr. dn.« slavili 4000. številko. Kot je to pri komunistih navada, sp ob pomanjkanju nepristranskih sodb, sami sebi napisali slavospeve in samohvale. Lastna hvala se pod mizo valja, pravi slovenski pregovor. Sodbo o vlogi slovenskega tiska v zamejstvu v času diktature, bo izrekla nepristranska zgodovina. Ta sodba ne bo bistveno različna od tiste, ki jo je zgodovina izpričala o zamejskem italijanskem in nemškem tisku v dobi črnega fašizma in rjavega nacizma.
Kakšno moralno pravico ima ta tisk s prstom kazati na Severno Afriko, na Ciper, Libanon; - moralni pogledi rdečih farizejejv so namreč neprimakljivo obrnjeni samo proti Zahodu?
Nobene! Pred lastnim pragom tega tiska se kopičijo orjaške kostnice, odmevajo smrtni vzkliki obsojencev, deportirancev, jetnikov; se prelivajo hudourniki muče-niške krvi, reke materinskih solza...
V teh julijskih dneh prihajati na sonce s tonami masla na glavi, pomeni potapljati se v lastnem govnu.
IVANOVO
(Konec s 3. strani)
kdo je še vedno pripravljen tiranijo udu-šiti in narodu demokracijo spet vrniti«.
Pa poslušajmo še našega naravoslovca, velikega Erjavca, ki čast mu, da sleherna bilka in travca klanja se mu ter domača in tuja živalica. Nagovorjeni mož v mlako strmi in čaka, da žabje reglanje počasi utihne. Ko zadnji utihne kvak-kvak, prav počasi odgovori:
»Kaj čudite se temu vsi, saj sol bili ste narodu vi! Kaj ne veste, da bi radi ti ateisti strli v našem narodu vero v Boga, kakor se mandelj stolče s kladivom, in uničili mu tisto duševno dostojanstvo, ki je olje ir, dišava našega naroda? Toda slava našega naroda bo ostala, kot svetilnik na nebu, v nedosegljivi daljavi. Zgodovina je že začrtala meje tem rušilcem in skrunilcem dobrega imena slovenskega naroda. Moj narod je ponosen, da živi v času, ko se Evropa bori, da se otrese verig modernega suženjstva. Ponos naroda ni nikoli tako glasan kakor v verigah. Bog, ki je pravičen sodnik, bo prav gotovo odgrnil zaveso' svojega šotora in luč mu bo razsvetlila obraz, da bo moj narod veličansten, kot je veličastno velikonočno jutro!«
»Tako je!«, odgovorijo vsi skupaj, »Narod ostane, tiranija pa izgine! Glejte, svit se rodi! Ko svon pri Gospe sveti nam sveto jutro zazvoni, razidemo se vsi, vsakdo na svoj mirni dom po širni domovini«.
Oglasi se zvon pri Gospe sveti, udari tudi svetogorski... »dan«. Nasvidenje vsi danes leto in dan!
Dne, 24. 6. 1958.	K.	C.
PODPIRAJTE SDD
DAROVI
G. Karol Černigoj iz Tržača daruje 1000 lir za sklad »Demokracije« ob obletnici smrti blagopokojne soproge gospe Marije. - Lepa hvala!
Uredništvo in uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-H. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna	številka L 30.—
Naročnina: mesečno L 50.— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letno L 1000,— Poštni čekovni račun: Trst št. 1P-7223
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria, d. d. v Trstu
— 	.. t ———
ZAHVALA
Ob tragični izgubi našega sina in brata
Ivana Legiše
čutimo dolžnost izraziti najškrenejšo zahvalo vsem, ki so z nami sočustvovali Posebno se moramo zahvaliti ravnateljstvu, tehničnemu vodstvu in delavstvu Timavske papirnice za vso pomoč, ki so nam jo izkazali v teh težjih urah. Zahvaljujemo se vsem darovalcem vencev in cvetja ter vsem, ki so nepozabnega pokojnika spremljali na njegovi zadnji poti.
Stivan, 12. juliia 1958.
"	MATI,	BRAT IN SESTRE
Priskledniško domoljubarstvo