Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L 1.750
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 83-177	Letna naročnina . .	. . . L 3.500
PODURF.DNISTVO :	Letna inozemstvo . .	. . . L 4.500
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646	Poštno čekovni račun :	štev. 24/12410
m	
	
Leto XXV. - Štev. 36 (1268)
Gorica - četrtek, 13. septembra 1973 - Trst
Posamezna številka L 80
Kapitulacija po kapitulaciji Spomenica predsedniku vlade
Pred 30 leti je dne 8. septembra kapitulirala Italija in podpisala predajo zavezniškim silam. Tega dogodka so se spomnili po vsej državi z raznimi slovesnostmi. Toda niso se spominjali kapitulacije, temveč so proslavljali začetek odpora osvobodilnih italijanskih sil zoper nacizem in fašizem. Radio, televizija, časopisi, vsi so v večji ali manjši meri obujali spomine na tiste dni in prikazovali upor italijanskih vojakov in ljudskih množic zoper Nemce in fašiste. Kajti za Italijane pomeni 8. september 1943 res šele začetek pravega odpora zoper fašizem, ko so tudi številni Italijani zgrabili za orožje in začeli boj za demokratično življenje v državi.
Za nas slovenske Primorce pa 8. september pomeni pokop fašistične diktature in začetek uresničevanja želja, ki so 25 let tlele v naših srcih in so včasih tudi s silo privrele na dan, kot pričajo bazoviške žrtve. Naši ljudje so 8. septembra 1943 bili vsi polni navdušenja, kot bi bilo vojne že konec in bi svoboda stala na vratih. To navdušenje sem doživljal na Krasu v Opatjem selu in vem, da je bilo iskreno in upanja polno. Iskreno, ker smo želeli le narodno svobodo, upanja polno, ker smo pričakovali, da bo ta svoboda kmalu prišla na dan v Jugoslaviji. V tem navdušenju so v Opatjem selu na glavnem trgu pred cerkvijo že 9. septembra popoldne ob 4" na drog, kamor so prej obešali italijansko zastavo, dvignili slovensko trobojnico, ki jo je pozdravila pesem Od Urala do Triglava...
Toda življenje te prve in edine slovenske trobojnice v Opatjem selu je bilo kratkotrajno. Še pred večerom so prišli od nekod, sneli slovensko zastavo z droga in jo zamenjali z novo, rdečo, komunistično. Slovenska zastava je kapitulirala pred rdečo In to na slovenskem Krasu. Pri njeni kapitulaciji so pomagali slovenski ljudje, slovenski komunisti.
To me je takrat zabolelo, da sem šel žalosten spat z mislijo: Kaj bo z našim slovenstvom? Sedaj, po 30 letih, vidim, da je bila žalost in zaskrbljenost povsem na mestu. Tisti kapitulaciji slovenske zastave v Opatjem selu, to se pravi kapitulaciji slovenstva pred nekim intemacionali-zntom slovenskih komunistov, je sledila po vrsti ena kapitulacija za drugo. Naj omenim nekatere? UAIS po vojni (Unione antifascista italo-slovena), plebiscitaren izbris slovenskih otrok iz slovenskih šol v Trstu septembra 1948 po zpani Inform-birojevski ekskomunikaciji Tita in jugoslovanske partije; razpust vseh slovenskih levičarskih strank in vpis v italijanske stranke, zlasti v italijansko komunistično partijo; ustanavljanje podružnic PCI po vseh slovenskih vaseh; proslave italijanskega dnevnika »L'Unita« po vseh slovenskih vaseh, proslave, ki pomenijo ples in italijanske govorance; vsakovrstne partijske proslave po slovenskih krajih, ki pomenijo le vdiranje italijanstva na slovensko podeželje, med slovenske delavce; zadnja med temi proslava ob bazoviškem spomeniku preteklo nedeljo. Vse to in še marsikaj drugega pomeni s slovenskega narodnega stališča le kapitulacijo za kapitulacijo slovenskih komunistov pred nekim internacionalizmom, ki pomeni v naših stvarnih razmerah kapitulacijo slovenstva pred italijanstvom.
Ali so se za to borili naši primorski partizani? Bral sem zapiske mlade partizanke iz Sovodenj Berte Ceščut, ki je komaj 17-letna padla na Javorniku o božiču 1943. Takole piše med drugim: »Vstani, mati Slovenija, vstani, ker v temi so srca ki te bodo zopet postavila v prejšnjo lepoto, ker ona te ljubijo... njihova mlada narava bo zmagala in ona so lista, ki bodo prinesla svobodo in slovensko zastavo od Soče do Gospesvete...« Ce bi to dekle in če bi številni drugi naši fantje in možje, ki so padli po naših gozdovih, danes vstali in bi slišali, kako se na raznih »manifestacijah« po slovenskem podeželju glasi predvsem italijanščina in je slovenščina le podrejena pastorka, da go-
vorijo italijanski partijci o vsem mogočem, tudi o čistih žrtvah slovenskega odpora zoper fašizem in njegovo raznarodovanje, toda tako, da delajo iz njih »komuniste«, kaj bi rekli? Komu bi očitali, da se je izneveril »svetlim idealom osvobodilne borbe«? Ista partizanka je namreč zapisala v oktobru 1942 tudi tole: »Klic mojih bratov na maščevanje se bo nehal šele tedaj, ko se bodo otroci Slovenije spet vrnili v naročje svoje matere, ko bo ona spet zagospodarila na svoji zemlji. Takrat bo njihov sen spet miren, ker bodo videli svojo mater Slovenijo v lepšem in svetlejšem blišču...«
Tako in podobno smo primorski Slovenci občutili pred 30 leti. In kako je danes?
Ce so številni v zamejstvu in tudi v Sloveniji kapitulirali pred raznimi inter-nacionalizmi, mi nismo, ker se zavedamo, da je zvestoba samo ena. Kdor je zvest narodu, bo zvest tudi Bogu, tudi Cerkvi, tudi državi, v kateri živi, tudi boju za socialno pravičnost. Kdor pa narodu ni zvest, tudi drugim kulturnim in duhovnim vrednotam ne bo zvest, ker takega žene samo želja po dobičku in po oblasti, žene ga egoizem. Vemo, da nas je takih zvestih zmeraj manj, kot pričajo vsakokratne volitve. Toda vemo tudi, da le idealizem more premagati egoizem. Zaradi tega ne bomo šli za slovenskimi kapitulanti.
MIKLAVŽ BOŽIC
Slovenska skupnost v Trstu in Slovenska demokratska zveza v Gorici sta naslovili na predsednika vlade prof. Mariana Rumorja posebno spomenico, v kateri ga seznanjata s še nerešenimi vprašanji slovenske narodne manjšine v Italiji. S to spomenico sta osrednji slovenski politični organizaciji v naši deželi hoteli poudariti svoje vztrajno prizadevanje za dokončno rešitev vseh odprtih vprašanj slovenske manjšine. Iniciativa se tudi uvršča v nadaljevanje iskanja stikov z najvišjimi odgovornimi vladnimi in političnimi predstavniki in kot samostojna politična akcija krovnih slovenskih političnih organizacij v deželi Furlanija-Julijska Benečija. S tem so podpisniki tudi hoteli opozoriti novega predsednika vlade na nujnost skorajšnje rešitve slovenskih vprašanj. Zaradi važnosti spomenico v celoti objavljamo.
Podpisani predstavniki političnih skupin »Slovenska skupnost« v Trstu in »Slovenska demokratska zveza« v Gorici vas spoštljivo pozdravljajo in se obračajo na vas kot naj višjega vladnega predstavnika republike, nastale v odporniškem gibanju in osnovane na demokratični ustavi, ki priznava pravice vseh državljanov, vključno pripadnikov narodnih manjšin.
Slovenski predstavniki so imeli priložnost prikazati probleme slo-
Maki uma/l aHast a Čilu
Pompidou v Pekingu
V	Cilu se je zgodilo, kar je bilo pričakovati: vojska je prevzela vso oblast. Prišlo je v torek zjutraj. V glavnem pristanišču Valparaiso se je v jutranjih urah Allendeju uprl oddelek mornariških strelcev. Le nekaj ur nato se je upornim mornarjem pridružila vsa ostala vojska: mornarica, letalstvo in kopenske sile. Vrhovni poveljniki treh redov vojske so izdali proglas, da odstavljajo predsednika Allen-deja in da prevzemajo vso oblast v državi. Oklicali so obsedno stanje, vpeljali cenzuro in se polastili vseh radijskih in televizijskih postaj. V glavnem mestu Santia-go so obkolili vladno palačo in zahtevali od predsednika, da odstopi. Ta pa ni hotel. Zato so s tanki, topovi in letali napadli predsedniško palačo in njegovo privatno stanovanje. Nastali so boji, požari. Pod večer je bilo bojev konec. Toda ko so uporniki vdrli v predsedniško palačo, so našli Allendeja mrtvega; sam si je vzel življenje, kot trdijo, rajši kot da bi se predal vojakom.
Kako bodo levičarji sprejeli vojaški udar, je vprašanje, na katero nihče ne more dati odgovora. Vsekakor pa je bilo stanje v Cilu povsem nemogoče zaradi stavk in pouličnih nemirov.
V	kitajsko prestolnico je dospel predsednik francoske republike Georges Pompidou, ki ga spremlja veliko funkcionarjev, z zunanjim ministrom Jobertom na čelu. Pompidou je tako uresničil sen svojega predhodnika generala De Gaulla, ki je prvi izmed zahodnih državnikov začel ljubimkati z Maovo vlado. Sprejem v Pekingu je bil zelo prisrčen in prijateljsko režiran. Pompidoua so sprejeli začasni predsednik republike Tu ter premier Cuen-laj. Prav gotovo se bo Pompidou sestal tudi z Maocetungom.
Kolera v Italiji
Vse kaže, da je oblastem zaustaviti napredovanje kolere v južni Italiji. V Neaplju in Bariju so sicer še zmeraj novi bolniki, ki se zatekajo v bolnišnice zaradi znakov kolere, vendar število sprejetih bolnikov polagoma pada, število odpuščenih ali ozdravljenih pa raste. Zato upajo, da je širjenje kolere zaustavljeno, četudi bolezen ni še izkoreninjena. Potreben bo še čas za to, posebno ker se je prav sedaj izkazalo, v kako zelo nehigienskih razmerah živijo ljudje na jugu države.
V Alžiru se je zaključila konferenca neuvrščenih držav, ki so se je udeležile v glavnem države Afrike, Azije in Latinske Amerike ter Jugoslavija. Na njej so bili protagonisti predsedniki Tito, Indira Gandi, Sadat, Gedafi, Bumedien, cesar Haile Selasie in drugi. Jasno je, da na konferenci ni prišlo do nekih enotnih gledišč niti v vprašanju Bližnjega vzhoda. Edino v obsodbi Izraela so se vsi delegati... strinjali.
V bistvu so udeleženci želeli poudariti vlogo nevezanih držav v odnosu do obeh blokov, čeprav ni jasno, v koliko so zlasti nekatere udeleženke res od njih popolnoma neodvisne. Nedvomno pa se je sedanja vloga neuvrščenih spremenila in tudi na zunaj izgubila tisto začetno enotnost, ko so bili še njeni »očetje« poleg jugoslovanskega predsednika danes že umrli Naser, Nehru in Sukarno.
Sestanek vatikanskih diplomatov
V	dneh od 5. do 7. septembra se je zbralo pod vodstvom državnega tajnika kardinala Villota v Frascatiju blizu papeške poletne rezidence Castelgandolfo 36 nuncijev, 36 pronuncijev in 16 apostolskih delegatov. Sestanek je bil za zaprtimi vrati. Zborujoče vatikanske diplomate je obiskal tudi sv. oče in jim dal priložnostna navodila za njih važno, a obenem delikatno delo.
Solidarni s stavkajočimi
Sodne oblasti so poslale v zapor Fresno (Kalifornija, ZDA) 39 duhovnikov in 42 katoliških redovnic, kor so se pridružili stavkajočim kalifornijskim delavcem. V ječi so ostali več tednov, ker niso hoteli položiti kavcije tisoč dolarjev na osebo za izpustitev. Sedaj so jih oblasti izpustile brez kakih pogojev.
venske manjšine v deželi Furlanija-Julijska Benečija že predsednikoma dveh prejšnjih vlad. Tako je leta 1971 takratni ministrski predsednik posl. Colombo sprejel odposlanstvo Slovencev v Italiji ter mu zagotovil postopno izvajanje ustavnih jamstev v korist Slovencev. Nato je leta 1972 predsednik vlade posl. Andreotti sprejel v Trstu delegacijo Slovenske skupnosti ter v Gorici delegacijo SDZ ter potrdil že od prejšnje vlade sprejete obveznosti. Tudi v programskih izjavah pred parlamentom je posl. Andreotti potrdil politično voljo vlade, da bo delovala v tem smislu v korist slovenske manjšine.
Slovenci so pričakovali tudi od programske izjave vlade, ki ji vi predsedujete, kako bolj opredeljeno namero za končno rešitev še odprtih vprašanj. Ostali pa so razočarani, v kolikor program te vlade ne predvideva nikake obveznosti v odnosu do Slovencev v Italiji, medtem ko so bila postavljena široka jamstva za južnotirol-sko manjšino nemškega jezika.
Gospod predsednik! Dovoljujemo si omeniti nekatere pozitivne glasove, izražene glede Slovencev med razpravo v poslanski zbornici. Pri tem mislimo še posebej na govor načelnika skupine Krščanske demokracije posl. Piccolija, ki se je v svojem nastopu dotaknil vprašanja slovenske manjšine in podčrtal nujnost zakonodajnih ter upravnih ukrepov v korist naše manjšine. Upati je, da bodo omenjeni predlogi našli ugodna tla v sami stranki Krščanski demokraciji.
25 let od vstopa v veljavo nove ustave slovenska manjšina v Italiji še vedno pričakuje izvajanje šestega člena ustavne listine, ki narekuje republiki, da ščiti s posebnimi določili jezikovne manjšine. Po drugi strani je nepojmlji-
vo, da v okviru iste republike narodne manjšine ne uživajo istega ravnanja. Če je že poskrbljeno za Francoze v Dolini Aosta in za Nemce v Gornjem Poadižju, naj se poskrbi tudi za Slovence v Fur-laniji-Julijski Benečiji. Zaenkrat smo dosegli samo nekaj delnih zakonodajnih ukrepov, kot ustanovni zakon za slovenske šole št. 1012 iz leta 1961, ki pa je še nepopoln, v kolikor ne priznava Slovencev v videmski pokrajini.
Slovenska skupnost in SDZ sta že pred časom poslala obema zbornicama in v vednost vladi peticijo v smislu čl. 50 ustave z zakonskim osnutkom za zaščito slovenske manjšine v Italiji. V prilogi vam pošiljamo besedilo omenjene peticije. Podobne zakonske osnutke so v obeh zbornicah predložili tudi predstavniki raznih vsedržavnih strank.
Gospod predsednik! V tem kratkem prikazu problematike slovenske manjšine v Italiji smo želeli podati le nekaj vidnejših podob celotnega vprašanja. Vsekakor smo prepričani, da bi neposreden stik lahko hitreje dovedel do zaželenih ciljev. Zato izražamo že sedaj svojo pripravljenost za srečanje z vami, da bi vam lahko obširneje prikazali vsa -vprašanja, ki zadevajo našo manjšino.
Samo na tak način bomo lahko prispevali h končni ureditvi vprašanj Slovencev v Italiji. S tem bomo tudi doprinesli svoj delež za vedno bolj harmonično in iskreno sožitje ob severno-vzhodni meji ter neposredno k vedno boljšim mednarodnim odnosom med Italijo in Jugoslavijo. S spoštovanjem
Za Slovensko skupnost: dr. Zorko Harej, predsednik; dr. Drago Štoka, tajnik.
Za SDZ; prof. Stanislav Bratina, predsednik; prof. Andrej Bratuž, tajnik.
Pogumen klic iz Moskve
Sovjetski režim je zadnje čase odločno poostril svojo gonjo proti vsem tistim, ki so hoteli s svojim protestom opozoriti javnost svobodnega sveta na zatiranje v svoji domovini. To so še posebej glasovi pomembnih predstavnikov literarnega in znanstvenega življenja v Sovjetski zvezi. Najbolj se je zadnje čase oglašal znameniti ruski fizik Andrej Saharov, »oče« ruske vodikove bombe in priznan borec za človečanske pravice. Saharov je dal vrsto izjav, ki so razkačile sovjetske oblasti, tako da so ga le-te že večkrat uradno opomnile in mu zagrozile z raznimi ukrepi. Saharov je zlasti očital zahodnim velesilam preveliko popuščanje do SZ in s tem nekako posredno tiho odobravanje Zahoda totalitarne in zatiralne politike Sovjetske zveze. Še posebej so se po vsem svobodnem svetu zgrozili nad nedavno obsodbo Jakira in Krasina, ki jasno kaže na poostritev sovjetskega režima. Vsako nesoglasje je v Sovjetski zvezi obsojeno kot izdaja in protisovjetska dejavnost ter povezava z »imperializmom«.
V	zadnjih dneh je spet prebudil vest Zahoda tudi Nobelov nagrajenec Aleksander Solženicin, ki je dal več izjav za tisk. Ruski pisatelj je med drugim omenjal tudi možnost fizičnega obračunanja v njegovih odnosih s strani tajne policije. Solženicin se je močno zavzel za Saharova in ga po dopisniku norveškega lista »Af-tenposte« predlagal za letošnjega Nobelovega nagrajenca za mir. Nobelova nagrada za mir Saharovu bi po pisateljevem mnenju imela velikanski pomen za vse one,
ki trpijo v taboriščih in psihiatričnih bolnicah Sovjetske zveze, kjer so samo zaradi svojega svobodoljubnega naziranja.
Za pogumne ruske kulturnike so se v zadnjem času zavzele tudi pomembne politične osebnosti zahodnega sveta. Tako je kancler Brandt dejal v neki izjavi, da Sovjeti dobro poznajo njegovo stališče v zadevi in je izrazil željo za njih varnost in nedotakljivost. Podobne izjave so dali avstrijski kancler Kreisky, danski in norveški zunanji minister ter razni ameriški senatorji. Novi državni tajnik ZDA Kis-singer je tudi izjavil, da je vvashington-ska vlada opozorila SZ na morebitne posledice nadaljevanja zatiralne akcije sovjetskih intelektualcev.
Svobodni svet lahko le z občudovanjem gleda na pogum Saharova, Solženicina in drugih pisateljev, ki si upajo kljub stalnim grožnjam in pritisku glasno klicati po svobodi in demokraciji. Glas teh ruskih vrhov znanosti in 'kulture pa lahko tudi ponovno potrdi prepričanje, da v komunističnem režimu ni mesta ne le za svobodo znanstvenega in umetniškega ustvarjanja (kljub uradnim izjavam prorežim-skih kulturnikov, kot so razni šoštakovi-ci, Hačaturjani idr.), ampak niti za najosnovnejše izpovedovanje lastnega osebnega prepričanja. Pri vsem tem se lahko še posebej sramujejo vse zahodne KP, ki znajo obsoditi vsako »kršitev« svobode psev-do umetnikov na Zahodu, ne vidijo pa sistematičnega uničevanja svobode v komunističnem svetu.
Božji	Duh	veje	kjer	Kamenčki
V	preteklih dneh se je v Moskvi ponovil Zadržanje obeh obsojencev, tako na pro-
V	nedeljo 2. septembra je bil na Vi-šarjah čudovito lep in sončen dan. Nebo modro kot morje, gore pa oprane in plastične, da bi jih otipal. Žičnica je vozila brez počitka od 8h zjutraj do 8h zvečer, eno uro dlje kot po navadi. Tudi višar-sko svetišče je bilo ves dan polno romarjev. Zabeležili smo 50 romarjev iz Štan-dreža pod vodstvom župnika in dekana msgr. Jožeta Žorža, 110 Italijanov iz Co-droipa, 41 Italijanov iz Benetk pod vodstvom dveh kapucinov, 110 slovenskih romarjev iz Dolenje vasi pri Ribnici, 100 Benečanov iz vasi Matajur in 80 kursiljev iz avstrijske Koroške pod vodstvom župnika Avguština Čebulja iz Št. Lenarta in kanonika-dekana Filipa Milloniga, župnika iz Štebna.
Najmočnejši vtis so s svojo izgrajeno pobožnostjo zapustili kursilji. Do žičnice v Ovčji vasi so se iz vseh strani Koroške pripeljali z osebnimi avtomobili, medtem ko navadno večje skupine prihajajo z avtobusi. K višarski Mariji so poromali v duhu spokomosti in s prošnjo za težko bolnega sobrata, po poklicu inženirja,
mladega družinskega očeta. Njihova sv. maša je bila zares doživeta občestvena daritev. Prošnje po pridigi niso bile vnaprej pripravljene, temveč so res spontano privrele iz srca. Sveto daritev je spremljala glasna, gromovita molitev vseh navzočih in dveh kitaristov, ki sta obenem ubrano prepevala. K obhajilu so pristopili vsi, čeprav so nekateri že dopoldne bili pri sv. obhajilu, pač zaradi izjemnosti in značaja skupnega romanja.
Kdo so kursiljisti? »Cursillos« so eno od sodobnih duhovnih gibanj, ki jih vzbuja v Kristusovi Cerkvi Sv. Duh, nekaj podobnega kot so fokolarini (ognjiščarji), Marijina legija, Leppichovi krožki, Opus Dei. Gibanje se je začelo v Španiji. Neki škof je namreč opazil, da ob nekem romanju nihče ni prejel svetih zakramentov. Gibanje hoče najprej med svojimi pripadniki vzbuditi živo versko življenje, da bi potem vsak član tudi v javnosti zastopal katoliška verska načela in po njih živel. Udje gibanja so moški in ženske, duhovniki in laiki, poročeni in neporočeni v Avstriji Slovenci in Nemci. Med
iimiiiiiiiiiiiiiiimiimiiMiiimiiiimiiiiiiMimimiiiiiiiiiiiiiimiiiiimmiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimimiiiiiimiiiiiiiiiimiiiimmiiN
Vtisi iz Zabnic
Goriški študenti imamo vsako leto priložnost, da se ob koncu počitnic srečamo v Zabnicah. Lepa prilika je to za prijetne pogovore z mlajšimi, s starejšimi pa še z raznimi osebnostmi, ki prihajajo predavat v Žabnice. Letos sta bili taki osebnosti pater dr. Truhlar iz Rima ter msgr. Klinec iz Gorice. Ob poslušanju njunih predavanj, ob debatah in ob osebnih pogovorih z njima je prišlo na dan veliko zanimivih misli; prav je morda, da za nekatere zve širša javnost.
*	* *
Pater dr. Truhlar je med Slovenci najbrž prvi dobil uradni naslov: kontestator v Cerkvi. Tak naslov je danes v svetu vsekakor zanimiv in moderen ter prinaša zainteresiranemu veliko simpatij, pa tudi nemalo nasprotovanja in očitkov. Res radoveden sem bil, kakšen je ta slavni pater Truhlar; predstavljal sem si, da bo tak kot so po navadi ostri in uporni ljudje: koščen, krepkih kretenj, po možnosti z dolgimi lasmi ali vsaj z brki, prav gotovo z bliskajočimi se očmi. Pa sem videl v resnici človeka, ki vsega tega prav nič nima. Njegova oseba prej spominja na pesnika (kar tudi je) kot na upornega duha, o katerem pravijo, da razdira slovensko Cerkev. In ko je spregovoril o svojem svetu, o svoji osebni rasti, o svojih znancih-kantestatorjih, mi je postal v resnici simpatičen.
Zgleda, da je 'danes lahko govoriti drugače kot uči uradna Cerkev; saj je vsak dan več takih, ki s tem ali onim ne soglašajo. V resnici pa se pri tem pojavljajo hudi problemi vesti, zlasti pri človeku, ki ima neko pozicijo in odgovornost. Pater Truhlar nam je vse to prikazal ob zgledu velikega Teilharda de Chardina; ta je v svojih pismih izrazil tragične konflikte, ki so v njem nastajali, potem ko je prišel
v	spor s Cerkvijo. Njegove znanstvene raziskave so mu dajale jasne dokaze za to, kar je trdil, cerkvena hierarhija pa je njegove ideje preganjala. In tu je dilema: Hočem slediti božji volji. Toda kaj hoče Bog? Da še naprej raziskujem in se vedno bolj oddaljujem od Cerkve ali da se uklonim in sprejmem uradni nauk? Do smrti ni tega vprašanja rešil; danes pa je veliko njegovih trditev v uradnem nauku Cerkve.
Prav tako je bilo razumeti, da je tragika Teilharda de Chardina tudi tragika mnogih drugih teologov-oporekovalcev. In še posebej p. Truhlarja, ki si je med Slovenci prvi upal jasno izraziti dvome in pomisleke; svoje misli je povedal tudi o slovmski Cerkvi, ki je v krizi nič več in nič manj kot druge Cerkve. Toda v njej triumfalistično-folklorno obarvana zunanjost še zelo zakriva dejansko stanje. Danes je še vedno več kot polovica Slovencev verna; prav je, da se pravočasno začne ljudem kazati tisti pomen vere, zaradi katerega je ta vedno bolj aktualna: vera kot aktivno življenje, kot odgovornost, kot ljubezen, ne pa kot neki psevdo-mistici-zem, ki karakterizira danes naše verno ljudstvo. Cilj pa mora biti, da bodo kljub splošni krizi nastale majhne skupine kristjanov, med katerimi bo vera zaživela, vsa čista in pristna, kot jo je Kristus učil. Samo taka vera ima smisel, da obstaja, ker more veliko pomagati resnice in pravice željnemu človeku.
Pater dr. Truhlar take misli zagcnmrja. Nič čudnega, če mu cerkvena hierarhija
seboj se nazivljejo bratje in sestre in se tikajo. V manjših skupinah, vsaj trije, se sestajajo vsak teden ali vsaj vsakih 14 dni. Sestanek se začenja s skupno molitvijo, najmanj ena desetka rožnega venca, nato pa vsak pripoveduje, 'kaj je njemu ali po njem od zadnjega sestanka storil Kristus, se obtožuje, v čem ni bil zvest evangeliju, nakar se izdeluje načrt za prihodnji teden. Želi se, da vsak kursiljist vsak dan zmoli en del rožnega venca, ali vsaj eno desetko; da je vsaj ob nedeljah pri sv. maši in da pri vsaki maši prejme tudi sv. obhajilo, ter da vsako leto opra-
vi	duhovne vaje kjerkoli. Samo ob pristopu mora opraviti tridnevne duhovne vaje, ki mu jih dajeta dva duhovnika in trije laiki.
Kot vidimo, gibanje polaga največjo važnost na molitev. Posebno časti Marijo in hoče biti poslušno papežu in krajevnemu škofu, škofje m župniki pričakujejo od gibanja globoko duhovno obnovo. Kursiljisti naj bi bili v župniji hrbtenica, na katero se naslanja versko življenje župnije. Pravijo, da so v gibanju posebno goreči takšni, ki so prej bili zelo oddaljeni od Kristusa. Novi bratje in sestre se snubijo po osebnih zvezah. Največ jih prihaja iz družin, kjer sta oče ali mati bila kursiljista. To je torej poizkus reševanja vere in Cerkve v moderni raz-kristjanjeni družbi.	B.	R.
in ljudje, navajeni na red in moč, nasprotujejo; lepo in prav je, da mu mi mladi verjamemo.
I	*	*	*
Grem v Žabnice, grem v Drago, grem na to in ono »našo« proslavo; pa slišim vedno več govoriti o OF, o našem narodnoosvobodilnem boju, o naših partizanih ipd. In tako se izražajo naši katoliški politični predstavniki, naši kulturniki, tudi taki, ki so bili med vojno vse drugo kot OF. Rad verjamem, da vsi ti ljudje, ko se tako izražajo, mislijo na vse Slovence, ki so se tu ali tam borili med zadnjo vojno. Toda način, kako to izražajo, ne daje vsem enake pravice.
Ne briga me toliko, kdo je imel v zadnji vojni prav in zakaj. Vem pa, da se je veliko ljudi na eni in na drugi strani borilo v trdni veri, da gre za nekaj velikega in svetega. In to prepričanje prav gotovo ni bilo manjše na strani domobrancev in vaških straž, na katere mnogi tako radi pozabljajo.
Izven meja Jugoslavije se je že krepko uveljavila želja po »narodni spravi«. Toda te prav gotovo ne bomo dosegli, če se bo govorilo samo o OF, NOB ipd. Zdi se, da je tridesetletno ponavljanje teh besed v komunističnih občilih prišlo vsem v meso in kri in tako tudi v možgane. Tako daleč smo prišli, da se pripisuje NOB vse, kar se je dogajalo med vojno.
Morda ni pripravne kratice, ki bi izrazila hkrati vsa medvojna gibanja, dd se pa to povedati. Samo tako ne bo narejena krivica ne partizanom ne domobrancem; tistim poštenim seveda, ker na sleparje in podleže na obeh straneh lahko mirno pozabimo.
*	* *
Dr. Klinec predava o naših ustanovah na Goriškem. Med enim in drugim podatkom se zdaj pa zdaj ta veliki poznavalec goriške zgodovine prepusti čustvom in opeva preteklo slavo našega mesta, njegov delež v slovenski kulturi, njegove velike može. In nam to prikazuje, kar je od vsega še ostalo; v resnici prav malo in še, kar je, vse na ramah ljudi, ki so čez 60 let stari. In sledi pomenljiv pogled na mlado generacijo, ki ga posluša.
Res je bila Gorica velika; za Slovence je več pomenila kot Trst in Ljubljana. A velika je bila zlasti po svojem ozemlju. Danes pa vsa Goriška v Italiji obsega pet večjih vasi in mesto samo (toda vemo, da meščani niso bili nikoli posebno narodno zavedni). In mladine, koliko je sploh je v naših vaseh? Koliko je zlasti take, ki študira? Sele v zadnjih letih je začela goriška mladina bolj obiskovati višje šole in univerzo; in, če resnici pogledamo v oči, je dvomljiva trditev, da imamo mladi intelektualci smisel za delo med ljudstvom. Smo pač proizvod naše nesrečne šole. Ta pa je, kot vse drugo danes, v rokah apatične, nezmožne in užitkarsko usmerjene srednje generacije, ki je kriva za vse, kar je narobe, ker je pač na oblasti.
Vse se obrača na mladino: Vi ste naše upanje, v vas polagamo vse naše upe, vi boste voditi... Jaz bi rekel samo to, da na Goriškem mladina izredno veliko dela. Ta trditev je še toliko bolj resnična, če upoštevamo njeno majhno število, vzgojo, ki jo je prejela in delo mladine drugod po svetu.
Potovanje jezuitskega generala
P. Pedro Arrupe, general jezuitskega reda, se je pred (kratkim vrnil s potovanja po raznih državah Latinske Amerike. Obiskal je tudi dva levičarska predsednika, Allendeja v Čilu in Castra na Kubi. V Čilu je dal izjavo, da bi državljanska vojna nikomur ne bila v ikorist, prinesla bi pa splošno razdejanje in obubožanje, na Kubi pa je v razgovorih s Castrom dosegel zagotovilo, da bo red vsakega od 27 jezuitov, ki delujejo na Kubi, lahko nadomestil z novim, če bo prišlo do smrti, bolezni ali kakega drugega vzroka zmanjšanja števila jezuitov. O svojem potovanju je p. Arrupe nato obširno poročal svetemu očetu.
dogodek, ki ne dela časti ne Sovjetom ne ostalemu človeštvu. Pred moskovskim sodiščem so namreč sodili dvema ruskima intelektualcema zaradi njih kritike na račun vlade in sistema v Sovjetski zvezi. Gre za dva oporečnika Petra Jakirova in Viktorja Krasina. Jakirov je sin generala Jakirova, ki je postal žrtev Stalinovih čistk v letu 1938. Z očetom vred je takrat tudi mladoletni sin Peter moral v sibirska taborišča. Po končani zadnji vojni je Peter Jakirov ohranil kritični odnos do sovjetskega sistema in ruske politike. Zato ga je policija preganjala; bil je znova v ječah, v taboriščih in tudi v umobolnici, kot se dogaja v Rusiji z nepoboljšljivimi oporečniki in kritiki.
To je v kratkem preteklost Petra Jakirova, ki je pretekle dni prišel ponovno pred sodišče skupaj s prijateljem in somišljenikom pisateljem Krasinom. Sodna razprava je bila precej hrupna: zapadnim časnikarjem niso dovolili vstopa v sodno dvorano, sovjetsko časopisje pa je na dolgo poročal o procesu, kajti oba obtoženca sta pred sodniki popustila v svojem kritičnem zadržanju in se podala na pot samoobtožbe in kesanja. Priznala sta vse, kar so jima očitali. Zato je bila sodba za ruske razmere mila: tri leta zapora in tri leta pregnanstva »zaradi obrekovanja Sovjetske zveze in povezave z zunanjim sovražnikom«.
Proces je bil torej tipično po sovjetskem vzorcu. Toda, kar je sledilo, ni bilo tipično sovjetsko. Nekaj dni po obsodbi so namreč povabili zapadne časnikarje v Moskvi na tiskovno konferenco, ki jo bosta imela obsojena Peter Jakirov in Viktor Krasin. To je bilo nekaj novega, da bosta dva politična obsojenca imela tiskovno konferenco. Še v zapadnih demokracijah se kaj takega ne dogaja. Zato je bila udeležba na tiskovni konferenci zelo številna; prišli so poročevalci zapadnih časopisov in agencij in pa seveda sovjetski. Konferenca je potekala tako, kot je bilo pričakovati: oba ruska oporečnika sta znova pred vsemi časnikarji priznala svojo krivdo in zmolila svoj konfiteor; na vprašanja sta potrdila, da so z njima lepo ravnali in da sta vse izjave dala »svobodno«.
imiiiimmiiiiiiMiiiiiiiiiiiinmiiiiniimmiMmmiiiiiiiiiiiiiiimimiiiiiimiiiiimiiimmiiMiiHiimiiiiiniiiiiiiiiiiiniiiiiiimniiiiimiimiiiiiiiiniimmiiiiiiiMiiiiiiiimiiimi
Večerni praznik v Repniču
B. Š.
Tako se je prijazno in domače začenjalo besedilo na župnijskem ciklostiliranem vabilu, ki sta ga študentki Rebulovi delili ob vhodu na starodavno kraško dvorišče prijazne domačije »pri Grščevih« v Malem Repnu ali Repniču, ki je bilo prizorišče verske in kasneje folklorne prireditve, na katero je na praznik Marijinega rojstva prišlo nepričakovano veliko število naših ljudi iz Zgonika, Saleža, Velikega Repna, Proseka, Sv. Križa in celo iz oddaljenega Trsta. Požrtvovalni prebivalci malega zaselka zgoniške občine so kar tekmovali v prizadevanju, da bi bila njihova vas za napovedani praznični večer čim lepša: poleg Grščevega dvorišča, ki so ga lastniki hvalevredno odstopili in dali na razpolago, so vaščani okusno okrasili in razsvetlili tudi večjo in manjšo kapelico, talko da je obiskovalec že ob samem vstopu v vas dobir kar najlepši vtis.
Okrog 19,40, ko so v Mali Repen začeli prihajati prvi gostje, so prispeli na cilj tudi prvi člani tekmovalne skupine, ki jo je uredil in vodil Srečko Živec. Razdaljo Zgonik-Mali Repen je v najkrajšem času prvi pretekel mladenič Danilo Antonič iz Devina, njemu pa so v vrstnem redu sledili: Walter Kobal, Walter Milič, Miloš Milič, Ivan Budin in drugi.
Medtem so se ljudje polagoma vsipali na razsvetljeno dvorišče pri Grščevih, nad katerim je kraljevala umetniško naslikana podoba Matere božje z Detetom, ob njenem vznožju pa lepo ozaljšana oltarna miza, h kateri so pristopili: komenski dekan g. Krapež, ravnatelj openskega Ma-rijanišča g. Jože Peterlin in domači dušni pastir g. B. Brecelj. Med sveto daritvijo, iki jo je za vse navzoče daroval g. dekan, so pod vodstvom organista in dirigenta Staneta Maliča lepo prepevali openski in zgoniški cerkveni pevci. Po opravljenem bogoslužju božje besede smo prisotni v zbrani tihoti prisluhnili nagovoru gospoda dekana, ki nam je v klenih besedah pre-dočil potrebo po notranji samopoglobitvi, ki bi nam omogočila postopno vračanje k ponižni in vdani ljubezni do Matere božje, kakršno so z vsakovečerno molitvijo sv. rožnega venca po družinah izpričevali naši predniki tudi na teh tleh v neprimerno težavnejših časih in razmerah. O njihovi vernosti še danes zgovorno pričajo številni portali kraških domačij, na katerih ča-
cesu kakor na tiskovni konferenci, ni nikogar začudilo, da le malo pozna procese pod komunističnimi diktaturami. Kadar so tam procesi kolikor toliko javni, so zmeraj samo takrat, ko so obdolženci dovolj »pripravljeni«, da javno priznajo svojo krivdo. Tako je bilo z maršalom Tuhačevskim in drugimi pod Stalinom, tako je bjlo po zadnji vojni na znamenitih procesih v Pragi (Slanski), v Budimpešti (Laszlo Rajk), v Sofiji (Trajčo Rostov). Tako se je ponovilo sedaj v Moskvi, samo v manjšem obsegu, ker sta Jakirov in Krasin le manjši ribi v primeri z omenjenimi komunisti. Začudilo je pa zadržanje zapadnih časnikarjev, ki so se tiskovne konference udeležili. Šli so, kakor bi šli gledat dva uklonjena medveda, ki bosta plesala na vrvici, kot bo krotilec igral na orglice. Njihovo človeško dostojanstvo in časnikarska čast bi zahtevala, ali da se konference ne udeležijo ali pa da na konferenci molčijo. Le tako bi izpričali svoje obžalovanje nad političnimi procesi v komunističnih diktaturah in izkazali sočustvovanje do žrtev sličnih procesov. Tako pa so pokazali le puhlo radovednost brez človeškega dostojanstva.
(r+r)
S TRŽAŠKEGA
stitljivo izstopajo izklesani nabožni znaki.
Ko je bila božja služba pri kraju, se je na istem prostoru začel odvijati zabavni spored prireditve in to z nastopom cerkvenega mešanega zbora z Opčin, ki je kljub nepopolni zasedbi številnemu občinstvu dokaj ubrano odpel naslednje pesmi: Ferjančič-Maličevo Zadoni, Potočnikovo Dolenjsko v Maličevi priredbi, Kernjakovo Rož, Podjuna, Zila, ki nam je zaradi tematike in občutene interpretacije posebno približala bolečino naših bratov na Koroškem; dr. F. Cigana Domov v slovenski kraj, Foersterjevega Pevca in Zdravljico v kompoziciji skladatelja Maliča, ki je celotni spored uspešno zaključila.
Vzpodbudno so na mlajše in starejše pevce in na vse navzoče vplivale zaključne besede zgoniškega župnika g. Breclja, ki je s pomočjo večinoma mlajših sodelavcev, večerni praznik v Malem Repnu tako smotrno organiziral in vodil, ko je obenem z zahvalo nastopajočim izrekel željo, da bi slovensko mladino dalje vzpodbujali in plemenitili ljubezen in zvestoba slovenski pesmi, ki nas v odnosu do tujih narodov in kultur tako izrazito ika-rakterizira in ki je slovenske ljudi v bližnji in daljni preteklosti bodrila in hrabrila tudi in zlasti takrat, ko so naše obzorje zastirale najgostejše in najtemnejše megle.
Ko smo se slednjič ob veselih zvokih zabavnega ansambla »Igo Radovič« iz Nabrežine pozno v noč razhajali, smo mnogi bili za spoznanje bogatejši, namreč da se naš človek kljub številnim kvarnim vplivom, katerim je danes tako izpostavljen, še vedno najbolje znajde na takih prireditvah, ki so nepotvorjen del njegove notranjosti in iki obenem izzvenijo kot dolžno priznanje premnogim našim zaslužnim prednikom, ki so delali in trpeli za to, da bi ljubezen za velike vzore med nami nikdar ne zamrla.
Tone Kostnapfel
Italijanska družina je trdna
V	letošnjih prvih treh mesecih je bilo v Italiji 7.966 razporok, precej manj kot lani v istem času, ko jih je bilo 14.314. Italija ima očividno še kar zdravo družinsko življenje, ki ga tudi zakon o raz-poraki ni preveč omajal.
Delovanje Slovenskih tržaških skavtov
V	nedeljo 9. septembra se je nad 60 tržaških skavtov, ki so se udeležili marijanske procesije na Opčinah, zbralo v Ma-lijanišču. To je bilo prvo skupno srečanje članov po taboru in pred začetkom rednega delovanja po skupinah. Skavti so si ogledali filma o življenju slovenskih skavtov v Kanadi ter film o letošnjem taboru pri Beli peči. Sledilo je nagrajevanje najboljših skupin na taboru pri Beli peči in družabni razgovor.
Letos so imeli Slovenski tržaški skavti dva tabora. Od 23. julija do 4. avgusta je nad trideset skavtov iz Mačkolj, Kati-nare, Skednja, Sv. Ivana in Kolonkovca taborilo pri Naborjetu v Kanalski dolini. Tabor je vodil Pavel Švara, duhovno skrb pa sta imela g. Albert Miklavec in g. Franc Vončina. Tabor je vsestransko uspel. Poleg skavtskega delovanja in raznih iger so opravili udeleženci nekaj večjih izletov: na Dva špika, na Sv. Višarje. Tu je bilo srečanje s skavti, ki so taborili pri Beli peči. Člani obeh taborov so imeli skupno sv. mašo v božjepotni cerkvi, ikjer so med drugim sprejeli v svoje vrste novega člana, ki je v cerkvi obljubil zvestobo skavtskim načelom.
Pri Beli peči so taborili ostali člani organizacije: okoli 60 fantov pod vodstvom načelnika tabora Marjana Jevnikarja in starešine prof. Theuerschuha. Duhovna vodja sta bila g. Marij Gerdol in g. Franc Fohajač. Sploh je Kanalska dolina z okolico letos kar mrgolela slovenskih skavtov: goriški skavti nad Ukvami, goriške skavtinje v Zabnicah, tržaški skavti pri Naborjetu in pri Beli peči, tržaške skavtinje pri Mojstrani. Skavti in skavtinje so si tudi izmenjali nekaj obiskov, da bi potrdili medsebojne bratske vezi. Iz tabora pri Beli peči so se skavti podali na več izletov: na Tromejo, h koči Zacchi, na. Sv. Višarje, nekateri na Mangart in na Opoldanski Špik. Poleg tega so zelo dobro uspeli dan narave, športni dan, nočna igra.
Po taborih se nekateri člani pripravljajo za nastope pri slovenskih športnih igrah, na katerih prvič nastopajo kot organizacija. V kratkem pa se bo po posameznih skupinah obnovilo redno delovanje na tedenskih sestankih. Okrepljeni s tabornimi izkušnjami bodo skavti zaorali v večjo globino in širino.
U
Marijanišče na Opčinah
Bliža sc oktober, ko začne novo šolsko leto. Končujejo sc šolska vpisovanja. Ma-rijanišče Ima še nekaj prostorov za dijake, ki obiskujejo slovenske šole na Opčinah ali v Trstu.
Sprejemamo tudi lake iz bližnje okolice> ki bi doma iz raznih razlogov težje študirali, a bi se radi vsak večer vračali domov. Po končanem šolskem pouku ln razvedrilu na novem športnem igrišču, se j in' pomaga, da spišejo naloge In se pripravijo za šolo, nato pa odidejo domov.
Za pojasnila sc zglasite osebno ali Va kličite po telefonu 211113.
VODSTVO
Študijski dnevi v Dragi
Letošnjih študijskih dni v Dragi se niso udeležili le predstavniki javnih ustanov, izvoljeni predstavniki in zelo veliko slovenskih izobražencev. Omeniti moramo tudi nekatere druge. Tako Ferdinanda Kolednika, našega odličnega prevajalca Jurija Kozjaka, prof. Franceta Goršeta, našega neutrudnega kiparja, prof. Jožeta Velikonjo, profesorja na univerzi v ZDA (naš lanski predavatelj), zastopniki s tostran in onstran meje. O poteku študijskih dni so poročali v glavnem vsi (tako ali drugače), razen morda uradnega slovenskega tiska. Reči moramo, da so tudi letošnji študijski dnevi potekli lepo' in da so načeli neikatera vprašanja, ki jih bo moral slovenski človek še na drugih ravneh in ob drugih prilikah obravnavati. Le pripomba Gospodarstva, da je »predsedujoči nerad dal besedo tistim, o katerih je domneval, da utegnejo povedati njemu kaj neljubega«, je popolnoma neumestna. Gospod dopisnik naj bi navedel en sam primer, ko kdo ni dobil besede in pa povedal naj bi, kaj in v čem je predsedujoči želel, da bi bila beseda drugačna.
Prvi večer je predaval prof. Messner s Koroške. V briljantnem jeziku in slogu se je dotaknil vprašanja generacij na Koroškem, toda v svojih izvajanjih je prišel do zaključka, da bi bilo bolje, da njegovo predavanje nosi naslov Fantazija in pogum sta pogoj za uspešen boj manjšine. Analiziral je generacijo, ki danes vodi obe koroški osrednji organizaciji, in ju je ostro (kritiziral. Kritiziral je tudi tako imenovane »mlade«, ki so se pridružili temu vodstvu in je prišel do zaključka, da ti mladi nimajo jasnih pojmov, kaj bi radi. Seveda je gradil predavatelj na hipotezah, da bi bila komunistična partija drugačna, ko bi prišla na oblast, kar pa seveda ni res. Ko ga je potem dopisnik Gospodarstva vprašal, ali ne vidi neki napredek v tem, da se je Beograd zavzel na najvišji ravni za zadevo koroških Slovencev, mu je Messner odgovoril, da vidi on rešitev koroškega vprašanja v angažiranosti koroških Slovencev samih in to v večji in dosledni angažiranosti. Na koncu predavanja je prof. Peterlin poudaril, da je bilo predavanje v resnici »druga plat zvona«; kar smo do zdaj slišali na študijskih dneh, je bilo mnenje sedanje vodilne družbe. Društvo slovenskih izobražencev pa ima pravico, da sliši tudi drugo in drugačno gledanje. Dr. Dolhar je spomnil predavatelja na vtis, ki so ga dobili tržaški predstavniki, ko so obiskali Koroško: da le ni vse tako črno in so spoznali velik napredek, iki je bil storjen pri zadnjih volitvah s samostojnim nastopom. Predavatelj je sicer priznal določen napredek, a vrnil se je k svoji prvotni tezi, da morajo Korošci nastopiti brez vsakega pomisleka in brez vsakih olepšavanj, če hočejo doseči kak uspeh.
Za njim je spregovoril beneški župnik Birlič, ki je govoril o profilu družine v Beneški Sloveniji. Njegovo predavanje je bilo ikratko, a zelo doživeto in prepričljivo. Res je, da so podobne razmere v družinah tudi drugod, vendar je nekaj zelo tipičnih potez na tej beneški družini, ki je razseljena po svetu. Zgleda, ki ju je navedel ob koncu, sta bila pretresljiva.
Tako se je zaključil prvi večer, še dolgo potem je tekel pogovor med diskutanti in med prijatelji v vročo poletno noč zunaj in med drugimi, iki so sedli k mizi in razpletli pogovor.
V nedeljo zjutraj je somaševal škofov vikar v Trstu dr. Lojze Škerl s petimi drugimi duhovniki in imel nagovor, ki ga je navezal na romanje v Palestino, s katerega se je vrnil. Govoril je o vedrem krščanskem pogledu na življenje.
Ob 10. uri pa je predaval zdravnik dr. Ivan Hribernik iz Kranja o temi Kaj sodi zdravnik o ljubezni v družini. Govoril je zelo iskreno in z velikim prepričanjem o ljubezni v družini, ki mora vladati, nato pa je prešel na širše skupnosti, ki nas morajo zanimati. Prav to vprašanje pa je sprožilo na koncu živahno debato, med drugim s prof. Messnerjem, ki je bil govoril prejšnji dan. Dr. Hribernik je bil mnenja, da bi stavka duhovnikov na Koroškem, kakor jo je predlagal dr. Messner, pomenila povratek h klerikalizmu, s tem, da bi se duhovniki angažirali za nekaj, kar ni izrazito versko, za neke narodne in politične zadeve.
Popoldansko predavanje dr. Danila Sedmaka iz Trsta je govorilo o generacijski problematiki na Primorskem. Zajel je problem v vsej razsežnosti: govoril je o generacijah šestdesetletnikov, petdesetletnikov in se je bližal najnovejšim generacijam. Pri tej analizi se ni predavatelj oziral samo na slovensko manjšino, ampak je zaobjel celotni problem tudi italijanske narodnosti, ker se slovenski človek napaja iz dveh virov: iz tega, ki prihaja iz Ljubljane, in tega, ki prihaja iz Rima. Njegovo predavanje je izzvenelo optimistično glede na to, da Slovenci nismo v politični problematiki več samo
objekt, temveč tudi subjekt, ki soodloča po svojih političnih predstavnikih tudi o usodi večinskega naroda.
Naj večje zanimanje na študijskih dneh je vladalo za predavatelja in znanega psihologa dr. Antona Trstenjaka, ki je govoril o Stari in novi podobi družine. Njegovo predavanje je hotelo prikazati, kako sta se zakon in družina prilagajala gospo-darsko-socialnemu razvoju družbe. Na koncu je nakazal edino možno pot, ki jo lahko družina ubere v prihodnosti, tj. da postane intimna skupnost ljubezni. Rahla pot se nakazuje. Ko človeik prihaja z dela in je samo številka, išče doma prostor, kjer bi se počutil varnega in (kjer nekaj pomeni. Predavanje je bilo vseskozi na znanstveni višini in ni žalilo nikogar. Po predavanju se je razvila zelo temeljita debata, ki jo je prof. Trstenjak pozitivno ocenil: nadaljevala se je tam, kjer je on končal. To se pravi ni zdrsnila pod višino razprave, ki je bila nakazana v predavanju.
Ko je bila že noč, ko so se študijsiki dnevi končali in so se z velikim optimizmom ljudje razhajali, smo mogli znova ugotoviti, da so taka srečanja potrebna, da je izmenjava misli koristna, pa čeprav so bile včasih povedane s privzokom, Od niso vsem ugajale. Toda slovenski izobraženci so danes že toliko zreli, da morajo prenesti in spoštovati tudi drugačna mnenja, le da koristijo slovenski stvari. Študijski dnevi postajajo tradicija in upamo, da jih bomo prihodnjo jesen nadaljevali v še večji sproščenosti.
Odkritje bazoviškega spomenika
V nizu postavljanja spomenikov padlim je bila tokrat na vrsti Bazovica. V nedeljo 9. septembra je bilo odkritje res veličastnega spomenika padlim v boju zoper na-cifašizem ob prisotnosti domačinov in ljudi iz sosednih in daljnih vasi, ljudi, ki so prihiteli, da tu še enkrat izpričajo moč in vero v tiste ideale, za katere so mnogi naši borci darovali najdražje, kar so imeli — lastno življenje.
Program prireditve je obsegal slavnostne govore, polaganje več kot petdesetih vencev, recitacije, nastop domačega pevskega zbora »Lipa« ter petje Tržaškega partizanskega zbora.
V vso to svečano in veličastno prireditev pa so kanile kaplje grenkega pelina. Med številnimi predstavniki slovenskega in italijanskega odporniškega gibanja, med številnimi predstavniki oblasti in političnega življenja je manjkal domači župnik. Ali je bila tu prisotnost duhovnika, slovenskega duhovnika nezaželena? Ali bi morda tu duhovnik s svojim blagoslovom oskrunil spomenik in vso spominsko svečanost? Mar ni bil duhovnik tisti, ki je v času najhujšega divjanja fašistične in nacistične zveri, edini oznanjal božjo besedo v našem jeziku in se postavil v bran našega človeka — in to kljub grožnjam oblasti, potem ko so mnogi naši (kulturni delavci morali iskati zatočišče drugod?
Zares, čudna odločitev Odbora za postavitev spomenika padlim v Bazovici, ki je naletela pri mnogih prisotnih, predvsem domačinih, na hudo negodovanje. Spomenik je prava umetnina, a spomenik, ki še čaka blagoslovitve!
Ogorčeni domačin
Opomba uredništva. Zvedeli smo, da so organizatorji za spomenik padlim v Bazovici že pred časom prosili g. župnika Marijana Zivica, da bi spomenik blagoslovil. župnik je vabilo sprejel. Par dni pred odkritjem spomenika pa so mu isti organizatorji sporočili, da njegova prisotnost pri odkritju spomenika ni zaželena
Izjava Slov. ljudskega gibanja na Tržaškem
Ob obsodbe vrednem dogodku, da niso pustili blagosloviti spomenika padlim g. župniku Zivicu, kar ni žalilo samo domačega gospoda župnika, ampak vso našo primorsko duhovščino in vernike, ki so pod fašizmom toliko trpeli za svoj narod, ter same padle, katerim je bil spomenik postavljen, je SLG, ki je sestavna komponenta Slovenske skupnosti, dala v javnost izjavo, v kateri globoko obžaluje ta dogodek in obsoja vse tiste, ki so s takim zadržanjem še enkrat pokazali, da jim ni za enotnost, ampak za nesoglasje, za razbitost med Slovenci v zamejstvu, za pro-slulo fratelanco. Zato SLG izreka vso svojo solidarnost bazovskemu župniku msgr. Zivicu, ki je toliko dobrega napravil ne samo za svojo vas in vaščane med svojim 25-letnim župnikovanjem v Bazovici, ampak za vso našo narodno slovensko skupnost v zamejstvu.
Trst, 11. septembra 1973
Mladinski seminar Slovenskega kulturnega kluba
»Naše krščansko življenje je sporočilo in predlog o novem človeku«. Tak je bil naslov predavanja, s 'katerim so se začeli študijski dnevi Slovenskega kulturnega kluba v Dragi. Že dalj časa so člani 'kluba čutili potrebo, da skupno razmislijo o vprašanjih, na katera dnevno zadevamo in o katerih je bil večkrat govor na sobotnih večerih v 'klubu. Zato so odborniki izbrali Drago, 'kjer so v potrebnem miru v dneh od 7. do 9. septembra razjasnili vlogo kluba za vsakega člana in za slovensko skupnost v zamejstvu.
Vsak dan je bil posvečen določenemu vprašanju: verski problematiki, narodu in narodnosti, politiki in socialnim vprašanjem. Zjutraj je bilo predavanje povabljenega predavatelja, sledila je razprava, po kosilu koreferat člana kluba, končni razgovor in določitev smernic, po katerih bo SKK delal na tistem področju. Tako
hen in ustvarjalen razgovor, ki je bistveno pripomogel k resničnemu uspehu tečaja. Za uspeh se je treba zahvaliti tudi vodstvu in osebju Počitniškega doma SLO-KAD, ki je z veliko požrtvovalnostjo sodelovalo s prireditelji.
ij
Spremembe v prometu
V teh dneh prihaja na tržaških ulicah do korenitih sprememb, ki spadajo v okvir načrta za preureditev mestnega prometa. Načrt, ki so ga izdelali strokovnjaki po daljših raziskavah, predvideva vrsto ukrepov za sprostitev prometa. Z nekaterimi spremembami so začeli že pred nekaj meseci, ta teden pa je prišlo do glavne novosti: ulice Carducci, Roma in Korzo Italija so postale enosmerne. Preuredili so tudi promet v najbolj kočljivi točki, tj. na trgu Goldoni in v bližnjih ulicah.
Prometna revolucija se bo zaključila čez dva meseca, ko bo začel delovati elektronski računalnik, ki bo upravljal vse semaforje. Ti bodo med seboj tako povezani, da bo moral avtomobilist čim manj čakati pred rdečo lučjo. Gre za zelo izpolnjen sistem, s katerim se ponaša do sedaj le trideset mest na celem svetu.
Posledica kolere
Vpliv kolere, ki se je pojavila na jugu Italije, se je neposredno občutil tudi v Trstu. Jugoslovanske oblasti so namreč zaprle mejo svojim državljanom. Ti lahko potujejo v Italijo samo, če imajo potrdilo o cepljenju proti koleri, ali pa s prepustnico. Zaradi tega je število jugoslovanskih obiskovalcev padlo skoraj na ničlo, kar je imelo zelo neugodne posledice za tržaške trgovine. Pozitivna stran pa je bil nenavadno redek promet po mestu.
Na škodi so tudi ribiči, seveda iz drugih razlogov. Oblasti so prepovedale prodajo morskih školjk, ker bi lahko bile okužene z bakterijami kolere. Iz neutemeljene bojazni pred okuženjem pa so se mnogi odrekli ribam vsalke vrste. Majhno
zaradi nasprotovanja nekaterih organizacij	število	ljudi,	ki	se	je	dalo	cepiti,	pa	priča,
iz Trsta. To je bil vzrok, zakaj msgr. Marijan živic ni blagoslovil spomenika. Dva druga duhovnika, ki sta bila naknadno naprošena, da blagoslovita spomenik, sta odklonila iz solidarnosti do domačega župnika.
Zahvala
Odbor za pripravo marijanske procesije na Opčinah se prisrčno zahvaljuje vsem udeležencem 25. marijanskega shoda na Opčinah, posebno tistim, ki so s svojim denarjem pomagali, da je procesija lepo uspela.
da strah pred boleznijo vendar ni tako velik.
V osapski dolini lastniki brez potrebe ob zemljo
V zvezi z razlaščanjem vrtov ter dvorišč v osapski dolini je Slovenska skupnost vložila preko svojega deželnega svetovalca dr. Štoke interpelacijo, v kateri zahteva od deželnega odbora, naj prekliče svoje dekrete in vrne zemljo lastnikom, ker so predvidene razlastitve povsem odveč in proti koristim prizadetega prebivalstva. Deželni poslanec Slovenske skupnosti vprašuje deželno vlado, če ima namen intervenirati pri EZIT (administracija te ustanove je danes poleg drugih tudi v rokah predstavnikov PCI ter PSI) za pravično rešitev tega vprašanja, ki zadeva lastnike osapskih vrtov in ki bije po prizadetem prebivalstvu na tako krivičen način, saj EZIT nima prav nobene potrebe po tej zemlji.
so se zvrstila predavanja g. Vinka Kobala iz Deskel, ki je spregovoril o celoviti krščanski osebnosti in o krščanskem občestvu. Koreferat je imel Martin Brecelj. Naslednji dan je predaval časnikar Saša Martelanc iz Trsta o pojmih naroda in narodnosti in to povezal na naš položaj članov slovenskega naroda v zamejstvu. Popoldne je imela koreferat o delovanju SKK odbornica Tanja Rebula. V nedeljo so člani prebrali predavanje »Moderni premiki v socialnem vprašanju« zaradi bolezni odsotnega dr. Mateja Poštovana. Predavatelj je v širokem zamahu orisal najbolj pereča sodobna socialna vprašanja in pokazal na rešitve, ki jih nakazuje cerkveno učiteljstvo. O politiki in političnih nalogah slovenske zamejske mladine je spregovoril Marij Maver, koreferat pa je imel Ivo Jevnikar.
Po vsakem predavanju se je razvil živa-
Hllllllll Illlllll IIHHIIHIHIHIHHIIIIIIIHIHIIIIHIIIIHIIIIHIHIIIIIIIIIHIHIHIIHHIHIHIIIIHIHIIIIIHI HIIIIIUIHIIIIHHIIINIIIIIHIHIIIIIHH IIIIIIIUHIIIIIHIIIII Illilllll lili MIMIIHIIIIIHUIIIIIIIHIIIIIUI   MIIUIUHIIIIMIIIIHIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIHIIIIIHIHII III Ulil HIIIIIIIIIIIIUIUIIII Illlllllllll
A. H. š.
(3)
j smo v Sveto o
Tabor je kakih 500 m visoka vzpetina, ki se dviga kot stožec sredi Ezdrelonske ravnine južno od Nazareta. V zračni črti gora ni daleč od Nazareta, toda cesta mora zaradi hribovitega ozemlja ubrati precej dolgo pot naokrog, da te pripelje do podnožja. Tu se avtobus ustavi, ker je cesta na goro preozka za tako široka vozila. Zato čakajo tam taksiji, ki vozijo obiskovalce na vrh gore. Ko bi človek bil bolj junak, bi lahko šel na vrh tudi peš, saj višina ni tako velika. Toda sonce gorko pripeka, zato vsi rajši počakamo, da nas taksiji spravijo na vrh.
Gora Tabor je po stari tradiciji kraj, kjer se je Jezus spremenil in se pokazal v svojem božjem veličastvu pied tremi presenečenimi učenci. V nedeljo 19. avgu sta, ko smo bili mi na Taboru, so imeli tam svoj praznik grški pravoslavni kristjani. Ti so namreč prav tisto nedeljo
obhajali praznik Gospodovega spremenje-nja, ki ga mi obhajamo 13 dni prej, 6. avgusta. Poleg katoliške cerkve je namreč na Taboru tudi pravoslavna cerkev. Zaradi pravoslavnega praznika je bilo ta dan na gori izredno veliko pravoslavnih kristjanov tako Grkov ikot drugih.
Našo skupino je lepo sprejel tamkajšnji frančiškanski gvardijan, ki nam je tudi razložil zgodovino tega svetega kraja. Razgled s te gore je edinstven, predvsem zato, ker je tako sama sredi Galileje. Na Taboru je bil tudi sedanji sv. oče Pavel VI., .ko je leta 1964 obiskal Sveto deželo.
NEDELJSKA MAŠA IN POROKA V NAZARETU
Po ikosilu, ki smo ga imeli na Taboru, smo se vrnili v Nazaret, kjer je bila ob štirih popoldne določena skupna nedeljska maša v Marijini baziliki ob oltarju oznanjenja, ki je v spodnji cerkvi. V drugič smo se zbrali vsi duhovniki in verniki k skupni sv. maši. To pot še bolj zbrani, saj je bila to nedeljska maša in še ob Marijinem oltarju. G. Albin Germek, župnik iz Doline, iki je bil ta dan glavni so-
maševalec, je pomembnost kraja in Jezusovega učlovečenja, iki se je tu zgodilo, primerno poudaril.
Tudi Marijine pesmi niso nikjer tako šle od srca kot prav med to mašo. Saj noben kraj na svetu ni tako Marijin kot prav ta.
Po maši smo si pod vodstvom hrvaškega patra ogledali baziliko in bližnjo. cerkev sv. Jožefa. Kot je pater zatrjeval, naj bi ta cerkev stala na kraju, kjer je imel sv. Jožef svojo hišo in delavnico. Danes je taiko cerkev Marijinega oznanjenja kot cerkev sv. Jožefa v sklopu frančiškanskega samostana, ki je zelo velika zgradba, okrog in okrog obdana z zidom.
Bazilika Gospodovega spremenjenja na gori Tabor v Galileji
1
Zlata poroka
Zakonca Dora Kralj in Anton Grison od Sv. Ivana v Trstu obhajata septembra meseca zlato poroko. Dne 9. septembra 1923 sta se poročila v svetoivanski cerkvi in prav v tej cerkvi sta se v nedeljo 9. septembra zahvalila Bogu za milost jubileja zlate poroke, pa tudi za vse prejete dobrote v teh petdesetih letih.
Že sam priimek Kralj nam skoraj pove, da je bila ga. Dora rojena v Trebčah; njen mož Anton pa je doma iz Trsta. Po poroki sta se naselila pri Sv. Ivanu. Ostala sta vse življenje narodno zavedna in verna. Prav to prepričanje jima je dajalo moči, da sta kljub težkim preizikušnjam v življenju ohranila vso zvestobo svojemu zakonu, svojemu narodu in Bogu. Oba sta zelo dobrega srca in socialno čuteča ter imata za potrebnega vedno odprte roke. Veliko pa je njunih dobrih del, ki so znana le obdarovanim osebam in Bogu.
Sorodniki in vsi, ki poznamo družino Grison, se tega jubileja zlate poroke z njima veselimo in jima iz srca kličemo: Še na mnoga, mnoga leta!
N. ž.
IIIIHUIIIIIIIIIHUIIIIIIIHIHIHIIIIIIIUIIIHIUHIIUIIIIIIHIIIIIHIHIUHIUIIUIMIUIIIHIHIIHIIIIIIUIUIIIIIIIIHIIH
Kot zanimivost naj omenim, da smo po ogledu obeh cerkva bili še pri poroki v vzhodnem obredu. Ko smo prišli na ulico smo namreč videli vrsto svatov in nevesto v belem, ki so šli mimo bazilike v stari del Nazareta. Me seveda za njimi, saj bi sicer ne bile ženske.
Čez kakih tristo metrov ikrene sprevod v cerkev, ki je skrita med hišami. Bila je grško-katoliška. Cerkev se napolni s svati in nami radovedneži. Začne se poročni obred, ki je zelo slovesen, a za naše pojme predolg. Zaradi tega smo se čez čas naveličale in odšle v naš hotel.
Med starimi hišami smo opazile precej nesnage po cestah. Arabci pač kot nasploh ljudje v južnih krajih ne kažejo dosti čuta za snago po ulicah. V svojih domovih pa imajo zelo čedno in čisto, vsaj tako so "nam zatrjevali poznavalci.
NAOKROG PO GALILEJI
Ponedeljek, 20. avgusta, je bil dan določen za ogledovanje Galileje. Ta dan nismo bili samo romarji, bili smo tudi turisti.
(Se nadaljuje)
XII. mednarodno tekmovanje pevskih zborov »C. A. Seghizzi«
V	dneh od 20. do 23. septembra bo v veliki dvorani UGG v Gorici XII. mednarodno teikmovanje pevskih zborov »C. A. Seghizzi«. Mešani, moški in ženski zbori bodo tekmovali v dveh kategorijah, v polifoniji in folklori. Tekmovanje se bo pričelo s polifonijo. V četrtek 20. septembra zvečer bodo nastopili moški zbori, v petek dopoldne mešani, popoldne ženski, zvečer pa spet mešani zbori. Nastopi folklornega petja bodo v soboto popoldne (žensiki in mešani zbori) ter v nedeljo dopoldne (moški in mešani zbori) in popoldne (žensiki in mešani zbori). V soboto in nedeljo zvečer pa bo nagrajevanje in nastop zmagovalcev.
Za letošnje tekmovanje se je prijavilo lepo število zborov. Poleg italijanskih bodo nastopili zbori iz Avstrije, Bolgarije, Danske, Grčije, Jugoslavije, Madžarske, Poljske, Romunije in Španije. Iz Jugoslavije bodo prišli pevci iz Novega Sada in Zagreba ter italijanski zbor iz Pulja. Slovenijo bo letos zastopal samo ženski zbor z Jesenic. Zamejstvo pa bodo zastopali trije slovenski zbori: mešani zbor »Lojze Bratuž« in moški zbor »Miriko Filej« iz Gorice ter moški zbor »Vasilij Mirk« s Proseka-Kontovela. Slovenska goriška zbora bosta na tem tekmovanju tudi edina zbora iz mesta Gorica.
Moška zbora bosta nastopila v četrtek 20. septembra zvečer za polifonijo in v nedeljo 23. septembra dopoldne za folkloro. Zbor »Miriko Filej« bo pod vodstvom Zdravka Klanjščka zapel obvezno pesem M. Bugamellija »Oh! Mio dolce amor«, Gallusovo »Vae nobis« in Mihelči-čeva »Jesen«. Zbor »Vasilij Mink« bo pod vodstvom Ignacija Ote zapel poleg obvezne pesmi še St. Mokranjca »Njest svjat« in K. Pahorja »Očenaš hlapca Jer neja«. V nedeljo 20. septembra bo goriški zbor zapel »Ljubavne pesmi iz Rezije« (prir. R. Simoniti), »Goriško zdravico« A.
Večkrat smo že pisali o gradnji novega Zavoda sv. Družine v Gorici, ki naj bi nadomestil staro dotrajano poslopje. Danes lahko poročamo, da se bliža trenutek ,ko bo nova stavba začela služiti svojemu namenu.
Novo poslopje je zares vredno naporov, ki jih je vodstvo zavoda vanj vložilo. Vse je sodobno, moderno opremljeno, prav nalašč prirejeno za mladino, ki bo v njem imela svoj dom. Take stavbe trenutno ne premore nobena slovenska ustanova v Italiji.
Že lega zavoda je čudovita, saj leži sredi prostornega vrta, obdan od trt in sadnega drevja. Vsa okolica izžareva mir, spokojnost in ubranost.
Zgradba sama je lep izraz sodobne tehnike. Prostorna kapela je prvi večji prostor, ki vzbuja občudovanje obiskovalca. Zelo lahko se bo dalo v njej moliti. Ob njej je enako prostorna dvorana za razne nastope.
Vhodno pročelje je zelo slikovito. Ko prideš na glavni hodnik, kar ne veš, kam bi zavil, toliko je raznih vrat, sob in prehodov. Eno, dve, tri nadstropja, stopnice na vse strani; spodaj velika kuhinja, obed-nica, kopalnice, pralnica; v sredi prostori za dekliški in deški oddelek, zgoraj sobe za redovnice.
Hodiš in hodiš po hodnikih, se ustavljaš in se veseliš, da bo imela naša mladina tako lep dom. Da bi se le naši starši zavedali svoje verske in narodne dolžnosti in svoje otroke novemu zavodu zaupali! Sedaj se ne morejo več izgovarjati, da so drugi domovi bolj moderni, bolj zdravi, bolje opremljeni. Novi zavod presega vse, kar jih je v Gorici in je zato najbolj primeren, da naši otroci in mladina v njem bivajo.
Istočasno z novim je šel v zgodovino stari dotrajani zavod. Ne bo ga več. Ta teden so ga začeli rušiti. Ostal pa bo za njim topel spomin. Vrsta mladih rodov je v njem našla svoje zatočišče in prejela solidno versko in narodno zavest.
Tam, kjer je stal, bo zravnan prostor pred novo stavbo. Umaknil se bo, da bo lahko prišlo novo poslopje do polnega izraza. Res ga bo lepo videti in neki tihi
Vodopivca in Jerebovo »O kresu«. Pro-seški zbor pa ima na sporedu Simonitijevo »A ča«, Tomčevo »Teče mi vodica« in Kernjakovo »Juhe, pojdemo v Škofče«.
Mešani zbor »Lojze Bratuž« bo vodil prof. Stanko Jericijo. V polifoniji bo zbor nastopil v petek 21. septembra zvečer in zapel poleg obvezne pesmi D. Bar-toluccija »Laetentur coeli« še A. Scarlatti-ja »Ad te, Domine, levavi animam meam« in A. Vodopivca »Pesem«. Za folkloro pa je zbor pripravil tri narodne pesmi: »Stoji na bregu dekle«, »Lipa« in »Sem se raj tov ženiti«.
Žirijo bodo sestavljali: R. Lipizer, predsednik (Gorica), P. Capponi (Assisi), G. Kirschner (Rim), R. Pappert (Oberthau-sen), S. Vidas (Sofija), P. Lipar (Kranj), M. Košler (Praga), T. Szabo (Budapest), V. Levi (Trst), G. Bellucci (Rim).
Športni teden v Števerjanu
Športno združenje »Brda« v Števerjanu prireja športni teden od 12. do 19. septembra. Spored bo naslednji:
Sreda, 12. septembra ob 20. uri zbiranje sodelujočih in otvoritev športnega tedna v Župnijskem domu. Sledi tekmovanje v plavanju za moške in ženske.
Četrtek 13. septembra ob 20.30: Kolesarstvo.
Sobota 15. septembra: ob 17. uri atletika za mlajše, ob 20.30 streljanje z zračno puško.
Nedelja 16. septembra ob 11. uri: Nogomet.
Torek IS. septembra ob 20.30: Namizni tenis.
Sreda 19. septembra ob 20.30: nadaljevanje namiznega tenisa.
Nagrajevanje, združeno s kulturnim programom, bo na zahvalno nedeljo 11. novembra.
ponos te navdaja, ko ugotavljaš: »Zgradili so ga Slovenci za slovensko mladež!« Naša navzočnost na tem prostoru je dobila nove razsežnosti, ki ne smejo ostati neizkoriščene.
Novi zavod torej že diha! Vanj so se že preselile redovnice, kot mravlje pridne slovenske šolske sestre sv. Frančiška. Sedaj se pripravljajo, da sprejmejo ob začetku novega šolskega leta naš mladi rod. Še prej pa hočejo uradno izročiti stavbo svojemu namenu.
Kako pripraviti svečano otvoritev novega zavoda, je bil tudi predmet sestanka, ki je bil sklican za četrtek 6. septembra zvečer in se ga je udeležilo lepo število Prijateljev Zavoda sv. Družine.
Pri tem je bilo sklenjeno, naj bi se otvoritev izvršila v dveh delih: uradno odprtje ob prisotnosti oblasti z ogledom novega poslopja naj bi bilo v nedeljo 7. oktobra ob 11. uri, prireditev za slovensko občinstvo pa naslednjo nedeljo 14. oktobra ob 16. uri.
Nedelja 14. oktobra naj bi sploh vzvalovila vso Goriško ob veseli ugotovitvi, da imamo goriški Slovenci nov vzgojni zavod. Zato naj bi slovenski dušni pastirji povabili vse svoje župljane na popoldansko prireditev, pri službi božji naj bi šle nabirke v korist novega zavoda, popoldne naj bi se pa dvignila vsa slovenska Goriška in prišla na proslavo v novi zavod v Gorico.
Kdor bo enkrat novi zavod od blizu spoznal, ne bo več mogel biti do njega brezbrižen. Podpiral ga bo materialno, ga priporočal slovenskim staršem, ki imajo šoloobvezne otroke in pridobival novih prijateljev za zavod.
Skratka: ob novem zavodu bo zrasel naš ponos, utrdila se bo naša narodna zavest in prevzelo nas bo spoznanje, da smo za rast ter razvoj tega zavoda soodgovorni vsi, ki smo zrasli iz debla slovenstva brez ozira na kakršno koli ideološko opredeljenost! Slovenstvo mora biti dovolj širok okvir, da nas bo vse združil okrog te velezaslužne ustanove pok. dr. Pavlice, ki je svoj čas nosilo naslov »Sirotišče«, sedaj pa se imenuje še bolj pomenljivo Zavod sv. Družine.	—e.i
♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦
Svetišče Žalostne Matere božje na MIRENSKEM GRADU vabi na tradicionalno
KVATRNICO
največji praznik mirenske župnije
Spored:
Na predvečer (v soboto, 15 t. m.): ob 19.30 sv. maša, govor, procesija z lučkami, spovedovanje.
Na praznik (nedelja 16. t. m.): svete maše ob 6., 7., 9., 10. in 16. uri. Ob 1011 slovesna peta sv. maša z govorom. Popoldne ob 16. uri sv. maša z zborovskim in ljudskim petjem ter z govorom.
Zlata poroka
V	cerkvi sv. Roka v Gorici sta dne 8. septembra obhajala zlato poroko zakonca Dominik Vidmar in Almira Peric. Obrede v cerkvi je opravil domači župnik don Ruggero Dipiazza. Okrog jubilantov so se te. dan zbrali otroci, sorodniki in prijatelji. V zakonsko skupnost sta stopila leta 1923 na Gradišču pri Prvačini pred župnikom Čemažarjem.
Družina Vidmar je zvesta naročnica našega lista od vsega začetka. Čestitkam in voščilom otrok in prijateljev se pridružuje tudi naš list.
Prvo duhovno srečanje v novem Zavodu sv. Družine
Na drugem mestu pišemo o novem Zavodu sv, Družine v Gorici. Tu z veseljem poročamo, da je zavod pravzaprav že začel služiti svojim namenom. Saj novo poslopje ne bo samo za slovensko mladino, temveč bo prav prišlo tudi za druge potrebe naše verske Skupnosti. Talko so preteklo nedeljo imele v zavodu duhovno obnovo članice gorišike Marijine družbe in številne druge žene iz mesta in okolice. Dopoldne jih je bilo okrog 60, pri zaključku pa se jih je zbralo skoro sto. Obnovo je vodil g. Mlakar, lazarist z Mirenskega Grada. Nedelja je bila sicer zelo soparna in topla, v zavodu pa je bilo še kar znosno. Novo poslopje s širokimi hodniki in številnimi večjimi in manjšimi sobami je prav primeren kraj za duhovna srečanja, kadar je vročina.
Družbenice in naše žene so tako prve odprle pot za verska srečanja v novem zavodu. Okrog poslopja ni bilo sicer še vse skončano, še veliko dela čaka za ureditev dvorišč in igrišč, vendar je bilo vseeno lepo. Vodstvu zavoda se zahvaljujemo, da je dalo na razpolago hišo in da je za udeleženke po svojih najboljših močeh poskrbelo, da so se dobro počutile.
Vodstvo Marijine družbe
Kvatmica na Mirenskem Gradu
Čeprav je Cerkev kvatre uradno odpravila, se na mirenskem Gradu vseeno vsako leto obhaja »kvatrnica«, ki prikliče od vsepovsod veliko častilcev Žalostne Matere božje. »Kvatrnica« se sedaj obhaja prvo nedeljo po prazniku Žalostne Matere božje. Letos bo to nedeljo 16. septembra. Spored verskih svečanosti javljamo na drugem mestu. Mišljen je jugoslovanski čas.
Mirenski Grad je postal važno središče za versko življenje na Primorskem. Poleg redne službe božje ob nedeljah in praznikih, ko prihaja na Grad lepo število vernikov, imajo tam številne tečaje duhovnih vaj in obnov. V novem delu misijonske hiše so uredili primerne prostore tako za prenočevanje gostov kot za premišljevanja. Poleg tega ljudje radi hodijo na Grad tudi zaradi ugodne lege in čudovitega razgleda na celo spodnjo Vipavsko dolino. Tudi naša zamejska mladina bo imela tam v nedeljo 30. septembra svoje duhovno srečanje.
Suša v deželi
Celo našo deželo je zajela huda suša, ki ji ljudje ne pomnijo podobne v septembru. Tudi vročina je tako huda, kot bi bili v pasjih dnevih. Na Goriškem so pretekli teden zabeležili celo 36 stopinj toplote. Pridelki na polju se sušijo, posebno jesenska zelenjava. Tudi trta že marsikje trpi zaradi suše. Ponakod primanjkuje vode; v Trstu so nekateri predeli čez dan brez vode.
V Sloveniji je pa še hujše. Reke nimajo dovolj vode za vodne elektrarne. Tiste na premog pa ne morejo kriti vseh potreb. Zaradi tega tam zelo varčujejo z elektriko. Ponoči gori le del žarnic javne razsvetljave, tovarne pa smejo porabiti le 50 % običajnega toka. Seveda trpi pri tem tudi proizvodnja.
Goriški nadškof se je vrnil iz Palestine
V ponedeljek se je s skupino goriških romarjev vrnil iz Palestine nadškof msgr. Cocolin. V sveto deželo je šel s skupino romarjev iz goriške škofije, ki je štela 46 udeležencev. Romarji so obiskali svete kraje podobno kot dva tedna pred njimi naši slovenski romarji iz Tržaške in Goriške. Romanje je poteklo prav v redu.
Goriško-tržaško romanje na Barbano
Kot že javljeno, bo skupno romanje tržaških in goriških slovenskih vernikov na Barbano v ponedeljek 17. septembra. Spored na Barbani bo tale: ob 10,30 ob-čestvena maša z ljudskim petjem in somaševanjem, katerega bo vodil dr. Lojze Škerl, škofov vikar iz Trsta. Popoldne ob 15. uri bodo pete litanije Matere božje z blagoslovom.
ZA GORIŠKE ROMARJE: Romarji, vpisani pri KG v Gorici, odpotujejo s Travnika ob 7,45 zjutraj. Povratek iz Gradeža ob 18,30. Prosimo za točnost!
En avtobus iz Gorice bo šel skozi Pod-goro, da pobere tamkajšnje romarje. Potem se ustavi še v spodnjih Gabrjah in končno še na Vrhu. Od tam pojde čez Doberdob v Gradež.
Počastitev bazoviških žrtev
Slovenska skupnost se je tudi letos spomnila bazoviških žrtev, ki so na dan šestega septembra padli pod svinčenkami fašističnih krvnikov. Predstavništvo Slovenske skupnosti je položilo pred spomenik na bazoviški gmajni venec slovenskimi barvami in žrtve počastilo z enominutnim molkom. Deželni svetovalec dr. Drago Štoka je v krajšem nagovoru dejal, da se moramo nenehno spominjati žrtev naših fantov, ki so padli za naše boljše dni. Zal ne znamo Slovenci še danes v zamejstvu pravilno ceniti njih žrtve, drugače bi ne bili tako pogosto narodnostno mlačni kot smo, drugače se ne bi utapljali v tujem morju, ki nas talko omamno vabi. Bazoviške žrtve so padle za narod, je rekel dr. Štoka, in ta njih žrtev naj nam bo v trajen opomin pri našem vsakdanjem delu in pri naših naporih za narodnostni obstoj Slovencev v zamejstvu.
Za njim je spregovoril še Niko Kosmač, obsojenec na procesu, na katerem so bili obsojeni na smrtno kazen Bidovec, Marušič, Valenčič in Miloš. Kosmač je priporočil posebej mladim, naj jim bodo ideali bazoviških žrtev tudi v teh časih v zgled; njih žrtev je bila darovana narodu in vsi Slovenci v zamejstvu bi se morali tega zavedati. Pri nas ne bi smeli gledati ne na levo ne na desno, je rekel Niko Kosmač, ampak bi morali vsi, prav vsi Slovenci stopiti na pot enotnosti za svoj narod in ne bi smeli biti razkropljeni na vse konce in kraje.
V	bazovski župni cerkvi je bila nato
lli v Mn si. Družine pl k kun
maša zadušnica za bazoviške žrtve. Udeležila se je je velika množica ljudi, mašo pa je daroval domači župnik msgr. živic.
V	pridigi sc je tudi župnik Živic spomnil bazoviških fantov, ki so darovali svoja mlada življenja za svoj ljubljeni narod. ★
RADIO
TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 16. do 22. septembra 1973
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Mladinski oder: »Lepi janičar«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 15.30 »Lulu«. Drama. 17.00 Šport in glasba. 18.00 Glasba na temo. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.10 Sodobna glasba.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slov. tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Karajan podaja Beethovna in Brahmsa. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi.
Torek: 11.35 Pratika. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Komorni koncert. 19.05 Odmevi kmečkih uporov. 19.20 Za najmlajše.
20.35 Smetana: »Prodana nevesta«, opera.
Sreda: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za
mlade poslušavce. 18.30 Koncert. 19.10 Higiena in zdravje. 19.20 Zbori in folklora.
20.35 Simfonični koncert. 21.05 Za vašo knjižno polico. 21.50 Nežno in tiho.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 V ljudskem tonu. 19.10 Govorimo o ekologiji. 19.25 Za najmlajše. 20.35 »Očetova tajnost«. Drama. 21.40 Skladbe davnih dob.
Petek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Simfonične skladbe deželnih avtorjev. 18.45 Pevec in orkester. 19.10 Na počitnice. 19.20 Zbori in folklora. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert. 21.20 V plesnem koraku.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Koncertisti naše dežele. 19.50 Recital. 19.10 A. Lokar: Tržačan v Ameriki. 19.20 Revija zborovskega petja. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Smrt carja Samuela«. 21.10 Orkester RTV Zagreb. 21.30 Vaše popevke.
OBVESTUA
LISTNICA UREDNIŠTVA
Za to številko smo prejeli precej člankov z aktualno vsebino. Toda ker so dospeli prepozno, jih objavimo prihodnji teden. Prosimo gg. dopisnike za razumevanje.
Nabirka za naše zavode Alojzijevišče in Zavod sv. Družine bo v nedeljo 23. septembra. Prosimo gg. dušne pastirje, da bi nabirko oznanili in priporočili svojim vernikom.
Zveza cerkvenih pevskih zborov v Trstu
sporoča, da je odhod na izlet na Štajersko v soboto 15. t. m. ob 5.30 izpred sodišča (Foro Ulbiano). Avtobus vozi skozi Bazovico in Pesek.
DAROVI
Ob obletnici smrti nepozabne Nade darujejo njene sestre za Alojzijevišče 2.500 in za Zavod sv. Družine 2.500 lir.
Pred kratkim je v Avstraliji umrla Kom-janc Dionizija por. Bregantič; v njen spomin darujejo tete in stric 50.000 lir za števerjansko cerkev.
Za Zavod sv. Družine: V spomin moža Edija daruje Rafaela Smrekar 5.000; Loj-za Pocarini J0.000; Veronika N. t.000: O. M. 20.000; družina Prinčič v spomin na pok. Nado ob prvi obletnici smrti 2.500; namesto cvetja na grob pok. s. Magdalene: K. K. 5.000 in M. D. 5.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: msgr. Natal Silvani 10.000; družina Ghizzi 2.000; družina Pierobon-Mari, ob poroki 3.000; Valerija Sosič 5.000; družina Celeste Daneu v spomin Saškota ob 2. obletnici 15.000; družina Drnjadkovih v spomin domačih pokojnih 10.000; Marica Dolenc 5.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: Trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Pevski zbor Rupa-Peč pred Cankarjevo hišo na Vrhniki