FR. MILČINSKI

Gospod Fridolin Žolna

in

njegova družina

VESELOMODRE ČRTICE

I.

V LJUBLJANI 1923

NATISNILA IN ZALOŽILA
ZVEZNA TISKARNA IN KNJIGARNA

h , '/v

VSE PRAVICE PRIDRŽANE

SPLOŠNA KNJIŽNICA: 5

Naredba št. 5742.

Da pričnem stvar od kraja: nisem bil pa tr¬
dim, da tudi sedaj ta hip nikakor nisem brez stikov
z vlado. Nele kot državljan in davkoplačevavec v
obče! Marveč so stiki moje malenkosti z visoko
vlado določnega in osebnega značaja, da, v iz-
vestni smeri — pomni, v izvestni smeri! — celo
prijateljski in prisrčni.

Duševni sem delavec in ni da bi se z omenje¬
nimi stiki ponašal. Toda nimam povoda pa nimam
niti pravice, zatajevati dejstev, ko je stvar tako
rekoč zgodovinska. So pa tudi osebni oziri na
lastni ugled, ki takisto zahtevajo čim temeljitejše
razjasnitve položaja.

Torej tiste dni je točil Jernač na Poljanah
Štajerca. Dobrega, prav dobrega. Zdaj to lahko
razodenem odkrito in brez kvarnih posledic, ko
ga je že potočil. Kapljica rezka, da ti je pršela v
nos, dehteča kakor rezeda, ne preveč kisla, ravno
prav močna, prijetna duši in jetrom, skratka prav¬
cati balzam vsemu notranjemu človeku. Bilo je
tiste dni pri Jernaču od jutra do pozne noči gostov
kakor čebel v panju in so drug nad drugega glasno

3

in s poudarkom grajali Štajerca, ga devali v nič
iti ubogega Jernača zmerjali kakor psa, da se upa
in za drag denar toči neusmiljeno to brozgo —
toliko da ga niso vrgli iz lastne gostilne. Pa so bili
navedeni izbruhi očitne ogorčenosti docela umestni
in celo potrebni, zakaj v Jernaču, dasi drugače ni
bil napačen človek, so tičali neugnani krčmarski
instinkti, če si privoščil le količkaj hvale njego¬
vemu vinu, že mu ni dala vest, da ga ne bi pri
tej priči po vseh pravilih umnega kletarstva zmešal
in izprevrgel. In se res ni dalo drugače priti v
okom zavržnim njegovim nagonom nego s čim
krutejšo oceno njegovega blaga.

Pri Jernaču sva torej bila jaz in častivredni
član visoke vlade, v čigar osebnosti se je vdej-
stvoval in kakor trdim, se vdejstvuje še vedno
skraja poudarjani stik med mojo gialenkostjo in
vlado. No in od Jernača sva jo ubrala po stari šegi
še v kavarno Beograd in se spominjam natanko,
kako se je vse pričelo in vrstilo, tako natanko,
kakor da se je godilo včeraj — ničesar nisem
pozabil.

Tema je bila kakor v kozjem rogu. Zrak svež
kakor gorski vrelec, vendar ne brez nemih po¬
zdravov in obetov z gorkejšega juga — zima z
nado pomladi. —■ Jaz sem duševni delavec, do¬
vzeten za tajinstveni čar noči — o, pardon!...

»Kam pa siliš v drevo? Bolj na desno se
drži!« je rekel prijatelj, dični član in predstavnik
vlade.

4

»Hvala! Res, drevo je. Oko ga ne vidi, ali
čutita ga nos in koleno. Bodi si! — Prelestni čar
noči! Utopljeno v neprodirno temo spi življenje
kakor Vineta na dnu morja — (čof v lužo!) —
neskončni molk ga pokriva z mehko odejo iz
črnega baržuna — (tof v luknjo!) — ali pod
molkom, na dnu teme, vendar polje gorko živ¬
ljenje ...«

»Kam pa riješ tjakaj v zid?« me je opozoril
odlični član vlade. »Tukaj-le se primi za moj
rokav, drugače se primeri in porušiš kako po¬
slopje preko namer novega stavbnega načrta, ko
ti je nocoj ulica preozka.«

Odbil sem ost, ki je tičala v njegovi besedi.

»Jaz sem duševni delavec,« sem dejal, »ti si
pa vlada — ostaniva vsak pri svojem področju!
Pusti mene in vprašanje, ali je ulica nocoj dovolj
široka zame ali ni — izvoli se pa brigati za vla¬
danje! Solnce svobode je vzšlo in z zlatimi svojimi
žarki obseva vesoljno Jugoslavijo. Le tukaj, v
središču Slovenije, v naši Meki, kamor se verno
obračajo vse oči, tukaj tičimo še v temi tako glo¬
boki, da niti pod starim neredom ni bila hujša.
C Hej, po vsej daljni poti od Jernača do kavarne
Beograda ne ene luči! To je evropski škandal! Tu
blagovoli vladati! Jaz sem le duševni delavec
ali na tvojem mestu bi v zbranem svetu vlade
vstal in odkrito razložil svoje stališče. Tako mi
Boga! Kaj si naj mislijo o nas bratje Srbi, kaj
francoski oficirji in kaj angleški kardinal!

5

Uradna komisija bi morala semkaj na lice mesta,
pa ne po dnevu in v avtu, ampak po noči in peš,
z inženerjem in izvedenci, da se nedostatki ugo-
tove in store potrebni ukrepi!«

»Fej te bodi!« je zdajci vzkliknil čislani pred¬
stavnik vlade in si po tleh brusil podplat, »v
kakšnega vraga gnusnega sem pa stopil sedaj-le?
— Res je škandal! —«

Še si je brisal črevelj ob robih in zraven prhal
skoz usta in nos, potem je dejal: »Čakaj, duševni
delavec, tvoja bo obveljala! To-le bova res ure¬
dila — toda vedi, brez komisij in izvedencev, saj
nismo biro- ampak demokrati.«

In ko sva dospela v kavarno, je jadrno za¬
hteval kavo in pisemskega papirja. Kavo je zvrnil
vase, na papir pa urno nekaj zapisal in ga vteknil
v zavitek, ena dve ga je obliznil, tri štiri za¬
lepil, potem je pismo izročil meni: »Ti si duševni
delavec, nimaš kaj opravila, pa nesi to-le jutri
dopoldne v uredništvo Uradnega lista!« — Vzdihnil
je: »Noč in dan dela človek, pa še zabavljajo
ljudje, da se nič ne zgodi.«

Prevzel sem pismo in ga slednji dan navse¬
zgodaj oddal. Storil sem to brez obveznosti,
docela prostovoljno — toda rad, iz iskrene ljubezni
do matere domovine, ki gotovo ne bo pozabila
svojega sina, kadar bo delila agrar ...

Jedva je preteklo štiri in dvajset ur, že smo
čitali v Uradnem listu:

6

Št. 197.

Naredba.

Ulica od Jernača do kavarne Beograda

mora biti vsako noč razsvetljena.

Poverjenik.

Duševni delavec sem — pojavi izven sveta
lepih umetnosti mi vobče ne zbujajo zanimanja.
Ali priznati moram, da me je kratka ta naredba
navdala s prisrčnim zadovoljstvom liki najlepša
pesnitev. Kajti videla se mi je priprost, toda za¬
nesljiv glasnik reda. ki nam ga treba, da na nje¬
govem temelju zgradimo ponosno stavbo istinite
moderne kulture.

»Ulica od Jernača do kavarne Beograda mora
biti vsako noč razsvetljena«!

Kratko, toda točno, jasno, zgledno! Z novimi
možmi je prišel nov duh v zakonodajo in glej. novi
duh si je že našel novo obliko! — Veselilo me je in
sem bil ponosen, da sem kolikor toliko sodeloval
pri tem zakonodajnem činu.

Vsekako je bila naredba velepomemben do¬
godek prve vrste.

Edino, kar mi je grenilo zadovoljnost, je bila
okolnost, da je ulica ostajala v temi slej kakor
prej. — tretji dan — peti dan — čakal sem ves
teden: tema.

Izprevidel sem: v zamotanem mehanizmu
vladnega ustroja nekaj ni v redu.

7

Šel sem nad prijatelja, predstavnika vlade.

Imel je obilo posla. Najprej se predmetnega
dogodka ni spominjal. Rekel je, da je že toliko
izdal naredeb, da bi moral imeti glavo kakor po-
lovnjak, ako naj bi jih vse nosil v glavi. Tudi so
se mu zbujali pomisleki, ali ne spada cestna raz¬
svetljava od Jernača do kavarne Beograda prav¬
zaprav v drugo poverjeništvo. Skraja da je pač
delal vsak poverjenik, kar mu je prišlo v roke —
zdaj pa so se področja že nekoliko razdelila —
in ne bi bilo napak vprašati vratarja: ta pošilja
stranke vsako na svoj kraj, ta nemara najbolje
pozna razdelitev... Sicer pa, je dejal, se tudi
njemu vidi stvar važna... in ker je baš on sprožil
to stvar... in saj smo demo- in ne. birokratje ...

Pa je odtrgal košček ovojnega papirja, oslinil
svinčnik in napisal novo naredbo. »Bom pa še
onega tovariša podpisal,« je rekel, »v čigar pod¬
ročje morebiti stvar spada. Da ne bo razžaljen.«

Meni je bil všeč ta njegov ukrep. Ne morebiti
zato, ker se je s tem že v kali in temeljito udušila
sleherna možnost kompetenčnega spora — na take
stvari tedaj kot duševni delavec in vladnih poslov
še manj vajen niti mislil nisem — ampak menil
sem, dva podpisa vsekakor bolje držita nego eden
sam.

Tako sem tedaj v službi troedinega našega
naroda vnovič stopal v uredništvo in kar je svet
drugi dan čital v Uradnem listu, je bilo sledeče ^

8

Št. 603.

Navedba.

Navedba št. 197 velja  v polnem obsegu.

Z ozivom na imenovano navedbo in dodatno

k njej se odveja in odvedi, da se ji je po-

koviti bvezpogojno.

In dva podpisa.

Brez ovinka priznavam: vpogled v zagonetni
obrat kolesja naše vlade, ki se je one dni nudil
nevajenim mojim očem, me je navdal z občudo¬
vanjem. Kak ponos, voditi usodo države, osrečevati
milijone! Delo, vredno najboljših glav! Niti duševni
delavec se mu ne bi smel odtegniti. To je moje
prepričanje.

Cas je šel svojo pot. Jernač je potočil Štajerca
in je imel sedaj na pipi dolenjca, ki so ga jako
hvalili, pa se navzlic obilni in glasni hvali žalibog
ni maral izprevreči v svoj prid — pot od Jernača
do kavarne Beograda pa je bila slej ko prej temna
kakor Egipet za časa Mojzesovega.

To me je grizlo. Čutil sem se prizadetega, od¬
govornost se mi je oglašala v grodih in sem stvar
premišljeval. Dejal sem: Nekaj je gnilo v državi
danski! — in zdelo se mi je, da sem ugenil, kje
tiči stržen uljesa.

Šel sem nad Uradni list.

»Gospod urednik,« sem rekel, »tako in tako —
naredbe se ne izvršujejo, javni blagor je ogrožen,

9

opravičite se!« — in sem mu imenoval številki
onih dveh naredeb.

Mož je prebledel. Tresli stai se mu roki, ko je
iskal naredbi, in sem mu moral pomagati. Potem ju
je prebiral in ju prebral vsako gotovo vsaj petkrat,
to pa črko za črko.

Oddehnil se je. Izjavil je, da je vse v redu, in
je bilo videti, kakor da se šteje užaljenega.

»Tako?« sem rekel. »Lep ste urednik! V redu!
Kako naj je naredba v redu, ako se ne izvršuje?«

Zmajal je glavo in začuden vprašal, zakaj in
čemu naj se izvršuje naredba in ali je to potrebno.

Povabil sem ga, naj izvoli preudariti svoje
duševno stanje, ki mu dopušča tako vprašanje.
»Petkrat ste prebrali naredbo, prosim, preberite jo
še šestič: ...»se odreja in odredi, da se ji je po¬
koriti brezpogojno!«

Še je zmajeval glavo, še je sukal v rokah na¬
redbo in jo ogledoval, končno se je vdal toliko, da
je priznal možnost, da tvori ta naredba z ozirom
na svoje besedilo izjemo in se ji je nemara res
treba pokoravati.

Nenadoma pa se je nečesa domislil.

Privlekel je iz predala papirje, jih razgrnil
pred mano in izjavil, da se držii svoje službene
pogodbe, kakor je ondukaj zabeležena. Po tej po¬
godbi, je dejal, je odgovoren le za pravopis in tisk.
Drugo mu nič mar! — Ako vladi, je dejal, sedanja
pogodba več ne zadošča, jo seveda lahko izpre-
meni. Ali on, urednik, takoj izjavlja, da brez

10

povišanja plače in sicer vsaj za dvajset kron na
mesec ne prevzame povrhu še odgovornosti za iz¬
vrševanje njenih naredeb. — In je vihal nos.

Rekel sem, da si stvar preudarim. Položaj se
mi je videl dovolj razjasnjen pa sem krenil na
vlado.

Tako stvar ne gre! Javni blagor zahteva, da
se naredbe tudi izvršujejo, če ne zlepa, pa 1  zgrda!
Vlada ima sredstva in pota in mora skrbeti, da se
njena volja, razodeta v naredbab, tudi udejstvi! —
Literatu, ki je umetnik zaradi umetnosti, temu
lahko zadošča, da kaj napiše in za to prejme ho¬
norar, kolikor ni; že izčrpan po predujmih. Ali vlada
ni literat, vlada se nikakor ne more zadovoljevati
zgolj s tem, da kaj napiše...

To sem razodel prijatelju pri vladi.

Razburjal se je. »Vse vkupe vržem od sebe!«
je dejal. »Samo škodo imam od vladanja. Otepam
se noč in dan z naredbami, doma mi pa komi pro¬
daja cikorijo v izgubiček. Petsto bi bil lahko za¬
služil pri partiji, pa sem jih le tristo, tako da
imam čistih dvesto očitne izgube!«

Razložil sem mu, kaj bi bilo po mojih mislih
ukreniti.

Odgovoril mi je: »Naredi, kar hočeš, jaz sem
že vsega sit!«

Kar sem vzel na znanje.

Smatral sem pa za nujno potrebno, da sem
se pri tej priliki dotaknil šc nastopne okolnosti.
Moje razmerje z vlado, sem dejal, da zahteva

11

razjasnitve in ureditve. Opravljam vladne posle,
dajem svete, imam zanjo pota in konference —
dekreta pa nimam nikakega v rokah. To je ne-
dostatek, iz katerega se lahko rode zaplctki z
nedoglednimi posledicami. Duševni delavec sem,
ljubim prostost, ne dam se rad vprezati v igo. Ali
če kliče domovina, sem dejal, sem pripravljen, sc
ji žrtvovati in se posvetiti njeni službi.

Nato je predstavnik vlade, moj prijatelj, iz¬
javil. naj se žrtvujem in posvetim — in je pogledal
na uro.

»Dobro!« sem dejal. »Toda upoštevati je reči
in razmere. Prvi so seveda invalidi. Vse slabše
službe so pridržane invalidom. Invalidom ne
maram odjedati služeb. Slabše službeno mesto
tedaj zame ne prihaja v poštev!«

Rekel je, da mu je vse prav in da mora v
prodajalno.

Zagotovil sem mu, da je lahko odslej brez
skrbi, ker je stvar v veščih in varnih rokah, in
sva se lepo poslovila.

No in potem sem, kakor me je pooblastil,
sam sestavil naredbo, kakršna se mi je videla
potrebna v končno ureditev zavoženih razmer v
naši mladi državi.

Bil sem v dvomih, ali jo gladko sprejme
Uradni list in ali ne bo treba še nadaljnjih potov in
besedi. Skraja se je urednik res upiral priobčitvi. to
pa s svojega, kakor je rekel, zanj edino merodav-
nega pravopisnega stališča. Toda potom nekaterih

12

koncesij v obliki osmih črk in dveh vejic sva se
zedinila in je sprejel naredbo in je bila natisnjena
tako-le:

Št. 5742.

Naredba.

§ 1. Naredbe te vlade je vse brez iz¬
jeme ne samo natisniti, ampak tudi izvršiti,
razen onih, katere same izrečno določajo,
da jili ni treba poslušati.

§ 2. Odgovoren za izvršitev naredeb je
v polni meri in brez izgovorov vsakokratni
urednik Uradnega lista proti mesečnemu
priboljšku dvajsetih kron, plačljivemu
vnaprej na zakonito kolkovano pobotnico.

§ 3. Duševni delavec Fridolin Žolna se
po izpregledu potrebnih izpitov imenuje za
vladnega svetovavca.

§ 4. Da se poudari resnost stvari in se
nam ne bo treba sramovati pred brati Srbi,
francoskimi oficirji in angleškim kardi¬
nalom, se za primer kršitve te naredbe pro¬
glasi preki sod.

Po naročilu poverjenika:

Fridolin Žolna
vladni svetovavec.

Tako se glasi naredba št. 5742 in taka je
njena zgodovina.

13

\

Ugotoviti moram obžalovanja vredno dejstvo,
da naša javnost ni zrela.

Okolnost, da je pravkar navedena naredba
plod' mojega duha in peresa, se lahko prezira — ne
bo me bolelo.

Ali prezreti se ne bi smela in se ne sme
stvarna važnost in dalekosežnost naredbe same!

Preudarite: Naredbam vlade se zajamčuje

dejanski učinek! Ustanavlja se odgovorni izvr¬
šilni organ!! Zagroža se preki sod!!!

Nič vsega tega javnost ni videla.

Videla je le moje imenovanje za vladnega
svetovavca.

In me seveda takoj obsula z dvema čestit¬
kama in z nebrojem opominov, tožb in izvršb.

Ker nisem kos odgovarjati vsakemu posebe,
dajem vsem svojim prepozornim prijateljem in
znancem tem potom vljudno na znanje, da mi ni
p. n. vlada dosedaj izplačala niti vinarja moje
plače, ampak celo taji veljavnost vse naredbe,
češ, da ni bila zakonito izdana in da tudi moj pri¬
jatelj ni bil tedaj več poverjenik.

Ni tukaj mesta brezplodnemu prerekanju. Ali
dvoje, troje bi vendar-le priporočal vsej javnosti
in zlasti p. n. vladi v čim temeljitejši preudarek.

Stališče, da naredba ni izšla zakonitim potom,
je — kratko povedano — birokratično. Za p. n.
vlado, ki se ne sramuje takega stališča, ne bi več
smelo biti mesta v resnično demokratični državi.

14

Da moj prijatelj ni več poverjenik, načeloma
zanikujem. Nasprotno je res, da moj prijatelj slej
kot prej uživa popolno moje zaupanje.

In slednjič: vsakdo in tudi p. n. vlada se za¬
vedaj, kaj tvega! — § 4 gornje naredbe obeta
preki Sod!!!! — Ali ima p. n. gospoda primerno
zavarovane svoje p. n. vratove? — Zato pozor!

Fridolin Žolna
vladni svetovavec.

3 G

15

O otiščancu in vremenski brigi.

Značaj navzočne razprave me vabi in pri¬
ganja, da bi jo pričel s tehtnimi besedami o raz¬
sulu do mozga gnile stare države in bi dal duška
veselju nad svežim demokratičnim vzduhom, ki
oživljajoč nam preveva domovino. Važnosti, pa
tudi dalekosežnosti stvari, ki mi je pri srcu in na
jeziku, bi bil tak pričetek vsekakor prikladen, tega
se docela zavedam.

Ali ne morem prezirati, da se tehtne besede
tako o razsulu kakor o demokratičnem vzdulm
uporabljajo v tiskani naši javnosti vse prepogosto
in da se žal uporabljajo celo na nepravem mestu.

Čital sem jih in sem verjel v iskrenost pisa¬
telja in sem čutil z njim vred radost in sem čutil
z njim vred gnev, pa so mi potem povedali, da pi¬
satelju ni bilo do gneva ob' razsulu niti do radosti
nad preporodom, ampak mu je bilo za drugo stvar
oziroma ne za stvar, nego za osebo, in ne za
drugo osebo, nego za njegovo.

Ni torej čuda, da so tehtne besede o razsulu
naše preteklosti na eni strani, o demokratičnem
duhu iz sipin vznikle nam sedanjosti na drugi iz¬
gubile dober del svoje učinkovitosti, izgubile svoj
prvotni vznešeni pomen in bi bile skoro kos,

16

da tudi stvari, ki je dobra in plemenita, oskrunijo
čisti namen.

Zato se jim previdno rajši ognem. Kajti je
misel, ki jo kanim sprožiti, pomembna, lahko bi
rekel in ne bi pretiraval, naravnost odločilna za
bodočnost in usodo naše mlade države.

Po razsulu do mozga gnile ... Pa lahko povem
stvar tudi brez takega uvoda.

Kratko in jedrnato: gre za vreme, za njegovo
sistematično opazovanje, za hasnovito izkoriščanje
vremena v prid vsestransko prizadetim potrebam
tako v miru kakor v vojni.

Od priznane strani se je bila svojčas izrekla
pikra sodba o vremenskih prerokih, ki so se krat-
komalo pozvali, da gredo žvižgat rakom.

Spričo dosedanjih skušenj ne bom prerekal
upravičenosti te obsodbe.

Vremenske prognoze, kakršne so bile in so
žal še običajne v nas, se opirajo izključno na
! mrtve naprave in pripomočke, na blago izpod sta¬
rega, do mozga trhlega režima, izdelek sovraž¬
nega inozemstva. Uporabljajoč jih gojimo le gada
na prsih in tudi na tem polju bi bilo že iz načelnih
ozirov živo treba smotrenega čiščenja.

Te in take naprave in pripomočki — kdo
jamči za njih sposobnost, kdo jim jamči tudi le za
voljo točnega poslovanja — ko so brez prisege,
brez sleherne zaobljube naši majki Jugoslaviji!

In sploh: v demokratični državi, kakršna spio,
ni nam treba birokratičnih kolesec in kazal, ni

Spl. knj. 5

37

2

nam treba zarjavelih instrumentov in aparatov
brez vesti in brez srca — treba nam je mož. Mož
v najširšem pomenu besede, ne izključivši nobe¬
nega spola.

In zahteva nadalje demokratični duh naše dr¬
žave odločno in neodoljivo, da gledaj oblast pri
izberi potrebnih osebnosti zgolj na dejanske spo¬
sobnosti in ne gledaj na drugega nič in zlasti da
ne gleda na izpite, doktorate in spričevala do jedra
gnilega starega režima. Sposobnim prosto pot, to
nam bodi geslo!

Na drugi strani seveda, kdor si sposoben —
rad, ne rad daj na razpolago svojo moč državi!

Tako je moje stališče, ki sem ga neomahljivo
zastopal vsikdar in povsod v javnem življenju ka¬
kor v domačem krogu, ne le za druge, ampak tudi
zase in za svojo družino.

Osebne sposobnosti so prosti dar naklonjene
narave. Enemu je podarila blesteč glas, drugemu
krepko pest, tretjemu sijajen koder, četrtemu do¬
ber spomin — nikdo ni, da bi se smel bahati s
svojim darom, saj mu ni plod lastne volje, lastnih
žuljev. Tedaj pa tudi razpolaganje z naravnimi
darovi ne sme biti prepuščeno zgolj lastnemu pre¬
udarku, ampak naj odloča o njem le javni blagor.
Javnemu blagru se mora pokoriti brez ugovora
vsakdo, tudi ti in tvoja žena in seveda moja žena
tudi in baš moja žena prva — zaradi zgleda in
spodbude za druge.

18

Pravim: »Moja žena« — kajti demokratični
duh naše države ne pozna soprog in dam, pozna
le žene.

Moja žena, ta ima od nebeške previdnosti iz¬
redni dar, da z brezprimerno nezmotljivostjo za
dva dni vnaprej napoveduje sleherno izpremembo
vremena.

Ne baham se, le ugotavljam.

Nikdo ne sluti snega, nikdo ga ne verjame,
birokratično okosteneli aparati in instrumenti mol¬
če kakor stoletni grobovi, hribolazci se vesele ne¬
deljskega izleta v Kamniško Bistrico — žena pa
ga občuti in napoveduje in v nedeljo je snega do
popka, tako mi vere in zveličanja!

V teku dolgih let neštetokrat preizkušeno in
neovržno dognano!

Lahko bi si bila s stavami pridobila milijonov
moja žena, toda ni hotela, ni ji do posvetnega bla¬
gostanja. Ali domovini je na razpolago!

V zasebni posesti moje žene se nahaja namreč
otiščanec, goji ga tako rekoč na mezincu leve noge.
In ta otiščanec ima neprecenljivo svojstvo, da jo
vsakikrat, preden se prevrže vreme, dva dni po¬
prej pričenja skeleti. Skeli jo otiščanec, ni prijeten
ta občutek, žena trpi — toda se zaveda, da trpi za
javni blagor in trpi rada in ne trene z očesom. In
jo skeli zanesljivo, vestno in točno, ob Svetkih
kakor ob petkih, brez hib in popravil, brez mi¬
grene in brez rodbinskih dogodkov.

19

2 *


Kakor skala sredi morske vihre stoji otišča-
nec — mirno se lahko gradi nanj javno zaupanje!

Pa je sklenila moja žena, svesta si dolžnosti
slovenske žene, sklenila je in iz vsega srca pri-
trjam njenemu sklepu: kakor ljubeča hči predragi
materi poklanja žena otiščanec — skalo sredi
morske vihre — v dar domovini. Poklanja ji ga
v dar brezplačno, brez sleherne protizahteve, ka¬
kor zgled prave, nesebične rodoljubezni.

Ostala bi le upravitelj otiščanca. To je docela
naravno, rekel bi neizogibno. Toda je pripravljena
liki državni nameščenec se podvreči najstrožjim
zaprisegam.

In se izrecno odpoveduje pravici, preklicati
darilo.

Že sva preudarjala z ženo, kako bi se uvrstil
otiščanec v državni ustroj. V pravosodje ne spada,
v finance ne, v vojno ne, niti ne v vero in pro¬
sveto. In vendar so pravzaprav močno prizadete
pri stvari vse panoge državne uprave od prve do
zadnje.

In sva po temeljitem razmotrivanju dospela
soglasno k zaključku, da kaže ustvariti otiščancu
čim nezavisnejše stališče. To pa bi se zgodilo naj¬
uspešneje z ustanovitvijo samostojnega poverje¬
ništva za otiščanec in vremensko brigo.

Meni se stvar vidi jasna.

Kakor rečeno, otiščanec in moja žena sta dr¬
žavi na razpolago, otiščanec docela zastonj, brez¬
plačno, brez protizahteve, dar na altar domovine,

20

žena pa kot poverjenik ne z več nego z običajnimi
prejemki in seveda z avtomobilom.

Beseda gre sedaj poklicanim činiteljem. Nji¬
hova bo odločba, njihova odgovornost, pa bodi
tudi preudarek njihov!

Menim pa, da bi bila ustanovitev tega pover¬
jeništva eden izmed najpomembnejših državnih
činov, odkar se je razsul do mozga trhli stari
režim in nam je zasijalo žarko solnce svobode
v novi z demokratičnim duhom prežeti domovini.

Muhe.

Kulturen sem človek in po kosilu rad legnetn.
Počitek po kosilu pospešuje telesno lepoto in zraven
čitam SHS-slovstvo izza zadnjega meseca. Kajti
sem kulturen človek.

Najmlajše slovstvo sicer vobče ni v prid te¬
lesni lepoti, ker ima pregloboke misli in prena¬
porne. Duševni napor pa škoduje lepoti. In sploh
se mi zdi, kjer je napor, tam se neha lepota.

Vendar se ne bojim, da mi bo slovstvo v kvar,
ker kmalu zaspim, in zaspim hitreje s slovstvom v
roki, nego brez njega. Počitek brez. misli pa res¬
nično pospešuje telesnoi lepoto, to je dejstvo. Cesto
čujern za seboj zavistne glasove: »Lep je, tristo
petelinov! Koliko mora počivati in kako malo mis¬
liti!« Pa tudi dame lahko to dejstvo opazujejo
druga ob drugi.

Skratka, po kosilu rad legnem in bi' stvar bila
tako daleč v redu.

Če bi ne bilo muh!

Ali je prišla jesen, prišla sta dež in hlad. In so
prišle muhe. Zunaj jih je pregnal mraz — niso me
vprašale, nisem jim dovolil, kar priselile so se mi v
stanovanje.

Muhe so brez koristi, za socijalno skupnost.
Ne delajo nič, za nobeno niso rabo, še za tarok

22

niso. Le v nadlego so in mislim, če jih ne bi bilo,
ne bi jih pogrešal.

Pa se mi vendar vedejo v stanovanja, kakor
da nisem jaz tisti, ki plačuje bridko najemnino z
gostaščino vred in dimnikarjem, nego da so 1  na¬
jemnice muhe in da je stanovanje njihovo in da
sploh ni na ljubem svetu nikogar poleg njih. In moj
beli slamnik, ki še visi na kljuki, poštena kranjska
duša, in verno in vdano pričakuje, da se vrnejo
prijazni solnčni dnevi, moj slamnik, mislijo, da je
ustvarila dobrotljiva narava' edinole zato, da 1  na
njem dajejo duška svojim mračnim občutkom.

Nič ne? bi rekel — vsi smo božji otroci', tudi
muha mi je sestra v Bogu in stanovanje je dosti
veliko, lahko bi’ v miru živeli d!rug poleg drugega,
vsak po svoje, jaz po svoje, muhe po svoje, in bi
hvalili Boga, vkupnega očeta. v

Nak! Ne zadošča jim stanu primerna, obzirna
souporaba stanovanja. Ampak so si izbrale za to¬
rišče svojega dejanja in nehanja baš moje roke in
moje lice.

Pripravljen sem, ob primernih pogojih umreti
junaško smrt, afco gre za očetnjavo. Ali takoj ali
še rajši po prvem. Muh in njih terorja pa nisem
kos trpeti.

Prekril sem si zleknjen glavo z robcem, le to¬
liko me gleda' izpod robca, da za silo diham in da
vidim dve vrsti slovstva. Nezaposleno roko, ono
brez slovstva, sem vtaknil v žep.

23

Zastonj! Vse stanovanje jim je na razpolago,
tla, stropi in stene, okna, vrata in pohištvo — ne!
Ne vidijo dobre volje, ne upoštevajo dalekosežnili
koncesij, ki jih uživajo po moji popustljivosti,
skratka — nočejo! Na vsem širnem svetu se jim
hoče samo tistega malega končka moje golote.

In te najde muha in ti sede na roko, sede na
lice. Brusi si sprednji nogi, pogladi si glavo, po¬
gladi si peroti, vse počasi in temeljito'. Potem sc
požene,, da seta korzo po koži. Pož‘ene se dvakrat,
trikrat, že spet postaji', da si brusi nogi in si gladi
krili in glavo. Ne razumem, kakšen ji vse to nudi
užitek. Morebiti je perverzna. In je ne moti, če
stresem glavo ali roko, da bi jo pregnal. Mirna in
neprizadeta počaka, da mine potres, potem nada¬
ljuje korzo.

Stresati ne pomaga, zamahniti moraš po njej,
potem zbeži. Toliko zbeži 1 , da se koj zopet vrne,
točno na stari prostor, od koder si jo pravkar pre¬
gnal. Ne vem, ali so tako neumne ali 1  so tako
zlobne.

Berem in se otresam in maham in je čudovit
užitek najmlajše slovstvo SHS, združeno z bojem
zoper muhe.

Muham nemara ni prav, da se jih branim.
Užaljene so in ogorčene, srdite in bojevite in psu¬
jejo me. Gotovo me psujejo 1 . Ena mi je rekla: »Ba-
tinaš!« Ena mi je »Macodonca« zabrusila v lice.
Ena pa je strupeno siknila: »Bankokrat!« — ta je

24


jadrno zbežala, bala se je, da bo ob glavo, če mi
pride v pest.

Potrpežljiv sem človek in miroljuben. Prosil
sem, prigovarjal in prepričeval: »Sestre v Bogu, ne
tako! Bodite pravične! Ce ljubite svobodo, dajte
še meni, da diham svobodno in uživam slovstvo
in počitek! Bodite kulturne!«

Ne! Zopet ena na roko, ena kraj očesa!

Zamahniti sem moral, da sta odleteli. Ali kako
sta se repenčili razjarjeni, razlegalo se je to¬
stran Sotle in onkraj, in še sta me šli tožit svetilki
in oknu, kakšen da je moj režim, in tudi ogledalu
sta pustili svoji vizitki!

Te dve sta me tožarili, tačas so me pričele
mrcvariti že tri druge.

Izprevidel sem, da je treba drugačnih mer, in
sem vstal. Nebogljeno mlado slovstvo sem dal iz
rok, brisačo sem vzel v roke. Muham sem pro^
glasil boj — in sem v boju zmagal.

Tri je ubila brisača, med njimi ono, ki me je
zmerjala »bankokrata;«. Tako plačuje Bog! Dve
sem ujel živi in ju vrgel skozi okno; pa; mi je
skoro žal, da sta odnesli življenje, ker vem, da me
bosta obirali po svetu.

Najbolj čudno pa je bilo to: mislil sem, da jih
je legion, pa jih je bilo vseh vkupe le pet — teh
pet je bilo nadležnih za legijon!

In sedaj je mirna Bosna.

25

O kozici, slovnici in blagostanju.

O našem dekletcu že dolgo nisem nič povedal.
Pravijo sicer, da so vobče one dame boljše, o ka¬
terih se manj govori. Toda je naše dekletce na poti
proti damstvu prispelo šele do stopnje, ki jo ozna¬
čuje nežna prispodoba s kozo, pa mislim, da ne
more upropastiti ugleda in bodočnosti naše kozice,
ako iz pregovor im o njej dve, tri besede.

Dekletce raste in ji postajajo krila od dne do
dne modernejša, namreč prekratka.

Češe se in spleta že sama. Kiti ji slikovito pa¬
data nizdol sredi koščenih pleč in je obžalovati
zgolj brezsrčnost matere narave, ki je ustvarila
pleča vzad in ne spred, vsled česar zrcalo ob vsej
dobri volji ni kos in ni, razodeti lastnim zvedavim
očem mlade gledalke divoto njenega lasovja. Ima
namreč naša kozica že zmisla za pojave ženske
lepote, seveda kolikor jih je moči doseči brez pre¬
napornega prizadevanja z vodo in milom. Madežev
od črnila, vernih prič njenega delovanja na polju
šolske prosvete, niso ji na primer prstki prostii ne
ob petkih ne ob svetkih. A na vrhuncu biva zemelj¬
ske slasti, kadar ji tičita nogi v belih šolničkih iz
jelenove kože.

Kot najstarejša izmed našega podrastka se za¬
veda svoje vodilne vloge in jo tudi udejstvuje.

26

Poverjeništvo za bogočastje je izročeno nje¬
nim rokam in ga upravlja vešče in neutrudno, ne¬
sebično in nepristransko. Molitev, molitvic in po¬
božnih zdihljajev pozna milijon, takih z odpustki
in takih brez. V jasnem sopranu kipi njena pobož¬
nost proti 1  nebu in ko pride do »čast bodi Očetu«,
uobenkrat ne izpusti, zategniti »čast« in zraven
pokloniti glavo. »Rorororororo« jo spremljajo
nižji glasovi bratcev — vsi trije pogrkujejo, prvi
iz naravnega svojstva svojega grla, mlajša: dva,
ker sta se naučila od starejšega — in bi jih bilo
slišati lepo kakor korarje v polkrogu za oltarjem,
da ne bi imel najmlajši, imenovan »Dimež, strah
kranjske dežele«, svojih muh. Z neodoljivo brez¬
obzirnostjo prekinja korarski. zbor z izjavo, da ve
lepo, lepo smešnico, in ne čaka, marveč jo korar-
skemu zboru, nenadno vrženemu iz tira pobož¬
nosti, tudi takoj pove in so njegove smešnice po
navadi take vrste, kakršnih se v boljši družbi ne
pripoveduje.

Pa bodi mimogrede še povedano, da se mi
včasi ta naš mali dozdeva, kakor da ne verjame v
Boga. Ne da bi bil načelen svobodomislec in brez¬
verec! Nasproti — njegova vera je izredno živa
in neomajna, kolikor gre za svetega Miklavža, za
Božička in za zajčka, ki nosi pisane piruhe. Le baš
za dragega Boga samega mu nedostaje zanimanja.
Nemara pogreša pri dragem Bogu onih mladino-
Ijubnih svojstev, ki jih tako prijetno vsak o svojem
času razodevajo sveti Miklavž in Božiček in zaj-

21

ček, pa sodi mali mož v svoji dečji nepoučenosti, 1
da dragi Bog sploh ne spada v versko področje 1
nežne mladine, ampak mu je posla le z odraslim 1
človeštvom. In je dečko star že pet let in našo j
deklico že sedaj skrbi, kako se bosta bližnje leto, J
ko prične s šolo, gledala z gospodom katehetom, S
ki brez dvoma ne bo trpel takega verskega sta- I
lišča.

Sorojenci in briga za njih usodo so sploh za 1
naše dekletce neizčrpen vir neštetih bridkih ur. J
Ob obilni zgovornosti zmajeva svojo mlado glavo |
nad brezbrižnostjo roditeljev, ki da križem držita J
roke in se ne ganeta niti spričo zavržnih smešnic j
najmlajšega niti ne spričo grdih razvad obeh sta- 1
rejših, ki pri jedi cingljata z vilicami ob krožnik in 1
nikdar čisto ne pojesta, kar se jima naloži.

Sicer je naše dekletce sedaj v letih, ko ni j
štiri- ali petperesne deteljice ob poti, da bi ji ostala >
prikrita. Več nego trideset let je že preteklo, kar j
sem zadnjo utrgal jaz, dasi mi včasi iskajoče oko ;
še uhaja po zeleni grivi. Naša kozica pa jih prinaša j
kar v šopih domov in da bi res bila to, kakor jo
kličemo, bi skoro lahko živela ob sami štiri- in
petperesni deteljici; tako pa z njo zgolj kvari slo¬
vensko književnost: vsi Zvoni in Kresovi, oba
Wolfa in Pleteršnika sta mi že polna tega stisnje¬
nega bilja.

Iz opisanega njenega razmerja napram dete¬
ljici je dopusten sklep, da je vid naše deklice v

28

zadovoljivem redu. Pa vendar sama zatrjuje, da
vidi slabo, in trdi to vsakikrat, kadar jo podim
h klavirju.

Potemtakem bi ji klavir neugodno vplival na
vid. Pa morebiti na vonj tudi, ker dosledno na¬
mrdne nos, kadar mu pride blizu. In še toži o
njem, da nagaja njenim prstom. Čudna žival tak
klavir!

Skratka — klavirja naše dekletce ne ljubi.

Ljubi pa knjige in — kar je poglavitno — ljubi
šolo. Šola je poglavitna reč! Šola je steber člo¬
veške družbe in sploh in tako dalje, kakor že re¬
čeno. In sem bil zadovoljen in vesel, ko sem
gledal, s kakim navdušenjem je pohajala tisti svoj
četrti razred, se učila in izdelovala svoje naloge.

Pa se je zgodilo, da me je iznenadila, iznena-
dila baš zastran šole in nikakor ne prijetno.

Bil sem par tednov z doma in sem bil srečen,
ko sem se zopet vrnil v vajeni red in našel vse
zdravo.

Dekletce se me je kakor po navadi oklenilo
okoli vratu pa sem jo kakor po navadi vprašal:
»Kozica, ko me ni bilo doma, da bi te priganjal,
ali si se tačas kaj učila klavirja?«

»Klavirja?« je dejala in so se ji zaiskrile oči.
»O, ,klavirja’ je samostalnik moškega spola, ed¬
nina, drugi sklon, klavir, klavirja, klavirju, klavir,
pri klavirju, s klavirjem, pika.« In me je pogledala
zmagovito.

20

Odgovor mi ni ustrezal. Ne rečem, obsebi je
bil nemara pravilen. Ali imel je hibo, da se ni do¬
tikal vprašanja. Pa sem dejal: »Ti mi povej, ali je
bila gospodična pri klavirju s tabo zadovoljna?«

Zopet so se ji zaiskrile oči in so ji zažarela
lica: »Zadovoljna? .Zadovoljna’ je pridevnik žen¬
skega spola, ednina, prvi sklon. Zadovoljen, zado¬
voljna, zadovoljno —« in potem je nesrečni ta pri¬
devnik mikastila v vseh treh spolih in v vseh treh
številih, oziroma kolikor jih je, in ji je šlo: drrrrrrr
— na koncu je rekla: pika. In še j€ dostavila: »Ne
boš me ujel!« — Kakor da je ne vprašujem zaradi
klavirja, nego se z njo lovim kaj vem po kakšni
gmajni.

Pa mi niti ni pustila časa, da preudarim, kako
naj drugače zasučem vprašanja, da pridem do
cilja, ampak je obrnila bojno kopje in mi ga nasta¬
vila na prsi: »Pa ti sedaj odgovori, atek, kateri so
oziralni zaimki!«

Moj Bog, oziralni zaimki! Seveda so! Mar jih
tajim? In jih je kolikor toliko. Toda se ne sme ta¬
kole butniti vame z vprašanjem. Človek ima ven¬
dar živce — ne? če kar treščiš vame z vpraša¬
njem, potem seveda ne morem odgovoriti — še
svoje lastno ime bi pozabil tisti hip.

Pa je že kar sama odgovarjala mesto mene:
»Oziralni zaimki so, dvopičje, prvič samostalni,
dvopičje, kdor in kar, vejica, drugič pridevni, dvo¬
pičje, kateri, katera, katero — in tako dalje in je
kar mižala in ji je šlo drrrrrrrr, pika.

30

Kaj takega še nisem bil videl in slišal, jemalo
mi je sapo, njej pa je zrastla samozavest in mi je
ukazala: »Atek, vprašaj me še nedoločne zaimke!«

Pa je zopet zadrdrala nedoločne zaimke, dvo¬
pičje in na koncu pika, in ne vem več, katere je
naštela nedoločne zaimke, vesel sem, da sem si
zapomnil od oziralnih tri.

Bogme, stvar se mi je zdela čudna.

Dejal sem: »Dekletce, ali te veseli to-le?«

Odgovorila je in je bila kar zamaknjena od
rajskega blaženstva: »Atek, ni lepšega na svetu,
nego je slovnica.«

Zraven je sedela žena in so ji nosnice razode¬
vale zadovoljstvo in ponos.

Meni pa je pritisnila v glavo skrb.

Ali je pravilno, ali je naravno, da se mlado,
zdravo dekletce v nežni starosti desetih let tako
brezmejno navdušuje za sklone in zaimke in šte¬
vila in kaj vem še za kaj in da nima ves pestri
svet nič lepšega zanjo nego slovnico.

Spal sem zelo slabo tisto noč, drugo jutro pa
sem šel in se poklonil gospe učiteljici.

»Dovolite,« sem dejal, »da imam čast, jaz sem
ta in ta ...«

Prijazno mi je stisnila roko: »Veseli me,« je
rekla, »jako nadarjeno imate hčer.«

»Prosim,« sem rekel, »veste razumete — skrbi
mi povzroča zastran slovnice ...«

»O,« me je prekinila, »pomirite se, v slovnici
je doma kakor v kastni košulji. Lahko vam če-

31

stitam. Kajti baš slovnica je podlaga vsem dru¬
gim vedam in strokam, tako rekoč temelj bo¬
dočnosti in blagostanja. Veseli me, resnično me
veseli!«

Nisem vedel reči drugega, nego da sem se
vljudno zahvalil in poslovil, in mi ni bilo ljubo, da
sem se ob pragu spodteknil.

Pa sedaj premišljujem svet in slovnico in sebe.

Delal sem in se trudil vse žive dni, že po¬
stajam siv, ali o bodočnosti in blagostanju pri
meni še ni sledu — mislim, da tri knjige in en bel
telovnik še ne štejejo za bodočnost in blagostanje.
Ugibal sem že večkrat, kaj je temu krivo. Pa se¬
daj preudarjam, ali je morebiti krivo to, da ne-
dostaje moji bodočnosti in mojemu blagostanju
onega dovolj trdnega temelja, ki ga je omenila
gospa učiteljica?

Ako je tako — ali je še čas in ali ni prekasno
in ali je sploh mogoče, da si sedaj na stara leta še
izboljšam in nadomestim omenjeni moj nedostatni
temelj?

.Temelj’ — če bi vedel kaj je to ... Oziralni
zaimek nemara ni pa še ne vem, ali se sklanja ali
sprega... ■

Poizkusil bom s svojim dekletcem. Rada me
ima, mogoče se nama posreči in me dekletce na¬
uči, da vendar ne bom docela zavržen zastran bo¬
dočnosti in blagostanja.

32

Kolektivna razstava slikarske klape
„Odojak“.

Razstavljalci so trije bratje, po pravici po¬
vedano: moji rodni sinovi. Največji je star devet,
najmlajši jih šteje pet, šestega pol, in ta, kadar
slika, moli krajček svojega jezika iz ust v beli dan.
Morebiti je ta navada razvada in hiba, morebiti pa
je znak nove poti k novim ciljem — nič se ne ve.

Razstavo so priredili pod domačim krovom in
le za najožji krog sorodstva. Obljubil sem kapljo
vina in košček kruha in je povabljeno sorodstvo
prišlo do zadnjega parklja. Prava umetnost ni še
izgubila vabeče svoje sile!

In so bili zadovoljni jako.

In so mi proti polnoči namignili, naj napišem
o razstavi poročilo.

Imel sem pomisleke: to in to in to in to. Toda
so pomisleki morebiti neupravičeni, kajti sem tako
rekoč vendar zgolj lajik ha polju umetnosti. To mi
je bil oni dan z jasno besedo potrdil ugleden kritik
in mi hkratu razodel prvo in poglavitno dolžnost
ljubitelja prave umetnosti, ta je, da trdno in brez
meja zaupa v umetnika. Brezpogojna vera vanj
edina usposoblja oko, da razumeva in uživa pravo
umetnost. Tako je bil govoril ugledni kritik, pa

Spl. knj. 5

33

3

niti ni bil videl razstave »Odojka«, ampak sva se
menila o drugi razstavi, ki je imela neprimerno
slabši obisk.

■ Nisem kos, da bi se upiral stališču tako mero¬
dajnega lica. S tega stališča pa bodi kolikor toliko
upravičeno tudi sledeče poročilo.

Umetnost najstarejšega izmed treh bratov
ljubi dimenzijo in objekt. V vsako sliko bi lahko
omotal par kmetiških škornjev, tolikšne so, in so
jako. pisane in bogate. Vsaka je označena s ceno.
Cene so zmerne, ne dosegajo niti stroškov za ma¬
terija!, neupoštevši že omenjeno kapljo vina in
kos kruha.

Tako dobiš za 20 bornih par snažno enonad¬
stropno hišo z živordečo streho, hiše se drži
ograja, preko ograje gleda okroglo sočno zelenje
treh dreves, za hišo in vrtom se dviga sedem ne¬
botičnih planinskih vrhov, vse za 20 par, in še
dobiš kot priklado kos solnca izza planin s petimi
žarki.

Manj imovite, umetnost čislajoče kroge vabi
ugodna prilika, da si ob malenkostnem potrošku
10 par omislijo hlev v dosti dobrem stavbnem
stanju. Zlasti je kljuka na vratih videti jako ma¬
sivna. V zakrižanem oknu se kaže glava domače
živali neznane vrste. Poslopje je potemtakem spo¬
sobno tudi za stanovanje. Pritiklino tvorijo gnojne
vile v rokah dvonogega bitja s klobukom. V
ozadju trije nebotični planinski vrhovi in pet
žarkov solnca.

34

Na razpolago je potem še vec cerkev in gra¬
ščin in približno 50 hektarjev zelenega morja z
jadrnico. Cene vseskozi skromne in je vse risano
in slikano s primernim znanjem in s hvalevredno
jasnostjo: to je grad, to je hrib, to je cerkev, to je
solnce in ni nevarnosti, da bi zamenjal solnce s
cerkvijo, vile z jadrnico.

Težavnejše naloge zastavlja gledavcu umet¬
niško razodevanje srednjega izmed bratov. V ze¬
lenem bregu čepi mršava hiša zlatenične barve,
streha ji je zlezla globoko v čelo. Jz odprtih duri
teče po griču navzdol rdečkasto-rjava proga. Ta
proga, bogme, je cesta! Pa če vzameš reč drugače,
je rdečkasto-rjava proga lahko reka gorja, ki jo
bruha mrka hiša. In iz dimnika se vali kompakten
trboveljski premog.

Hiše so najpriljubljenejši predmet umetni¬
škemu navdahnjenju srednjega brata. Slikane so
s precejšnjo porcijo kulture in nič ni v njih pro¬
fesorskega. Jaz mislim, da je to lepo povedano.
In so hiše in niso hiše. Strehe jim sede na zidovju
kakor klobuk na glavi. Ena je razpoložena na ko¬
rajžo in boj, druga je zamaknjena, pesniški zanos
ji skoro odnaša streho nebu pod oblake — le z
enim vogalom se še dotika zidovja. Tako da lahko
vsaki sleherni hiši z lica bereš dušo, ako gojiš
pravo vero in zaupanje v umetnika.

Najmlajši, ta ki moli jeziček iz ust, kadar
slika, je hkrati najzanimivejši. Stremi za čim
večjim učinkom s čim priprostejšimi sredstvi. Par

35

3 *

potez — glej, človek, glej, mož! In ima pet oči:
eno v glavi, po eno pa na vsaki roki in na vsaki
nogi. Te oči na rokah in nogah so simbol. Mladi
umetnik ima jako razkošno lobanjo in zelenkaste
lase, jaz verujem vanj in sem uverjen, da so
omenjene oči simbol. Ta simbol pravi, da umetnik
ne gleda samo z glavo, ampak z roko tudi in s
čevljem tudi. Mislim, da prav tolmačim simbol.

Nekateri slikarji so ekspresijonisti. Jaz mislim,
ta moj najmlajši je ekspresijonist.

Naslikal je hišo, poleg hiše majhno kolibico,
ugeni, kakšno! — iz te kolibice se dviga z veliko
ljubeznijo naslikan silen oblak. »To je smrad,« je
dejal. On slika tudi smrad.

Zdi se mi, ta moj najmlajši obeta največ.

Svetovali so mi, naj prosim zanj, da mu po-
dele umetniško ustanovo, da se izobrazi v Rimu
in v Parizu. Rekli so mi, naj se požurim in prosim
takoj. Dečko je star pet let, šestega pol. Do tedaj,
ko doseže dvajseto leto, so rekli, bo prošnja baš
rešena, ako jo vložim takoj.

0 E

36

Kleveta.

Moja hčerka hodi v humanistično gimnazijo.
Zastran humanistične gimnazije je bilo obilo go¬
vorjenja in pisanja tako za kakor zoper njo. Vest¬
no sva pretehtala razloge za in razloge zoper in
potem sva se odločila z ženo, da pošljeva hčerko
vanjo. Kajti tja ji je pot od doma vendarle naj¬
bližja. Vse drugo, sva rekla, je pa v božjih rokah.

Hodi torej v humanistično gimnazijo in tako
se je zgodilo, da je bila v nedeljo popoldne po¬
vabljena k součenki in z njo vred so bili povab¬
ljeni vsi trije mlajši njeni bratci.

Umili smo jim roke in ušesa in predno so šli,
sem jim dal na pot še kito zlatih naukov.

»Otroci,« sem dejal, »ko greste med svet, po¬
slušajte in si globoko v srce vpišite besede očeta,
ki je v skrbi za vas osivel!

Predno vstopite v tuje stanovanje, skrbno si
odrgnite črevlje. Tuji parketi naj vam bodo sveti!
Ako jih oskrunite, ne boste deležni prijaznih po¬
gledov.

Pozdravite glasno, da vas bodo slišali in da
ne reko, da ste telebani!

Pazite, da ne zapravite ugleda naše družine,
ki ga skuša vaš oče vzdrževati ob najtežjih
razmerah!

37

Ti humanistka si najstarejša, tebi je izročena
režija in tvoja je odgovornost. Da mi ne boš
svojih sorojencev butala in jih zmerjala za barabe.
»Barabo« lahko brez škode črtaš iz svojega be¬
sedišča. V šolskih knjigah ni te besede niti je ne
slišiš s katedra. Uverjen sem, da je ne slišiš. S
pogledom jih drži v redu, a vi trije mladi možje
ubogajte starejšo sestro!

Ti, Janez, ne kašljaj na mizo, nego lepo se
obrni v stran, kadar te prime!

Franek, kadar boš poln, nehaj z zalaganjem,
da se ti ne zgodi, kakor se ti je že!

Ti, Lev najmlajši, ogibaj se nedostojnih šal!

Lepo dajajte pogumne odgovore, ne samo
»mh« in »nak« — Bog je dal človeku jezik, da
govori.

Zanašam se na vas, da ne boste v sramoto
svojemu imenu in plemenu!« —

In sem jih blagoslovil in so šli in jih je bilo
slišati vsa tri nadstropja navzdol in po hišni veži
in po cesti vseskozi do vogala.

Zvečer je stopila žena ponje. Vrnili so se celi
in zdravi in so povedali, da so bili pridni.

Sledeče dni pa se me je nenadoma loteval
na cesti neprijeten občutek, da nekaj ni v pravem
tiru. Zdelo se mi je, da se mi ljudje muzajo.

Najprej sem mislil, da muzanje velja kravati,
da kravata ni v redu. Oziroma da ni v onem raz¬
merju z mojo osebnostjo, kakršno zahtevajo za¬
koni kulturnega sveta. Na primer: Moja osebnost

38

je na cesti, kravata hi pa počivala doma. Ali pa
kravata sicer spremlja mojo osebnost, toda ji ne
krasi vratu in moških prsi, nego se je svojevoljno
izmuznila iz namenjenega ji področja kamorkoli
pod telovnik, kjer zanjo ni kaj posla. Oboje se mi
je že pripetilo.

Uveril pa sem se, kravata je bila to pot vsa-
kikrat na pravem mestu, kravata ni bila povod
muzanju.

Stvar me je vznemirjala. Pa ko mi je slednjič
pričela kratiti spanje in tek, mi je žena razodela,
kaj da je: njej je bilo že znano in me je prosila,
naj se ne jezim.

Ne jezim se ne, jeza škoduje.

Ali nerodno je vendar, oklevetan biti in to od
lastne krvi. In je človeka sram, da se mora pred
javnostjo braniti napadov od strani rodne dece.

Torej — to je bilo takrat, ko so bili povabljeni
in so se potem doma hvalili, kako so bili pridni.
Pridni! Grohot peklenski!

Pričelo se je bilo z medvedkom. Součenka je
imela medvedka, navil si ga pa je plesal in zraven
prijazno brundal.

»Smrči,« je dejala deca. In Lev najmlajši,
mož z nedostojnimi dovtipi, se je takoj spomnil
in je dodal: »Kakor atek.«

Atek — to sem jaz.

Pa so se vsem štirim razvozljali jeziki. In
potem je kar vrelo iz njih, kdo bo prej in bolj živo

39

razložil in predočil, kako piham in godem in
kako vihtim ragljo, kadar spim. Okoli pa polno
hvaležnega ^občinstva!

Sploh ne razumem, kako more biti svetu v
spodtiko način mojega dihanja v spanju. Ne
rečem, če bi bilo v koncertu ali v operi. Mislim
pa, da se mi na pravem kraju in o pravem času,
to je ponoči in v postelji, ne sme zameriti. Zlasti
ko hkratu spim in se mi ne more očitati, da po
nepotrebnem tratim čas.

Posebe še moj najmlajši, ta, ki je pričel s kle¬
veto, ta naj bi rajši gledal nase, kaj on počenja.
Spi in v spanju razklada čuda dolge historije.
Toliko, da Povodnega moža ne deklamira Pre¬
šernovega. Bilj se je bil že lotil — onih, ki jih
znajo v naši kuhinji:

»Pinkum ponkum ponkula,

Da bi vedno taka bila!

Mežnar stopi na dva kola,

Pogleda, če neso koga.

Neso, neso, debelega župana,

Za njim gresta dva suha kaplana.

Ribe, rake, arenka,

Fižola, graha, ričeta« ...

In ko je bil prišel tako daleč, je v snu še zapel
ščurek mali s svojim Petelinjim glaskom:

»Klobas bi mu dali, klobas bi mu dali,

Pa bi ne bil umrl.

Saj smo mu jih dali, saj smo mu jih dali,

40

Pa jih ni hotel.

Molimo za rajnkega Andreja,

Po grbi mu dajmo s suho vejo!«

Jaz mislim, da se moje dihanje, naj je še tako
indiskretno, vendarle bolje prilega spanju, nego
tako glasbcno-deklamatorično proizvajanje, ki po¬
sega že skoro v področje policijske in davčne
oblasti.

Ali z omenjeno kleveto niti ni bilo opravljeno.
Očitno me šteje rodna deca za sila hvaležen /
predmet hudomušni svoji kritiki.

Pa so režečemu se občinstvu razodeli še sle¬
deče znamenitosti:

Kadar ležim, da se mi izpod odeje in izza
blazin ne vidi drugega nego konček nosu.

Da ima moja zobna ščetka le še sedem ščetin.

Da so mi z moje domače suknje popadali že
vsi gumbi in jih nosim lepo spravljene v žepu.

Da sta moji galoši obe za levo nogo.

Da se vozim v Zagreb luk zobat. —

Ne rečem, da niso vse te okolnosti, razun
zadnje, istinite. Toda so globoko utemeljene v dej-
stvertih razmerah in v zgodovinskem svojem raz¬
voju. Da bi utegnil in razložil podlago jim in raz¬
loge, vsakomur bi bilo jasno, da stvar ne more biti
drugačna, nego je. Gola dejstva, nanizana drugo
ob drugo, seveda se zde čudna.

Kar se pa tiče Zagreba, sem bil zgolj to
pravil doma, da se Zagrebčani navdušujejo za luk

41

in po devetih zvečer za republiko. Na republiko
je deca pozabila, luk pa je podteknila meni. Toda
se ne vozim v Zagreb ne zaradi republike ne za¬
radi luka, ampak po bridkih opravkih.

V lepem enodušju so slednjič še izjavili, brez
njih da bi moral s črevlji v posteljo in da bi bil
že davno umrl od gladu.

Tega presenetljivega prepričanja so zato, ker
mi včasi kateri izmed njih sezuje črevlje in ker
delam v zadnji sobi, pa me prihajajo klicat, kadar
je juha postavljena na mizo!

Tako daleč so bili prišli, pa jim je nadaljnje
prirodoslovno popisovanje moje osebnosti, njene
prehrane in njenih navad prekinila žena, ki je
prišla ponje.

Drugače bi bili gotovo ugenili in povedali še
to, da nisem jaz oni, ki si je nabavil deco, ampak
da se je deca usmilila mene, me kupila in me po¬
stavila sebi za očeta.

Dl B

42

Reelna ponudba.

Današnje razmere so jako gmotne in to v
najslabšem pomenu besede. Zato tudi podpisanemu
ni zameriti, da se ozira po zaslužku in se pripo¬
roča častitim strankam kot govornik na shodih.
Cene meščanske, v abonmanu znaten popust.

Govor ima podpisani pripravljen in spisan na
čisto in je prima, brezkonkurenčna roba. Ni se
podpisani ustrašil ne truda ne stroškov, le da
ustreže cenjenim odjemalcem in si zasigura njih
zadovoljstvo in naklonjenost.

Nekateri mislijo: za volilne shode je vsak
govor dober, pa če bi ga tudi ne govoril, ampak
tako rekoč rigal. Pravijo: zbrani so samo somi¬
šljeniki in ti prineso prepričanje in tobak že s seboj
v gostilno.

Ta misel je temeljito napačna! Marveč mora
biti govor tak, da zaradi govora pridero vsi
skupaj, kremeniti somišljeniki od lastne stranke
in figamožje od nasprotne, in da že pred začetkom
zasedejo prostore do zadnjega pljuvalnika: pet,
piši tristo, je pa prisiljenih, da odidejo in to ne
brez kletvic, ker jadni niso dobili prostora.

Ne hvalim se rad, ali resnica je ljuba Bogu
— moj govor je tak!

43

Neimenovana osebnost, ki se mi je z nemalimi
žrtvami posrečilo dobiti predmetni govor izpod
njenega veščega peresa, je pravnik. Doktor je,
tako rekoč odvetnik. Iz javnega življenja se je
sicer že umaknil pred več leti, ali svojo stvar mož
razume. Za nasprotnika ni pomoči! Poraz kata¬
strofalen! Stvar je tako zasnovana, da še tožiti
ne bodo mogli, oni od nasprotne strani, za čast
in za poštenje. Tak je moj govor!

Rodbinski sem oče. Kdor je pravičen, ne bo
zahteval, da sedaj in tukaj ves svoj govor raz¬
odenem in bi se ga lahko kdorkoli polakomnil
brez pare dinarjev. Umazanost je zavržna lastnost
pri drugih.

Ne maram pa tudi ne očitka, da prodajam
mačka v Žaklju. Z majhno poskušnjo tedaj rad
postrežem. Seveda ne z več nego le s poskušnjo!

Omenjeno bodi, da imam glas prepričljiv in
vstrajen. Okrepil se mi je v teku let, ker mi je
nebo blagoslovilo zakonski jarem s tremi fan¬
tički, ki vsi trije bolj neradi slišijo. Moj govor pa
se pričenja takole:

Pozdravil bi z resnim licem in z mirnim
glasom: »častiti zborovalci!« Potem bi se pa
zadrl, kakor da je treščilo:

»Valjhun, sin Kajtimara, boj krvavi...«
in bi bobnelo kakor o nevihti in bi ploha lila po
nasprotnikih kakor o vesoljnem potopu.

»Valjhun« — kako pezo ima ta beseda! In
potem »sin Kajtimara«! — Kakor bi rekel: »Goljuf,

44

sin sleparja!« In zraven še uničujoči očitek kr¬
vavega boja!

Ni drugače — nasprotna stranka bi vse
obrnila nase, Valjhuna kakor Kajtimara in ves
krvavi boj in sploh vse, kar bi še povedal potem
o krščanski veri, o lepi boginji Živi in da

»šest mesecev že moči tla krvava reka«
in

»kako strašna slepota je človeka!«

Vse bi obrnili nase, kakor cucki bi bili poraženi
in ne bi si mogli pomagati s tožbami in s sod¬
nijo, ko je vsa reč že davno zastarana, in je to
jako sijajen trik cenjenega gospoda avtorja.

Tako gre goVor naprej svojo zmagovito pot
in se stvar celo rima skoz in skoz; toda niso
zato stroški nič višji. Za tehtno besedo sledi še
tehtnejša in potem pride, da

»največ sveta otrokom sliši Slave!«

Takrat bi morala pijača na mizo. Toda na¬
sprotnikom nič, niti knofa ne, da bodo še bolj živo
čutili svoj poraz in svojo katastrofo! Poražena
vsa fronta, poražen Valjhun in politični ričet, po¬
ražen Kajtimar in protiutež in režim in metoda
in razum in program in caveant consules in vsi
in vse!

Za »otrokom sliši Slave« se lahko govor
konča. Včasi je bolje nehati prej, da se razpolo¬
ženje ne izpridi.

45

Ako bi pa kazalo, se lahko govor tudi nada¬
ljuje in ga je na razpolago še drugi kos, ki ni
slabši od prvega.

Mislim, možje od nasprotne stranke bodo sko-
prneli, ko dobe še pod nos, da

»manj strašna noč je v črne zemlje krili,«

in jih bo strah, kako bo doma regljalo njih mi¬
lostno babovje, kaj da imajo dedci opraviti s
krili. Srce jim bo badlo v hlače in iz hlač v
škornje, ko bodo morali še slišati, da je vnel

»se strašni boj, ne boj, mesarsko klanje,«
in da

»leži kristjanov več od polovice«.

To niso majhni očitki v današnjih časih!

Kdor ima take stvari na glavi, naj ne hodi na
solnce, še manj, da bi silil v javne zastope! — ,

Ce se častita stranka odloči in me povabi kot
govornika, pridem brez kravate in manšet, to je
jako važno, ker na mah vzbudi prisrčno razpolo¬
ženje pri zborovalcih in zaupanje v stranko tudi.
In ne bi prišel sam, nego bi prišli z menoj moji
trije fantički in bi stali poleg mene na govorniškem
odru. Radi me poslušajo in so jako hvaležno ob¬
činstvo. Stari so šest do deset let in ne bi zvišali
stroškov. Opojnih pijač sploh ne pijo, ker še niso
volilci. Pa ko pričnem: »Valjhun...,« že se naj¬
mlajši zaničljivo namrdne: »Oh ja, Valjhun!« in
za njim oponašata druga dva: »Valjhun, Valjhun!«

46

in ko rečem »sin Kajtimara,« že vsi trije v grohot:
»Kajtimar, hohoho! Kajtimar, hohoho!« Tako
mislim: noben Valjhun, noben sin Kajtimara tega
ne bo vzdržal, vsi bodo osramočeni se potuhnili
z zborovanja.

če bi se pa le pripetilo in bi Valjhun ostal ali
kdorkoli od nasprotne stranke in se nazadnje celo
oglasil za besedo, brez skrbi se mu lahko da be¬
seda, žal mu bo predrznosti. Moji fantički bodo
malo povohali po zraku, pa si bodo zatisnili no¬
sove in umikajoč se od Valjhuna, kazali nanj:
»O jej!« in »O fej!« Tako včasi narede doma in se
moramo vsi smejati, še ded se smeje do solza in
potem vpraša, kaj je in zakaj se smejemo. Ime¬
nitno! Kakor kafra bo izginil Valjhun in je kafra
pravzaprav dovtip — včasi se mi kateri posreči.

Kakor rečeno, uspeh je zajamčen in se pripo¬
ročam vsem cenjenim strankam brez razlike spola
in stanu. Govor je uporaben za in zoper sleherno
stranko, za in zoper sleherni program. Le na istem
shodu seveda ne morem hkratu govoriti za in
zoper, to pa iz opravičenih ozirov na telesno
varnost.

a i

47

Revmatizem.

Najprej je imel revmatizem prijatelj Tomo in
ga je negoval, odkar pomnim. Nikdar mu ni bilo
dovolj zakurjeno, vedno je tarnal: »Marko, ako
poznaš Boga, kuri peč!« Marko je naš uradni
sluga. Kar nas je bilo drugih na seji, smo vsi po¬
jemali od puhteče vročine — on pa se je opravi¬
čeval: »Gospoda, vi ne veste, kaj je revmatizem!«
Nismo mogli, da vzdržimo, in smo se žurili, da
končamo sejo in pridemo na sveži zrak. Če se je
pa stvar krotovičila in se seja nikakor ni dala
pognati k zaželjenemu koncu in se je bližala opol¬
danska ura, tedaj je prijatelja Toma rado prijelo,
bolest mu je šinila preko lica in vsem se je smilil,
ko nas je moral zapustiti sredi seje. Revmatizem
je vražja reč! Pa smo po njegovem odhodu na
stežaj odprli okna in pridno sejali še dve, tri ure.

Potem se je zgodilo, da sem nenadoma jaz
začutil nogo. Boleti me je pričela v stopalu, ne¬
kako pod palcem, in me je bolela včasi bolj, včasi
manj. Zlasti sem opazil, da mi hoja ne de dobro.
Švepal sem, ko sem prihajal s sprehoda, komaj
da sem prilezel preko stopnjic in žena je rekla:
»Kaj je to?«

»Mislim, da je revmatizem,« sem dejal. »Pri¬
jatelj Tomo ga ima že od davnaj. Njemu pomagajo

48

vroče kopeli; pravi, da tako vroče, da jih noga
baš še strpi.«

Žena je ukazala in so mi pripravili za nogo
kopel. Sodim, da je bila dovolj vroča, kajti iz¬
pustili so se mi mehurji, koder je koža prišla v
stik z vodo. Drugače pa mi je storila dobro, šel
sem v posteljo in mi je žena nogo zavila v gorko.

Tomo pije veliko črnega vina, pa ne vem, ali
zaradi revmatizma ali kar tako. Poiskal sem ga
v dalmatinski kleti, da čujem njegovo mnenje.

Zdelo se mi je hladno v kleti in vlažno in sem
izrazil svoje pomisleke in mu razložil svoje stanje.

Vprašal me je, kateri mesec pišemo; rekel
sem, da april, pa je dejal, ali mislim, da bodo
meni v čast kurili sredi poletja. Pozval me je, naj
bom mož in naj naročim liter dalmatinca — videl
bom, da mi bo odleglo.

Storil sem tako. Vino mi sicer ne diši in ga
nisem vajen. Ali človek ne sme biti mehkužen,
zdravil se ne kaže braniti, tudi če so grenka. Pa
sva pila in vmes mi je prijatelj Tomo razkladal
in se mu je junaški glas razlegal po kleti. »Boš
že še izkusil, po čem je spak. Mene poglej!
Dvajset let že pasem svoj revmatizem, dvajset
let, vse sem že poizkusil, da se ga iznebim. Pre¬
ganjal sem ga z lepo in z grdo, z mokroto in s
suhoto, od zunaj in od znotraj. Glorija božja! Sem
ga pregnal iz stopala, preselil se mi je v koleno;
pregnal sem ga iz kolena, se mi je preselil, kaj
vem kam. Boš že sam doživel in čutil in užival,

Spl. knj. 5

49

4

kako se ti bo lepo šetal po tvojega rojstva kosteh.
Bog te požvižgaj!« Trčila sva in izpila in je zopet
nalil in me pozval, naj bom mož.

Naročil sem še eno mero, pa se je prijatelj
Tomo razvnel in je razodel meni in vsej prostorni
kleti, kakšen je on mučenik, kadar se mu revma¬
tizem naseli v desno roko. Glorija božja! Rad bi
pisal v pisarni, toliko je dela, nak, pa ne more!
Najrajši ga zgrabi tačas, kadar je največ dela. Pa
ga drži in ga ne izpusti in lahko traja ta reč šest
tednov ali še dalj!

Zamižal je, lice mu je izražalo globoko bolest,
naslonil je glavo v roko in mi pustil časa, da pre¬
mislim silo njegove tuge. Potem je zopet dal duška
pobožni želji, da bi me požvižgal Bog, in je izpil
in nalil.

Ne vem, do katere ure sva sedela skupaj v
poučnem razgovoru.

Drugo jutro me je bolela glava, v želodcu mi
je godlo, kakor da je konservatorij notri, hudo mi
je bilo in sem stokal.

Žena me je vprašala, ob korej sem prišel
domov.

Odgovoril sem, da se mi zdi, da se mi je rev¬
matizem iz stopal preselil v glavo.

Rekla je, da dehti moj revmatizem po vinu.

Te besede so me dimile jako neprijetno.

Vstal sem in se napravil, da grem po svojih
poslih. Komaj sem dobro stopil, že so se mi poja-

50

vile stare bolečine v stopalu. To mi je bilo v ve¬
liko zadoščenje. Mislim, stopalo ni še nikogar bo¬
lelo od vina. Iz tega je posneti, kako ničen je bil
žaljivi sum moje žene.

Molče sem šel, molče sem prišel, molče pre¬
našal svojo bol, zraven jemal kopeli in se lečil s
črnim dalmatincem.

Peti dan je rekla žena: »Moj dragi, pa bi
vendar stopil k zdravniku, da te pregleda in sve¬
tuje.« Pričenjal sem se ji smiliti, saj je vendarle
plemenita duša.

»Ne,« sem dejal, »k zdravniku ne grem. Zdrav¬
niki ne znajo drugega, nego da režejo. Revmati¬
zem ni, kar bi se dalo rezati.«

Žena je zmajala z glavo, skoro so se ji oro¬
sile oči. »Pokaži mi nogo, kje te boli!« in si je
ogledala stopalo. Zopet je zmajala glavo in je • šla
in vzela moj črevelj in segla vanj.

»Nak!« je vzkliknila. »Res si revež in še sam
ne veš, kolikšen. Mu moli iz podplata žrebelj, pol
palca je dolg in ga bode v meso, pa misli, da ima
revmatizem! O, o, o!«

Res je bilo tako. Potolkli so žrebelj in ga spi¬
lili in je bilo vse dobro.

Sploh štejem za jako koristno, ako je ženstvo
kos prvi pomoči v najobičajnejših boleznih.

Opozoril sem prijatelja Toma, naj bi še njemu
gospa z veščo roko pretipala črevelj in tako zatrla
vir bolezni.

51

4 *

Pogledal me je po strani, menda mu ni bilo
prav, da je zdajci konec mojemu lečenju v kleti,
in je izjavil, da so on pa tudi vsi predstojniki nje¬
govi in tovariši že preveč vajeni njegovega rev¬
matizma; pogrešali bi ga in bi lahko nastale zmede
v uradu, če bi nenadoma njegov revmatizem pre¬
nehal. Zato, je dejal, je bolje, da ostane, kakor je.

a 0

52

Zaradi moje petdesetletnice.

Zdaj je zopet Moliere imel svoj jubilej, gar¬
deroberka Narodnega gledališča tudi in pa Stross-
inayer. Prosim — naj se mi oprosti — kje je moja
petdesetletnica? Ali so jo kam založili? Ali jo je
kdo pobasal v žep?

Obletnica mojega rojstva se mi ponavlja vsako
leto. Pri moji časti vsako leto isti dan istega me¬
seca. Priče so na razpolago. In to že dolgo vrsto
let, vsekakor nad petdeset. Dejstvo, ki se ne da
spraviti s sveta. Na podlagi tega dejstva pa čakam
in pričakujem, kdaj se javnost spomni moje pet¬
desetletnice. Ali pričakujem zaman. In se mi stvar
zdi čudna in — kratkomalo prosim pojasnila.

Stvari ne razumem.

Prosim, kako je z obletnicami?

Ali je ukazano župnim uradom, da drže na
podlagi rojstnih matic potrebno razvidnost, in ka¬
darkoli in kdorkoli dopolni petdeseto leto, pa ja¬
vijo ta dogodek? Za nezakonske otroke vem in
za mrliče, da jih vsak mesec javljajo — konsigna-
cije se imenujejo tista naznanila. Pa zdaj bi rad
vedel, ali pošiljajo take konsignacije tudi o pet¬
desetletnicah in komu jih pošiljajo. Ali državnemu
pravdništvu ali policiji ali jih pošiljajo naravnost
uredništvom? In ali obveščajo vsa uredništva o

'53

vseh petdesetletnicah ali dele naznanila in kako
jih dele — ali po mesecih ali po začetnih črkah ali
po strankah? In po čem spoznajo, v katero stranko
spada kateri, in ali se zapiše to morebiti že koj
pri krstu?

Ali pa je, prosim, stvar taka, da se mora vsak
sam brigati za to, kdaj da doseže petdeseto leto,
in da mora vsak sam javiti to vest uredništvom?

In ako je slučajno prezrl in zamudil rok, ali
je potem slavje kar dokončno zamujeno in ni no¬
benega leka zoper zamudo? — Prosim, meni raz¬
mere niso bile znane pa tudi ne preštevam vsak
dan svojih let. Ono noč nisem mogel spati pa sem
ugibal to in ono in sem dognal, da jih imam vsaj
štiri in petdeset. Kaj bo zdaj? Oškodovan ne bi
bil rad in to brez svoje krivde. Jaz mislim, da
zahteva poštenost in pravica, da se najde pot in
oblika, kako se stvar postavi v prejšnji stan.

Prosim še to: ali potem uredništvo samo na¬
piše životopis ali mu ga moram preskrbeti jaz?
»Rodil sem se v starodavnem mestu Ložu, štiri
leta star sem se preselil v Ljubljano.« Seveda se
nisem rodil in preselil sam, ampak so to opravili
drugi. Vendar mislim, da se lahko reče tako in da
ni napaka zoper pravopis ali slog. Morebitne na¬
pake da jih popravi — tako prijazno bo nemara
uredništvo, ne?

In zastran zaslug — ali bi moral tudi svoje za¬
sluge sam našteti uredništvu ali jih uredništvo po
lastnem čislanem preudarku ugotovi in oceni?

54

človek se nerad sam hvali, to se razume.
K večjemu gola dejstva, ta bi že navedel. Ver¬
jamem, da uredništvo ne more nositi v glavi vseh
podrobnosti. N. pr. da sem bil tekom let trikrat
v kolodvorskih deputacijah, enkrat z nagovorom,
dvakrat brez. Nagovor še imam: »Slavno društvo,
mili bratje!« itd. itd. Nagovor dam lahko na raz¬
polago. In sem tako rekoč duševni delavec. V
zgodnji starosti dvanajstih let sem spisal narodno-
igro: »Gospod in sveti Peter ali kdo je snedel
jetra?« Igra je doživela več uprizoritev v domači
hiši in pri sosedovih. Sedaj po vsej naši ulici delam
parte-liste. Pravijo, nihče drugi ne zna tako genlji-
vih. Iz časopisov jih strižejo in spravljajo v trajen
spomin. In v drugih ulicah jih posnemajo, kar pa
ni pošteno in je zoper postavo. Sploh bi se dalo
o tem povedati marsikaj, toda naj bo!

Da, in morebiti bi bila umestna še opazka, da
imam čeden glas. Mislim, da ga imam jako. Žal, da
ga ne morem do dobra izuriti. Komaj če pričnem,
že se mi deca usuje okrog mene — štiri jih imam
— in kriče: »Ne, atek. ne!« — pa moram odnehati.
Kakor odloči slavno uredništvo — stvar je prepu¬
ščena merodajnemu njegovemu preudarku.

Potem še zaradi slike, prosim. Ali me bo dalo
uredništvo samo slikati na svoje stroške, ali bo
slika moja skrb? Moral bi nalašč k fotografu. Pa
me fotografi nikdar prijazno ne pogode, ne vem,
zakaj ne; — ne bi rad, da bi Vaš cenjeni list za¬
radi mene izgubil kakega naročnika. Morebiti ima

55

slavno uredništvo že pri rokah kako drugo pri¬
merno sliko — le obriti bi jo moralo dati, kajti
živim tako rekoč v nebradatem stanju. In ovratnik
iz črnega krzna imam na zimski suknji. Po tem
ovratniku me je najlaže spoznati. Zimsko suknjo
z imenovanim ovratnikom mi je bil pred dvanaj¬
stimi leti naklonil moj tast in mu bom zanjo večno
hvaležen. To bi se tudi lahko, zapisalo zaradi
zgleda in izpodbude.

Prosim vljudno, če bi mogel o teh rečeh in
razmerah dobiti pojasnila.

In še tisto me skrbi, ali ne bo kaj stroškov?
Da ne bo treba plačati kaj poreza ali davka? Moj
prijatelj, oficijal na financi, mi je rekel, da je vlada
ukazala velik novi porez na reklame, če je res,
potem bi raje malo počakal, saj pravijo, da vsak
porez ali davek kmalu zopet prekličejo. Za stroške
nimam kaše — to ni nikaka sramota, ne? Zlasti,
ko hkratu svečano izjavljam, da odklanjam vsako
nagrado. Hvaležno, toda odločno: vsako sleherno
nagrado kakršnokoli! Ako naj smo prijatelji, pro¬
sim — o jubilejni nagradi nobene besede! Kajti
mislim, da sem storil le svojo sveto narodno dolž¬
nost, da sem star postal petdeset let.

a S

Kravji zvonec.

Otroci strahovito stanejo. Vsak hip ti kateri
izgubi radirko pa moraš kupiti drugo. In v šoli
zbirajo denar, enkrat za razbito šipo, enkrat za
rogoznico pred vrata. Še za šolskega slugo je
bila oklicana zbirka prostovoljnih prispevkov, da
ga podkupijo in bi izdatneje kuril, pa je bilo itak
prepozno, kajti je že imela učeča se mladina toliko
ozeblin, kolikor jih ji je šlo na roke in noge.

In mi je deca povrhu vseh stroškov vpeljala
šc veselični davek. Izjavil sem bil o primerni pri¬
liki, da je za skrbnega roditelja najlepša veselica,
kadar so otroci pridni in mu prinašajo iz šole
dcbrih redov. Na te moje spodbudne besede so
mi točno odgovorili z veseličnim davkom: za
vsako enojko, ki jo dobe, plačam krono! Pa me bo
spravil ta davek na rob gospodarske propasti, če
deca ne bo varčnejša s pridnostjo.

Tudi obleka stane seveda in obutev ni zastonj,
marveč nasprotno, in sploh ne vem, kako bi z
ženo zmagovala vsa ta bremena, ako naju ne bi
vsako leto podprl sveti Miklavž in iz bogate ne¬
beške zaloge naklonil deci zimskih nogavic, ple¬
tenih čepic, gorkih rokavic in platna za srajčke,
še kak rožič kane vmes in kaka figa, in je deca
jako vesela, nama pa tudi zaleže, meni in ženi.

Otroci so tako vzgojeni — in gre ta zasluga
na najin rovaš — da sami prosijo imenovanega
nebeškega dobrotnika le za koristne potrebščine
vsakdanjega življenja in ne za puhle in piškave
nečimurnosti. Svoje želje lepo spišejo na listke —
kateri še ni sam kos pisanju, mu jih spiše drugi —
in polože listke na okno in ni treba ne kolkov ne
znamk: kadar otroci spe, se priplazi sveti Miklavž
v copatah in tiho pobere pisemca in jim ustreže,—
seveda v okviru svojih gmotnih možnosti in je
stvar v redu.

O zadnjem Svetem Miklavžu pa se je zgodilo
nekaj izrednega. Naš Lev, ki je star šest let, sed¬
mega pol, je krenil preko vseh dosedanjih lepih
šeg pa tudi preko dobrohotnih nasvetov samo¬
stojen svojo pot in si je od svetega Miklavža
točno in določno, ustno in pismeno zaželel —
kravji zvonec.

Kravji zvonec ni ne, da ga oblečeš, ne, da ga
obuješ, ni, da ti krasi glavo, niti ni, da bi ga snedel
—■ skratka, brez sleherne je gospodarske vred¬
nosti. Naš Lev je dobro, nepokvarjeno dete in
sem- uverjen, da še slutil ni, da pozna širni božji
svet takšno stvar, kakršna je kravji zvonec.
Opozoril ga je nanj še le starejši brat in ga mu
pokazal v izložbi Narodnih izdelkov. In prav za
prav ta kravji zvonec še podoben ni bil kravjemu
zvoncu, ker je bil poslikan z nekim zelenim in
rumenim tihožitjem. Kaj bo kravi tihožitje — krava
je krava, krava ni mecen! In sploh mislim, da je

bil našega Leva naščuval na kravji zvonec oni
starejši brat; sam se hlini pridnega, druge pa
ščuva v lopovščine.

Razburil sem se. »Kaj,« sem dejal, »kravji
zvonec? Pa kravo tudi zraven, ne? In pastirja in
planšarico in planine in nesrečo v planinah? Kaj
pa ti misliš o svetem Miklavžu? Ali je škof
in svetnik, he? Ali je kravji mešetar iz Trzina?«

Plašno me je pogledal. Povesile so se mu
ustnice, nagubal se mu je ves obraz, da je postal
podoben spačeni mrdi kitajskega malika, in, sem
videl, zdajci se bo pričela godba. In se mu je toliko
nesreče in žalosti bralo z lica, da bi je bilo dovolj
in preveč za tri domače drame, in se mi je
zasmilil in sem obrnil besedo.

Bog ve, sem rekel, ali sveti Miklavž sploh kaj
ve o takih zvoncih, ko v nebesih nimajo krav;
vsekakor da bi mu kazalo pisati, kje da so na
prodaj. — Mislil sem si, do Svetega Miklavža je
še teden dni, in sem se nadejal, do tedaj bo naš
Lev to neumnost pozabil.

Toda je ni. Nego je postal kravji zvonec edini
predmet njegovim mislim in prizadevanjem.

Najljubša jed so mu češpljevci in jih spravi
osem pod kapo, kar je dosti spričo skromne nje¬
gove prostornine. Baše jih vase in se dogaja, da
ne more z njimi ne naprej ne nazaj in mu jih je
treba z mezincem zopet pobirati iz ust. Tako jih
ljubi. Pa je vendar izjavil, da bi se odpovedal
češpljevcem, le da dobi zvonec.

59

Preudarjala sva z ženo, kako je mogoče, da
si takšen-le majcen hlačman tako živo vtepe v
glavo stvar, katere niti ne pozna niti ni vredna, da
bi se gnal za njo.

Nisva mogla razumeti svoje rodne krvi, dokler
da se nisem spomnil drugih velikih hlačmanov,
takih z brki in volilno pravico, ki tudi niso dru¬
gačni in boljši, nego je naš mali. Le da si ne vtepajo
v glavo baš kravjega zvonca, nego jim njihov
ideal nosi kito in krilo in ga tudi ne poznajo in
nemara ni vreden, da bi se zanj gnali. Pa vendar
mislijo, da jim ni živeti brez njega, in bi takisto dali
zanj osem češpljdvcev ali kar jim je sicer naj¬
ljubše na svetu. Takšen je pač moški svet in sva
rekla z ženo, da ima enako kakor moški svet tudi
ženstvo svoje ideale in da je ta bolezen že od
nekdaj na svetu in vsepovsod. Našega Leva ideal
pa da je kravji zvonec.

Še to sva ugenila z ženo: če bi bil naš Lev že
dovolj pismen, gotovo bi izbruhnila sila njegovega
hrepenenja na dan v literarni obliki in ti izbruhi
ne bi bili tako čudni kakor to, da bi se potem do¬
bili ljudje, ki bi tiskali njegove sonete na kravji
zvonec, in bi se dobili ljudje, ki bi jih brali.

Tako sva se potolažila in sva se sprijaznila
z mislijo na kravji zvonec in smo dočakali svetega
Miklavža. Na predvečer je osebno počastil v ne¬
beškem svojem sijaju naš skromni dom in je deca
trepetala in molila in točne dajala odgovore iz
katekizma. Pa ji vendar niso počivale oči in ko je

<}Q

I

odšel, je imela polno vprašanj in opomb: Ali je

sveti Miklavž oženjen? Na desni roki da je imel
poročni prstan! — Ali kadi cigarete? Konci prstov
da so mu bili rumeni! Mašne bukve, ki jih je
držal v roki, pa da so imele na hrbtu napis: »Slo¬
venska kuharica!«

Razburjenje je bilo velikansko, komaj sva jih
spravila spat.

Pa so se začeli buditi že ob treh in jim je bilo
treba nažgati luč, da vidijo razkošje Miklavževih
daril, drugače bi bili skoprneli.

Lev naš mali ni imel pogleda ne za gorke
nogavice ne za lepopisnico in neizogibno radirko
ne za jabolka in fige, pozlačene orehe in rožiče.
Oči so mu iskale le ideal, kravji zvonec, in so ga
našle. Res mu ga je bil prinesel sveti Miklavž! To
pa gotovo v nagrado posebnih zaslug, ki jih ima
naš Lev za izpreobračanje črnih zamorčkov: v
blaženo to svrho nosi vsak petek gospodu kate¬
hetu list staniola in sva zavezana mu kupovati
zaradi staniola in nebogljenih zamorčkov ogromne
količine čokolade. To sem bil še pozabil od kraja
omeniti med stroški!

Zagledal je bil naš Lev zvonec, že ga je vzel
v roke in je pričel zvoniti in je zvonil in zraven
imel odprta ustca in taka rajska sreča mu je sijala
z otroškega lička, da naju ni motilo neprestano
zvončkljanje in so se nama rosile oči in sva bila
hvaležna svetemu Miklavžu za ta dar.

61

Potem smo živeli nekaj dni kakor v pla¬
ninskem raju in je Lev postal suženj svojega
ideala. To je bilo zopet maslo bratca najstarejšega.
Obesil je Levu zvonec okoli vratu, dal Leva na
vrvico in je Lev zvoncu na ljubo postal krava in
se dal po vseh štirih bajkati po sobi.

Taki so naši ideali!

In Lev je bil srečen. —

Peti dan pa je šel zvonec nenadoma v staro
šaro in se ni nikdo več brigal zanj niti se ga spo¬
minjal.

Taka je usoda idealov! —

Ne morem baš reči. da so mi ušesa kravji
zvonec pogrešala. Ali me je vendar zabolel njegov
tragični padec.

Najprej ono neugnano in neutolažno hrepe¬
nenje po njem, kakor da gre za življenje in smrt.
Potem par dni brezmejne sreče in sladke sužnosti
—■ a že peti dan ta mrzli in klavrni konec! In ni
bilo ne cempera krivde na strani kravjega zvonca,
ki je bil peti dan še prav tak, kakršen je bil prvi
dan.

Pa mi niti ni bilo žal zvonca. Mrtva stvar je
vsakdanja kravji zvonec, večnega zveličanja itak
ne bi bil dosegel nikdar! Ali mi je bilo žal vseh
onih silnih in plemenitih čuvstev, ki jih je bil vzbu¬
dil in ki so bili potrošeni v nemar.

62

Podgane.

Da se človek stara, prihaja največ od let, v
zvezi je, bi rekel, z naravnimi zakoni. Je tedaj
povse utemeljen in razumljiv pojav, ki ne bi smel
biti povod kakršnimkoli očitkom.

Moja žena pa me hodi božat po licu in govori:
»Saj si naš revež, kaj ne, da si?« in zraven šobi
usta, kakor bi govorila z dojenčkom.

Zdi se mi, da ni prav in da trpi ugled kultur¬
nega delavca, najsi je siv, če ravnajo z njim kakor
z nebogljeno siroto. Pa se tudi krši disciplina v
domačem krogu, ki je živo potrebna zlasti ob
mnogobrojni deci.

Spričo tega položaja ni brez koristi, da imam
službo tako, da moram včasi z doma za en dan
ali dva. Tačas žena vsaj lahko poizkusi in se pre¬
priča, kako je, kadar ni mene, ki sem ji »revež«
in sivolasa sirota.

In mi je bilo v veliko zadoščenje, ko me je
žena ob taki priliki komaj dočakala in mi je hitela
praviti, da vso noč ni mogla spati, ko me ni bilo
doma.

Ta njena izjava je tem tehtnejša, ker so zdru¬
žene z mojo osebo v gluhi nočni dobi neke po¬
sebne okolnosti in razmere.

63

Priznati moram namreč, da imam spanje ko¬
likor toliko hrupno. Tega mi ne kaže več tajiti. Po¬
trjeno je po štirih pričah, možeh v uglednih banč¬
nih službah, ki ni, da bi se jim očitala laž. Ti možje
so se enodušno zakleli pri svojem izveličanju, da ne
gredo nikdar več z menoj ne na Golico ne v Alja¬
žev dom ne nikamor drugam, kjer bi morali preno¬
čevati v isti sobi kakor jaz ali tudi le v istem po¬
slopju ali v okolišu poslopja do daljave petih sto
metrov. Rekli so, da me čislajo zaradi zglednega
rodbinskega življenja in zaradi spodbudnih mojih
načel, toda smrčanje moje, so rekli, da je katastro¬
falno in da jim presega meje prijateljske ozirnosti.

Ne prikrivam nič in nič ne olepšavam, dasi se
mi zdi, da prijatelji pretiravajo. Le mimogrede
omenjam, da ni na primer mene moje smrčanje ne
za hip še motilo v spanju, in vendar že dolgo vrsto
let spim ne le v isti sobi, nego celo v isti postelji
in mi vrhu tega spanje niti ni baš najtrdnejše.

Pa kakor koli — lahko se vzame za dejstvo,
da v spanju hropljem, saj tudi žena pravi, da, in je
vse eno, s koliko da hropljem silo. Toda je žena
izjavila in to je to, kar me je ganilo, da tisto noč,
ko sem bil z doma, baš zaradi tega ni mogla spati,
ker je z moje postelje odmevala nevajena mučna
tišina in ni bilo čuti mojega diha.

Nele torej, da ji niso v nadlego, še pogrešala
je one zvočne pojave, ki obično spremljajo spanje
moje osebnosti! To naj služi za zgled bančnim
štirim prijateljem in mislim, najboljši prijatelj je

f>4

vendarle žena, čeprav ni bančna, in sem ji odpustil
reveža in siroto in vse.

Potem je pač prišlo na elan, da omenjena njena
izjava ni izvirala le iz skrivnostnih globin srčnih
simpatij, nego je slonela vsaj deloma tudi na real¬
nejši podlagi. Pa si tega moja ljuba žena nemara
odkraja še sama ni bila svesta.

Stanujemo v tretjem nadstropju. Poprej smo
stanovali v drugem, pa smo se iz proste volje pre¬
selili v tretje. Ne zaradi ljubelni do višav, nego
nam je stranka nad glavami prehrupne imela škor¬
nje in smo dejali, rajši bomo hrup delali mi.

Toda smo se urezali. Stanovanja res nimamo
več nad sabo in stranke s škornji, marveč je nad
našim stanovanjem koj podstrešje. A so v pod¬
strešju podgane. Če jih ni večje število, tri so go¬
tovo. In mislimo, da so mestne. Po leti prebivajo
v bližnjih kanalih, trda zima pa jih nažene, da si
poiščejo zavetja po tujih hišah, in ni lepo od
mestne občine, da se sama ne briga za svojo žival.

Po dnevu jih ni čuti, nemara počivajo. Noč jih
pa oživi in že poznam njihove navade. Dve vpri-
zarjata tekalne tekme preko ovir in sta še začet¬
nici, ker se pod njima ovire vsevprek podirajo.
Tretja bo obrtnega stanu, ima svojo delavnico baš
v kotu nad ženino posteljo in vztrajno in nepre¬
stano pili in obdeluje ne vem ali les ali opeko, in je
za moj okus ta zadnja najbolj zoprna, dasi načelno
nisem nenaklonjen mali obrti. Pa se vobče ne bri¬
gam dosti za podgane vse tri, ker mi niso mar in

Spl. knj. 5

65

5

ne spadajo v moje področje, in če so mestne, naj
se mesto briga zanje.

Drugače moja žena. Ta je rahločutna, venomer
trdi, da se nič ne razburja, toda se. Podgane ji ne
denejo dobro. Po dnevu jih preganja s strupi, po
noči pa jih posluša in se obrača in stoka in je strup
draga stvar in nas bodo strupi spravili čisto na
kant, blizu smo že.

Dejala je: »Oh!« in »Nak! Strupa sem jim na¬
stavila novega, najfinejšega, drogist je rekel, da bi
ga angelci jedli, če bi ga imeli. Naše podgane pa se
ga še dotaknile niso, srajce ljubljanske razvajene!
Ali,« je dejala, »nekaj drugega sem zapazila. Kadar
zasmrčiš, tisti hip utihnejo. Kakor bi pihnil, se po¬
tuhnejo, gotovo se plahe poskrijejo. Bog ve, na ka¬
tero sovražno zver jih spominja tvoje smrčanje!«

Odgovoril nisem nič. Odkrito povedano, od
kraja so se mi za malo zdele ženine besede. Potem
pa me je polagoma le pričela prijetno ogrevati
misel: hvala Bogu, za nekaj vendar še zaležem pri
hiši — podgane jim preganjam! — Človek leze v
leta in s starostjo pride skromnost.

Naneslo je, da sem zopet šel na pot. Svoje
posle sem opravil brzo in sem se vrnil že drugi
večer. Ljuba moja žena me je sprejela sila prijazno
in prvo kar mi je povedala, je bilo to, kak dirindaj
da je bil sinoči pod streho, menda so se vršile
tekme z gosti za prvenstvo in da ni vso noč zati¬
snila niti pol očesa. In še mi je razodela, ker mene
ni bilo, da je sama poskušala smrčati, ali se pod-

66

gane za njeno smrčanje niso prav nič zmenile, in
se mi zdi, ženi to ni bilo prav.

Za večerjo sem dobil juho, praženo teletino s
krompirjevo salato in neko sladko reč s prismo¬
jenimi mandelji, ne vem, kako se pravi tej reči.
Žena je bila jako ljubezniva in je rekla, da se nič
ne razburja, ali podgan da se boji, in me je pro¬
sila, ako bi premalo smrčal, ali me sme zbuditi, da
bom močneje.

Seveda sem ji dovolil, saj ima tudi ona križe
z mano in je drugače dobrega srca. Mislim, da je
še predobrega, kajti sem posnel iz njenih besed, da
je že obljubila dvema prijateljicama, da me bo nji¬
ma posodila, kadar bom bil doma pregnal podgane.

Moja hči hodi v humanistično gimnazijo in je
rekla, da mora v tem zadnjem stavku stati futurum
exactum »bom bil«. Ni napačen »bom bil«. In se mi
čudno zdi, da našim književnikom tako redko služi
futurum exactum.

Ali pa bom mogel ustreči onima dvema prija¬
teljicama, to je drugo vprašanje. Imam pomisleke,
ali ne bo zoper ugled kulturnega delavca. In bom
rajši preje vprašal pri Društvu leposlovcev.

a B

67

5

Smrtna kosa.

Nenadno je umrl gospod Fridolin Žolna, vladni
svetovavec na razpoloženju. Neizprosna smrtna
kosa ga je pobrala baš od obeda, ki ga je užival
v krogu neutolažne svoje vdove, dame v naj-
lepših letih z dobro ohranjeno opravo za tri sobe,
in sredi hvaležnega potomstva. Zadnje njegove
besede so bile, da vence hvaležno odklanja in da
prosi tihega sožalja. Položil je žlico na krožnik,
si obrisal usta in izdihnil svojo dušo, ki bi jo
bilo označiti za plemenito, da ni ustava plemstva
ukinila. Nebo ga je vzelo med svoje krilatce.

Rajnki Fridolin Žolna, to sem jaz. Pretresljiva
vest o neizprosni smrtni kosi se tiče moje lastne,
žal, prezgodaj preminile malenkosti in je »smrtna
kosa« jako lep izraz. Mislim, da se zaradi same
»smrtne kose« izplača umreti in da gre novinarju,
ki jo je prvi zapisal, nevenljiva zasluga, pa bi mu
šle po avtorskem pravu tudi tantijeme od vseh
drugih novin, ki se poslužujejo smrtne kose in z
njo uspešno dvigajo svoj ugled in nivo.

Smrtna kosa! O, človek, kakor cvetka si na
livadi — rdeč petelinček ali rumen petelinček ali
modri petelinček! Odreže te smrt kakor kosa
rdečo, rumeno in modro cvetko, in odrezan
usahneš. Posuše se pokošene cvetke, da služijo

68

živadi za krmo. To zahtevajo načela racijonelnega
gospodarstva.

Pokosila me je bridka smrtna kosa in zdaj me
ni več in ni mi treba pozdravljati gospoda inšpek¬
torja Navratila, nič več mi ni treba plačevati na¬
ročnine za Dimnikarski vestnik in članarine za
Društvo poštnih oficijantinj. Zahvaljena bodi, o
smrtna kosa!

Gospoda Navratila pravzaprav ne poznam.
Prvič sem ga pozdravil v zmoti, mislil sem, da je
nekdo drugi. Potem sem ga pa pozdravljal še
naprej, ker me je bilo sram nehati. Sitno pa je
vendar-le pozdravljati neznane ljudi, neumno se
vidi tako pozdravljanje!

In Dimnikarski vestnik in Društvo poštnih
oficijantinj — res ne vem, kako da sem jim postal
naročnik oziroma društvenik. Toda plačujem že
nad dvajset let naročnino oziroma članarino in ni
lahko odkloniti nadaljnjega plačevanja brez teht¬
nega razloga.

Seveda, zdaj je vsemu konec, ko me je po¬
brala neizprosna smrtna kosa in mi že sveti večna
luč. Jako mi je žal, toda ni pomoči in prizadeta
gospoda upoštevaj položaj brez daljnjega obvestila
in me črtaj v svojih knjigah!

Sicer ni težko biti človeku mrtev, ako ima
prijetno zavest, da ne zapušča za seboj vrzeli.
Brez take zavesti seveda je huda smrt.

O moji bratje SHS, o moje sestre SHS, ki
ljubite domovino SHS — ko jo ljubite, nikarte je

69

žaliti! In bi jo žalila vaša smrt, če bi zapuščala
vrzel. Poslušajte me, ki vam kličem, rešen ze¬
meljskih spon, z one strani groba: Vse svoje de¬
janje, vse svoje nehanje uravnajte tako, da vas
domovina pogrešala ne bo! Zgledujte se ob slav¬
nih zgledih, ki so preminili in niso s smrtno svojo
koso vznemirili nikogar in ničesar razen pogreb¬
nega zavoda! Slava njihovemu spominu! Domo¬
vina se hvaležno klanja njihovemu pepelu.

Mene domovina ne pogreša, na razpoloženju
sem bil vladi za svetovavca, pa me ni za svet
vprašala nikoli. Skoraj nikoli! Enkrat samkrat me
je na cesti ustavila uradna oseba, tako rekoč do¬
stavljavec, in je želela mojega sveta, kam naj
krene korake, da pride na Mišičevo cesto. Pri¬
znam, da nisem vedel in nisem ustregel. Ali sta
tisti hip stala poleg moje blagopokojne zemeljske
malenkosti en magistratni in en policijski ravnatelj
in tudi nista vedela in je sploh bilo odveč tisto
vprašanje, ko smo z vladnim dostavljavcem vred
stali, takrat baš na Mišičevi cesti. Nič za to! Na
razpoloženje pa sem vedno bil vladi, toda se mo¬
jega sveta ni poslužila vlada: ni me pogrešala in
me ne bo. O kako sladka je taka zavest!

Ta stvar je torej v redu.

Le na razglednico še nisem odgovoril, ki sem
jo bil prejel z Bleda.

•In moje knjige me nekoliko skrbe. Imam jih
tri omare in štiri police in na pisalni mizi so, na

70

pianinu so, na omarah in pod posteljo. Pod streho
pa jih imam v štirih zabojih.

Te pod streho bodo požrle podgane, te knjige
mi ne delajo preglavice.

Ali z onimi ne vem, kaj bo, ki so v stanovanju.
Tako se mi zdi — kar jih je leposlovnih, jih bo
žena, neutolažna moja vdova, razposodila. Pa
žena ne pazi in če je delo v treh knjigah, rada
najprej posodi zadnjo knjigo. In jih bo razposodila
damam, ki bodo mirno brale tretjo knjigo in ne
bodo zapazile, da so pričele roman brati na koncu.
In to bo kolikor toliko v kvar literaturi.

Drugače pa, kakor rečeno, neizprosna moja
smrtna kosa ni napravila posebnih neprilik in je
ostalo vse pri starem.

In kar se tiče honorarja; honorar mi lahko
pošlje slavno uredništvo slej kakor prej na stari
naslov.

71

Vsebina:

Stran

Naredba št. 5742 .3

O otiščancu in vremenski brigi.16

Muhe . . . . ..22

O kozici, slovnici in blagostanju.26

Kolektivna razstava slikarske klape „Odojak“ ... 33

Kleveta.37

Reelna ponudba.43

Revmatizem .48

Zaradi moje petdesetletnice., 53

Kravji zvonec.57

Podgane.63

Smrtna kosa.68

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJI2NICA