Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. - II Gruppo
Katoliški
Uredništvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečna	L	110
Poštno ček. račun: štev. 24-12410	Za inozemstvo: Mesečno	L	190 J
	
	
	
	m
	
Leto V. - Štev. 4
Gorica - 22. januarja 1953 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Nerazumljivo protislovje
Te dni se slovenska narodna manjšina v Italiji in tudi mnogi pošteni Italijani pripravljajo, da proslavijo 90-letni rojstni dan skromnega duhovnika iz Beneške Slovenije msgr. Ivana Trinka. Skoro se ne zdi verjetno, da je ta tako tihi ^ moz zbral okrog sebe tako lepo število častilcev. Če bi nekaterih ne ovirala nacionalna mržnja, bi jih bilo še dosti več, saj vemo, da ga ni duhovnika v obširni videmski nadškofiji, ki bi ne želel dobro svojemu staremu profesorju Trinku, ki je kot prof. filozofije v škofijskem semenišču toliko desetletij duhovno oblikoval njihov razum. Poleg duhovnikov so še številni laiki, ki so se naučili v duhovniku Trinku ceniti njegovo učenost, a še bolj njegovo poštenje in vsestransko delavnost.
Vendar se nam pri tolikem številu častilcev okrog slavljenca le malo čudno zdi, da se kažejo morda najbolj vnete nekateri, ki bi od njih v drugačnih razmerah kaj takega n4 pričakovali. Mislimo pri tem na titovsko pobarvane častilce. Če pogledaš časopisje zadnjega tedna, vidiš, da se vsepovsod v Gorici in v Trstu pripravljajo proslave Tnnko-ve 90-letnice. Vsi Slovenci brez razlike smo se ob sivem starčku združili. Človek bi moral biti tega vesel. Vsaj nekje da se srečamo! Prav iz srca bi se tega veselili, če bi nam veselja ne kalila zavest, da se prav to, kar se tukaj proslavlja, drugje od istih ljudi ruši in sramoti. Ivan Trinko je v svojem življenju bil duhovnik Kristusov, učitelj svojega ljudstva, vzgojitelj mladih rodov. Bil je to, kar je vedno bil in kar bo vedno pravi katoliški duhovnik, kar so bili in so še zmeraj tudi ostali slovenski duhovniki tu in drugod. In vendar kolik razloček! Tukaj se proslavlja zasluzen duhovnik, J-am se preganjajo, zapirajo in obsojajo njegovi sobrat je, ki so v življenju le isto delali in isto hoteli kot on sam. Tista vera in tisti Bog, ki je vodil Trinka v življenju ter mu narekoval delo za njegovo ljudstvo, se tam ruši in uničuje. Svetinje, ki so bile Trinku kot duhovniku in kot človeku ter rodoljubu svete in so mu še vedno, se tam skrunijo in gazijo. Kako morejo taki ljudje biti odkritosrčni častilci staroste slovenske duhovščine?
Pravijo, da slavijo v njem narodnjaka, rodoljuba. Toda kako morejo v duhovniku ločiti duhovnika od človeka in narodnjaka? Katoliški duhovnik je ravno zato, ker je duhovnik, tudi rodoljub in narodnjak. To izpričujejo slovenski duhovniki že tisoč let in več s svojim življenjem in s svojim delom. O tem so jim dali krasno pričevanje že nešteti Slovenci, njih prijatelji in ne-prijatelji. Med temi pričami ni bil zadnji po tehtnosti pričevanja pokojni predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Fran Ramovš. Njegov učenec nam o tem takole priča:
»Pri mojem profesorskem izpitu je bilo. Še se spominjam zadnjega vprašanja, ki mi ga je postavil. Govorila sva namreč o tem, da se je naš jezik skozi sto in stoletja ohranil v vsej polnosti svoje lepote, čeprav nismo imeli šol, ki bi ga gojile, ko je tako rekoč slovenska beseda živela samo v ustih hlapcev in dekel, saj naš človek do najnovejše dobe ni bil pravzaprav gospodar na svoji zemlji. Tisti, ki je v vsem tem času veroval in dalje razvijal lepoto našega jezika, je bil slovenski duhovnik, je bila Cerkev. Edino v cerkvi je živela in razvijala vsa ifolga stoletja naše politične odvisnosti slovenska beseda. Slovenski
duhovnik ni bil v tem času samo svečenik Gospodov ampak tudi svečenik besede svojega naroda.«
(Ameriška domovina)
Mislim, da je tukaj tudi razlog, zaradi katerega se zgoraj omenjeni ljudje spominjajo Ivana Trinka. Toda če se ob njem vesele, da je bil ne samo svečenik Gospodov nego tudi svečenik slovenske besede, zakaj so tedaj v Sloveniji izgnali katoliškega duhovnika iz šole, zakaj so mu odvzeli možnost vzgajati slovensko mladino v ljubezni do Boga in naroda, zakaj so mu čestokrat zaprli usta celo v cerkvi sami? V Beneški Sloveniji izdajajo slovenske molitvenike in katekizme, toda zakaj ne puste, da bi se v domovini tiskali katekizmi in molitveniki za slovenske otroke? Saj vemo vsi, da se je slovenska mladina v preteklosti učila slovenski brati in pisali iz katekizmov in molitvenikov ne samo v Benečiji nego na vsem Primorskem m sploh na vsem Slovenskem.
Če bi Cerkve, če bi duhovnikov ne bilo, če bi v preteklosti ne imeli katekizmov in molitvenikov, bi tudi Slovencev danes ne bilo več. In kljub temu sedanji režim v Jugoslaviji žaga korenino, iz katere je poganjal glavni sok slovenskemu narodu v preteklosti in iz katere mu poganja še vedno. Komunisti hočejo slovenskemu narodu izpodgristi najmočnejši vir moči, ko mu jemljejo vero in preganjajo Cerkev ter duhovnike. Komunisti so slovenskega naroda najhujši grobarji zato, ker mu doma jemljejo to, kar vedo, da ga je ohranilo v stoletjih. In da so tudi oni sami prepričani o pomenu in zaslugah slovenskega katoliškega duhovnika za slovensko narodno stvar, nam izpričuje ravno njih proslavljanje beneškega duhovnika Ivana Trinka.
Zato bi bil čas, da spoznajo svojo zmoto in vrnejo vsem slovenskim duhovnikom čast, ki so jim jo vzeli, in svobodo, katere so jih oropali.
POLITIČNI POLOZiU V ITBLUI
po odobritvi volilnega zakona
Pretekli teden so bili v ospredju italijanske politike De Gasperijev obisk v Atenah, stavka železničarjev in De Gasperijeva izjava, da bo glede volilnega zakona zahteval zaupnico v parlamentu.
0 obisku De Gasperija v Atenah se na splošno sodi, da je poleg okrepitve italijansko-grških odnošajev imel tudi namen povedati grškim državnikom, da Italija ni nasprotna grško-turško-jugoslovanski vojaški pogodbi, če je ta naperjena proti morebitnemu napadu s strani boljševiških sosedov', a da bi ne mogla mirno gledati, če bi ta sporazum zasledoval drugačne cilje, kot jih ima atlantska skupnost.
Čisto nasprotno pa sodijo o De Ga-sperijevem obisku jugoslovanski politični krogi. Beograjski radio je prinesel več komentarjev o italijanskem poseganju v balkanske razmere. »Mi trdimo,« je govoril radijski poročevalec, »da deluje De Gasperijeva vlada zoper grško-turško-jugoslovanski sporazum, da se ni odpovedala svojim načrtom igrati glavno vlogo na Balkanu, da opravičuje svoje zahteve s članstvom pri atlantskem paktu in da zahteva za svoje -protiboljševiško zadržanje teritorialnih koncesij na račun Jugoslavije.«
Drugi dogodek preteklega tedna je bila stavka italijanskih železničarjev, ki so jo ukazali socialkomu-nistični sindikati, medtem ko se je prosti sindikati (CISL) niso udeležili. Levičarsko časopisje trdi, da je stavka popolnoma uspela, kar pa ni. odgovarja resnici, ker je stavkalo le kakih 58 odstotkov železniških uslužbencev. Železniški promet je bil sicer precej omejen,* vendar je bilo mogoče s pomočjo nekaterih vlakov, avtobusnih in letalskih prevoznih sredstev ustreči najnujnejšim potrebam občinstva. Stavka je bila političnega značaja ter v zvezi z obstrukcijo opozicije, ki hoče s stavkami in nemiri po raznih mestih preprečiti sprejetje novega volilnega zakona. Poleg tega se je vršila stavka kljub temu, da je vlada obljubila, da bo predložila parlamentu načrt zakona, ki naj bi zboljšal plače vseh državnih uslužbencev in s tem tudi železničarjev.
V	parlamentu pa se je po debati o raznih dnevnih redih začela debata in glasovanje o raznih popravkih volilnega zakona. Vseh teh popravkov, ki jih je predložila opozicija, je bilo kakih 2300, iz česar sledi, da je bila opozicija pripravljena voditi borbo zoper volilni zakon do
konca. Toda med tem je tudi vladna večina našla pot, da doseže svoj cilj. Predsednik vlade De Gasperi je stopil namreč pred zbornico ter naznanil, da ga je vlada pooblastila, da sme končati debato o popravkih, dati volilni zakon na glasovanje ter zahtevati pri tem zaupnico svoji vladi.
Vlada je v sredo dopoldne dobila zaupnico na eni najdaljših in burnih sej, ki je trajala nepretrgoma od nedelje dopoldne do srede opoldne, torej tri dni in tri noči. Socialkomu-nistična opozicija je po odobritvi volilnega zakona in po izglasovani zaupnici vladi napovedala še ostrejši boj tudi izven parlamenta. — Volilni zakon bo sedaj šel pred senai.
Maršal Tito
prvi predsednik Jugoslavije
Jugoslavija je dobila zadnje čase novo ustavo, ki predvideva med drugim tudi izvolitev novega predsednika republike. Izvolitev se je že izvršila. Izvoljen je bil seveda Tito, ki bo opravljal tudi službo predsednika vlade, vrhovnega poveljnika o-boroženih sil in glavnega tajnika jugoslovanske komunistične stranke.
V	svojih rokah bo imel torej večjo oblast, kot so jo imeli marsikateri absolutistični vladarji preteklih stoletij.
Titova izvolitev se je izvršila z največjo slovesnostjo. O Titovi izvolitvi ni nihče dvomil. V ustavi je bilo sicer določeno, da smejo razne skupine postaviti svoje kandidate in da bo tisti izvoljen, ki dobi relativno največ glasov, a ko so pred glasovanjem vprašali poslance, če ima Djorda še kdo drugi kakega kandidata, je zbornica sprejela to vprašanje s smehom.
Še isti dan popoldne so bili imenovani člani Zveznega sveta, ki bo nadomestoval dosedanjo vlado. Za podpredsednika so bili izvoljeni Kardelj, Rankovič, Pijade in Djilas, za državne tajnike (ministre) pa Popovič za zunanje zadeve, Gošnjak za notranje zadeve, Cjalic za gospodarstvo, Nedelj kovic za proračun.
NPbw York Times o tej novi spremembi piše o tej novi spremembi v Jugoslaviji: »Nedvomno je jugoslovanski režim na poti razvoja. Predsednik Tito išče novo obliko komunistične države, ki naj bi bila kolikor mogoče različna od Stalinove, toda zmotno bi bilo smatrati, da se
Nova sovjetska čistka
zaradi zarote zdravnikov v Kremlju
V	začetku preteklega tedna (13. jan.) sta sovjetski radio in tisk vrgla v svet senzacionalno novico o odkritju zarote, ki jo je organiziralo devet sovjetskih zdravnikov z namenom, da bi spravili ob življenje glavne voditelje Sovjetske zveze. Ti zdravniki so Vovsi, Vinogradov, dva brata Kogana, Jegorov, Feldman, Etinger, Drinstein in Majorov. Med navedenimi je šest Judov.
Posebno poročilo sovjetske agencije Tass trdi, da so bili vsi ti zdravniki — morilci plačani uslužbenci tajne ameriške službe in da so bili po večini v tesni zvezi z judovsko nacionalistično organizacijo »Joint«, ki jo je organizirala tajna ameriška služba pod pretvezo podpiranja Judov v tujini, ki pa se je v resnici bavila z vohunstvom in sabotažo v mnogih deželah, posebno pa v Sovjetski zvezi.
Tass trdi nadalje, da je na podlagi dokumentov, raziskovanj, izrekov priznanih zdravnikov in na podlagi izpovedi obtožencev dokazano, da so bili ti zločinci tajni sovražniki ljudstva, ki so vedoma dajali zgrešene diagnoze ter na ta način zakrivili smrt svojih pacientov.
Po naročilih sovjetske agencije so ti zdravniki priznali, da so leta 1948 zakrivili smrt generala Ždanova in že eno leto prej smrt politbirojevca Ščerbakova. Poleg tega da so hoteli na isti način eliminirati maršala Vasilevskega, Gorova in Konjeva, generala Štemenska ter admirala Levčenka poleg drugih sovjetskih osebnosti.
Moskovska »Pravda« pa obtožuje s svoje strani člane sovjetske policije in ministrstvo za zdravje, češ da niso pravočasno odkrili te teroristične in saboterske organizacije, ko bi morali vendar vedeti, da se pod lažnivo obleko zdravnikov skrivajo in delujejo morilci in izdajalci domovine.
»Odkritje bande »zastrupljeval-skih zdravnikov,« pravi »Pravda«, »je strahovit udarec angloameriškim vojnim hujskačem. Njih agente smo prejeli in jih napravili neškodljive. Pred vsem svetom smo odkrili pravo obličje »zasužnjenih ljudožrcev« Združenih držav in Anglije.«
Zapadno časopisje, razen komunističnega seveda, smatra, da so vsa ta senzacionalna poročila oziroma odkritja izmišljena ali vsaj brez vsake resne podlage in da zasledujejo neki namen, ki pa ga ni mogoče še natančno in dokončno označiti.
Predvsem naj omenimo, da je Katzki, podravnatelj družbe »Joint«, označil obtožbe sovjetskih oblasti za fantastične. Družba »Joint« je bila ustanovljena že 1. 1914 kot človekoljubna podporna organizacija. Ta družba je na poziv Sovjetske zveze prekinila svoje poslovanje s Sovjetsko zvezo že 1. 1938. Katzki pravi, da ne pozna nobenega izmed obtoženih zdravnikov.
, Večina zapadnih časopisov smatra sovjetske obtožbe za nadaljevanje gonje zoper Jude, ki se je začela že z obsodbo znanih judovskih komunističnih prvakov v zadnjem praškem procesu zoper Slanskega in nje-
t
ta razvoj vrši v smeri tega, kar imenujemo mi demokracijo. Jugoslovanski oblastniki hočejo za stalno uvesti sistem ene stranke; njih »demokracija« ne pripušča ne politične opozicije ne kapitalističnih nagnjenj; ne pripušča z eno besedo nobenega nasprotovanja njihovi oblasti.«
gove tovariše. To gonjo zoper Jude so zapadni časopisi že takrat napovedali.
Iz dejstva, da »Pravda« ne priznava s svojimi kritikami niti članom sovjetske varnostne službe, sklepajo mnogi, da se pripravlja v Sovjetski zvezi nova čistka, ki bi utegnila spraviti razne sovjetske o-sebnosti na zatožno klop. Ni izključeno, da se ne -vključijo v proces nekdanji Ždanovi prijatelji Lozovski in Voznosenski, ki so izginili zadnje čase s političnega obzorja in ki so bili baje soodgovorni za imenovanje Slanskega in Ane Pauker na važna mesta v kominformističnih državah. Na ta način bi se sovjetski oblastniki pod pretvezo, da hočejo maščevati Ždanovo smrt, odkrižali zadnjih ostankov skupine, ki je štela Tita, Dimitrova in Andreja Martvja med svoje zastopnike v tujini.
»Daily Mail« pripominja, da u-tegne biti obtožba, da je bil Ždanov umorjen, resnična, toda v tem slučaju, je prišlo povelje za njegovo u-smrtitev iz Kremlja.
Laburistični list »Daily- Herald« pa si stavi to dilemo:	Če	obtožbe
imenovanih devetih zdravnikov odgovarjajo resnici, je to znamenje, da je sovjetska diktatura dosegla kritično točko; če pa nimajo nobene podlage, pridemo do istega zaključka, kajti stalen režim bi ne smel čutiti potrebo posluževati se podobnih zvijač.«
Obenem s preganjanjem Judov in z verjetno čistko v Sovjetski zvezi se napoveduje in deloma že vrši čistka v Vzhodni Nemčiji, kjer je bil pretekli teden aretiran zunanji minister Vzhodne Nemčije Derlinger, znani krščanski socialec, ki si je domišljal, da bo s svojim sodelovanjem s komunizmom mogel koristiti krščanski stvari. Mi se tej aretaciji ne čudimo. Če komunizem niti svojim stoodstotnim pristašem ne prizanaša, kako naj prizanese svojim sopotnikom!
Koroški Slovenci pred volitvami
Dne 22. februarja bodo vsi Avstrijci klicani na volišče, da si izberejo novo poslansko zbornico. Na Koroškem bodo skupaj z državnozborskimi volitvami imeli tudi deželne. Zato so za tamkajšnje Slovence prihodnje volitve dvakrat važne. Tega se zavedajo in zato so se začeli nanje lepo pripravljati. Prvi tak korak je bil, da so sklenili, da se vsi združijo. Vsled tega je zbor zaupnikov Narodnega sveta koroških Slovencev na sestanku 18. dec. soglasno sklenil, da se vsi Slovenci in Slovenke združijo v Krščansko demokratsko stranko, ki se hoče boriti za krščanska načela, za slovenske pravice in demokratične svoboščine. Ožji odbor Narodnega sveta je na posvetovanju dne 5. jan. ta sklep potrdil in ugotovil, da je Demokratična fronta koroških Slovencev odklonila svoj pristop k tej skupni slovenski stranki. Vendar je odbor potrdil, da je vstop v Krščansko demokratsko stranko odprt še vedno vsem Slovencem. Končno je predlagal za nosilca liste KDS dosedanjega predsednika Narodnega sveta prof. dr. Joška Tischlerja.
Koroški katol. Slovenci so torej pokazali, da so za narodno skupnost, ali istočasno da so tudi za obrambo krščanskih načel. Titovska demokratična fronta pa, ki je sodelovanje odklonila, je izpričala, da ji ni mar za narodne interese Slovencev, temveč da ji gre le za njene strogo partijske koristi. — Zopet enkrat so Korošci tudi nam ostalim v pouk.
Tretja ned. po razglašenju Gospodovem
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt. 8. 1-13)
Tisti čas, ko je prišel Jezus z gore. so ga spremljale velike množice. In glej, pristopil je gobavec, padel predenj in rekel:	»Gospod, če hočeš,
, me moreš očistiti.« — Jezus je stegnil roko. se ga dotaknil in rekel: »Hočem, bodi očiščen.« — In takoj je bil očiščen od gob. In Jezus mu je naročil: nGlej, da nikomur ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi dar, ki ga je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje. — Ko je pa prišel v Kafarnaum, je pristopil k njemu stotnik in ga prosil: »Gospod, moj služabnik leži doma mrtvouden in zelo trpi.« — Jezus mu je rekel:	»Pridem in ga
ozdravim.u — Ali stotnik mu je odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le z besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Zakaj tudi jaz, ki sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj, rečem temu: ,Pojdi,’ in gre; in drugemu: ,Pridi,' in pride; in svojemu služabniku:	,Stori to,’ in
stori. - Ko je pa Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično povem vam, tolike vere nisem našel v Izraelu. Povem vam pa, da jih bo veliko prišlo od vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom in Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu, otroci kraljestva pa bodo vrženi ven v temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.« — In stotniku je rekel Jezus: »Pojdi in, kakor si veroval, se ti zgodi.« — In služabnik je ozdravel tisto uro.
ZGLED LJUBEZNI IN ZMAGOSLAVNE VERE
Zgled ljubezni je ta stotnik, častnik, ki je zapovedoval 100 možem, pa se zanima v podrobnostih za zdravstveno stanje svojega služabnika, ki je bil bolan. Sam se potrudi in gre do Jezusa, da z izrednimi sredstvi najde zdravja služabniku, ko so odpovedale vse človeške sposobnosti in sile.
Zanimati se za bolnike je brez dvoma delo krščanskega usmiljenja, ki je Bogu všeč. Naša dolžnost je tudi temu delu usmiljenja se posvetiti z ljubeznijo in v duhu odpovedi, ki ne pozna oslabelosti in utrujenosti. Kakor je skrb za telesno bolne Bogu dopadljivo delo, toliko bolj je Bogu dopadljivo delo skrb za duhovno bolne, ki so še vse večji reveži. Duhovno bolni, grešniki, so med bolniki najbolj bolni, za katere pa večina nima sočutja in se jih malo zanje zanima. Kako velik in lep a-postolal je, pripeljati te nesrečne bolnike k božjemu Zdravniku, kateri edini jih more ozdraviti. Iti h Kristusu in prositi za grešnike! To je dolžnost duhovne ljubezni. Smo jo že vsaj enkrat izpolnili?
Zgled vere je stotnik, Kristus sam je začuden nad njo. Stotnik je bil pogan, živel je v armadi Heroda Antipa, torej gotovo ne v okolju primernem in idealnem za vero in njeno rast. In vendar kakšna vera v Jezusa, v njegovo moč in njegovo usmiljenje. Občudujmo to vero najprej v njegovih besedah, polnih ponižnosti, ki jih je Cerkev vzela iz stotnikovih ust in posvetila v liturgiji, ponavljajoč jih svojim vernikom v sladkih trenutkih pred svetim obhajilom: »Gospod, saj nisem vreden, da greš pod mojo streho...« Kakšna vera v Kristusovo veličino!
Pa poglejmo vero stotnikovo v načinu, kako prosi milosti. Jezus razloži motiv zakaj je prišel. Niti mu ne reče: »Ozdravi mojega služabnika.« In ko mu Jezus reče, da se bo osebno podal v njegovo hišo in bolnika ozdravil: »Prišel bom in ga ozdravil,« — tedaj stotnik noče, da bi se Jezus dal motiti in zavpije: »Gospod, zadošča satno tvoja beseda.« Kakor da bi hotel reči: »Moreš storiti tudi na daljavo, kar hočeš
storiti; tvoja beseda bo vse naredila.«
Kakšna vera v Jezusovo vsemogočnost! Kakšna obsodba vere onih kristjanov, ki so tako omahljivi v svojih skromnih in redkih molitvah!
*
\ era stotnikova pa slavi zmagoslavje. »Pojdi in, kakor si veroval, se ti zgodi. »In evangelist dodaja učinek teh besedi:	»In	služabnik
je ozdravel tisto uro. »Zaželeno o-zdravljenje je plačilo za vero, zakaj stotnikova vera je bila uspešna tudi zaradi njegove velike ljubezni.
V	življenju ne smemo ločiti drugo od druge, vere od ljubezni, ker sta obe kakor dvoje peruti vsakega notranjega poleta in podviga.
Naučimo se iti k Jezusu v vseh naših potrebah. Dajmo se priporočiti in predstaviti po Mariji in svetnikih, do katerih imamo največje zaupanje, a k Jezusu le pojdimo! Trkajmo na tabernakljeva vratca z ono vero in zaupanjem, ki čudeže izsiljuje od Boga. Sicer ne bomo vselej slišali besede: »Pojdi in, kakor si veroval, se ti zgodi«, a vselej bomo odšli od Kristusa polni tolažbe in poguma!
ZA KATOLIŠKI DOM
Slovenski delavec in Katoliški dom
NOVA DOLOČILA SVETE CERKVE glede sv. obhajila in sv. maše
V	nedeljo 11. januarja je vatikanski list »Osservatore Romano« prinesel apostolsko določilo papeža Pija XII. glede evharistične teščosti in popoldanskih maš. Ker gre pri tem za precejšnje olajšave in novosti, katere je sv. Cerkev vpeljala zaradi dušnega blagra vernikov, je prav, da jih vsak vernik pozna. Zato jih tu navajamo vsaj v glavnem:
1. »Zapoved o evharistični teščosti velja še naprej za vse od polnoči dalje razen za one, ki so spodaj navedeni. Toda za naprej naj velja za vse bodisi za duhovnike kot za laike splošno pravilo, da naravna voda ne prelomi evharistične teščosti.«
To se pravi, da tudi za naprej ostane še vedno v veljavi splošno določilo, da kdor hoče k sv. obhajilu, ne sme od polnoči dalje nič zaužiti. Toda to splosno določilo je sedaj sv. oče v moči polne oblasti, ki jo ima kot vrhovni pastir v Cerkvi popravil tako, da čeprav bi kdo po polnoči ali celo zjutraj pred obhajilom pil kaj vode, bi vseeno lahko šel k sv. obhajilu, ne da bi zato moral vprašati kogarkoli posebno dovoljenje. Torej od sedaj naprej se sme pred sv. obhajilom kadar koli piti vodo, ki pa mora biti »naravna« torej brez kakih praškov ali limonovega soka ali kaj podobnega. Voda torej ne prelomi evharistične teščosti.
2. »Bolniki, tudi če ne ležijo, smejo pred sv. obhajilom kaj zaužiti kot pijačo ali kot zdravilo, izvzemši alkoholne tekočine, če imajo za to dovoljenje svojega spovednika. Isto velja za bolne duhovnike pred daritvijo sv. maše.«
BOLNIKI torej smejo pred sv. obhajilom zaužiti ne samo kake pijače, temveč tudi zdravila, bodisi da so v tekočem alt v trdem stanju, ne glede na čas, ki še manjka do sv. obhajila. Pri tem pa morajo prositi za dovoljenje svojega spovednika, ki jim tako dovoljenje lahko da pri spovedi ali izven spovedi, za posamezen primer ali za dalj časa, dokler traja bolezen.
3. »Duhovniki, ki mašujejo ob poznih urah ali po težkih dušnopastirskih opravkih ali po dolgi poti, smejo pred sv. mašo kaj popiti, toda ne alkoholnih pijač; vendar naj se pred sv. mašo zdržijo vsaj eno uro.«
4. »Duhovniki, ki imajo dve ali tri maše, smejo pri prvi in pri drugi maši zaužiti ono vodo, 9 katero očistijo kelih presv. krvi.«
5. »Verniki, čeprav niso bolni, ki pa brez posebno velike težave ne morejo tešči k sv. obhajilu zato, ker imajo utrudljivo delo, ali ki morejo k sv. obhajilu le v zelo poznih urah ali le po dolgem potu, katerega morajo opraviti, taki verniki smejo prav tako, dokler so v takih okoliščinah, z dovoljenjem svojega spovednika, pred sv. obhajilom kaj popiti, izvzemsi alkoholne tekočine; toda naj se zdržijo pitja vsaj eno uro pred pristopom k angelski mizi.«
GLEDE VERNIKOV, KI SMEJO NETE-ŠČI K SV. OBHAJILU, se določila sv. o-četa nanašajo na troje primerov:
a) UTRUDLJIVO DELO PRED SV. OBHAJILOM. Tako je n. pr. delo delavcev v tovarnah ali šoferjev in železničarjev in drugih, ki so zaposleni pri javnih službah v izmenah ponoči in podnevi; dalje onih, ki strežejo ponoči bolnikom, nočni čuvaji itd.; končno matere, noseče in družinske matere, ki morajo pred sv. obhajilom dalj časa opravljati domače opravke, itd.
b) POZNA URA SV. OBHAJILA. Neredko se zgodi, da morejo verniki k sv. obhajilu le v zelo poznih urah. Med temi so tildi razni otroci, katerim je pretežko iti pred šolo k sv. obhajilu, nato pa domov k zajtrku in v šolo.
c)	DOLGA POT DO CERKVE. Dolgost v km bi znašala okrog 2 km peš ali primerno daljša, če gre za potovanje s kakim prevoznim sredstvom. Verniki, ki se nahajajo v zgoraj navedenih primerih, smejo tudi netešči k sv. obhajilu, toda vedno morajo prej prositi za dovoljenje kakega spovednika, ali pri spovedi ali izven spovedi. Spovednik pa naj po vesti presodi, ali sme dati dovoljenje ali ne.
6.	Če okoliščine to zahtevajo, daje papež pravico krajevnim ordinarijem (škofom in namestnikom), da smejo dati dovoljenje za darovanje sv. maše v popoldanskih lirah, vendar tako, da se sv. maša ne začne pred 4. uro popoldne. Tako dovoljenje smejo dati ob zapovedanih praznikih in tudi ob drugih prilikah, ki jih našteva sv. oče. Duhovnik pa, ki mašuje popoldne, naj se vsaj tri ure zdrži od jedi in alkoholnih pijač, eno uro pa od ostalih pijač. Pri takih popoldanskih mašah smejo k sv. obhajilu tudi verniki pod istimi pogoji kot duhovnik, ki mašuje, to je, da vsaj tri ure prej niso nič jedli ali pili alkoholnih pijač in vsaj eno uro, da niso pili nobene druge pijače. Vedno je seveda izvzeta naravna voda, ki se sme piti kadar koli.
Glede sv. obhajila pri večernih mašah velja pravilo, da nihče ne sme k sv. obhajilu popoldne, če je že bil zjutraj.
To so nova navodila sv. Cerkve glede prejemanja sv. obhajila in glede večernih sv. maš. Sv. oče je jasno izpovedal, kaj ga je nagnilo do teh reform: spremenjene razmere, v katerih danes ljudje živijo. To, kar je v preteklosti bilo zelo na mestu, postaja danes čestokrat pretežavno in celo nemogoče, posebno v misijonskih pokrajinah, a tudi drugod. Saj vsi vidimo, kako so duhovniki nemalokrat preobloženi z delom, verniki pa prav tako zaradi nočnega ali jutranjega dela utrujeni, da ne morejo čakati tešči, posebno če je sv. obhajilo pozno. Tudi bolniki so bili sv. očetu pri srcu, ko je narekoval ta nova določila. Kolikokrat je bilo ravno njim odvzeto sv. obhajilo samo zato, ker niso mogli do jutra čakati tešč. Pa tudi otroci so se smilili sv. očetu, otroci, ki morajo zjutraj v šolo, a jim je pretežko iti teščim, da bi se po sv. obhajilu vračali domov, je pa predaleč.
Sv. Cerkev želi torej, naj bi se pogosto in vsakdanje sv. obhajilo še bolj razširilo. Prav tako je njena želja, naj bi se udeležba vernikov pri sv. maši omogočila vsem, tudi onim, ki so bili do sedaj zaradi nerodno urejenega delovnega urnika tolikokrat brez sv. maše.
Upajmo, da bodo tudi naši verniki razumeli željo sv. Cerkve, ki je prav tako želja Kristusova, ter se bodo po teh novih predpisih še v večjem številu in s še večjo ljubeznijo udeleževali sv. maše in sv. obhajila.
Policijska preiskava v Zagrebu
Zagrebška tajna policija je naredila 4 ure trajajočo preiskavo v palači zagrebškega nadškofa. Preiskala in prevrgla je prostore nadškofijskega urada. Zdi se, da so iskali listin o zadnji škofovski konferenci, ki je bila ravno tam lani meseca septembra. Preiskava je bila brezuspešna.
O kardinalu Stepincu vedo povedati, da je od svojega imenovanja za kardinala pod strogim policijskim nadzorstvom, Do#ode v vas Krasič straži policija in nihče ne more k njemu, če nima za to posebnega dovoljenja. Njegovemu tajniku in obenem njegovima pomožnima škofoma so že večkrat odrekli dovoljenje, da bi smeli z njim govoriti. Stepinčevo zdravje je po zadnji operaciji zadovoljivo. Mašuje vsak dan.
Že par mesecev objavlja »Katoliški glasK članke, s katerimi izpodhuja slovensko javnost k prispevanju za čimprejšnjo zgraditev Katoliškega doma v Gorici. Misel je lepa in dom nam je res prepotreben.
Večkrat prisostvujem prireditvam v Marijinem domu na Placuti: venomer ista nezadovoljnost, češ: ni sedežev, ni prostora! Kdor utegne, gre z doma že uro pred časom, da si poišče sedež, ostali pa se morajo zadovoljiti s stojiščem. Komur je čas tako odmerjen, da ne more priti predčasno, ali ne more iz zdravstvenih razlogov vzdržati v gneči, ta se mora našim prireditvam popolnoma odpovedati, naj si še tako želi videti in slišati kaj lepega. Takšno stanje je res mučno! Glavna krivda pade edinole na dvorano, ki je odločno premajhna. Kljub temu smo Bogu hvaležni vsaj za ta kotiček, ki nam je na razpolago, kajti pri tujcih naše kulturne potrebe sploh ne najdejo razumevanja.
Temu mrmranju in nezadovoljstvu je treba odpomoči. Zgraditi si moramo dvorano, ki bo zadoščala vsem našim potrebam. Zatorej kar na delo! Tudi mi delavci moramo vsak po svojih močeh doprinesti svoj delež. Marsikdo se vprašuje, kaj in kako bo prispeval, ko pa so delavske plače tako nizke v razmerju z življenjskimi potrošnja-mi. Pogum! Nekoliko dobre volje in po-žrtvovanja, pa bo, tudi naš delavski prispevek izdaten. Recimo kdor kadi, naj se vsak dan odreče samo eni cigareti ali vsaj polovici cigarete. Tako nastali dnevni prihranek naj zbira in ko se nekoliko nabere, naj znesek izroči Odboru za gradnjo Katoliškega doma v Gorici ali pa domačemu gospodu župniku. Prav tako naj naredi, kdor je nagnjen na vino. Ako se včasih prikrajša za kozarček, mu bo to še dobro delo in mogoče bo še vesel mojega nasveta. Tako bomo lahko prispevali veliko, še več kakor si utegnemo predstavljati: kamen pri kamnu — palača!
Morda si kdo misli, da so to same sanje. Jaz pa pravim: naša sveta dolžnost do Boga in naroda je danes ta, da tudi mi slovenski delavci zagrabimo za delo in
pripomoremo k temu, da sanje postanejo čim prej živa resnica in vidna stvarnost, ki jo bomo lahko s ponosom zapustili svojim potomcem kot dediščino in živo pričo o naši ljubezni do vere in naroda.
Na delo torej in na čimprejšnje svidenje v naši novi dvorani!
Goriški delavec
Darovi n Katoliški dom
P. Gabrijel Česnik - Benetke Neimen. družina iz Gorice N. N. - Gorica .... N. N. - Gorica -L. A. - Gorica .... Neimenovani iz Amerike Slovenski trgovec - Gorica mesečni prispevek -Marija Čopič - Gorica -J. R. - Gorica .... Po 2.000 lir:
Korsich Josip, Trbiž; Mante-gna Marija, Rim; Rev. N. N. - Rim = -
lir 3.000,-» 10.000. »	500.-
»	5.000,-
» 20.000,-» 16.000.
» 1.000. »	5.000.
»	150.-
6.000.—
»	1.500.
Po 500 lir:
Lutman Benedikt, Štandrež;
N. N. - Gorica; Studen Franc, Benevento = -Po 2 dolarja:
Louis in Joe Debeljak, Ohio; Mrs. Betty Gerančič, Ohio; Mrs. Ivana Gerzel, Cleveland; Janez Kraljič, North Dakota; Frank Leskovic, Ohio; Val. Marko, Ohio; Janez Ovsenik, Cleveland; Mrs. Princ, Cleveland; dr. Fr. Puc, New York; Carl Pugel, Cleveland; Frank Selič, lih. = lir 13.610.--Po 1 dolar:
Mr. in Mrs. V. Ambrožič, Joliet; Mrs. M. Barle, Ohio; Anton Habjan, Cleveland; Joseph Kebe, Pa.; Anton Knaus, Wis.; Joe Krajič, Ind.; John Lazar, Mich.; Stephen Lestan, 111.; J. Omolje, Cleveland; Frank Perovšek, Wis.; John Plut. Belokranjec, Mrs. Uršula Pozorel, Cleveland; Mrs. Prostor, Cleveland; Joseph Hadič, Chicago; Mrs. Mary Shwitz, Pa.; Mrs Helen Ujčič, Cleveland	=	lir 11.160,—
Iz življenja Cerkve
Dedek Mraz
Nad vso Evropo je v zadnjih tednih prišel mraz, v dežele onstran železne zavese in v Jugoslavijo je pa prišel še dedek Mraz. Obiskal jih je tam okrog novega leta in so ga povsod sprejeli z največjimi častmi kot kakega novega odrešenika. Saj se jim tudi zdi, da je to novi odrešenik, ki jih je odrešil Deteta Jezusa. Le čujte:
Popoldne dne 31. decembra je prišel v Prago iz Sibirije toliko pričakovani dedek Mraz. Sprejeli so ga pionirji v spremstvu staršev. Nato je krenil s svojim spremstvom proti mestni hiši, kjer ga je najslo-vesneje pozdravil sam tovariš župan. Ta je v svojem govoru poveličeval strašne napore Sovjetske zveze za ohranitev miru. V odgovor je dedek Mraz sporočil pozdrave sovjetske mladine in vseh sovjetskih delavcev. Takoj nato je sedel v trojko, v katero so bili vpreženi beli konji, ter v spremstvu številnih alegoričnih voz obšel razne dele mesta. Povsod ga je navdušeno sprejemala pionirska mladina.
Minister Zapotocki ni smel ostati manj navdušen od praškega župana. Zato je počastil dedka s silovitim govorom, v katerem je dejal, da so si betlehemski hlevček izmislili kapitalisti z namenom, da obdržijo v suženjstvu ubogo delavsko paro in neuko kmqpko ljudstvo. »Toda danes prihaja namesto Deteta Jezusa z vzhoda dedek Mraz in njegovo pot spremljajo stotere rdeče zvezde kot dovršitev petletnega plana; petkraka rdeča zvezda nas bo vodi-la naprej v lepšo bodočnost. Ne več betlehemska zvezda, marveč Stalinova zvezda mora od sedaj naprej voditi našo mladino!«
Kot bralci vidijo, komunisti niso na napačni poti. Sčasoma utegnejo še sami verovati v svoje bajke, kot trdi sv. Pavel: »Zanikajo resnico, verujejo pa izmišljotinam.«
Kar smo tukaj povedali za Češkoslovaško, velja za Poljsko, Ogrsko, Romunijo, Bolgarijo in tudi za sosednjo Jugoslavijo, v kateri so sedaj zavrgli ustavo, ki jim jo je vsilila Sovjetija, toda so ohranili vse, kar so jih Sovjeti naučili o borbi zoper vero. Zato vladata tudi njim dedek Mraz in novoletna jelka. Ta dva sta otipljiv dokaz, kako veliki duhovni reveži so jugoslovanski mogotci v svojem boju zoper krščanske
tradicije jugoslovanskih narodov. V Trstu in Gorici bi tudi radi posnemali to revščino.
Vatikan beograjski vladi
Vatikanski list »Osservatore Romano« je dne 14. januarja objavil v francoskem izvirniku in v italijanskem prevodu posebno diplomatsko noto, katero je papeška nun-ciatura v Beogradu izročila zunanjemu ministrstvu dne 15. decembra, a je to ni hotelo sprejeti ter jo je skupaj s sppremnim pismom nedotaknjeno vrnilo nunciaturi. V tej noti odgovarja sv. stolica na pritožbe jugoslovanskega zunanjega ministra z dne 1. novembra ter navaja dolgo vrsto dejstev, ki prikazujejo, kako je prišlo do prekinitve diplomatskih odnošajev med beograjsko vlado in sv. stolico in kakšen je resnični položaj katoliške cerkve v Jugoslaviji. Ker je poročilo zelo poučno, a dolgo, bomo obširneje govororili o njem prihd-njič. Prav tako bomo kaj več povedali o spomenici, katero so izročili jugoslovanski škofje Titovi vladi po svoji konferenci v Zagrebu lani meseca septembra, njemu osebno pa pri sestanku v začetku meseca. To spomenico so pretekli teden prinesli v italijanskem prevodu razni ital. časopisi.
Hvalevredna pobuda
Katoliška akcija za gospe je v Rimu odprla »Dom Marijinega Oznanenja«. Z njim nameravajo nuditi mladim poročencem na njihovem poročnem potovanju gostoljubno streho in versko asistenco. Strokovno osebje jih bo poučilo o obisku svetih krajev po Rimu, o avdijenci pri sv. očetu in drugih zadevah v obliki posebnega praktičnega apostolata. S tem bodo skušali doseči, da prične nova družinska vez rasti po željah svete Cerkve.
Chicago
John Foster Dullcs, ki je določen za bodočega državnega tajnika Združenih držav, ima enega svojih sinov, Averyja Dulesa v jezuitskem redu.
Izšel J®
PASTIRČEK
za Januar
Leto V. - štev. 4
KATOLIŠKI GLAS
Stran 3.
Ob 90-letnici msgr. Ivana Trinka
vzglednega duhovnika, pesnika, umetnika, vzgojitelja in rodoljuba
Nikakor ne bi mogli iti mimo devetdesetletnice velemoža, ki je vstal in stopil z Matajurja, na široko razprostrl roke in v objemu prižel nase svojo bridko zemljo, ki je je za malo prgišče od hribov do Idrije in Tera, od Kolovrata in Mije do Furlanije. Visok ko Matajur, bister ko Nadiža, mehak ko benečanščina je vrgel semena in zrna po Roncih, Blatiščih, Cesah — pesnik, filozof, znanstvenik, slikar, glasbenik, oče beneških Slovencev profesor Ivan Trinko.
ŽIVLJENJSKA POT
Mnogo se sliši posebno dandanes govoriti o Trinku in njegovem delu za beneški slovenski rod. 0 njem pišejo razni časopisi in prinašajo njegove fotografije. Ob vsem tem se je tudi meni porodila želja, spoznati to najstarejšo osebnost slovenske duhovščine, in res sem imela priliko, da me je lansko poletje zanesla pot prav na njegov dom.
Ravna pot Ivana Trinka se je začela v gorski vasici v Trčmunu visoko na jugo-zapadnem pobočju Matajurja, v hiši, ki stoji med domovi sosedov Vetriča Petra, Vogriča Ivana in Poljaščeka, dne 25. januarja 1863, v nekdanji stari Avstriji. Krščen je bil v Št. Petru Slovenov (San Pietro al Natisone), to je v svoji župni cerkvi, kamor še danes spada trčmunska kaplani-ja, za Ivana Zlatousta. Njegovi starši so bili svojaki, mali posestniki, sedanji dom je pa Trinko pozidal pred enaindvajsetimi leti zunaj vasi na obronku proti zahajajočemu soncu. Pri hiši se pravi pri Pirnovih (če vas bo pa kdaj zanesla pot na Trčmun ali tudi samo v Sovodnje, vprašajte le: »Čje je hiša profesora«, in vam bo vsak domačin znal odgovoriti).
Trinko je ostal avstrijski državljan samo tri leta, ker je leta 1866 njegova vas prišla pod Italijo. Z osmimi leti je pričel obiskovati domačo italijansko šolo v Jeleni pod Trčmunom. Učiteljica mu je bila beneška Slovenka Koren Roza, ki ga je moj-strila tri leta. Kaplan Don Valentin Domeniš je vplival, da so nadarjenega Ivana dali v čedadsko šolo. V Čedadu so se upirali njegovemu vpisu, vendar ga je njegov učitelj — maestro Giuseppe Dorli — podprl, da so ga sprejeli. Po enem letu se je pa Trinko tako izkazal, da je dobil zlato svetinjo. Že tedaj se je pa v dečkovi duši začela borba med domačim in tujim in takrat je zapel:
Z Bogom gora, z Bogom lepe cvetke, trate, ki spomine v srcu zbujate mi zlate!
Z Bogom šume, s Bogom njih krilati gosti, priče moje tuge in moje radosti!
V	ŠOLI
Po dvanajstem letu se mu je ravna pot podaljšala do Vidma, kjer se je vpisal v nadškofijsko gimnazijo. Novo ozračje je bi-
lo	še bolj strogo italijansko, obenem pa tudi cerkveno. Trinku jeziki niso delali težav, zlahka je zmagoval, kar je šola zahtevala od njega, njegovi profesorji so bili zadovoljni z njegovimi uspehi. Trinkova domača slovenska govorica je tista leta prihajala do veljave le o počitnicah. S pritiskom potujčevanja je nižja gimnazija na Trinka tako vplivala, da je že precej zdrknil v čisto italijansko valovje. Toda ravno tedaj, ko je bila mlada duša Trinkova za vse dovzeta in je kot nepopisan
WILHELM HONERMANN:
©če Damijan
SRCE V KOVAŠKEM OGNJU
Bil je lep majniški dan.
Učitelj v vasi Werchtern pri Tremelovu je na sttžaj odprl okna in tisočbarvna pomlad sc je prešerno nasmejala v šolsko sobo. Na vsaki veji cvetočega drevja na učiteljevem vrtu je pel ptič. Prijazni vrabček je priskakljal na okensko polico in gostolel svoj čiv čiv v razred. A danes se nobeden izmed fantov ali deklic ni zmenil za kričača. Tedaj je vrabce žalostno stresel z glavico:
»Kaj takega, aj, takega! O, dandanašnja mladina la
Ker je videl, kako prihuljeno opreza naokrog maček Muc, je spet odletel na visoko jablano...
Njegovo svetobolje pa je bilo danes prav za prav upravičeno. Kajti že stoletja sem,
list sprejemala tuje in domače, se je seznanil z beneško slovenskim pesnikom Petrom Podrekom in ta je na mladega Ivana vplival, da se je zopet ves vrnil k materi domovini in ji ostal zvest do danes,
Kje si, zemlja rodna, zemlja bedna, mala, ki jo milost božja meni v last je dala?
S prejšnjo vnemo je nadaljeval klasične študije, vzljubil je klasično lepoto antike, resnične vrednote krščanstva in neštete pesniške lepote, na katerih je italijansko slovstvo od Danteja do Manzonija in dalje do današnjih dni tako bogato, še večjo vnemo pa je posvetil domači besedi, zgrozil se je ob dejstvu, da bi jo bil utegnil zanemariti, zgrešiti, zapraviti in izgubiti:
Duša mi trepeče, srce poskakuje, ko na vzhod oziram se iz zemlje tuje.
NA DELU
V	šesti šoli si je oskrbel slovenske knjige in se vrgel na književno slovenščino kakor sestradanec in se kmalu obogatil s slovnico, besednim zakladom in slovstom. Medtem je dovršil gimnazijo in licej z maturo, saj so mu zaradi izrednega napredka zadnje leto podarili. 0 Gregorčiču vemo, da je ob zaključku srednje šole imel velike notranje boje, komu naj posveti svoje življenjsko delovanje. Trinko, ki je v celoti precej skladnejša narava od Gregorčiča, se je pa brez hudih notranjih bojev odločil za bogoslovje in nadaljeval svoje študije v istem zavodu. Po štirih letih teologije je dnu 21. junija 1886 zapel novo mašo v rojstni vasici Trčmun. — Potreba po širših obzorjih je pripomogla, da Trinko po mašniš-kem posvečenju ni odšel, kakor večina njegovih tovarišev, v domače hribe duše past, temveč je svoje študije še poglobil in se pripravljal na profesorske izpite. Istočasno se je izpopolnjeval tudi v glavnih slovenskih jezikih: v srbohrvaščini, češčini, poljščini in prav posebno v ruščini. Poklican je bil v semenišču kot disciplinski prefekt, na nižji gimnaziji pa je učil matematiko in prirodoslovje. Leta 1895 je prevzel filozofsko stolico na liceju, ki jo je obdržal do svoje upokojitve. Leta 1902 je postal tudi duhovni vodja in pozneje ravnatelj zavoda »Nobile Collegio di Messi« v Vidmu. Med prvo svetovno vojno je bil begunec v Padovi, vrnil se je v Videm in na razvalinah znova gradil in ustvarjal. Leta 1936 je Ivan Trinko pel zlato mašo in ob
odkar so na svetu vrabci in šolski drobiž, so se vsi plavolasi in rjavi čopki obrnili, kadar je na okenski polici čivkal vrabec, in se zabavali s šaljivcem. Kvečjemu nekateri zgledni otroci tega niso storili. Take pa so vrabci prezirali in navsezadnje takih na Flamskem tudi ni bilo dosti.
Danes pa prav zares noben otrok ni slišal vrabčeve popevke na podoknici. Vsi so z ušesi in z usti poslušali učitelja, ki jim je bral iz knjige slavnih narodnih junakov. Knjiga je nosila ponosni naslov* «Flaniski lev«.
Fantičem so se iskrile oči in deklicam so žarele lica. Presneto lepo je biti Flamec, ako posluša o mogočnem mesarju Janu Breydlu, o tkalcu Conineku iz Briigga ali celo o pogumnem flamskem Levu, grofu Robrechtu. Lepo je biti Flamec, če človek sanja o bitki z zlatimi ostrogami, v kateri so Flamci prebrisane francoske viteze ugnali z meči in s pozdravom »Dober dam«, ker Flamska pripadai Flamski in njihovemu Levu, ne pa tujcem, katere mi-
tej priliki mu je Italijan Zaneto zapel slavospev »Gloria nostra«. Poveličuje ga:
serittore ed accademieo
il	nome suo risponde oltre ehe in Friuli e in Slavia anche in remotc lande.
Tone Kralj pa mu je ob tej priliki podaril njegov portret.
Trinku je vedno in povsod glavna in vodilna misel: Beneška Slovenija. On je njen svetilnik, glasnik, prerok, v katerem je upodobljena tako lepa in tako bridka. Kdo mu bo naslednik? Kdo stopi za njim na pozornico Beneške Slovenije? Kdo?
Danes ob devedesetletnici Ivana Trinka spoznamo, da je šlo mimo njega skoraj celo stoletje, Trinko živi v davnini, živi v sedanjosti. Kdo izmeri njegov čas, kdo njegovo delo, kdo njegova pota? Sedeminšestdeset let mašuje, sedeminšestdeset let uči, vzgaja cele rodove, je zbiral in zbiral naraščaj slovenskih dijakov. Vsi današnji slovenski beneški duhovniki in mnogi že pokojni so bili njegovi učenci. Še vedno se Trinko ozira kot videc in očak iz rodnega Trčmuna iu še vedno dela za slovenski rod.
PESNIK BENEŠKE SLOVENIJE
Umetniško izživljanje Trinka se najkrep-keje zrcali v besedi. Italijanski izraz mu je često služil zato, da je zapadne sosede seznanjal z našim, ruskim in poljskim slovstvom v prevodih in razpravah. Prevajal je Prešerna, Gregorčiča, Tavčarja in Stritarja. Pisal je o beneških Slovencih in njih jeziku, sestavil je slovensko slovnico za Italijane in knjigo o Jugoslaviji. Obravnaval je modroslovna vprašanja, o njih predaval in pisal.
Materina beseda pa mu je služila za umetniško izražanje. Že z dvajsetim letom se je poskušal v samostojnih pesmih, zapisovati je začel domače pripovedke in se oglasil »V Ljubljanskem zvonu«. Stritar, Gregorčič in Jenko so pa prebudili dremajoče akorde Trinkove lire, in posebno Gregorčič je tihega pesnika izpodbudil, da je svoje stihe zbral in izdal 15. maja 1897 v goriški Slovanski knjižnici z naslovom »Poezije«. Po tej zbirki, ki je vzbudila zanimanje za našo umetniško besedo ob Nadiži, je izšlo še več prigodnic. Striiarjevo svetobolje je oplodilo Gregorčiča in je dalo tudi Trinku globljo estetsko podlago za izražanje bolesti, ki so trle njega in njegov rod. Jenkova zmožnost, da se pesnik poglobi v naravo in mu njene podobe budijo v srcu sorodne ali nasprotne slike in čustva, je močno poudarjena tudi v Trin-kovih pesmih. Blagoglasje, nežnost in milina so osnovni znaki v njegovem »Razpršenem listju«. Rahlo namigavanje mu je ljubše kakor odločno in jarko izražanje globokih občutij. Njegovo črnogledje je zelo osebno in ne tone nikoli v obup. Njegova miselna liriku sloni na dveh trdnih te-čajih:
Bog in domovina!
Evo luči prave v lej dolini solzni teme in zmešnjave.
Umerjenost, sladkost in resnoba so glavni znaki Trinkove poezije. Bolj razgibana in pestra je včasih njegova proza, ki zna bitt tudi šegava in hudomušna, kakor dokazuje knjiga »Naši paglavci«, ki ima svojo ceno v mladinskem in pokrajinskem slovstvu.
V	teh »Črticah in slikah iz beneško slovenskega pogorja« je pisatelj postavil dostojen spomenik svoji lepi, sončni domačiji in rešil kopico pristnih domačih izrazov z najzapadnejšega roba našega ozemlja.
ka samo lepa dežela in zlata mesta.
Zadnji stavek je učitelj bral počasi in slovesno, kakor bi bral odlomek iz svetega pisma:
»Flamec, ko čitaš ta slavna dela, pomisli, kaj je bila Flamska nekoč, kaj je danes In kaj bo postala, če ne bomo posnemali zgledov svojih dedov.«
Učitelj je počasi zaprl knjigo, dolgo in nemo gledal otroke in slednjič spregovoril:
»To je bila knjiga o flamskih junakih. Dokler bodo na flamski zemlji stali hrasti, tako dolgo morajo na njej rasti tudi junaki.«
Tedaj je nenadoma planil majhen, osemleten deček pokonci in zakričal:
»Jaz bom tudi junak!«
Otroci so se zasmejali, učitelj pa je resno dejal:
»Ljubi Bog naj te usliši, Jožef de Veuster. Junaki ne smejo izumreti na flamski zemlji.«
Nato pa je veselo zaklical otrokom:
»Pojdimo ven! Danes se ne bomo reč
GLASBENIK IN SLIKAR
Toda pesnik in glasbenik se morata nekje srečati. Sam Trinko pravi, da sta se pesništvo in glasba rodila istočasno, da sta dvojčka. Tudi glasbena darovitnost Trinkova se zdi, da temelji na domači grudi in njeni pesmi. Trinko je glasbeni samouk. Le mimogrede za nekaj časa je imel učitelja, ali ni mu znal veliko pomagati; Trinko se ni zadovoljil z njim, zato je kar sam nadaljeval z glasbenim učenjem. Trinkove kompozicije, kar smo jih našli do danes so vse nabožne. Ves pa je Trinko v svojem glasbenem elementu, ko proučuje in razglablja narodno ljudsko pesem. Ta pesem se dotakne njegove prve nežne strune, ki mu je zvenela še doma, v cerkvi, na polju in mu je pozneje v Vidmu prišepetavala najslajše zvoke kot odmeve z domačih logov. Zadnje Trinkovo delo je »De profundis«, ki naj bi mu bila v zatonu njegovega življenja odhodnica s tega sveta. Skladba je posvečena pokojnemu velikemu nadškofu Sedeju.
Tretja plat umetniškega izživljanja je upodabljajoča umetnost. Tu se je Trinko posvetil predvsem risbi s peresom. Gojil jo je zlasti v mlajši moški dobi, ko so se njegove risbe pojavljale na razstavah in so jih poročila često pohvalno omenjala. Tudi ta vrsta Trinkove tvornosti je značilna zanj kot umetnika in človeka. Večino njegovih risb je uničila prva svetovna vojna. Kolikor jih je ostalo, pričajo vse o tisti notranji skladnosti in ubranosti, ki jo poznamo iz pesmi. V motivih prevladuje domača pokrajina, ki učinkuje neredko kakor
Betlehemski:
1.
V	stoletju temnem še nam zvezda sveti, beseda naša, ki nebeško Slovo jo vodi v dobo lepšo, novo, slave nenehno moji jo rispeti,
z zapada se do nas je oglasila, trpeča mučenica, kol da bi molila - -
molitve za zapad, za nas, v Cerkvi, Bogu za slovenstva spas.
IZ SLOVENIJE
Obsodbe v Solkanu
Na okrožnem sodišču v Solkanu so obsodili zaradi vohunstva na 5 let in 6 mesecev strogega zapora ter na zaplembo premoženja Antona Winklerja, doma od Nemcev pri Lokvah. Obtožili so ga vohunstva in da je spravljal ljudi čez mejo.
Istotam so obsodili na 5 let strogega zapora uradnika pri jugoslovanskih železnicah Bernarda Žagarja iz Sežane zaradi tihotapstva s tujo valuto.
Popisovanje živine
Te dni se vrši v Jugoslaviji popisovanje živine, perutnine in čebelnih panjev. To je peto popisovanje te vrste po vojni. Pri njem sodeluje kakih 4500 komisij z okrog 25 tisoč člani. Namen takih popisov je, ugotoviti stanje živine in perutnine za odmero davkov in izgradnjo načrtnega gospodarstva.
Brezposelnost
Na bližnjem Primorskem onstran meje vlada med delavci precejšnja brezposelnost. Ob koncu leta je bilo brez dela okrog 500 žensk, ki so iskale zaposlitve. Časopisi trdijo, da je brezposelnost pojav le na Primorskem, kjer ni kakih posebno velikih industrij, v ostalih predelih države pa da delovne moči primanjkujejo. Tožijo tudi,
učili med šolskimi stenami.«
Vriskaje so mali šolarji planili ven, v pomlad. Šli so z učiteljem po srebrni poti proti resju. Po njej je hodil pred štirimi leti Jožef de Veuster, ko je šel iskat Boga, Resje je bilo še vse rjavo in brez življenja. Le nekaj brez je raztezalo svoje srebrne veje in tudi sršasto brinje je že ozelenelo. Včasih je skočil kak zajec iz svojega ležišča ali pa je vreščeče vzletela vrana.
Učitelj je postal in rekel otrokom:
»Revna je kempenska zemlja v Brabantu. Trdo si na njej kmet služi vsakdanji kruh. A zemlja, na kateri stojimo, je sveta. Vsak košček na njej je prepojen s krvjo naših očetov, ki so padli za svobodo in čast Flamske.«
Bori v gozdu so že nataknili svoje pomladne svečke. Praznično je pošumevalo v starih vrhovih. Veverice so veselo skakljale po deblih in ptiči so peli.
»Flamski gozdovi so sveti, Tu je molil Jan Ruysbreck. Drevesa so tedaj gorela v nebeški luči. Flamski gozdovi so svetišča,
ozadje h kakšni pesmi: resna, polna globokih senc z neprejarkimi prameni svetlobe. Rad riše gozd, košato grmovje, skalo-vito strugo s šumečim potokom ali z umirjeno reko, ulico starinskega mesta s slovesnimi oboki, skromno cerkvico, prelomljeno drevo, skrivnostne kotičke, vabeče, k resnobnemu ali vedremu čustvovanju in razmišljanju. V izbiri se razodeva bogastvo občutljive duše, ki jo je marsikaj zadelo, da se je razočarana skrušila vase, a ni podlegla zdvajanju, zmerom znova je v samoti začela sijati od lastne notranje, neuničljive toplote in svetlobe.
MOŽ NA SVETILNIKU
Upam, da boste iz povedanega imeli pojem o tem velikem možu, vendar pa bi o njem še mnogo in mnogo lahko povedali. Mnogo njegovega slovstvenega dela je še neraziskovanega. Vsekakor lahko rečemo, da je v Trinku — Zamejskem dozorel polnokrven pesnik, spadajoč v okvir slovenskega slovstva prav tako kakor Vodnik, Prešeren, Levstik in Gregorčič, pesnik žive narodne zavesti, glasnik še bolj žive narodne bolesti radi odtrganosti od celotnega debla slovenskega. Trinko je svojim rojakom vse življenje sonce, ki jih ogreva v ljubezni do pradedov in v spoštovanju do ocetnih izročil. Bil je ves čas luč, ki je posvetila v svet in resnim učenjakom razodela naš rod na beneški zemlji. Slovenski mladini, katero je učil modrosti, je bil vzgojitelj in vodnik. In naj ostane vedno tudi nam vsem.
M. J.
2.
V	Cerkvi, Bogu za slovenstva spas, naj sega duh molitve do zvezd Korotana, v slednji dom na Krasu in obal Jadrana, v vekove mračne čudodelni božji glas.
O, razjasnili bodo se zamejcem dnevi, ker v dušah vseh so angelski odmevi,
v pesmi betlehemski mir objel bo vse
narode,
bodimo Mirolvorca - Slova božjega oprode.
da Primorci ne marajo drugam na delo, posebno ženske ne, in rajši čakajo, da dobijo doma kaj primernega.
Oči imamo, zato vidimo
Z ozirom na članek o kardinalu Stepin-cu, ki smo ga objavili v predzadnji štev., je »Primorski dnevnik« dne 10. jan. prinesel članek pod naslovom: »Oči imajo, a ne vidijo«, v katerem trdi, da nočemo videti Stepinčevih zločinov. Članek zaključuje: »Čas bi bil, da bi se ti slovenski ljudje spametovali in spoznali nakane Vatikana v škodo slovenskih narodnih interesov.«
Mi damo samo ta odgovor: Ravno zato, ker imamo oči in vidimo, trdimo, da je kardinal Stepinac nedolžna žrtev Titove povezanosti s Stalinom leta 1946. Prepričani smo, da bi se Tito ne pogajal s predstavniki katoliških škofov, če bi bil uver: jen, da je Stepinac kriv zločinov, ki mu jih očitajo. Tudi sv. oče bi ne pred vsemi kardinali in pred vsem svetom potrdil Stepinčeve nedolžnosti, če bi bila le senca krivde na njem. Zato pa smo mi zagovarjali kardinala Stepinca in ga bomo še, dokler ne bodo utihnili »Pr. dnevnik« in vsi njegovi tovariši v spoznanju, da jih je pokorščina Stalinu zapeljala do Stepinčeve obsodbe in da jih trma sili, da vztrajajo pri obdolžitvah zoper Stepinca in Vatikan. Tudi oni vidijo, kar vidimo mi, samo si ne upajo tega povedati.
katera si je postavil Bog sam.«
Vračali so se skozi polja, na katerih je klila mlada setev.
»Tukaj raste kruh,« je omenil učitelj. »Kdor tu lomi klasje, je malopridnež.«
Sredi njiv je stala kapelica. V' njej je kraljevala Marija, oblečena v vezeno svileno obleko. Otroci so se brž odkrili.
»To je Mati, ki nam blagoslavlja kruh. Natrgajmo ji šopek!«
Kmalu je bil oltar ena sama gora vonji-vega pomladnega cvetja.
»Križi in Marijina znamenja spadajo k Flamski kot resje, hrasti in jelke in kakor Flamec. Kdor ne upogne kolena pred njimi, ni več Flamec. Pozdravimo nebeško Gospodarico Flamske!«
Vsi so polni globokega spoštovanja uprli oči v Mater v kraljevskem oblačilu. Učitelj je molil naprej zdravamarijo, otroci so z jasnimi glasovi odgovarjali:
»Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri.«
Učitelj je molitev zaključil s primernimi
9Wnifcii Oocmu ^cinfcu - (ZamajsLamu:
Z GORIŠKEGA
Šestdesetletnica „Slov. Alojzijevišča"
Leta 1893 so se zbrali goriški duhovniki, da bi preučili, kako bi slovenski mladini olajšali učenje na srednjih šolah ter ji istočasno zagotovili versko in narodno vzgojo.
Uspeh tega posvetovanja je bila ustanovitev društva, ki naj bi ustanovilo zavod, kateri bi sprejemal otroke slovenskih staršev iz podeželja.
S prostovoljnimi darovi so kupili preprosto hišo in jo zasilno opremili v ta namen.
Jeseni leta 1893 so prišli prvi gojenci.
Zavod so v začetku vodili šolski bratje. Toda kmalu so sprejeli vodstvo slov. duhovniki. Prvi vodja je bil Franc Setničar.
»Alojzijeviščea je lepo prospevalo do prve svetovne vojne.
Po prvi svetovni vojni je bil zavod znatno razširjen in obnovljen.
In letos praznuje svojo šestdesetletnico. Naš zavod priporočamo ob tej priliki molitvi in vaši radodarnosti.
Iz zgodovine zavoda bomo prihodnjič kaj več povedali.
Akademija v Marijinem domu Članstvu SKPD
Kot zaključek molitvene osmine, ki se je v tako velikem številu udeležujejo verniki v goriški stolnici, bo Marijina družba priredila v nedeljo 25. t. m. ob 4,30 popoldne primemo akademijo. Vabljeni vsi!
Vrnitev goriškega nadškofa
V	pelek zvečer se je vrnil z letalom iz Rima goriški nadškof msgr. Ambrosi. Kot smo poročali, je šel v Rim zato, da je tam iz rok sv. očeta prejel palij, ki je znamenje njegove metropolitske časti. Palij smejo nositi nadškofje metropoliti samo ob določenih slovesnih prilikah. Palije deli sv. oče redno le ob priliki slovesnih konzistorijev.
Kulturni večer v Goricij in v Števerjanu
Po zgledu drugih slovenskih rojakov v zamejstvu smo se tudi v Gorici in v Števerjanu spomnili na 60-letnico 1. slov. katol. shoda v Ljubljani. Za to priliko je pripravil zelo pregleden referat msgr. Alojzij Novak. Njegova prepričevalna beseda je šla do srca, ko je risal poslušalcem razmere na Slovenskem pred 1. katol. shodom in po njem. Ob tako stvarnem pregledu smo vsi udeleženci dobili še jasnejšo sliko o velikem narodnem, kulturnem in še posebno o moralno-verskem in socialnem delu, ki so ga izvršili med slovenskim narodom katoličani ravno na podlagi pobud in smernic, ki so jih dali 1. katol. shod in ostali za njim. Le škoda, da se je v sredo zvečer goriško občinstvo odzvalo v tako pičlem številu. Človek bi skoro začel misliti, da med Goričani ni več smisla za pravo slovensko in narodno kulturo. Vendar prirediteljem to ne jemlje poguma, ker vedo, da bodo predavanja, kot je bilo zadnje msgr. Novaka, znala kljub vsemu priklicali vse Goričane, ki so dobre volje.
Glede udeležbe je bilo razmeroma neprimerno bolje v Števerjanu v četrtek zvečer, kamor so števerjanski pevci povabili predavatelja na svoj prvi letošnji prosvetni večer. Številni fantje in dekleta, pa tudi moški, ki so se udeležili tega prvega vi» čera, bodo gotovo najboljši pospeševalci te hvalevredne zamisli v Števerjanu.
Sveta maša za občinski svet
Kapela Sv. Duha, na goriškem gradu, je bila v nedeljo priča pomenljive slovesnosti. Ob navzočnosti novoizvoljenih občinskih svetnikov, z izjemo frontašev, je prezv. gospod nadškof Ambrosi daroval sveto mašo za dober uspeh dela novoizvoljenih svetovalcev. Ob evangeliju je nadškof nagovoril navzoče in jih opomnil na njihovo odgovorno delo, ki ne sme nikoli služiti lastnim interesom, ampak vedno le skupnemu blagru ljudstva.
Jamlje
Oj ta kraška burja; saj noče ponehati. Pa vsaj zdrava je, se tolažimo. Največ jo občutijo naši delavci in mlekarice, ko se zjutraj in zvečer z njo borijo na poti v Tržič, in pa oni brezposelni, ki po gmajnah kopljejo železne ostanke iz prve vojne, ter oni, ki po načrtu občinskih javnih del popravljajo cesto v staro vas. Največ preglavic pa povzroča delavcem SELVEG, ki postavljajo napeljavo za elektriko, katera bo — tako smo končno prepričani — v najkrajšem času tudi pri nas zasvetila.
Št. Maver
V	teh lepih januarskih dnevih je v naši obmejni vasici prav lepo. Toplo sonce, lep razgled na solkansko ter goriško kotlino, dobro vince in nekoliko popravljena cesta nudi prvim pomladanskim izletnikom kar lep užitek. Tudi imamo električno luč, ka-
VABILO na redni občni zbor Slov. kat. prosv. društva v Gorici, ki se bo vršil dne 28. januarja t. 1. ob 20.30 na Plaeuti.
Dnevni red bo obsegal:
Čitanje zapisnika, poročila in razresnica, volitve, slučajnosti.
Občni zbor je čez pol ure sklepčen ob vsakršni udeležbi.
Goriško prebivalstvo
Kot so javili, je ob koncu leta 1952 štela goriška občina 42.865 prebivalcev, to je 351 več kot lani. Porok je bilo 245 cerkvenih in 11 samo civilnih, skupno 256; rodilo se je 555 otrok, deklic deset več kot dečkov. Umrlo pa je 552 oseb, tako da znaša naravni prirastek prebivalstva le tri osebe. Pomenljivo je tudi visoko število nezakonskih otrok, namreč 65 ali ll°/,o. Gotovo je to v veliki meri posledica lahkovernosti deklet in staršev, ki tako kmalu zaupajo številnim tujim moškim, ki se službeno mudijo v Gorici.
Razdelitev dela v občinskem odboru
Po prisegi žujjana Bernardisa na prefekturi je bila v torek popoldne prva seja novega občinskega odbora. Odbornikom je bilo poverjeno delo v občinski upravi, in sicer je bil imenovan za podžupana dr. Poterzio, dr. De Fiore za gospodarstvo in finance, za javna dela geometer Bolteri. za zdravstvo dr. De Rocco, za občinske nameščence dr. Terenzio, za pravne zadeve dr. Stecchina, za šolstvo Di Giannantonio in dr. Grusovin za splošne zadeve in ljudske hiše.
Iz Štandreža
Iz Štandreža vam malo pišemo, pa ne smete zato misliti, da samo spimo in dajemo »Soči« in »Primorskemu« svoje nar-večne izjave. Za sv. Tri kralje smo imeli lepo božično akademijo, ki jo je priredil naš Marijin vrtec. Petje, igrice, prizori, godba in deklamacije so se vrstile pred nabito polno sobo. Nad 12.000 lir darov smo od gledalcev nabrali.
V	sredo dne 14. t. m. smo imeli prvi prosvetni večer v lepi novi sobi nad zakristijo. Predavatelj je izbranemu občinstvu podal življenjsko sliko enega izmed največjih štandreških rojakov, msgr. Andreja Marušiča.
Naš dekliški krožek ima redna predavanja ob ponedeljkih zvečer za domača dekleta, ob nedeljah pa za mlajše dijakinje.
Če vam še povemo, da se nam je ubil naš veliki zvon, ki ga bomo pa kmalu prelili, smo vam za danes izpraznili torbo svojih novic. Drugo je vse vsakdanjost.
tero smo dobili pred tremi leti z veliko težavo in vztrajnim prizadevanjem domačinov, zlasti rajnega g. učitelja in- g. župnika ter s pomočjo njenih prijateljev v Gobici. Pa glejte novo odkritje domišljave »Soče«: po treh letih nam samozavestno naznanja, da je električno luč v Št. Maver pripravil tovariš Pavlin, ki je verjetno takrat samo iz časopisov zvedel, da Štmaverci že imajo električno razsvetljavo. Če se kdo prepozno zbudi, vse zasluge zamudi. In tudi Štmaverci niso tako kratke pameti, da bi verjeli v tako izmišljena poročila namišljenih zaslužnih mož.
Izredna podpora
Ministrski svet je odobril tudi za vso goriško pokrajino izredno podporo za vse brezposelne industrijske delavce. Brezposelni delavci trgovskih podjetij pa imajo pravico do te izredne podpore samo v Gorici, Tržiču in Gradiški.
vedno rad pomagal domačemu dušnemu pastirju, kjer je mogel. Celo zadnji dan zjutraj je še vstal, da bi opravil pogreb po neki ubožni ženi iz Kravarja, ker ni bilo domačega kaplana. Pri tem se je premrazil in kmalu nato umrl.
Z njim je izginila tipična duhovniška osebnost iz starih časov: dober, prijazen in umetnik. Njegova posebnost so bile rezbarije v les in slikanje rokopisov (miniatura). Leta 1926 je bil na neki razstavi takih del v Čedadu nagrajen z medaljo iz brona. — Pokojni je bil prvi bratranec pok. msgr. Alojzija Faiduttija.
S TRŽAŠKEGA
„Cvrček za pečjo" v Dolini
Dolinska župnijska dvorana se je zadnjo nedeljo kar dvakrat do kraja napolnila in preko štiri sto oseb je videlo krasno Dickensovo igro »Cvrček za pečjo«. To je bila prva igra v naši dvorani. Pripravili so jo člani Slovenskega odra iz Trsta. Njihovo gostovanje ostane vaščanom kakor igralcem v najlepšem spominu. Nekateri so celo mnenja, da je »Cvrček« doživel večji uspeh v Dolini kakor v Avditoriju. Igralci se v manjši akustični dvorani in na primernem odru lepše počutijo, zlasti ko vidijo, da vse občinstvo sodeluje in vse doume, kakor sta zamislila pisatelj in režiser. Do-linčani si želijo le, da bi jih ti pridni igralci še velikokrat tako razveselili. Prvovrstno igranje, lepa beseda, prijetna dvorana človeka razvedri.
V	nedeljo 25. jan. popoldne ob treh se vrši v Dolini slovesni blagoslov novih
Bazovica
BLAGOSLOVITEV ZVONOV
Na praznik sv. Treh kraljev smo v naši veliki cerkvi slovesno blagoslovili dva zvona: velikega, ki tehta 8 q in pol in ga je italijanska vlada vrnila, ter malega 4 q in pol, ki ga je fara dala preliti. Veliki je posvečen sv. Mariji Magdaleni, mali pa svetemu Cirilu in Metodu. Velikemu so botrovali štirje Bazovei, malemu pa kar sedem oseb:	2 iz Bazovice in pet botrov, za-
stopnikov vseh vasi, ki spadajo sedaj pod Bazovico. Navzoči so bili tudi botri gro-pajskega in padriškega zvona, ki sta bila blagoslovljena 27. 12. v Gropadi in 4. 1. na Padričah.
BazoVci ne bodo mogli pozabiti tega dneva. Tople besede, ki jih je ob tej priliki spregovoril naš nekdanji »mali gospod«, častiti gospod Stanko Zorko, bodo ostale žive v spominu tudi pri najmlajših.
Botri, 20 po številu, so tudi podpisali spominsko listino o blagoslovitvi zvonov pri skromni, a prisrčni »oheeti« v župnišču.
Mladina bo v teh dneh pobirala prispevke za kritje stroškov prelitega zvona po celi fari od Bazovice, ki šteje 200 družin, do malega Botača, ki ima le 5 družin.
HIPNOTISTIČNA PREDSTAVA
Svetovnoznani profesor Schaffer je imel v naši dvorani velik uspeh. Gledalci so se nasmejali in zabavali, da govorjenja o tej predstavi ni še danes konca v naši fari.
Najlepše pa je bilo videti na odru hipnotizirane »čevljarje«. Prof. Schaffer gotovo še pride k nam. Tedaj pa spet vsi v Ba-
zovico. Samo pazite, da vas ne hipnotizira ali bere vaše misli. Marsikdo se ga še boji. Nekdo je tisti dan zelo pazil na polni mošnjiček.
NAŠ ODER, ki že več mesecev počiva, se je lotil dela. Za pust nas bo zabaval s 3 burkami. Farani težko pričakujejo tega nastopa.
POGREBNO DRUŠTVO, ki deluje pri nas že od leta 1909	—	ustanovil ga je
učitelj gospod Gorkič — je 18. t. m. imelo svoj občni zbor.
Podporno društvo nudi članom mrtvaški oder, krsto in še denarno podporo.
Ob smrti spoznamo, kako potrebna je taka podporna ustanova. Včlanjeni so Bazov-ci, Gropajci, Padričarji in celo nekateri iz Ricmanj in Boršta.
Za predsednika je bil ponovno izvoljen Rafael Kocijan, po domače Kraščev. Časti-tamo in želimo veliko uspehov.
iz Beneške Slovenije
Smrt uglednega duhovnika
Slovenska Benečija je pretekli teden izgubila zopet enega svojih uglednih mož v osebi duhovnika preč. g. Lucijana Kri-zetiča, ki je umrl dne 16. jan. na svojem domu v Ušivici (Šent Lenart). Pogreb se je vršil preteklo nedeljo popoldne.
Pokojni je bil za msgr. Trinkom najstarejši duhovnik v Benečiji, saj se je rodil leta 1866. Bil je iz ugledne domače družine, ki je dala pred njim že več duhovnikov. Domače matrike jih zaznamujejo štiri: Jakob Krizetič, umrl 1640 kot kaplan v Oblici; Matija Krizetič, umrl kot kaplan v Kravarju leta 1799; Blaž Krizetič, umrl leta 1850 prav tako kaplan v Kravarju in sedaj pok. Lucijan Krizetič, ki je bil kaplan v Kravarju, pri Sv. Volbanku in končno v Topolovem. Od leta 1941 se je umaknil v pokoj v Ušivico. Vendar je še
DROBNE NOVICE
Nov zakon za služabniško osebje
Kategorija služinčadi je v Italiji najmanj zaščitena, zato so sindikalni organi predložili pred časom nov zakonski osnutek za zaščito služinčadi. Novi zakonski osnutek predvideva za služinčad osemurni delavnik, trinajsto plačo, poskusno dobo, počitnice in zaščitne ukrepe pri odpustu in v primeru starosti. Plače naj bi po teh predpisih določevala v vsaki pokrajini posebna komisija, ki jo bo imenoval prefekt in jo bodo sestavljali predstavniki nameščencev te kategorije.
»Katoliški misijoni 1953“
Priljubljena in edina slovenska misijonska revija »Katoliški misijoni« stopa letos v 30. leto obstoja. Že lani so bili »KatoL misijoni« silno zanimivi. Letos obetajo postati še lepši in tudi bogatejši ter obširnejši, čeprav še vedno za isto ceno tisoč lir na leto. Izhajali bodo mesečno in ne več kot lani vsaka dva meseca. V Gorici, "v Trstu in tudi na deželi je že marsikdo nanje naročen, vendar so posebno po nekaterih farah premalo poznani. Zato, prijatelji misijonov, na delo. Naročite se na »Katol. misijone« in jih tudi drugim dajte brati, da se zanje navdušijo.
Naročajo se: v Trstu, Stanko Janežič, župnik, Mačkovlje; v Gorici, dr. Humar Kazimir, Corte S. Ilario 7.
Isitotam dobite tudi zanimiv misijonski zbornik »Misijonska nedelja 1952«. Ker so nekateri nekaj okrnjeni izvodi ostali, jih dobite po znižani ceni 250 lir izvod. — Naročite, ne bo vam žal.
Naročniki »Katoliškega glasa" pozor!
Opozarjamo vse tiste naročnike, ki niso poravnali naročnine za leto 1951, da jim s prvim februarjem ukinemo časopis, če do tega dne ne poravnajo naročnine.
UPRAVA
OPOZORILO
Opozarjamo vse naročnike »Duhovnega življenja«, da so prispele vse zaostale štev. od 7. do 12. Dobijo se na naši upravi. Naročniki naj nam tudi sporoče morebitne spremembe za leto 1953.
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin y Gorici
POZOR j	POZOR	1	POZOR j
DARILNE POŠILJKE
Ali ste že naročili darilno pošiljko pri tvrdki
IMPORT C I T R U S EXPORT
TRST - TORREBIANCA 27 - TELEFON 24467
Storite to čimprej, ker Vaši sorodniki, znanci in prijatelji nujno potrebujejo in pričakujejo Vašo pomoč.
besedami, ki niso spadale k angelskemu pozdravu, a so še dolgo odmevale v mladih sreih:
»Marija, Mati, Kraljica naše dežele, čuvaj pomlad v Flamski. Amen.«
Molče so otroci krenili proti šolskemu poslopju. V očeh jim je sijala nežna svetloba. Pogledali so v srce domovine.
Mali Jožef de Veuster je to jutro zaslu« til, kaj je menil ovčar Klas, ko je dejal, da zemlja govori.
Popoldne je Jožef šel h kovaču Tysu Deselaersu. Pomagal mu je goniti meh, da je zaspani ogenj s svetlim plamenom sikal iz žerjavice.
Kovač je v črnih rokah držal nad ognjem kos železa, dokler ni zagorelo v belem žaru. Nato ga je vrgel na nakovalo in a kladivom v velikih zamahih tolkel po njem, da so mu iskre švigale v obraz.
»Kaj pa delate, mojster Deselaers?« je vprašal fantek.
»Koso,« mu je odgovoril kovač. »Tvoj oče jo rabi za košnjo žita. Če Bog da, bo
letos dosti kruha. Lani je bila slaba letina. Bili so hudi časi. Tudi Flamsko je obiskala lakota. Ho, ho!.. Iskre ne švigajo več. Poženi meh, Jožef, da bo plamen švignil. Tako, le še! Hej, kako je oživel... Zdaj spet na nakovalo!«
Železo je zaječalo pod silnim udarcem.
»Ali niste nekoč kovali tudi mečev, mojster?« je vprašal Jožef de Veuster.
»Ho, ho, seveda sem jih. Pa zdaj nt več vojske. Vsaj na Flamskem ne. Sicer p» na svetu nikoli ni miru. Povsod vre in so revolucije. V Parizu so ubili nadškofa. V Rimu so papežu razbili okna ,njega samega pa izgnali iz mesta. l£o bi jih le imel pod tem kovaškim kladivom, zverine! Naučil bi jih!« Po teh besedah je kovač s tako silo s kladivom udaril železo, da je po kovačnici kar zabobnelo.
»In jaz bi jim v peklu podkuril s svojim mehom!« je kričal fant in s črno roko naglo potegnil preko temena. »Pa vendar je škoda, da na Flamskem ni več vojske!«
»Fant, kako moreš kaj takega reči?« sc
je začudil Deselaers. »Vojna je strašna r.'. sreča, ki uničuje ljudstva. Samo kadar je v nevarnosti svoboda in čast, je vojna kakor kovaški ogenj, ki napravi ljudi močne in jeklene in jih na nakovalu stiske zvari v bratovsko ljudstvo.«
»Toda na Flamskem mora na vsak način spet izbruhniti vojna, ker hočem jaz postati junak, kakor grof Robrecht Levij,« je dejal fantič in oči so mu zalesketale v rdečem siju kovaškega plamena.
»Tako, tako, junak hočeš postati kakor Levji?« je rekel kovač in uprl kladivo na nakovalo. »In zato naj Flamska, meni nič tebi nič, začne vojno?«
Deček je nekoliko osramočen povesil glavo.
»Ako ni vojne, ne morem postati junak,« je žalostno rekel.
»Junak si lahko tudi v mirnih časih, dragi moj!« je dejal kovač, »še danes sredi miru so na Flamskem junaki.«
»Kje pa?« je hlastno vprašal Jožef.
»No, na primer tvoja mati. Videl sem jo
danes pri pranju. Ves dan stoji zraven čebra. Najbrž ima celo zelo veliko pranja pri kopici otrok. Kdor dan za dnem tako dela kot tvoja mati, ne da bi tudi le za hip pomislil na plačilo, na hvaležnost ali na počitek, je junak, čeprav ne ubije nobenega sovražnika. Ali pa poglej na cesto. Tam gre tudi junak.«
Radovedno je Jožef skočil k vratom kovačnice. Toda razočaran je vzkliknil: »Vidim samo sestro Elizabeto!«
»Da, samo sestro Elizabeto. Pa tudi on*, je junakinja. Vsako noč čuje ob bolniških posteljah in podnevi hodi v Tremelov. Povsod pomaga, kamor jo kliče revščina alt bolečina, povsod, kjer jo potrebujejo sirote brez matere. Pri vsem tem je pa vedno dobre volje in vesela in za vsakogar najde dobro besedo ter mu zna izvabiti smehljaj. In ko bo ljubi Bog v nebesih plačeval, bo pa začudeno pogledala:	»Ljubi Bog, saj
vendar nisem prav nič zaslužila!« Vidiš, dragi, sestra Elizabeta je tudi junakinja. Drugačna sicer kakor flamski Lev, a ven-
dar junakinja.«
Nekaj časa je Jožef zamišljeno gledal v kovaški ogenj, nato pa je rekel:
»Toda jaz ne morem postati mati ali bolniška sestra!«
»Ti tudi ni treba! Ti tudi ni treba!« je odvrnil Tys Deselaers in se smejal. »Eno pa le moreš. Svoje srce moreš kovati, da bo močno, moško in odprto vsej tuji revščini in neizprosno nasproti svojemu lastnemu otročjemu poželenju. Hotel bi, rad bi tvoje srce skoval kakor tole železo. Najprej bi ga vrgel v ogenj, da bi zažarelo, in nato bi ga tolkel s kladivom, da bi postalo trdo kakor jeklo. Takih src potrebuje Flamska! Pa zdaj je dovolj besedičenja. Poženi meh, da se plamen razvname!«
Male pesti so krepko zgrabile za delo. Govorila nista več. Toda dečko je imel dovolj misliti o vsem tem, kar mu je povedal kovač; o srcu, ki mora biti trdo kakor jeklo in vendar mehko kot materino srce ali srce sestre Elizabete.
(Nadaljevanje)