I j u b 1 j ai\s Ki^W^ _ š^jp^ Leposloven in znanstven list: Štev. 4. V Ljubljani 1. aprila 1889. Leto IX. Ilirska tragedija. T, (L. 10. po Kr. am od gorečih Libije puščav Do mrzlih host germanskih in dobrav, Od Taga pa do Evfrata in Nila — Tod orel rimski razprostira krila. Vse naše — vse! . . . Andetrium samd, Vrh skale gnezdo sdkolovo to — Jedino ti nam ne bi se udalo? Kak dolgo še nam bodeš kljubovalo? Kak dolgo, Bato, smeli gorski voj, Poslednji grad mi branil bodeš svoj ? Bojim se, da pogine še od glada Ilirska velikanska ti armada! Avguste jasni, kaj si misliš ti, Da sin Tiberij tvoj se tu mudi? In kaj porečeš, ko brez zmage, slave Domov privedem legije stoglave? . . . Na levjih kožah on sloni. Bedi. Po glavi mislij roj se mu podi. Polnočna straža tiho, čuj, prihaja, Neznanca v šator nekega dovaja. »»Da, izdajica sem ti, o Rimljan! Izdat očino prišel v tvoj sem stan: Takd kričalo vse je gori name, Ko borce svoje sem ostavljal same.«« »»Na! pripogibam svojo ti glavo, Odselcaj z mečem slavnim svojim jo! A narod, narod moj — tL prost naj bode, Ne jemlji mu, ne jemlji mu svobode!«« »»Kaj treba vam še več zemlje', svetd? Čemii dežela skalna vam bo ta ? Bogdvom za Ilirije svobodo Poslednjega žrtvuj nje vojevddo!«« . , , »Ha-ha! Prečen, barbar, odkup je tvoj! Kaj počnem z mrtvoj tvojoj naj glavdj? Dežela tL in živa glava tvoja — T6 v Rimu bojna bode slava moja!« »Napre"j, Rimljani, na trdnjavo gor ! Naš bo Andetrium, ko vstane z6r . . .« Uklenjen Bato mirno mora zreti, Ko vrag razdčva grad mu zadnji, sveti. »Kdo?« — »»Bato!«« — »Mars, zaščitnik On vidi, kak za zidom pada zid . . . Rome sam Kale oči se mu, kali se vid; Privedel k meni, v tabor te je k nam! V prah pade zadnji zid po borbi vroči — Za pest zlata ... za državljanstvo naše I Bato pade in srce mu pdči. Prodaješ — je li? — mi te gore vaše? Gorazd. Opomnja. Andetrium je denašnji Miic, mesto v Dalmaciji, na severni strani od Spleta. (?xs),(®K8 13