250
Ozir po slovanskem svetu.
Srbija.
Zemlja in narod srbski.
Popisal dr. Ivan Podlišcekov v Topcideru.
Drage mi nNovicec;! Ker je marsikomu vaših mnogo-brojnih čitateljev junaški narod srbski in lepa kneževina srbska neznana — vsaj meni je bila , dokler nisem sam leseni prišel — bodem morebiti mnogim ustregel, ako ne-ktere reči, ki sem jih po Belemgradu in po Topcideru nabral , kratko opišem in jih vam pošljem. Morebiti je ravno sedaj pravi čas za tak popis, ker se pozornost celega sveta obrača na to deželo.
Kdor se je koliko s povestnico pečal, ve, da sedanja kneževina Srbija, ktero so srbski slavni junaki: Glavaš, Črni Jur, Dobrinač, nepremagljivi junak junakov hajduk Velko, stari slavni knez Miloš in mnogi drugi turškega robstva v početku našega stoletja oteli, je mali del nekdanjega velikega srbskega carstva, ktero so Srbi s svojim slavnim čarom Lazar-om na Vidov dan leta 1389 zavoljo nesrečne domače babje nesloge na Kosovem polji zgubili, v turško robstvo padli,   ljuti jarm sužnosti več sto let no-
sili, da še dandanašnji ga po nekoliko nosijo in da morali bojo še enkrat rokave precej zavihati in hrabro za orožje zgrabiti, ako se hočejo tega jarma popolnoma rešiti. Za vero, dom in narod so Srbi pri vsaki priložnosti junaško kri prelivali, kakor jo njih bratje po Hercegovini, Bosni itd. še naše dni prelivajo in jo bojo prelivali, dokler presilnega jarma popolnoma s svojih pleč ne otresejo, kar se bo gotovo zgodilo , znabiti prej kakor mislimo. To so želje celega naroda in tudi moje.
Sedanja srbska zemlja ima, kakor je znano, samo 1000 Q milj površine; okoli in okoli ji je turški sultan, na severju avstrijanski car in pa knez moldavo-vlaški bližnji sosed in mejaš. Povsod ločijo Srbijo velike reke od sosednih držav; samo na jugu jo mejijo visoke planine. Tako jo loči na severju naša bistra Sava in široka Donava od avstrijskega carstva in od kneževine moldavo vlaške. Na izhodu jo loči s kamenitimi tlami od Stvarnika previdena in z okusnimi ribami napolnjena brza reka Timok od lepe, čedalje bolj se izdramljajoče Bulgarije. Na zahodu jo loči globoka, rib polna in mnogo popevana „Drina, voda ladna" (hladna), od nesrečne, v svojem krilu veliko bogastvo shranujoče, lepe Bosnije. Na jugu ji pa stoji 5.882 čevljev visoka planina Kopaonik na meji, ki je prvak vseh srbskih gora.
Deli se Srbija v 17 okrožij, vsako okrožje pa se sopet deli v več ali manj srezov; vseh sreaov je 60.
Srbska zemlja je grbasta in hribasta, ali — kakor Srb pravi — brdovita in dobravna, in ima nekoliko precej veličin hribov, kakor so: Ploča, Želin, Stolovi, Golja, Zlatibor, Mučan, Ovčar, černi Vrh, Medvednik, Cer itd., kteri so pa vsi manji od gori imenovanega Kopaonika.
Srbija ima pa tudi kaj lepe in mastne ravnine, posebno: Ob Timoku, ktera bogata ravnina se Krainsko imenuje. Tukaj na rodovitnem srbskem Krainskem raste najbolja vinska kaplja, posebno okoli Negotin-a. Negotinsko vino je gosto, da bi ga skoraj lahko v žaklju nesel; je sladko ko med, pa močno in črno ko vrag, in zamore se med najbolje vina šteti. — Druga lepa ravnina je ob lepi Mora vi, in tretja je pri Sabcu med Drino in Savo, ktera se Mačva imenuje.
Kakor je srbska dežela polna gora, hribov, homcov in brd, tako pa je tudi polna lepih dolin, zdravih voda, rek, rečic, potokov in studencov. In srbske vode so vse bistre, prijetne, okusne in zdrave, kakor so naše gorenske.
Podnebje je v Srbii sploh toplo, čisto, blago, milo in zdravo. Goste megle, ktere bolj ravni Banat in lepi Srem pokrivajo, se na desno stran Donave in Save v lepe srbske doline in na prijetne hribce in homce le malokdaj privle-čejo. Zima ni huda, spomlad je kaj zgodnja in prijetna, da prijetniša biti ne more. Letos je mesca svečana drevje sploh odcvetelo, mesca sušca je bilo že vse zeleno, — da! še hrast je mesca marca ozelenel in h koncu mesca aprila smo že češnje zobali. Solnce poleti greje, da komaj dišemo. Tukaj nismo mesca aprila ne mraza ne snega imeli, kakor ste veliki teden po celi Slovenii, preljubi Slovenci, ga imeli, ki vam je velik kos kruhka pa dosti kaplic sladkega vinca vzel, kar so mi preljube „Noviceu na veliko žalost mojo povedale. Lani smo tukaj grozno sušo imeli, da je skoraj vse zgorelo, pa letos je skoraj ravno taka; v štirih mescih je okoli Topčidera samo enkrat dež nam zemljo nekoliko napojil. Hvala Bogu! dobili smo ta mesec prijetnega dežja dosti. Sadja je dosti in trta je polna ko brinje, tudi zimsko žito (strn) je kaj lepo obrodila,; al bati se je bilo, da bi nam spomladanska setev ne bila zgorela , ako bi nam mili Bog ne bil dežja poslal še ob pravem času. Toče nismo še imeli celi čas , kar sem jez v Srbii; mislim , da tukaj ni tako navadna, kakor je po nekterih krajih predrage Slovenije naše. Se nekaj morem povedati, kar bo našim gospodarjem zanimivo. V Srbii namreč še krompir ni nobenkrat gnjil,   kar se  je drugod po celi severni in zahodni Evropi
dogodilo. Kaj pa ga je zdravega ohranilo, ne vem. Tudi vinska trta tukaj nobene bolezni nima, temveč leto za letom obilo dobrega vina rodi. Jesen je bila lani zmerno topla, ne od več deževna; kakošna bo letos, Bog ve. Zemlja je povsod po hribih in dolinah dobro rodovitna, samo da jo gospodar le nekoliko prebrca; gnojiti je skoraj ni treba nič; rodi večidel brez vsega gnoja, da je veselje. Pa žali Bog! da je je tako grozno malo obdelaue. Lahko bi se zavoljo njene velike rodovitnosti, toplega in blagega podnebja vse v prav raj spreobrnilo, ki bi bil poln mleka in medli, poln rumenega žita, žlahnega grojzdja in žlahnega sadja, debelih pogač, mastnih klobas, okusnih plečet in sladkega vina, poln po hribih in dolinah zdravih okusnih voda, kar sicer krasni Italii močno manjka, posebno gornji. Da! lahko bi bila in morebiti še bo brdovita Srbija zavoljo omenjenih lastnosti veliko prijetniši vrt kakor je krasna pa na lepih homcih, prijetnih dolinah, okusnih vodah revna Italija. — Pa kaj hočemo? Srb ni najmarljiviji človek v poljodelstvu. On je boljši vojnik, barantavec in pastir kakor pa kmet. Tega mu pa ne smemo in ne moremo zameriti, ako pomislimo, v kakih nemilih, da! krvavih okoljščinah je on skozi več sto let skoraj zmirom pod orožjem večkrat po hostah in šumah v vednem boju živeti mogel. Mnogokrat je mogel kruha-nosni plug popustiti in za smrtonosno orožje poprijeti v bran svoje vere, svojega naroda, svojih žen in otrok, v bran samega sebe, svojega ognjišča in svoje kuče slamnate; v bran svoje lepe zemlje, ktero je večkrat s svojo lastno krvijo gnojil! Da, veliko čudo je, da je Srb v tako nemilih in krvavih okolišinah svojo vero in svojo narodnost ohranil in da ni čisto zdivjal. Kodar se kri priliva, plug in umetnost počivata. Je li čudo, da je Srbin, ki je skozi 400 let pod turškim jarmom kri prelivaje z orožjem v roki ležal, v izobraženosti za drugimi Evropejci nekoliko zaostal? Jaz bi mislil, da to ni čudo! Skozi 400 let Srbin ni skoraj nobenega druzega učenika imel kakor svojo pri-prosto nevedno inajko. Priprosta mati ga je učila sveti križ delati in Boga moliti, — to je bil ves njegov nauk. In kar ga je stara majka učila, je zvesto ohranil in junaško s hanžarom v roci branil. Bolj po šumah (gojzdih) na skrivem je on svojega Boga častil in molil in tako navdušen napadal svojega sovražnika.
Srb je ves goreč Bogo-, domo- in narodoljub in se ponosno Srbin imenuje. On se pogostoma pokriža, Boga hvali, vraga in Turčina preklinja in svoj narod brani pri vsaki priložnosti. Za uk je prebrisane glave. Živi trezno, pijančevanja ne pozna. Ob kruhu, vodi, duhanu (tobaku), česnu, čebuli, papriki in rakii on lahko živi tedne, mesce in leta, — brez teh reči pa nikakor ne, in če jih ima, mu za kuhano jed še mar ni; njegovo kruho-, duhano-, papriko-, rakije-, česno- in čebuloljubje je enako njegovemu hanžaro- in puškoljubju. Ravno tako veliko je njegovo dudlo- in gajdoljubje. Kodar hodi, on na dudlo dudla, na gajde ali gosle brenka, popeva, pleše in kolo mendra, ali pa zamišljen duhan puha. Dela kaj lepo leseno in lončeno posodo, grozovite hanžare, puške, sablje, gosle, dudle, gajde itd., kar vse se je brez mojstra naučil. Obdela in poseje pa le toliko zemlje , kolikor misli, da mu bo dosti pridelka čez zimo za se in družino svojo , za več se ne briga ne. Namesti, da bi zemljo obdeloval, težavno in vroči pot potil, rajši po nji neštevilne čedice žival: konj, goved, ovac , gosi, puranov, posebno pa svinj pase , kar vse mu malo truda , pa lep denar da, kterega on za svojo puško najbolj ljubi.
Poljodelstvo je za Srba, posebno pa za srbsko živino, kaj težavno; uboga žival se muči in trpi, da je groza; nosi težak , neukreten jarm iz dveh brunov zbit na svojem vratu. Srbski plug je komaj plugu podoben, štirje voli ga komaj vlečejo, in voz srbskega seljaka (kmeta) je — kaj bi rekel — tak , kakor so bili vozovi, na kterih so za babilonski   turn   opeko   in   kamnje  vozili;   grozno  visok  je,
kratek, pa nerodno skup zbit in težak, da se Bogu smili; kolesa so grozno visoke in težke in večidel se kolo ob kolesu brusi. Se ve, voz srbskega kmeta je ves lesen, samo lunki so drenovi, in Srb si kakor vse potrebno hišno in poljodelsko orodje, tako tudi voz sam neukretno skup stolče, ne porajta pa ne, ali so kolesa voglate, težke, eno veče od drugega , da se le vrte; voz se ziblje , klopoče, škriplje in cvili, da je groza; ne namaže ga nikoli, da le naprej gre, če prav težavno , da le gre'. Srbski kmet se za vse to še ne zmeni ne, marveč misli, da voz more take godbi in plesu podobne glasne lastnosti imeti; zato vesel na njem čepi in vesel gode in popeva s svojim vozom vred. Se ve, da njegova godba na dudlo in gajdo, kar si vse sam pa bolj umetno kakor svoj voz naredi, je dosti bolj prijetna kakor njegovega voza. Najlepša srbska narodna godba je na gosle; marsikteri kmet jih tako milo ubera, kakor da bi se bil celo svojo mladost v kaki muzikalni šoli godbe učil.                                                 (Dal. prih.)
251
258
Ozir po slovanskem svetu.
Srbija.
Zemlja in narod srbski. Popisal dr. Ivan Podlišcekov v Topčideru.
(Dalje.)
Lepa zemlja srbska rodi dovolj pšenice, ječmena, ovsa, koruze, dobrega vina in žlahnega sadja vsake vrste; al koliko bi ga še več rodila , da je zemlja dobro obdelana ; lahko bi bila žitna kašča Evrope. Pa žali Bože! da Srb z žitom ravna, kakor pri nas ravnajo s steljo; skoraj polovico, ako ne več, ga pri košnji, sušenji, grabljenji, vršenji in pri vejatvi na njivi ostane. Tudi sadja Srb ne suši in ga za zimo ne hrani, temveč vse popali in v slivovec spremeni, brez kterega, kakor sem rekel, živeti ne more.
Vsako leto je sila dosti dobrega sadja, posebno sliv in dobrih češinj, ki tukaj divje kakor pri nas oparuice rastejo; so lepe in okusne ko cepljenke; pa večidel pod drevjem zgnijo. Lani in ravno tako tudi letos je sadno drevje polno, da je ubogo drevje pod veliko težo stokalo; vendar po celi plodni Srbii pozimi skor ne ene suhe hruške ne dobiš.
Pozimi nam dohajajo frišne hruške in jabelka iz Banata ia Srcma v Beligrad, suhe češpije pa za bolnišnice iz Bosne, akoravno se jih po Srbii nič manj, morebiti še več, kakor po Bosni ne pridela; vsak Srb namreč ima svoj lep in lepo vredjen slivar, to je, lep velik vrt, po kterem so samo češpije lepo v redu nasajene, in kteremu Srb tako veliko marljivost in trud daruje kakor svojemu vinogradu, svoji smrtonosni  puški ali hanžaru.
Srbija rodi dosti žira , jezic in želoda, kar se vse v mastno svinsko meso in v rumene cekine spremeni. Divjačine je tudi obilo po Srbii, tako tudi tičev vsake baze, in po gorah, šumah (borštih) in planinah živijo razun hajdukov tudi jeleni, srne, medvedi, divji prasci, risi in volkovi. Temnih host neizmerne veličine je po Srbii grozno dosti, ki so polne gori imenovanih živali.
Srbske gore so polne železne, bakrene, svinčene in srebrne rude in lepega kamnja vsake baze. Samo soli manjka Srbii.
V Srbii živi čez 1,000.000 Srbov; 100.000 Vlahov; 18.000 ciganov; 10.000 Turkov; 2000 judov in kakih 3000 ptujcov. Lani in letos kakor tudi prošle leta se je pa mnogo rodovin iz Bulgarije, Albanije (stare Srbije), Bosne, Črne gore itd. v Srbijo preselilo. Vseh prebivavcov v Srbii je kakih 1 milijon in 140 000 duš. Lahko bi jih pa na zlo plodni zemlji do 6 milijonov brez težave živelo in jih še tudi gotovo bo, kadar se bo narod bolje izobrazil v poljodelstvu itd.; zakaj zdaj ga zemlja sama od sebe, kaj  bi rekel, iz dobrote živi; ne obdeluje je skoraj nič.
Srbija šteje 40 mest. Se ve da srbske mesta so izvan Belegagrada sploh le male mesta , večidel krajnski Kostanjevici in Višnji gori podobne.
Turki v Srbii živijo po trdnjavah, namreč: V Belem-gradu, Adakali, Kladovi, Užici, Smederevi, Šabcu, v malem Zvorniku in v Sokoli. Adakale, na nekem otoku Donave, pravijo, da je najbolja trdnjava turška v Srbii. Razun trdnjav živijo Turki tudi po 9 srbskih vaseh in do 15. junija tega leta so živeli tudi in kakih 1000 kuč (hiš) po Be_ lemgradu imeli, kterega dne, to je, ponoči od 15 do 16. junija so bili vsi v beligradsko trdnjavo iztirani. Judje in ptujci živijo večidel v Belemgradu. Cigani se pa po vsi kneževini ciganijo kakor povsod, kujejo, kupujejo, prodajajo, delajo lepo leseno posodo, gosle, dudle, gajde, godejo, dudlajo, na gosle brenkajo, pojejo, plešejo, pijo in kradejo; ne prosijo pa ne, zakaj na Srbskem berača ni; zato tudi cigan beračiti neče; rajši krade, in v tem se loči od našega cigana, silnega beračuna, kteremu se ubraniti ni mogoče, posebno ciganki ne.
Srbi, kakor sem rekel, so slabi kmetje, dobri vojaki, rokodelci, trgovci itd. Srbkinje pletejo, tkajo za potrebno obleko sukno in platno.
Za izobraženje naroda srbskega je v Belemgradu: li-ceja in gimnazija s 7 razredi. Po deželi so tri male gimnazije, namreč: v Negotinu, Sabcu in v Kragujevcu. Bo-goslovci imajo v Belemgradu svoje seminišče, vojniki svojo akademijo in trgovci svojo trgovsko šolo. Malih, ljudskih šol je po srbskih mestih kakih 400, in šolske mladeži je kakih 14.000 duš.
Srbi so vsi pravoslavne vere in imajo svojega metro-polita v Belemgradu in tri škofe, namreč: v Užici, v Sa-bacu in Negotinu. Cerkva je v Srbii samo 320 po celi kneževini, ker pod turškim jarmom in tiranstvom se cerkve niso zidale, temveč podirale in požigale. Duhovnov „zve-štenikov" ali popov je kakih 660, kloštrov ali monastirov je 43, menihov ali kalužerov (kalužer = menih) je 130; uradnikov ali činovnikov je vseh kakih 900.
Srbska vojna ali vojaška sila je:
1. Redovna vojska; 2. staroupisci;   3. narodna vojska.
a) Redovne vojske je kakih 7000 mož. Vsaki Srbin mora vojak biti, in kadar tri leta dosluži, se spusti domii in pripiše se k staroupiscom, po naše, k brambovcom.
Narodne vojske je bilo do zdaj 80.000 mož, z mnogimi topovi in konji. Letos se je pa ves narod na novo v narodno vojsko vpisal in jo je ogromno pomnožil, zakaj vse, mlado in staro, želi vojnik biti in nad Turka iti.
Prostega Srba ne smete misliti takemu kmetu enacega, ki se samo na kozarec vina, pipo, kramp in matiko za-stopi, ob nedeljah in praznikih nališpan hodi, svojim otrokom neumno in nečimerno obleko, v današnjih dnevih svilo in široke krinoline že tudi kupuje in tako vsako leto grozno veliko denarja brez potrebe potrosi. Prosti Srb ima vso drugo pamet; on hodi v priličnih opankah , se opravlja in odeva s platnom in suknom, ki mu ga je njegova žena stkala , in namesto , da bi svoji hčerki svilo in nevkretno krinolino kupoval, ji pametniše tako prihranjeni denar v lase obeša; zato so glave in vratovi srbskih žen polni debelih rubeljnov in rumenih cekinov, in mošnja Srbina pri vsem tem ni nikoli prazna, kakor je takega kmeta, ki si sam nepotrebne davke po nečimernem lišpu naklada.
Vsak Srbin je kaj dobro po vojaško izurjen; kdor ne verjame, naj pride in bo vidil, kako se prosti kmetje kakor stari vojaki sučejo, s topovi in konji, za svojimi barjaki korakajo po taktih narodne godbe, da jih je veselje viditi. Junaško se obnašajo in ponosito svoje brze konjiče sučejo, da kaj tacega pri kmetih še nikoli vidil nisem. Vsak Srb mora v boj iti in se v boju ob svojem kruhu bojevati; od vlade dobi samo svinec in strelni prah; potrebno orožje si mora vsak sam preskrbeti, in tega ima vsak Srbin od več in ga zna junaško nositi in smrtonosno upotrebljevati. Zdaj imajo vsi Srbi lepo in dobro orožje kakor redovne vojske evropejskih armad, in še za narodno vojsko se je kaj dobro orožje poskrbelo. Vsaki Srbin je dober konjik, naj je kmet ali gospod , sedi in se obnaša na svojem majhnem brzcra konjiču, kterega suče kakor da bi bil ž njim zaraščen. — Samo narodne vojske, pravijo, je 100.000 mož.
(Dalje prihodnjič.)
259
Ozir po slovanskem svetu.
Srbija.
Zemlja in narod srbski.
Popisal dr. Ivan Podliščekov v Topčidern.
(Dalje.)
Srbi so sploh velike rasti, ravni ko sveča , ponosne in brze hoje, junaškega, nekoliko začrnelega lica, bistrih oči in dolzih brk , ktere Srbin za puško in hanžarom najbolj čisla in glajšta, zmirom jih s prsti nateguje in ponosno suče. Srbov male postave skoraj ni; pokvek in pritlikovcov med njimi ne vidiš.
Vladanje srbske kneževine se še zmirom ravnava po zastarelem ustavu od leta 1838. Po tem ustavu so na Srbskem tri oblasti: ena oblast zakone daje, druga zakone izvršuje, tretja je sodbena oblast.
Zakone daje knez s svojim sovetom. — Zakone izvršuje tudi knez s posredstvom peterih popcčiteljstev, ktere so se letos mesca aprila v ministerstva prekrstile. Pravijo , da bojo še več ministrov naredili. Dozdaj jih je bilo samo pet: minister notranjega dela, pravosodja, dnar-
stva, zunanjega dela in minister nauka. — Sodbeno oblast izvršujejo dotične sodnije.
Največe oblasti (nadležateljstva) so v Srbii: sovet in pet ministerstev.
Po okrožijah so okrožne oblasti (uačalničestva okružna). Po srezih so srezke oblasti, ki so okrožnim oblastim podložne. Mesto Beligrad ima svoje nezavisno upraviteljstvo, ktero ni okrožni oblasti okrožja beligradskega podložno.
Sodbeno oblast ima v rokah viša sodnija (veliki sud), ki v dva odseka spada in v Belemgradu svoj sedež ima. Mesto Beligrad ima tudi svojo trgovsko sodbo, ktera urav-nuje zaprede in pravde med ptujci in dornačiui.
Vsaka vas (selo) ima svojega župana, ki se „kmettf imenuje. Dvoje do troje sel spada pod eno občino, ki imajo svojega ,,o bšti ns kega kmeta" (občinskega župana) in svojo občinsko sodbo (obštinski sud) in svojo občinsko šolo. Vsaki kanton ali „srez" ima svojega kapitana in svojo srezko sodbo — „srezki sud".
Beligrad je glavno mesto; široko in dolgo je in kaj lepo stoji na širokem polotoku, to je, na pobrežji naše bistre tukaj velikanske Save in široke Donave; dan na dan veče prihaja, se širi in daljša naprej in naprej po deželi proti jugu in izhodu , posebno proti Topčideru , kterernu je že skoraj bliže kakor Ljubljana Šiški; v preteku let se bota ta dva lepa kraja gotovo zedinila; dostihmal pa bo vendar še precej vode memo Belegagrada v črno morje zbobnelo.
V Belemgradu je kakih 22.000 stanovnikov, namreč: kristjanov kakih 17.000, judov 1800, turkov 3000 in ciganov 200. Izvan tega je še srbske vojske (armade) v Belemgradu kakih 2000 mož, turške pa kakih 2000 mož. Zdaj je srbske vojske v Belemgradu kakih 12.000 mož, samih lepih staroupiscov in lepe redovne vojske. Res! prebivavcov je za sila razprostrano in veliko mesto kaj tnalo; hiše so še precej redke in skoraj pri vsaki hiši so lepi vrti in vinogradi, ki se bojo počasi gotovo z hišami napolnili.
Beligrad je sedež srbskega kneza, srbskega metropo-lita, velike srbske sodnije „ve!ikog suda" in sedež vseh konzulov velikih evropejskih vlad. V Belemgradu čepi in čibuk puha tudi sultanov namestnik, turški paša, kterernu so Turki cele Srbije podložni, izvan Turkov v Kladovi in v Adakali, kteri imajo svoje poglavarje. Turki imajo v Belemgradu tudi svoj turški sovet, svoje ože in derviše in 11 lepih cerkva »mošej ali žamij." Judje in ciganje spadajo pod oblast srbsko, ptujci spadamo vsak pod svojega konzula. Judje imajo v Belemgradu svojo šolo in bolnišnico , svoje tri sinagoge in svojega „hahama". Kakošna žival je to? ne vem. Ciganje beligradski so deloma vere pravoslavne, deloma muhamedanske, večidel pa so vere ciganske in namesti cerkva imajo svoje kovačnice in mehove.
Beligrad je imel do zdaj samo dve cerkvi pravoslavnih kristjanov (starovercov); lepa glavna cerkev je cerkev sv. Mihaela, ki je še le kakih 30 let stara. Laui so začeli na topčiderski cesti še eno (tretjo) cerkev zidati, ki je kaj lepa. Pred kakimi 30 leti niso kristjani v Belemgradu nobene cerkve imeli, častili so svojega Boga skrivaj. Katoliški kristjani imamo svojo malo kapelico v srbskem mestu, v hiši avstrijanskega konsula. Kapelica je posvečena svetemu Jožefu in je dobila svojo dragoceno opravo od kne-ginje srbske Julijane, žene sedanjega kneza Mihaela Obre-noviča HI. Mlada kneginja je plemenitega in slavnega rodu grofov Hunijadov, je katoliške vere in je podarila katoliški kapelici krasne darila. Katoliški kristjani imamo samo to kapelico v Belemgradu, in dva duhovna tudi v Belemgradu, namreč fajmoštra iz Vojvodine srbske in kaplana iz Hrvatske; to je vse, kar katoličani v Srbii imajo. Luterani tudi imajo v Belemgradu lepo malo cerkvico, šolo in svojo cerkveno občino.
V Belemgradu je srbska liceja, gimnazija, serninišče, vojniška akademija, trgovska šola, grška šola, štiri grške
267
šole b 13 razredi, dosti ženskih #A in dosti privatnih sol za možko in žensko mladino , srbsko čitalište (čitavniea), mnogo knjigotiskarnic, mnogo bolnišnic itd. V Belemgradu izhaja več časopisov, med njimi je najimenitniši „V7idov dan".
Beligrad se deli v tri kampe; eden stoji za drugim:
Prvi: Grad, to je, turška trdnjava, prav na koncu polotoka; za gradom stoji proti jugu velika trata, ki se po turško „kalimedana imenuje in je sprehajališče beli— gradske gospode; trata je dober puškomet široka in se razprostira po širokem polotoku od Save do Donave.
Drugi: Za imenovano trato se razprostira tudi od Donave do Save lepo in veliko turško mesto.
Tretji: Za turškim mestom so razvaline nekdanjih turških šanc, ktere so Srbi ponoči 15. junija vzeli, iz njih Turke spodili in na mesto nastavljene topove zajeli. Za temi šancami stoji in se razprostira kakor turško mesto od Donave do Save po širokem polotoku lepo in kaj veliko srbsko mesto.
Povedati moram naprej, da savski breg je strm in precej visok; donavski breg je bolj zložen in bolj razpro-stran, in da na savskem bregu tudi turškega mesta so sami kristijani; na donavskem bregu pa je grozna zblod ljudi: Turkov, Srbov, Cehov, Svabov, Arnavtov, Judov, Ciganov, Grkov, Jermenov itd.                        (Dal. prih.)
268
284
Ozir po slovanskem svetu,
Srbija.
Zemlja in narod srbski.
Popisal dr. Ivan Podlišcekov v Topčideru.
(Dalje.)
Ogledovaje Beligrad začnimo od kraja in stopimo na konec polotoka in poglejmo v trdnjavo, z debelim zi-dovjem in z globokimi grabni obdano, ali tako imenovani „turški grad", kteri se v gornji in spodnji grad deli in se posebno   iz Zemuna  kaj velikansk in silovit vidi.
Stopimo najpred v spodnji grad, ki stoji nizko na Donavi in Savi prav na koncu polotoka, in vidili bomo ob Donavi in Savi visoko, silovito zidovje in z zidovja brez števila črnih topov proti avstrijanskim mejam, posebno proti Zemunu čez široke vode režečih. — Poglejmo v spodnjem gradu krog sebe in vidili bomo turško zamijo ali mošeo (cerkev), ktera je nekdaj katoliška cerkev bila, mnogo velikih in lepih hiš, palač, gradov, kasarn in drugega velikanskega vojniškega poslopja. Ker vsega na drobno popisati ne morem, povem tedaj le na kratko, da je spodnji grad skoraj samo za-se eno lepo mesto; pravijo, da vse te velikanske gradove in palače v spodnjem gradu je naš vsakemu kmetu dobro znani general Lav d on sozidal, ko je Turka iz Belega grada zapodil. Je li to res ali ne, ne vem. Obrnimo se v spodnjem gradu proti jugu. Poglejmo kviško in vidili bomo nad seboj grad nad gradom, zid nad zidom, top nad topom, top pri topu, stražo nad stražo, stražo pri straži, to je gornji grad. Stopimo po ozkem, mnogokrat zapredenem strmem potu iz spodnjega gor v gornji grad, kjer turški paša čepi in čibuk puha, in vidili bomo zopet eno turško cerkev (mošeo ali zamijo), mnogo kasarn, gradov, topov, cele hribe topovskih kugel itd. Z gornjega grada je hrib umetno doli do Save prevotljen, tako, da se po podzemeljskih stopnicah voda lahko iz Save gori v trdnjavo nosi, kadar je grad od sovražnika obležen kakor zdaj.
Al podzemeljske in nadzemeljske kasarne in luknje, debelo zidovje, globoki grabni, grozovito topovje in kupi topovskih kugel nas ne veselijo, toraj pustimo grad, v kterem je čez 2000 mož turške redovne vojske in v kterem so zdaj Turčini celega Belega grada, vseh blizo 5000 —6000, svoje rešenje iskali — s kterega okoli 200 topov različne baze iz debelega zidovja na vse strani z naglo smrtjo žuga (pravijo, da je v gradu okoli 900 topov??) in pojmo po kolovozni sem ter tje zaviti poti skozi mnoge debele vrata, inemo mnogih turških straž po mostovih nad globokimi in zvitimi grabni iz grada ven na lepo trato, ktera se po turško kalimegdan imenuje in se od strmega savskega brega do Donave med gradom in turškim mestom za pu-škomet razprostira , po kteri so se do sedaj turški vojnici potrebnih vojniških urnosti vadili, ktera je edino sprehajališče tbelgradske gospode in belgradskih postopačev, po kteri so si nedolžni otroci dozdaj z nedolžnimi igračami veselo svoj čas kratili in po kteri se bo sedaj, kakor se je že večkrat, brž ko ue zopet turška in kristjanska kri prelivala in se je že prošle dni nekoliko.
Tudi jez, dokler sem v Belem gradu bil in blizo prijetne trate svoje stanovauje imel, sem se večkrat po nji sprehajal, sem se iz nje po savskih bregovih obračal, sem
neizmerno dolgo, široko, med gojzdi in rodovitnim poljem sem ter tje zavito in srebrno lesketečo cesto naš^.bistre Save večkrat s svojimi očmi meril. Želel sem si večkrat do slovenskih pokrajin dogledati — pa vse badava! tnge poln in v goreče misli zakopan, gledal sem po Savi* ki mi je edina domača med ptujim svetom. Ona pobera reke in rečice, potoke in potočice, vse vode in vodice iz raznih krajev lepe Slovenije, v kteri moji žlahniki, prijatli m znanci živijo, in jih tiho in mirno pri Belem gradu v široko Donavo izliva. Na trati „Kalimegdanu med gradom in turškim mestom, iz ktere sem jez tolikokrat proti Slovenii svoje oči obračal, se nahajajo grobom enaki homci, dva sta z velikimi štirivoglatimi škrlmi krita. Napisi na njih so pa tako izlizani, da se komaj nekoliko še pozna, da so nekdaj napisi bili. Jez bi mislil, ti homci so grobi nekdanjih nesrečnih junakov ali pa grobi nesrečnih srbskih mučencov. Dalje naprej na trati proti Donavi je turško pokopališče, od deleč našemu Krasu podobno. Kakor na Krasu je tukaj kamen pri kamnu, skala pri skali. Večidel so sirove skale in sirovo kamnje brez vsega obdelka in napisa nd^grobe navaljene. — S trate je neizrečeno lep pogled po bajaških in sremskih ravninah. Kar oči peljajo, se vidijo same*neiz-merne, bo<rate ravnine, napolnjene lepih vasi, trgov in/mest, rumenih njiv in travnikov, lepih host in neizbrojnih čed. — Unkraj Zemuna se vidi v grozni daljavi slavna f ruš k a gora (hruška gora bi jez mislil). — Na izhodu na levem pobrežji Donave na kraju plodonosne ravnine se lepo mesto Pa n če v a belo lesketa in naprej v neizmerni daljavi se vidijo visoke planine; jaz bi mislil, da so sedmogradski hribje, sinovi slavnih karpatov. Proti severju Belemu grada nasproti se razprostira unkraj široke vodne ravnine obširno mesto Zemun, do kterega bi kako uro hoda bilo, ako bi široka vodna ravnina suha postala. Človeku res veselja srce zaigra , ako te neizmerne , mastne ravnine ogleduje, ktere so v posestvu našega velikanskega, miroljubnega naroda. S trate se ne vidi po hribasti srbski deželi skoraj nič, zakaj precej unkraj Belega grada topčiderski in drugi homci pogled zapirajo samo najbližnja beligradska okolica in posavska stran proti Sabac-u je očem odprta. Na levi strani dobro uro od Topčidera in ravno toliko od Belega grada se lep spicasti hrib Avala, ki je oče vseh hribeov, horneov in brd, rečic in potokov beligradske okolice, vidi iz grbaste zemlje kviško strmeti. Hrib ta Avala je podoben naši Šmarni gori, le da je nekoliko nižji in da ga ne kinča bela cerkvica, kakor našo Šmarno goro, ampak njegova glava je pokrita z velikanskimi razvalinami nekega starega grada, kteremu imena ne vem; tudi ne stoji Avala na ravnini kakor naša Srnama gora, ampak med hribci in brdi, tako, da se njegovo ponosno podnožje od deleč ne vidi.
Ne poznam mesta, ktero bi tako prijetno in z najčistejšim zrakom napolnjeno visoko sprehajališče imelo, kakor ga ima Beligrad na svoji visoki trati, s ktere se sem ter tje sprehajočirn na vse strani sveta najlepši pogledi v bližini in v neizmerni daljavi odperajo. V njenem globokem podnožju pod strmim bregom je krasna vodna ravnina, narejena iz voda skoraj cele južne Nemčije, cele Avstrije in sultanovega razpadstva , po kteri ladije različnih narodov sem ter tje švigajo. Da! mislil bi skoraj, da se znajdeš v Trstu ali Benedkah, ako bi unkraj široke vode ne zagledal neizmerne suhe ravnine, po kteri nebrojne cede svoj živež poberajo. — Se ve, trata je ostala kakor jo je Bog ustvaril; ne lepša je nikak drevored in ob poletnih vročih dnevih se morejo le Turci po nji sprehajati, kterirn širok turban potrebno senco daje. In trata bo trata ostala, dokler se tur-bani iz Belega grada ne popihajo; tedaj še le bo trata najlepše sprehajališče na svetu in pravi kine beligradski.
(Dalje prihodnjič.)
292
Ozir po slovanskem svetu.
Srbija.
Zemlja in narod srbski.
Popisal dr. Ivan Podliščekov v Topčideru.
(Dalje.)
Za lepo trato  ea   puškomet   od turškega   grada   stoji turško mesto,   ki  se   vštric   trate   od   8ave do Donave
v                               v
po polotoku razprostira. Ze od delec se vidi, da so pre-bivavci turškega mesta različnih ver, različnega izobraženja in različnih narodov. Tako vidimo na savskem bregu turškega mesta lepo glavno cerkev pravoslavnih kristjanov (starovercov); njeni lepi, visoki in pozlačeni stolp, in v višavi stolpa veliki zlati kriz kaze, da v njeni okolici kristjani prebivajo. — Ta cerkev je 17. junija po turških topovih velike rane dobila. Na donavskem bregu in po sredi turškega mesta stoji 11 lepih turških cerkev, pri vsaki cerkvi našemu Krasu podobno  turško pokopališče,   v višavi  lepih
cerkvenih stolpov kaže polornesec, da se po Belem grada še Muhamed časti, — zdaj se še samo v turški trdnjavi, zakaj ponoči 15. junija je celi Beligrad postal srbski. Na savskem bregu so lepo vredjene hiše in palače; na donavskem bregu pa med tisuč in tisuč kučami ne ene lepe hiše ni; bajte stojijo večidel brez vsega reda, v sredi med njimi pa strmijo velikanske razvaline, ki se zovejo ^razvaline princ Eugen-aa. Slavni junak je sozidal v sredi donavskega brega sila velik grad, kterega so nemili časi in sirovi narodi podrli. Razun velicih princ Evgenovih razvalin je po Belem gradu turškega mesta na donavskem bregu še mnogo družiti podrtij , v znamenje, da je mesto v hudih vojskah grozno dosti trpelo; sedaj pod srbsko vlado je še le cvesti pričelo.
Akoravno so na donavskem bregu same nizke kuče in bajte lesene, se vendar od daleč, posebno iz trate med gradom in turškim mestom, kaj lepo vidi. Lepšajo ga turške cerkve z lepimi visocimi stolpi, lepi veliki vrti in vinogradi pri lesenih in nizkih pa sploh s ceglom kritih kučah in bajtah. Vsaka bajta stoji, bodisi turška ali srbska, judovska ali ciganska, v sredi lepega vrta ali vinograda, kteri je z visocimi plankami ali zidovjem ograjen, tako, da sprehajaje se po pravem turškem mestu po donavskem bregu vidiš malo gor imenovanih bajt, temveč samo visoko zidovje in visoke planke. Še v nobenem mestu na svetu nisem vidil toliko plank in visocega zidovja kakor v Belem gradu. Res, da naša Kostanjevica ima dosti plank; al planke po Belem gradu na donavskem bregu so vse bolj velikanske; ako pogledaš skozi kako špranjo , vidiš v visoko ograjeni senci tam pa tam Turčina leno čepeti in vsega zamišljenega gost dim iz ust skozi dolge brke omamljajočega čibuka proti širokemu turbanu spušati, ali pa krdelo turških „buli; (turška baba se imenuje bula). Po vrtih srbskih kuč se pa vidijo Srbkinje, ki marljivo platno tkejo in tužne pesmi popevajo. Do nobene bajte se pa priti ne more, zakaj vsake planke ali zid imajo svoje vrata in na vratih ključavnico; turške so noč iu dan zaklenjene — da kdo babjega blaga ne ukrade.
Sploh so po donavskem bregu ulice blatne, polne mlak in kotanj; so ozke, tihe, dolgočasne, polne nesnage in smradu od poginjenih žival: psov, mačk itd. Donavski breg je pravo turško mesto, zakaj Turkov po celem Belem gradu ni kakor samo na donavskem bregu, pa tudi tukaj je večina pravoslavnih Srbov in druzih kristjanov in med njimi je kakih 3000 turških duš (se ve Turki so zdaj vsi v gradu) in kakih 200 ciganov, kteri tukaj stauujejo, svoje kuče (kovačnice) imajo, ali pa po cigansko pod milim nebom životarijo in se plodijo, kakor uši v glavi.
Kakor se ciganov nikjer ne manjka, tako se tudi judov ne, in v Belem gradu na donavskem bregu turškega mesta jih je vse polno. Na donavskem bregu turškega mesta je sploh grozna zbloja ljudi: tukaj živijo razun Srbov, Turkov, judov, ciganov tudi Grki, Cincari, Arnavti, Nemci itd. Vsi ti prebivajo v bajtah turškim enakih. Različni so si pa v veri, jeziku, običajih in rokodelstvu in v obrtništvu. Srb, Grk, Cincarin, Arnavt, Bosnijak, Črnogorec itd. nosi sicer tudi široke turške hlače wčakširea in turški „fesa, pa ta in uni ne brije svoje glave po turško, kakor Kitajci iu nima turbana na glavi; temveč so pobožni kristjanje, se bogamoleči pogostoma ponižno in bogahvalno prekrižavajo, govorijo, pojejo in častijo Boga v svojem lepem jeziku, se zvesto držijo svojih starih običajev in živijo od rokodelstva, obrtnije in kupčije.
Turčin brije svojo glavo po kineško, nosi širok in debel turban ali pa sarn fes, in široke turške hlače. Kadar gre v tempelj Boga molit, pusti svoje škarpe pred vratmi, stopi v tempelj bos pa s turbanom na glavi, moli Boga bos, pa pokrit v molitvi čepi na nogah, se sem ter tje maje in z glavo na zemljo trka, kakor da bi dremal ali pijan bil, in v majauji zdihuje:   „AIa! Ala!*4    Govori   turško   in srbsko,
<?ela fajfe, reže, puši in prodaja duhan ((abak), kuha, pije iti prodaja črno kavo, kole živino, neka in prodaja meso.
Cigan se nosi, govori in živi po cigansko, je maro-gast, črn, razcapan in umazan, ima svitle črne oči. črne dolge kuštraste lase, brenka na gosli, popeva srbske pesmi iu davorije, teše, vrta in dolblje korita, sklede, lepe čutare in drugo lepo posodo, kuje, prodaja in krade, ne prosi, pa tudi prositi ne zna, zakaj na Srbskem beračev, kakor sem že rekel, ni in tudi cigan noče berač biti. Srbske ciganke so grde in ostudne ko vrag; imajo pa polno glavo težkih rubeljnov in rumenih cekinov; njih umazani vrat nosi težke verige iz debelih rubljev nabrane , kteri jih po golih ostudnih prsih bijejo.
Jud živi kakor povsod po judovsko; kupčuje in prodaja, baranta in goljufa, če more, je prijazen in sladak kakor medica , prodaja v Belem gradu male marelice „pa-razole" , krinoline in vse drugo, kar pod nemško ali prav za prav francozko kulturo spada, in se drži svoje od več nadležne prijaznosti: „Lzvolite gospodine", „izvolite Euere -Ciiaden" , „schaffens mein Herr" — vse to vprek slišiš. Žene belgradskih judov so široke kakor zvon sv. Ivana v Moskvi.
Druzega na donavskem bregu ni nič posebnega razun mnogih gor imenovanih razvalin in mnogih močno obisko-vanih parnih turških toplic, v kterih se človek prav do dobrega skuha, neusmiljeno tepta, tlači, mečka in pretresuje. Kakor sem rekel, donavski breg se od daleč zavoljo mnogih turških cerkva in visocih stolpov, velikih, rodovitnih lepih vinogradov in vrtov kaj lep vidi; če pa človek radoveden va-nj stopi in po njem hodi, kmali vse druge misli v njem dobi; zakaj donavski breg zdaj ni še nikako mesto, temveč neka velika vmazana vas, bo pa enkrat, kadar turbanov po njem več ne bo, kaj lepo veliko mesto, kakor je lepo turško mesto na bregu naše bistre Save, kjer sami kristjani prebivajo. Tudi na savskem bregu ni bilo pred 40 leti še nobene lepe hiše, nobenega grada, nobene palače, nobene kristjanske cerkve, nobenega gladkega pota ali ulice; temveč bile so same lesene kuče in bajte, nesnažne mlake in gnojnice, — al sedaj stojijo in se delajo lepo vredjene velikanske hiše in gradovi kakor po druzih evropejskih mestih. Ulice so gladke, čiste, snažne, vse žive in polne ljudi; lepšajo jih svitle in drage štacune, veliki z dragim blagom napolnjeni magazini, okusne pivarne, gostivnice in kavarne. Na lepem prostoru stoji glavna cevkev sv. Mihajla pravoslavnih kristjanov, z lepim, pozlačenim stolpom, na kterem je visoko gori v višavi velik zlat križ. Lepa glavna in do-zdaj edina cerkev kristjanov je 17. junija 1. 1. po turških topovih grozne rane dobila. V okolici glavne cerkve je lepa palača srbskega metropolita, veliko srbsko semenišče, ktero so 17. junija turške krogle gromečih topov grozno prevot-lile. Pri cerkvi je srbska glavna gimnazija, filozofija, licej in druge srbske šole, ktere so pa sedaj naukaželjnih mla-<lenčev prazne in bojaželnih vojakov polne.
(Dalje prihodnjič.)
293
301
Ozir po slovanskem svetu.
Srbija.
Zemlja in narod srbski.
Popisal dr. Ivan Podliščekov v Topeideru.
(Dalje.)
Globoko pod strmim z lepimi hišami ozaljšanim bregom teče mirno in ponosito tik lepih hiš, gradov, magazinov in štacun naša bistra, tukaj res velikanska Sava, polna ladij različnih narodov, kakor morje pri kakem morskem, za trgovino priličnem mestu. Kakor v Trstu ali Benetkah je na Savi vse polno avstrijanskega, srbskega in francoz-kega brodovja. Vse je živo ljudi, žival, vozov in druzega blaga; ladije se tu izpraznujejo in napolnujejo; polne švigajo na vse strani in dohajajo od vseh strani, odnašajo in donašajo ljudi in drago blago. Na velikanski Donavi in na njenem od Turkov, ciganov in judov itd. napolnjenem bregu ne ostane nobena ladija; vsaka leti memo donavskega brega naravnost v ponosito našo Savo, in kadar se tukaj svoje nabrane težave znebi in drugo dobi, zleti zopet kakor marljiva čbelica v daljno širjavo , dragega bremena si nabirat.
Res! veselja človeku srce zaigra, ako vidi, kolike korake je srbski narod v kratkem času storil. Pred 40 leti ni imel nobene cerkve, nobene lepe hiše; zdaj ima lepo glavno mesto od vseh narodov obiskovano, ktero raste, se lepša in popravlja dan na dan. Pred 40 leti je bil sužnik v umazanih kučah in bajtah, zdaj je gospod v lepih hišah, gradovih in palačah. Pred 40 leti je plašno po blatu Belega grada gazil, zdaj se ponosno po njegovih gladkih ulicah vozari in jezdari. Pred 40 leti je v strahu na tihem in skrivaj svojega Boga molil; zdaj ga lepo zvonenje k Božji službi vabi. Pred 40 leti je mogel vsaki Srbin se Turčinu ponižno iz poti umakniti, v obraz ga še pogledati ni smel; zdaj se za-nj še ne zmeni ne. Da! pred 50 leti je srbski narod v svojem glavnem mestu grozovite smrti mučenja umirati mogel. Znano je, da leta 1812 in 1813 so po beligradskih ulicah srbske viteze in kneze žive na kole natikali in jih  tako kviško povzdigovali.    Mučenci so
po tri do štiri dni in noči tako med zemljo in nebom kri-čaje in jokaje nemile smrti pričakovali; lačni turški psi so nesrečnežem noge grizli in glodali in tako njih muke po-vikševali — in grozovitnež Skopljak paša se je hladne krvi in vesel med njimi sprehajal, — njih grozovite muke bile so mu največa slast, njih vrisk in javk kakor vesela godba v prijetnem drevoredu. Sedaj stojijo na tem mestu ljutih vislic krasne srbske hiše v lepem redu.
Za turškim mestom so bile turške šance, globoki grabni, debelo zidovje in zemeljski nasipi, napolnjeni a turškimi stražami in proti srbskemu mestu režečim topovjem. Šance so imele 4 vrata, skozi ktere se je moglo v turško mesto memo turških straž priti. Že v prvih srbsko-turških vojskah od leta 1805 do 1816 so turške šance Srbi razrušili, pa se niso več popravile; ostali so od tistega časa sami zemeljski nasipi z grabnom in 4 vrata; vse to so Turki noč in dan z mnogimi vojniki in topovi do 15. junija 1. 1. strašili in branili; ta dan so pa ponoči do 16. junija vse zgubili. Topove so Srbi vzeli in 3 vrata jim podrli; četrte vrata, ki se Štambul-kapija imenujejo, so še ostale — menda v večni spomin turške sile. Turki so v tisti noči iz vseh vrat in šanc, ki se od Save do Donave med turškim in srbskim mestom razprostirajo, z veliko zgubo v turško trdnjavo , to je , v grad iztirani bili, tako tudi iz donavskega brega. Povedati pa moram, da tisto noč so se sami srbski žandarji in beligradska mestna straža s Turki pokali, ter jih junaško premagali brez pomoči srbskih vojakov. Se ve da beligradska mestna straža je dobro oborožena in po vojaško dobro izurjena , pa saj to je vsak srbsk prost kmet kakor sem že gori povedal. Sedaj se bojo gotovo počasi zemeljski nasipi izravnali, grabni zasuli, in turško mesto , ktero je 15. junija srbsko postalo, bode zedinilo z lepim srbskim mestom , ktero je od turških šanc Mizo do Topčidera med Donavo in Savo po širokem polotoku razširjeno.
V  srbskem mestu prebivajo sami kristjani, od Turka, juda ali cigana ni duha ne sluha. Se ve da največe število je Srbov , in za njimi so prvi naši severni bratje vrli Čehi, kteri, kakor povsod, tudi v Srbii nad svojo narodnostjo zvesto čujejo. Med seboj govore in učijo svoje otroke po češko, s Srbi govore po srbsko, in z Nemci po nemško, kdor nemško zna, se ve. Letošnji predpust so dvakrat pri iskrenem rodoljubu Bajloni-tu narodno večerno zabavo imeli. V pivarni pri gosp. Bajloni-tu je vse polno radosti; večkrat sem mislil, da se znajdem v zlatni Pragi, ako bi ne bil med njimi v široke turške hlače oblečenih Srbinov zapazil. V Belem gradu se dobi kaj dobro pivo, posebno pri naših Čehih ; najbolje je pri Bajloni-tu. Tudi svojih rojakov Slovencov sem že pet v Belem gradu staknil. Tudi Nemcov je precej v Belem gradu, tako tudi poljskih emigrantov itd.
V  srbskem mestu stanuje srbski knez , blizo okoli so poslanci evropejskih vlad.
Srbsko mesto ima kaj lepe trge; najlepši je veliki trg z lepim drevoredom in lepimi hišami, med kterimi so tudi knezovi gradovi. Drugi sila veliki trg je na kragujevački cesti; na tem trgu stoji še ena stara turška cerkev, v ktero pa sedaj ob tržnih dnevih Srbi svinje zaperajo. O tej cerkvi se pripoveduje, da takrat, ko se je junaški princ Evgen okoli Belega grada s Turki grozovito pretepal, je bitka enkrat grozno dolgo trpela; kri je tekla potokama, pa zmage ni bilo na nobeni strani; zdaj stopi neki imeniten turšk duhoven gori na visok stolp tempeljna, in glasno Muhameda na pomoč kliče, pa na povelje princa Evgena mu neki cesarsk strelec s puško posveti; turški duhoven se prekucne in z visocega stolpa na tla cmokne. Turki se preplašijo, zbežijo — in zmaga je bila princ Evgenova. Od tistega časa Turki niso imenovanega tempeljna več obiskovali, čisto so ga zapustili.
Srbsko mesto ima  tudi   lepe,   široke,   gladke,   ravne
ulice in ob ulicah lepo vredjene hiše. Koliko je hiš po celem Belem gradu, menda nihče ne ve, vsaj hišnih številk še hišam manjka ; tudi ulice in trgi nimajo po Belem gradu se nobenega napisa.
Beligrad ima vseh prebivavcov kakih 30.000 duš; na tem velikem prostoru bi jih pa lahko 100.000 živelo in jih še bo, mislim, ako ne več, preden bo 50 let minulo. Belemu gradu gotovo je srečna prihodnost namenjena, posebno za trgovino, za ktero ima kaj pripravno lego. Ni tedaj čuda, da so se različni narodi za njegovo posestvo tolikokrat kavsali in kri prelivali, dokler ni zopet nazaj v srbsko oblast padlo, kteri je bilo po krivici tolikokrat odvzeto. Menda ni mesta v Evropi, za ktero bi se bili različni narodi tako cukali kakor so se za Beligrad, zato ni čuda, da se v lepoti z evropejskimi mesti še nikakor enačiti ne more, akoravno ima lepo lego, da gotovo nobeno mesto v Evropi tako lepe nima izvan morskih mest.                 (Dal. prih.)
302
311
Ozir po slovanskem svetu.
Srbija.
Zemlja in narod srbski.
Popisal dr. Ivan Podliščekov v^Topcideru. (Dalje  in  konec.}
Dozdaj sem   popisal  dosti  obširno   Beligrad,   naj   popišem še nekoliko Topčider.
Topčider, četrt ure od Belega grada oddaljen, je Belemu gradu to, kar je Schounbrunn Dunaju. Topčider je raj lepe zemlje srbske v globoki, ozki, dolgi 111 rodovitni dolini, po kteri se majhen potok lepo sem ter tje vije iu v svojem počasnem teku lepe polotoke in otoke po rodovitni topčiderski dolini dela. Pa žali bože! mali potok je umazan, da se Bogu usmili! Da, uši bi se po njegovem lenem truplu redile, ako bi to ne bilo vodeno, pa, ker je vodeno, se rodijo po njem žlahne ribe in raki. Topčiderska dolina je tako rodovitna, da bi gnojenje le več škodovalo kakor koristilo, zato mastni gnoj v mali leno naprej ležeči
.p
potok mečejo, mu ž njim lepo pot zapirajo, ga kalijo i« smradijo. Nosijo in vozijo gnoj tudi na velike stare kupe, kjer trohni brez vse koristi. V Topčideru so velikanski kupi starega mastnega gnoja; ko sem jih prvikrat zagledal, so se mi želje obudile, jih na Kranjsko spraviti potrebni zemlji in ljudem ž njimi pomagati. Po plodonosni topčiderski dolini se velika cesta do samostana (monostira) IIa k o vi c lepo vije.
Topčider ima lepe sprehajališča, vrte, hoste, gojzde, travnike, vinograde, mastne njive in najzdravejši zrak (vozduh); po vsi, celo uro dolgi dolini je vse polno dobrih okusnih studencov in zdravih voda. Vrh vseh teh dobrot, ki jih je milostljivi Stvarnik topčiderski dolini podaril, je pa ona od njega se to prvenstvo dobila, da se iz njene globočine nikamor drugam ne vidi, kakor v visoke nebesa, — in to je pač najlepši pogled. Al lep in daljni pogled se človeku na vse strani sveta odpre, ako si enega bližnjih honicov izbere in na-nj stopi.
Zavoljo krasote, ki jo je Topčider od milostljivega Stvarnika v obilnosti sprejel, šteje mnogo prebivavcov tudi pozimi; poleti vse iz Belega grada v Topčider dere. Da! se knez s svojimi mnogobrojnimi spremljavci vsaki dan v Topčider pride in se celo pozimi nas večkrat obišče.
Po lepi veliki topčiderski sladko dišeči lipovi hosti, ki se „košutnjaku imenuje, kteri je poln jelenov, srn in druzih pohlevnih žival, je poleti vse polno ljudi, ki se v prijetni senci po gladkih sem ter tje zavitih potih in stezah sprehajajo, pesmi in davorije veselo popevajo, na gosle, dudle. gajde ali drugo narodno orodje veselo igrajo, kolo plešejo in mendrajo, klobase ravnajo, se s slanino mastijo, svinske plečeta, pečene piščeta, purane in drugo robo oberajo in žlahno vince v prijetni senci srkajo. Nad njimi pa marljive čbelice veselo frfrajo, se v okroge sučejo in sladek, lepo dišeč med nabirajo.
Hazun lepega lipovega, živali in veselih ljudi polnega košutnjaka so po topčiderski dolini še druge prijetne sprehajališča. Tu so namreč lepi in veliki lepo vredjeni vrtje, polni plodonosnega drevja vsake baze. Drugi vrtje so polni različnih cvetlic, polni prijetnih senčnih sprehajališč, goščav in šum, lepo vredenega neplodnega drevja; polni dobrih okusnih voda, polni stoječih, mlačnih visoko v zrak šviga-jočih vodometov.
Topčiderski travniki, kteri se po večkrat na leto kosijo, so polni lepih žival, krav, konj, volov, mastnih svinj, kodrastih ovac itd. In lepe topčiderske njive donašajo brez velikega truda bogato žetev.
Topčider ima lepo lego, da lepša biti ne more; vendar je dozdaj še dolina solz, v kteri čez 500 ljudi časno pokoro dela. Človek, ki v Topčider veselja iskat pride, se zavoljo tega nikakor ne more srčno radovati, ko po celi lepi dolini, kamor kolj stopi, vkovane ljudi s teškim, strašno ropotajočim železjem in okoli njih beriče (pandure) s palicami, puškami in hanžarom oborožene vidi. Vkovani topčiderski jetniki so namreč samo ponoči v zaporu, podnevi morajo na polji delati, morajo njive obdelovati, orati, travnike kositi, žito in mrvo spravljati, drva po hostah sekati in domu voziti. Vkovani jetniki morajo pozimi in poleti, bodi si huda zima ali vroče sonce, kamnje streljati in lomiti, hiše zidati, ceste delati itd. Vkovani topčiderski tatje in razbojniki morajo lepe vrte in sprehajališča obdelovati, drevje saditi, cepiti itd. Oni pasejo ueizbrojne krdela konj, svinj, goved, gosi, puranov itd. Da! topčiderski tatje morajo noč in dan po lepih, žlahnega sadja polnih vrtin na straži stati, da ga kdo ne krade! Oni tudi tešejo, šivajo, mizarijo , klanfajo , kujejo in delajo težko železje sami, ki si ga na noge nakujejo, in delajo po upraviteljskih fabrikah. Kakih 60 jih je odkovanih , ki so za postrežbo pri upraviteljskih uradnijah; vsaki topčiderski činovnik (uradnik) in vsako ministerstvo ima nekoliko topčiderskih tatov za postrežbo; tudi jez jih  imam 20 za bolnišnico in
v
za svoje stanovališče. Ce ti služabniki kaj pregrešijo, dobijo zopet teško železje na noge, pridejo v zapor in morajo podnevi vkovani po polji delati. V Topčideru je res strašna mešanica grešnikov: tukaj delajo pokoro tatje, razbojniki, goljufje, sodomitarski grešniki, politiški pijanci, ro-govileži in prenapetneži itd. Tudi poštenih hajdukov imamo dosti v Topčideru; moram reči poštenih, zakaj laž in tatvina je hajduku čisto neznana; kar on govori, je resnica, in kar obljubi, izpolne, naj tudi življenje velja. Hajduki so vsi grozne velikosti in neverjetnega junaštva. Da bi smel in mogel, bi nekoliko hajdukov v Ljubljano poslal, magar v muzeum, da bi Kranjci vidili, kaki velikanski ljudje po srbskih gojzdih, hostah in šumah zrastejo. V Topčideru so tudi srbski činovniki v zaporu, kteri se pa ne smejo telesno kaznovati.
Iz Topčidera ste dve cesti v Beligrad napeljane; obe ste s prijetno senco okinčane. Lepa velika cesta se ogne topčiderskega brda in se po ravnem ob topčiderskem potoku in ob Savi v Beligrad vije. Druga mala cesta se zvija po strmem bregu čez topčidersko brdo v Beligrad.
Po celi dolgi topčiderski dolini se je nekdaj grozno veliko človeške krvi prelivalo, zakaj po celi dolini in v njeni okolici so stare pokopališča; nektere grobe pokrivajo lepi in veliki lepo obdelani kamni, na kterih je večidel kak križ, škofova palica ali kaka roža vsekana. In na strmem bregu topčiderske doline so po širokem polotoku od Save do Donave grabni in zemeljski nasipi — ostanki nekdanjih šanc slavnega viteza princa Eugena. Tudi pravijo, da ime Topčider izhaja od topa iz: der; je li to res ali ne, naj sodijo iilologi, historikarji in drugi možje enacega značaja. Ako gremo iz globoke topčiderske doline po imenovani mali cesti v Beligrad, se nam kmali pokažejo grabni in zemeljski nasipi nekdanjih princ Evgenovih šanc, strmi topčiderski breg prestopivši pa se nam grbasto-vegasto veliko in visoko belgradsko polje odpre, ki se med Be-ligradom in Topčiderom med Savo in Donavo razprostira, po kterem so se nekdaj ljudje pokali, sekali in klali, kjer se pa zdaj pohlevne jagnjeta in ovce, mastne svinje in ne-izbrojne krdela družin žival pasejo, iu kjer zdaj rumeno žito in sladko vince lepo raste in se ti božidari zdaj v miru in v bratovski ljubezni veselo vživajo. Odpre se nam lepi in beli Beligrad, veliki Zemun, bogati Srem, ravni Banat, ponosita Sava, velikanska Donava. Res, neizrečeno lep pogled, da tacega jez na svetu še nikoli nikjer vidil nisem, akoravno sem že precej sveta prebrodil. Prvi dan, ko sem iz Belega grada v lepem vremenu lepi Topčider obiskal, sem se začudil, da ni vrag na lepo visoko belgradsko polje našega Gospoda Jezusa Kristusa peljal in ga skušal: „Ako ti pred mano poklekneš in me moliš, so tvoje lepe mesta na bregovih ponositih voda, — so tvoje pono-site vode napolnjene z dragim blagom različnih narodov, — je tvoja neizrečeno rodovitna z bogatimi vasmi in mesti obdarjena ravnina, ktere nobeno oko prešvigniti ne more, — so tvoji lepi, sladko vince dajoči vinogradi, — so tvoje z rumenim žitom napolnjene njive, in tvoje so neizbrojne krdela po mastnih travnikih živež poberajočih žival različnega rodu!a Se ve, da tudi na lepem beligradskem polju bi ne bil nič opravil. Bogme! ni čuda, da so različni narodi že tolikrat po visokem beligradskem polju za lep Beligrad še grozno rukali, in bati se je , da se bojo zopet kmali. Na tem visokem polju se vidi v daljavi pri mali hostici na kragujevački cesti bel kamnitni spominek v sredi pokopališča srbskih junakov, ki so za svobodo države in naroda leta 1806 padli. V sredi pota med Topčiderom in Beli-gradom je pri cesti mali drevored, po drevoredu so klopi, zraven ceste je lesena bajtica, zraven bajtice je na eni strani lep vrtič, na drugi lep vinograd, po vrtiču, vinogradu, drevoredu in po bajtici pa sprehajavcom s sladkim vincom in z mastno pivo streže neki Slovenec iz Metlike.   Od male gostivnice  našega Metličana  se polje zopet
ponižuje; na puškomet od nje teče majhen, večkrat suh potok; ob potoku stojijo lepe hiše in malni naših severnih bratov Cehov z lepimi vrti in vinogradi, ki že pod Beligrad, to je, pod srbsko mesto spadajo, ktero se ž njimi začenja. Na levem strmem pobrežji malega potoka, ki se v Savo izliva, so zopet, kakor pri Topčideru, od Save do Donave po visokem polju tik srbskega mesta globoki grabni, zemeljski nasipi in zameti — ostanki nekdanjih šanc slavnega od Slovencev mnogo popevanega junaka Lavdona. Tudi zdaj se po Lavdonovih šancah srbski vojniki vadijo. Lav-donove šance pri srbskem mestu so še dobre , in znajo se v vojski, ktero ves narod srbski goreče želi in komaj pričakuje, še potrebovati, ako bojo Turki voljo imeli in junaštvo, se poskušati s srbsko vojsko na beligradskem širokem polju.
Drugikrat kaj druzega.     Z Bogom.
312