Iz Prešernovih Sonetov nesreče, pospremljenih z likovno govorico Tomaža Kržišnika (Izdala Cankarjeva založba 1980.)
IXJ.ENJSKI
RAZGLEDI
Dolenjske razglede urejajo: Jože Dular
Vida Češnjevar — Fritz Marjanca Kočevar Milan Markelj Drago Rustja Jože Simčič Jože Škufca Ivan Zoran
pride v Afrike puščavo, stezš mu zmanjka, noč na zčmljo pade, nobena luč se skoz oblak ne ukrade, po mesci hrepeneč se uleže v travo.
Nebo odpre se, luna da svečavo; tam vidi gnezditi strupene gade, in tam brlog, kjer ima tigra mlade, vzdigvšti vidi leva jezno glavo.
Tako mladenča gledati je gnalo naključje zdanjih dni, doklšr napoti prihodnosti bilo je zagrinjalo.
Zvedrila se je noč, zija nasproti življenja gnus, nadlog in stisk nemalo, globoko brezno brez vse rešne poti.
Današnji številki DR na rob
V dobrem poldrugem desetletju Dolenjskih razgledov se je zvrstilo že dokaj takihle uvodnih zapisov. Njihov pisec kajpak ni bil vselej eden in isti, vprašanje, ki so ga zastavljala različna peresa, pa je bilo vsakokrat na moč podobno, strnjeno torej: Dolenjski razgledi — da ali ne?
Pozorni bralci te literarno-publicistične priloge Dolenjskega lista so že lahko dojeli, da se pred omenjenim vprašanjem že nekaj let ne ustavljamo več. Izkušnje so pokazale, da kakršnokoli omahovanje, morebitno čakanje, da nam bo kdo rade volje priskočil na pomoč, ne bi dalo sadu. Zato si že zdavnaj ne delamo utvar, da bi Dolenjski razgle- 'vrasli v revijo, ki bi bila deležna gmotne ore občinskih kulturnih skupnosti; za kaj . ga ni bilo nikdar pravega razumevanja, seveda tudi denarja (če odmislimo pičlo podporo za eno ali dve številki) ne.
Kolikor smo si lahko naložili, toliko smo morali prenesti sami. In ker smo trdno prepričani, da
je breme Dolenjskih razgledov vredno, da se pehamo z njim, smo si ga naložili tudi za letos. Odveč je navajati številke, koliko taka priloga stane; z njimi zagotovo ne bi omehčali onih, ki še zmeraj niso dojeli, da bi bila naložba v Dolenjske razglede večkratno kulturno obrestovana. Preudarno, kakor nasploh gospodarimo, da lahko izhaja Dolenjski list, smo se odločili, da bomo letos na svoje stroške izdali dve številki Dolenjskih razgledov. S pričujočo je pol načrta že pod streho, tudi za drugo sredi jeseni ni bojazni.
Radi pa bi spravili skupaj še številko ali dve Dolenjskih razgledov več. Žal so platno in škarje v drugih, nam doslej nenaklonjenih rokah. Brez velikih upov na uspeh nam ne preostane drugega, ko da skušamo te roke pritegniti k Dolenjskim razgledom. V končni posledici namreč ne gre za nas, ki jih delamo, ampak za več deset tisoč bralcev.	D. RUSTJA
V tej številki sodelujejo: Franc Šali Karel Bačer Severin Šali Daniel Brkič Miro Gutman Milan Markelj Ivan Zoran
ESEJ O KULTURI
Franc Šali	kultUtTli pMZJlik --
krik in protest zoper manipuliranje s kulturo
Včasih, ko že pričnem pisati, me iznenada spreleti misel, ali nisem morda prezgodaj segel po belem papirju, Ošine me karajoče, češ bolje bi bilo, ko bi še malo potrpel in vse še enkrat natanko premislil, saj ni nikomur do nezrelih plodov. Seveda se takšni zajedljivki kar tako ne dam zmesti. Hudo je pogledam in osorno zavrnem, zbesedami, ki mi pač prve pridrčijo na jezik. A kaj se hoče, škoda je že storjena. Tudi če takšno nadlogo preženem iz zavesti, ni več tiste zbranosti in samozaupanja, da bi lahko v miru nadaljeval pisanje. Pomišljam, kaj če se spet prikrade in se mi zarine pod kožo ta nepridipravka. Boš zmogel? Jo boš spodil ali pa se ji boš vdal in odvrgel pisanje za nekaj časa v kot? Tako nekako, na nenehni preži, da se mi ne povrne med misli, ki bi rade nekaj povedale, mi te tudi zdajle temnijo papir, kakor da bi hotele že z barvo povedati, da prihajajo od tam, kjer se je naselila zaskrbljenost, a kjer je vendarle še toliko upanja, da še ne more zagospodariti mo)k. Včasih se mi celo zazdi, da se je nekoliko opomoglo, kakor da bi dihalo več zdravega zraka, in da mi njegove oči poskušajo dopovedati, naj ne gledam naokoli tako črnogledo. To pot seje celo zganilo, se resnobno napelo, kakor da bi me hotelo tudi s tem svojim držanjem strezniti, nato pa še reklo, in mislim, da je bilo to prvič, daje v zvezi s to zadevo uporabilo besede, če ali mar ne vidim, kako kultura kljub vsemu vendarle ni človekova deveta skrb ali pa nekakšna španska vas. Malo presenečen nad nenavadno odločnim in ostrim opozorilom, saj ga doslej nisem bil vajen, sprva nisem vedel, kaj in kako naj sega ubranim. V zmedenosti sem poizkušal nekaj odgovoriti, a še preden sem odprl usta, da bi rekel, sem zaslišal taisti glas, kako mi začenja naštevati vse, kar je bilo za njen blagor doslej pri nas narejenega. Padale so vame velikanske številke, butale ob stene in jekale v potresujočih glasovih, tako daje nekje na dnu moje zavesti začel rasti velik kup raznoterega stvarstva, kakor bi lahko rekli, recimo, obnovljenim in na novo zgrajenim kulturnim domovom, knjižnicam, galerijam, muzejem, knjigarnam, v katerih se šibijo police, prepolne knjig ali pa ponosno predstavljajo likovna in druga dela, tja v sam mrak človeške zgodovine. Mi smo kultura, mar ne vidiš, kako smo povsod, na vsakem tvojem koraku zremo vate, kamorkoli se ozreš, Smo mi, plodovi človeških rodov, srce in pamet tvojih prednikov in tvojih sodobnikov. Če nisi gluh, potem si nrfS
tudi slišal. Ritem, beseda, beseda, ritem... Razumeš? Stojim na pločniku pred veliko knjižno izložbo. Vame posmehljivo mežikajo oči pod velikimi navzgor zasukanimi brki. Si se na-smodil, prehitro si bleknil nekaj zoper kulturo, nič nisi premislil, kajne? Mi smo dežela, v kateri je kultura stvar človeka — samoupravljalca. Tega vendar ne moreš prezreti! mi govori glas, poln zvestobe in prepričanja. Naš boj je bil veliko kulturno dejanje, ne pozabi tega. To je bil tretji, ki meje dregnil naravnost v srce. On, z mehkimi, valovitimi lasmi in z nežnimi usti, pa sefe le grenkobno smehljal. Mimo pa so hodili ljudje, hiteli so. Videl sem jih v izložbenem oknu, kakor v ogledalu svoje duše. Še nekdo se je oglasil. Hudomušno je pripomnil: Nič ne de, če nas sedaj ne berejo, bodo že še, prišel bo čas.
Bo res prišel, se bodo ljudje povlekli iz. svojih senc, jih bodo opustili, bodo res kulturo sprejeli vase? In če bo prjšel tisti čas, ali pa bo prišel kar tako, sam od sebe, kakor jutro, ker pač mora priti, ali pa si je treba za tisti čas že danes vzeti več časa, in ne tako
hiteti, da od nas ostajajo samo še sence. Te pa se potikajo po španskih vaseh kakor izgubljene duše. Zakrknjen pesimist in cinik si! Daj, prestopi vendar že prag šole, pa boš videl in sc prepričal, kako duhovno postaja osebna poteza mladih. Mar nič ne veš o kulturno-umetnostni vzgoji mladih, o kulturnih društvih na šolah, o kulturnih dnevih in pedagoških ekskurzijah v razne kraje? Ali ti je tudi kulturno življenje v naseljih in v delovnih organizacijah neznano? Si že kdaj slišal, kako zagnano, izrazno bogato je ljubiteljstvo v teh okoljih? Morda ga celo poznaš, vem da ga poznaš, pa si menda nisi opekel prstov
Spet to nabreklo, z galofagom opi-tano upanje. Zdi se mi nevarnejše od črnoglednosti. Samo odpira svoj statistični kljun in prešteva račke, ali pa, ne vem po kakšni logiki že, razmišlja o nečem, kar naj bi bilo čvekedra, kakor da tisto že živi svoja najlepša inovativna in inventivna leta. Vse bolj se počutim enak vodi zajemom. Narašča neka sila, ki zna biti nevarna za to na-šopljeno galofagovo kljunče, ki gre vse predaleč v hvalisanju tega, kar je
narejenega v dobro kulturi. Že res, še nikoli ni bilo pred človekom razgrnjenega toliko raznovrstnega duhovnega blaga, kot ga je zdaj, a zdi se mi, da tudi toliko nereda v vsem tem še ni bilo, saj se še nihče ni pošteno lotil posla, ki bi mu lahko rekli odbiranje estetskih in teoretskih vsebin, ki so ali ki bi naj bile vsakomur pogoj za njegovo osebno družbeno kulturno rast oziroma zorenje in dozorevanje v človeka z najžlahtnejšimi vsebinami kulturne dediščine človeštva, seveda izhajajoč pri tem iz. krajevnega, narodovega in samo tako in prek tega tudi iz obče človeškega okolja.
Si rekel, da te vznemirja nered. Pregnal bi ga rad. Mar ne bi bilo to, kar ponujaš, še slabše od nereda? Vse skupaj diši po duhovni uniformi. Kulturni paketi, si ob pamet? Po tvojem naj bi ga vsakdo prejel, kakor, recimo, pleničke in dudko ob rojstvu. Na njem bi najbrž pisalo: državljanu na pot, varuhi socializacije. V njem pa bi bilo vse lepo razporejeno in razdeljeno, da ja ne bi bilo pomote glede tega, kdaj in koliko sme imetnik tako pripravljene hrane zaužiti ob vsestranski in nesebi-

■ v
»A— y
I	v: * Y* :	' •
L-.l. .„  —w
Vladimir Lamut: NA BREGU, suha igla, 1942

‘ESEJ O KULTURE
čni pomoči dušebrižnikov. Vse to spominja na skupna programska jedra, mar ni bilo že dovolj hude krvi in žoljiij?
Nehaj že, ugovarjam, za nič taKega ali podobnega ne gre. Ne podtikaj mi konceptov, ki z rečjo, o kateri govorim, nimajo nič skupnega. Pa tudi s programskimi jedri me ne zbadaj, saj nisem niti njihov avtor niti ne njih izvajalec, povem pa lahko, da mi je nekaj v zvezi z. njimi oziroma v njih vendarle všeč. To je ideja o prežema-nju in pretakanju kulturnih vsebin. Ta se mi sploh ne zdi slaba, samo preudarno, z vso strokovno in politično zrelostjo bi bilo treba pretresti vsa vprašanja, preden sc začno sprejemati praktične odločitve. To delo res ni bilo opravljeno, kakor bi se spodobilo, a zato se še ni treba vznemirjati ob kakršnikoli zamisli, ki ji gre v resnici samo za to, da bi vsi ljudje bolje, temeljiteje poznali in doživljali vse, kar je najvrednejšega in najžlahtnejšega kdo ustvaril, ali pa kar, kolikor je mogoče, celovito, zaokroženo predstavlja določeno obdobje človeškega snovanja in iskanja. Ali sem si jaz izmislil petin- . dvajset črk? Pa vendar, vsak Slovenec jih mora obvladati, če hoče pisati ali brati v jeziku matere, kakor, recimo, mora Kitajec znati veliko več znakov, če hoče kaj takega počenjati v svojem jeziku. Ni nujno, da oba poznata obe pisavi, a zakaj ne bi oba poznala naj-lepše lirike obeh narodov ali pa zakaj ne bi vsi poznali Božanske komedije, črnskih duhovnih pesmi, Prešernove Zdravljice, Japonske haiku poezije? Navajam samo za primer, da bi bilo jasno, zakaj mi pravzaprav gre. Ne vem, zakaj naj ne bi bilo tako, kakor tudi ne vem, zakaj naj ne bi vsak Slovenec obiskal Jakčevega doma ali pa si ogledal Postojnske jame, oziroma se povzpel na vrh Triglava, seveda če je vse v redu z njegovo duhovno in fizično kondicijo. In ali bi bilo kaj bogokletnega, če bi ljudje, ki živijo tostran in onstran Gorjancev, le nekoliko bolje poznali kulturno dediščino, ki jo hranijo mesta in naselja vzdolž Krke in Kolpe, kakor naj-bi jo-poznali tudi kdo drug, razen seveda učenih ljudi. Enako pa bi lahko premišljali tudi o zgodovini in vrednotah kraja, v katerem živimo. Tudi ta je za marsikoga španska vas.
In vse se je skoraj za vsakega tako lepo začelo. Z ritmom srca in hoje. Tega se nihče izmed nas ne zaveda, kakor se nc zavedamo svojega prvega joka in smehljaja, niti ne brbranja in prvih besed. A bilo je vse to. Nekdo nas je vztrajno učil in bil neznansko vesel, ko mu je uspelo izvabiti iz otroških ust besedo mama, besedo ata, ko je zaslišal pesem Tinka Tonka pod goro... pa Ringa raja, a še srečnejši je bil tisti, ki seje tega učil in naučil. A ta je bil vse bolj zahteven. Bolj ko si je želel besed, iger, bolj jih je pogrešal. Pravljica za lahko noč, pravljica, za dobro jutro pa drobne zloženke z domačimi živalmi, mucami, pujski, konji, zajčki pa zgodbe o medvedkih, kozličkih, deklicah, dedkih, babicah, ah, ves ta privlačni otroški svet je postajal in postaja tudi danes na žalost še boljjcakor poprej iz dneva v dan vse večja in vse manj uslišana prošnja, saj sveh odraslih, oni svet, vse manj
Vladimir Lamut: VINJETA IZ PRAVLJCE, litof-rafija, 1959
duhovno, 'se pravi, čutno in izrazno obvlada, pa tudi časa za izvirno izpovedovanje mu primanjkuje.
Primanjkuje, praviš. Pomisli, piar rte zagovarjaš očeta in matere. Kaj rte veš, da so mnogi od otroške duhovne lakote že povsem naveličani, da se jim preprosto ne da uro za uro, dan za dnem ponavljati istih pesmi in pravljic, odgovarjati na raznotera vprašanja, si izmišljati novih zgodb irt
odgovorov, mar no vidiš, da ne gre za pomanjkanje časa, paš pa predvsem za duhovno in fizično šibkost oziroma nepripravljenost za vzgojo v družini. Od otroka, kijih zabava in hkrati tudi duh'ovnd bogati, do otroka, ki jim je nadloga, saj sc zdi, da jim jemlje še tisto osebne svobode, ki jim je še preostane ob proizvodnem, družbenem in domačem delu, je včasih samo hip, a ta, še posebej, če se pogosto ponavlja, lahko zapusti nepopravljive posledice za otrokovo duhovno rast. Kdor sc je odločil za otroka, naj mu bo vzgojitelj, torej mora tudi najti odgovor na vprašanje, kako bo v danih družbenih razmerah sam in skupaj z drugimi to nalogo opravljal. Služba, družba, zabava, gospodinjstvo in druga nujna domača opravila so danosti,' znotraj teh mora biti prostor tudi za naraščaj.
Daj no, ne moraliziraj in ne terjaj od staršev preveč. Večina kljub vsemu poskuša nuditi otrokom oporo pri njihovi duhovni rasti po svojih najboljših močeh. Zdi se mi, da jim pri tem kot družba premalo pomagamo. Recimo, matere in očete vabimo na posvetovanje ip kratke tečaje ali predavanja o negi otroka, boleznih, kijih bo imel, o psihofizičnih posebnostih v posameznih obdobjih zorenja, o vzgojni problematiki, nc pa tudiz na pogovore o tem, s katerimi pesmimi, pravljicami, slikanicami, knjigami, igračami naj ga seznanjamo; kako naj ga učimo risanja, pripovedovanja, petja, igranja in pod., kakor da to ni važno ali pa potrebno.
Nič nimam zoper to, da bi bili mladi zdravi in ješči, a bili bi že lahko malo bolj pozorni tudi do vprašanj njihove kulturne vzgoje. Že v zgodnjih otroških letih bi morali znati otroku približevati zelo premišljeno, strokovno vsestransko pretehtano tiste estetske,
teoretske, etične ip druge duhovne vsebine, ki bi ga duhovno povezovale in navezovale na humanistično in osvobodilno izročilo krajevnega, nacionalnega in občečloveškega pomena, in te bi morali v kasnejših letih samo še razširjati m poglabljati oziroma dopolnjevati. Tako bi ustvarili duhovne temelje za to, da bi vsaj nekaj od človeške dediščine vsi poznali, in sicer na ravni širšega in ožjega krajevnega okolja, v katerem živimo. Torej mi gre za prisotnost dediščine in trenutnega estetskega in teoretskega duhovnega utripa v glavi, kajti ta ne bo nič bolj kulturna, če se bo zgolj prostor bogatil s kulturnimi dobrinami, pa tudi za to mi gre, da se te glave ne bi le duhovno razlikovale, pač pa tudi enotile, ali drugače povedano, da bi bile vselej po vrsti bolj seznanjene z enakimi ali podobnimi estetskimi in teoretstkimi produkti.
Ne le v družinah, tudi v vzgojno-varstvenih ustanovah, šo|ph in celotnem sistemu kulturne ponudbe in kulturne animacije so v zvezi z nakazanim problemom velike 'težave. Ne nazadnje tudi zato, ker nam je doslej kot občanom in državljanom sveta uspelo zediniti se v zelo redkih stvareh, recimo, da je potrebno preprečili samouničenje, čeprav ni še dovolj praktičnih dokazov za to, da bomo kaj takega tudi resnično zmogli preprečiti. Podobno bi lahko rekli za lakoto ali brezvesten odnos do narave. Kako nebogljeni smo ob teh velikih nalogah in sramotah človeškega rodu, čeprav je bilo že nič kolikorat sklenjeno, daje treba vsemu temu napraviti konec. Iz vsega tega se vidi, kako težko je dogovorjeno uresničevati, zato se mi zd', da bi bil že velik uspeh, jiko bi nam uspelo vsaj začeti se pogovarjati o duhovni socializaciji človeštva, in to na principih, na osnovi katerih ne bi bilo mogoče graditi kriterijev in meril duhovnega imperializma. Ne materialna ali ideološko-politična moč nekega sistema, pač pa duhovna moč ali estetska dovršenost ali družbenozgodovinska ali kulturnozgodovinska važnost nekega mišljenjskega ali poetskega ali tehnološkega ali tehničnega ali družbeno razvojnega sporočila mora biti tisto, kar tega uvrsti v globalni ali parcialni sistem človekove družbenokulturne socializacije, v katerem imajo pomembno mesto prav
estetske in teoretske vsebine. Ne velikost in ekonomska moč naroda, pač pa humanistična ali estetska vrednost nekega dela morata utirati pot delu. Ne večja ali manjša oddaljenost od sodobnih informacijskih centrov, pač pa veličina sporočila, morebiti kriterij selekcije duhovnih informacij. Če že skoraj ves svet pije kokto, kavo, čeprav še daleč nista za človeka najprimernejši pijači, se kaj takega ne bi smelo dogajati na področju duhovne porabe. Ne samo kulturni nered, tudi kulturni monopoli so enako ali pa še bolj nevarni. Zdaj smo začeli tudi Slovenci preživljati svoje računalniške ošpice. Mali računalniki postajajo kolektivna in zasebna last, prek njih pa se pretaka zapadnjaška vsebina vojaško-industrijskega kompleksa, raketnega tipa, ki se med seboj uničuje na relacijah zrak—zrak, zemlja—z-rak, zemlja—zrak ali pa zrak—zemlja. Ne rečem, da so vsi računalniško zabavni programi takšni, toda že majhna doza le-teh je zadostna za pri-vzgajanje potrošniško-pasivne, neustvarjalne kulture načina življenja in načina mišljenja.
Mar res lahko ostanemo ob dejstvu, da se še zmeraj obnavljata etatistično monopolistični in profitnokomercia-listični model kulturne socializacije s takšnim ali drugačnim ideološkim predznakom, samo hladnokrvni, nemi opazovalci vsega tega kulturnega nasilja ali pa v imenu kulturne svobode in zoper takšno kulturno nasilje terjamo drugačne koncepte duhovne socializacije, da bi bili ljudje kot pripadniki človeške vrste, kot pripadniki naroda ali skupnosti narodov in kot pripadniki ožjih socialno-kulturnih in ekonomskih okolij zares intimni dediči človeške kulture. Ni nam treba kaj dosti razmišljati. V načinu našega življenja in razvoja je zapisan odgovor, zapisan je tudi v ciljih, ki odrejajo smisel našemu početju, ki bi mu lahko rekli nenehen upor in boj, nenehno ustvarjanje materialnih in socialnih pogojev za vse bogatejše in svobodnejše duhovno življenje. Tem ciljem moramo ostati zvesti doma, če želimo imeti moralno vstopnico za takšna prizadevanja v mednarodni areni življenja. Da, pred združenimi narodi bi morali spregovoriti o kulturni rasti človeka, v palači narodov bi bilo treba odločno zastaviti besedo. O tem bi morali spregovoriti z vsakim človekom, potrkati bi bilo treba na vrata slehernega doma, prestopiti bi bilo treba tudi prage domov tistih, ki domove nosijo le v svojih srcih kot hrepenenje in kot sovraštvo, saj so pregnani in v njih žive drugi. O, Palestinci, če se spomnim na vas, o, če se spomnim na vse Palestince sveta, potem vem, da je naš kulturni praznik lahko samo duhovni krik in protest zoper vse sisteme in oblike manipuliranja s kulturo in zoper takšne koncepte kulturne politike, ki oblike manipuliranja s kulturo in zoper takšne koncepte kulturne politike, ki ne omogočajo, da bi kultura ne bila zgolj duhovna oprema socialnega okolja. pač pa najtekočutnejše duhovno tkivo človekove zavesti, v katerem bi dejavno živele najžlahtnejše estetske in teoretske vsebine oziroma sporočila o nas, o naši preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
Severin Šali
POPOTNIK NA SAMOTNI CESTI
Povzpel sem se
na goljavo,
vso belo v mesečini.
Še trhel križ. nagnjen v tla, se sveti.
Samoten glas nočne ptice, ki ne more zapeti.
Nad mano čuječe drevo sredi čiste osame, na še toplih vejah se topi mesečina in kaplja name.
V dolini mračina in bežeče neslišne postave, ogrnjene v belo koi sinovi puščave.
Pogled jih še komaj loči, ko izginjajo v nemi noči...
Sami smo
na tej goljavi:
jaz, križ brez Krisja,
rosa po uveli travi,
hrošč, ki se komaj premika.
in mesečina čista.
Zdaj se je zanihata bleščeča Vega. ozvezdja izgubljajo oblike, tihota izginja v grozljive krike in noč nemirno bega...
Bom še prišel s te goljave: ki se v moreče privide spreminja?
O, varujte me zlega, dobre moči narave!
Franc Šali JESENSKI STIHI
n
Pod mano svetlika se voda in mislim: daleč ostal je izvir in reka se bliža izteku
v morje tišine.
Obrežja so ostala v megli in so samo še v snu obsijana.
Veseli pristani so potonili v mrakove spomina.
Hitro odpadajo dnevi popotniku na osamljeni cesti, ki skozi kratke večere petje v temine noči.
In pravim času:
Daj, ustavi reko in proti izviru jo vrni!
A čas je gluh in se umakne, kot da ga ni...
In samotna cesta petje
le v eno smer.
Vas
v meglo je legla meni v srce je segla se vanj naselila v pustoto spremenila Kdaj bom stekel v hoste na vrh planine kdaj spet naberem si pisanih listov iz bisage nebesne sinjine
Kozolec
samevam kakor ti
gole so late brez dojke dlani
Le megla lazi mrzli na rebrih se v kaplje gosti tam
se trgajo padajo padajo težke v jarek mrtve prsti Za oba je ta jesen brez semen
Martin letos si kisel in tih
kakor moj stih Kje so glasovi kje svatje tvoji bratje kje so vriski mestni obiski Martin
zakaj je danes v gori tiho zakaj v dolini za praznik režeš v zemljo
Tropinovec
diši...
Ob zgrbljeni hiši kaplje kaplje... On pa sede metlikavo zre v kaplje bledice sede zre zre... tam srka poslednje resnice
Nebo me moti s svojo številčnico zvezd. Kazalci na nji obračajo se vse hitreje, čeprav se zaustavlja nihalo...
Samotna cesta se širi
in vse gosteje po nji
polegajo sence. Zamolklo odmevajo koraki nas, živih, ko se bližamo krajini umrlih.
Januar 1985
Vladimir Lamut: VRBA, flomaster, o. 1959
POEZIJA
Vladimir Lamut: ULICA NA BREGU, suha igla, 1942
		"TN		
Jr f				
fj	'h				
	fikSU			
Miro Gutman
IŠČEM
(kaj pa uganite sami)
v žepu nimam ničesar vedno govorite — saj bo — tako utrujen nenavajen polnih žepov komaj spravim skupaj za časopis morda bom našel pravi oglas
NIHČE NE VPRAŠA
nihče ne vpraša kako utegnem dvojno življenje živeti in zakaj dolgo v noč ostajam gospodar situacije žal
brez medicinske etike
Ivan Zoran
TO NEBO
To nebo, ta luskinasti ocean.
Kot da bo zdaj zdaj rosilo iz mrtvih ribjih trebuhov.
MRTVO MORJE
Nobeno rezilo mu ne more prebosti mrtvega srca.
Niti sončni meč ne.
Brez poka se zlomi da njegovi bleščeči gladini.
NEKAJ TAKEGA
• Noč je nasprotje mleka, sat je nasprotje kože, argo nasprotje bosanca, marksizem nasprotje alp in kar je še takega, kar je še, kar je
bibasto nadaljevanje za učno uro v smogu, za venerin hribček, hud napad žolča, čajček trikrat na dan, ali za fiksno idejo, fatamorgano misli, sipkanje peska, za nekaj takega.
Daniel Brkič RITUAL
med prečkami časa kult prednikov pleše po pegastem nebu bivolskih kož vladarji oltarjev tlačani tirani krvavi med krošnjami vetra med vrči kadil
nikamor
nikomur
MAŠČEVANJE
ognjeni plesi inkov
v izsušenih rekah pod kopiti konjev z napeto tetivo lovijo neko srce zadeto
SENČNA POT
še sonce se opoteka
ob minaret
mojega bitja
in črna roka
v smaragdni točki neba
trga
pesek
belega
spoznanja
Ob 70-letnici
Lamutovega
rojstva
Letos mineva sedemdeset let, kar je bil v Čatežu ob Krki rojen Vladimir Lamut, slovenski slikar in (trafik, in triindvajset let, kar seje odločil svojo nelahko življenjsko pot končati v vodovju Krke.
Čim bolj se odmika dan zadnjega slovesa od njega, tem glasnejša postaja vest, da Novo mesto in Dolenjska še nista izpolnila dolga Lamutu za vse tisto, s čimer ju je poveličal v svojih delih.
In vendar že kaže na bolje. Eno takih znamenj pomeni razstava Lamutovih skic, risb, akvarelov in gvašev, odprta v Dolenjski galeriji. Z njo so med drugim počastili letošnji slovenski kulturni praznik, 70-letnico Lamutovega rojstva in 40-letnico osvoboditve.
Nekaj dolga do Vladimira Lamuta izpolnjuje tudi današnja številka Dplenjskih razgledov z objavo nekaj reprodukcij njegovih del.
Milan Markelj
EROZIJA DEŽEVNE NOČI
Nocoj sem samoten pastir ob mrzlem ognju spomina; čreda moja — izgubljena, noči, mrazu prepuščena.
Boli me tihota besed, ki so mi nekdaj žarele; zamrlo življenje je v njih. iskra moči ugasnila.
Hladni dež prši, rosi.
Sivo utrujeno nebo neusmiljeno na tla polzi.
EROZIJA ZIMSKE NOČI
Sipljejo se iz neba mrzle rožice na tihotni beli prt.
Polje že požeto sem, ki pod snegom spi.
Novih ni semen v njem.
In vseeno je, če povrne se še kdaj iz daljav pomlad.
♦
-----------KNJIŽNIČARS TV O--:------
Dvajset let v službi bralcev
(Jubilej Valvasorjeve knjižnice)
Valvasorjevo knjižnico in čitalnico je ustanovila skupščina takratne občine Videm — Krško 9. aprila 1964, da bi opravljala zlasti te naloge: zbirala, strokovno obdelovala in hranila knjižnično gradivo, omogočala posojanje knjig in druga gradiva občanom, delovnim in drugim organizacijam, pomagala bralcem pri razvijanju njihove splošne in strokovne izobrazbe, skrbela za kulturni dvig in razvedrilo občanov ter opravljala druge naloge na podlagi zakona in predpisov^ Istega dne je občinska skupščina določila Valvasorjevo knjižnico za občinsko matično ustanovo, ki mora za območje občine poleg svojih rednih nalog opravljati še naslednje: voditi registracijo knjižnic in evidenco njihovega knjižnega gradiva, skrbeti za organizacijo in pospeše-vahje knjižničarske službe in stroke na območju občine, pomagati pri strokovnem delu knjižničarskega osebja ter skrbeti za njegovo vzgojo *in strokovno izpopolnjevanje, posredovati izposojanje knjižničnega gradiva.
Knjižnica je bila imenovana za »samostojen zavod«, ki ga financira občinska skupščina Videm — Krško. Dodeljeni so ji bili prostori bivše Narodne banke na Cesti krških žrtev 12. Za v. d. direktorja je bila imenovana arheologinja Marija Ana Uršič. Za bralce so knjižnico slovesno odprli na večer pred slovenskim kulturnim praznikom, in sicer 7. februarja 1965. Ta dan pa štejejo tudi za dejanski začetek delovanja Valvasorjeve knjižnice in čitalnice.
V prvem letu poslovanja je imela knjižnica vsega 3.000 knjig, ki so bile poprej v večini last Ljudske knjižnice DPD Svoboda Krško (okoli 2.000 knjig). Izposojevalni prostor za odrasle in mladino je bil skupen. V čitalnici s 15 sedeži so obiskovalci lahko prebirali tudi sedmero časnikov in časopisov, na katere je bila naročena knjižnica.
Poleg upravnice Uršičeve je knjižno izposojo trikrat na teden v popoldanskih urah opravljala še honorarna knjižničarka Kristina Lazorko. Redno zaposlena, toda s polovičnim delovnim časom je bila še čistilka Marija Virant. ki je knjižnici ostala zvesta vseh dvajset let. Računovodska opravila je honorarno Vodila Anica Troha.
25. junija 1966 je bila Valvasorjevi knjižnici priključena takrat ustanovljena Galerija Krško. Prostor za občasne likovne razstave je galerija dobila v baročni cerkvi sv. Duha, zgrajeni leta 1777 po načrtih arhitekta Johanna Fuchsa. Do zdaj se je v galeriji zvrstilo 90 razstav, ki so bile pri Krčanih in drugih posavskih obiskovalcih dobro sprejete, kar kaže na pomembno vlogo galerije v kulturnem življenju širšega območja. Dodamo naj, da je bila galerija celih petnajst let tudi finančno, ne samo organizacijsko vezana na knjižnico. To pomeni, daje vse izdatke zanjo krila knjižnica iz sredstev, namenjenih njej.
Če se podrobneje ustavimo pri delu knjižnice v prvem desetletju njenega
delovanja, nikakor ne moremo mimo nekaterih pomembnih ugotovitev. Ena teh pove, da so bila finančna sredstva za nabavo knjižničnega gradiva, ki omeni temelj in nadgradnjo vsake njižnice, vsa leta skopo odmerjena. Tako je imela Valvasorjeva knjižnica ob 10-letnici le 7.200 knjig ali komaj 0,27 knjige na prebivalca občine! Zaradi šibkega dotoka novosti, saj je bilo v desetih letih nanovo pridobljenih samo 4.200 enot, je bila tudi izposoja zelo skromna. Izleta 1975 je podatek, daje knjižnica v vseh dvanajstih mesecih izposodila na dom le 10.163 knjig.
Celih osem let je ostala kadrovska zasedba knjižnice nespremenjena, čeprav se je njeno delo nenehno širilo. Knjižnica je pripravljala literarne večere, srečanja mladih literatov osnovnih šol v krški občini, organizirala je potujočo knjižnico s postajami v Koprivnici, na Raki, Velikem Trnu, v Velikem Podlogu. Za opravljanje matične službe še vedno niso bili izpolnjeni prepotrebni pogoji. Ena sama strokovna moč — ob redni izposoji, pripravi razstav, upravno-administra-tivnem delu in ob zahtevni strokovni obdelavi knjižnega gradiva — res ni zmogla vsega.
V to obdobje sodi tudi ustanovitev kulturne skupnosti za občino Krško. To je bilo za nadaljnji razvoj knjižničarstva zelo pomembno, saj je poslej to in galerijsko dejavnost financirala kulturna skupnost. V knjižnici je prišlo do sprememb. Ker je upravnica Uršičeva 31. maja 1972 odšla na drugo delovno mesto, je bila za v. d. upravnice imenovana Vida Češnjevar — Fritz. Leto zatem se je redno zaposlila še ena knjižničarka.
Ker se je Krško vse bolj večalo in razvijalo na levem savskem bregu, matična knjižnica pa je ostala v starem delu mesta, seje pokazala potreba,da temu razvoju sledi tudi dostopnost do knjige. Za 500-letnico mesta je bila predvidena graditev kulturnega doma, kjer naj bi Valvasorjeva knjižnica dobila sodobne in po normativih zgrajene prostore. Žal je bila zgrajena le prva faza — kulturni dom, dograditev druge faze — prostorov za knjižnico
— pa je izpadla, oziroma sojo prenesli v obdobje po letu 2000.
Prostor za izposojevališče na |evem bregu Save so iskali skoraj deset let, saj knjižnica sama ni premogla sredstev za razširitev dejavnosti. Naposled so prostor le našli, tako da je bilo izposojevališče odprto 15. junija 1983. To so v celoti omogočile delovne organizacije skupaj s KS Krško — od prostora do opreme in sredstev za' nabavo knjig. Podobno je bilo 30. maja 1982 odprto izposojevališče v Leskovcu, ki gostuje v knjižnici tamkajšnje osnovne šole. V obeh izposojevališčih vodijo izposojo knjig delavke matične knjižnice. Dodajmo še, da kroži gradivo matične knjižnices potujočo knjižnico, ki oskrbuje s knjigami bralce v Dolenji vasi, krškem domu upokojence, na Lošinju (v okviru počitniške skupnosti) in Ljubelju.
V	drugem desetletju se je Valvasorjeva knjižnica tudi kadrovsko okrepila, a še ne dovolj. Čistilko, kije vse do leta 1976 opravljala svojo službo s polovičnim časom, so polno
-zaposlili, tako da je postala še knjižnična manipulantka. Od leta 1979 imajo novo delavko za računovodska in administrativna opravila, ki pa dodatno tipka tudi vse katalogne listke. Strokovno delo seje okrepilo leto kasneje, ko so zaposlili višjo knjižničarko. Naloge upravnice je teda| prevzela Ljudmila Šribar, ki je prej delala kot višja knjižničarka. Seveda je povečano število strokovnih delavcev omogočilo tudi sprotno obdelavo knjižnih novosti, izdelani pa so bili tudi katalogi, saj je knjižnica dolga leta premogla le abecedni imenski katalog za bralce.
Več kot 1 ,(M)0 novosti na leto je knjižnici prvič uspelo pridobiti šele leta 1973. Bistven premik je pomenil odkup knjig za knjižnice, ki ga je leta 1977 začela republiška kulturna skup-nost.Žal pa knjižnica v letu 1982 ni dobila niti dinarja za nakup novosti. To je pomenilo ustavitev nabave vseh novitet za celih enajst mesecev in kajpak tudi izgubo precejšnjega števila bralcev.
V	tem obdobju je knjižnica znatno okrepila matično službo. To je omog-
očilo, da so ob redni spremljavi dela drugih knjižnic in zbiranju podatkov lahko v celoti strokovno uredili društveni knjižnici v Brestanici in na Senovem, medtem ko tako knjižnico v Kostanjevici še urejajo. Aktivno so sodelovali s knjižnicami osnovnih šol in srednje šole, z nekaj knjižnimi novostmi zalagajo krajevne knjižnice in pomagajo amaterskim knjižničarjem pri njihovem delu.
Knjižnica išče vsa leta tudi druge stike z občani. Pripravlja literarne večere, pravljične ure za najmlajše, manjše knjižne razstave, ure knjižnične vzgoje, pri čemer uvajajo mlade bralce v samostojno iskanje gradiva, potem literarne kvize itd. Ob kulturnih dnevih na osnovnih šolah učencem omogočijo, da se brezplačno včlanijo' v knjižnico. S knjižnimi novostmi knjižnica vsak teden seznani tudi poslušalce brežiškega radia.
Omeniti je treba še dvoje pomembnih nalog. Valvasorjeva knjižnica ined drugim zbira tudi domoznansko gradivo za krško občino in skrbi za ohranitev kapucinske knjižnice iz. leta 1640, ki jo je. leta 1981 prevzela v upravljanje.
In stanje danes, ob 20-letnici?
Po dveh desetletjih dela je matična knjižnica še vedno v prostorih, kjer je začela. Na voljo ima vsega 140 kvadr. metrov površin. Pesti jo strašna prostorska stiska. Skladišč nima. Letos bo ukinila tudi čitalnico in jo namenila za izposojevališče za mladino. Temeljna knjižna zaloga šteje 22.000 enot ali 0,79 knjige na, prebivalca. Prejšnje leto je pridobila 3.088 knjižnih novosti. Obisk se spet povečuje. Knjižnico obiskuje 3.050 članov. Pomeni. da je skoraj vsak deveti občan tudi član knjižnice. Lani je knjižnica izpbsodila na dom 40.000 knjig.
Zaradi neustreznega prostora, premajhnega števila knjižne zaloge in nezadostne strokovne kadrovske zasedbe Valvasorjeva knjižnica letos ne bo imenovana za matično knjižnico krške občine. Pri strokovnem svetu za knjižničarstvo SR Slovenije želijo izprositi vsaj pogojno imenovanje. Če ga bodo dobili, bodo morali do leta 1990 izpolniti zahtevane kriterije za občino Krško, in sicer: zagotoviti 1.100 kvadr. metrov prostora (to bi dosegli s preselitvijo v kapucinski samostan in z odpiranjem novih izposojevališč). 5,5 strokovnega delavca (zaposliti bi morali še dva knjižničarja), 56.000 knjig v temeljni zalog, oziroma doseči normativ dve knjigi na prebivalca, to pa pomeni vsako leto nabaviti po 6.000 novih knjig.
»Na prvi pogled je načrt, da bomo v teh težkih časih to tudi uresničili, videti drzen,« pravijo v Valvasorjevi knjižnici, »vendar smo delavci knjižnice prepričani, da v ljudeh naše občine obstaja želja, da bi ohranili vsaj to, kar že imamo. Knjiga je bila in ostaja največja dobrina slehernega človeka in v času, ki od vsakogar zahteva kar največ, tudi nenadomestljiva potreba.«
Vladimir Lamut: RIBNIK, akvareliran flomaster, 1959
Karel Bačer
■RECENZIJA
Antologija dolenjske lirike
Konec oktobra lani je bila na literarnem večeru v Novem mestu predstavljena knjiga pesmi o Dolenjski, ki jo je uredil pesnik in prevajalec Janez Menart. * Malo zatem je antologija prišla tudi na knjižni trg in se tako pridružila dolgi vrsti podobnih cvetoberov iz domače in tuje književnosti, ki jih imamo Slovenci že od poprej, naj navedem samo nekatere: Cvetje slovenskiga pe-sničtva (Trst. 1850). Ruska antologija. 1901, Moderna francoska lirika, 1919, Slovenska narodna lirika. 1920. Kitajska lirika. 1928. Slovenska sodobna lirika. 193J, Italijanska lirika, 1940. Moderna španska lirika. 1943. Jaz in ti. Pesmi o ljubezni. 1952, Poljska lirika dvajsetega'stoletja. 1963. Slovenska lirika. 1968. Iz roda v rod duh išče pot, 1969 (ur. J. Menart). Živi Orfej. 1970. itd.
Med omenjenimi antologijami zavzema Menartova prav posebno mesto, saj upošteva pesniško tvornost, posvečeno, če lahko tako rečemo, eni sami pokrajini — Dolenjski.
Poglejmo najprej, kaj prinaša to pomembno, tudi na zunaj skrbno oblikovano delo, 415 strani obsegajoče delo.
V UVODU (str. 3-8) urednik utemeljuje potrebo po taki knjigi regionalne umetne lirike, čeprav današnje gospodarske. tehnične in kuhurnorazvojne tendence v svetu čedalje bolj poeno-tujejo v.vo civilizacijo. Posledice tega se kažejo tudi v literaturi, tudi naši. predvsem pa v poeziji. Menart pravi, da ta »ne prikazuje (več) domačega življenja. ne njegovih stisk, ne njegove duše in še najmanj njegovih ključnih vprašanj... A ni bilo zmerom tako. Prav ta knjiga.
ki je pred nami. govori o tem. da rti bilo zmerom tako. Polna je namreč življenja. zasebnega in skupnega. .. ki ga v drugačnih oblikah in razmerah preživlja tudi današnji človek na Dolenjskem, a prav tako tudi drugod po Sloveniji in, morda v drugačnih preoblekah, tudi povsod po svetu." (str. 8)
* Pesmi dolenjske dežele. Izbral in uredil Janez Menart. Knjižna zbirka Dolenjska knjiga. Oblikovanje: Peter Simič. Izbor likovnega gradiva: Milček Kometj. Fotografije: Branko Babič. Izdal in založil' Dolenjski list. Novo mesto, stavek in lisk ČOP Delo. Ljubljana 1984.
Razdelek PESMI DOLENJSKI: DE-ŽELE (str. 11-345) je jedro knjige. Približno 315 izbranih pesmi, ki več ali manj jasno opevajo Dolenjsko ali se tako ali drugače nanašajo nanjo, je razvrščenih ne po vsebini ne po avtorjih, ampak tako. kakor so bile objavljene oz. po nastanku, torej po kronološkem načelu. Zato se isti avtor pojavlja na več mestih. Vzroke za tako razmestitev je urednik povedal v SPREMNI BESEDI (str. 347-353). Tu pojasnjuje tudi načela o ureditvi knjige, izboru pesnikov, ravnanju s tiskom, torej o vsem. kar imenujemo navadno z izrazom »iz urednikove delavnice«. Toda v resnici prinaša to poglavje dosti več. kot nakazuje skromni naslov. V pregnantni besedi nam namreč Menart očrtuje delež Dolenjske v slovenski kulturi od začetkov do danes: ••Dolenjska dežela, pravi, »je bila med slovenskimi deželami prva. ki je spregovorila v svojem jeziku... Prvo slovensko tiskano besedilo, prvi abecednik, prva slovnica, prvi slovar, prva pesmarica, prvi koledar, prvi
obrednik in predvsem še celotni prevod biblije, ki je na enem mestu zbrat slovenski besedni zaklad in ga knjižno ohranjal skozi naslednji dve stoletji... je bilo v glavnem delo dolenjskih mož Trubarja. Dalmatina. Bohoriča in še koga."
Kar zadeva izbor pesnikov in njihovih del, pa piše urednik: »... z izbiranjem nikakor nisem hote! vrednotiti posameznih avtorjev, saj mi to že na prvi pogled ni bilo mogoče: nekateri so o Dolenjski pisali več. drugi manj ali celo nič...« (str. 351).
POJASNILA IN OPOMBE (str. 355-378) vsebujejo podatke o tem. kje je bila pesem prvič objavljena, v čem je morebiti besedilo spremenjeno, krajšano ipd., ter komentar, kar bo prišlo prav povprečnemu bralcu pa tudi zainteresiranemu strokovnjaku.
Končno slede še PODA TKI O A VTO-RJ/II IN NJIH DELHI (str. 379-396) ter troje kazal, ki še povečujejo preglednost in porabnost knjige: PESNIKI TE KNJIGE (str. 399-400). KAZALO ZAČETKOV PESMI (str. 401-408) in KAZALO KNJIGE. Vsekakor uredniško trdno zastavljeno ter jasno in načrtno izpeljano delo.
Vrnimo se zdaj k jedru knjige. Na dobrih 330 straneh je urednik razvrstil pesmi 77 avtorjev (Barleta. ki je zgolj zapisovalec narodne pesmi na str. 46. ne upoštevam), nastale 1830— 1982, to je v razdobju slo petdesetih let. Od tega je skoraj polovico prostora (do str. 170) odmerjenega razdobju do leta 1941. druga polovica pa liriki, ki je nastala v zadnjih štiridesetih letih. Število upoštevanih pesnikov in njihovih de! pa tudi različna kvaliteta posameznih pesmi kažejo, da urednik ni uporabljal strogih
merit, ampak da je hotel pokazati čim širšo paleto poetov. Tako je zbrat vrsto 1 lepih pesmi in marsikatero celo otel pozabi, sprejel pa tudi marsikaj, kar bi lahko odpadlo. Ker pa je že šel v širino, bi nemara lahko upošteval tudi to ali ono pesem avtorjev, kijih v njegovi knjigi ni. na primer: Josipa Vandota. Vero Albrechtovo, Katko Zupančič, Ano Galetovo, morda pa tudi preprosto ljudsko pesnico iz časov zadnje vojne. Brudarjevo mater — Ano Kostanjevec iz Marčjega dola pri Šenllovrencu. ki je našla pot tudi v literarno zgodovino (prim. ZSL. VIL str. 131. Dol. razgledi 10. dec. 1981, str. 80). Ker smo že pri ljudskih tvorcih, naj omenim, da močno pogrešam slovensko ljudsko pesem, ki se ji je urednik povsem ognit, čeprav sodi nedvomno tudi v zbirko pesmi dolenjske dežele.
Dasiravno število objavljenih pesmi posameznega avtorja, kakor poudarja urednik, nikakor ne pomeni vrednotenja njegovega dela, ampak je predvsem posledica tega. koliko se v njem odsvita 'domača pokrajina, nas vendarle zanima. s koliko pesmimi je kateri poet zastopan. Na enega pridejo i' Menartovi antologiji povprečno 4 pesmi. Nad tem povprečjem imajo objavljenih pesmi: Pavček in Zoran po 15, Kette in Markelj po 13, Pucelj 12, Dular II, Golia 10, Neubauer in Šali po 9, Levstik 8. Bor in Rcžun po 7, Javoršek. Kosmač. Medvešek. Robič in Turšič po 6. Cvelbar. Kastelic. Krakar. Mote. Pugelj. Smrekar, Srebrnjak, Stritar in Zbašnik po 5. skupaj torej 26 pesnikov. Med preostalimi 51 pesniki, ki imajo objavljenih manj pesmi, kot znaša poprečje, pa je s komaj 4 pesmimi tudi — Oton Župančič, ta sijajni pesnik Bele krajine (prim. lepi Mušičev izbor Župančičeve belokranjske pesmi Mlado brezje v mesečini!). Sicer je res, da je Zupančičevih verzov objavljenih 149. res pa je tudi. da je Pavčkovih kar dvakrat več. ta pa ni edini, ki po številu verzov presega Župančiča. Dalje menim, da bi bil lahko izbor iz Ketteja boljši. Namesto pesniških igračk, objavljenih na str. 47-54. bi bilo le bolje uvrstiti na primer V kripti. Spomini V. ta ali oni sonet iz Tihih noči, torej estetsko pomembnejše stvari, ki so prežete z globokimi pesnikovimi ljubezenskimi doživljanji iz zadnjih mesecev novomeške dobe in polne dolenjskega kolorita.
Toda hkrati je res. da nam je Menart v poldrugem letu. kolikor je trajalo zbiranje gradiva, iz kope knjig, časopisov in drugih publikacij nabral celo vrsto pesniških pričevanj, ki lepo predstavljajo dolenjsko zemljo z njenimi ljudmi, njihovim življenjem in čustvovanjem. Spričo tega sodim, da je urednik opravit naravnost težaško delo in da smo mu zanj v resnici dolžni veliko hvaležnosti.
Antologija Pesmi dolenjske dežele je tudi na zunaj prikupna knjiga. Za to so zaslužni dr. M. Kometj. ki je zbral slikovne priloge. Branko Babič, ki jih je preslikal, oblikovalec arh. Peter Simič. '■ izdajatelj in založnik Dolenjski list ter urednik zbirke Dolenjska knjiga Ivan Zoran.
Karel Bačer Qra(JiVO Za doldljski
biografski leksikon (12.)
IL.C JOSIP šolnik
K. 19. jul. 1900 v Goriči vasi, u. 1980 v Ljubljani. Stale?, srednjih in strokovnih šol 1982, str. 7.
1NDIHAR STANE matematik R. 9. avg. 1941 v Žimaricah pri Ribnici. — Biogr. in bibl. učit. in sodelavcev Univerze v Mariboru IV, str. 63.
INKRI T Al.EONZ strok, pisatelj
R. 7. marca 1901 v Žužemberku. — Spominski almanah, str. 288.
INTIHAR SILVA pevka R. 21. dec. 1917 na Igu. — SGL, str. 231.
IPAVIČ FRANC zdravnik R. I. 1801 (?) v Šentjurju na Štajerskem. u. 20. febr. 1886 v Novem mestu. Polbrat glasbenikov Benjamina in Gustava Ipavca. Služboval v Novem mestu. 51 let in napisal v Novicah 1871 Dolgoletne opazke o kačah. — Mrliške knjige na matičnem uradu v Novem mestu (umrl star 85 let). DN L marca 1886 št. 5, str. 38. Trdinovo Zbrano delo X, str. 429.
IVANC BRANE igralec
R. 17. avg. 1937 v Sodražici. — SGL. str. 233.
IVANČIČ MARIJA članica SNOS in AVNOJ, odposlanka na Kočevskem zboru
R. 12. jun. 1890 v Petrincih pri Sodražici, u. 10. dec. I980pravta-m. — TV 15 25. okt. 1973 št. 43. str. 18 (rojstni podatki). Delo 12. dec. 1980 (osmrtnica). Naša žena 1978 št. 11. str. 12 — slika.
IVANETIČ LOJZE šolnik in planinec
R. 7. man. '895 v Črešnjevcu pri Semiču. 4. taja 1974 v Novem mestu. * ugi vojni bil predsednik Ob, Novo mesto.
—	PVLXV/1965.str. 228. DL 16. maja 1974 št. 20. str. 6 — slika.
IVANETIČ MARKO gospodarstvenik
R. 31. okt. 1922 v Kandiji, u. 20. sept. 1982 v Novem mestu. — 225 let. Dodatek, str. 3. Delo 14. okt. 1982, str. 11 — slika.
IVANETIČ MARTIN šolnik R. 16. jan. 1797 v Metliki, u. 15. sept. 1881 v Ljubljani. — SBI. L str. 366.
JAKAC BOŽIDAR slikar in grafik, član AVNOJ
R. 16. jul. 1899 v Novem mestu.
—	SBL 1, str. 368. Univerza III—2, str. 1220 (z bibliografijo).
JAKELJ GREGOR glasbenik R; 20. marca 1842 na Dovjem.
u. 13. okt. 1920 v Ljubljani. Kot duhovnik služboval v Stični, Žalni, na Rudniku in v Šempetru pri Novem mestu. — SBL 1, str. 368.
JAKHEL DOLFE revolucionar R. 29. dec. 1910 v Otočah pri Celovcu, u. 8. jan. 1942 v Medve-djici pri Turjaku, pokop, v Polju pri Ljubljani. Bil sekretar OK KPS Grosuplje in komandir Grosupeljske čete. — Naša komuna 6. sept. 1976 št. 9, str. 6. Naša obramba, 197f> št. 12,str.36 — slika.
JAKHEL RUDOLF slikar R. 16. jul. 1881 v Črnomlju, u. 4. jul. 1928 v Ptuju. — SBL. 1, str. 368. IS IV/1928, str. 267 — slika.
.IAK1L ANDREJ industrialec R. 18. dec. 1858 v Rupi pri Gorici, u. 11. okt. 1926 v Trstu. Znatno razširil premogovnik v Šentjanžu, imel veleposestvo v Boštanju in Radečah. — SBL I, str. 369. IS IV/1928, str. 243 — slika.
JAKLIČ IRAN — PODGO-RIČAN pisatelj
R. 6. dec. 1868 v Podgorici pri Dobrepoljah, u. 31. dec. 1937 v Mostah pri Ljubljani. — SBL 1, str. 369.
JAKLIČ FRANC biograf in nabožni pisatelj
R. 14. avg. 1892 v Andolu pri Vel. Laščah, u. 8. dec. 1967 v Mi-lwaukeeyu v ZDA. — Prim SBL 7. sn., str. 562.
JAKLIČ HELENA pisateljica R. 1912 v Podgorici na Dol. — Kl.S II, str. 14.7.
JAKLIČ JOSIP pisatelj
T. 12. avg. 1872 v Dobrepoljah, u. 27. jan. 1984 v Ljubljani. — Vesna 111/1894. str. 21. ŽSS 111, str. 302 — 303 — slika.
JAKLIČ JOSIP zapisovalec ljudskega blaga »
R. 8, dec. 1841 v Vel. Laščah, u. 22. jan. 1906 v Novem mestu. — Zbornik občine Grosuplje 11/1970, str. 93. 94 (podčrtni opombi).
JAKLIČ MILAN publicist in prevajalec
R. 1886 v Podgorici na Dol. — KI S II. str. 143.
JAKLJEVIČ FRANC družbenopolitični delavec
R. 28. apr. 1918 na Lokvici pri Metliki, u. 26. okt. 1983 v Metli! '.
—	DL 24. nov. 1983 št. 47. str. 2
—	s sliko. Podatki prof. Jožeta Dularja.
JAKOB NOVOMEŠKI (JACO-BUS DE RUDOLESNVERT) prvi novomeški prošt
Živel v XV. in XVI. stol. Na njegovo pobudo bil ustanovljen
novomeški kapitelj. — ČZN NV VI1/1971 zv. I. str! 76. Vrhovnik, Zgodovina Novega mesta, str. 220 (da je bil prošt največ do leta 1509).
JAKOPEC MILOŠ novinar
R. 10. marca 1928 na Sladkem vrhu pri Mariboru. Študiral na novomeški gimnaziji in bil novinar Dolenjskega lista. — Osebni podatki. DL 6. apr. 1978 št. 14. str. 24 — s sliko.
JAKOPIČ ALBERT—KAJTI-MIR narodni heroj
R. 21. nov. 1914 v Ljubljani. Med vojno bil načelnik štaba IX. korpusa. — EJ IV, str. 449. Naša obramba 1977 št. 3, str. 24 — slika.
JAKOPIN GITICA prevajalka R. 14. avg. 1928 v Leskovcu pri Krškem. — Jugoslovenski književni leksikon, str. 171. Krško skozi čas, str. 275 — slika.
JAKŠA JOŽE medicin, pisatelj
R. 30. okt. 1895 v Žužemberku, u. 19. okt. 1954 v Ljubljani. — ZdrV XXIU/1954 št. 11/12, str. 277 — s sliko.
JAKŠE JOŽE strokovni pisatelj R. 1893 v Robu pri Vel. Laščah. — KLS 11. str. 430.
JAKŠE MIRKO politični delavci in diplomat
R. 25. jun. 1917 v Novem mestu. u. 3. okt. 1977 v Ljubljani. — 225 let. str. 359. Delo 4. okt. 197' št. 230 (osmrtnica). DL 26. jun 1975 št. 26, str. 11 — slika.
JALEN JANEZ pisatelj
R. 26. maja 1891 na Rodinah na Gorenjskem, u. 12. apr. 1966 v Ljubnem na Gorenjskem. Služboval tudi v Črnomlju. — LPJ II, str. 531 — s sliko.
JAMNIK ALOJZU kmetijski pisatelj
R. 1888 v Pijavi gorici, u. 1966. —. KLS II. str. 423.
JAMNIK JOŽE duhovnik
R. 14. jan. 1909 v Mirni peči. Živi v Borštu pri Trstu. Sodeloval pri pripravi veroučnih knjig. — Prim SBL 7. sn., str. 566.
JANČAR JOŽE medicin, pisatelj R. I. 1920 v Žalni. Živi kot primarij bolnice v Bristolu v Angliji in objavlja v tujih revijah. — Mladika XV/1971 št. 8/9. str. 142.
JANEZ IZ VEL. LES glasbenik R. v Vel. Lesah pri Ivančni gorici. V letih 1463—1478 bil mojster glasbenik na dvoru Sforzov v Mi-fanu. — KMD 1962. str. 143.
JANEZ LJUBLJANSKI slikar
Živel sredi XV. stol. v Ljubljani in delal pretežno na Dolenjskem pod pokroviteljstvom stiškega samostana. — ELU III, str. 59.
JANEZ SVETOKRIŠKI (TOBI-JA LIONELLI) cerkveni govornik in pisatelj
R. I. 1647 pri Sv. Križu na Vipavskem, u. 17. okt. 1714 v Gorici. L. 1688—1690 je bil gvardijan kapucinskega samostana v Novem mestu. — SBL I, str. 375, EJ IV, str. 456 (rojstno leto).
JANEŽIČ IVAN pisatelj in teolog
R. 4. jul. 1855 v Šentvidu pri Stični, u. 15. jun. 1922 v Ljubljani.— SBL I, str. 380.
JANEŽIČ MARIJA leksikografi nj a
R. 4. marca 1920 na Vidmu—Krka. — Biografije in bibliografije, str. 130.
JANIČ EMILIJAN (JANITSCH AEMILIANUS) zgodovinar in potopisec
R. 20. febr. 1757 v Šentjoštu pri Stopičah, u. po letu 1836. — WU-RZBACH X, str. 69. DL 14. maja J954 št. 19, str. 6.
JANKO ANTON germanist
R. 10. avg. 1939 na Gor. Gradišču pri Dol. Toplicah. Maturiral na novomeškem učiteljišču. Asistent na ljubljanski germanistiki. Objavlja v domačih in inozemskih časopisih ocene, članke in razprave s področja nemškega jezika in literauire. — Osebni podatki.
JANKOVIČ I RANC JOŽEF zapisovalce ljudskega blaga
Okoli I. 1712 kot oskrbnik slatenske graščine blizu Šmartna pri Litiji zapisal v urbar pesem o dvogovoru med pijanim možem in ženo. — Slovenska književnost 1982, str. 122.
JANKOVIČ FRANČIŠEK politik R. 14. jul. 1871 v Vitanju, u. 2. marca 1934 v Mariboru. Maturiral na novomeški gimnaziji. — KMD 1935. str. 76. Kron 1/1934, str. 258 — s sliko.
JANKOVIČ JOŽE prosvetni delavec
R. 20. febr. 1901 v Kostanjevici, u. 31. dec. 1973 prav tam. — Osebni podatki. PD 18. jun. 1971 št. 12. str. 11 — s sliko.
JAPELJ MIHA strok, pisatelj in izumitelj
R. 4. avg. 1935 v Ljubljani. Maturiral na novomeški gimnaziji in kot doktor kemije službuje v novomeški tovarni zdravil »Krka«. — 225 let. str. 359. ZdrV 1970, str. 162 — slika.