Poštnina plačana v gotovini SKOVIR LETO I. LJUBLJANA, DNE 2. JUNIJA 1928. ŠTEV. 10. Izhaja vsako drugo Soboto. — Stane četrtletno 15 Din itd. — Posamezna številka 3 Din. Upravništvo in uredništvo: Ljubljana-Rožna dolina, Cesta II 18.— Ček. račun št. 10.995. «Na lanskem velesejmu ste bili v družbi z Vero. Kako da letos niste z njo? «Ker se je omožila.* «Ej, senzacija! Koga je pa vzela?» ' «Mene, gospodična...» . Sliki sedanjosti in bodočnosti Po Dalmaciji, deželi solnca, s kremplji mrko Mussolini seza in premoga vonj ga iz Trbovelj v nos globoko, omamljivo dreza. Klanja se Marinkovič mu judni. -Evo, nas prijatelj mili, tu imaš konvencije nettunske! Lep smo dur ti naklonili. Kremplje ostre steza Mussolini... Čas beži in nič se ne ustavi, puhlemu se nihče domišljavcu v bran z odločno gesto ne postavi. Čas beži... Ob meji glej možaku , ki obžrtne kremplje je porezal. Takih mož boji se Mussolini, več ne bo v dežele naše sežal. 146 VJ Han Dala r, ravnatelj in dober organizator Ljubljanskega velesejma. Vse. kar je prav ... Angleški bankirji nam ponujajo veliko posojilo, pa ga nam ne zaupajo prav, ker se Slovenci. Hrvati in Srbi ne mo¬ remo sporazumeti glede te ogromne vsote. No. pa so Angleži po še nepotr¬ jeni vesti zahtevali tri jugoslovenske osebe, s katerimi bi se razgovorili glede pogojev,. in sicer so zahtevali za to konferenco Srba. ki bi ne klel. Slovenca, ki bi ne pil. in mlado Hrvatico, ki bi ne bila koketka. Jugoslovenski krmilarji so po dolgem prizadevanju menili, da so tri take osebe našli. Poslali so torej te tri cvetlice Angležem in začela se je konferenca, ki je bila. seveda, po jugoslovenskem obi¬ čaju hudo živahna. Srb je klel. da bi bilo že peklenskega poglavarja groza in da sta začela kletvice za njim ponav¬ ljati še Slovenec in Hrvatica. Slovenec se je napil kakor čep in napojil še Srba in Hrvatico, a Hrvatica je koketirala z njima kakor še nikoli in da sta se konč¬ no oba, Slovenec in Srb spozabila nad njo... ‘«Vse, kar je prav», so rekli An¬ gleži in prekinili brezuspešno konfe¬ renco. F. Pri vojaškem pouku. Kapetan (rekrutu); «Kaj bi storili, če bi stali na straži pred skladiščem smod¬ nika in bi se smodnik nenadoma vnel?» Rekrut: «Javljam, gospod kapetan, da bi eksplodiral ... Ne zna šteti. Jožek ni vedel, koliko je dvakrat tri, pa ga učitelj zapre za pol ure. Ko je prišel tako pozno domov, ga je še mati karala, in Jožek je ves v solzah pripovedoval svojo nesrečo. Mati: «Rekel bi bil, da je šest, pa bi bilo dobro.» Jožek: «Saj sem mu rekel celo deset, a mu še ni bilo zadosti.. .> D. Cvet mladosti. Rozalija, starejša gospodična, je pri modistki in si pomerja klobuk. Vse ji ugaja, le svilena šmarnica za trakom ji ne prija. Modistka: «Toda gospodična, ta cvet Vam zelo pristoja; napravlja Vas za de¬ set let mlajšo.» Rozalija: «A tako! Potem mi pa prišijte dva takšna cveta za trakb D. 147 MICA IN GOSPODARJEV ODHOD NA LJUBLJANSKI VELESEJEM. ■■ESI S tovori težko obložena jo maha Mica prepotena, da .vlak ob času dohiti, kjer gospodar že njen renči in čaka, ves obupan čaka, kedaj ta Mica prikoraka. Med vlaka prišla Mica in vrgla je vsa spehana, na vsakega en kpvčeg tja. Potem je robec poiskdla, si znoj sirota je brisala, med vlakoma junaško stala. Nenadoma se žvižga dva je puhnil vlak v brzini hudi tja v svetel dan začula sta: in Mica dvigne brž roke, na desno eden, levo drugi a zraka roke ne 'drže. Po en je kovčeg vzel vsak vlak ... Iz okna pest se krči v zrak: se strašno gospodar jezi; ' ker kovčeg mu drugam hiti. Mož velesejem gledat gre, a Mici krči se srce. ŽABA V SOLATI. Po hudem delu je sedla Kosirnikova družina k obedu in začela otepavati prvo rihto. Žlice so žvenketale ob porcelanu in kmalu je gospodinja odnesla prazno skledo ter privlekla drugo rihto — veli¬ kansko posodo solate. Ko se je skleda praznila že proti sredi, se je v skledi pokazalo nekaj neprijetno zelenega. Žaba v solati! Vsi so odložili žlice in prenehali jesti. Le gospodar, ki ni ničesar opazil, je zobal zelenjavo dalje. «Zakaj pa ne jeste?» se je začudil. Žaba je v. skledic, je odvrnil hlapec. Gospodar Kosirnik si iz tega ni storil mnogo, nego je lepo na žlico zdeval omamljeno žival ter jo vrgel skozi okno. Družina pa se kljub temu ni več pri¬ taknila jedi. To je Kosirnika razjezilo, da se je začel dreti: «Vi ste prave ne¬ snage! Prej, ko je bila žaba v skledi, ste žrli solato, sedaj pa, ko sem jo odstranil, Vam jed ne tekne več ...:» . D. Sinkova modrost. Zoranček: «Čuješ, očka, ali si dobil od¬ likovanje zato, ker si vedno rad ubogal ?» Oče (bivši vojak): «Ne, Zoran, nego zato, ker sem se dobro tepel.> Zoranček: - Potem pa res ne razumem, dragi očka, zakaj ti mene ne odlikuješ, kadar se stepem, nego me še nabiješ ^ šibo!) «Gospod, če bi me kdaj zapeljali, bi me morali poročiti...» «Oha, le-pa gospodična, to bi pome¬ nilo. da bi vi zapeljali mene ...» Oddaljenost. Bilo je za časa stare Avstrije. Micika je obiskala svojega fanta, ki je služil pri vojakih. Pred vojašnico je zagledala vo¬ jaka, drugače ' oblečenega kakor je bil njen zaročenec. «Od katerega regimenta ste pa vi? je bila radovedna. Vojak, ki je služil pri tedanjih bolni¬ čarjih, ji je odgovoril: «Servus, Micika, jaz sem pa od nebeškega regimenta!: «A tako!» se je začudila. «Potem mo¬ rate pa zelo daleč hoditi v vojašnico.) V gostilni. Gost: «Gospod gostilničar, Vašo klet pa je gotovo poplavila zadnja povodenj.: Gostilničar: «Kdo Vam je to rekel?: Gost: «Vaše vino .. .> Dobro vzgojen sinko. Z ljubljanskim tramvajem se je vozil Otožnik s svojim sinkom. Komaj si je priboril sedež ter vzel sinka na kolena, ker zanj ni bilo mesta na klopeh. Kmalu je vstopila mlada, lepa gospo¬ dična in se vstopila bas. pred Otožnika. Sinko je nekaj časa gledal ta prizor in ker je bil dobro vzgojen, je vstal z oče¬ tovih kolen, se obrnil proti lepotici in dejal: «Prosim, gospodična, izvolite sesti na moj prostor .. .> Kuharičine izkušnje. Milostiva (gledajoča jahajoče vojake): «Res, konjenica je najlepši oddelek vojske.> Kuharica: Zato pa so pešci mnogo zvestejši.) BITKA MED PRISTAŠI ŠPORTNIH KLUBOV PRIMORJE IN ILIRIJA ali kako bi nedavno pred «Zvezdo» lahka atletika skoro prešla v težko, če ne bi božja previdnost poslala s svojim odposlancem tuša na razgrete stare in mlade glave, ki so se šle Indijance in se hrulile za jako tehtne reči. [KLIŠEJE VSEH VRST, ČRTNE IN AVTO- TIPIJE, IZDELUJE PO PRED¬ LOŽENIH RISBAH, PEROPISIH IN SLIKAH ZA NAVADEN TISK ALI ZA FINEJŠO IZVEDBO V ENI ALI VEČ BARBAH TOČNO PO NAROČILU IN V NAJKRAJ¬ ŠEM ČASU PO NIZKIH CENAH JUGOGRAFIKA, Ljubljana tiskom la založna družba z o. z. SV. PETRA NASIP Štev. 23. Njena poštenost. Mož: «Takb sramoto si prizadejala moji hiši, da si privlekla svojega lju¬ bimca v njo! Ali si poštena žena?» Žena: «Dragi mož, baš poštena sem, kajti poštena žena se ne vlači s kavalirji po hotelih...» Pravi bedak. A. : Profesor Česnovec ti je bedak, da ga nima para na svetu. On bi prodal medvedjo kožo prej nego bi ubil med* veda.> B. : «0, ta bi baš ne bil tako neumen. Mislim, da bi bil neumnejši oni, ki bi tako kožo kupil.» 151 BRIDKOSTI NAŠEGA POSOJILA V ANGLIJI. Anglež: «Ne dam, pa ne dam.» Finančni minister Markovič: «Zakaj ne, veliki naš prijatelj?» Anglež: «Good bye, brate jugoslovenski, bojim se, da se boste preveč balkanski po¬ igrali s temi dragocenimi podobicami. . .d Srečen zob. Žena (znana klepetulja): «Jernej, ali slišiš? Zob sem dala izdreti!» Mož: «Srečen zob, da je rešen bližine tvojega jezika!» K. Ni samo petek nesrečen dan. Terezika je silno hrepenela po možu, ki ga ni hotelo biti od nikoder. Ko si ga je priborila in bi se morala poroka vršiti baš na petek, je vprašala svojega poro¬ čenega bratranca Avguština: «Kaj, ali ti verjameš, da je petek nesrečen dan za poroko?» Avguštin: «Seveda! Ne vem, zakaj naj bi bil petek izjema.» SLOVENIA-TRANSPORT Miklošičeva cesta 56, L jubljana. Tel. 2718. Špedicija, mednarodni transporti, ocari- njanja, prevoz, selitve. Nizke cene! * Nizke cene! ZANIMIVA PRIKAZEN. Gospod: «Vaš tip' me zelo; zanima. Kakšne narodnosti ste prav za prav?» Gospodična: «Po materi sem Slo¬ venka, po nekem očetovem prijatelju pa ... Italijanka ...» Slika pokojnega očeta. Vaški pastir si je naenkrat domislil, da bi bilo 1 prav, če bi imel fotografijo svojega pokojnega očeta. Podal se je k fotografu in mu dejal: »Napravite mi sliko mojega očeta.» Fotograf: «Kje pa je oče? Naj kar pride.» Pastir: «Oh, moj oče so že deset let v grobu.» Fotograf: »Potem ga vendar ne mo¬ rem slikati. ». Pastir: «Saj Vam lahko kar povem, kako so izglodali. Zob in brkov niso imeli ter na eno oko so bili slepi. > Fotograf (pomišlja, še ‘nasmehne in končno reče): «Na.i bo. bom napravil. Pridite zopet čez teden dni.» Čez teden dni pastir točno pride, a slika mu ni ugajala, češ: »Podobna mo¬ jemu očetu sicer ta slika ni, todh v' grobu so' se oče gotovo že močno 1 spreme¬ nili ...» ■ •: j. Omejenost. Posestnik Nji var je imel hlapca 1 ; ki je bil nekoliko omejenega razuma Nekoč ga je poslal v gostilno z narpčilbrn za čevljarskega mojstra Smolarja. Kniiilu se je hlapec vrnil ves., upehan in zasopel. 1 «Ali si ga našel?» je vprašal gosjpojda) . ,? :4'Sem», mu je edgdvofil hlapec. • Am¬ pak tisti gospod se ne imenuje SaiibtsfH Strehar se piše? pa tudi ini /čevififsSri, marveč je kleparski mojster.». 152 GALERIJA NAŠIH JAVNIH DELAVCEV V KARIKATURAH. Pisatelj dr. Anton Novačan, pisec «Hermana Celjskega », ki ga igrajo v ljub¬ ljanski drami. Janez in Nurmi. Nurmi je svetovni prvak v' teku. T, da se ,vse huje bi tekel kranjski Janez, po¬ gojno, seveda. Pustite peljati pred Jane¬ zom na avtomobilu Micko s kranjsko klobaso in s Štefanom vina, pa boste vi¬ deli. kako hitro se bo Nurmi spremenil pred Janezom v ničlo. P. Perica. Gospod: «Vi ste mi torej zaračunali tudi pranje srajce, katero ste izgubili? To je nesramno!* ..v Perica: «Zakaj? Saj sem srajco izgubila šele potem, ko sem jo že ■ oprala....» « Grofica Marica.» j: Gospa je poslala v-gledališče služkinjo Marico, naj poizve, katera predstava je na sporedu. «No, Marica, kako se imenuje večerna predstava ?» je vprašala gospa Služkinjo ob povratku. ; «Prav tako kakor jaz, ako bi bila gro¬ fica- T ji je-ponosno odgovorila. K. Neprijeten duh. Sedita v kupeju Žid in kranjski Janez. Žid leže na klop in zaspi, čez nekaj časa se zbudi in reče sopotniku: »Go¬ spod, saj mi ne boste zamerili, če se- zujem čevlje, ker mi je noga zaspala.« «Prosim, izvolite«, reče Janez. Žid -sezuje čevlje. Kmalu nato začne Jane^ vihati nos in se obrača proč od Žida. : «Čujte,» reče končno Janez, «meni se zdi, da Vam noga ni samo zaspala, nego, že tudi poginila in začela razpadati...-»: Tujih grehov ne pozna. Katehet: «Česnovec, ali mi znate na¬ šteti devet tujih grehov?' Študent: cTisto pa ne! Pri spovedi se še lastnih ne morem spomniti...» Po konjskih silah diši. Odjemalka (pri mesarji^): «Gospod, Vi, izdelujete klobase s stroji na pogon?' Mesar: -«Ne, ne!» Odjemalka: «Zakaj pa potem tale Vaša 1 klobasa tako diši po konjskih silah .. 153 Mož: «Vidiš, tale zver požre vsak¬ dan po enega osla.» Žena: «Nikari ne hodi preblizu, možek!» Snubčeva košara. A. : «Čujem, da se ženiš in da si prosil ono čvrsto vdovo Jero za roko.s B. : «Res je.» A. : «No, ali si dobil njeno roko? B. (pokaže na sedalni del telesa): «Roke ne, pač pa nogo .. .> » Omagal je. Berglezova Meia ni bila pridna samo pri delu, temveč tudi pri molitvi. Vsak večer je molila naprej s tako naglico, da jo drugi niso mogli dohajati. Hlapec in dekla sta se seveda kmalu utrudila in zadremala, tem \ztrajnejši pa je bil stric Marko, ki se je na vse kriplje prizadeval, da ni kaj zamudil. Pozno nekega večera je Meta drdrala litanije, hlapec in dekla sta dremala, stric pa ji je trudoma odgovarjal. Nena¬ doma mu je zmanjkalo sape, utihnil je za hip, da si odpočije, sestra pa je nada¬ ljevala. Da popravi zamudo, je vzdihnil: Petkrat prosi za nas! Zopet si je od¬ dahnil in zaostal; ko je prišel k sapi, je zastokal: ^Desetkrat pro.i za nas! Te¬ daj pa je popolnoma omagal in obupal, da bi jo sploh še mogel dohiteti: ;Zmi- rom prosi za nas,» se je priporočil, na kar se je truden naslonil na mizo in za¬ dremal. K. VID. LJUBLJANSKI MEDNARODNI VZORČNI VELESEJEM 2. — 11. junija 1928. Ca. 600 razstavljalcev — 21 blagovnih skupin — Pregled domače in tuje proizvodnje. Specialne razstave i avtomobilska pohištvena strojna francoska higijenska umetnostna Za zabavo skrbi« MALI PRATER Legitimacije za poljuben vstop in znižano voznino po 30 Din prodajajo« banke županstva župni uradi „Putnik‘ velesejmski urad Enkraten obisk 10 Din Dnevno od 7,18. — 19. ure prom enadni koncerti vojačke godbe 154 Emil Godin: BORBA ZA UGRABLJENO NEVESTO Povesi po zapiskih policijskega uradnika. I. V topli pomladni noči enega prvih po¬ vojnih let se je vozil mlad uradnik pri dunajski policiji dr. Janko Rojan s tram¬ vajem po živahnih dunajskih ulicah proti bližini Pratra. Dunaj takrat še ni bil po¬ mirjen z usodo, ki je zadela njega in staro Avstrijo, ter je deloma še upal na restavriranje stare monarhije. Kljub so¬ vražnosti Dunaja napram mladim nacio¬ nalnim državam se je posrečilo jugoslo- venskemu državljanu Janku, da je ob¬ držal svoje službeno mesto pri policiji. Kar je vezalo Janka na Dunaj, je bila njegova nevesta Zora, ki je stanovala ne¬ daleč od Pratra v lepi hiši, kamor se je baš sedaj peljal na obisk Janko. Imel je namen, da se razgovori z nevesto glede mnogoterih nepojasnjenih okolnosti, ki so stale na poti njuni poroki. Mlada, komaj 181etna Zora Stoparjeva je bila lastnica dveh velikih stanovanj¬ skih hiš na Dunaju, dediščine po svojih pokojnih starših. Bratov in sester ni imela. Njen varuh Gerber, mož ene nje¬ nih tet, očetovih sester, se je malo brigal za doraščajoče dekle, ki je bilo sicer pod dobrim varstvom svoje tete Katarine, skrbne ženičice, kateri se je videl mladi Janko prav primeren ženin za Zoro. Pri¬ jalo ji je zlasti to, da je bil Janko sloven¬ ski rojak, kajti pokojni Zorin oče je ob smrtni postelji izrazil željo, naj si Zora poišče za moža rojaka. Varuh Gerber je bil tista glavna za¬ preka, da Janko še ni prav vedel, ali je ali ni zaročen z Zoro. Redkobeseden mo¬ žak je imel nekaj skrivnostnega in mrač¬ nega na sebi, da se ga je Janko naravnost bal. Ostalih članov Gerber je,ve družine Janko ni poznal. Vedel je le, da obstoja družina še iz Gerberjeve žene, Zorine tete, iz dveh sinov in ene hčerke ter da vsi iz neznanih vzrokov nasprotujejo nje¬ govi poroki z Zoro. Varuh Gerber je z vso odločnostjo odklanjal prodajo Zorinih hiš in Zorino preselitev v domovino Jugoslavijo, kjer naj bi se izvršila po¬ roka. Prav te ovire, za katerimi je slutil ne¬ kaj zagonetnega, so krepile Jankovo voljo in vztrajnost. Ko je, vozeč se k Zori, raz¬ mišljal o tem, je prenaveličan vožnje ne¬ kaj ulic pred Zorinim domovanjem stopil iz tramvaja in krenil peš po ulicah. Ne¬ prijetne slutnje so ga obdajale nocoj: kljub energičnemu prizadevanju, da se jih otrese, se ni mogel znebiti neke tesnosti. Ko se je že približeval cilju, so se skozi noč iz okna Zorine hiše nenadoma zasli¬ šali obupni vzkliki: Na pomoč! Na po¬ moč!? Nato je vse utihnilo. Bili so Zo¬ rini glasovi. Kakor da mu je legel svinec v noge, je Janko za hip obstal, nato pa se pognal v tek; slutil je, da se je zgo¬ dilo Zori nekaj strašnega. Pred Zorinim domom se je zbrala gruča radovednih ljudi, med njimi dva stražnika, ki sta skušala odpreti vežna vrata. Janko je imel ključ, s katerim je odprl vrata, se legitimiral stražnikoma in z njima vred zdrvel po stopnicah pred nevestino stanovanje, kjer so po brez¬ uspešnem klicanju nasiloma odprli vrata. Nasproti jim je prišla starejša služ¬ kinja, vsa zaspana in zbegana zaradi ne¬ navadnega nasilnega obiska. Vedela in čula ni ničesar, ker je bila njena sobica na drugem koncu, daleč proč od ostalih prostorov stanovanja. V krasnem luksuz¬ nem stanovanju je vladal popoln red. Le šipa ob oknu Zorinega budoarja, oprem¬ ljenega z dragocenimi preprogami, je bila ubita; električna svetiljka s senčnikom iz težke svile, poslikana od neznane umetniške roke, je bila še malo topla, p Zori in njeni teti pa je izginila vsaka sled, kakor da sta se udrli v zemljo. Stara služkinja se je začudila njuni od¬ sotnosti, češ, saj nista šli nocoj nikamor. To je bilo .vse, kar so mogli ugotoviti Janko in oba stražnika, ki so preiskali celo poslopje, zbudili vse stranke ter premetali vse kote in vse podstrešje. Tudi so pregledali vso streho v domnevi, da so neznanci odvedli obe ženski morda 155 Komaj, da je malo dvignila glavo, ko je stopil pred njo Janko. skozi kakšno tajno izhodišče v strehi, ki ga pa ni bilo mogoče odkriti. Stražnika sta sporočila policiji zago¬ neten dogodek in v poročilu opisala tudi rezultate prve preiskave, ki kažejo : na to, da- se ni zgodil navaden roparski napad. Malodušen in obupan kakor še nikdar v življenju je stal Janko dolgo v noč pred poslopjem,' včasih malo stopil sem in tja, pogledal na razbito okno ter ugibal in tuhtal. Iz spomina je vlekel vse dogodke zadnjih dni, tudi najnepomembnejše, ki so se tikali Zore in njenih zagonetnih sorodnikov; skrbno je premotrival be¬ sede, ki jih je izrekla Zora poslednje dni. Hotel je najti zvezo s tem strašnim do¬ godkom ter iti hitro na delo, da reši Zoro in njeno teto, ako že ni prepozno. Nenadoma je v mislih obstal pri hipno¬ tični predslavi, o kateri mu je Zora pred par dne.vi nekaj pripovedovala in se ; iz- 156 razila, da se bo tudi ona dala hipnotizi¬ rati. Ali je kakšna zveza med zagonetnim zločinom in neznanim hipnotizerjem eksotičnega imena Ben Ailijem? * ijo :Jc Naslednjega dne je dobil Janko dopust, ki so mu ga na policiji dovolili drage volje, ko jim je povedal, da hoče in mera razrešiti zagonetko zločina ob Pratru. Kupil si je običajno montersko obleko in se kot elektromonter, opremljen z zanes¬ ljivim samokresom, splazil v Zorino hišo, ne glede na to, kakšne korake bo pod- vzela policija. Šele sedaj podnevi je opa¬ zil na podstrešju, da leže od glavnem dimniku koščki odkrušenega zidu. Tu se je morala vršiti obupna borba obeh žensk, morda še prav v tistem času, ko so po stopnicah drveli on in oba straž¬ nika. Dvignil je ob dimniku toliko opek, da je lahko zlezel na streho, kjer je našel nekaj nalomljenih opek. Postalo mu je jasno, da se je tragičen dogodek razvijal dalje po strehah. Ko je končno odkril še tajna strešna vratca, pokrita z enako opeko kakor ostala streha, in očividno napravljena še le pred nekaj dnevi, je nadaljeval pot. Plazil se je tiho in pre¬ vidno po strešni opeki in : sledovih, ki so jih puščali za seboj zločinci, katerim se je nedvomno zelo mudilo. Prelezel je že celo vrsto hiš, ko je sle¬ dov naenkrat zmanjkalo. Tik oh dim¬ niku neznanega poslopja je ležalo več opek pobitih in strešna vratca, enaka kakor prej, so bila odprta. Skozi to odprtino so zločinci spravili obe ženski, a odprtino so v naglici po¬ zabili zapreti. Morda pa je tu dom zlo¬ čincev in jim ni bilo treba toliko paziti na zakrivanje sledov. Tako je razmišljal Janko in čepel sključen ob mračnem in nerodnem dimniku starodavnega poslop¬ ja. Kaj naj stori, da lie jibkvari svoje izsledovalne akcije? Po daljšem razmišljanju se je obrnil, šel po strehah nazaj proti izhodišču in pazljivo štel hiše. Trideset jih je naštel; torej trideseta hiša od Stoparjevega do¬ movanja v isti ulici skriva morda zaklju¬ ček tragedije. Ko je bil na cesti, je poiskal avto, s katerim se je s pospešeno hitrostjo pe¬ ljal do svojega stanovanja, kjer se je preoblekel in se y veliko začudenje šo¬ ferja kot eleganten kavalir zopet odpeljal nazaj. Začel je šteti hiše in je prispel do cilja, ogromne stanovanjske palače. Številka na poslopju je pričala, da je to druga Zorina hiša, v kateri stanujejo tudi Gerberjevi. Številko svoje druge hiše v isti ulici mu je nekoč zaupala Zora, ki ga pa ni nikdar vedla do tega mračnega, sicer pa lepo zgrajenega poslopja, da bi mu ga pokazala. Ponovno je bil pri Zori opazil nekako grozo pred to zgradbo, ki je spričo starega sloga res napravljala vtis srednjeveške ječe. Janko je brez oklevanja stopil v hišo, da obišče Gerberjeve, katerim se ta obisk spričo strašnega zločina gotovo ne bo videl' sumljiv, ako so morda kaj v zvezi z zločinom. . Gledal je napise posameznih stano¬ vanj in v drugem nadstropju odkril biva¬ lišče Gerberjevih. Odpret mu je prišla služkinja, ki je vedla Janka v lepo, ven¬ dar ne bogato opremljeno sprejemno sobo, kjer je v prilično preprostem fo¬ telju sedela domača hčerka Frida in se naslanjala z eno roko ležerno na naslo¬ njalo. Komaj da je malo dvignila glavo, ko je stopil Janko pred njo in se ji pred¬ stavil. Bila je sama doma. «Oprostite, da kot poltujec kar tako vderem k Vam. Strašen zločin nad Va¬ šima sorodnicama me je privedel. ..» je ves v zadregi jecljal Janko, ki ni vedel, kaj naj prav za prav reče. «Res, strašen», je prikimala Frida in takoj nato radovedno vprašala: «Kaj mi¬ slite, kakšna uganka se skriva za zlo¬ činom ?» «Nimam niti pojma, kako se je to zgo¬ dilo. Nedvomno so hoteli roparji odnesti dragocene preproge in dragulje, pa niso utegnili, ker so bili stražniki pozvani na pomoč ...» je lagal Janko. Po teh besedah mu je Frida šele po¬ nudila stol, na katerega je Janko koj se¬ del ter se razgovarjal dalje, pri tem pa skrbno, vendar ne vsiljivo opazoval svoj vis-a-vis, ki je predstavljal krasno nad 20Ietno dekle, pravo Dunajčanko, kateri je manjkal le šegavi in poredni izraz v očeh, ki je zelo običajen pri dunajskih dekletih. Njene črne oči so bile kakor pri starem Gerberju mračne in zagonetne. 157 Ali se bo policija resno posvetila za¬ devi ?> je poizvedovala dalje Frida. To mora storiti. Mislite si pa lahko, da bo ves trud najbrže brezuspešen», je diplomatično in kolikor mogoče mirno odgovarjal Janko, ki ni hotel pokazati, da ea izguba ljubljene deklice posebno boli. Vse je v božjih rokah », je menila Frida in se naenkrat koketno ozrla po Janku. Njeno krilo je kakor nehote zlezlo Se više, da so se videle omamljivo kras¬ ne noge. V očeh te svojevrstne Sfinge je Janko razločno bral, da ji je začel ugajati in da ga obenem hoče razorožiti. Zdelo se mu je. da mu hoče misli odvrniti od trage¬ dije. da ne bi morda postal nevaren, če bi brskal dalje v tajnosti zločina. Ne tako naravnost pa vendar ne smem dolžiti Gerberjeve kot krivce zločina, » se je začel v mislih karati, «saj si niti ne morem misliti, kaj naj bi jih dovedlo do tako strašnega dejanja. Kako pa naj tudi Gerberjevi izvedejo tak zločin! Go¬ tovo je zločinec oni slepar hipnotizer, ki naj bi jo bil hipnotiziral.. .» Kdo pa je kaj obiskal Zoro v zadnjem času? Kod je hodila zadnje tri dni pred zločinom? Te tri dni namreč nisem bil nič z njo», je dalje govoril Janko. Posetil jo je hipnotizer Ben Aili», je odgovorila Frida, pa je takoj začela po¬ pravljati izblebetano tajnost. «Sicer pa je to brezpredmetno. Ben Aili je napravil več obiskov ... Ljudje so prismojeni... Radi verjamejo v vse, kar diši po čarov¬ niji ...» S prošnjo, naj Fridin oče, Zorin varuh, stori vse, da se bo razvozljala zagonetka, se je poslovil Janko od Fride, od katere si je tudi izposloval dovoljenje, da sme še večkrat obiskati Gerberjeve. Nič ne bo. Gospa (kara služkinjo); «Čujte', Ma¬ rica. vi se vedno poljubljate z onim fantom, ki prinaša zjutraj k nam mleko. Odslej bom sprejela vsako jutro mleko jaz.» Služkinja: «Nikar si, milastiva, ne delajte nad! Vas ne bo hotel polju¬ biti 1 ...» Zunaj na hodniku je Janko naenkrat začutil v sebi detektivske spretnosti Sher- loka Holmesa. Namesto po stopnicah na¬ vzdol je krenil navzgor do podstrešja. Pozvonil je v zadnjem stanovanju pred podstrešnimi stopnicami. Odpret mu je prišla stara ženičica. Hitro je izvlekel iz žepa legitimacijo ter ji jo pokazal, češ, da potrebuje ključ za podstrešje, kjer mora pregledati električne naprave. Skromna ženica mu je v svoji prepro¬ stosti inirnodušno dala ključ in se koj obrnila v stanovanje, ne da bi pokaza'a kak sum, da gre tu morda za kaj dru¬ gega. Janko je odklenil .vrata, smuknil z re¬ volverjem v roki na podstrešje, in od notranje strani vtaknil v ključavnice ključ, da ga ne bi kdo presenetil nepri¬ pravljenega. Za nekaj hipov je postal, da se malo razgleda po prostoru, nato pa se je začel lito kakor mačka plaziti od dimnika do dimnika, ozirajoč se na vse strani, kjer bi opazil kaj sumljivega. Vse je bilo tiho kakor v grobu. Le cestni ropot se je slišal visoko gor kakor godr¬ njanje neznane tajne sile. Lotevala se ga je groza, da bi klical na pomoč. Kakor starodavni strahovi je ležala na pod¬ strešju razmetana vsakovrstna stara šara. zaboji, polomljene omare, steklenice, vreče in drugo. Tik ob največjem dimniku je opazil dolgo vrečo, slabo napolnjeno z neznano vsebino. Sunil je z nogo vanjo in zadel v čevelj. Hitro je razvezal vrečo in pre¬ bledel. To je žensko truplo. Zorino mor¬ da? Ko je izvlekel iz vreče mrtveca, je prepoznal v njem teto Katarino, na sirov način zadavljeno od zločinske roke, kajti ob vratu so se še poznali odtisi prstov. (Dalje.) Nikar naj ne piha. Delavec Jaka v tvorniei se je sprl z delovodjo in mu zabrusil v obraz: «V uho me pišite!» Ves užaljen se je podal delovodja k ravnatelju ter mu potožil: c,V uho me pišite*, mi je dejal delavec Jaka. Kaj naj storim ?> «Kaj?» je zarenčal ravnatelj. «Prav ni¬ česar! Saj ga ni treba ubogati.. .> 158 PRETKANI KROJAČ MIHA. Krojač Miha Potegon je prihajal v far¬ no cerkev raztrgan, da ga je bilo sramota pogledati. Bolelo je župnika Jakoba, da mu je Miha tako cnečaščal božji hram. Zato ga je neprestano karal, a vsi ukori in opomini so šli Mihi pri enem ušesu noter, pri drugem pa ven. Končno je začelo župniku Mihovo po¬ četje presedati in je Miho čvrsto prijel: Sramujte se, Miha, krojač ste, pa pose- čate hišo božjo tako razcapani.» Kaj se hoče! Če bi krpal za sebe, ne bi mogel šivati za druge, a brez zaslužka ne morem živeti.) No, koliko bi zaslužili, če bi tako •strgano obleko zakrpali kontu drugemu? cPetdeset dinarjev), se je odrezal Miha. Župnik Jakob se je malo zamislil, nato pa je segel v žep in privlekel na svetlo pet .kovačev‘. «Na, Miha, tu imate, za¬ krpajte si obleko in ne delajte več sra¬ mote Bogu! Miha je pobasal bankovce, se lepo za¬ hvalil. toda naslednjo nedeljo je bil pri sveti maši že zopet ves razcapan. Sveta jeza je prijela župnika po opra¬ vilu, ko je naletel na Miho, in ga začel oštevati: Kaj Vam nisem daroval pet¬ deset dinarjev, da se zašijeteb Da, da, res je, toda zadnjič sem se zmotil in premalo računal. Za tako mal znesek ne morem zakrpati svoje oble¬ ke ...» D. OKREPČILA IN ZABAVE POTREBNIM. Ob poti, kjer hodi se v Rožno do¬ lino, prijazna kavarna z gostilno stoji. Tam prava ter krepka se kavica toči in sladko se vince za žejne dobi. «P o d k 1 a n č k o m» se zove lokal pre- prijazen. Iz mesta do tjakaj minut je le pet. Le pridi in bral kar v očeh ti vse želje bo trop postrežljivih in lepih deklet. Klavir na poljubno imaš razpolago. Če športnika čutiš kaj v svojih kosteh, boš z eno le kroglo na našem kegljišču na mah devetero položil po tleh. Vodoravno: 1 muslimanska božja pot, 5 končnica prve množinske osebe, 7 humori¬ stičen list, 8 vzklik, kadar 'kaj ponujaš, 9 ne¬ varna žival, 11 višji duhovnik, 14 tujka za prisednika. Navpično: 2 starorimsko mesto na slo¬ venskem ozemlju, 3 obrtnik, 4 neprijazna ži¬ valca, 6 časomer, 9 zmešnjava, 11 tprometno sredstvo, ki se zelo širi, 12 prvi dve črki pri nas v domači rabi običajnega imena, 13 pri kvartanju ga imaš rad. Rešitev križanke «Metuljček». V o d o- ra v n o: 1 kos, 3 kor, 6 Krna, 7 delo, 10 sak, 11 luč, 12 sani, 13 as. — Navpično: 1 kad, 2 Solun, 3 kes, 4 omara, 5 rak, 8 Ria, 9 oči. Študent v zadregi. Profesor Mrmrač sreča v Tivoliju mla¬ dega dijaka z lepo mlado gospodično in ga zato drugo jutro prime v šoli: «Čujte, Čubulovec, ali je tista gospodična, ki ste jo včeraj vodili po parku, Vaša sestra? Čubulovec (v zadregi): «Še ne ... go¬ spod profesor... 159 Izdaja konzorcij »Skovirja* v Ljubljani (predstavnica Marija K-rižaj-Omladič v Rožni dolini. — Urejuje Milko Bambič v Ljubljani.— Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani (predstavnik Miroslav Ambrožič). Vihar v viharju Mož: «No, ti si že malo drzna koketka, da se v tem viharju tako oblečeš. Res, lep osel sem bil, da sem te kdaj poročil, Žena: «Lep osel ? Ne, ti niti kot osel nisi bil nikdar lep ...»