Za poduk in kratek čas. Spomina vreden mož. (Napisal Ant. Korošec.) (Konec.) Ko smo že nekoliko odrasli, bil nam je Martinee v nekaterih strokah tudi skrben domači učitelj. Pod njegovim nadzorslvom izdelovali smo klopotce, vrtalke in mline za majhen jarek poleg ceste. Le izdelovanje majhnih grabelj, s katerimi nas je večkrat razveselil, pridržal je sam sebi. Toda tudi to še raoram povedati; skoro bi pozabil. Martinec je bil namreč tudi pokrivač. Seveda, pokrival je le slamnate strehe, kajti opeko zlagati po strehi, to pač ni nobena modrost! Kedar je Martinec pokrival, lahko si se prepričal, kako spreten, pogumen in neustrašljiv je bil. Naša streha je bila visoka, a Martinec je storil s hlapcem v roki le kake tri korake in glejle ga, že je bil na slerr.enu. Ko pa se je tako visoko povspel, ogledal se je v prvein trenotku zadovoljno parkrat na vse strani, ne vem, ali iz ničeraernosti, če bi ga kedo opazoval, ali pa iz srčnega hrepenenja, da bi si s tega vzvišenega stališča ogledoval lepo prirodo, ki se je razprostirala pred njim Vendar zadnje ni verojetno. Še dobro si pomnim, kako sem se bal zanj, ko je tako ponosno tam v visočini krpal sleme. Jaz še si po lestvi do strehe nisem upal priti, kajti brž se mi je začelo vrleti v glavi, čeprav sem se trdno oklepal mbčnih lestvinih klinov. Toda našemu Martincu se nikoli nič ni zgodilo. Še tedaj se ni hotel zvrniti. kedar so mu oče vrgli kako škopico, če jo je zahteval, teinveč gibčno se je malo nagnil na stran, razprostrl roke ter zgrabil škopico in jo položil pred-se. Sicer pa je bil, kakor pri vsakem delu, tudi pri pokrivanju prav resen. Toda ne smete si misliti, da Martinec ni znal^ tudi navadnih kmetskih del. Se ve, da jih je znal. Ge je ]\je gospodar zbolel in ni imel hlapca, no, pa so poklieali Martinca, da ga je nadomestoval. Res nekoliko počasi mu je šlo vse izprod rok, pa šlo je vendar le. A naši možje so mu še tudi v#nečem drugem najiskrenejšo hvalo dolžni. Saj veste, kako so naše gospodinje rade sitne. Ge v kuhinji niso noži dovolj nabrušeni ali vile niso dobro nasajene, oj milo Rog, koliko bridkih besed mora slišati vrli mož od svoje zakonske polovice! Ali če je počil obroč na sodu, v katerem se je hranilo, bodisi zelje, bodisi jesih, in gospodar soda ni kmalu nabil, jejmene, kako godrnjanje se začne vkuhinji: »Vesjesih bo stekel, potem pa si lahko drugega kupiš. če imaš toliko denarja. In zelje boš kmaln na tleh našel, kaj pa si bomo potem kuhali? Seveda, za-to nimaš časa, da pa s sosedom kje v senei postojiš, o tedaj se ti ne mudi.« In tako gre naprej, saj vsi poznate te litanije. Toda glejlo, ko še je živel Martinec, tedaj pri nas nismo poznali takih Ijubeznivih prepirov. Povedali smo mu samo, da se mora popraviti to in ono, in že drugi dan je prižel, če mu je bilo mogoče, ter nam spravil vso v red. Da, Martinee, to vam je bil raož, ki ste ga lahko povsodi rabili. A tužna nam majka, letos ga že ni več med živimi. Lanska zima nam ga je vzela. To pa se je zgodilo tako-le. V začetku jeseni je bilo. Martinec je šel k maši, da bi pomagal organistu pri težavnem delu orgljanja. Hila mu je namreč častna služba vlačiti organistu mehe. Rosa še je ležala na zemlji in kakor je bila to njegova navada v takih slučajih, sezul si je Martinec svoje čevlje, da bi jih po nepotrebnem preveč ne zmočil, ter zadel pod vsako pazduho jednega. Pa bilo je hladno in naškodilo mu je. Dobil je nahod, pozneje tudi kašelj. in ko se je odela zemlja v svoje snežnobelo oblačilo, moral je celo leči. In ni več ustal; ko je potem tako hudo pritisnila zima, oglasil se je nekega dne v farni cerkvi zvon, naznanjajoč, da se je ločil Martinec od tega sveta. Mnogo ljudi se je bilo udeležilo njegovega pogreba, da-si je bilo izvanredno mrzlo. Martinca sicer ni več, a spomin na-nj še vedno živi med našim hvaležnim Ijudstvora, ki ga res močno pogreša. Smešnica. 0 ciganih si naše ljudstvo raarsikaj pripoveduje. Je li se vse uprav tako zgodilo, kakor je govorica, ne morem vas na tenko zagotoviti. Toliko pa je vsekako resnice, da so cigani izborni kovači, da se prej razumejo na prerokovanje (orehovo ali ka-li V) in na kupovanje konjev in sicer prav ceno. po dne in po noei, in tudi zaradi izgovorov ne pridejo lehko v zadrego, ali včasih se jim to ne posreči. Tako se je na primer zgodilo nekemu, inače nenavadno zvitemu tičku, ker se mu nikakor ni htelo verjeti, da je plačal lepega konja, ki so ga pri njem našli, ampak naravnoč se je trdilo, da ga je ukradel. Naš cigan pa se tega na vse kriplje brani, ter na opombo sodnikovo, naj le samo čisto resnico govori, stalno trdi: Jaz govorim popolno in čisto resnico; na glavni stezi, pri belem dnevu. našel sem staro podkovo, pa tega nisem jaz kriv, če je ta konj bil na njo pribit, ampak »rečen van, pa mojo vest zastavin, jas sen tak pravičen, ka neman ene naj te menše krivice na moji vesti, nači če se mi kaj takšega prigodi«.