Rudolf Dostal     vzel s seboj. Graščak je prišel. Kako
pa se je prestrašil, ko si je Janko zadel
                           vse zvejano žito na pleča. Jezen je na-
Orjaški Janko                    ščuval graščak nadenj svoja dva divja
                         kozla. Toda Janko ju je zgrabil za ro-
                     ^ vrgd čez vreče M ^ in sme.
joč se odšel iz graščine. Graščak je bil
Bila je nekoč revna mati', ki je imela    brez moči, saj je Janku obljubil, da si
edinega sinka Janka. Da bi ga imela    sme  vzeti   toliko  žita,  kolikor  ga  bo-
vedno pri sebi, ga ni pošiljala v šolo,    mogel  nesti.   Po tem   dogodku so  s&
temveč je sama učila dečka. Toda pri    ljudje   začeli   baiti   orjaškega   Janka.
materi se je naiičil samo »Oče naš«,    Nihče   več   ga   ni   odganjal   od   hiše.
pa niti .tega ne popolnoma. Naš Janiko    Vsak se j« bal, da bi se mu utegnilo
se  je pri pouku večkrat silno  dolgo-    zgoditi enako kakor  graščaku.
časil, zato se je skušal zabavati na dru-       Kmalu  nato  so  p<riS'li   sovražniki  v
gačen način. Uhajal je materi, potepal    deželo. Opustošili so polja in gozdove
se z vaškimi otroki in mi&lil samo na    ter  prisilili   kmete,    da so  jim  delali
to,   kako  bi  kmetom   katero  zagodel.    tlako. Najhujše so gospodarili v oko-
Pri tem seveda ni bilo vedno brez te-    lici, kjer je prebival Janko. Ko &o ga.
peža, a to je hitro ¦pozabil in kmalu je    prvič  zagledali,   so  se   ga  prestrašili^
bil Janko še bolj razposajen. Tako je    zakaj bil je orjaik, dvakrat tako velik
počenjal do svojega štirinajstega leta.    in širok, kakor so bili siami. Ko pa so
Tedaj pa je foil čas, da bi končal s    videli, da je Janko plašen zajec, so mu
svojimi norčijami. Zakaj postal je velik    zvezali roke na hrbtu in ga peljali v
in močan kakor kakšen hlapec. Mati ga    tabor h kralju na tlako. Toda Janko
ni mogla več preživljati,  ker je zase    jim je vse preveč pojedel, zato so ga
preveč potrCboval. Zato ga je poslala    hoteli uničiti.   Kralj  je  poslal nadenj
v vas.  da bi si sam služil svoj  kruh.    oddelek vojakov. Jariko je bil najprej
Kmeitom je bilo seveda všeč, da so do-    malo prestrašen. Ko pa je zagledal vo-
bili tako močnega hlapca.  Vendar so    jake. jitn je hitel naproti, zagrabil pr-
se pri jedi kislo držali, zakaj Janko je    vega za noge in otepal z njim ostale,
zahteval vse preveč za svoj nenasitni    dokler ni vseh pobil.   Ko je kralj to
želodec. Zato so svetovali materi, da    slišal, je sklical svoje svetovalce in se
bi poslala Janka v tako službo, kjer bi    z njimi posvetoval, kako bi se vendar
se odvadil čezmerne požrešnosti. Mati    znebil Janka. Zapovedali so mu, da naj
je mislila in mislila in se končno vdala.    očisiti globok vodnjak. V njem so ho-
Po Novem letu je šel Janko k nekemu     teli pokopati Janka. Ta je zaeel oistiti
kmetu v sosednjo vas v službo. Jesti    vodnjak. Vojaki pa so bili nanosili k
ni dobival kaj prida, tem več pa dela.    vodnjaku grmado kamenja, s katerim
To mu nikakor ni bilo po volji. Zato    so navalili na Janka. Ta je še pravo-
je pospravil svoje stvari in se odpravil    časno zapazil, kaj nameravajo. Dvignil
domov. Kmetje v domači vasi so de-    je   roke   in   lovil   v  zraku  kamen   za
belo gledali, ko je Janko spet pri njih    kamnom. Nato pa jih je metal z vso
iskal službe. Pošiljali so ga dtug k dru-    silo nazaj na vojake in ubil skoro vse
gemu, rekoč: »Nimam nič primernega    sovražni-ke. Samo malo je ostalo živih.
zate,  pojdi k  sosedu,   tam boš   dobil    Ti so pobegnili nazaj h kraJju in mu
delo in jelo!«                                          sporočili, kaj se je bilo zgodilo.
Nazadnje se ga je usmilil graščaik in       Zdaj   je   sklical  kralj   vnovič  svoje
mu je obljubil toliko zrnja, kolikor ga    svetovalce   in obljubil  tistemu,   ki   bi
bo mogel nesti na pleoih, zato pa mu    uničil Janka, veliko posesitvo in deset
bo moral zmlaititi vse  žito.  Janko je    mošenj zlatnikov. Dolgo časa so mol-
zmlatil žito v enem tednu. Ko ga je še    čali vsi svetovalci. Nazadtnje pa se je
zvejal, je šel h grasčaku in nrn rekel,    spomnil eden izmed njih vražjega mli-
da naj pride in pogleda, koliko žita bo    na v bližnjem gozdu. Tam je stanoval,
70
lcakor 60 pravili Ijudje, sam hudič, ki je vsakega došlega tujca potegnil s se-boj v pekel. Tja v mlin naj bi nesel Janko mernik pšenice. Ko je ta zvedel za njihov sklep, je bil od veselja ves Iz sebe, da bo vendar enkrat videl ži-vega hudiča. Naložil si je vrečo na ra-me, pel in žvižgal ter odšel v mlin. Ko je prišel tja, je bilo vse zaklenjeno, mlin pa je stal. Janko je potrkal na vraita, in ker ni nihče odlprl, je udrl vrata in iStopil v mlin, da bi zbudil Tiudiča, zakaj mislil je, da spi. Toda o hudiču ni bilo ne duha ne sluha. Ko je -zapazil, da je mlin poln nesnage in paj-čevin, ga je hotel pomesti in osnažiti, da bi imel kaj posla, dokler ne bi pri-šel hudič. Baš je končal svoje delo, ko je zasldšal nad mlinom i&trašno bobne-nje, kmalu nato pa je priletel hudič skozi okno v mJin. Ko je ta zagledal Janka, je bruhnil ogenj vanj in se zadrl: »Kaj pa počneš ti tukaj?« — »Nu, nu,« je odvrnil Janko, »ttako hu-do pa vendar ni! Lahko si zadovoljen, da sem ti preskrbel delo in zaslužek, Tazen tega sem ti pa m-Hn očistil!« Hu-dič ga pa niti poslušal ni, temveč je lcar navalil nanj in ga hotel spraviti na tla. Toda Janko se ga ni ustrašil. Zgra-bil je hudiča za noge in ga vrgel v kot, da se je mlin potresel. Ker ga je hudič pri tem opTaskal, mu je Janko dejal: »Vidi se mi, da imaš nekoliko predolge kremplje. Le čakaj, ti jih bom malo porezal!« Nato je zvezal hudiču roke in noge, odprl zatvornice in zbrusil njegove kremplje na mlinskem kamnu. Potem mu je še rekel: »Da me boš vs-aj malo pomnil in bodo tvoji bratje ver-jeli, da si imel opravka z menoj, foodi ti še ta spomin!« Po teh besedah ga je posadil na mlinski kamen, ki mu je obrusil polovico zadnje plati. Nato je Janko snel hudiča s kolesa in mu za-"bičil: »Glej, da se mv ne prikažeš nik-dar več pred oči!« Hudič je grdo zatu-lil in ušel. Janko pa je vsul pšenico na kamne, in ko je bila zmleta, si je zadel vrečo moke na rame in odšel mirno, kakor bi se nič ne bilo zgodilo, nazaj v tabor.
Kralj je bil že ves obupan in več ni -vedel, kaj bi še storil. Pa je spet skli-
cal svoje svetovalce ter obljubil one-mu, ki bo na kakršenkoli način zavil Janlku vrat, svojo hčer za ženo. Koncno je eden izmed njih svetoval kralju, da naj pošlje Janka v pekel po čevelj hu-dičeve stare matere; odtod pač ne 'bo prišel nikoli več nazaj. Kralj je bil s tem predlogom zadovoljen in je pri priči poslal Janka v pekel. Vesel in do-
bre volje se je napotil Janko tja. Pri peklenskih durih je naletel na ravno tistega hudiča, s katerim je imel oprav-ka v mlinu. Ko ga je ta zagledal, je urno zbežal in hitel pravit svojim bra-tom, da je prišel ond človek, ki mu je napravil toliko sramoito. Bratje so ga vprašali, ali ne bo zdaj človeku tega poplačal. Toda hudič ni zinil nobene več, temveč je lepo molčal in se zavle-kel v kot. Nato je poslal Lucifer dva svoja najmočnejša hudiča nad Janka. Ko sta ga zagledala, sta se začela na ves glaiS krohotati, češ da se sploh drzne v pekel. Toda komaj sta se do bro zavedla, sta že ležala v ognju in se tam cvrla.   Tako  n,i mogel Lucifer
ničesar  drugega,   kakor ida  je   Janku     deti.  Nazadnje je ves vescl poskočii,
ustregel in mu izročil zahtcvani čevclj     tekel v grad, v tisto dvorano, kjer je
svoje starc matere.                                    zbocoval   kralj   s   svojimi   svctovalcL
Janko sc jc vee vesel vračal domov.    Tam  je   2grabil  kralja   za  noge  in  z
Ko je prišel v tabor, so se vsi čudili,     njim   tolrko  časa   udrihal    po  ostalih,
da je prišel živ in zdrav iz pc-kla. Naj-    dokler niso bili vsi mrtvi. Ko s« vojaki
bolj jezcn pa je bil kralj. ki ni vedcl,     to slišali, so sc raztepli aa vse strani.
kaj bi zdaj počel. Še enkrat je sklical     Tiste,  ki  niso  niogli   pravočasno ube-
svoje svetovalcc. Ko so se posvetovali.    zati, 50 pobili kmetjc. — Ko so se pre-
kako bi  ubili Janka.  jc  ta sam   pre-    brvalci deželt malo pomirili, so izvolili
mišljeval, na kakšen način bi se znebil    Janka za kralja. Živel je Se mn«go Jet
svojih  sovražnikov   \n  jih   zapodil   iz     in bil svojim podJožnim dobcr in pra-
deželc, zakaj niL več jih ni mogo] vi-    vičen vJadftr.