L* vwr £JU3£MMSKZ Z&SJV3 ® iaro 1921 Vsebina januarskega zvezka: / 1. Janko Samec: Ob Adriji.......'............................1 2. Ivo Šorli: Zgodbe o nekaterih krščanskih čednostih in nečednostih. (Dalje prihodnjič.)..............................................3 8. D. D.: Iz megle v luč..............................................9 4. Dr. Ivan PrifatcI): Duševni profili naših preporoditeljev. (Dalje prihodnjičj............................10 6. Alojzi) Gradnik: Kak6 te čakam.................22 6. Ivan Zoreč: Njena pot. (Dalje prihodnjič.).............23 7. Miran Jarc: Poletje................... .... 27 8. Sophokles: Kralj Oidipus. Preložil A. Sovre............28 9. Miran Jarc: O novejši srbohrvaški liriki..............35, 10. Alojzij Gradnik: Oslavje.....................44 11. Vilko Mazi: Prepovedana pot...................45 12. Gustav Strniša: Kozmopolitična......................48 13. L. Kuhar: Borba. (Dalje prihodnjič.)................49 14. Alojzij Gradnik: Noč v Medani..................53 15. Marija Kmetova: Meditacija....................54 16. Pastuškin: Tvoje oči.......................55 17. Književna poročila........................56 J. A. G. : Molž Vojeslav: Tristia ex Siberia. — France Koblar: Djuro Dimovič: Kraljevič Marko. — France Koblar Mirko Korolija: Zidanje Skadra. — Milko Kos: Dokumenti o postanku kraljevine Srba, Hrvala i Slovenaca 1914.—1919. — J. A. G.. Ewald Karl: Dvonožec in druge zgodbe. 18. Kronika: K.: Iz srbohrvaških revij................62 19. Nove knjige...........................64 „Ljubljanski zvon" izhaja v zvezkih po enkrat na mesec ter stane na leto 180 K, za pol leta 90 K, za četrt leta 45 K, za Italijo po 60 lir na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 18 K. Odgovorni urednik: Dr. Joža Glonar. Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. — UpravniŠtvo se nahaja v Sodni ulici Št, 6*. Last in založba „Tiskovne zadruge", z. z o. z. v Ljubljani Tiska Delniška tiskarna, d. d« v Ljubljani. LJUBLJANSKI ZVON ntStCNIK Zfl KNJIŽfrUNOST IN PR05UET0. LETNIK XLI. 1921. STEUILKft I. JANKO SAMEC: OB ADRIJI. I. V jutranji zarji sveti se obzorje in noč boječe umira za gorami; drhtijo solnčni žarki nad vodami, ki ostri veter kakor plug jih orje. > Drhtijo morske kaplje kot kristali, blesteči se na skalovitem bregu... Jaz mislim, da stojim na belem snegu, pa sem samo na trdi, večni skali. O pihaj, pihaj, sapica jutranja, po licu božaj me, ki trudno sanja še v snih neplodnih daljne pofnoči! Naj moje zdaj srce po vsem trpljenju zahrepeni po novem mi življenju, ki vanj jaz hočem z novimi močmi... II. Saj vse življenje večno se preraja... In, kar še danes v zemlji morda gnije, ko zopet njenih se moči napije, vzkali, vzbrsti in k solncu vnovič vstaja. Cf-r-e INf Tako drevo zacvete sredi maja, in iz semen pšenica zopet vzklije; in duša tudi, ko se v nas spočije, v življenje gre in ga začne od kraja. Saj smrti ni... vse je le kratko spanje, ki človek se samo zaziblje vanje, da bi pozabil trpkih dni spomin... A, ko zbudi se sred jutranje zarje, ne sluti sam, da moral skoz viharje 0 bo zopet s srcem polnim bolečin! O pihaj... pihaj, sapica jutranja in božaj me po licu smehljajočem; saj zdaj ne tožim več in več ne jočem... Naj drugi čas s solzami si preganja! Glej: skrita kal mi iz srca poganja v jutranjem solncu, v daljah se smejočem! In jaz od zdavnaj že življenja hočem; dovolj tipanja je bilo, iskanja! Nad mano solnce... Jaz pa nad vodami sem sklonil se, da s polnimi rokami iž njih zajamem zdaj si novih sil... In, kadar sredi mojega življenja obiščejo spet ure me trpljenja, bom vinil se in spet se jih napil... / IVO ŠORI.1: ZGODBE O NEKATERIH KRŠČANSKIH ČEDNOSTIH IN NEČEDNOSTIH. GESLO: ET DOCERE VOLUNT - AUT DELECTARE POETAE (LATINSKA PESEM.; Uvod. Na vso moč smo se potrudili, da bi te histovijce imele čim več dobrih strani. In le poglejmo: takoj prva dobra stran je ta, da je morala od spredaj in ne od zadaj, kakor je bil doslej običaj. To pa smo storili zato, da se čitatelju ne dogodi kakor onemu, ki je mislil, da je senca za oknom njegova ljubica, a ga je potem oblila njena teta z golido mrzle vode: tu gleda huda teta iz odprtega okna, da stori vsak, kakor se mu zdi... Druga dobra stran je potem ta, da nihče ne bo imel občutka, kakor bi ga kdo po sredi prave poti za roko vodil. Nego: samo napisi so to ua obeh straneh: "Tu je jarek!» — «Tu je jarek!» (če si pameten, popotnik, drži se srede!) Morda ravno zato ni samo slučaj, da so vsi junaki — Tolminci. Ni ga dela slovenske zemlje, kjer bi bilo vse tako: če je grapa, je grapa, ne dolina — če je gora, je gora, ne grič. In ravno tako človek: če je; je do konca, če ni, prav tako. Zvesto smo se dalje želeli držati pravila estetov, da bodi junak vsake povesti čim bolj simpatična prikazen. Če bi komu ta ali oni naših ne bil, naj ne dolži takoj nas, ampak naj si izpraša vest: «Ali si bil v kinu vedno na strani preganjajočega detektiva aH policaja, ali pa ni morda namesto tega celo pred njima bežečemu tolovaju želelo hitrejših nog tvoje srce?». . Hravci bodo naposled pač opazili, da imajo naši junaki večinoma zelo značilna imena. No, s tem se ne ponašamo: naši humoristi so si jih morali svojim šele izmisliti — U tu so jih že kar imeli. Tudi o ostalih vrlinah teh zgodb nočemo govoriti, ko niso toliko plod naše volje, nego veliko bolj daru božjega. r I. O trmoglavosti ali trdovratnosti. Kdor se'umakne, se ne spotakne. (Star pregovor.) Poglejmo najprej, kam človeka lahko privede trmoglavost, nelepa sestra prelepe čednosti vztrajnosti in značajnosti. Blaž Rinež je živel v sel« A., Juri Hudi»ik v selu B. Med tema seloma je tekel močan in deroč potok. Čez ta potok je peljala v širokem ovinku bela cesta; vendar pa so jo ljudje, ki se jim je prav posebno mudilo, često udarili kar preko hriba in gozda ter prešli na oni breg čez silno ozko brv v globeli. To pot sta si izbra'a vsak od svoje strani tisto jutro Blaž Rinež in juri Hudnik. In, glej, oba v istem hipu sta se prikazala vsak na svojem hribu nad globeljo, oba hkratu se spustila nizdol in oba istočasno dospela do brvi. Razborita kakor sta bila, je moral spoznati Rinež, da ne bo mogel čez hlod, če bo na njem Hudnik, in je moral videti Hudnik, da ne bo inogel mimo, če mu bo na poti Rinež. Toda oba sta si rekla: bo že oni stopil nazaj, če bo vide!, da ni drugače; ter sta istočasno položila nogi na brv in istočasno dospela do srede. — Dober dan! je pozdravil Hudnik. Kam pa ti bote:*? — K vam tečem. Praxijo, da Tičar prodaja tele, pa bi me lahko kdo prehitel. — Jaz moram pa v Tolmin in imam ob devetih razpravo s Poklu-karjem. Dvesto kron mi je še dolžan slepar in bi gotovo utajil, če zamudim. Umakni se, no, Rinež, ker se mi mudi. Se pa drugič kaj več pomeniva. — Kam naj se ti umaknem? Ali ne vidiš, da ni prostora. Če štrbunkneva v vodo, pojdejo ne samo najina teleta in krone, ampak še midva zraven. Obrni se rajši in stopi nazaj — saj bi bil lahko kar tam počakal, ko si videl, da grem jaz čez. — To si videl tudi ti! je prav tako prijazno odgovoril Hudnik. Sicer pa, kar je, je, in zaiadi takih otročarij se ne bova prepirala. To vendar veš, da je moja pot še stokrat nujnejša. Tvoje tele že počaka pet minut več, moj sodnik še ene ne. V takih rečeh so sodniki hujši od telet, he he! . — To praviš pa spet ti prav! Moje tele res lahko počaka, celo vse dotlej, da postane krava, če bo treba... Pa naj počaka, no, da se ti trma malo omehča, pravi Rinež in mirno dene nogo pred nogo. — Trma omehča! Meni?!... Ali nisem bil jaz prej tu?!... — Jaz sem bil prej! Le poglej — na kateri strani je krajši konec. 2e lani bi bila morala pričeti izna-jati nova revija pod imenom »Razmah'. Vendar se neugodne prilike v tiskarni in pri papirju preprečile izdajanje. Sedaj so te težave četudi z žrtvami odpravljene, in nameravana revija prične izhajati 1. februarja pod imenom „Njiva". Ali je revija potrebna*? Slovensko razumništvo nima organa, ki bi izven dnevnih borb opazoval naš slovenski, naš jugoslovanski, naš svetovni položaj; nima torišča, kjer bi se izven dnevne borbe razpravljalo zgolj stvarno in kritično o javnem življenju in o vprašanjih naše sedanjosti in bodočnosti. Gotovo je, da nima demokratičen in napreden slovenski inteligent dovolj prilike, seznaniti se s političnimi in socialnimi prilikami drugih jugoslovanskih rodov in naše evropske okolice. Revija hoče vršiti pozitivno delo. Postavila si je za nalogo, da bo skušala odgovarjati na sodobna vprašanja, ki jih postavljajo na dnevni red svetovno naziranje, zgodovina našega političnega življenja, naloge države in občine, socialni problemi in borbe temelji demokracije, prosveta. Iskati hoče potov in ciljev. Za onimi, ki čutijo potrebo revije, pridejo gotovo še drugi. Ko bom" ez leta gledali na vrsto letnikov, upam, da nas bo navdajalo zadoščenje, kakor ga čutimo vsi iz kroga nekdanje „Vede" ob pogledu na njenih pet letnikov. „Njivo" smo nazvali svojo revijo. Naša sedanjost je njiva. Naša zemlja, naša družba, naša država, so naša njiva. Biti hočemo nje orači. Pridelati hočemo sadu za slovenskega demokra-ta-naprednjaka, ki izvaja ta svoj častni naziv. Z imenom hočemo dokumentirati, da bomo korakali zajedno z „Jugosloven-sko obnovo — Njivo" v Zagrebu-Beo-gradu. Uredništvo „Njive" je prevzel bivši urednik „Vede" dr. Vladimir Knaflič. Vrsta odličnih sotrudnikov je zasigu-rana. „Njiva" bo izhajala 14dnevno, letno izide 20 številk, vsaka po poldrugo tiskovno polo (24 strani), v prijetnem formatu in lične zunanjosti. Stala bo letno 120 K, poedine številke 8 K. Za naročnike „ jutra" stane „Njiva'' letno le 60 K. Naroča se „Njiva" pri upravi „Jutra", Ljubljana, Sodna ulica 6. xr^ÄÄT' Z*™ f /' / — Oho! Na tvoj: je Krajši! Pomeriva, če ne verjameš! Alo, tu imaš moj pas, če ga nimaš! -- Bravo! da boni jaz meril, ti pa skočiš mimo mene, ko bom že blizu brega! — Aha! Tako bi napravil ti, če bi bil jaz tako neumen. Dobro, da vem! Ne boš, prijatelj! Ampak v vodo te brcnem, če mi ne greš i&pod nog. — Poskusi! pravi mirno Rinež in čaka. No, Hudnik ne začne Ne samo, da bo oni najbrže močnejši — kdo se bo tu, na tem hlodu, ki še dobro pritrjen ri? Najmanj, da bi še sam telebnil v vodo!... Molčita in premišljujeta... Hudniku že celo prede.. Ne samo zaradi tistih dvesto kron — kako se bo ta prekleti Poklukar potem režal in bahal! Pa še pot mu bo moral plačati! No, in za starega prav-darja je kontumac sploh škandal. — Ti, Rinež, to je res grdo od tebe, povzame priljudno. Pomisli, da sem boter trem tvojiir. otrokom! — Moja žena pa štirim tvojim! In tvoji Tinici še birmska! — Ampak jaz sem starejši od tebe! Imel sem jih o veliki noči že triinšestdeset! — Jaz jih bom imel o Božiču! Nisem kriv, če se ti je malo bolj mudilo na svet. Toda če me kdo prehiti s teletom, boš plačal, da boš črn, veš! Osel kraški, trmasti! — 2e prav! Bova opravila v Tolminu vsaj vse skupaj! Ga boš že videl osla kraškega! — Ali ga vzameš za pričo s seboj? Bojim se celo, tla bo samo eden premalo! Hudnik že dviga roko, a se zopet premisli. Spet molk. Samo voda, vsa divja in besna, šumi in prši visoko v zrak. Sploh je zelo žalostno tu * doli med tema dvema stenama!... Nikoli solnca, skoro nikoli človeškega glasu... Zakaj solncu samemu je tu doli mraz... Vsa ta zelišča in vsa ta grmičevja rastejo od mokrote, ne toplote, in človeku bi se mudilo mimo, celo če ne bi bilo zaradi opravkov. Iz daljave je prihajalo pozvanjanje zvoncev. Včasih se je začul izza gore pastirski vriši*. Sicer je kvečjemu ptič priletel čez globel. Kaj sta še čakala moža9 Da :e omehča lastna glava, ne - da se omehča nasprotnikova... Hudnika je posilil kašelj. Zlodej, da ravno zdaj! Celo oprijeti bi se moral, če bi imel za kaj... — To se bo tvoji naduhi pa res prileglo! prijazno meni Rinež. — Tebe nič ne briga, slepar! zakriči Hudnik; toda preveč, zakaj kašelj, ki ga je bil komaj ukrotil, je planil z novo močjo na dan, in stresal, stresal, da se je Čutil Rinež opravičenega ugovarjali: — Pusti brv pri miru, ko ni tvoja! kvečjemu če boš plesal samo na svojem koncu! šment vendar, kaj me misliš skašljaa v vodo? se prestraši, ko se je hlod res skoraj obrnil. Toda, to mu je dalo tudi novo misel: Zakaj ne bi sedel? Noge ga že bolijo in Hudnik bo videl, da res ne misli popustiti. Počasi počene, zagrabi hlod z obema rokama in že jezdi na njem. •— Tako, zdaj pa le daj! pravi in prijazno poglede davečega se nasprotnika. Temu se je polagoma posrečilo, da je udušil kašelj. In zdaj je očito , študiral, kako bi sedel tudi on. Toda sam je vedel najbolje, da so njegove kosti že precej hrome, in da je treba dvojne in trojne opreznosti, če se noče osramotiti pred nasprotnikom. Meril je torej naprej z očmi in se šele čez doigo odločil da klecne Pa se je ravno še ujel. Rinež potegne zdaj iz žepa časopis in ga razgrne. Prebral ga je sicer že snoči, a le površno, in lahko, da mu je kaka novica ušla. — Če znaš brati po glavi, te povabim, pomežikne Huduiku. Poglej: «Načirog!» a od te strani «Goričan». Hudnik ni odgovoril. Pač pa je vzel iz lepa drobno knjižico in začel listati po njej. Imena dolžnikov. Ravno prav, da utegne pregledati, kdo bi bil zrel. Cas teče počasi, a teče. Že mora solnce vsak hip pogledati čez hrib na levi. Kako dobro uo storiio! /le je obleka skoro mokra od tega vražjega pršenja v noge; posebno zdaj, ko segajo take globoko dol, skoraj zebe. Toda huje je, da se tudi želodec že oglaša Rinež je računal, da zalije kravjo kupčijo z dobro kapljico, ki pa seveda ne prileti na prazno dno; Hudnik se je veselil celo na gulaž ali okisana jetrca v Tolminu. Na, tu ga imaš zdaj, gulaž in jetrca! Res, da mu je mora! vrag ravno tega bika poslati na pot. Pravzaprav je stvar vedno bolj nespametna... Res, če bi bil vedel, da se razvije kaj takega, bi se bi! rajši takoj umaknil. In zdai že celo nima več smisla, da čepi tu — sodnik je že davno napisal razsodbo, da je Poklukar pošteno plačal, ali kdo ve. kaj mu je navezal slepar. Tolmin je za danes torej odpravljen — če pa itak ne misli naprej, čemu bi potem silil na to stran, ko mu je pot — na ono in mu je ta osel tu spredaj ne zapira? Obrnil bi se in se preguzal na ono stran. Zakaj vstati bi si zdaj s temi nogami ne upal več. . Sicer pa mu tudi v prsih vedno bolj nagaja, in le z največjo muko kroti kašelj, da ne dela onemu preveč vestlja. Hudnik še nekoliko Časa tehta, potem se naenkrat odloči: počasi potegne desno nogo k sebi, poišče s sedalom ravnotežje in jo spravi čez drog, sedi torej v smeri reke. Potem se od strani ozre na nasprotnika. Ta ga je gledal, mu zdaj prijazno pokima in stori isto: že sedi tudi on proti reki. V Hudniku besno za valov i, vrže ravno zato še dosti spretno levo nogo čez drog, pokaže onemu hrbet in se v vso silo potisne dvakrat, trikrat tja proti bregu. — Hije hi! začuje za seboj. In takoj nato glasen smeh; vedno glasnejši, vedno nesramnejši... Hudnik se ustavi. Ljuto pogleda nazaj in divje zakriči: — Ali boš tiho, hudič! Ali Rinež se samo smeje, smeje. Hudnik sam ne ve, kako se je spet obrnil — kar obrnilo ga je,... in ravno tako samo ga zažene na naskok! Toda Rinež sedi tam, se še vedno smeje, a že drži obe roki naproti in giblje s prsti, giblje... No, Hudnik je bil na sovražnika v svojih prsih preveč pozabil. Jezus, Marija, saj ga bo na mestu zadušilo! Rinež pa je povesil svoje dolge rogovile in skoraj sočutno gleda sem. — Čakaj nesnaga, tat. slepar! meni Hudnik, ko mor*;. Zdaj bova videla, kdo odneha! — Kaj si odnehal? se nedolžno začudi Rinež. Mislil sem, da si hotel samo malo na špancir... SIcer pa sem ti nameraval ravno reči: ali bi ne bilo vsaj malo bolj pametno, če bi sedla vsak na svoj breg? Čim bi se kateri premaknil, alo, pa še drugi nazaj na kol — čuka na kolu sva tako in tako... Še jesti bi nama lahko nosili... Sicer pa: * Poklukar je že opravil brc/ tebe... celo bolje opravil — kam še rineš? Moje tele me morda p? še čaka. Poslušaj me, boter- pojdiva rajši oba skupaj k vam, pa molčiva, da sva bila taki prismodi! Ampak, to je tudi zadnja beseda, ki li jo rečem' — Nič! Tukaj boš Čakal, hudič ti, magari do sodnjega dne! In tudi če pogineš! — Prav! Bova videla, kdo bo prej! vzrohni Rinež in udari v potrdilo z roko in sedalom ob brv. . Iz daljave se je začul odmev zvona, kmalu na to še drugi iz nasprotne strani. Poldne! v.. Moža še bolj začutita, kako je tako življenje grenko, in kosilo tam gori na domačih mizah sladko. Toda oba tudi čutita, kako čudovito ju je pokrepčal ta zadnji kratki pogovor: vsaj tja do petih, šestih popoldne še misliti ni, da bi kateri spet začel, če se kaj drugače ne izpremeni. Če v Rinežu šele počasi vstaja pravo sovraštvo do nasprotnika, Hudnik ga je že poln. Tako polno mu ga je srce, kakor prsi te strašne nadloge... Toda to sovraštvo ga čudovito omamlja, je skoraj prijetno ... kakor da tam notri nekaj sladko srbi... Da, celo greje te otrple ude, in igra na koncu prstov ... O, kako bi zgrabili, kako bi objeli ta suhi vrat tam in se sklenili!... In ure tečejo, tečejo, če še tako počasi... In solnce se pomika tja proti temu hribu, in se naposled skrije za njegov vrh. In kmalu nato potegne precej močna sapa skozi skale na obeh straneh, in vre listje r zašelesti. Moža pa sedita in čakata... Sedita včasih po dolgem, včasih po širokem... Samo hrbta ne obrne drugemu ne eden ne drugi več... In od nikoder nikogar... Samo potok šumi, in veje šeleste... In počasi, počasi se zgostujejo sence in so že skoro mrak... Spet zvonovi v daljavi... Zdrava Marija!... Moža se odkrijeta in molita. Toda Hudnikove roke bi skoro stresle klobuk v vodo, in zobje mu slišno zašklepetajo... Tu se Rinež ne more premagati več, in prijazno, skoro proseče izpregovori: — Poslušaj me, boter Hudnik! Ne bodi no neumen! Ti si bos še kako težko bolezen nakopal, a jaz bi te ne imel rad na duši! Pojdi lepo nazaj domov in če hočeš, grem še malo s teboj! Saj se vendar ne bova še ponoči vicala na tem prokletem kolu! še mene vse kosti bole, pa bi tebe ne, ki si bolan! — Kaj tebe briga, Judež, če sem bolan? divje krikne Hudnik. Pa ravno tu boš ostal, če se nočeš pobrati, hudič! Marš, spravi se! — Pa ravno ne! sikne Rinež. Bova videla! In če bo ne vem kaj, te ne pogledam več! In glej: že se je zleknil po dolgem na brv, z nogami proti sovražniku, stlačivši si klobuk pod glavo. A kakor v hipnem navdihnenju si odpaše še usnjati pas, ga drži en konec v rokah, gre z drugim pod brv, ga potegne na oni strani gor, ga vtakne v zanko in si ga trdno zadrgne ravno pod sedalom, tako da bi se mogel vsak hip dvigniti, če bi začel oni tam kaj proti njemu... In potem oprezno poskuša, ali bi ga pas zadržal, če bi ga premagal spanec, in bi imel zdrkniti z droga — Bo! zadovoljno zamimra, in že leži spet v prejšnjem položaju. Tudi Hudnik poskuša, da bi nekako legel Toda komaj je glava pod prsmi, se že oglasi naduha — saj revež včasih še v \ ostelji ne najde miru... Strašna noč bo! A nič ne de: tudi oni tam bo trpel zraven, naj se še tako dela, kakor da leži na pernici. Za vsak slučaj pa se le tudi Hudnik nekako pritrdi na brv. In potem pride not, noč črna in ledena in brezkončno dolga... (Dalje prihodnjič.) OŽSG D. D.: IZ MEGLE V LUČ. Dan je bil mrtev, poln megle in mrakov. Moja duša si je želela preko temnih gozdov, preko pustih potov v bogata mesta, kjer široka je cesta in polna življenja. Tam se pari sprehajajo v lepih večer-'h, kjer jih opajajo mehke dišave, kjer jih osvajajo sladke izkušnjave — do sladkega greha. Tja je moja duša hotela. Prišel večer je. Zvonovi mogočni so zadoneli, pesem zapeli o zlatem klasu, pisanem polju, o gozdu zelenem in o dekletu rdečih lic. Takrat raztrgale so se megle in mrakov i, in novi so dnovi mi kazali pot. Moja duša ni bila več suženj mrakov, bila je vulkan, zmetala kamenje in lavo na stran, a sama zletela je kakor feniks —. v ta svetli dan Dr. IVAN PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. i Pod konec XVIII. in v začetku XIX. stoletja je Slovenija, le z redkimi {riavamž, izbranimi možmi, segalaj^ozračje takratnega višjega duševnega življenja evropskega. A te izvoljene glave so res mislile v ozkem evifw kontaktu z vso obširno, visokoumno 1 vropo. škof Herberstein, glava prvega, filozofsko podstavljenega slovenskega janzenizma, si je dopisoval z odličnimi nizozemskimi zastopniki tega verskoiniselnega po- ru. kreta. Ime Zoisa, učenca modenske viteške akademije v Reggiu in vzgo-jenca francoskih enciklopedistov, je bilo znano v Parizu. Linhart se vzgaja sicer na Dunaju pri avstrijskem prosvetljencu Sonnenielsu, a zaključuje svoj nemški muzni almanah s člankom «o koristi prirodne filozofije», prevodom iz angleščine, polnim navdušenja za prirodo-slovje, astronomijo itd. On tudi prevaja malo let po izidu francoskega izvirnika v slovenščino znamenito Beaumarchaisovo komedijo o Fi-garu, ki je odigrala pomembno vlogo v veliki francoski revoluciji. Za časa francoskega medvladja na Slovenskem občujeta Vodnik in Zois z odličnimi Napoleonovimi učenjaki in pisatelji. Po Napoleonovih vojskah se Slovenija skoraj docela zapre v mnogo ožji idejni krog Avstrije, in sicer one Avstrije, ki postane na dunajskem ä kongresu središče evropskega državnega sistema ne vsled idejne sile svojih duševnih velikanov, ampak vsled pretkanih diplomatskih umetnij Metternicha, prekanjenega zavirača vseh naprednih koles razvitka. Ona Avstrija, ki je pod Marijo Terezijo in Jožefom II še v visoki meri pospeševala znanstvo in položila soliden temelj dunajski medicinski šoli, prirodoslovnim vedam in tehničnim umetnostim, kakor tudi pravo-znanstvu, začne igrati prvi instrument v nazadnjaškem restavracijskem koncertu diplomatov, v znanosti in umetnosti pa prihaja ob ves svoj sloves. V predmarčni dobi se goji do izvestne mere samo še jezikoslovje, popolnoma pa zamro filozofija, zgodovina in državno pravo, hira tudi literatura, discipline, katere s posebno pozornim in zavidnim očesom zasleduje policijsko oko postave, glavni regent dobe. Napredni a v^ji^ldzgod^j^n aijp _ kaže j o nekako tendenco, dabj^zyalili v razlaganju te prikazni dobršen del krivde ria ¥a(bličanstvo n^ških Avstrijcev, in poudarjajo, da so se sploh vse katoliške nemške province «neznatno udeleževale duševnega razcvita protestantskih Nemcev, ker s^ n^ nahaj\n\ed probuditelji in mojstrLlitcrature ocJ KIoRstack^ do Goetheja ter Schillerja, med.vpdü^mjjilp^ofi od Leibnitza preko Kanta do Hegela noben^k^t^lik. Pravijo, da se tudi katoliški Bavarci in Westfalci duševno niso bogve kako odlikovali. In tudi v deželah, kjer sta živeli obe konfesiji druga poleg druge, da so ostajali katoliki v tem oziru v ozadju, n. pr. na Švabskem in v Švici, kakor tam dokazuje razvoj od Schiller ja in Schubarta tu od JBodmerja in Lavatera do Gottfrieda Kellerja». Utegne biti nekajresnice na tem, ' da v prevesni meri na avtoriteti slovneči katolicizem ni dajal toliko pobud znanstvu in umetnosti nego svobodno preiskovanje protestantizma. A.to dejstvo, da si noben nemški, tudi katoliški rod, ni dal tako lehko in s tako neznatnimi protesti jerobovati od policijskega birokratskega režima, kakorJ>aš avstrijski^Nemci, to dejstvo je treba ipak v precejšnji meri pisati na rovaš tudi njih duševno sterilnemu, neumovalnemu i p. veseljaško-neskrbnemu značaju. Najtipičnejši duševni izraz Dunaja v predmarcu, takozvani «Volksstück», ki je dosegel v Raimundu svoj višek, je_po^e^ßravza£ray_jz_fejaških «hanswurtiad», kakor je opomnil že Scherer. Njegov pendant v glasbj je Strauss-Lannerjev dunajski valček, duševni reservoar današnje plehke in omlcdns dunajske operete. Izjeme potrjujejo pravilo! Saj je res bilo par takih častnih iz-jemr.ikov, ki so šli za svojo globljo mislijo in zavetnejšim cuvstvom svojo — skrito in zaprto pot, n. pr. Grillparzer, ki pa se je potem, ko i mi Je hotel Metternich konfisriratLcelo njegovo^nemške Habsburžane proslavljajočo dramo «König Qttokars Glück und Ende», zaprl v svojo mračno zagrenjenost, s skepso in brez navdušenja spremljajoč vse sodobno stremljenje na duševnem poprišču. Pojulijskj revoluciji 1830. se začno_resda tudi med avstrijskimi Nemci gibati posamezni udje pod mrtvaškim Metternichovim prtom. A značilno je, da jim položi prvo besedo na jezik Anastazij_JM učenec našega Prešerna v Klinkowströmovem zavodu, s svojimi «Spaziergänge eines Wiener Poeten» (1831.), katerim Metternich seveda ne dovohj/sto^j^državo. Tudi Lenau kaže, kakor da bi se hotel vreči v javno borbo s sistemom, a se skoro nato rajši zateče v ameriške pra- 1 N. pr. Fried jung, Oesterreich von JS48 bis I860. Stuttgart und Berlin, IL. 298. gozde, odkoder vprašuje švabskega Ulilanda, kako stoji s svobodo v Avstriji. Vrni vsi se na Dunaj, se zapre v svojo sobico in vase ter bojuje zaprte verske boje s samim seboj v «Savonaroli» in «Albingencih». Lenau zapade blaznosti, Raimund konča s samomorom, Grillparzer se zagrize v zakrknjeno mračnost. A kaj dela ostalo avstrijsko, zlasti dunajsko nemštvo, ki si lasti duševno nadvlado nad celo vrsto mladih, po kulturi in luči stremečih narodov, posebno slovanskih? Vse njihovo bistvo je bil že Schüler zajel v primerno majhno posodico s tem, da jih je nazval «fejake»; pritegnil mu je Grillparzer, imenujoč<^ njih rezidenco «Capua der Geister». Tudi zgodovinar Friedjung si pri vsem svojem prizadevanju, da bi rešil njih slavo, ne more kaj, da bi ne zapisal stavka, dobro označujočega predmarčno nemško-avstrijsko * duševnost: «Umgaukelt von der Heiterkeit Wiener Lebens gingen Männer wie Raimund und Lenau. in Melancholie versinkend, ihren einsamen Weg.»2 Avstrijsko-nemško z n a n s t v o je za silo životarilo samo še v nekaterih policijskemu očesu manj vidnih in opasnih panogah. Filozofi in zgodovinarji, kakor Bolzano. Rembold, Weintridt, Schneller so morali v pokoj, ali celo iz države, nič bolje se ni godilo znanstve-nikoin^teologom, kakor Rosminiju, Güntherju, stremečim za tem, da sprijaznijo teologijo s filozofijo, /i.vo prepričanim, da je eerkev tudi zatočišče syobode vesti in mišljenja, ne pa v prvi vrsti orodje avtori-tetne vlade nad duhovi, kar je katoličanstvo pod vodstvom 1.1821. zopet dopuščenih jezuitov taktično postajalo cd dne do dne bo'j. V tenki struji v Avstriji dovoljenega znanstva je našel zavetje oni empirični izkustveni duh točnih ved, ki je dobival tenak dušek v redkih neroman-tičnili publicističnih organih, namenjenih razumništvu, n. pr. v Schrey-vogelovem «Sonntagsblatt.i» oni duh, ki je diha) in vejal v umovih izobražentjšega razutnništva, se krepil v Grillparzerju in se končno zgostil v napeto-zagrizeno bojaželjno ozračje nemškega liberalizma šestdesetletnikov. V verskem in cerkvenem življenju je oil v novem stoletju tudi v Avstriji kakor v drugih državah ponehal boj za razna verska načela, za sv. trojico, za včlovečenje Kristusa, za milost ali zasluženje, za pokoro, prosto voljo itd. Še ves svoj čar in zanimanje pa ie obdržalo med sodobniki vprašanje cerkvene vlade nad duhovi ne samo v verskih, ampak tudi političnih zadevah. Borbo za novo formo koordinacije in delne subordinacije cerkve nasproti državi je b:I vzel nase Jožef II. in - Friedjung, o.e. II., str.304. njene lezultate uzakonil v takozvanem jožefinizm.u. ki je ostal z nekaterimi izpremembami v veljavi do 1. 1850. Verskih dogem se_cg$ar ni dotikal, p^gj)aje_dal dne !7. decembra 1781. ngzo^tij^eievemu miociju, rla podrejuje svoji cesarski oblasti vse, «kar v cerkvi nima značaja božie, ampak človeške iznajdbe in uvedbe». Takozvani «placetum „ regium», to se pravi, pravico odločevanja, ali se smejo objavljati pape- %v zeve poslanice in uredbe državljanom, je začel Jožef izvajati strožje * nego njegova mati. Papeževa prokletja krivovercev in njih zaščitnikov * je dal iztrgati iz molitvenikov avstrijske duhovščine. Najvažnejša na-reclba njegovega prosvet'jenega absolutizma pa je bila ta, cia je dovolil dopisovanje škofov in duhovščine s papežem samo preko svoje državne oblasti. Razne redove in samostane., ki so biü poprej podrejeni naravnost papežu, je podredil dotičnim lokalnim škofom in ieni dal s tem širši delokrog. Papežu je v upravi pustil samo častne pravice in posve-čevanje škofov. A škofe, o katerih so trdili navdušeni cesarjevi pristaši, -da je šeie Jožef II. dal njim s cerkvijo vred svobodo, namreč svobodo ' od Rima, njih je vklepal njegov sistem v še strožji, ker bližji in posvetni« > državni absolutizem, zahtevajoč od njih v posvetnih in cerkveno- * * upravnih stvareh brezpogojne pokorščine. Skoraj vsa višja duhovščina v Avstriji je potegni'a s cesarjem, med njo vj?rvi vrsti tudi ljubljanski Škot Heroerstein. Svojim nasprotnikom, čijilfteta je" obstajala zlasti iz razmcnihov — cesar je namreč odpravil v državi okrog 700 samostanov, in to takih, ki se niso bavili s šolstvom in občekoristnirn socialnim delom — tem svojim strastnim nasprotnikom je dovoljeval cesar, pisati celo pamflete zoper svoj sistem, ker ni hotel delati mučenikov. Najbolj se je nasprotovalo cesarjevemu posezanju v odredbe glede službe božje, kateri je cesar kot trezna, praktična natura odvzel .ves prej?ompozni blešč in sijaj in zanjo dolotalxelo število_sveč. V svojem praktičnem * stremljenju je prihajal pogosto do naravnost kurioznih naredb, kakršna .. je bila n. pr. ona, da naj se mrliči ne pokopavajo več v lesenih krstah, marveč v rjuhah, s čimer se bodo ščitili gozdovi in razvijala tekstilna * industrija. Vražarstvo je preganjal in prepovedal neredko z babjever- * skimi primesmi zvezana božja pota iz prepričanja, ker je biJLsani na sebi globoko verna natura.3 Da ga ni vodil pri teh njegovih odredbah samo državni interes njegovega prosvetljenega absolutizma, se razvidi iz tega, da tako faktično ustanovljene avstrijske državne cerkve niti poizkušal ni ločiti od Rima. Z jožefjflizmom. ki se — kakor rečeno - m vtikal v yetske notranjosti in gospodaril več ah manj po svoje z vnanjostmi, je prav dobro 5 I riedjung, o.e. II., str. 430—433. izhajala takrat tudi v Avstriji precej razširjena, iz Belgije došla verska struja, imenovana j_a n z en i z e m '• Ta struja je bila nastala na Francoskem zaradi pomanjkanja oživljajoče notranjstvenosti v katoliški cerkvi. V življenje jo je pozvala opozicija zoper jezuite, katerih naj-slabejša stran, njih ohlapna morala, je postala stalna tarča janzenistov. Ta nstruja je tu3T5Tla dosegla prehodno uničenje redu jezusovcev.i Glavno stremljenje janzei.istov si je stavilo /a svoj ulj, V;>o teologijo presnovati in preroditi s pomočjo doslednejšega in čistejšega nauka Avguštinovega o milosti, obenem pa ostati v rimsko-katoliški cerkvi.5 Ta svoj cilj so izkušali janzenisti doseči na ta način, da so obračali pogled vernikov od ceremonijalne pobožnosti v verska občutja v. duhu in srcu, da so v ta namen podajali ljudstvu sveto pismo v poljudnih prevodih in mu pisali številne molitvenike, pridi «ovali strogo nravnost in asketično pokoro. Ljudska, viseče na vidnih znakih nevidne milosti božje, ljubeče bolj predmete kakor ideje, ni imelo pojmovanja uiti za hladni, računajoči Jožefov vnanji racionalizem, niti za zgolj notranjo rigorozno pobožnost janzenistov. Ono se je rajji zatekalo v cerkve preprostih mendikantskih redovnikov, n. pr. frančiškanov, goječih veselo, socialno versko udejstvovanje potom svečanih maš, procesij, bratovščin itd. To je tudi bilo vzrok, da je imel joželinizeni nekaj časa namero, odpraviti tv.di ta red, česar pa vseeno ni storil. Takšne so bile verske razmere in takšno je bilo razmerje med verskimi činitelji in verniki za časa kratkotrajne vlade Jožefa II. Višja duhovščina je bila racionalistično-jožefinska, ako se je čutila bolj kot državno-cerkveno uradništvo; bila je janzenistična, ako je imela zmisel bolj za versko razglabljanje, pri čemer je niso prav nič motile iiladno-trezno praktične naredbe, tičoče se po njenih mislih itak samo «vnanjih disciplin». (Izraz iz pastirskega pisma ljubijan. škofa Herbersteina!) Verske prakse nižje duhovščine, po izobrazbi neznatno razločujoče se od ljudstva, pa so se precej krile z verskimi potrebami in zahtevami preprostih ljudskih vrst. Ta duhovščina s frančiškani na čelu se ni veliko rinila_vjospredje in je vršila svojo duhovnopastirsko službo deloma kakor je vedela in znala, deloma in najbolj pa v skladu s simpatijami svojih preprostih ovčje. 4 P. Quesnell, eden izmed prvoboriteljev janzenizma, je dejal: «Kralji so maziljenci božji, in k njih nogam bi se morali kardinali plaziti, če niso drugega kakor kardinali.» (Schill, Die Constitution «Unigenitus». Freiburg, 167, str. 29.) r- Prim. Schill, o.e. str. 15. Po Jožefovi smrti pa se je začelp ola^omakr uši ti ver sk i jožefinizem. Nekaj malega je bil od svojih naredb nazaj vzel že cesar sam, n.pr. na-redbo o pokopavanju v rjuhah, ki je delala najbolj slabo kri. Razločneje pa je začela kriti vlada Leopolda Ji. v malo opažnih oblikah vladni umik z bojišča najpriljubljenejših idej XVIII. stoletja k porevolucijskim konservativnim doktrinam.1 Cesarska resolucija z dne 17. marca 170i. je odpravljala cerkvi zoprna generalna semenišča in ustanavljala zopet diecezanska bogoslovska učilišča, zagotavljalo se je, da se najpovo,jie bodo več odpravljali samostani in il njijtLJie odnašale dragocenosti; uvajaja se je zopet bera: tudi latinščina ^Ti^nTslüzüTb'öz j i, nadomeščena pčTjozefu z narodnim jezikom zlasti v petju, se je zopet vzpo-stavljala v prejšnjem obsegu, vrhuiega se je izpreminjalo jožefinsko zakonsko pravo in dovoljevalo zopet_cerkvi, da sodi nad zakonci.7 Ostale naredbe jožefinizma so ostale dalje v veljavi, tako zlasti «placetum regium»: prepoved neposrednega občevanja duhovščine s papežem. Leopoldov naslednik cesar Franc je zavladal že docela pod vtiskom strahov francoske revolucije. Pod njegovo vlado se je začela revizija Jožeiove razpredelitve rned državno in cerkveno versko-politično avtoriteto. Dočim je smatral Jožef II. rimsko cerkev za konkurentinjo pri državni oblasti, je videla vlada Franca veliko nevarnejšo pošast v revolucionarnih idejah časa, s katerimi se je treba bojevati z vsemi silami in se v ta namen poslužiti cerkve kot glavne zaveznice. Pričnete izrab-1 janje qerkve v državne namene in ugajanje cerkvi v njene svrhe: nekako vzaj^noj^avam^ in oltarja. Vendar je Franc obdržal še v veliki meri prosto roko nasproti cerkvi, takoj ob začetku novega stoletja je ugodil n. pr. pritožbam in željam, naj bi cerkvenih stvari v državnem območju ne upravljali laiki. Vjiržavnern „§vetu in pri^ubernijih je nastavil za naučne in bogočastne refereiue duhovnike, seveda jožefin-s ce. Državni in konferenčni svetnik, nekak papež avstrijske državne, po Jožefu neproklamirane cerkve, je bil od 1802. do 1828. Martin Lorenz, neoporečen duhovnik, a strogj^osxetljenec. Cesarju samemu ni bil po godu. Bolj nego ta mu je bil pri srcu. dvorni župnik Jakob Frint, mož poln katoliške vneme, nestrpen zoper vse to, kar se je razvijalo po njegovem mnenju pod časovnim geslom nevere in freigeistovstva, pravzaprav pa pod reakcijskim pritiskom pcedmarca. Frint je bil tudi cesar-jev_S£Ovednik, ki pa se je bolj briga1- za pobožno življenje državljanov, 6 Prim. J. Schellcr, Oesterreichs Einfluss auf Deutschland und Europa, Stuttgart, 1829, II., 20. 7 friedjung, o.e. II., str. 435. nego za kakšno eventualno Rimu ugodnejšo izpremembo razmerja cerkve do države. V^ Rimu so <;a kljub njegovi pobožnosti smatgali za pristaša prikrite avstrijske Jrzavne cerkve, izvajane via facti. Frint je bil nasprotnik Jezuitov^, in njegov učbenik verstva je figuriral med prepovedanimi knjigami na indeksu. Zakaj Rim oficietao ni nikdar priznal avstrijskega jožefinizma, in vsa tozadevna dunajska prizadevanja 1833. do 1834. so Bila brezplodna. — Vsi ti in drugi cerkveni funkcionarji v državi so bili najprej birokrati, kakor n. pr. študijski ravnatelj Stifft, ali oni vsemogočni duhovni referent med leti 1829.— 1848. Jüstel, ki je rekel: zame ni tridentina, jaz poznam samo najvišje ukaze.s Pod vlado teli mož resda n; dobivala višjih hierarhičnih, škofovskih ali kanoniških mest duhovščina, vdana v verskih in političnih vprašanjih * Rimu, a prav tako in še bolj so se preganjali vsi oni duhovniki in po-svetnjaki, ki so se drznili misliti in delovati svobodneje in po svoje. Pri sebi pobožni ljudje, v javnosti ter sosebno v politiki pa ne krop ne voda, zmerni sredinjaki, so bili najbolj po volji tem zakletim birokratom. Svobodna cenzura jožefovih časov se je odpravila, pisati se ni smelo ne zoper papeško politično oblast in tudi ne zanjo. Jurist cerkve-v.nega prava na dunajski univerzi, slovenski učenjak Dolinar, je ob priliki dejai svojemu kolegu teologu: «Z državiianslfjfrn zvonikom vas ;ibijem; dajte mi drugačen zakonik in bom učil drugače!» V neomajni svoji veljavi se je še vedno bleščal dekret z dne 3. marca 1792. s svojim predpisom, da sq mora vsak duhovnik_čutiti <restopil Gentz kljub tgmiijii.v katolicizem, čeprav je še 1.1811. pisal isti Rahel}, da jc postal «docela kristijan». Prestopali pa so v trumah iz protestantizma drugi, in sicer — značilno za dobo! — iz istega vzroka, iz katerega se je koncem prejšnjega stoletja izpreobračalo toliko katoličanov k prote-stantizmu: zaradi protestantovskega «koketiranja s prosvetljenci»!13 V Avstrijo je priromal nemški publicist Adam Müller in že J 1805. prestopil h katoličanstvu. Stari dunajski prosvetljenec, pisatelj raznih drz- 12 Friedjung, o. c. IL, str. 474. 13 E. Guglia, Fried, v. Gentz und die kath. Kirche. Jahrb. der Leo Gesellschaft. 1899, str. 82. nih zabavljic zoper papeško nadvlado v Jožefovih časih, Haschka, inu je bil za krstnega botra in je pisal Reinholdu na Nemško: «Jaz sem se i čudil nad njim, nad seboj in nad vsem skupaj »14 L 1S08. je našeljvonč-no na J^unaj svojo pot eden izmed voditejjoui^skg romantike^. Fried-v^h Schlegel. On pa je je bil pokatplieil že pred prestopom črnožcltih mej obenem s svojo duhovito ženo Dorotejo, l.cerko /.ida .Wendelsohna. Leto kesneje je bil že c kr dvorni sekretar. Začel je takorekoč uradno uvajati romantično literaturo in publicistiko. I . 1310. je ustanovil časopis «Oesterreichischer Beobachter», ki ga je pa že prihodnje leto izročal Pilatu, tudi c. kr. dvornemu tajniku in doglavniku Meiternicha. Sam Schlegel je nato ustanovil nov list «Das deutsche Museum» (1812. do 1813.), postal legacijski svetnik in dofeiL Qd__papeža Kristusov.j.ed. Fried, v. Schlegelovemu j>rjmeru so sledili še drugi nemški romantiki, /e^ g^pred vsemi Zacharias W erner, nekdanji prijatelj in O/ ji idejni pristaš največjih sodobnikov v poeziji in filozofiji na Nemškem. Ta mož je bil . trikrat oženjen in je nekdaj v Varšavi plaval v mesenih užitkih. L. 1811. * se je v Rimu pokatoličil, prejel tri leta kesneje mašnikovo posvečenje in 1 nastopil nato na Dunaju svojo glasovito pridigarsko kariero. O tem - bivšem romantičnem dramatiku pravi dobro Hieronim Lorm, da je do- • besedno «skočil z gledališkega odra na prižnico».10 Vsi tij;omantik; so i)ili dionizijske nature, ki so skopali v mladosti v_jutnem sladostrastju, v poznejših letih pa v dušnem. Vsi so živeli tako, kakor pravi Grillparzer o Čahariji Wernerju točno in pravilno: «Im Sinnenrausch, im Rausch des innern Sinns.» Ftieix_Schlegel je napjsal v mlajših letih svojo znamenito «Lueindo», roman sladostrastja, v katerem hoče najti srečo za človeka v neki subFmncMiziološkl čutnosti Vsem tem romantičnim konvertitom je služila katoliška mistika in askeza kot vir novih živčnih senzacij. Mnogi iz teh in še mnogoštevilnih drugih (n.pr.baron Penkler, Klinkowsttöm, v. Buchholz, grof Fried. Stolberg, Kle-^^^iT^ent BrenTanö, Ludwig v. Haller, Josef v. Eichendortf i. dr.) romantičnih zanešenjakov, deloma hkratu katoliških izpreobrnjencev, zastalno ali začasno prihajajočih na Dunaj, so se kmalu začeli uvrščati v sprevod, ki se je snoval za Ca robno^ prikazni jo o.Klementa ManieJjoff-b^ijerja, preprostega, „gprecega moža iz naroda, v katerem je dobila v Avstriji dolgo zanemarjena struja enostavnega, neumovalnega, veselega socialnega katoličanstva svojega voditelja, proppvednikgj da «ve- »« Rob. Keil, o. c. 37. ir> H. Lorm, Über oesterr. Zeitungswesen vor 1848, Zollingova «Gegenwart XXIX., št. 07. ra ne sedi v glavi, my več v§ srcu človeškem».10 O. Hoffbauer (roj. ^SJLv^ v Tašvicah na moravskein, umrl 1820. na Dunaju) se je naučil čifim^s 2 in pisati kot samostanski pek, je živel potem nekaj časa kot puščavnik pri nekem božjem potu blizu Znojma, kesneje v nekem gozdu blizu Tivolija pri Rimu. Sprejet 1. 1782L v redemptoristovski red sv, Alfonza Liguoiija, stoterim je kot starčkom še osebno govoril, je izkušal od 1. 1809 dalje ta red uvesti tudi v Avstrijo, kar se mu je eno leto pred smrtjo tudi res posrečilo. Cesar bi ne bili nikoli dosegli romantični lepo-umni zanesenjaki, to je izvršil ta skromni, neuki menih. Preprost in vneto pobožen, kakor je bil, njj)ridigoval visokih estetičnih ekstaz in užitkov katoličanstva, tudi ne kot janzenisti mrke in enostavnim dušam težko /.(popadljive notranjost:, tudi ni polagal tolike važnosti .na aske-zo, temvečja dobrodelnost, sočutje, veselo Robožnost; celo humor je btt v njegovih pridigah in cerkvenih prireditvah. Na Hoffbauerja se naslanja ona katoliška smer, ki je zmagala leta 1855. s konkoidatom, in tudi ves današnji katolicizem srednje Fvrope. Kot na takega je pokazal 40 let po njegovi smrti niegoy gaivečij učenec kardii\ft| fiflfoffiffi?^ Katoliška cerkev ga je proglasila najprej za blaženega in nato dne 20. maja 1909. obenem z devico orleansko za svetnika. Redempioristov,/ ft-^Ve vernikov srca in preprostega čuvstva, so sc poslužili kot svojih predhodnikov zastopniki umovalne vere papeževe observance, jezuiti, ki so se mogli res že dve leti za redemptoristi zopet naseliti v Avstriji. P. Hoffbauer je imel ogromen uspeh med preprostim ljudstvom; elitno gardo njegovega pristaštva pa so tvorili konvertitski romantiki, skoraj vsi uradniki državne kaneclije onega Metternicha, ki se je želel v rahli opoziciji ostalega visokega avstrijskega uradništva zlasti potem, ko je po padcu Napoleona sam zasedel vodilno mesto v restavracijskem evropskem koncertu — malce bližati Rimu. Calianja..Weraei:..iejiejal, daj)ozna tri velike može dobe: Napoleona, Goethqa in_Hoffbauerja. 4 Možje ostale višje uprave, posebno pa zastopniki znanosti na univer-zahz so odklanjali romantike in tudi Rimu vdanega katolika Hoffbauerja; oni so še vedno častili Jožefa II. kot nekakega narodnega in državnega svetnika.17 O izobraženem občinstvu pa se mora reči, da se je vsaj^v drugem de. etletju novega stoletja precej razločno nagnilo zopet k pozitivni veri. P;:h, ki je bil v dobi prosvetljenstva potrgal vse vezi, a obenem pri nedc. tatni umstveni fundaciji tudi izgubil vsako podlago, je zahrepenel po opori in vezeh. Po časovni razburkanosti se je K Alphon? v. Klinkowström, Fried. August v. Klinkowström und seine Nachkommen. Wien 1877, str. 129 in dalje. 17 I ried jung, o.e. IL, »tr.-?4S. > marsikdo oziral po trdnem, mirnem otoku. V avstrijskem duševnem življenju tudi inteligentnih vrst je stopilo zopet na prvo mesto verstvo. Pisa-^/c^teljica Karolina Pichler pripoveduje v svojih «Spominih» (Wien, 1844), da so v njeni mladosti v njih hiši občevali izobraženci, ki so tajili vse razodcte.resnice: «Bili so med njimi tudi visoke čast; vredni in strogo pravoljubni ljudje, da sem naravno morala priti do prepričanja, da se da živeti tudi brez pozitivne religije povsem v skladu dolžnosti in dostojnosti.» Kot odrastlo ženo jo zgrabi to katoliško gibanje patra Hoff-bauerja in romantike v: podobno poslednjim hodi tudi ona zopet k maši v ospredje cerkve, posluša pridige, sprejema zakramente in si išče posebnega izpovednika. Odlične romantike izpoveduje Hoffbauer sam, nji pa najde nekega patra Marcelijana sam učeni orientalist Hammer-Purgstall.18 — Mimogrede prihajajo na Dunaj tudi drugi odhČtii nem-^^ški romantiki, ostajajoči še pri literaturi, n. pr. Tieck s svojo sestro gospo Bernhardi, in celo teoretska glava vsega nemškega romantizma, \Vil. v. Schlegel, pride 1808. z gospo Stael citat svoja znana premoti/ davanja o «dramatični umetnosti in literaturi» (Heidelberg 1809—11); 200 vnetih poslušavce^ iz najboljših krogov ga posluša.19 18 E. Guglia, Relig. Leben in Wien. 1. c. » Rob. Keil, o.e. str. 10. (Dalje prihodnjič.) CSŠD ALOJZIJ GRADNIK: KAKO TE ČAKAM . . . Kako te čakam, o kako te čakam! Ko pride v hišo gost moj, črni mrak, ki ž njim prihajal k meni si — na prag strmeča vprašam: «Sam si»? «Sam», mi reče O, da bi vedel ti, kako me peče beseda ta ledeno celo noč. Vso dolgo noč je moja postelj prazna, vso dolgo noč premolim kakor blazna, ime presladko tvoje jecljajoč. IVAN ZOREČ: NJENA POT. (IZ ZBIRKE „POMENKl") 1. Ko je bila naporna služba dodobra izžela nižjega železniškega uslužbenca Jakoba Vrtačnika, so mu odmerili malo pokojnino in mu dejali, da ga ne potrebujejo več. In kar čez noč je bil ob delo in službene dolžnosti, glej. To ga je močno zmedlo; kajti ni si mogel misliti življenja brez dela in službenih skrbi in sitnosti. «Prosil bom, da bi me sprejeli še v službo —», je izdal ženi. «Ali si ob pamet? Kaj se nisi naslužil dolgih trideset let? Uživaj mir, ki si ga potreben, da boš kaj časa še na svetu! Glej —» <\— saj to je: Obolel bom in umrl, če ne pridem spet do kakega dela». «O, preselimo se v Trst! Tam bi še dobil kak lahek zaslužek. Joj, v Trstu je lepo!» je vzdihnila. «Kako bi živeli v tako dragem in velikem mestu? S tem ni nič, vidiš». Ona pa je žarela in se je v mislih že preselila v svoj ljubi Trst, kamor so ji vsa dolga leta koprneče hrepenele vse neugnane misli, vse prelepe sanje. Še zajec rad steče pod grm, kjer se je izlegel, si je mislila podjetna ženica, ki 111 mogla pozabiti svoje že davno od-begle sreče, ko je v sijaju prelepega domačega solnca veselo dekličila * kot brhka tržaška okoličanka. «Tudi zaradi Marije moramo v mesto. Sole je dokončala, stara bo že sedemnajst let, — kaj bi še tu? V svet morava z otrokom, pa je!» Jakob Vrtačnik je omahoval in se tiho boril s srcem in s pametjo. Zakaj v nočeh brez sna je bil odločil, da ostane v tem lepem kraju, kjer pihajo domači vetrovi, ukajo prešerni vriski in koledujejo domače pesmi... Za Marijo bi se že dobila službica tudi tukaj; saj je dekle izšolano in čedno. Ali žena in hči sta tako dolgo tiščali vanj, da je omahnila njegova volja, in se je moral vdati. Začeli so zatorej pospravljati svoje stvari in so jo pomaknili na jug. Za ovinkom se je Janez Vrtačnik ozrl. Z enim samim dolgim pogledom je pobožal zeleno dolino, nizke, potlačene griče, opasane s temnimi hostami in posejane z belimi vinskimi hrami. 2eni in hčeri pa so hitele vroče misli daleč, daleč. Z žejnimi očmi sta pili lepoto, ki se jima je bližala, in sta se omamljali v pričakovanju na domišljeno srečo ob lepem morju. Sloneli sta ob oknu in sta se radostno vznemirili, ko se je veličastno razgrnila sinja gladina zaželjenega morja. Vrtačnica je na ves glas zaihiela in ni mogla odmakniti ginjenih oči od prisanjane krasote, ki se ji je vsipala v presrečno srce. «O morje, morje! Ti preljubo moje morje...!» Marija, prav prijazno in brhko dekle, za svoja leta še dosti močna, je strmela in je bila tiha. Ampak sam večni Bog ve, koliko prekrasnih slik iz njenih hrepeneč«h sanj je hitelo pred njenimi notranjimi očmi, koliko veselih, presrečnih nad se je zaplodilo v njenem, dekliških muh in sanj polnem mladem srcu... A ko se je za ovinkom pokazala celotna slika velikega tržaškega mesta, je tlesknila z rokami in se je vsa zardela v zagorela lica zvonko nasmejala. Obli rami sta se ji zatresli; prsi sta se ji visoko vzbočili pod lahko bluzico; vedre oči so se ii za-iskrile, a na zdravih licih in na okrogli bradici so se poglobile zapeljive jamice, v kakršne človek tako lahkomiselno in rad strmoglavi. 2iva domišljija jo je nežno prijela za čudovito lepo oblikovano ročico, mehko kakor mačja tačica, in io je povedla med odlično oblečeno meščanstvo, na sijajne izprehode, v šumne, vesele družbe. Joj —' Izza obzorja je naenkrat prikadil ponosni parnik. O, in tam-le drugi odhaja, da se v širokih valovih razmika morje pred njim, za njim pa se vleče bela pena in se topi v visokem solncu ... In pa tisti-le metulji, ribiške ladjice ka-li, kako lepo sedijo na mirni gladini! Pa tu-le spodaj, kako se morje zaganja ob čeri in se odbija v mogočnih belih penah. Glejte, glejte: kaj ni to-le Miramar? Kakor sen poletne noči je res in tak, kakršnega smo občudoval: na razglednicah. In ta ljubka okolica, kako lepo ie posuta s prijaznimi dvorci, rdečimi in belimi. Nad vsem tem čudokrasjem pa se razpenja komaj vidna in vendarle razločna, pretanka in značilna tančica meglene in posebne sinjine. O morje, morje ...! Tudi Jakobu Vrtačnik ii so se razširile oči. Zadovoljen je bil, ko je videl, kako sta ženski srečni že ob pragu nove domačije. Prcdno je utegnil do konca spresti svoje misli, jih je pogoltnilo šurnno mesto. 2. Marija se je predramila. Nalahko je vzdihnila, oči pa ni odprla. Udobno se je stegnila, da ji je izpod odeje pogledala bela no^a. Nad posteljo je sitnarila muha, ki je takoj poželjivo sedla na mali prst, da je zmignil in prebudil lepo zaspanko. Ko je v sami srajci stopila pred ogledalo in se je pozdravila s še motnimi očmi in z lenim nasmeškom na žarečih ustnicah, je iz njenega kipečega telesa dehtela zdrava toplota deviške postelje Zaspana rdečica ji je odevala mehka, bela lica, a iazpuščeni lasje- so ji težko padali preko okroglih ram po krepkih plečih in so se v izbočeni črti mehko privijali na kipovito napete prsi. S široko kretnjo je dvignila roke, da ji je v rami škrtnila zaspala kost, posegla je po težkih laseh in jih je z všečnim zamahom ;n naglim sunkom glave vrgla vse nazaj po plečih. Najbrž je bilo to zapeljiva kretnja, lepa slika, zakaj Marija jo je ponovila in je obstala. Roke je sklenila pod lasmi za vratom in se je opazovala. Res, vse na njej se je zapeljivo oblilo in kipelo v zdravju. V očeh se ji je vžigal zmagoslaven blesk. «Ah...!» je hrepeneče vzdihnila in se je prestopila za pol koraka. Gledala se je od strani, odzadai in se je smehljala. Za hip je stopila k oknu, da bi pogledala po nemirni ulici, in na lica in v oči jo je mehko poljubilo visoko solnce. Počasi se je umaknila in je nestrpno stoknila: «No!» «O, kaj si že pokonci?» je zažgolela Vrtačnica v kuhinji. «Precej, precej; samo malo počakaj!» «Hitro! Ne morem čakati!» Mati ji je prinesla kave in jo je začela spletati. «Ne tako —!» se je kremžila hčerka in je cepetala z nogami. š «Nočem biti tako hiljasta!» «I, kako pa hočeš vendar?» «Napravite široko in polno olasje, mama. Tako, da bo kaj videti, veste.» «No. pa tako, no. Precej bo gotovo.» > Potrpežljivo jo je česala, nabirala šope las, primerjala in sestavljala lasni zmaliček, ki je po dolgem cepetanju ugajal tudi lepi Mariji. «Ti, Marija, zakaj pa mi nisi ničesar povedala?» je dejala mati sladko in prijazno, samo s čisto "majhnim naglasom nejevolje. «No, kaj pa, kaj pa?» «I, le delaj se! Kuješ zveze in spletaš znanstva pa misiiš, da moraš skrivati. Zakaj neki?» «Kakšne zveze, katera znanstva?» se je ustrašila tičica. «Hi-hi-hi! Glej no, še zdaj bi rada tajila porednica, skrit? in navihana!» Mariji se je zazdelo, kako in kaj, in je molčala, da se ne bi izdala. Dvoje zvez ima res že precej trdnih* znancev pa dosti — o, kolikor le hoče. «Koliko in kaj neki se je zvedelo?» je ugibala in je čakala. «Prej-le mi je izročil postrežček neko pismo zate,» je spet sprožila mati. «Pismo, kako pismo:' Kje je?» je skočila. «E, kje? Prej se morava zmeniti. — Kdo je ta Emil, a?» «Kaj?!» je planila. «Ali ste pismo odprli?» «Odprla, kakopak! Hiliihi! Zdaj pa taji še, če moreš.» «Kako si to upate, kdo vam je dovolil—!» je ihtela.. «Le kriči, potepinka, da te oče sliši. V kuhinji bere časnik,» jo je šepeta je svarila. «Pismo sem!» je trdo in polglasno ukazala drhteča hči. «Počasi, le počasi. Saj menda nočeš, da bi tudi oče bral. Kaj? — No, kdo je ta Emil, ti mala porednica?» «Saj vam bom vse povedala, a prej moram vedeti, kaj piše,» se je pomirila, ko je videla, da ji mati daje potufco. «Na!» pravi mati in potegne podolgovat, rožnat list iz nedrij. Emil, nekak trgovski dopisnik, pošilja lepi Mariji izliv plitvih in omlednih rekel in jo roti in prosi ljubezni in tako dalje. Marija je torej prebrala list in ga je zaničljivo vrgla po mizi. «No?» — «Saj ni nič, mama. Zakaj mi neki pisari?» «Koliko pa je star? Ali ima dobro službo?» «Dvajset let menda. Službo ima —» «— potem ni nič! Premlad je. Kar pusti to, veš, Marija.» «Prijazen pa je vendar in lepo govori, kakor bi pisal.» «Kaj prijazen, kaj besede1 Nase misli, veš, pa pazi, da oče ne zve » Z oblačenjem sta bili gotovi. Marija se je občudovala in ogledovala v ogledalu in nehote mislila na lepe in blesteče besede, ki jih ji je Emil nasadil v svojem dišečem pismu. V kuhinji se je premaknil stol, oče je stopil v sobo. Marija je od-skočila izpred ogledala, mati je spretno skrila rožnato pismo. «Marija, Marija! Kolikrat sem te že karal zaradi tvoje nečimernosti in gizdavosti; pa še zmerom te dobim, da se spakuješ pred ogledalom. MIRAN JARC: POLETJE. 27 — In ti,» se je jezen obrnil do žene, «ji še pomagaš in jo učiš. Sram te bodi!» Morda se je žena res sramovala, ali pa je imela težko vest, — odgovorila ni kakor bi bila rada. «E, kaj ti veš! Ah naj gre zmršena in povaljana na cesto?» «Ženska, ki misli na sam lišp in lepotičje, je nesreča zase in za druge,» je godrnjal mož. «Mlada je, ničesar nima od življenja, — ti ji pa še spodobno počesanih las ne privoščiš. Vidiš, tak si...,» in že so se ji tresle ustnice. Jakob Vrtačnik je vedel, da njegova preljuba žena zna prav krepko zajokati, kadar le hoče, in da ga njen jok vselej premaga in omehča. Zeto je obmolknil. Zamahnil je z roko, kakor bi hotel pregnati odgovor, ki se mu je obešal na usta, in je stopil po sobi. Marija si je pripenjala klobuk in je bila v zadregi. Strašno dobro pa se ji je zdelo, ker je spoznala, da bi jo mati branila, pa naj bi se zgodilo karkoli. «Čeprav je nedelja,» je dejal oče, «ali vsaj nekoliko bi šla lahko tudi ob nedeljah v pisarno. Saj veš, kako težko sem ti dobil službo.» «Saj grem pa zdaj.» «Kam zdaj? Deset je ura.» «Vsaj za nekaj časa grem.» In je šla. Ampak hitela je na Glavni trg. Moj Bog, po domačih neprijetnostih se mora malo razvedriti. — (Dalje prihodnjič.) MIRAN JARC: POLETJE. Za hišo na pobočju se je vrstilo drevje, škrlatno večerno nebo je žarelo skoz gosto vejevje; veje in travne bilke so mi o Tebi šumele, ko da so Tvoje tople besede me tiho objele. O, si tudi Ti v daljavah uzrla večerno žarenje: mojega srca razbolesteno koprnenje vrglo je vriske.'škrlatnejbo nebu do Tebe v daljavi, rožo pekočo (boš jo zaznala), da Te pozdravi. SOPHOKLES: KRALJ OIDIPUS. PRELOŽIL A. SOVRE. Tebaiiskeiiiu kralju Laju je razodel Apollon, da bo dobil sina, ki bo njega ubil, mater Jokasto pa vzel v zakon. Sin Oidipus se mu rodi. Da se proroko-vanje ne izpolni, izroči Laios dete slugi, naj ga nese v goro in tam pusti. Slugi se dete smili. Dä ga tujcu in ta ga odnese v Korint svojemu gospodu, kralju Polybu, ki sam nima otrok. Fant doraste. Pri neki pojedini mu očita pijan gost, da ni pravi sin Polvbov. Ker od očeta ne dobi povoljnega odgovora, roma v Delfe, f da mu Apollon reši zagonetko njegovega rodu. Apollon mu ne da odgovora, pač pa mu napove, da bo ubil očeta in vzel mater za ženo. Oidipus se ne vrne več v Korint, da bi ne izvršil nad dozdevnimi stariši strašnega zločina; gre v svet. V neki soteski ubije starca in njegovo spremstvo, ker hočejo, da se jim umakne s poti; starec ie njegov rodni oče Laios. Oidipus gre dalje, pride v okolico Teb, ugonobi Sphingo, ki je bila že dolgo Tebancem strah in trepet in v zahvalo dobi tebansko krono in kraljičino roko; kraljica je Jokaste, La jeva vdova, Oidi-pova mati. To je fabula eni izmed najgrandijoznejših tragedij, Sophoklovemu „Kralju Oidipu". Dejanje počne, ko je Oidipus že dolgo let kralj in živi v srečnem zakonu z — materjo. Naenkrat nastopi kuga; Apollon zahteva, da se izžene ali s smrtjo kaznuje ubojnik kralja Laja; le tako bo bolezen prestala. Oidipus se z vso vnemo loti izsledbe zločinca; najde ga — on sam je ubijalec; pokaže se tudi, da živi v krvosramstvu z materjo; katastrofa je neizogibna. Jokaste se v obupu obesi, Oidipus si ob mrtvem truplu iztakne oči. — V naslednjem prinašamo v prevodu sceno, v kateri sluga pripoveduje zboru tebanskih velmož, kako je končala Jokaste in kako se je kaznoval Oidipus. V. dejanje. 1. prizor. Iz dvorca plane sluga ves iz uma, od strahu drhteč; zbor. Sluga. Presvetli zbor tebanskih starešin, kako vas bo pretresla bol, ko čujete novost in vidite prizor, če vam le iskrica vrojene vdanosti do Labdaka1 rodu še v srcih tli! — 1 Oidipov ded. Potoki, reke vse zemlje ne opero strahot — takoj uzrejo dan — ki krije jih ta dom; rodila volje jih je moč, ne sile; muke pa, iz lastne sle rojene, sečejo še globlje do crca. Zborovodja. O že dosle smo vedeli dovolj, kar nam solza potok izželo je; in zdaj še več imaš poročati? Pa le povej! Sluga. Ah, brž izgovorjeno, brž je zapopadeno: ugasnilo oko je veličastveno Jokasti. Zborovodja. Oj, nesrečna žena! Kaj ji je zadalo smrt? Sluga. O, lastna volja. Vi seve ne morete občutiti vse žalosti dogodka, ker ga niso videle oči; vendar naslikam vam trpljenje revice, vsaj kolikor še pomnim grozno sliko sam. — V očeh obupa blaznost v vežo privihra, odtod pa v dir naravnost proti spalnici, puleč oberoč si lase iz glave; vstopi — tresk — s in vrata s truščem se zaprö; takrat pa — vrisk in plač in klic po Laju, davno mrtvem že —: in zove si v spomin ljubavi mlade slaj, ki je od nje plodu poginil sam, a njo prepustil lastni krvi za ženo, da rod nesrečnognusen ž njo rodi —: pa kolne jad nad postelj, kjer je — greha dvojni strah — moža rodila iz moža si, deco iz sinu--- Kako naposled je končala, tega več ne vem; zakaj ta hip Oidfpus pridrvi, strašno rjoveč, da ni nam moči več bilo do kraja paziti, le nanj so zrle nam oči, kako ga blaznost tera naokrog, kako besni; zahteva meč od nas, povsod iščoč ženo — ne, ne žene — le krilo matere, ki je rodilo ga, da deco mu spočne. V besnoti mu kak demon je pokazal pot, od nas navzočih nihče ne; ker — naenkrat utrga se iz prs mu krik v nebo grmeč, pa plane proti dverim, ko da vodiš ga, pa trešči vanje, stre zapah, jih vrže iz podbojev, tu — režeča zev — in v sobi je. — A tam — oj tam — uzremo jo — obešeno, pleteno zadrgo okrog vratu. Ko knez to vidi, strašno zarjove, pa sname brž visečo zanko in po tleh se zlekne mu ubogo mrtvo truplo. — Zdaj — pogled strašan — nakit ji strga s halje — iglo zlato — jo naperi si v oči, zabode, krikne: „Ker ste bile slepe za usodo mojo, za moj greh, täk zrite odsehmäl v temi nanje, ki gledati bi jih ne smel2, a njih, ki bi jih zreti želel3, ne spoznajte!" — S kletvo to zabode iglo drugič, tretjič si v oči, odprtih vek; in glej — krvavi zenici mu lice orosita — ne po kapljah — o, dveh črnih curkov brizg pršeč mu sika iz oči in moči, moči--- Täk zatör podrl oba je, ženo in moža, da — združena po zlu — sta družno našla zlo. Nekoč rosil je blagoslov na hišo, sreče blagoslov. A danes? Vzdihov jek in greh in smrt in stud sramote; ni ga zla, da ni prišlo nad njo. Zborovodja. In zdaj? Je revež že počil od težkih muk? 2 Na obe hčeri, ki jima je oče in brat. * Stariše, kadar jih sreča na onem svetu. Sluga. Ne, glasno kliče, naj odprö se vrata vsa, naj vsem Tebancem očomorca pokažo in matere skru — ne, ne smem ponavljati klevet njegovih tu; v izgon izterati se hoče, zvest preklicu, ki ga sam je bil zaklel. Vendar opore treba mu, trebe vodnika, ker neznosno zdaj trpi; toda — saj pride sam; glej, že odpirajo se vrat zapahi; — evo vam pogleda, ki celo sovražniku izvabil potok bi solza! (Stopi v ozadje.) 2. prizor. Oidfpus, slep, s krvjo oblit, se z oklevajočimi koraki pritiplje na oder; zbor. Zborovodja. Pogled strašan očem se razkriva, mi v dušo vliva strah teman. Oko ni videlo, uho ni slišalo še globljega gorja, nesrečnejšega zla. Kak blaznosti zatör je um omrežil ti? Kak demon ti zlotvör na vrat je planil zel, k usodi tvoji zli te z novim zlom zatel? Gorje, krvavi mož! Lej, s ploho prašanj bi te rad obsul, podrobnosti zvedel bi rad, si zmedo razpredel bi rad; pa ne prenesem več pogleda tvojega, ah, strah, drget, trepet prevzel me je vsega. Oidipus. Ojoj, gorje! Zavržen, proklet! Kam nosiš, korak, me v svet? Kam, klic moj, izzvenevaš, v obupu mi odmevaš? O demon, jadrno si s kruto zgrabil me pestjo; kam iti mi velevaš? Zborovodja. V zlo nezaslišano, nikdar videno. Oidipus. Teme megla me je obšla; neprenosna, neizprosna grozeče visi nad meno, mrki so viharji zgrmadili jo. Joj, trikrat joj! Srce mi razgreba dvoje osti: muka spomina — večnost noči. Zborovodja. Saj čuda ni, da v muk, bridkosti morju tem res dvojno bol trpiš in nosiš dvojno zlo. Oidipus. Ah, druže mi, edini ti zvestovztrajno, neomajno me čuvaš, neguješ skrbno, ne gnusi se bednega slepca ti zlo. Prijatelj moj, čeprav odeven sem v nočno temo, nisi mi skrit, pozna te uho. Zborovodja. Kako si mogel ugasfti luč oči? Kak demon h gnusnemu te činu je zavel? Oidipus. Apollon, prijatelji, bil je; trpljenja mi zvrhano kupo, sramote čašo gorjupo do roba mi polno nalil je. Dopolnil se je rek. A čina storil drugi ni nikdö, udaril sem se sam. Saj zreti dneva žar — čemu mi to? Bilo ni zame radosti, le morje same žalosti je gledalo oko. Zborovodja. Resnico živo govoriš. Oidipus. Kaj mi je danes še vredno pogleda? Kdo ima zame ljubo besedo, sladke tolažbe kdo mi bo vlil? Odvedite me, prijatelji, iz zemlje te čim prej in terajte me, rojaki, vsi sramotno preko mej. Saj sem pogibel rodnemu domu, ' višjim bogovom čistim duhovom omražen, proklet. Zborovodja. Sočutja vreden si enakega za zlo — za bridko zla zavest. Zakaj sem te spoznal!? Oidipus. Proklet pa še mož, ki je snel mi z noge tedaj vozo v planini, iztrgal me groba temini in mlado življenje otel mi. O napak je ravnal. Zakaj si se izognila mi, smrt? Da vzela si me tam, me zmrvil zlokobni črt, dramil dragim bi gorja, vstvaril sebi morja zla, ne bil bi danes strt. Zborovodja. Še jaz bi želel ti tako. Oidipus. Oči ne bil bi kleti morilec, svet bi ne gledal zakona zveze grde, ogabne z materjo mi. Tako pa proklet sem, iz rodu prokletega spočet, tako pa sem družil brez sramu se z majko grešnovnet. Da je na svetu zloba še grša, strašnejši greh še, kdo ga je storil? Oidipus ga je. ne bil bi ne ne MIRAN JARC: O NOVEJŠI SRBOHRVAŠKI LIRIKI. Nova vsebina zahteva nove oblike, nova doba novega izražanja in doživljaji novega stoletja novih pesnikov. To teženje po svojevrstnem izražanju se močno opaža pri vseh narodih in je izzvalo tudi nešteto najbolj različnih struj, ki jih pa med sabo veže močno izrazita črta: iskanje sinteze, potopljeno v religi- r jozno občutje. Vsaka oblika je izraz duha, iz sleherne stvari poje misel, treba je le umeti, gledati, poslušati, čutiti. Pri nas se je novi pokret v poeziji najognjeviteje započel med Hrvati, kjer je tudi takoj zašel v ekstrem, kakor pač vsaka struja, ki na vsak način hoče postati edino zveličavna. V prospektu polumesečnika «Plamena», ki je postal glasilo najmlajših, je Krleža prav dobro označil razpoloženje v umetnosti po svetovni vojni...» naš vek znači prelom in križpot zgodovine... naš vek znači križpot našega pota v večnost, znači prehod ideala v realnost. Za one, ki mislijo brez predsodkov in občutijo v sebi človeka, za one, ki iskreno uvidevajo potrebo, da premlajajo v sebi in družbi vse spone, vse laži, vse neresnice, vse plitkosti, vse gluposti in s tem pospešijo očiščenje življenjskega smisla in porod nove življenjske oblike, znači «Plamen» vse. «Plamen» se v destruktivni borbi vzdiguje do vrha vsega človeškega razvoja in s tem obsega v sebi vse življenjske, afirmativne energije, novo življenje in novo umetnost». To geslo je zelo značilno za sodobno umetnost sploh. Edino intelektualno iskanje se je pokazalo takim skrivnostnim romarjem kot nezadostno. Predvojna doba historizma in kriticizma je končala v smehu montaigneovskega skepticizma, oziroma pesimistične problematike in ravnotako nepopolna je izključno verska čustvenost, ki zavaja v pasivnost. Pozitivno bistvo teh iskavcev je najtočneje označil Krleža v že omenjenem prospektu v stavku «naš vek znači križpot našega pota v večnost, znači prelaz ideala v realnost» V realnosti (kar je edino pravilno) iščejo ključ v carstvo duha in se ne zadovoljujejo s potom špekulacije in logičnih zaključkov zgrajenimi kristalnimi gradovi. Na to vpoštevanje materije, seseda sub specie aeternitatis ie opozoril pri nas že dr. Pregelj v oceni Župančičeve zbirke «V zarje Vidove» v «Času» (1920., 127 do 128) z oznako «metafizični materijalizem». Samo ob sebi je umevno, da je prišlo do tega. 2e pred vojno se jt v umetnosti, močno opažalo naraščanje bo-goiskateljnih strti j; živa voda velikih idej prejšnjih stoletij je usahnila in ostali so le še prazni viri. Umetniki, ki so se že izčrpali, so v svojem vztrajnostnem nagonu našli ugodje nad oblikovanjem praznih vrčev (stilisti), nad takimi proizvodi pa najde izključno dopadenie po-največ izžita duševna aristokracija, medtem ko se krepki duhovi bore proti tej duševni onemoglosti, ki skriva liki opojne pijače v sebi strup in je silno nalezljiva. Kajpada je pomlajenje zadelo pri teh uvelih čuvarjih okusa in lepe oblike na skrajni odpor (pomisiimo, kakor je n. pr. oficijelna francoska kritika zamolčala pojav novotarcev Peladana, Hen Rynerja in kako težko so se udomačili P. Claudel, R. Rolland), ki pa se je začel slabiti ob vsepovsod razprožajočem se veletoku novih idej. Umetnost ni več igračkanje, lepotičenje, ugodje nad lepimi besedami in slikami, temveč je borba duha, zaokrožitev vseh stvari v sintezo, odkrivanje tajen, ugibanje ugank, iskanje resnice in lepote v globinah duše. Želja teh mladih je prodreti v dno vseh stvari in vseh prašanj, s katerimi se bavita socijolog in filozof. To je pot doživljanja, o kateri pravi Nietzsche: «Vielleicht gibt es ein Reich der Weisheit, aus dem der Logiker verbannt ist. Vielleicht ist die Kunst sogar ein notwendiges Correlativum und Supplement der Wissenschaft». Kakor je taka umetnost že vsa religijozna, tako je tak umetnik podoben tihemu svečeniku, ki živi le za svojega Boga; taka umetnost te vodi iz te vsakdanje narave v nadnaravna carstva, iz zemlje v koz-iničnost, iz gledanja v mistično doživetje, iz vidnega sveta v skrivno razodetje; to je umetnost, ki te pretrese in povzdigne. Tak umetnik je kakor prorok, glasnik onostranskih zarij, njegov govor je postal fanfara duha. Zato ima taka lirika čudovito sorodnost s sv. pismom ali pa Whitmanovimi stihi, preprostimi in silnimi kakor narava. Kakor se vseh velikih kulturnih gibanj oklenejo borni posnemavci in duhalačni zajedavci, zato ni čudno, da preti umetnosti velika nevarnost od te strani, kjer nastopajo najpuhlejši pustolovci s proroško krinko in upajo doseči vsaj tu kaj uspeha. Množica, ki brez malikov ne more živeti, se jih takoj oklene. Tu mislim predvsem na bombastično, reklamno «liriko» italijanskih futuristov, ki jim je slednjič od vsega donebesnega hoienja in kričanja ostal le kup nerazposlanih brošur in revij; isto asocijacijo zbujajo imena Rusov Vas. Kamen-skega, Majakovskega in drugih Kdor bi hotel Ugotoviti kakovost in vrednost sodobne naše lirike, vpoštevši izključno proizvode plamenovcev, bi podal zelo enostransko in napačno oceno. Čeprav je bil nastop «Plamena» mnogoobetaven in vpo.stevanja vreden za vsakogar, ki je brez predsodkov dovzeten za neomejen kulturni razvoj, vendar se je kesneje pokazalo, da je začel služiti osebnim interesom, ne glede na to tudi, da je bila tem ljudem umetnost podrejena idejam komunizma. Krleže «Lirika» je najboljši primer te «nove» poezije. Vsaka pesem ima kako miselno ostrino, ponekod zavito v anaforistiČno obliko, ponekod izzvenjajočo v obupen krik, vendar pa povsod toliko odločno izraženo, da pes njegove kosti in videl, kako mu drgetajo noge. Bal sem se, da mu bodo skočile v bokih iz sklepov in da se bo razsul pod živinskim tovorom. «Počijva, oce!» sem ga nagovarjal. «Še ne! še par korakom tam gori do onega borovca, lam bova počila!» Do onega bora je bilo gotovo petdeset korakov. Oče je napel skrajne moči w vztrajno lezel dalje; njegovi koraki so postajali kratki, negotovi in njegovo telo se je majalo kot pijancu. Debele žile na njegovih močnih rokah so zabrekie in skozi se je natanko videla valujoča kri. Vreča na njegovem hrbtu pa je lezla in polzela vedno niže doli po križu. «Oče! Vreča bo smuknila na tla!» sem ga opominjal. «Nt bo?» je zasopel oče; «še par korakov...» Njegov hrbet se je zgrbil še bolj in roki sta se obupno okleniti vreče, požuril ie korak in par hipov pozneje se je sesedel z vrečo v 4 breg ob boru. «Aaa!» je dahnilo iž njegovih ust, potem se je brez moči naslonil na breg. Odložil je pokvečeni klobuk in si z golo roko brisal znoj, ki mu je polival čelo. «Ravno polovico pota sva prehodila!» mi je rekel. «Zakaj ne počivate pogosteje?» sem ga vprašal. Razumel sem že takrat, da trpi pod težko vrečo. «Ne smem! Kdaj bi prišel domu, ko bi počival pri vsaki smreki?» mi je odgovoril. Med odmorom si je včasih nabasal kratko pipico in pušil, zamišljeno zroč v temne smrekove vrhove. Njegove oči so takrat vselej zagorele v posebno živem ognju poželjenja. «Ko bi bile moje...» je zamrmral mnogokrat, nato pa mu je obraz zatemne; in molče je zopet na tovor i 1 breme na pleča in nastopil težavno pot proti domu. Polagoma sem začel razmišljati o, očetovih sainogovorih, ki sem jih tolikokrat slišal. Vpraševal sem se, zakaj nimamo lastnega doma, kakor pravi oče. Ker mi je bilo prašanje prezagonetno, sem sklenil vprašati starše. «Zakaj nimamo mi lastne zemlje?» sem vprašal najprej očeta. On mi navadno ni dal odgovora, ki bi mi zadostoval, zato sem vprašal mater «Koliko ljudi je, ki je nimajo kot mi!» mi je odvrnila. «Zakaj sem nadaljeval željno «Ker je od vekomaj tako!» «Zakaj je od vekomaj tako?» «Zato, ker je! Na svetu morajo biti revni in bogati ljudje. Bog je naredil tako!? Jaz sem bil v zadregi. Bog! Oba, oče in mati, sta me vendar učila o njegovi neskončni dobrotljivosti, usmiljenosti in pravicoljubnosti. Ali to, kar čujem zdaj, je vendar krivica! Po božji odredbi torej so moji starši zakleti v večno siromaštvo; a zakaj? Saj so vendar tako dobri in trpijo toliko od dne do dne. Zakaj ne bi smeli imeti lastne zemlje, po kateri je posebno oče tako hrepeneče vzdihoval? Zakaj mu Bog ne usliši te želje? Moja mlada, razvijajoča se pamet ni mogla razumeti te logike. Nekoč sem izrazil materi mnenje, da Bog potemtakem ne more biti pravičen. Posvarila me je ostro. Govorila mi je v obliki nauka, da on že ve, kaj dela, da moramo trpeti na zemlji, ako hočemo dospeti v raj in končno me je hotela prepričati, da nam pravzaprav tudi v tem položaju nič ne manjka. Jaz sem poslušal molče, toda moje puntarske misli so mi ustvarile že takrat neko rezervirano mnenje o Bogu, ki je postajalo vedno odločnejše in močnejše. Kesneje, ko sem bil še dete, a sem moral že delati, sem odobraval Boga le za to, da je vsak sedmi dan v tednu odredil počitek. V družbi je imenoval oče grofa vedno: gospod grof, v njegovih samogovorih, ali kadar je bil slabe volje pa ga je psoval: prokleti grof. Sprva sem si :r?islil čudne reči o tem grofu. O njem sem čul govoriti mnogo, mnogo, ali videl ga nisem nikoli; rekli so mi, da živi nekje daleč v velikem mestu in da je prvi za cesarjem. V dolini se je videl izmed visokega drevja velik bel grad, njegovo letovišče. PreČepel sem cele ure na mestu, odkoder se je videl grad in z nekim tajnim, rado- ALOJZIJ GRADNIK: NOC V M ED AN I. 53 vednim strahom zrl v njegove zidine. Primerjal sem ga z raznimi gradovi iz raznih pripovedk. Nekoč sem izpraševal očeta o grofu. «Ali je ravno tak človek, kakoi mi, ta grof?» sein vprašai. «Je in____ kot mi!» je odvrnil oče nizkotno. «Zakaj se pa imenuje poiem: grof?» «Ker je bogat. Pravijo, da ima plavo kri, a ima vraga!» Potem mi je razlagal njegovo bogastvo: «Kar vidiš zemlje odtod proti jugu, je skoro vsa njegova. A to je le iroha njegovega bogastva. Koliko sveta ima po drugih krajih, po mestih ima velike fabrike, kjer dela zanj noč in dan na tisoče delavcev, in veiike krasne palače.» Jaz sem se d i vil temu bogastvu in ko sem ga še vprašal, kako more človek obogateti na ta način, je postal oče nevoljen in mi je odgovoril srdito: «Pridelali so mu siromaki, tudi mi mu zdaj pridelujemo, loda hudič ga bo vzel ravnotako kot mene!» S hudičem je najbrž mislil smrt in to mu je bilo zadoščenje. (Dalje prihodnjič.) ALOJZIJ GRADNIK: NOČ V MEDANI. Nebo visoko je in polno zvezd. Iz okna gledam: svetel paradiž so tam Cerövo, Vipolže, Blankiž prepleteni,od pasov belih cest. Ko očke ptičic iz visokih gnezd se lučke lesketajo iz njih hiš. Kraj naše širi roke temen križ. Kaj zopet si pri srcu mi — Bolest? Tam v temi je pokopališče. Tam čez dolga dolga leta bodo v vrsti ležali r.aši vsi v gnijoči krsti. „O, d. j mi roko!" mi poreče mati. Iz ktere daljne zemlje vzdihnem, da sem sam in daleč in da je ne morem dati. cžiS) MARIJA KMETOVA: MEDITACIJA. V polumraku trepeče lučka kakor rdeča roža, drhteča v vetru. Iz polumraka v polumrak plahutajo misli in se naslanjajo s krili ob lučko. Zunaj je pomlad. Bele, prebele so čašice cvetja; bele, prebele so tenčice lepote in ob ograji so perunike lilaste, baršunaste, kakor duše so globoke. Zunaj je poletje. Zlate, prezlate so njive žita; zlate, prezlate so luči bogastva in na travniku so rože: rdeče, dehteče, kakor ljubezen so goreče. In jesen je zunaj. Bakrene, mavrične so aleje kostanjev; bakrene, mavrične so sence skrivnosti in v ozračju je dobrota: svetla, mehka, kakor objem je božajoča. In zima je zunaj. Trda, okorna so pota snežena; trda, okoria je misel ledena in v obrazih je trpkost: zasenčena, zamrežena, kakor z nožem je zarezana. Kam bi s pomladjo, kam bi s poletjem? In kam z jesenjo in z zimo — kam? V vsem je skrivnost: Bog. V polumraku trepeče lučka kakor rdeča roža, drhteča v vetru. Iz polumraka v polumrak plahutajo misli in se naslanjajo s krili ob lučko. Znotraj je pomlad. Svetla, presvetla so pota otroška; svetle, presvetle so misli mladostne in v mladosti je luč: velika in žarka in v daljo hoteča. Znotraj je poletje. Močne, premočne so roke človeške; močna, premočna so upanja v življenje in v ljubezni jc dom: zlat, prostran in z lučjo je obdan. In jesen je znotraj. Otožne, preotožne so misli spoznanja; otožni, preotožni so občutki zatajevanja in v tebi je mir: grenak, težak in s trnjem posejan. In zima je znotraj. Bridki, prebridki so spomini življenja; bridke, prebridke so ure samotne in na vse kraje ena sama je pot: mrka in rezka, v smrt vodeča. Kam bi z otrokom, kam bi z mladostjo? In kam s trpljenjem in s smrtjo — kam ? V vsem je skrivnost: Bog. V pclumraku trepeče lučka kakor rdeča roža drhteča v vetru. Iz polumraka v polumrak plahutajo misli in se naslanjajo s krili ob lučko. V vsem je skrivnost: Bog. C3ŠD PASTOŠK1N: TVOJE OČI. Ves božji dan sredi učenih glav razmišljal sem nad knjigami in listi, najglobljim ugankam ril je do obisti ta vražji moi razum-nepridiprav. A venomer sijali iz razprav očesi tvoji sta mi jasnočisti in žgali vame rtStfk sta vedno isti, veš, draga, oni nauk, močan in zdrav: «Modrost, ki ti iz knjig ne more rasti, iz nas poganja, v nas ti dozori; imej vse tiskane resnice v časti, a še bolj vneto v nas globoko zri.» Sladkö je, draga, v tvoje mreže pasti,, najslajše — ti poljubljati oči KNJIŽEVNA POROČILA. Mole Vojeslav: Tristia ex Siberia. V Ljubljani. Nova Založba. 1920. 137 str. „Ko so cvele rože" in „Tristia ex Siberia" loči vrsta let, v katerih je Molfe doštudiral umetniško zgodovino in preživljal življenje vojnega ujetnika iit_vse-učiliškega docenta vj?jbiriji. Med obema zbirkama ni bistvene razlike. V glavnem si je Mole ostal enak. On je čudna zmes renesančne nature, ki ji je poezija bolj specimen eruditionis, ko primaren, nujen izliv prekipevajoče notranjosti, in epi-gona naše „moderne", ki si je osvojil njen Vokabular in spretno sestavlja njene poetične klišeje v gladko zveneče „pesnitve". Erudicija umetniškega zgodovinarja mu je njegov Vokabular obogatila, sicer pa mu ni bila v njegovih _pesmih — v katerih je več j-etorike koj>oezije — niti v pobudo, niti v napoto. Vse so enako prikupno žvenkljanje, ki človeka sicer prijetno boža, ki pa mu le redko seže pod kožo, nikdar pa do mozga. Ena najbolj značilnih je pač „De profuudis" (str. 27): O solnca, le solnca! — da mine ta mrak. Smehljaji, vera je v njih, lesketanje, — nad grozo kot cvetje v polnočni zrak, — a same iz molka rastejo sanje. Z življenjem o brezdnu ugank govori neslišno, nemo brezupna temina, praznota temne, globoke noči. Končano. Molčanje, mrtva tišina. Igranje obupnih utripov srca vse tiše in tiše plače, se smeje, med nami nekdo še blazno igra na zadnji le struni hitro, hitreje. Skoz tmo odmeva mrtvaški le smeh, umolknile v grozi pesmi so naše, razlito vino po blatnih tleh, raztrgani venci, razbite čaše. Terborehov „Koncert", Proksenov nagrobnik, tragična maska, komična maska, marmornata vaza, milonska Afrodita in kar je še takih reči, so samo zunanji rekviziti, kakor geografični podatki ob raznih pesmih, katerim bi ne bilo prav nič škodilo, če bi jih bil stavec po pomoti ali iz hudomušnosti zamenjal^Saj naj kažejo — kar razodevata poleg uvoda in končnih opazk tudi pesmi „Verzi moji" (26) in „Epitaf" (81) — samo nekake marke za preostanek one obilice čustva, ki je Moletu po napisani pesmi še ostalo neizraženo, ker ga izraziti ni mogel. Vse to so samo signature liričnega programa, ki v končanih pesmih ni docelajjJeleseij. ~ /^ot/r /jV** ftJ^thU s+juf*». -v Ob „Hegezo" (54) in „Thanatos" (58) se človek nehote spomni, da je nekdaj čital Lessingovo razpravo „Wie die Alten den Tod gebildet haben" in kako neprimerno več lepote je v njej — toda kdo bo z učenostjo in bodi še tako stara, preganjal moderno liriko! Kar je v heksametru in pentametru problem nele za naše gimnazijce, ampak tudi za Prešerna, ni Moletu davno že noben problem več. P^ßdjJ^J^.kpxekten Heptameter, pa jp oh njpm — če ga je iztaknil (53) — menda mislil kakor Goethe, ko se mu je nekaj enakeg^prir^iU^v^JHer-manu in Doroteji" in so ga na to opozorili: ftI^aj ostane kaplja!" „Govor mar-jonetke" (21) posluša človek z vljudnim molkom, ker je marjonetka pač ženska! Klasični in orijentalski motivi so nevarni eksperimenti, ker izzivajo primerjanje z originalnimi tvorbami. Antične oblike niso prava posoda za dvakrajcarske resnice in sladko sentimentalnost XX.stoletja; orijentalsko poezijo poznam premalo, vendar pa dvomim, da je tako osladno verbozna kakor „Japonska romanca" (104). Onim, ki se brezpogojno vdajo „neskončni melodiji", ki zveni v Moletovih verzih in ki jim pesem ni nič drugega ko nekak akustičen mozaik, sestavljen iz posameznih zvokov in občutkov brez prave zveze med seboj, bo Moletova zbirka ugajala. Drugi bi si želeli, da bi AJ^le^s^jo^rdnostjo posegel za čim višjim. Naj nam n.pr. posloveni „Pana Tadeusza"! J. A. G. Djuro Dimovič: Kraljevič Marko. Drama u četiri čina. Zagreb 1919. Izdan je Matice Hrvatske. Kraljevič Marko je tako skromno dognana osebnost, da bi komaj mogel služiti za historično dramo svojega imena. Ker pa je to drobec velike tragedije, ki se zgrinja okoli Kosova, bi vendar močnega pesnika prej pritegnila zgodovinska osebnost kakor ona narodne pesmi. Marko, sin Vukašina, ki je leta 1371. padel v bitki ob Marici, postane kralj, hoče carstvo, odpade od Lazarja in se bori za Turke, dokler ne pade 1.1395. Vmes je kosovska nesreča. V tem življenju je globoka tragika. Dimovič pa si je prisvojil anahronizmov polno narodno pesem in tako poizkusil napraviti dramo prostega kretanja v romantičnem okviru. Pustil pa ni zgodovine popolnoma iz vidika že s tem, da je zgodovinske dogodke vpletel v fabulo in da je iz Markovega cikla (Vuk II.) izbral predvsem pesmi starejšega postanka, kjer zgodovinska osebnost še živi zabrisana s plastjo ljudske naivnosti. V toliko bi bil Marko prvotna osebnost, druga od one, ki jo je izslikala poznejša * narodna pesem 16. veka. (Primerjaj razdelitev pri Andri Gavriloviču: Istorija srpske i hrvatske književnosti usmenoga postanja. Beograd 1912., str. 56—84 in 97—102.) Da to ugotovim, se mi zdi važno radi oseb v drami, ki so vzete vse iz narodne pesmi brez ozira na zgodovinska dejstva. Tako je Markova mati Jevro-sima, dasi je zgodovinsko ugotovljena Jelena. (Primerjaj Maretič: Naša narodna epika. Zagreb 1909., str. 139.) Prav tako umrje Marko na Urvini planini, ki je sploh ni, dočim je padel v bitki na Rovinjah. Iz tega vidimo, da imamo opravka z romantično igro, ki ji je težišče zunanji dogodek; toda ta drama hoče biti tudi moderna, zato stika po žilah in kitah Markovih za vzroki tega, kar mu je nadela naivna ljudska domišljija. Marko razodene v zboru velikašev, da Dušan ni določil za naslednika v carstvu njegovega očeta Vukašina, temveč svojega sina Uroša. Vukašin, ki si je hotel nepošteno prisvojiti carstvo, prekolne Marka z grozno kletvijo. Marko bega po svetu, ljubi Jelico, a radi nje se zaplete v sovraštvo z Mino in sklene po- bratimstvo s Turkom Alil-Agom. Sedaj se menjajo dogodki, ki jih pripoveduje narodna pesem, Marko ne gre na Kosovo, vidi razdejanje domovine, spozna ničnost življenja in truden borb umrje na Urvini planini. — Ta Marko je posebnež, ki se ogreje za marsikaj, a prav tako radi svoje posebnosti napravi nasprotno. Enega pri njem ni: najmanjšega duševnega znaka herojstva, predvsem pa domovinska ljubezen ne pride do zavestnega vpliva. Marko pije in poje, se pobrati s Turčinom, ki mu reši Jelico — za katere ljubezen skoro nima smisla. Po bitki pri Marici izve Marko za očetovo smrt. Turška nevarnost je vedno hujša, vojvodi se odločijo za vojsko, Marko hoče ž njimi v boj, a ker mu ti užalijo pobratima Turčina, noče ž njimi, rajši četuje, naenkrat zopet orje, potem se odloči tudi za boj na Kosoveiti, pa zopet ne gre. Središča ne najdemo nikjer, o kaki napetosti dejanja ni mogoče govoriti, ker dramatične kompozicije sploh ni. In če vzamemo še bolj nedramatični konec, kjer Marko v burji in viharju umira, misli človek na misterij, ne na romantično dramo. Iz vsega se vidi, da je Dimoviča zanimal romantični Marko kot človek posebnež, ki četari, poživlja in se odzivlja na mejdan, zgolj človek ne dobi v njem odločilnega vpliva. Iz duševnosti tega junaka sledi, da je njegovo razmerje do ženske posebnost, ki še ne spada v obzorje narodne pesmi. V to razmerje, da junak ženske ne razume, je položil Dimovič drami nekaj moči in ž njo skušal spletati vezi posameznim motivom narodne pesmi in jih tako postavil v neko vzročno vrsto. Epiko je prepletel z dramatiko. Ta junak je tako sestavljen, da čisto dobro vidimo klej, ki se cedi iz njega, in odparajmo samo šiv, ki drži posamezne dogodke, in tega dramatičnega junaka ni. V resnici je ta drama lep dokaz, da dramatične lepote ni mogoče sestaviti iz tujih prvin. Pisatelj je zastavil v prvem dejanju mogočno tragedijo, ki jo nadaljuje z epičnimi motivi. Zunanjih dogodkov se kopiči toliko brez prave zveze, da junakovo hotenje samo nikamor ne meri, kaj šele, da bi bilo v zavednem in doslednem boju s kakim drugim hotenjem, kjer bi se volje križale. Vse tisto, kar obrne junaka iz največje volje do ravno nasprotnega dejanja, je navadno izmehanizirano in slučajno, prav nikdar pa tisto, na kar je drama postavljena: na etos, na očetovo kletev. Vsi interesi, ki naj bi gibali dramo: državna in osebna volja, ženska in junak, so izven zapletka, ne pomenijo za dejanje nič več ko lepi monologi nekdanje dramske tehnike. Prehodi so, le da imajo tu navadno obliko teoretičnih dijalogov. Preko „Vojvode Momčila" bi bil Dimovič lahko ustvaril veliko družinsko tragedijo klasične potence, snov kar kriči po nji. Pregrehe staršev se vale iz roda Mrnjav-čevičev naprej na državo in narod. Nastavkov te tragedije najdemo v „Marku" dovolj, v začetku in koncu imamo celo nekak zbor sebrov; kosovski poraz stoji z vso svojo grozo v ozadju, a kar je prvotne drame, propade in se porazgubi; nje pot je z viška v vodoravno črto. Zdi se, da je bilo pisatelju več na tem, da porabi kolikor mogoče mnogo motivov iz narodne pesmi, kakor da ustvari res duševno podprto dramatično osebnost. Zato to delo nosi prav po krivici ime drame; tej široko zasnovani epični snovi in epizodično nanizanim prizorom bi mogli reči kvečjemu dramatska pesnitev. Pri prizadevanju, položiti v delo pravi govorni kolorit, je porabil Dimovič cele odlomke iz narodnih pesmi, zato je govor — pisan v nekakem svobodnem verzu — zelo raztegnjen, za knjigo mestoma zelo lep, poln sentenc, za oder pa nevaren. Novejši dramatiki radi segajo po romantični snovi narodne pesmi; največkrat je delo nesrečno. S tem, da potegnejo tako osebnost iz prvotne lepote, ki je nedotakljiva, v čisto drugo duševno obzorje, pade od nje ves čar. Po eni strani zagrabijo snov racijonalistično, nazadnje celo brez misterija ne morejo opraviti; pri vseh posameznih lepotah razvfekujejo misli in čustva; kar naj bi družilo, mehča. V delu ni skladnosti in pri vseh tiradah o večnosti ne odseva iz njega niti pravec večnosti. Verjemimo, ena sama narodna pesem je v svoji prvotnosti lepša kot Še tako dobra drama iž nje! France Koblar. Mirko Korolija: Zidanje Skadra. Dramski poem u tri čina s epilogom. Zagreb. Izdan je knjižare Z. i V. Vasiča 1920. Historično močnejša doba napravlja romantiki ugodno razpoloženje. Narodna in politična stremljenja zgrabijo tudi pesnika, da rad seže po historičnih simbolih. Zato je tudi A. W. Schlegel v svojih znanih dunajskih predavanjih povedal geslo: „Najvrednejša vrsta romantične drame je historična". Tako delo v dobrem smislu je „Zidanje"; a tu mislim samo na literarno-estetično resnico, če govorim o simbolu in ne na uvod pisateljev v obliki posvečenja, po katerem je nagla kritika takoj mislila na zgolj politično dramo. Kdor hoče najti v nji panegirik in poniža to umetnino do gole alegorije, mu to sicer dovoljuje simbolični značaj te drame, kdor pa hoče pretehtati umetnino, ve, da je osnovni pomen simbola samo eden, in sicer tisti, ki stoji nad časom. Ta dramatični poem ni v bistvu nič drugega kot je narodna balada o zidanju Skadra, namreč izraz silne plemenske duše in grozne etične veličine. Gre tu za zgolj estetično prašanje, za razmerje dveh časovno različnih umetnin, za isto fabulo v dveh duševno različnih dobah. Ugotoviti moramo, skozi koliko kulturnih plasti proseva že danes taka bajeslovno pro-žeta pripovedka, najti nam je treba njenih tal, potem bomo razumeli, da se pesnik simbolizma ni mogel in smel poslužiti spekulativno, temveč je bil tu edino mogoč. Fabula junaške pesmi — pripovedka — je izčrpana v svoji naivnosti, porojena v duševnosti naroda in človeštva svoje dobe sploh; kdor danes rabi to fabulo, ji mora pravtako dati občeveljaven pečat naše dobe. Ne more nam biti več za individualnega junaka, temveč za človeka. Polhistorične osebnosti junaške dobe postanejo zgolj ljudje, dobe najpriprostejšo obliko in najširši pomen, ki je pa vendar samo eden: samočlovek. Tako postane tudi simbol strogo določen in š ne dopušča poljubnega tolmačenja. Tragična zgodba lepe Gojkovice, ki jo na povelje moža uzidajo mestu v temelj, ker tako zahteva vila, je utrinek naivnega človeškega duha, izžarevajočega se v romantično-historičnih predstavah. Veliki ubijalec Vukašin, ki obsega v junaški pesmi v eni sami lastnosti tako široko mesto, je čisto konkretno epski junak. Naivnost tekmuje tu z realnostjo, pesniške figure so še individualne prvine brez sile univerzalnosti; občečloveške poteze so vse zarisane v individualnih obrazih. Če tak tragičen dogodek naivne vzvišenosti pograbi današnji dramatik, čigar miselno oporišče je tudi že visoko nad racionalizmom, bo vso tragično skrivnost zaprl v golega človeka in jo pustil v njem izzoreti. Ker to ni več individuum, ampak simbol. Kakor v pripovedki prosevajo ljudje junaške dobe skozi temino vekov in so le tam razumljivi, tako je taka osebnost danes samo v simboličnem obsegu zaključena. Demonsko-tragična uganka graditeljev Skadra se mora iz sebe rešiti. Tam je bil dogodek, tu je človeško hotenje, tam herojična tragika, tu demon sam; tam izreden človek Gojko, ki žrtvuje najdražje: svojo ženo, tu človek — sploh: Gojko-Vukašin-Uglješa; tam narodna individualnost, tu človeštvo, sklenjeno po vseh individualnostih. Tako je prava umetniška snov nad časom, le nje pojmovanje je vedno v višini kulturne stopinje. Če je narekovala bratom najhujšo žrtev nekdaj vila, danes govori isti glas v duši: od zunanje podobe je ostala današnji dobi samo še misel. V narodni pesmi je Gojkovica mučenica, v naši drami je tragična zmagovavka. Gojkovica mora v žrtvi vsa preminiti, ker njena tragična krivda obseže vse njeno bitje. Lepota sama je, še sebi nerazumljiva; gospoduje vsem. ker jo vsi požele, Vukašin morilec kakor Uglješa despot in Gojko junak, zida s tremi brati, a kar pozida volja enega, da bi pridobil njo, razdere zavist drugega. Ona je vila, ki se je utelesila v smrtno ženo; da vidi brate složne, žrtvuje samo sebe; v poveličanju same sebe se dvigne nad vse in tedaj premine pod zunanjo sHo. Gojkovico, uzi-dano Skadru v temelj, doječo skozi okno svojo deco — ubije kamenje graditeljev in Gojko pravi: * Ja imah junak od zlata jabuku, al jabuka mi u dubinu pala... O, nikada je pregoreti neču!... Tu vidimo tedaj vse globlje rešen estetični problem kakor v Dimovičevem „Kraljeviču Marku". Delo je pisano v prekrasnem jeziku, često pa moti premočno konkretiziranje simbolov; ideje tako postanejo nepesniške in nič več kot retorično deklamiranje v alegoriji; dočim se vse dejanje razvija v mističnem prelivanju personificiranih pojmov, se vsakdanje paralele le preveč nepesniško slišijo. V takih slučajih se izza simbolov zareži politika in ustvarjanje zadiši po rokodelstvu. France Koblar. Dokumenti o postanku kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca 1914.—1919. Sabrao ih Ferdo Sišič. Zagreb 1920. Naklada „Matice Hrvatske". Tisak Nad-biskupske tiskare. — 8°. (4) + 330 + (VI) str. Napisati kolikor toliko izčrpno zgodovino postanka države Srbov, Hrvatov in Slovencev je še nemogoče. Naši domači viri so razmetani in neurejeni, deloma so celo, kot velik del arhiva Narodnega Veča, izginili, inozemski diplomatični arhivi so nam še nedostopni. Treba bo poiskati gradivo v arhivih srbske vlade in vlad entente, treba bo proučiti tudi arhive pri vladah nekdanjih centralnih držav, želimo si memoarjev naših vodilnih mož iz krogov emigracije in onih, ki so zastavili doma svoje sile za naše ujedinjenje. Sele na podlagi vsestransko proučenega gradiva te vrste bo mogoče napisati kritično in po možnosti popolno zgodovino geneze naše države izza leta 1914. dalje. Danes nam še manjka takega gradiva in tudi časovna razdalja ni še ugodna, da bi lahko objektivno premotrili delo onih, ki so polagali temeljne kamene za našo državno stavbo. Kar je pa dokumen-taričnega gradiva danes že dostopnega in zanimivega tudi za širšo javnost, to nam je zbral Ferdo Sišič v svojih „Dokumentih". Vkljub fragmentarnosti te zbirke gradiva si vendar že lahko tudi danes predočimo vsaj glavne obrise in pravce, ki so bili merodajni pri delu za našo novo državo. Z manifestom srbske vlade, ki ga je priobčila 25. julija 1914. kot odgovor na znani ultimatum avstro-ogrske vlade, začenja naša zbirka. Dne 24. novembra 1914. je srbska vlada izjavila prvič, da je končni cilj vojevanja osvobojenje in ujedinjenje vseh Srbov, Hrvatov in Slovencev. Paralelno z delom srbske vlade, ki ie naravno moralo biti nekoliko rezer- virano, se pojavljajo drugi pokreti za naše ujedinjenje. V Rimu se snidejo še leta 1914. nekateri emigranti, kateri se po nekolikem kolebanju udružijo spomladi leta 1915. v „Jugoslovanski odbor", z glavnim sedežem v Parizu. Na ramenih tega odbora je slonelo odslej glavno delo za tvorbo naše države. Prvi veliki uspeli lahko beleži Jugoslovanski odbor ob priliki podpisa Krfskega pakta dne 20. julija 1917. S tem se je strnilo doslej paralelno idoče delo srbske vlade in Jugoslovanskega odbora ter začrtalo v velikih obrisih bodočo Jugoslavijo. Ne dolgo pred podpisom Krfskega pakta je tretja akcija, to je ona domača na ozemlju nekdanje monarhije, dobila svoj veliki program leta 1917. v majski deklaraciji dunajskih državnozborskih jugoslovanskih poslancev. Z rapidno silo je raslo domače razdiralno delo v zaledju in ob bojnih črtah ter otvorilo močno podporo onemu za mejami. Revolucijski dnevi pozne jeseni leta 1918. so končno strnili in kronali delo srbske vlade, Jugoslovanskega odbora in do takrat avstro-ogrskih Jugoslovanov. Ženefska deklaracija z dne 9. novembra 1918. je prvi viden zunanji uspeh celokupnega dela za naše ujedinjenje. Toda državnopravnega pomena ta deklaracija še nima. Prej smemo to reči o sklepih podgoriške skupščine, ki je dne 26. novembra 1918. odstavila do takrat vladajočo črnogorsko dinastijo in proglasila ujedinjenje s Srbijo pod Karadjordjeviči. Rojstni dan naše države pa je šele 1. december 1918. Zavirajoče težave, katere je bilo treba premagati, predno je prišlo do znane beograjske adrese in regentovega odgovora nanjo, nam nazorno kažejo novembrske razprave zagrebškega Narodnega Veča. Nekateri dokumenti izza prvih mesecev življenja nove države, tja do otvoritve Narodnega predstavništva dne 16. marca 1919. in pa kot priloge izjave nekaterih naših politikov o ustavi in upravi Jugoslavije zaključujejo šišičevo zbirko. To je v glavnem vsebina šišičevih „Dokumentov". Historiku, publicistu in politiku bodo dobrodošli kot lahko dostopna skupna zbirka gradiva o postanku naše države, širšemu občinstvu pa kot zanimiva in spomin osvežujoča knjiga na komaj pretekla, zgodovinskih dogodkov polna leta 1914.—1919. Milko Kos. Ewald Karl: Dvonožec in druge zgodbe. Naravoslovne pravljice s šestimi slikami. V Ljubljani. Umetniška propaganda. 1920. 186 str. Te naravoslovne pravljice so zanimiv in lep zastopnik onega leposlovja, ki skuša v prikupni obliki podajati vpoglede v naravo, nje snovanje in zgodovino. s Torej nekaka znanost v beletristični obliki. Pisane so spretno in tako poljudno, da komaj še zahtevajo kakega posebnega strokovnega znanja, kakor n. pr. „Nevidni". Uvodna povest, Kukavica, Bukev in hrast so naravnost vzori takega pripovedovanja; spadali bi v naše šolske čitanke. V taki obliki niti morala ne moti, če je podana tako duhovito in zabavno, kakor v „Divjem možu". Škoda, da ne moremo pohvaliti tudi prevoda, ki je opravljen z neverjetno naglico in brez pravega pomiselka, kakor se tu in tam zdi. Da prevajavec meša konstrukcije direktnih in indirektnih prašalnih stavkov s pogojnimi, to je hiba, ki jo nahajamo sicer tudi pri naših piscih. Naravnost neodpustljive pa so razne stilistične grozote, kakor n. pr.: „Ti se ja že tako zdiš gospodarjem gozda" (33); „Pri pravosodnosvetnikovih" (64); „drugič bi me vaša nestrpnost... naredila čisto nervoznim" (66); „Nikomur ne predbacivam rad kaj slabega" (71); „stari hrast ni obdržal pravo" (127); „moji bratje vsenaokoli potegajo krajšega" (132). Zadnja dva primera sta slep prevod „iz nemškiga". Ravno tako odseva nemška predloga v nekaterih primerih, ki so značilni za način prevajavčevega dela in ki so na prvi pogled naravnost neumljivi. Na str. 42. imamo sledeči odstavek: „Mar je nam boljše?" je vprašal osat. „Pregnane smo bile iz našega doma... Me sedimo tu..." Kdo so te ,,me"? Osat — kajpak! Prevajavec je prehitro pozabil, da je osat moškegaPBpola; že v sledečem stavku mu je v mislih nemška „die Distel". Človek se ustavi in uganko neumljivega odstavka mu reši le misel na nemško predlogo. Na str. 45. govori levinja o nekem čudovitem „orožju" in jelen nadaljnje „Poznamo jo" (namreč „die Waffe"). Na str. 62. pravi lokvanj „Mislila sem", ker je lokvanj „die Seerose". „Mali hrast ni hotel ničesar vedeti o tujih drevesih. „To je vendar strašno, kako silite v višino!" je zaklicala (str. 129) die Eiche in ne hrast! Vse to si je mogoče razložiti samo z veliko naglico in nepremišljenostjo pri prevajanju. Škoda, da je prevod, ki kaže sicer svež in čvrst jezik, s takim plevelom — podal sem samo najbujnejše primere — precej onesnažen. Manjka mu očividno one zadnje pile, ki jo da kakemu prevodu končna stilistična revizija. Kdor se nad takimi „malenkostmi" ne spotika, bo bral knjigo z užitkom; vendar pa ne smemo opustiti same po sebi umevne zahteve, da bodi vsak prevod kolikor mogoče vzoren. Kar se lahko opravi, se mora opraviti. Za tekoči letnik obljublja „Zvonček" tega „Dvonožca" s Humkovimi — torej domačimi — ilustracijami. Neprijetna dubleta; upajmo, da bo prevod boljši. J. A. G. D^D kronika. —* Iz srbohrvaških revij. Da ustrežemo večkrat ustno in pismeno izraženim željam raznih ljudi, ki bi si radi naročili kako hrvaško ali srbsko revijo, priob-čujemo tukaj par naslovov revij, ki niso strokovne in se tudi ne omejujejo na kako ožje torišče, ampak prinašajo poleg literature tudi sestavke o javnem življenju in aktualnih prašanjih. Na to stališče in na omejeni prostor naj pomisli oni, ki bo v tem seznamku mogoče pogrešal to ali ono njemu znano in ljubo revijo. Ocen ali karakteristik se nam ni zdelo treba pisati ob naslovili; večkrat kaže že ime urednika ali podrobnejši naslov revije stranko in s tem njeno smer. Cene so po večini, kakor so veljale v letu 1920., zato treba povsodi za tekoče leto računati s precejšnjim poviškom. Budučnost. Organ naprednih nacionalista za rad megju muslimanima. II (1920). Mesečnik. Sarajevo. Uredn.: Omer Kajtaz. Lastnik: Hasan Hodžič. Tisk.: „Bosanska Pošta". Stane na leto 72 K. — Vjerni drug. Zabavni i poučni list za trgovačku, obrtnu i opetovničku omladinu. XXIV (1920/1921). Mesečnik. Zagreb. Izdaja „Naučnička knjižnica". Urednik: Stjepan Širola (Haulikova ulica 4). Upr.: „Naučnička knjižnica" (Šegrtska škola u Samostanskoj ulici. Tisk.: C. Albrecht). Stane na leto 20 K. — Novi ilustrovani Dom i svijet. XXXIV (1920), 1. in 15. v mesecu. Zagreb. Izdaja Stj. Kugli. Odg. urednik: Dr. Vladimir Prestini. Uprava: Knjižara Stj. Kugli, Ilica 30. Tisk.: Stj. Kugli. Stane na leto 288 K. — Nova Evropa. I. knjiga (1920), l.štev. izšla 16. septembra 1920. Tednik, vsak četrtek; začne izhajati zopet 21. marca 1921, trikrat na mesec (1., 11. in 21.). Zagreb. Izdajajo „Udruženi vlasnici, pokretači „Nove Evrope". Uredn.: M. Curčin (od 1.1921. dalje še: Laza Popovič in M. Kostrenčič). Uprava: Preradovičev trg 9. Tisk.: „Tipografija", grafičko-nakladni zavod d.d. Stane na leto (2 knjigi) 320 K. — Srpski književni glasnik. Nova serija, knjiga I. in II. (1920), l.štev. l.sept. 1920. l.in 16. v mesecu. Beograd. Urednika: Bogdan Popovič in Slobodan Jova-novič. Uprava: Skopi janska 9. Nova štamparija „Davidovič", Dečanska 14. Stane na leto 480K. — Vojnički (Vojaški) glasnik. I (1920), l.štev. izšla 16.nov. Dvakrat na mesec. Beograd. Izdanje Ministarstva vojnog i mornarice. Urednik: konjički potpukovnik Velibor Dragaševič. štaniparska radionica Ministarstva Vojnog i Mornarice. Za vojake brezplačno, sicer na leto 96 K. — Slavenski jug. Književno-kritički list. I (1920), l.štev. izšla 15. sept. Dvakrat na mesec. Zagreb. Lastnik, izdajatelj in urednik: Branko Jovanovič (Mrazovičeva ulica 10/11). Uprava: Mrazovičeva ulica 10/11. Štamparija „Libertas" d.d. Stane na leto 120 K. — Krijes. List za odraslu mošku i žensku omladinu. VII (1919/1920). Desetkrat v šolskem letu. Zagreb. Založnik: Narodna knjižara. Tiska: Kr. Zemalj-ska tiskara. Stane na leto 16 K. — Kritika. Književno-umetnička revija. I (1920), l.štev. izšla oktobra. Mesečnik. Zagreb. Lastnik in odgovorni urednik: S.Galo-gaža. Uprava in uredništvo: Ilica 17. Štamparija „Libertas" d.d. Stane na leto 144 K. - Misao. Književno-politički časopis. II (1920). l.in 16. vsakega meseca. Beograd. Lastnik: M. St. Jankovič. Urednika: V. Živojinovič in S. Pandurovič. Uprava: Resavska 4. štamparija „Narod", Vlajkoviča 4. Stane na leto 360 K. — Jugoslavenska njiva. V (1921). Vsako soboto. Zagreb. Lastnik in odgov. urednik: Andrija Krbavac. Urednik: Dr. Branimir Truhelka. Uredništvo: Zagreb, Nikoličeva 8; Beograd, Resavska 22a. Uprav^: Zagreb, Marovska 24; Beograd, Resavska 19. Tiska Hrv. štamparski zavod, Zagreb. Stane na leto 160 K. — Dečije novine. Pedagoško-zabavni list. III (1920/1921). Mesečnik. Novi Sad. Izda jateljica in urednica: Zorka S. Lazič. Štamparija Supek-Jovanovič i Bogdanov. — Omladina. List za zabavu i pouku sredmoš olske mladeži. IV (1920/1921). Desetkrat v šolskem letu. Zagreb. Izdaja „Društvo hrvatskih srednješkolskih pro-fesora" v Zagrebu. Uredništvo: Meduličeva ulica 33 (urednika: Dr.Stj.Mati-čevič in dr. M. Gavazzi). Uprava: Meduličeva ulica 33. Zemaljska tiskara. Stane na leto 60 K. — Omladinac. Ilustrovani časopis za književnost, nauku, umetnost i spert. I (1920), l.štev. izšla 15.okt. l.in 15. v mesecu. Kragujevac. Lastnik za Jugoslov. omladinsko zajednico Aleksandar Nikolič. Urednik: Todor Petkovič ^ (Kosovska ulica 21). Uprava: Dušanova ulica 13a. Štamparija „Jugoslavija" Brače Jcvancviča. Stane na leto 232 K. — Prosveta. Časopis za narodno posve-čivanje. X (1920). Mesečnik. Sarajevo. Lastnik: Društvo „Prosveta". Urednik: Pero Slepčevič. Zemaljska štamparija. Stane na leto 24 K. — Pucka prosvjeta. I (1921), l.štev. l.jan. Mesečnik. Split. Izdajatelj in urednik: Frano Ivaniševič. Uprava: Poljana kraljice Jelene, 4. Leonova tiskara. Stane na leto 80 K. — Hrvatska prosvjeta. Mjesečnik „Kola hrvatskih književnika". VII (1920). Zagreb. Urednik: Dr. Ljubomir Marakovič. Uprava: Palmotičeva ulica 31/1. Nadbiskup-ska tiskara. Stane na leto 50 K. — Sinilje. Časopis za mladež. L (1920/1921). Štirikrat v šolskem letu. Zagreb. Urednik: Ljudevit Krajačič (Primorska ulica 8). Primorska ulica 11. Tiska C. Albrecht. Stane na leto 15 K. — Nova svetlost. Časopis za književnost, nauku i umetnost. I (1920/1921), l.štev. izšla decembra 1920. Mesečnik. Beograd. Direktor: Velibor Gligorič. Uredniki: M. M. Nikolič, Ilija A. Pržič, Milosav Vasiljevič. Uredništvo in uprava: Studenička ulica 57. Stamparija Supek-Jovanovič i Bogdanov, Novi Sad. Stane na leto 168 K. — Novi vijek. Mjesečnik za društveni život, privredu i literaturu. I (1920), l.štev. izšla 1. marca. Sarajevo. Lastnik in urednik: A.-Hifzi Bjelevac. Islamska dionička štamparija. Stane na leto 72 K. — Zabavnik. Ilustrovani tjednik. III (1920). Zagreb. Lastnik in izdajatelj: Nakladno poduzeče Vereš i drugovi. Odgov. urednik: Slavko Vereš. Tiskara „Merkur", Zagreb, Ilica 35. — Jugoslavenska žena (prije „Ženski Svijet"). Mjesečnik za kulturne, socijalne i političke interese jugo-slavenskih žena. IV (1920). Zagreb. Izdaja in urejuje Zofka Kveder-Demetrovič (Pantovčak 1 b). Uprava: Marovska ulica 24. Hrv. štamparski zavod. Celoletna naročnina 50 K. — Žena. Časopis za pouku i zabavu. VII (1920). 10 zvezkov na leto. Novi Sad. Urejuje: Milica Jaše Tomiča. Štamparija Supek-Jovanovič i Bogdanov. Stane na leto 120 K. — Novi život. 1921. Izhaja vsako soboto. Beograd. Lastnik in direktor: Dr. M. Ninčič. Uredništvo: Vuka Karadžiča 18. Štamparija „Mirotočivi". Na leto 320 K. K. ^ nove knjige. Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico * označene so natisnjene v cirilici): Albreht, Ivan. Mlada greda. Založba Zvezne tiskarne. Ljubljana, 1920. [Ilustriral Maksim Gaspari.) Folio. [XX str.] 40 K, luksusna izdaja 60 K. Gruden, Igo. Narcis. V Ljubljani. Zvezna tiskarna. 1920. 109 str. 24 K, vez. 30 K. Gruden, Igo. Primorske pesmi. V Ljubljani. Zvezna tiskarna. 1920. 85 str. 24 K, vez. 30 K. Himne, Narodne, in domorodne pesmi za mladino. Priredil Fran Marolt. V Ljubljani. Učiteljska tiskarna. 1920. 48 str. 5 K. Jenko, Simon. Zbrani spisi. Uredil dr. Joža Glonar. V Ljubljani. Tiskovna zadruga. 1921. XXXIX + 376 str. 42 K. (Slovenski pisatelji II.) Koledar družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani za navadno leto 1921. V Ljubljani, 1920. 95 str. 16 K. Ogris, Albin. Borba za jugoslovensko državo. V Ljubljani. Tiskovna zadruga. 1921. 98 str. 32 K. (Zbirka političnih, gospodarskih in socijalnih spisov. VII. zv.) Pa\čič, Jos. Našim malčkom! Malim pianistom. Zbirka najpriljubnejših slovenskih šolskih pesmic. Za klavir (in petje) v najlažjem slogu. Ljubljana. Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 40 str. 40 K. Ptigelj, Milan. Naša leta. V Ljubljani. Samozaložba. 1920. 185 str. 28 K. Robida, Ivan. Psihične motnje na alkoholski podlagi s posebnim ozirom na forum. Za medicince in juriste. V Ljubljani. Umetniška propaganda. 1920. 184 str. 54 K. Twain, Alark. Mali klatež Tom Sawyer. Poslovenil I. MulaČek. V Ljubljani. „Omladina". 1921. 224 str. 26 K, vez. 32 K. Zadruga, Tiskovna, v Ljubljani. Od novembra 1916 do novembra 1920. V Ljubljani. Delniška tiskarna. [1920.J 16 str. Priporočilo častitim naročnikom «Ljubljanskega zvona' Največja zaloga raznovrstnega papirja, kancelijskega, ovija nega, raznih šolskih in pisarni kih potrebščin. Razglednice «n gros et en detail. Velika knjigoveznica, v kateri se izdelujejo vezi od iTajpreprostejše do najfinejše. Platnice in vezi za razne hranilnice in posojilnice. Tisk na trakove, razne reklamne table v zlatu, aluminiju itd., passepartout v mnogovrstnih izvršitvah. Tisk na žalne (pogrebne) trakove se takoj izvrši. Vljudno priporoča Ivan Bonač, Ljubljana Selenburgova ulica štev. 5 ig. pl. kleinmayr & fed. bamberg knjigarna in trgovina z muzikalijami in umetninami v Ljubljani, Miklošičeva cesta štev. 16 ima vedno v zalogi odlična dela slovenske, francoske, nemške in italijanske literature; potne ročne knjige, potno čtivo, zemljevide, železniške in vojaške karte, kurzne knjige, muzikalije domačih kakor tudi tujih skladateljev, umetniške razglednice Ljubljane in slovenskih pokrajin, točno dobavlja in dostavlja vsako-vrstne znanstvene, modne in mladinske časopise tu in inozemstva, >SLiM]9< vzajemno zavarovalna banka v Pragi. Generalni zastop za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko v Ljubljani. Kako potrebno in koristno, posebno v sedanjih časih, je življensko zavarovanje, nas uči neštevilno primerov, ko k bridki smrti marsikaterega svojca ravno vsled zavarovanja ni pristopila še gmotna be. a. Eden najmogočnejših zavodov v naši kraljevini je slovanska zavarovalnica banka „SLAVIJA" ki slavnemu občinstvu nudi najugodnejše kombinacije življenskega zavarovanja po najnižjih tarifih, in ki izplačuje še članom dividende iz čistih dobičkov. Banka „Slavij e", ki zavaruje tudi proti ognju in vlomu, ima garancijskih fondov nad 123 milijonov, zavarovalnih vrednosti nad 2 in četrt milijarde, letne zavarovalnine nad 25 milijonov in je izplačala zavarovalnin nad 161 milijonov. Z vsemi potrebnimi pojasnili je drage volje na razpolago. Generalni zastop vzajemno zavarovalne banke „Slavije" v Ljubljani v Gosposki ulici št. 12 (v lastni hiši). Uradne ure: ob delavnikih od 8. do 2. ure. - Ob nedelja» in praznikih se ne uradu;e Brzojavke: Banka Slavi a Ljubljana P. Magdič Ljubljana modna in športna trgovina za dame in gospode. OddeieK za uame: Najnovejše etamin-obleke, svilnate toalete, pletene svilnate jope, vrhnja 1 krila, spodnja krila, bluze, svilnate etamin in volnene, lr.šne halje, ko-žuhovinaste garniture, perilo za neveste, pajčolani za neveste, modrci, najnovejši etamini in črtasti bat.sti; Creppe de Chine, svilnato blago, surova svila, fini nakiti za obleke, moderne resice, gledališke šerpe, i svileni trakovi, narodni trakovi, j idrijske čipke in motivi, nogavice, ; rokavice, gamaše, usnjate in svilene « torbice, moderne arnlture za lase, i manicure, parfumi, kožna krema itd. j Oddelek za gospode: Klobuki, cilindri, slamniki, čepice, j srajce, spodnje hlače, tricot-majice, ! tricot-hlače, nočne srajce, nogavice, , dolge in kratke, rokavice, gamaše, j kravate, ščitniki, mel.ki in trdi ovratniki, manšete, naprsniki, naramnice, podveze, dežniki, palice itd. Za lovce in turiste: Dokolenice, gamaše, dežni plašči, nahrbtniki, palice, samovari, aluminijaste posode, vrvi, svetiljke, dereze itd. Sprejemajo se tudi klobuki in slamniki v sneženje.