Junalt divjine Ameriški roman • 7 Od tistega dne naprej se čuti tako osamljenega. Na zunaj se ni nič spremenilo, a njemu se zdi, da je ves svet drugačen. To, kar mu je bilo najljubše, je izgubljeno. Vrata Walserjeve hiše so se zaprla za njim, in sicer ravno v trenutku, ko je hotel nastopiti kot rešitelj. Marija je bolj verjela Rogerju ko njemu. Toda kaj za to! Ali je on njen varuh? Naj gre vse svojo pot! On je storil svojo dolžnost. A ne gre samo za to. Eriku se zdi, da vidi Benjamina, plavolasega dečka, ki vprašujoče upira vanj svoje velike oči. Prej ga je dečko vedno veselo sprejel. Od tistega dne sem pa se je spremenil napram njemu. Njegov obraz je mrk, oči neprijazne. Često ga je vprašal, kaj mu je, a dečko je vedno samo skomignil. Nekoč pa je izbruhnilo iz njega. Jokaje je rekel: »Erik, jaz sem zaupal vate! Upal sem, da boš obračunal z njim. Boga sesi prosil, naj ti pomaga, toda ti — ti...« Eriku se je zdelo, da se ves prizor na novo odigrava pred njim. Dečko je tako jokal, da so covboji, ki so bili v bližini, prisluhnili in je pes Kora začel cviliti. In ko se je že nabrala cela truma hlapcev in pastirjev okrog njiju, je Ben začel vpiti: »Zdaj se bo Marija omožila 3 tem Ro- gerjem, ker ga ti nisi ubil! Nočem te več videti!« Vsi so se smejali, samo on ne. Zgrabil je dečka za roko in ga peljal na samoten kraj. Tam mu je vse povedal in ga zagotavljal, da ni mogel storiti drugače, ker nad Marijo ni imel oblasti. Bena njegove besede niso prepričale. Jezno je vpil: »Zakaj je nisi vzel za ženo?!« On mu je odgovarjal. Povedal mu je, da Marije tedaj še ni dobro poznal in da ga ona najbrž ne bi bila hotela vzeti. Tudi ta dopovedovanja niso nič zalegla. Otrok je še bolj jezno zavpil: »Erik, ti si bedak! Ali nisi opazil, da te je Marija ljubila? Kadar je prišla k Walserjevim, je vedno najprej povpraševala po tebi — dokler ni prišel vmes ta lopovski Roger. Oh, Erik, ti si zaigral svojo srečo! Zakaj nisi odstranil tega vsiljivca?!« Njemu je bilo težko ob vsem tem, a je premagal bol in tolažil Bena. A vse je bilo zamaii. Dečko je nevtolažljivo jokal in venomer gnal srojo, da Mariji preti velika nevarnost. To se je zgodilo z Benjaminom. Tudi starejši brat Will se je spremenil. Molčeč je postal. Njega se je izogibal in če sta se slučajno srečala, je mrko odgovarjal na njegova vprašanja. Erikove misli so se spet vrnile k Mariji. Pred njim je lebdela v tihi noči. Svetle zvezde so venčale njeno glavo. Nepremično je st.ila in vanj upirala pogled. Mladenič je skril obraz v dlaoi, ker ni mogel prenesti tega pogleda. Ni vedel, kaj ae godi z njim, samo to je čutil, da nikdar ne bo srečen. Obupno je zaječal. Ogenj je medtem popolnoma ugasnil. Nenadoma je zavladal mraz, a Erik tega ni opazil. Zleknil se je po tleh in polagoma zadremal. Ko se je ves premražen in od rose premočen zbudil, se je že svitalo. Mladenič je vstal in se nekajkrat pretegnil, da bi razgibal kri v otrplih udih. Nato je poklical konja, ga osedlal in zajahal. Konj je imel težavno nalogo, ker je bila pot strma in skalnata. Čim više sta se vzpenjala konj in jezdec, tem bolj svež je postajal zrak. V ozki dolini je še vladala tema, vrhove pa je že objemala rdeča zarja. Najbolj rdeči so bili najvišji vrhovi, ki so dajali videz, da se dotikajo neba. Blisk se je vztrajno vzpenjal više in više. Naporna ježa je trajala že nekaj ur, a na plemeniti živali se še niso kazali niti najmanjši sledovi utrujenosti. Najprej bo zaostala drevesa, potem je zmanjkalo trave in evetlic, ostale so samo gole, ostre skale. Po grebenu visoke gorske stene je vodila ozka steza, po katerl je Blisk korakal s tako gotovostjo, kakor more le konj, ki je navajen strmin in prepadov divje Sierre Nevade. Naposled se je konj vzpel na najvišji vrh. Erik se jo na ozkem skalnatem izrastku ustavil in je pogledal v •»krivnostno dolino, ki so jo pokrivali mogočni smrekovi gozdovi. Korito Nevade se je vleklo v nedogledno daliavo. Nad snežniki, ki so se bliščali iz daliave. 30 Dlavale lahke, svetle meglice. Konj in jezdec sta stala na obronku, ko bi bila izklesana iz kamna. Nad gorovjem se je razprostisalo mrzlo, modro nebo. »Rajški dol«! Da, pravi nevadski raj! Koliko lovcev, covbojev in iskalcev zlata je že iskalo to dolino, ki je igrala tako veliko vlogo v pripovedovanjih potepuških junakov. Razen Erika in tistega moža, ki se je bil pred mnogimi leti v njem naselil, pozneje pa brez sledu izginil, ga ni nihče našel. Erikov pogled je blodil po skalah, ki so venčale Rajski dol. Skalnate stene! Ogromne skale, ki so se pred neštetimi tisočletji nagrmadile skupaj. Skale so bile na vzhodni in južni strani rdeče, na severu pa temnosive. Kakor neustrašeni junaki so čuvale vhod v dolino. Spodnji deli gorovja so bili pokriti s temnimi smrekovimi in bukovimi gozdovi, vrhovi pa so bili goli. Na zapadni strani je bila dolina odprta in se je izgubljala v daljavi. To skalovje je venčalo eno najlepših dolin na svetu — Rajski dol. Zrak je bil miren in kristalno čist. Erikov pogled je zablodil daleč proti zapadu. Iz doline se je slišalo čebljanje potoka in šelestenje listja. Zrak je bil nasičen z vonjem smrek in cvetlic. Vsa dolina je izžarevala očarljivo lepoto. Potok se je vil po dolini ko z biseri posuta steza. Bregova sta bila pokrita z grmovjem, tu in tam pa se je svetlikalo pet do deset belih vitkih dreves. Med žuborenje vode se je mešalo žgolenje ptic. Vsi ti glasovi so se dvigali k Eriku kot nedosegljivo lepa pesem. Vmes je zadonelo veselo hrzanje divjih konj. To je bil Rajski dol. Bog je milostno razprostiral nad njim svoje radodarne roke in ga je obdaril s tako rodovitnostjo, da je bil pravi blagoslov za ljudi in živali: vir veselja in življenja. Kaj vse bi mogle tu pridelovati marljive človeške roke! Zlato pšenico, najlepše sadje, sočivje, cvetlice; prebivalci bi živeli brezskrbno. V tej tihi samoti bi vsakdo čutil dih božji in bi živel v sreči in miru. Erik je ves prevzet občudoval krasno naravno sliko in poslušal žgolenje ptic, žuborenje potoka in šelestenje listja. Vse to ga je omamljalo. Zdelo se mu je, da se nahaja v deželi sanj in se bo zdaj-zdaj zbudil. Iz zamaknjenosti ga je vzdramil Blisk, ki je stresel z glavo. Erik je potrepljal po vratu plemenito žival. Nato jo je rahlo udaril s koleni ob stran in ji govoril ko kakemu prijatelju. »Naprej, Blisk! Pod nama je Rajski do_. Tam boš našel najboljšo travo in vodo. Tudi svoje tovariše, divje žrebce in krotke kobile, boš našel tam. In najina prijatelja Šlim in Noel naju pričakujeta. Naprej, ne boj se strme, skalnate steze!« Blisk ko da je vsako beaedo razumel. S plemenito, ozko glavo je prikimaval in njegovo veselo hrzanje je odmevalo ko glas trombe. Ježa je bila naporna, ker je bila steza zelo strma, in sicer tem bolj, čim niže sta se spuščala. Erik je moral nazadnje razjahati in za uzdo peljati konja. V nižji legi je steze skoraj popolnoma zmanjkalo. S skale na skalo sta morala stopati in paziti, da nista zdrknila v prepad. Čez čas je mladenič spet zajahal. Konj je počasi stopal in se previdno spuščal niže in niže. Steza je zavila v ozko zaseko. Topot kopit se je odbijal ob skalnatih stenah in močno odmeval po ožini. Soteska se je končala in potnika je zakril mogoeen gozd. Tisočletna drevesa so dvigala svoje krone protl nebu. Po gozdu je odmeval ptičji koncert. Blisk je veselo stopical. Erik ga ni priganjal; zatopljen je bil v misli in zdelo se je, da se ne meni za okolico. Konj je nenadoma obstal in zahrkal. Erik se je vzdramil in pogledal okrog sebe. V razdalji kakih petdeset metrov je zagledal mogočnega medveda, ki je dostojanstveno križal stezo. Mladenič je ostal miren. Ni imel niti časa, niti volje za lov na medveda. On sploh ni ubijal živali samo iz lovske strasti. Medved je izginil med drevesi. Kmalu nato so priskakljale divje ovce. Ko so zagledale konja in jezdeca, so hitro izginile. Gozda je naposled zmanjkalo. Pred jezdecem se je odprl v obliki podkve Rajski dol v svoji krasoti. Erik je med brinjevim grmovjem ustavil konja. Prisluhnil je in obenem pozorno pogledal okrog sebe. Na mladeničevem obrazu se je bralo razočaranje. Pod vodstvom Šlima in Noela je bil poslal naprej svoje najzanesljivejše covboje s čredo plemenitih konj, ki jih je hotel v Hillu prodati. Možje so jezdili po krajši in boljši poti in bi že morali biti tu. Razjahal je in se sklonil k tlom. Tako je šel po stezi za kakih dve sto korakov. Njegove ostre oči so našle na skalnatih tleh Sledove konjskih kopit. Iz tega je sklepal, da so njegovi ljudje že prispeli. Vrnil se je h konju in tuhtal. Čemu možje niso na dogovorjenem mestu? Šlim in Noel nista človeka, ki se brez vzroka ne bi držala dogovora. Erik je slutil, da se je moralo primeriti nekaj nenavadnega. Hodil je med grmovjem sem ter tja in oprezoval. Nenadoma je zagledal tanek stolp dima, ki se je dvigal iz Rajskega dola proti nebu. Zmajal je z glavo. Taborski ogenj? Morda so se njegovi covboji hoteli tem Ijudem izogniti? To je verjetno. Erik je samo d^vak*at videl Rajski dol. Prvič slučajno, ko je zasledoval divje konje. Dol je tako odročen, skrit in nedostopen, da je med tisoč ljudmi morda eden, ki bi ga tako slučajno našel ko on. Kdo je ta? Komu je prišlo na misel, da je zavil s steze in se po skoraj neprehodnih strminah spustil v to samotno dolino? Sai je ta del Sierre Mevade neobliu^en. Z druge strr.ni pa nihče ni mogel najti steze, če ni imel takega tlorisa, kakor si ga je napravil Erik. Indijancev ni bilo v teh krajih. Kako so torej prišli ljudje v Rajski dol? Erik je bil nejevoljen. Vrnil se je h konju, zajahal in počasi jezdil v dolino. Kmalu je zagledal novo domačijo. Na obsežnem dvorišču, ki je bilo obkroženo z debelimi cedrami, so se pasli konji. Pred vhodom na dvorišče je stal mož, s oigaro v ustih in širokokrajnim klobukom na glavi. Roke je skrival v hlačnih žepih. Nepremično je zrl v daljavo in zdelo se je, da je opazoval mladeniča. Erik je skočil iz sedla in peljal konja za uzdo za seboj. šel je proti hiši. Zdelo se mu je. da moža pozna, a vendar ni vedel, ob kaki priliki sta se srečala. Mož se mu sploh ni dopadel, čeprav je bil močen in mlad, kar je Erik zelo cenil pri sinovih divjine. Štel je kakih trideset let. Bil je zelo vitek, toda širokih pleč. Na sebi je imel pisano volneno srajco, ki je bila napeta na mogočnih prsih. Čim bolj se je mladenič bližal možu, tem bolj je raslo v njem spoznanje, zakaj se mu ne dopade. Z roko je previdno potipal težki samokres, ki je tičal za pasom. Ža obotavljanje in razmišljanje ni bilo časa, zato se je mirno bližal možu. Ta se je hlinjeno sladko nasmehnil in dejal: »Dober dan, Erik Folkman!« (Dalje aledi)