UDK 821.161.1.09 Dostojevski F. M. Aleksander Skaza Filozofska Fakulteta v Ljubljani ROMAN BRATJE KARAMAZOVI F. M. DOSTOJEVSKEGA (IDEJA IN STRUKTURA ROMANA)1 Razprava poskuša s poetološkega vidika predstaviti, kako zastavljanje in razreševanje nekaterih temeljnih filozofskih, religioznih in moralnih vprašanj vpliva v romanu Bratje Karamazovi F. M. Dostojevskega na oblikovanje romaneskne strukture. The article attempts to present from the poetological point of view how posing and solving some fundamental philosophical, religious, and moral questions in F. M. Dostoevsky's novel The Brothers Karamazov affects the shaping of its novelistic structure. Ključne besede: »naključna družina«, »ocetomor«, kaos, kozmos, cerkev - država, država - Cerkev, svoboda, ljubezen (»agape«, »eros«), lepota, »pozitivno lep človek«, »Bogočlovek«, »človeko-bog«, estetski humanizem, »ideološki roman«, dekanonizirani roman, »ideja romana«, »realizem v višjem smislu«, »notranji človek« / »človek v človeku«, potek dogajanja, zunanji siže, notranji siže, dve ravni romana, idejni konflikt, kulminacija, idejno-estetski vrhunec, govorno prostranstvo, dialog, avtorsko gledišče, gledišče literarnega junaka, »glas« literarnega junaka, beseda pripovedovalca, polifonija, reminiscenca, žanrska in stilistična romaneskna različnost, odprtost romaneskne strukture, tragično, groteskno Key words: »coincidental family«, »patricide«, chaos, cosmos, Church - State, State -Church, freedom, love (agape, eros), beauty, »positively beautiful man«, »divine man«, »man-god«, aesthetic humanism, »ideological novel«, de-canonized novel, »idea of the novel«, »reali-sm in a higher sense«, »inner man« / »man inside man«, development of action, external plot, internal plot, two levels of the novel, conflict of ideas, culmination, ideational-aesthetic climax, discursive space, dialogue, authorial viewpoint, protagonist's viewpoint, protagonist's »voice«, narrator's voice, polyphony, reminiscence, novelistic differentiation in genre and style, openness of the novel structure, the tragic, the grotesque Roman Bratje Karamazovi F. M. Dostojevskega je izjemen že zaradi zastavitve tistega, kar sam avtor imenuje »ideja romana«, t.j. zasnove romana, kot tudi razsežnosti, ki jo ta zasnova dobi v poteku dogajanja in kompleksnem sistemu in strukturi sižeja2 v romanu. »Ideja romana«, ki jo F. M. Dostojevski nakazuje v uvodu, ko govori o »neopredeljenem akterju3, ki še ni prišel do izraza«, in »čudaku Aljoši«, se navezuje na enovit teleološki sistem vseh petih pisateljevih »velikih romanov« od romana Zločin in kazen do romana Bra^tje Kara^^az^ovi:4 Ta sistem se izkazuje v prizadevanjih velikega pisatelja, da bi upodobil »pozitivno lepega človeka«, ki naj bi bil mogoč tudi v sodobnosti, in se izrazi tako v poskusu pripeljati do konca nravstveno-religiozno »spregle- 1 Razprava dopolnjuje in deloma korigira študijo Roman Bratje Karamazovi, objavljeno v gledališkem listu Drama 2004/05, št. 1. Ljubljana: Slovensko narodno gledališče Drama, 2004, 104-114. 2 Termin 'siže' rabimo v smislu, ki ga nakazuje Ju. M. Lotman, gl. poglavje Problema sjužeta v: Lot-man, 1970, 280-289. 3 Dostojevski rabi besedo dejatel', (PSS XIV, 5). 4 Prim.: Dolinin, 1928, 13. 394_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 4, oktober-december danje« Raskolnikova, osrednjega junaka iz romana Zločin in kazen, kot v prizadevanju upodobiti »popolnega človeka« v podobi »posebneža, skoraj čudaka« Aljoše. Toda Aljoša ostaja kljub uvodni napovedi, da naj bi bil osrednji junak »drugega, glavnega romana«, v prvem dokončanem romanu nedokončane diologije Bratje Karama-zovi ob strani osrednjih akterjev, svojih bratov - nosilca osrednjega dogajanja Mitje in nosilca osrednjega idejnega konflikta Ivana. Roman Bra^tje K^a^ra^^a^z^ovi kot zadnji v enovitem sistemu petih »velikih romanov« se tako navezuje na vidike, ki jih je F. M. Dostojevski zapisal že leta 1862 v predgovoru k prevodu romana Notare Dame de Paris, ko ga je objavil v reviji Vremja. V tem predgovoru bodoči avtor romana Bra^tje Kara^a^z^ovi ugotavlja, da je Victor Hugo, ustvarjalec romana Notare Dame de Paris, v svojem trideset let pozneje objavljenem romanu Les M^i^ei^a^t)les izrazil »krščansko in visoko moralno misel« o »prerodu pogubljenega človeka, ki so ga po krivici zlomile okoliščine ter zaostalost stoletij in družbenih predsodkov«. Ta misel oziroma ideja o »prerodu« naj bi bila »temelj vsej umetnosti devetnajstega stoletja« in morda porok, da »se bodo vsaj ob koncu stoletja v kaki taki veliki umetniški stvaritvi« uresničila in »izrazila stremljenja in značilnosti svojega časa enako popolno in neminljivo, kot je na primer Bož^ansk^a k^o^edija izrazila svojo epoho srednjeveških katoliških verovanj in idealov«.5 Vidiki namenjeni Victorju Hugoju in »ideji o preporodu«, so (kot se to pogosto zgodi, ko ustvarjalci govorijo o svojih vzornikih) izraz lastnih ustvarjalnih prizadevanj velikega ruskega romanopisca. V njih se ne nakazujeta samo pisateljeva nikoli do T konca realizirana težnja upodobiti »prerod pogubljenega človeka« in ponosna želja pomeriti se z velikani evropske literature in celo s samim Dantejem, marveč se začrtuje tudi osnovna namera njegovega estetskega programa: ustvariti umetnino, ki bo s svojo vsestransko in celovito upodobitvijo »prizadevanj in značilnosti svoje dobe« presegla dosežke tradicionalnega romanopisja. Če ob tem upoštevamo še pisateljeve razglede po evropskih literaturah, lahko zapišemo, da se je F. M. Dostojevski ob upoštevanju enciklopedičnosti klasičnih evropskih romanov, še posebej tistih, združenih v L^a Comedie humane Honoreja Balzaca, zazrl v veličastnost izzivov Dantejeve La D^-v^ina Commedia in ustvaril novodobni pentatevh, v katerem dekanonizirani roman doseže svoj vrh v stvaritvi Br^atje K^ar^a^^z^ovi. 1 Dekanonizirani roman F. M. Dostojevskega je v številnih raziskavah in interpretacijah doživel različne opredelitve, pogojene predvsem s sociološko-psihološkimi, ideološkimi in poetološkimi vidiki. Če pri tem upoštevamo še vedno veljavno opozorilo, da je »Dostojevski predvsem umetnik (resda posebnega tipa), ne pa filozof in publicist«6, potem bi dejali, da so se po znamenitih Bahtinovih razpravah7 in tudi raziskavah takšnih dostojevskologov, kot je Boris Engelgardt8 (ki mu lahko pridružimo tudi esejistiko Vjačeslava Ivanova9), uveljavile tri temeljne opredelitve »romana Do- 5 Gl. o tem: F. M. Dostoevskij, PSS XX, 28-29. 6 Bahtin, 1972, 4. 7 Ob drugi varianti Bahtin, 1972, še Bahtin, 1929. 8 Engelgardt, 1925. 9 Ivanov, 1916. Aleksandra Skaza, Roman Bratje Karamazovi F. M. Dostojevskega ..._395 stojevskega« : »polifonični roman« (M. Bahtin), »ideološki roman« (B. Engelgardt) in »roman-tragedija« (Vjač. Ivanov).10 Če razmišljamo o romanih Dostojevskega z vidika teh treh opredelitev in pri tem upoštevamo, da nas z različnimi pristopi opozarjajo na različne temeljne posebnosti pisateljevega ustvarjanja, se nam roman Bratje Karamazovi razkrije (brez nevarnosti, da bi bili eklektični) kot izjemen »ideološki« ali celo »filozofski« roman.11 Takšen roman pripoveduje o tragičnem položaju in usodi človeka in človeštva v pogojih ne-premaganega stihijskega in duhovnega kaosa in oblikuje pripoved v govornem prostranstvu z upoštevanjem posebnega odnosa avtorja in literarnega junaka. V tem odnosu se v romanu Dostojevskega uveljavlja ob zmanjšani vlogi besede pripovedovalca relativna samostojnost oziroma polifonija gledišč in glasov literarnih junakov. - Vse te značilnosti romana Bratje Karamazovi nakazuje že sam potek dogajanja. Potek dogajanja je osredotočen okrog teme očetomora. Prepleten je s širokimi predstavitvami tako medsebojnih odnosov med literarnimi osebami kot upodobitvami njihovega notranjega sveta (tako značilnega za pozornost F. M. Dostojevskega do »človeka v človeku«) in ubeseditvami idej nosilcev ideološke problematike (bratov Ivana, Mitje, Aljoše, starca Zosime idr.). Že Prva knjiga. Zgodba neke druž^inice napoveduje usodni očetomor z zgodbo o predzgodovini »naključne družine« in njenem razpadu, s pripovedjo o samostanu in starcih pa nakazuje v romanu predstavljen soobstoj dveh nasprotujočih se polov - »ruskega kaosa« v razprtijah družine Karamazovih in središča kozmične urejenosti in pravičnosti v podobi starca Zosime in z njim povezane svetosti samostana. Razprtije »naključne družine« Karamazovih kot zunanje dogajanje in nasprotujoča si pola kaosa in kozmosa kot podobi dveh nasprotujočih si duhovnih stanj in iskanj akterjev in udeležencev dogajanja nakazujeta tudi dvojnost izpeljave pripovedi oziroma sižejskega sistema in posebno sižejsko strukturo romana Br^a^tje Ka^i^a^a^z^o^i - v zunanjem in notranjem sižeju.12 Druga knjiga. Nepr-imer-ni shod konkretizira značaj zunanjega in notranjega sižeja in izpostavi razmerje med njima in tako uveljavi eno od temeljnih značilnosti ideološkega romana F. M. Dostojevskega - ključno vlogo ideoloških tem v poteku dogajanja in s tem podrejenost zunanjega sižeja notranjemu, filozofsko-psihološkemu sižeju.13 >0 Gl. o tem tudi Torop, 1997, 83-84. " Prim. na primer predstavitev položaja F. M. Dostojevskega v zgodovini ruske misli v Zen'kovskij 1, 1999, 474-480. 12 Prim. o tem: Meletinskij, 2001, 187-188. 13 Ženske, ki pri Dostojevskem niso nosilke idej, v romanu Bratje Karamazovi nimajo tako kompleksne vloge, kot jo imajo »magdalenski« junakinji Sonja Marmeladova in Nastasja Filopovna in tudi Aglaja Jepanči-na. Sonja Marmeladova v romanu Zločin in kazen kot skorajda svetniška oseba, že nekakšno utelešenje dejavne ljubezni (»agape«), ki se nesebično žrtvuje za trpeče soljudi, ima tudi izjemno religiozno-etično vzpodbudno vlogo v usodi Raskolnikova; Nastasja Filipovna v romanu Idiot kot ponižana lepota, ki v spopadu s svetom zaradi užaljenega ponosa ne more uresničiti vzvišenega »erosa« (v odnosu do kneza Miškina), pahne sebe in okolico v poguben vrtinec protislovnih strasti in čustev - tudi evangeljsko dobrega kneza Miškina. Aglaja Jepančina je tista, ki v romanu Idiot najizraziteje označi duhovne razsežnosti kneza Miškina, ko ga predstavi kot »resnega« Don Kihota ob navezavi na simbolno podobo »ubogega viteza« A. S. Puškina. Ženske osebe v romanu Bratje Karamazovi imajo pomembno, tudi izjemno vlogo (kot jo imata Grušenjka in Katarina Ivanovna), a so umeščene skoraj izključno v zunanji siže, v katerem so pogosto izraz že skrajnega psihičnega kaosa, emocionalnih in razpoloženjskih protislovij in z njimi povezanega boja dobrega in zla. Kot dejavne udeleženke dogajanja so sestavni del usod moških oseb, s katerimi so na različne načine povezane. 396_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 4, oktober-december Druga knjiga tako s prevladujočo dialogizirano organizacijo besedila, še posebej v ključnem poglavju Tako bodi, tako bodi, nekoliko teatralično upodobi »neprimerni shod«, na katerem naj bi Karamazovi poravnali svoje zadeve, in zaostri kontrast med kaotičnostjo »naključne družine« in kozmičnostjo starca Zosime.14 Starec Zosima veruje v »stikanje« in nedeljivost tostranstva in božanskega onostranstva in vidi skrivnost človeškega življenja v simbolnem pomenu prastare resnice biblijskega Joba, da Bog človeku, ki je izgubil srečo v preizkušnji, po očiščujočem trpljenju podari srečo, ki je večja kot je bila prej.15 V središču dogajanja je Fjodor Karamazov. Ta z norčevsko porogljivostjo in blasfemični-mi anekdotami o meniških idealih izzove škandal in pozneje z blatenjem sina Dmitrija, ko govori o njegovem odnosu do Katerine Ivanovne, o strasti do Grušenjke ter o razžalitvi nesrečnega kapitana Snegirjova, privede do izbruha sinovega sovraštva in usodnega krika: »Zakaj živi takšen človek?«, na katerega se z grozo odzove oče Karamazov: »Ali slišite, ali slišite vi, menihi, očetomorilca?« (PSS XIV, 69). Skandal in zlovešča krika Dmitrija in Fjodora Karamazova napovedujejo tragični razplet romana, vendar ostajajo na ravni zunanjega sižeja in v »ideološkem« romanu F. M. Dostojevskega nimajo takšne teže, kot jo imajo teme, ki na »neumestnem shodu« razkrivajo nazore Ivana Karamazova in izzivajo odzive na te nazore tako menihov, starca Zosime in očetov Paisija in Josifa, kot »zahodnjaka«, »sovražnika klera« Miusova in »semeniščnika-karierista« Rakitina. »Najbolj fantastična med fantastičnimi bitji« je Grušenjka s svojim divjim nestalnim značajem, s svojo nebrzdano samovoljo in strastjo, ki ji ni tuja že skrajna čutnost in čustvenost. V odnosih do ljudi ne pozna pregraj. Zapeljuje in vznemirja starca Fjodora Karamazova in njegovega sina Mitjo, celo nedolžnega Aljošo skuša zapeljati in ga »požreti« (PSS XIV, 318, 320). S takim značajem in obnašanjem ima Grušenjka v romanu Bratje Karamazovi usodno vlogo v dogajanju, ki pripelje do očetomora. Nasprotnico Katarino Iva-novno izziva in jo z drznim posmehom spravlja v bes. S kaotičnostjo svojega življenja je blizu Dmitriju Karamazovu, podobno kot Dmitrij je tudi ona nagnjena k samoobtoževanju (»In zdaj, Aljoša, samo tebi povem prav vse po pravici, da boš videl, kakšno nizkotno bitje sem!« - PSS XIV, 320). Pri vsem tem veruje v Boga, pripravljena je na žrtev in trpljenje. Vse to daje Grušenjki v romanu Bratje Karamazovi podobo ženske ljudskega »ruskega duha« in ženske z elementarno »rusko lepoto«. Zato je skoraj nujno, da v romanu Dostojevskega »ruska« Grušenjka razdre ljubezensko zvezo s »Poljačkom«, z njenim »prejšnjim in nespornim« (PSS XIV, 376-390), in združi svojo usodo z obtoženim Dmitrijem, pripravljena na trpljenje. Drugačna je Katerina Ivanovna. Če Grušenjka s svojo zvezo z Dmitrijem, a tudi z drugimi zvezami, sodi v krog »grešnikov«, ki so zakoreninjeni po sodbi Dostojevskega »počvenika« v ljudski osnovi in so zato zmožni, da se pokesajo in prerodijo v »nove ljudi«, je Katerina Ivanovna pripadnica kroga »plemenitih« ljudi, ki jim je tuja stihija ruskega kaosa, a zaradi tega tudi elementarna ljubezen. V kolebanju med ljubeznijo do Dmitrija in Ivana in ker je užaljena zaradi denarja, ki ga je nekoč ponudil Dmitrij, da bi z njim Katerina Ivanovna nekako rešila čast svojega očeta, goji do Dmitrija ljubezen-sovraštvo. Ne more se odločiti, ali naj bo »rešiteljica« Dmitrija ali njegova »poguba«. Ker jo razžali Grušenjka in ljubi Ivana izda Dmitrija na sodišču in s tem pokaže svojo pravo podobo - podobo ženske, katere ljubezen je namišljena in zaradi tega »pogubna«; podobno kot inkvizitor iz poeme Veliki inkvizitor bi tudi ona rada z nasilno ljubeznijo osrečila Dmitrija. Dvojica Aljoša-Liza je zaradi mladosti še neopredeljena, kar še posebej velja za kapriciozno Lizo, ki jo včasih obvlada zmeda povsem nasprotnih infantilnih čustev in misli. - Druge ženske, kot npr. »srčna dama« Smerdjakova, imajo stranski pomen ali deloma tudi simbolni pomen (npr. »verne kmetice« na obisku pri starcu Zosimi v samostanu iz istoimenskega poglavja Druge knjige. Neprimerni shod). 14 Dostojevski je s poimenovanjem starca Zosime, ki se navezuje na grško besedo zoon (živ, živo bitje), okrepil simbolični pomen te osebe in jo povezal z idealom dejavnega »živega življenja«. 15 Prim.: Golosovker, 1963, 83. Aleksandra Skaza, Roman Bratje Karamazovi F. M. Dostojevskega ..._397 Posebno vlogo v tem kontekstu zavzema pogovor o Ivanovem članku o problematiki cerkvenega sodišča in v njem zastavljeni tezi o nezdružljivosti cerkve in države, o tem, da država mora postati cerkev in da se zločinec samo v okrilju cerkve lahko zave svojega zločina. Za razumevanje Ivana Karamazova in s tem tudi romana kot celote, je pomenljiva tudi Miusova ironična »anekdota« o ideji »našega ljubega ekscentrika in paradoksalista« Ivana, da na vsej zemlji ni takšnega naravnega zakona, ki bi »pripravil ljudi, da bi ljubili sebe podobne L^! da bi človek ljubil človeštvo«, in če ni vere v nesmrtnost, ni ljubezni in »vse je dovoljeno« (PSS XIV, 64-65). Teorija Ivana Karamazova, ki jo potem z izjemno intelektualno močjo izražena v idejno-estetskem vrhu romana - pesnitvi Veliki inkvizitor, je tu samo nakazana in zavita v skrivnost, zato nekateri menihi sprejemajo Ivana Karamazova kot somišljenika, pronicljiv starec Zo-sima pa sumi, da je Ivan nevernik, vendar meni: »Ta ideja v vašem srcu še ni razrešena in ga muči« (PSS XIV, 65). Sodbi Zosime se pozneje pridruži tudi Aljoša; ta v sporu z Rakitinom izreče znamenite besede, ki ne označujejo samo brata Ivana, ampak posredno tudi »ideološki« roman Bratje K^a^i^a^m^z^ovi in, drznemo si zapisati, F. M. Dostojevskega samega: duša njegova je burna. Um njegov je v ujetništvu. V njem je misel velika in nerazrešena. On je eden tistih, ki ne potrebujejo milijonov, samo misel mu je potrebno razrešiti« (PSS XIV, 76). Rakitin, Ivanov dvojnik, zavrne Aljošo, češ da parafrazira starca Zosimo. Kot zagovornik »naravnih zakonov« obsodi Ivanovo teorijo, ker da je »zapeljiva teorija podleža« in izreče misel, da bo človeštvo samo v sebi našlo moč za krepost (tudi brez vere v nesmrtnost) v ljubezni, ki jo Rakitin navezuje na ' geslo velike francoske revolucije »svoboda, enakost, bratstvo« (PSS XIV, 76). V oblikovanju poteka dogajanja v romanu Bra^tje Ka^ram^a^z^ovi igrajo izjemno vlogo tako različni namigi, prehitevanja in odmevi dogodkov kot različne, včasih prav nepričakovane paralele med mislimi in obnašanjem literarnih oseb.16 Ob pomembnih odmevih in paralelah v romanu Bra^tje K^a^ram^a^z^ovi, o katerih smo že govorili, bi tu opozorili, da prej omenjeno Rakitinovo misel o naravnih zakonih in ljubezni ponovi v drugem, grotesknem višku romana Hudič. Blodnje Ivana Karamazova, »izprijeni del Ivanove duše« - dvojnik hudič. Hudič jo ponovi z groteskno razveljavitvijo vrednot, ko v navajanju postavk iz Ivanovega pamfleta Geološki prevrat17 povzdigne največji svetopisemski greh napuh v »božanski, titanski ponos« človeko-boga. Ta in takšen ponos naj bi človeštvo doseglo, ko »se bo do zadnjega odpovedalo Bogu«, s svojo voljo in znanostjo neomejeno premagovalo naravo in v novi nravstvenosti in zavesti, da je »življenje trenutek«, z naslado uživalo vsak trenutek in ponosno ter spokojno sprejelo smrt. Ljubezen je v tej »carpe diem« filozofiji »ognjena ljubezen trenutka«, ko naj bi človek brez pričakovanja kakršnegakoli povračila vzljubil svojega brata (PSS XV, 83). F. M. Dostojevski tako že na samem začetku romana Bra^tje Kara^m^a^z^ovi s pred-zgodovino »naključne družine« Karamazovih v Prvi knjigi. Zgodbi neke družinioe in •6 Prim. o tem: Van der Eng, 1971, 63-148. 17 Hudič Ivanov pamflet ironično označi kot »poemico«, s tem diskreditira Ivanovo misel nasploh, posredno pa tudi »poemo« Veliki inkvizitor. 398_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 4, oktober-december Še posebej z upodobitvijo dramatične scene v samostanski celici starca Zosime v Drugi knjigi. Neprimerni shod napove temeljne teme romana Bratje Ka^i^am^a^z^ovi. Napovedana je tema »naključne družine«, očetomora, »ruskega kaosa« in kaosa nasploh (v napovedih teorije Ivana Karamazova »vse je dovoljeno« in protislovnih odzivih na nekatere vidike te teorije in njenega avtorja, še posebej z vidika tematike vere in ateizma, ljubezni, nesmrtnosti, naravnih zakonov, smrti in znanosti). Temi kaosa je postavljena nasproti tema kozmosa in Cerkve, ki naj bi bila v osebi starca Zosime in s čisto duhovnega, neinstitucionalnega stališča F. M. Dostojevskega središče kozmične urejenosti in pravičnosti. Tu je še v romanu nakazana, a nerealizirana tema pravičnika Aljoše, ki zapusti samostan, ko zahteva starec Zosima od njega »veliko pokorščino svetu« (PSS XIV, 71), s čimer naj bi Aljoša dejavno sledil idealu ponižanega Kristusa. Vso to tematiko oblikuje v celoto romana »realist v višjem smislu«, kot F. M. Dostojevski označuje samega sebe,18 z upoštevanjem »živega življenja«, ki ga predstavi že na začetku romana tudi s protipostavitvijo omejenosti racionalista Rakitina duhovni širini starca Zosime in elementarnemu dojemanju protislovnosti človeka in življenja pri Dmitriju Karamazovu. V spopadu Dmitrija z očetom Fjodorom Karama-zovom pronicljivi starec Zosima zasluti zlo usodo Dmitrija, ker ga bo spremljala »zemeljska resnica« očetovega zlega krika »glejte očetomorilca«, in izrazi z globokim poklonom (PSS XIV, 69)'9 sočutje in spoštovanje trpljenju, ki čaka Dmitrija, ker veruje, da se »pred zemeljsko resnico izvrši dejanje večne resnice«. Rakitin sprejme gesto starca Zosime kot »zločin [Dmitrija, op. A. S.] je zavohal« (PSS XIV, 73), ker ne ^ dojema, da se v čutnem in čustvenem Mitji združujeta v nedeljivo celoto protislovja, ki jih sam Mitja instinktivno dojema, ko govori o »strašni in grozni« lepoti (»lepoti Madone« in »lepoti Sodome«) in odkriva v »preširokem« človeku enovitost protislovij: »Tu se stikajo bregovi, tu živijo vsa protislovja drugo poleg drugega. /_/ Tu se vrag z Bogom bojuje in bojišča so - človeška srca« (PSS XIV, 100). »Ideološki« roman F. M. Dostojevskega dobi tako posebno strukturo. V tej strukturi se »zunanji siže« kot nekakšen »kriminalno romaneskni« okvir dogajanja izrazi v tematiki razpada naključne družine Karamazovih, v sporih bratov z očetom Fjodorom Karamazovom (še posebej v temi erotičnega rivalstva Dmitrija in očeta zaradi Gru-šenjke), v kulminaciji tega spora v očetomoru, v iskanju krivca, ki naj bi zagrešil umor, in nazadnje v krivični obsodbi Dmitrija Karamazova. - »Notranji siže« vključuje filo-zofsko-psihološko tematiko razumnika - bogoborca Ivana Karamazova in njegovih dvojnikov (Smerdjakova in hudiča, a tudi zahodnjakov Miusova in Rakitina), elementarno čutnega in čustvenega Dmitrija, zlega stihijskega burkaštva, sladostrastja in blas-femije očeta Fjodora Karamazova in še posebej tematiko iščoče dejavne ljubezni »čudaka« Aljoše. Aljoša je kljub delni grešnosti predan posvečenemu svetu meniha starca Zosime in svetu otrok ter z njima idealu matere - zemlje oziroma »Sofije-zemlje« kot utelešene Božje modrosti oziroma stvaritve, ki jo F. M. Dostojevski postavlja nasproti 18 Biografija, 1883, 373. 19 Rusko »zemnojpoklon«, izraz globokega spoštovanja, navezuje se na pomen, ki ga mu je dal religiozni ritual. Aleksandra Skaza, Roman Bratje Karamazovi F. M. Dostojevskega ..._399 egoističnemu in kaotičnemu okolju (rusko »sreda«) in »grudi« (rusko »počva«), ki da je ohranila sofijsko enovitost.20 2 »Ideološki« oziroma svojevrstni »filozofski« roman Bratje Karamazovi F. M. Dostojevskega tako nastaja okrog osrednje teme očetomora v dogajanju, ki ga razvijata dva temeljna tokova: eden je povezan z Dmitrijem in drugi z Ivanom Karamazo-vom. Prvi tok se razvije pred drugim. Ivan za osebe, ki ga obkrožajo, precej časa ohranja neko skrivnost in se pojavi na prizorišču šele takrat, ko je tematika oče Fjodor - sin Dmitrij skorajda izčrpana in je Dmitrij že pripravljen, da zaživi novo življenje, kar nakazuje Dmitrijev prehod iz prvotno stihijske čutne erotike v zavzeto zaljubljenost in strastno predanost tako v odnosu do Grušenjke kot do življenja in sveta nasploh. Šele takrat se razjasni Ivanova pozicija v razdvojenosti »razuma in srca«, predstavljena najizraziteje v enem od vrhuncev romana - v poglavjih Punt in Veliki inkvizitor Pete knjige. Pi^o in contra in tematiki zavračanja božjega stvarstva in z njim povezane usodne ideje »vse je dovoljeno«. Pozneje, v Enajsti knjigi. Brat Ivan Fjodorovič, se odigra njegova drama, ko postane jasno, da je dejanski krivec za očetomor on sam kot idejni inspirator Smerdjakova, svojega dvojnika, ki izvrši umor. Skorajda vzhičeno pripravljenost Dmitrija, da se po krivični obsodbi pokori v trpljenju v sibirski katorgi, spremlja zlom in blaznost Ivana, predstavljena v drugem višku romana - v poglavju Hudič. Blodnje Ivana Fjodoroviča iz Enajste knjige. Brat Ivan Fjodorovič. Dogajanje obeh tokov spremljajo bolj ob strani dogodki, povezani z Aljošo. Aljoša ' se pojavi kot antipod, a deloma tudi kot paralela pravega brata Ivana.21 Kot Ivanov antipod nakazuje Aljoša v podobi in Besedi starca Zosime skorajda blaženo enovitost zemeljskega in Božjega v tretjem vsaj idejnem, če že ne estetskem vrhu romana Šesta knjiga. Ruski menih. Kot delna paralela uporništva brata bogoborca tudi Aljoša odkriva v svetu nepravičnost, veruje v netrohljivost telesnih ostankov svetniškega pravičnika (relikvije, rus. mošči), strastno si želi »ne samo čudežev, ampak pravičnosti«, ki naj bi jo bil deležen pokojnik - starec Zosima, »najpravičnejši med pravičniki« (PSS XIV, 307), zato ob zaudarjanju trupla starca Zosime razočaran zastavi bolj Ivanovo kot Jobovo uporniško vprašanje: »Kje je vendar Previdnost in prst njen?«(PSS XIV, 307). Nazadnje razočarani, a verni Aljoša po stvarniški volji avtorja F. M. Dostojevskega doživi, da se »pred zemeljsko resnico izvrši dejanje večne resnice«. Na obisku pri Grušenjki Aljoša premaga skušnjavo (poglavje Čebulica/Lukovka) in pri njej vzbudi 20 Gl.: Averincev, 2000, 161. - Tri ravni eksistence »Sofija-počva-sreda« se pri F. M. Dostojevskem navezujejo na ideologijo »počvenikov« (»počveniki«, rusko počvenniki od besede počva - tla, prst, zemlja, gruda), ki so jo v šestdesetih letih 19. st. zagovarjali brata Mihail in Fjodor Dostojevski in njuni pristaši, ko so propagirali misel, da se morajo izobraženi krogi ruske družbe zbližati z »grudo«, t.j. ruskim ljudstvom, nosilcem nravstvenih idealov. 21 V romanu Bratje Karamazovi je najstarejši med brati Dmitrij sin prve žene Fjodora Karamazova -energične emancipiranke Adelaide Ivanovne Miusove, ki nazadnje zapusti moža in svojega triletnega sina, se umakne z ljubimcem semeniščnikom v Peterburg in tam umre v bedi. Ivan in najmljaši Aljoša sta sinova druge žene Fjodora Kramazova - krotke in bogaboječe božjastnice (rus. klikuša) Sofje Ivanovne, ki umre, ko Aljoša dopolni štiri leta. - Polbrat Smerdjakov naj bi se rodil iz nasilja Fjodora Karamazova nad nebogljeno, umsko prizadeto Lizaveto Smerdjaščo. 400_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 4, oktober-december kes, nazadnje pa ga razsvetlijo preroške sanje in v obnovljeni jobovski radosti in vzhiče-nosti se prerodi v stiku z zemljo, stvaritvijo Božje modrosti (četrti višek romana Sedma knjiga. Aljoša, še posebej sklepno poglavje Kana Galilejska s simbolnim pomenom). F. M. Dostojevski tako zlovešči ideji »vse je dovoljeno« postavi nasproti znameniti paradoks brata starca Zosime, ki ga zapiše Aljoša v žitju starca Zosime: resnično je sleherni med nami kriv pred vsemi in za vse