Ir.ilnjajo Slovenski frančiškani. — Published by Franciscan Fathers. Po odloku kardinala JOHNFARLEY-ja je "Ave Maria" cerkven list In družba Sv. „47,	Rafaela cerkveno pripoznana in priporočena.

E
H5]
Pesem Mornarja
B
Zavele sapo so ugodne, na nebu vstal je jasen dan; pot moja spet gre na obali na neizmerni ocean.
Valovi slani, vam izročam življenje svoje in blago — li vrnem se še v domovino li grob odpre mi morsko dno?
Hazvila ladija je jadra, po vodi kakor ptič leti, pogled pa moj še enkrat, zadnjič na breg li kapelici hiti.
O Mati rajska, morja zvezda, po morju kaži pravo pot, svetilnik bodi v temni noči, varuj viharjev me topot.
Ko po življenja trpki vožnji napoči mi poslednji dan, tedaj, o Zvezda morska, popelji me v neba pristan.
A. L
□Hi
D Sin, glej tvoja Mati! °
Bill	3||l=l||l	=
(Dalje.)
Koliko imamo pokvarjene slovenske ameriške mladine, ki je v sramoto starišem, v sramoto svojemu narodu, v sramoto svoji cerkvi in v nesrečo samim sebi! Koliko jih je po raznih zavodih in poboljševalni-cah, kjer se ne bojo poboljšali temveč' navadno še bolj pokvarili! Koliko je uničenih mladih življenj. V nežni mladosti so 1 >i 1 i pokvarjeni. Herod jim je ubil srce in dušo in u-dali so se strastem, udali pijači, udali lenobi, postavajo po cestnih ogljih, klatijo se kakor megla po mestnih ulicah, po raznih "Pool Parlor"-jih. Da se prežive, se ne sramujejo tudi tatvine, tudi ropov. Sirote, niso imeli matere, ki bi bila skrbna dosti, ki bi imela do njih pravo materino požrtvovalno ljubezen, ki bi bila pripravljena vse žrtvovati, vse storiti, vse potrpeti, samo da bi jih rešila zasledovanja I le-rodov, ki so prežali nanj ob cesti življenja.
Da, koliko naših starišev več misli na to, da bi si par dolarjev zaslužilo, kakor pa da bi rešili svoje otroke, jim dali dobro vzgojo!
Poglejmo naše družine po gozdovih, po naselbinah brez cerkve, brez katoliške šole. Tu rastejo o-tročiči, nedolžni slovenski otročiči, brez šole, brez cerkve, brez vzgoje, brez kakega pouka. Le kletev, le pijančevanje, le klafanje, nesramno govorjenje, le zabavljanje
"bordarjev", to je, kar uboge sirote slišijo dan na dan, teden za tednom, leto za letom. Brez maše, brez cerkve, brez šole, brez molitve. Vest starišev in wtrokov angel varili kriči in svari mater, svari očeta: " Vstani, beži z gozda, beži od tu! Vzemi dete in njegovo mater, zakaj Herod gre, da bi umoril dete!" Toda, kaj mu je otrok? Kaj vzgoja? Kaj pouk? Otroci naj rastejo, kakor hočejo! Da imajo jesti in obleči, pa je dosti! Denarje več, več par piškavih dolarjev, več kakor pa neunirjoča duša otrokova, več kakor pa katoliška vzgoja, več kakor pa cela prihodnjost otrokova!" Jaz si moram zaslužiti par do-larčkov, kaj meni mari otroci!" O krutih Herodov!
In tako rastejo nedolžne žrtve slovenske lahkomišljenosti in slovenske lakomnosti po par dolarjih brez vsake vzgoje, rastejo da bojo nekega dne strašno nesrečni, pokvarjeni "bum"-i, v sramoto starišem, celemu narodu, cerkvi in v strašno nesrečo sebi. Uboge sirote, ki ste sirote pri živih stariših, ki nimate niti v lastnih stariših svojih toliko prijatelja, da bi Vam hoteli dobro in Vas rešili krutega Heroda, moralne pokvarjenosti, katera Vam preti, Vas rešili večnega pogina.
Koliko imamo starišev, ki stanujejo poleg dobre katoliške šole, katero si je postavilo verno katoliš-
ko ljudstvo, dca bi dalo otrokom katoliške vzgoje. Toda ker je škoda par dolarčkov, pa se mora otrok potikati po brezverskih šolah, mej židi, protestanti, brezverci in raznimi propalicami, brez versko-mo-ralnc vzgoje, brez pouka o poštenem življenju.
' O slovenska mati, vstani! Vzemi dete iz te šole! Reši ga! Daj ga v roke dobrim sestram učiteljicam, ki ti ga bojo vzgojile ne samo v človeka, temveč v poštenega in vernega in zato srečnega človeka!
Toda! Ne! Otrok naj se le po-hujša! Materi je več za par cent-kov, kakor pa za lastnega otroka! Tn tako čujemo piškave izgovore: "V katoliških šolah se uči samo katekizem!" "Sestre tepo otroke!" "Plačati moram!" "Saj je vse eno, kam gredo otroci v šolo!" "Saj jih pošiljam v cerkev k maši!"
Ubogi otročiči takih starišev, kako ste pomilovanja vredni, da imate tako brezskrbne brezvestne sta-i'iše, ki imajo rajše košček srebra, kakor pa Vas! Ki so Vam kruti H( Todi, mesto da bi bili Vaši varihi in Vaši rešitelji.
Slovenska mati, ki to čitaš, kaj praviš na to? Ali si ti ena izmej teh slabih mater, ki ne zaslužiš tega krasnega in sladkega imena, s katerim to kličejo tvoji nedolžni otročiči? Dal Bog, da bi "Ave Maria" ne imel niti ene take matere moj svojimi naročnicami Kajti taka mati ne zaluži. imena mati. To je najhujša mačeha! To je največji 111 najnevarnejši Herod svojega otročiča. Sama mati ga hiti uničiti. O, ako bi ti bila taka mati, potem,
kolikrat boš cula, da te tvoje dete imenuje "mama!" naj ti bo to kakor klic njegove duše, ki trepeta pred nevarnostjo pohujšanja in te prosi pomoči in varstva, ki te prosi dobre katoliške vzgoje!" "Mama" ti pravi. Misli si, da ti pravi: "O mama, bodi mi v resnico mama! Glej, saj nimam nikogar na svetu drugega, ki bi me rešil, kakor tebe! Mama, bodi mi vsaj ti mati!"
Zato, slovenska ameriška mati! Zlasti tebi velja današnje premišljevanje! Zatopi se v to drugo žalost Marijinega srca, na njen beg v Egipt! Premisli njene težave, katere je prestala, zato da je rešila svoje dete! Posnemaj ta krasen zgled!
Ako vidiš, da je tvoje dete v nemarnosti, hitro vstani in beži proč! Beži, beži in reši svoje dete! Pusti to naselbino, pusti to okolico! Res morda te skrbi, kaj bo drugje z delom, kako se boste preživeli, res so stroški s katoliško šolo, toda mati, gre se za tvoje dete, gre se za dete, kateremu si ti dala življenja, za katerega si ti odgovorna pred Bogom, .n pred ljudmi! Nobena žrtev, no->en trud, nič ti naj ne bo pretežko, ;o gre za rešitev tvojega sina, tvoje hčerkice iz nevarnosti!
Bolje srečno in pošteno življenje ob kruhu in vodi, kakor pa nesrečno življenje ob mesu in pečenki!
Zato, mati, glej tvoja mati! Glej in premišljuj jo pogosto na njenem begu v Egipt in — mati — če treba za njo! Po njenem zgledu!
Dalje.
"Mi radi sprejmemo Vašo ponudbo. Srečni bodemo, ko čujemo od vas ne-ovrgljive dokaze o propadu naše države." S temi besedami je hotel stari, modrijan užaliti Franka.
Frank se ni brigal za porogljivo opazko temveč pričel: "Francija je na poti k propadu in sicer k skorajšnjemu pro-padu. Propad države povzročajo kar največ postavo, ki nasprotujejo naravnim zakonom. Vam vsem je število prebivalcev na Francoskem nekdaj in sedaj gotovo znano. V zadnjih par desetletjih se je število prebivalstva v vaši državi zelo znižalo. Tisoči, da stotisoči, bi morali biti tu, pa jih ni. Če bode vaša država tako nazadovala, za par desetletij, bo to velika dežela z malo prebivalcev. 28 mili jonov Francozov pač ne bo delalo čast državi, ki bi morala imeti nad 50 milijonov prebivalcev. Le opazujte našo državo ali Nemčijo ali Uusijo. Vse le države napredujejo, vaša pa nazaduje."
Vsi Člani družbe so gledali pisano na Franka, a ziniti si ni upal nihče niti bo sedice.
"Gospodje, kdo povzročil je vse to v vašej državi, ki je slovela po celem svetu po krasoti in po zmožnostih vašega na roda? (lotovo poznate vsi poglavitno ra-krano vašega naroda. Znano vam je, da nima veliko družin nobenega otroka, veliko jih ima le po enega ali dva. Na ta način je gotovo, da mora država propasti."
"Vse je res, kar pravite, gospod doktor," je prekinil Franka profesor. "Pre bivalstvo na številu zelo nazaduje in dasi je vlada ponudila nagrado v denarju o, tlim, ki bi imeli več kot po dva otroka v družini, vendar je bil zaman ta razglas.7
"Toda, zakaj to, gospodje? To vam mora hiti jasno, da nobena zemska moč
ne da blagoslova družinam. V našej ožji domovini je veliko družin, ki štejejo po 10 ali celo po 15 otrok, liodovitnost pri rodbinah da ediuo čisto in naravno življenje mladine, ki je vzgojena v duhu krščanstva in živi po zakonu, ki ga je Bog dal sam v procvit in razmnožitev človeškega rodu. Ako pa narod oropate'vere in Boga, propada vidno v razuzdanost, ki nasprotuje božjim zakonom."
"Ha-ha," se je zakrohotal nekdo izmed družbe, "razuzdanost in božji zakoni! To je pridiga!"
"Vi niste več pri svojem predmetu, katerega nam hočete dokazati," si! je norčeval stari gospod. "Kaj treba nam poslušati o zakonu in o božjih zapovedih, to je vse bajka za otroke."
"Dovolite, gospod! Jaz se nisem oddaljil od predmeta niti pičiee in tudi nisem govoril o zakonu, kot o zakramentu, ka lerega pripoznavajo tudi druga veroizpo-vedanja. Moje izvajanje je bilo o napredku in nazadovanju prebivalstva v vnši domivini. f'e sem omenil o družinah z dvema ali nič otrok, sem s tem le po trdil žalostno resnico, o kateri ste sami prepričani. Naštel hi vam lahko še veliko vzrokov, ki pomagajo državi do propada, toda nočem vas nadlegovati.'
"Vi nas nikakor ne nadlegujete!"
"Obratno, nas zanima vaše filozofi-
ranje
i"
"Kdo ve, če bodemo še kedaj tako srečni v našem življenju, da bodemo mogli poslušati učenjaka!"
Te in druge opazke so zvenele okrog mize od srditih prostozidarjev.
"l'rav radovedni smo, gospod doktor, in zelo nas zanima, da bi spoznali nevihto, ki proti naši očetnjavi," je pripomnil sarkastično stari lisjak.
" Da, gospodje, vidim vašo ukaželjnost!" odgovori Frank. "Gotovo je vsem znano,,
da v Parizu mislijo upeljati kazen s palicami. Ali bi ne bilo to nečloveško?"
"Nikakor ne!" je vskliknil živahno profesor. "Cela država ho ta novi zakon z veseljem pozdravila, ker ga je Silno treba za razposajeno in neukrotljivo mladino. Cele trope pocestnih vlačugarjev, tatov in roparjev je narastlo po Fran.: coskem in jedino to sredstvo bo zamoglo to golazen ukrotiti in prisiliti na pravo pot. Sodnijske oblasti so izdale poročilo, iz katerega je razvidno, da je na Francoskem 200.000 vagabundov, ki se hočejo preživljati brez dela s tatvino in ropom. In kako naj vlada tu nastopi, če ne s strogo kaznijo? Da, tako daleč je prišlo, da 32.000 orožnikov ne zadostuje, <la I>i bili kos vagabundom. Jetnišnice so vse prenapoljene in 35.000 mladih zločincev so morali izpustiti, ker ni bilo zanje prostora v ječah. In kako naj se ukroti dru gače take divjake?"
"Razumem položaj vlade!" je odgovoril Frank. "Vprašal bi pa, od kot podivjanost in posurovelost mladine? Tu pride ravni odgovor: Šole brez Boga, brez vere in sovraštvo do vsake discipline, ki ga vcepi brezbožna vzgoja v mlada srca. Vs pravite, da ste pregnali temo duha in se osvobodili iz pod jarma nazadnjaštvn. To so le prazne fraze. Duha otemnijo ravno človeški nagoni, ki človeka ponižajo na stopinjo živali. Kakor naglo se človek tem nagonom ne upre in no zatira v sebi strasti, postane njih suženj. In kako naj mladina bije boj proti nagonom, če ona ne more in nima nobene duševne sije? Življenje brez Boga je vzgojilo neukro-tene anarhiste, roparje in tatove."
"A! — Mi imamo dosti moči, ki bode vso to druhal zatrla," je vzkliknil Sau-ret.
"Vi mislite moč vojaštva?!"
"D&, ravno to!"
"Motite se, zelo gospod!" jo nadaljeval Frank. — "Tudi vojaki so gojenci brez verskih šol. Oni niso vzgojeni v duhu pokorščine. Vsaka oblast je od] Boga in vi Pravite, da sto Boga umorili. Kje je torej oblast, kateri naj bodo vojaki pokorni* Ravno včeraj sem čital v vaših listih, da
so, se v Narbone vojaki celega zbora uprli in podčastnike ometavali s kamenjem, častnike pretepavali in celo generalu niso prizanesli. Tu vidite, kam pripelje vzgoja brez pripoznanja oblasti. Je pa še eno, kar bo vašo armado uničilo, zvestoba brez prisege. Komu naj vojak priseže, da bo v vsakem trenutku pripravljen žrtvovati tudi življenje za svojo očetujavo? Boga ste ubili, trdite, in prisega, ki ni dana Bogu samemu, razvidite, da ni stalna. Torej vojaštvo brez pokorščine, brez prisege, brez reda, kako naj brani svojo do movino?"
Vsi okrog mize so molčali in niti eden si ni upal pogledati drugega.
"Upajmo, da se Francija povrne na pot kulture in krščanstva!" je prekinil Frank globoko molčanje.
"To ne bo nikdar in nikdar!" se je jezil stari brezverec in srdit vstal od mize, kakor tudi njegovi tovariši brez vsake poslovilne besede. Stahlberg je objel prijatelja.
"Moj dragi Valder, srčna ti hvala z« odločen nastop resnice. Jaz sem ponosen na tebe!''
"Si opazil, kako pisano me je pogledal poglavar satanske družbe, ko je vstal od mize? Zdi se mi, da nekaj slabega namerava z menoj."
"Kaj ti on more narediti?"
Vstala sta in šla v svojo sobo. "Sedaj še le razumem zlobo prostozidarstva," je rekel prijatelju Stahlberg. "Nisem si mogel predstavljati peklenskih načrtov, ki jih je koval z menoj Dirfeld. On ni nameraval s prodajo cerkvice in križevega pota mene obogateti ampak je hotel pridobiti zmago nad katoliško stvarjo. Celo življenje ti botri hvaležen, Frank, da si me rešil satanske pasti."
Frankova slutnja se je kmalu vresni-čila. Drugo jutro sta potnika dobila poziv od policijskega komisarja.
"Alfred, vidiš, da se nisem zmotil o nakani poglavarja prostozidarjev!"
"Ne boj se, Frank, spoznala bodeva satana še v policijski suknji," je pripomnil Stahlberg brez strahu.
Srditega obraza ju je sprejel komisar mož male postave iii mirnega obraza.
"Prisiljen sem zahtevati od vaju potno liste!"
Brez besedi sta mu liste položila na pi-salnik.
"Potni listi so v redu," je pričel ko misar, "toda je druga stvar," in pri tem zravnal svoje čoki jato truplo, "vidva sta osumljena izdajstva kot ogledulia!"
"Take podlosti si midva ne dovoljujeva," je zakričal razsrdeno Stahlberg.
"Podlosti?" je odgovoril v razkače nem tonu komisar. "Pomnite, da ljudo vlada ne pripušča, da bi se njeni uradniki žalili na tak način!"
"Oprostite!" je segel v besedo Frank. "Moj prijatelj nikakor ni naslovil te besede na vas, pač pa je mislil, da je podlo od onih, ki naju dolžijo vohunstva."
"To su dokazi proti vam in jaz sem primoran na podlagi teh vas izgnati i/. naše države."
Obraz Stahlberga se je pordečil in š« bolj srdito kot poprej, je siknil v komisarja: "Kaj mislite, da sva midva vaga-bunda ali cigana, katerega se more izgnati, kadar se hoče? Midva sva svobodna avstrijska državljana in nisva storila žalega ne posamezniku, ne vaši državi. O vašem postopanju, ki je povsem krivično, bom obvestil avstrijskega poslanika v Parizu in naj potem vaša vlada odgovori, s kako pravico sme ustavljati potnika, ki imata pravilno podpisane potne listine."
Komisar je gledal v Stahlberga začudeno in boječe, kot v svojega predstojnika.
"Moje ravnanje nikakor ni protipo stavno. Pomislite na obtožbo, ki leži pred menoj. Bila sta včeraj pri sv. Ivanu. Tam sta dražila šolske otroke s tem, da sta jim stavila vprašanja o veri, o Bogu, o duhovnikih."
"Vse to je res," je odgovoril Frank, toda s tem še nisva škodila ljudovladi in javnega miru nisva najmanj kalila. Midva potujeva iz socijalnih vzrokov in rada bi le prišla na sled brezvorstvu, ki se tako širi med raznimi sloji v vaše j državi."
"Vidva sta liujskala k odporu odstavljenega župnika pri sv. Ivanu!"
"No, ta je še le lepa! Midva sva obiskala gospoda župnika edino le, ker nisva verjela, da se morajo duhovniki na Francoskem pečati tudi z obrtjo. Jaz mislim namreč izdati delo "Filozofija svetovne Zgodovine", in te vnebovpijoče razmere mi bodo dobro služile, da razjasnim ljudem zmoto in resnico. Z gospodom župnikom nisva govorila niti besedice o politiki ali o hujskanju."
"To je vse lepo, kar pravite, gospod doktor," je pričel prijaznejše komisar. "Toda včeraj ste zabavljali v družbi poštenjakov čez naše postave in celo rekli ste, da bodo naše postave pripeljale državo do propada."
"Ne samo do propada, ampak v propad, v katerem se že nahaja, Vse, kar sem povedal, je vse gola resnica in govoril sem čisto iz znanstvenega stališča. Gospodje so trdili, da je vera v Boga po njih zaslugah odpravljena in da je Bog umorjen. Jaz sem temu oporekal in dokazal tako jasno, da mi niti odgovoru niso mogli dati, da Bog še živi in da država brez Boga in vere je umorjena, ne pa Bog. Vse to morete javiti v Pariz in midva bova tudi obvestila našega poslanika."
■ Komisar je hodil nekaj časa gori ;n doli po sobi in premišljeval. Konečno se razkorači in pravi: "Najbolje mislim, č;> celo stvar pustimo v miru in vidva kar najpopreje odpotujeta od tu."
"Kako misliš ti, Alfred?"
"Jaz mislim, da sva se satanstva na-gledala in najlepše je, če jih pustiva v miru."
"Tudi jaz sem istega mnenja."
"Da, gospod komisar, jutri odpotuje va od tu in sicer naravnost čez mejo."
"To mislim je najpravilnejše in dobro za vse. Pozdravljena!"
(Dalje sledi.)
Presladko Srce Marijino, usmili se nas!
n;-
□ n v . . □
□ Papeža ni treba. ®
®	O
as- 1
Kakor so v sv. Cerkvi škofje po volji Kristusovi nasledniki apostolov, tako so papeži nasledniki sv. Petra, ki je prejel najvišjo oblast v sv. Cerkvi.
Celili 15 stoletij so bili papeži od vsega katoliškega sveta spoštovani in čislani kot pravi! oičetje in dobrotniki človeštva.
V 15. stoletju pa je zagledal luč sveta Florentinec Machiavelli, ki nikakor ni mogel prenašati slave papežev. V svojih svobodomiselnih spisih je blatil krščanstvo, Cerkev in papeža. Ubil si je v glavo, da so bili papeži nesreča za celo Italijo in za Evropo, ker so zavrgli rimsko kulturo in odprli pot barbarom. Ta mož si je želel poganskih časov nazaj, ko so Rimljani še lesene in kamenite bogove molili in jim darovali jed in pijačo.
Poganstvo je propadlo in se je moralo umakniti krščanstvu tako, kakor tema izgine in se mora umakniti luči. Zgodovina nam pa pripoveduje o velikih zaslugah, ki si jih je steklo za omiko Italije in cele Evrope ravno krščanstvo pod vodstvom učenih in za napredek vnetih papežev. Kdo je odpravil suznost? Kdo se je ustavljal barbarom, ki so prihruli od severa v Italijo, da niso razdejali vseh spomenikov in staroslavnih mest? Kdo je zadržal morilno roko krvoločnega Turka, ki je pretil celi Evropi? Kdo je navduševal bojevnike in jih tudi gmotno najbolj podpiral v križarskih vojskah? Na vsa ta in neštevilna druga vprašanja nam odgovarja zdogovina. Papežtvu se mora svet zahvaliti za vse te pridobitve. Ne bomo naštevali kake zasluge no si stekli papeži tudi ua znanstvenem polju, koliko so oni žrtvovali za umetnost, za leposlovje i. t. d. pač pa smelo trdimo, da kar je ostalo v 1 taliji in posebno v Rimu, ki nam priča o nekdanjih slavnih Rimljanih, so ravno papeži ohranili poznejšim rodovom.
Najzagrizenejši sovražnik papežev je bil odpadnik Luter, ki se je drznil zakli-cati v svet: papež je antikrist, doli z njim! Njemu so se pridružili v sovraštvu vse propalice vseh narodov in čimbolj je kdo znal lagati in blatiti sv. očeta, tem slavnejši je bil v očeh teh odpadlih sirot. Da bi ljudstvo lažje slepili, so začeli trobiti v svet, da oni verujejo v Kristusa'in nje ga spoštujejo kot poglavarja svete Cerkve, a s papežem pa proč.
Da bomo pa lažje razumeli kako daleč so pripeljale posledice sovraštva do Kristusovega namestnika, si pa oglejmo razne verske družbe. Na vzhodu so Bizantin-ci sklenili, da naj vladajo cerkev patri-jarhi, kateri naj ima vsakdo svoje število vernikov, duhovnikov in škofov. Anglež-ka cerkev pa si jo mislila, čemu treba patrijarliov, samo škofje naj bodo poglavarji vernikov. Protestantje so bili še bolj izbirčni in so sklenili, da niti patrijarliov in škofov ne marajo, ampak samo župnike. Novodobni protestanti na Ang-ležkem so pa šli še naprej, so pa rekli, čemu treba župnikov, dosti je, čo imamo pridigarje. Toda še niso bili zadosti globoko v prepadu; sklenili so, da sploh ni treba nikakega oznanjevalca, ampak vsak naj bo sam sebi pridigar, učitelj in duhovnik. Zaključek vse te gonje je : doli z vero, proč od Boga! Ni li res, kar pravi naš Odrešenik: "Kdor vas zaničuje, mene zaničuje, kdor pa mene zaničuje, zaničujo Tistega, ki me je poslal?"
Luter je že pred svojo smrtjo videl posledice svoje gonje proti papežu. On sam pomiluje svoje privržene«', ki so se med seboj kregali in lasnli češ: tega ni treba verovati, ono se mora odpraviti. "Sirote" jim pravi v svojem pismu na kristijane v Antverpenu,"prvi hoče odpraviti, kar drugi uči, tretji ne pripozna Kristusa kot. Boga, četrti zopet nevidno cerkev i. t. d.
Tako, da je že toliko ver, kolikor glav." In res (laudenes je že nešteto protestan-tovskili verskih družb, to so n. pr.: meto-disti, kolegijanti, herenhutarji, kvekarji, neinoniti i. t. d. in se množijo kakor gobe na gnjilem deblu in se sovražijo med seboj na smrt. Edini so samo v sovraštvu do kat. cerkve. Tako se godi onim, ki so zapustili edini
rešilni čoln sv. Petra! "Mi pa verni kato lieani, jih opazujemo, moramo spoznati, kedor zapusti nepremagljivo skalo sv. Petra, ta je zgubljen že v življenju. Luter in njegovi needini učenci nam daj ejo najlepši dokaz, kako slaboten je človek v vsej svoji zlobnosti napram božjim na-redbam. "Ti si Peter skala", in vsak trud sovražnikov je prazen.
Avstrija je zaplakala, odela se je v žal 110 obleko. Žaljuje za prestolonaslednikom Franc Ferdinandom in njegovo soprogo Sofijo; oba sla padla pod krvavo Kaj-novo roko kot žrtev ubijalca.
Padla sla najvišja reprezentanta državne oblasti, padla sla. pa tudi dva vzor katoličana, dva katoliški cerk.vi iskreno udana otroka.
Ako premšljujenio burnih dogodkov polno ževljenje, cejsarja lOranca Jožefa, se nam zdi kakor bi imeli pred seboj resno iu pretresljivo žaloigro pesnika Sekspirja (Shakespeare), ki nam v tako živih barvah slika življenje in smrt an-gležkih kraljev.
Tragedija ali žaloigra modernega, z napačnimi idealni iu brezbožnimi nauki prepojenega dvajsetega stoletja je kripre-litje od <lne 28. junija 1914 v Sarajevu.
Ves katoliški svet žaljuje nad izgubo teh dveh tudi v smrti v pravi ljubezni združenih bitij.
In kako tudi ne I
liila sta praktična katoličana, prava katolika, lie samo po imenu, ne samo na jeziku.
Od zgoraj navzdol se širi strup, od zgoraj navzdol učinkujejo tudi dobri vzgledi.
Hrezverna inteligenca zastrupi sčaso »m tudi preprosto ljudstvo, preprosti lju-('jc, se kaj radi ravnajo po tem, kar vidijo na "gospodi".
Zato pa tudi vspodbuja k dobremu preprosti narod, če vidi, da tudi visoko, celo cesarske glave odkritosrčno priznavajo sveto katoliške vero, gredo k sveti maši in svetim zakramentom.
Tako živo vero je imel rajni nadvojvoda Franc Ferdinand in njegova soproga, nekdanja češka grofica Zofija Cho-tck.
Prav lepo popisuje koroški župnik Franc Neuwirter, kako se je rajni presto-linaslednik vedno pripravljal, da stopi pripravljen pred svojega Stvarnika. Go-spod Neuwirter je bil za. župnika v Loel-ling od leta 1904 do 1900, kamor je presto-lonaslednikova družina hodila na poletne počitnice. On pripoveduje: "Pokojnika sta. vsak dan redno in z veliko zbranostjo prisostvovala sv. maši. Vsako soboto je prišla vojvodinja Hohenberg v cerkev 1< spovedi in prihodnje jutro je prejela sv. obhajilo. Mnogokrat je vojvodinja s svojim lepim glasom tudi pela pri sv. maši, ako so pevci na koru pel. kako znano ji pesem. Najzanimivejši .je pu ta-le dogodek: Nekega dne leta 1906., ko je nadvojvodova družina zopet bivala v Ijoellingu, je zjutraj nenadoma nekdo potrkal na /.upnikova vrata in takoj nato je vstopil dvorni mojster Janatschek •/. besedami: 'Gospod župnik, gospod nadvojvoda se mora odpeljati v Trst in vas prosi, da bi ga takoj spovedali; zvedel
je, da se ondi pripravlja nanj atentat ter je vsled tega zelo vznemirjen.' Župnik je odhitel v grad, kjer so ga takoj peljali v nadvojvodovo sobo. Prestolonaslednik ga je sprejel z besedami: 'Oprostite gospod župnik, da sem vas tako zgodaj klical; v Trst moram iti zastopat Nj. Veličanstvo in življenje nas katerega ni pač nikoli varno. Računati moram s
smrtjo. Prosim vas, hitro mi pomagajte napraviti račun z našim Gospodom Bogom.' Ob teh besedah je nadvojvoda žup-uiku ponudil sedež na svojem naslonjaču, sam je pa v generalski galauniformi pokleknil na tla in se tako spovedal. Tako živa je bila prestolonaslednikova vera in tako resnična in globoko njegova poniž-nost pred Bogom."
Socialisti so največji sovražniki človeštva dandanes. Z vso silo skušajo pregnati vsako vero in vsakega Boga. Kolikor več vspehov pa dosegajo, toliko hujše je na svetu, toliko več je gorja. Zlasti so to grobokopi sreče za ubogega proletar-ca, kajti kolikor bolj se proletarijat oprijemlje tega nauka, toliko hujše se mu godi, toliko večja je njegova beda. Kolikor dalj napreduje ta krvava internacijo-nala, toliko hujši, toliko bezobzirnejši so bogatini, toliko bolj izkoriščajo ubogega delavca. Ker delodajalec nima vere ne v Boga, ne v dušo, potem je naravno, da mu je posel, da mu je delavec prav to in samo to, kar mu je živinčc — namreč o-rodje, da si z njegovo pomočjo pomnoži svoje bogatstvo. Brezvernemu bogatinu, ali ako hočete tako — kapitalistu je mej njegovim služabnikom in njegovim konjem samo ta razloček, da jednega služabnika lahko zamenja z drugim kadar hoče — ima jih vedno na ponudbo — konja pa — ako hoče imeti drugega — mora drago plačati. In zakaj bi mislil drugače, ako ni Boga, ako nima človek duše, ako smo samo bolj razvite opice V Tako socijalizem, ko spodkopuje vero in se meša v versko vprašanje, samo človeštvo peha v vedno večje gorje in vedno večjo nesrečo. Kaj ne da, krasni vspehi socijalizma! Delavci, le za njimi, ■/.a našimi "ta rdečimi," ako hočete
lastno nesrečo, ako hočete biti svoji lastni grobokopi.
Nikjer se pa ti strašni nasledki brez-vcrstva ne čutijo hujše, kakor jih čutijo uboge služkinje po službah.
Kolikrat pride k župniku uboga služkinja." Kako rada bi hodila v cerkev k maši vsako nedeljo, pa mi gospodinja no pusti!" se britko potoži.
"Zakaj ne?"
"Pravi, da je ravno zjuti-aj, ob času sv. maš, največ dela, da me takrat najbolj potrebuje. Zato me ne more pustiti nikdar k sv. maši. Popoldne mi da vsako drugo nedeljo prosto."
Tako se godi stoterim in stoterim, da tisočerim naših služkinj po službah. Gos podinja ne veruje v dušo. Čemu potem dali služkinji prosto jedno urico zjutraj, da bi revica mogla poskrbeti tudi za dušo? Služkinja je nji, brezverki, samo orodje, ki ji pomaga delati in nič več! Dela naj! Zato jo ima I Zjutraj je največ dela.
Tako ubogo dekle opusti sv. mašo en mesec, pol leta, eno leto. Srce ji omrzne za vsako versko smisel. Uživi se v prepričanje, da je res samo živinče, samo za delo na svetu, vstvarjeno le, da služi. Kaj čuda, ako potem pozabi na se, na svojo čast. Pride vihar poskušnje, pride pr< ložnost, milosti božje ni, pribežališča ne
pozna,--tako pade — in mora pasti.
Uboga reva! In kdo je kriv tega? Oni, ki
uče gospodinje, da je posel, da je delavec, aa je človek samo žival, oru ki uče, da človek nima duše, da je samo spopoiuje-11a opica, ki uče, da m iioga, čegar otroci smo vsi, bogatini iu reveži, kapitalisti 111 delavci.
Da, v resuici vnebovpijoča krivica je, za uuogo katoliško služkinjo, ako se ji ne dovoli spolnjevati njenih verskih dolžnosti, ako se ji ne da časa, da more poskrbeti tudi za svojo dušo.
Slovensko dekle, morda si tudi ti ena izmej teh revic ? Morda se tebi enako godi. Le kadar si izvan službe, moreš v cerkev. Tebi veljajo te besede!
Pomisli ali je prav tako? Ali ravna s teboj tvoja gospodinja prav? Ali ravnaš sama prav, ako si kaj takega dovoliš? —
Za borno plačico prodajaš ti svoji gospodinji svoje roke,svoje delo, svoj čas. Živiš samo za druge, za to, da ti drugi od-režejo košček bornega kruha v obliki revne mesečne plače. Ali naj ti pri tem prodaš tudi svojo dušo? Ali si res samo živin-če? In še živinčetu se mora dati, kar mu treba, da se ga ohrani! Le ti naj si zadovoljna z borno plačico, s prostim popo-ludnem vsakih 14 dnij, zato pa naj zanemariš sebe kot človeka, kot stvar božjo, kot otroka božjega? Slovensko dekle, nikar! Ti nisi živinče, ki bi bila samo za delo. Si človek s človeškimi pravicami Dušo imaš! Tudi za to moraš skrbeti! Ne prodaj je za noben denar, za nobeno službo! Konj v hlevu potrebuje samo hrane in časa, da se odpočije, človek pa ne živi samo od kruha in vode! Človeku pa treba še časa za njegove človeške dolžnosti, za skrb za telo in za dušo.
Zato je silno napačno, ako katoliška dekleta sprejemajo službe, kjer jim nikdar, ali skoro nikdar ni mogoče iti tudi k sveti maši!
Ali bi židkinje storile to? Ne! Po ce leni svetu bi kričali Žid je v vseh časopisih, kolika krivica se godi tej ali oni židovs-
ki služkinji, ako bi se ji ne pustilo, da bi vršila svoje židovske verske dolžnosti.
Zato, dekleta, pogum! Zahtevajte od svoje gospodinje vsako nedeljo časa, da opravite svojo versko dolžnost, da se udeležite svete naše. Že predno sprejmete službo, si izgovorite časa za sveto mašo. Morda Vas pet gospodinj radi te zahteve ne bo hotelo vzeti; šesta bo vesela, da vas je dobila in bo rada dovolila. In ako bi gospodinja branila iti k sveti maši, tu si ne dajte ukazovati! Boga moramo bolj slušati, kakor ljudi. Ti vstani v nedeljo nekoliko bolj zgodaj, stori kolikor mogoče vse, kar treba za prvo silo in potem k sveti maši. "Jaz nisem živinče, reci, da bi bilo za me dosti jed in počitek. Jaz sem človek in imam tudi dušo! Tudi za to tre-bam časa!" Veliko katoliških in tudi ne-katoliških gospodinj je, ki prav rade dovolijo služkinjam časa za sveto mašo. In radi tega se še nobena katoliška hiša ni podrla! (lotovo se tudi Vaša hiša ne bo podrla, ako boš ti šla v nedeljo zjutraj k sveti maši.
Slovenska dekleta, ki sto prišle sem iskat si služb! ojunačite se! V tej točki bodite neizprosne! Bodite zavedna slovenska katoliška dekleta in z odločnostjo zahtevajte svojih človeških pravic. Naj vas nikdar ne premoti kak dolarček več plače, da bi prodali tudi svojo dušo zanj! Nikdar! Prodajete svoje roke, svoje delo, svoj čas, vse samo svoje duše, svoje vere svojega Boga, pa nikdar in nikomur in za nobeno ceno ne prodajte!
Slovenska Marijina družba naj bi delovala mej svojimi družbenicami, da ne bo družbenice, ki bi ponižala svojo krščansko človeško čast, ter radi par dolarčkov plače prodajala gospodinjam svojo dušo. Ako da gospodinja jesti in piti in počitka, popolnoma iz istega uzroka mora dati tudi v nedeljo časa za sv. mašo, kajti brez jesti in piti človek ne more živeti, brez sv. vere pa človek ne moro človek ostati.
3 aonD c
| Sola trpljenja. |
C=30I=3
V lepem mestu ob Visli je živel pred kakimi 20 leti dober in pošten pek, ki si je z svojo neutrudljivo pridnostjo pridobil lepo premoženje. Njegovi odjemalci so se čedalje bolj množili, in tudi najimenitnejše rodbine so rade pri njem kupovale, kajti njegovo blago je bilo vedno okusno in tudi mera poštena. Mojster Ba-rašek je z malim začel in vzel od kraja hišo, v kateri je stanoval, le v najem. Pozneje pa, ko je Bog njegov trud blagoslovil, si je hišo kupil in si tudi drugače zelo opomogel.
Vklub temu pa je imel Barašek, če tudi je bil v občevanju s someščani prijazen in miroljuben, vendar trdo in ošabno srce. Ne da bi bil za časno srečo, ki mu jo je Bog naklonil, hvaležen, mislil je namreč, da je to Je dolžno plačilo za njegovo poštenost. Svoje verske dolžnosti je spolnjeval naš pek natančno po cerkvenih predpisih. Vsako nedeljo je šel k slovesni maši, vsako leto ob velikonočnem času pa k spovedi in obhajilu. Da bi pa kaj več storil, k temu ga ni mogel nihče pregovoriti, niti njegova pobožna hčerka Marija, edini otrok, ki mu ga je zapustila njegova rajna žena.
S svojo ženo je naš pek jako lepo ravnal. Dal ji je popolno prostost glede go spodinjstva in vzgoje edinega otroka. Kakor jo bila sama zelo pobožna, tako je tudi svojo hčerko vzgojevala za čednost-no dekle in dobro gospodinjo. Ko je na to Baraškova žena zbolela in umrla, ni mož posebno žaloval za njo, ampak se je tolažil z mislijo, da morajo enkrat tako vsi umreti. Izročil je hčerki gospodinjstvo in prodajalno, sani pa živel mirno naprej po svojih priljubljenih navadah.
Dokler je bil pri moči, je črez dan prid no delal s svojimi pomočniki v pekariji, zvečer je pa šel v kako gostilno, da bi on-di v družbi svojih prijateljev spil kozarec
vina. Pozneje pa, ko je vsled starosti moral pustiti svoj obrt, si je tudi po dnevi sem ter tja privoščil kak požirek vina. In kamorkoli je prišel, povsod so ga vsled njegove vedne veselosti radi videli. Le če je včasih prišel govor na cerkev, smrt ali večnost, ni nič kaj izpodbudiio razodeval svojo vere. Svojo verske dolžnosti spolnjujem, kakor zapoveduje cerkev, tako je navadno rekel, več ljubi Bog ne zahteva od mene. In kdorkoli govori o veri in vedno tiči v cerkvi, mora imeti že svoje posebne vzroke zato. Ali ima ža kako reč pokoro delati, ali bi pa rad v nebesih dobil kak poseben prostor. Pokoriti se nimam za kaj, ker sem vedno pošteno spolnjeval svoje dolžnosti, in zato mi je tudi hvala Bogu, šlo vedno vse po sreči in v miru bom lahko umrl, ko pride vrsta name. Posebnega prostora pa v nebesih nočem imeti. Zame ni treba, da bi se mi v nebesih boljše godilo, kakor se mi tu na svetu. Kar potrebujem to imam, več si pa ne želim.
Tako je govoril Barašek, ker je njegovo srce vsled vodne sreče zakrknilo. Toda Bog ga je poslal v šolo trpljenja in ta ga je tudi v resnici spreobrnila.
Kmalu potem, ko je naš pek spet. v neki družbi tako izrazil svoje misli, se mu je na cesti spodrsnilo iu zlomil si je v členku desno nogo. On, še precej močan mož, A i ni bil prej nikdar bolan, je moral ležati na bolniški postelji. Kako jo zdaj godrnjal in preklinjal nezasluženo nesrečo, ki ga je doletela. Njegova hčerka Marica pa .je sedela ob njegovi postelji in mu brala pobožne povesti, deloma da bi mu pregnala dolg čas, deloma pa tudi da ga je nekoliko pomirila in pripravila na sprejem tolažil sv. vero.
Tedne in tedne je že trajala njegova bolezen in rana se mu ni še hotela zaceliti vedno je bilo treba šc znova rezati in is-
kati koščene drobce. Bila je nevarnost, da sploh ne bo mogel več hoditi. Ba-rašek je hotel kar obupati v svojih bolečinah, kajti bil je celo življenje le na srečo navajen in nikdar ni okusil, kaj se pravi trpeti. Mnogo, nepopisno mnogo je morala Marica pretrpeti od čmerikastega in sitnega očeta. Hirala je vsled mnogih preču-tili noči, dobila hudo mrzlico in umrla.
Zdaj je bil ubogi bolni oče čisto sam. Sklenil je, da se ra je da prinesti v bolnico kakor da bi tuje ljudi jemal v hišo za po strežbo. Ko je bil nekaj mesecev tam, je ozdravela njegova noga in srce in duša sta bila popolnoma spremenjena in ozdravljena. Šel je vsak dan k sv. maši, pogosto
prejemal sv. zakramente in rad je obiskal uboge družine ter jim pomagal.
Pogosto je, če je sedel v gostilnicah v družbi prijateljev, obžaloval in preklico-val svoje pogrešile besede dejal; "Spo. znal sem, da je človek za kaj boljšega na svetu, kakor da bi le delal in se dobro imel. Če bi to prej vedel, tedaj bi bil mnogo dobrega storil, skušati hočem, da to popravim, kolikor je v moji moči". Pek Barašek je črez nekaj let mirno v Gospodu umrl 111 vse svoje obilno premoženje zapustil v dobrodelne namene.
Tako uči Bog ljudi v šoli trpljenja.
Fr. A. T.
Gospa Steblajeva je bila v velikih skrbeh radi svoje edine hčerke. To pa ne zato, da bi bil otrok resno bolan, ampak le otožnost in čemernost osemletno deklice ni bila materi prav nič všeč. Marica je imela sicer polno sobo najlepših igrač. Ali prepogostokrat se ni zmenila za nje ten sedela mračnega obraza za svojo otroško mizico, kakor bi si belila glavico s težkimi in resnimi mislimi.
"Enkrat se popeljave na deželo k teti Bori," ji reče mati nekega dne.
Te besede so namah razjasnile otožni obrazek zamišljene Marice. "Da," je vzkkliknila navdušeno in veselo, "da, k teti Dori. Tam je lepo."
Teta Dora je bila že poštama gospa in starejša sestra Maričine matere. Bila je vdova, ni imela nobenega otroka in je stanovala v prekrasni vili tik velikega go:<-da.
Z velikim sočutjem je poslušala svojo sestro, ki ji je; povedala o čudnem ve-denin mlade Marice in predlagala ji je, naj ostane otrok nekaj časa pri njej. "Iz-preniemba zraka iu kraja ji gotovo ban-no," je menila vdova Dora.
Šele na veliko prigovajanje je privolila Steblajka v to, in Marica je prav rada ostala pri teti. Poletnih počitnic je bilo še štiri tedne, in tako dolgo naj bi bil otrok pri vdovi Dori.
Prvi dnevi so minili hitro in prijetno, in teta Dora se ni mogla načuditi, kako to, da more njena sestra podtikati čemernost iu otožnost svojemu otroku. Ali kmalu je bila drugačnih misli. Prišli so deževni dnevi, in Marica, je morala iz prosto narave v tesno sobo. Najlepše igra če, ki jih ji je poslala mamica iz mesta, je niso mogle razvedriti ter ji pregnati dolgočasnosti in otožnosti z obrazka.
Kmalu pa je teta Dora izpoznala pravi vzrok tega Maričinega vedenja in sklenila od pomoči temu.
"Pojdi sem, Marica! Povedati ti hočem lepo povest," ji reče neko popoldne, ko je otrok otožnega obrazka motril deževne kaplje na oknu.
"Ali znaš povesti," vpraša Marica vzlii-čeno. "O, prosim povej mi prav lepo!"
In teta Dora prične pripovedovati:
"Na krasnemu gradu je prebival mogočen kralj. Imel je samo enega otroka
Jerico. Kraljica je bila umrla., ko je bila Jerica izpolnila jedva tretje leto svoje starosti. Ker je bila edinica, jo je ljubil kralj neizmerno. In česa ne bi bil storil kraljevi oče, da bi bila srečna in zadovoljna njegova hčerka. Ali temu ni bilo tako. Jerica je bila kljub svojemu bogastvu in lepoti zelo nesrečen in nezadovoljen otrok. Nič je ni veselilo. Dasi je imela cele grmade najrazličnejših igrač, se je vendar vedno dolgočasila.
Kralja je to silno bolelo. Poklical je najslovitejše zdravnike na svoj grad. Ali ti so zmajevali z glavo ter rekli: "Tako daleč ne segajo naše moči. Ničesar ne moremo opraviti s svojim znanjem. Otrok je popolnoma zdrav na telesu, ali njegova duša je bolna." Nato si je belil nesrečni kralj glavo, kako bi se dalo ozdraviti njegovemu otroku dušo.
Nekoč se vrača kralj z izprehoda domov. Tedaj sreča revno ženico, ki je vodil i majhnega otroka za roko. Siromašna mati ga prosi za miloščino, in kralj jo bogato obdari. Otročičku se tako zažari radostnega veselja oko, da ga vpraša kralj, počemu je tako vesel.
"Ker mi bo mama mogla zdaj kupiti kruha in mleka," se je glasil otrokov odgovor.
Kralju so zalile solze ganutja oči. "Skrbeti hočem za to, da ne bosta več trpela bede," jima reče nato. "V zahvalo pn prosi ljubega Boga, naj dodeli, da bo mo ja hčerka tako vesela, kakor si ti!"
Tisto noč je imel kralj čudne sanje l< njegovi postelji stopi svetla postava ter mu reče: "Nasredi gozda stanuje dobra ženska. Ta edina lahko ozdravi dušo tvojega otroka. Popelji ga do nje! Poti ne izgrešiš, če vzameš s sabo tole verigo. Pokaži jo pa tudi tisti ženi, ko dospeš v njeno bivališče I"
Prebudivši se prihodnje jutro jame kralj premišljati tiste čudne sanje. Ker pa najde poleg sebe na postelji verigo, si misli, da mora biti vendarle nekaj na celi stvari.
Ne da bi Jerici povedal svojega namena, jo vzame še tisti dan s sabo na iz-prehod v temni gozd.
"Oh, oče, tako sem že trudna," jamo tožiti deklica kmalu. "Vrniva se domov!"
"Le pojdiva še košček poti," jo bodi i kralj. "Opiraš se lahko name."
Tako gresta spet dalje in kmalu zagledata v gošči majhno kočo. Tih mir obdaja samotno domovje, in kralj si misli: Tu prebiva ona dobra žena, ki lahko pomaga mojemu otroku.
Z verigo potrka torej na rjava vratica, in visoka in resna ženska jih jima odpre s prijaznim nasmehljajem na svojih !i oih.
Začuvši kraljeve želje prikima molče ter prime Jerico za roko. "lločem jo o-zdraviti," reče nato. "Toda deklica mora ostati pri meni toliko časa kolikor dolgo se mi bo zdelo to potrebno."
Kralj premišlja in se obotavlja nekaj hipov. Težko mu je izročiti svojo* edinico tuji ženski. Slednjič privoli ter odide sam na svoje dvore.
Kraljičina leže potem na prav pripro-sto posteljo. Prihodnje jutro se zbudi šele, ko je solnce že dokaj visoko stalo na ne lm. Strme se ogleduje in opazuje čude s\'"-jo okolico. Tisti hip stopi prednjo resna žena ter ji veli, naj se obleče.
"Se nikoli se nisem oblekla sama," reče Jerica.
"Pa poskusi to sedaj. Prepričana sem zatrdno, da se znaš opraviti sama," meni visoka žena ter pusti potem kraljiči no samo.
In v resnici je šlo, in Jerica se je čudila, zakaj ni tega poizkusila že prej. Sicer je bilo treba dosti truda in prizadevanja, ali Jerica se niti zmislila ni, d> bi tožila o svoji izmučenosti.
Tiha žena je ravno luščila grah, ko i1' stopila Jerica v njeno sobo.
"Lahko mi pomagaš," reče žena ter |"> nine kraljičini pehar in majhen stolček. Nato ji pokaže, kako se opravlja tako delo.
Jerici je bilo zelo všeč to. Zrna so ,i' »mukala izpod rok, in marsikatero ji y odskočilo visoko v zrak ter se potem potožilo po tleh. "Čakaj, čakaj, te že ujamom," je radostno vzklikala kraljeva
Avgust, 1914.
hčerka ter veselo tekala za drobnimi beg-unčki.
Čaša mleka in košček kruha je bil kraljičin zajutrk. Ju čudovito dobro je teknila ta priprosta jed razvajenemu že-lodčku kraljevega otroka.
Ali prišli so tudi bridki trenotki za Jerico. Kajti večkrat se je že naveličala vsega, in zazdeli so se ji nekateri dnevi sila težki. Ali resna žena ji je pregnala vsa-kopot otožno razpoloženje iz mlade dušice z mirnimi in prijaznimi besedami.
Nekoč najde kraljičina v majhnem prostoru mnogo starih polomljenih igrač. "Kaj pa je to?" vpraša začudeno.
"Darila za otroke moje sosede Bede," je odgovori žena. "Pomagaj mi, da jih po-pravive."
In Jerica se je naučila šivati oblekce, plesti nogavičico, marsičesa, s čemer se lahko razveseljuje sebe in druge. Žena je naredila tople suknjiče,spletla čepice,stkala gorke rute. Ko je delo dovršila, je po brala vse v velik jerbas. Perica ga je morala djati na svojo glavo in nato sta šle skupaj v koče bližnje sosede Bede.
Tu je lježala bolna mati, tam se je zvijal in ječal sestradan otrok, a nikogar Pa ni bilo, da bi postregel bolnici in nasitil lačnega revčka. Tedaj se poučila resna žena Jerico, kako se tolaži bolnike in Pomaga Siromakom.
Tako so tekli dnevi drugi za drugim ob marljivi delavnosti, in kraljičina ni »nela niti časa, da bi se pritoževala radi NV°jo utrujenosti. Bila je vesela in srečna, ■n lica so ji veselja žarela in cvetela za-dovoljnosti.
Nekega večera je nekdo potrkal na vra (,l> in kralj je prestopil prag majhne,
a čedne hišice resne žene. Uzrši svojega o-troka ni mogel izpregovoriti nebene besede, tako silno ga je prevzela radost in hvaležnost. "Moja Jerica, ali si zares ti?" je vzkliknil čez dolgo časa.
"Da, oče, jaz sem," je odgovorila hčerka veselo. "Ozdravela sem popolnoma."
"Kako naj se zahvalim vain, dobra žena," se obrne kralj proti Jeričini hrani-teljici. " Z nama pojdite v grad; tam lahko ostanete do konca svojih dni, in ničesar vam ne bo manjkalo."
Ali žena odmaje z glavo ter reče s prijaznim usmevom:
"Odidi v miru, kraljičina Jerica, in nikar ne pozabi nikdar, da sem te ozdravila, jaz, gospa Pridnoroka."
Srečna in vesela sta šla oče in hčerka domov, in Jerica je bila odslej srečna in zadovoljna deklica. Kajti vsak dan se je pečala s tem ali onim opravkom, kakor jo je naučila gospa Pridnoroka."
Teta Dora je umolknila ter gladila Marici roke, ki so počivale v njenem krilu.
Tedaj pa vpraša otrok:
"Povej mi, teta, ali so tudi tukaj u- * božni otroci, ki nimajo punčk?"
"O, gotovo," ji odgovori teta. "Nekako deset minut odtu stoji šest majhnih delavskih hiš, v katerih stanujejo jako siromašne družine."
"Ali pa smem?" vpraša Manica ter po kaže s prstkom na svoje- punčke.
"Smeš," odgovori teta Dora ter pouči dekletce gibati z rokama, kakor je bila poučila Pridnoroka. kraljičino Jerico.
Odslej ni Manica nikdar več skremžila ' svojega obrazka, pa naj je deževalo ali sijalo solnee. Vsikdar je dobila kako delo pri materi ali pa otroški sobici.
PREČASTITI SOBRAT:
Cenjeni gospod:
Zopet se je obrnilo kolo časa za loto »Ini, kmalu bo obletnica našega prvega sestanka, prvega in osnovnega zborovanja "Zveze slovenskih duhovnikov" v Cliicagi.
Treba je določiti dan in kraj zborovanja, kjer se bo podal 'račun od liiše-vanja", letno poročilo o delovanju zveze v pretočenem letu kjer se bodo storili sklepi za bodočnost, kjer se bodo izpopolnila in razširila pravila, kjer se bo volil tudi odbor za prihodnje leto.
Predragi! Ni Vam treba še posebej po-vdarjati resnosti sedanjih časov, potrebe organizacije, skupnega nastopa.
Duhovniki in lajiki, dušni pastirji, možje in mladeniči, naplan, v bojno vrsto, mož ob moža!
Nasprotniki se organizirajo, ali naj mi spimo ?
Nasprotniki širijo svoje liste, ali naj mi roke križem držimo?
Nasprotniki žrtvujejo delo in denar, ali naj mi ob strani stojimo?
Nikdar in nikoli!
Cenjeni! Ura je enajsta, zadnji čas je, da se zdramimo.
Mrež boja ni zmage, brez truda ni 11-spehov!
Ali mislite, da so drugod dosegli katoličani zmage brez znoja?
Ali mislite, da se brez dela kaj stori, kaj dobrega, trpežnega?
Zato pa skupaj k skupnemu delu 1
Vi vsi, ki dobite ta povabila v roke,
razdelite jih med dobre, navdušene rojake, agitirajte med sosedi in znanci za soudeležbo, častno število požrtvovalnih mož zbranih v Chicagi.
Na občno željo in vsled posvetovanja z raznimi rojaki bo letno zborovanje Z. I). in obenem osnovno zborovanje nove organizacije, v kateri bodo duhovniki in lajiki združeni, v Chicagi in sicer ravno tam, kjer je bilo lani: Paulist Ilall, 809 S. Wabash Ave., dno 11. avgusta ob deseti uri prcdpoldne.
Pridite torej od blizu in daleč, vsi, ki vam je količkaj mogoče; kliče vas dobra .stvar, saj vidite kam jadra slovensko ljudstvo v Ameriki, in če še v zadnjem trenutku ne bomo zajezili vmazanih valov, bo poplava splošna in slovenski pošten narod v Ameriki jo — nehal biti.
Zatoraj korajžo v roke in primahajte na shod; tam povejte vse kar vam je na srcu j srce naj k srcu! govori, odkritosrčnost in dobra volja boste premagali vse ovire.
Z Bogom za narod!
Na svidenje v Chicagi dne 11. avgusta.
Odbor Zveze Slovenskih Duhovnikov.
Pripomba: Paulist Hali se nahaja blizu železniške postaje Ba Salle Station. Ko pridete iz kolodvora, stojite na Van Buren St. Po tej greste v smeri proti jezeru, to je proti vzshodu do Wabash ulice. Po tej se peljite s poulično železnico ali pa greste peš, ker ni daleč, na jug do št. W9.	\

Ako se psu lui rep stopi, pravimo zacvili. Take občutke imajo menda tudi naši "ta rdeči" potem, ko smo začeli objavljati kratke članke iz lista "The Live Issue". Sicer so si pa v tem enaki vsi socialist i, resnice se jim ne sme povedati, dočim si oni dovoljujejo objavljati vsakovrstnih laži. Konečna je pa to znamenje onemogle jeze, za nas pa seveda zopet znamenje, da imamo prav, ker 'resnica v oči kolje.". Ne bojte se, ne bomo nehali, ker va "ni res" se pač ne bojimo. Koči "m res" je sila lahko, a dokazati nasprotno, je malo drugače. Sicer vam pa radi malo pomagamo. Ali je laž, ako je na pr. Ain. Slovenec trdil, da je v mestu Schenecta dy, N. Y., konec vaše "rdeče" slave? Ali j'' laž, da je bila vsa soeijalistična banda popolnoma nesposobna za pošteno mestno "pravo? Ovreči ne morete* ne enega ne drugega. Da, ako hočete, vam povemo še 'o, (hi so imeli soeijalist ični mestni nr»ž-j«' precej dolge prste, ter se bodo morali za to svojo "rdečo poštenost" še Zagc vapjnti, ako celo ne bode treba iti \ luknjo". Saj menda ni bilo nič bolje v Milwaukee, zato ste že parkrat zapo-'"''doma pi;i volitvah propadali. Seveda, napravljene so bilo tam prevelike jasli v škodo davkoplačevalcev, dasi v vašo korist. Morda hote celo trdili, da 111 um-i-zani cunji "Menace" /ubranjena pot v ''anado? Morda celo po krivici! Ako" -a govorimo o tem listu in drugih enakih '•stili, niso nič boljši vaši laži-socijalistič-111 'isti v Chicago. Zakaj so pa vsi vaši dokazi navadno napadi na duhovne i. t.
Zato, ker niste sposobni za pametno, resno razpravo.
Znano je gotovo vsim, da predavata I"' raznih mestih Zdr. držav tovariša iz družbe Kolumbovih vitezev o soeijalizmn. ,),l.ile nam povedati le eden sam slučaj,
kjer so pri predavanju prisotni sociju-listi mogli ovreči le eno samo trditev ad Dav. Goldsteina, ali P. P. Collins-a. Gotovo je po W. Va., po Colorado, California, po Montani dosti "kranjskih" socv jev, ti vam bodo znali povedati, da govorimo resnico. V San Francisco je n. pr. Dav. Goldst. predaval pred 5000tero množico, med katerimi je bilo dosti socijev, a so vsi imenitno s svojimi zanjkami pogoreli. Kako bi še vi "kranjski" soeiji pogoreli? Učite se, berite, a ne samo či-kaških cunj, potom šele pišite o socija-lizmu. Zmerjati, norčevati se, lagati se, to niso dokazi, s takimi ne pridete daleč' Na pikantnosti, "Vodiške Johance", "Skrivnosti" i. t. d. se love samo zanikani, bedasti backi.
Vendar št* se najdejo med soeijalist i pošteni ljudje. V Gorici na Primorskem je nedavno umrl soeijalist po prepričanju, dr. Dermota. Mož je umrl — o nesreča za socialistično sodrgo — spravljen z Bogom! Soeiji in drugi brezverci so v veliki zadregi, ker ji* mož umrl kot katoličan. Dasi soeijalist po prepričanju, >ii nikdar napadal v svojih -spisih ljudi nasprotnega mišljenja, ni napadal katoliški; Cerkve, ker bil je preblagega značaja. Ker je tedaj umrl spravljen z Bogom, se ga soeiji sedaj branijo; pravijo ne-kteri, češ, bil je slabič; drugi reko bil je zmešan! Ne bratci, ni bil zmešan, pač pa .je premišljeval, ker je bil učen mož, in tako je prišel do — resnice, do katere vi ne morete priti v svojih praznih, puhlih glavah. Naš list "The Life Issue" umn pove, da je v mestu v Stuttgart, na Nemškem v priliki misijona, med 2tf. marcem in 1.'!. aprilom t. 1. mnogo socijali-slov, katoličanov, zapustilo družbo socijev, kar ondotni rdeči listi jako obžalujejo, posebno, kar so tudi zgubili mnogo naročnikov. To je seveda ravno dokaz,
da "odpadli" niso našli v rdeči družbi tega, kar se jim je preje obljubovalo in tako se jim je bilo treba odločiti, ali o-stati ali pa zapustiti rdečo družbo. Odločili so se za zadnje. Kaj pa, po resnem
S POTOVANJA.
V	mesecu juliju sem se podal na pot v državo Pensilvanijo; obiskal sem najprej rojake v Farrell in Sharon, Pa., kjer sem obiskal našega zastopnika Franka Te-gel, ki je zelo navdušen mladenič in je ostal zvest naukom svojib starišev. Iz te naselbine sem se podal v Pittsburg, Pa., kjer sem obiskal č. g. župnika Rev. Mer-telna, nadalje Mr. Bojanca. Bil mi jo zelo naklonjen ter mi je šel na roko in me spremljal pri obiskovanju rojakov. Rav* 110 tako se zahvaljujem tudi g. Bobnarju. Rojaki v Pittsburgu imajo lepo cerkev in šolo, kjer se mladina vzgojuje v pravem verskem duhu.
Od tu sem se podal v Canonsburg, Pa., kjer sem obiskal Mr. Ivana Pelban. On in njegovi prijatelji so mi pomagali, da sem dobil lepo število naročnikov, tako, da se sedaj mali Canonsburg lahko meri z večjimi naselbinami po številu naročnikov. Mr. Pelban me je spremljal tudi po naselbini Houston, Meadow Lands in po okolici Oanonsburga, kjer sem obiskal tudi dobro slovensko družino Bcvc. Tz Ca-nonsburga sem se podal v Bridgeville, Pa., kjer sem obiskal Rev. Modra, kateremu je ravno dan prej umrla ljubljena mati, gospa Marija Moder; pogreb se vršil dno :i. julija s slovesno črno sv. mašo, katero je daroval Rev. J. Verbunec, asistirabi sta mu Rev. Gruden in Mertel.
V	Bridgeville sem obiskal Mr. F. Scu-Irieh, ki me je spremljal po naselbini. Nadalje sem obiskal Mr. Tgn. Kreka v Burdine, Pa.; on in njegov brat sta mi jako naklonjena in mi drage volje poma-
premišljevanju pride pameten človek, a samo pameten, kmalu na pot resnice, a te ni med rdečimi. Ali so bili morda vsi ti tudi slabiči ali celo zmešani?
gala. V Burdine imajo rojaki večinoma svoje hiše na prijaznih gričih, G. John Krek me je spremljal v naselbino Bud-ling, Pa., kjer je krajevni zastopnik J. Škerjanc. Od tod sem se podal v Johnstown, Pa., kjer sem obiskal našega na šini čitateljem dobro znanega sotrudnika g. A. Toineca. Žc dolgo sem želel se seznaniti s tako nadarjenim in neustraSe-nira mladeničem, ki kot navadni delavec tako ognjevito in prepričevalno piše o sv. veri in brani njene svetinje proti njenim nasprotnikom. Ljubi Bog ga naj živi še mnogo let!
Še enkrat se prisrčno zahvaljujem čč. gg. Mertel nu, M odru, prijatelju Tomecu, vsem zastopnikom lista in sploh vsem rojakom, ki so me prijazno sprejeli pod svojo gostoljubno streho.
Vseh se bode hvaležno spominjal udani Mihael železnikar, potovalni zastopnik "Ave Maria".
-o-
Cleveland, O. — Dekliška Marijina družba šteje že nad 80 članic. Število raste od dne do dne. Naš veleč, gospod župnik Jernej Ponikvar so se podali za par mesecev v staro domovino.
Želimo jim srečno pot in da bi so skoraj povrnili nazaj srečni in zdravi med nas. Dekliška Marijina družba jim je priredila lepo odhodnieo v novi šoli. Gospiea Marija Petrnel je v srce segajočih besedah voščila srečno pot. in voščilo za srečno vrnitev. Lepe pesmi so povzdigoval« to slavje, katero je pri&i, kako je gospod župnik priljubljen mefl .svojimi farani.
(O	jg**}«. oo-Cs^r	rQ]
	Iz Slovenskih naselbin.	
'Q		«
Cleveland, O. V cerkvi sv. Lovrenca so je na sv. Alojzija dan vršila ljubka po-božuost. Pristopilo je namreč prvič k an-geljski mizi 75' dečkov in deklic. Bili so priprosto, pa lično oblečeni. In prav ta priprostost je naznanjala nedolžnost njihovega srca. Na obrazu se jim je bralo, kako njihova čista srčeca hrepene po ljubem Jezusu. In srečni stariši so spremili prvo obhajanee ne samo v cerkev, ampak tudi k mizi Gospodovi.
še bolj ganljivo slovesnost smo obhajali "). julija. Ta dan je otrok imelo sv, obhajilo. Ozaljšani na duši in telesu so prišli ti mladi junaki v premstvu svojega dušnega pastirja v cerkev, kjer so najpr-vo slovesno ponovili krstno obljubo. Bolem so še enkrat prosili svoje predstojnike in ljubega Jezusa odpuščanja za vst-prestopke, s katerimi so jih žalili. Obenem pa so obljubili, da hočejo ostati pridni in dobri, in vsaki mesec vsaj enkrat prejemati sv. zakramente. Tudi ta (lan so sorodniki in prijatelji obhajancev pre jeli angeljski kruli, tako da je bilo oblia-janih 2:10.
Tretja mična svečanost je bila pa 7. julija. Imeli smo birmo. Na 81. cesti je domačega škofa Karrellva prisrčno pozdravila deklica Rosie Lekan in mu podala ličen šopek cvetlic. Potem smo spremili škofa do župnišča v lepem sprevodu. Načelovala je sprevodu domača slovenska godba "Orel" in svirala krasne komade. /a godbo je korakalo uniformirano fantovsko društvo sv. Antona, potem društvo sv. Alojzija in nazadnje 192 bir-niancev. Ko so škof šli v cerkev, je igrala-godba, društva pa so napravila pred eer kvijo obkoliš. Dobri botri in zlate botrice so imele darežljive roke za birmance pa tudi za cerkev, tako, da je bila kolekta za cerkev prav dobra. Srčna jim zahvala! Vsa čast in hvala pa tudi hišnim gospodarjem in družinam, da so tako lepo z zastavami okrasili svoje hiše in tako povečali slavnost. Dan sv. birme je bil vesel za otroke, njihove botre in za celo naselbino.	..Faran.
Cleveland, 0. — Dne 14. junija je bila tukaj lepa cerkvena slovesnost. 45i5-tim o-trokom je podelil mil. g. škof eleveland-ski zakrament sv. birme.
Ob poltreh popoldne je pripeljal našega višjega pastirja na svojem avtomobilu Dr. Seliškar, katerega je pričakovala velikanska množica. Uniformirano društvo Ž. .M. B., Sv. Alojzija, Sv. Vida, Samostojno društvo, Borštnarji, so ponosno korakali v paradi. Načeval jim je Mr. A. Strniša kot glavni maršal. Pri šoli so se jim pridružili šolarji, na. kar so korakali v cerkev. Nato je sledil obred sv. birme. Vladal je najlepši red vkljub velikanskemu številu občinstva.
Mil. g. škof se je nato zelo pohvalno izrazil o vzornosti župljanov sv. Vida. Omenil je velikansko delo clevelandskih Slovencev, nova šola, katera bo pričala svetu in poznim potomcem o njih požrt-valnosti za napredek. Samo še hiše božje je potreba in upa, da bodo tudi te postavili Bogu v čast. Po končanem opravilu je odpeljal mil. g. škofa naš veljak Mr. A. Grdina.
Za okrasitev cerkve in okoliša so fa-rani veliko storili in so darovali čas in denar za dostojno proslavo in povzdigo znamenitega dneva. Pevsko društvo "Lira" je pod vodstvom organist a Mr. Ilol-marja krasno pelo latinsko in slovensko. Vsem navzočim bode ostal ta dan v živem spominu, posebno pa našim malim birmancem, za katere se je vse to sto rilo.
Zato čast vrlim Olevelendčanoni!
Bridgeville, Pa — Dne 1. julija je u-mrla tukaj gospa Marija Moder, mati našega priljubljenega gospoda župnika Rev. Albina Moder. Vsem cenjenim rojakom priporočamo blago pokojnico v pobožno molitev. Veleč. g. župniku pa izražamo naše odkrito sožalje.
Rev. Remškar, ki je bil minuli mesce operiran, se počuti sedaj že veliko bolje in upamo, da bom kmalu popolnoma o-kreval.
Pozor!
Čitajte !
Berite!
Slovenska knjigarna v Brooklynu, N. Y., 1 N. 15th St., ima na prodaj najnovejšo velezanimivo knjigo:
"ZLOČIN V SARAJEVU"
Tragična smrt prestolonaslednika Fran Ferdinanda in njegove soproge vojvodinje Hohenberg.
Življenje in tragična smrt pokojnikov je v tej knjigi po najboljših virih ganljivo in zgodovinsko zanesljivo popisana. — Lično knjigo krasi 36 slik. Cena posamezni knjigi je, če pomislimo obširnost knjige in veliko število umetniških slik, naravnost nizka, namreč 50c. — llitro naročite, dokler ne poide, pišite na:
Slovenska Knjigarna, 1 North 15th Str., Brooklyn, N. Y.
::?«:Himm:;m:»mmmm«::m:
— Svoji k svojim! **VB
cd >
M
cJ N
a
<o o
I—I
a
a <i) ■ri t3 O
a
a> ■i—i n v o
a
ca >
Clevelandčani!
Svoji k svojim!

SLOVENSKA VELETRGOVINA
J. F!. TURK CO.
5707—5709 St. Clair Ave., ...... Cleveland, Ohio.
DEPARTEMENT STORE.
Velika domača trgovina z najnovejšimi ženskimi oblekami. Vedno najnovejša moda. V zalogi imamo vedno sveže blago po zelo znižanih cenah, kakor: ženske slamnike, vse vrste spodnje obleke, blago na yarde. Lepe obleke za šolarje, dečke in deklice, vse kar potrebujete zase in za celo družino. — Priporočamo našo trgovino nevestam in družicam. Na izbiro dobite krasne poročne obleke, šopke in vence. Pri nas je zaloga obuval za celo družino. — Naši delavci in uslužbenci so Slovenci.
F. J. TURK COMPANY
5707—57C9 St. Clair Ave., ...... Cleveland, Ohio.
Clevelandčani! Svoji k svojim! "TRI;
:: mmntmmmmtm:::
n>
B
o (D O
<T>
a B
p sr
o
B
ca A
13 >1
►5'
o ►i O
o< P
B
^t	TKe Liiflf »t jwI most IWiibk
Furniture am Carpet House-
DttUSHWICR^IMCWDOD^OllMPAlI SCCTIOHS
I277MH283 Myhtu AVL^ HART Sr.
aaTOfflawawroa^^
POZOR!	POZOR!
5% popusta vsem bralcem "Ave Maria"! Krasna prilika!
Velika prodaja pohištva, knrpetov, sploh vse, kar se potrebuje v dobro urejenem stanovanju. Pojdite in se prepričajte. Povejte, da ste brali oglas v "Ave Maria."
Najbolje boste postreženi pri sloveči trdki
GEORGE J. SCHWARZ
1277 79 — 81-83 Myrtle Ave., Cor. Hart St.	Brooklyn, N. Y.