Pavliha na Jutrovem. XVII. Skrbni radža. 1 presrečni ti radža Vangiso! Kako lepo deželo imaš! Raj ustvaril je Brahma ob Gangi — Domovina je tvoja ta raj. ❖ Bil sem gost njegov včeraj. Povabil Na zajutrek mc bil je v svoj konak. In razlagal vladar mi je stari Svoje sitne državne skrbi . . . »Čuj, Pavliha!« — mi reče gostitelj, Pogoltnivši kapuna tolst kos — »Ti sveta že pol videl si, praviš? In ta svet je pokvarjen — ni res?« Žal, tako jc, moj radža! — jaz vzdihnem, Izpraznivši kozarec do dna — To-le vincc pa tvoje ni slabo . . . Toda on nadaljuje svoj govor: »Da, prav praviš! Ta svet jc izprijen In hudoben, brezbožen jc ves! In sam satan, sam satan iznašel Ta peklenski pogubni je tisk. Le poglej na primer žurnaliste! S čim ti mažejo beli papir: Nič ni sveto ljudem tem na svetu, In povsod že svoj vtičejo nos! Kjer sc koli kak kadi moj zmoti — Kdo nc zmoti se včasi — kaj ne? — In kjerkoli zgodi se krivica, V časopisih vse čitaš lahko! In vso krivdo valijo na vlado In pristranost očitajo ji Pa k pritožbam mi ščujejo ljudstvo, Češ: ,Enaka pravica za vse!' O vse, vse pač vedo ti mazači: Kam izginil je davčni denar; Kako plačo dobiva kak paša, Kako plačo ti vleče kak šcjli. Kritikujcjo vsako napravo! In cclo in cclo in cclo — Ne verjameš, kako so predrzni! — Niti harem moj ni jim več svet! Izračunali žc ko natanko, Kaj na leto za žene izdam . . . O, Pavliha, ta svet je res zloben Ter pokvarjen, brezveren jc ves! 41 In zato sc bojim jaz za ljudstvo, Da okužijo časniki ga; Da iz knjig liberalnih zapadnih Bi napredka pogubil ga strup! Pa zato zdaj zaplenim vsak časnik, Ki krivičnost jc kako razkril, Ki resnico objavil je golo In pa harem opravljal je moj . . « O moj radža! — sem vzkliknil navdušen — Res, najskrbnejši ti si vladar! Ideal si mi vseh idealov!. . . »Stoj!« — prestriže mi radža besedo — »Stoj, ker nisem povedal še vsega!... Sam sestavil seznam sem vseh knjig. Ki razširjajo misli svobodne, Knjig domačih in tujih seznam. In na vrata tam mestna velika Dal pribit sem svoj važni razglas; In slovesno prečital pred ljudstvom Vpričo mene ga moj je glasnik. In šc s svojim pokazal sem prstom Na ta indeks podložnikom sam In pa strogo ljudem prepovedal Tiste knjige sem citati bil. In nato zagrmeli topovi In pa godci zagodli so tuš; In po džamijah vseh so molili In slavili veliki ta dan« . . . * * * In ko segal mu ginjen sem v roko In jemal sem od njega slovo, To sem čutil: Ta radža Vangiso Preizvrstno za ljudstvo skrbi. In gredoč sem prečital na vratih Tam seznam prepovedanih knjig In vse kazni dodane na koncu Sem z bojaznijo svetoj prebral. In nagledati nisem se mogel Razglasila prekrasnih potez . . . Ah, te črke umetno zavite! Ko bi jaz tako pisati znal! . . . Ko pa romal potem po deželi Sem Vangisovi lepi okrog, To sem gledal in čudil se, čudil Nepokornim podložnikom tam! V vsaki hiši so čitali skoro Prepovedane knjige samo, Ah, in žalili skrbnega radžo, Ki pred strupom jih takim svari. . . XVIII. .Sel črez Zlati rog po mostu, Romal spet sem v lepi Stambul. Komaj, komaj sem se rinil Skozi ljudstva gneče pestre In kričeče mimo mene. Paše v zlatih uniformah In v bogatih plaščih šejhi, Tujci, ki jih znosil veter Iz dežel jc vseh po svetu; In berači goli, lačni In pa lepe odaliske, Bclolične, črnooke, V jašmakih se skrivajoče In zato le šc krasnejše . . . Vse je plelo se, vrtelo Mimo gor in dol po mostu. Zdelo se mi je, da sanjam, Bakšiš. In da gledam vztočno bajko: »Tisoč eno noč« .. . Toda tam ob kraju mosta Sreča derviš mc umazan In razcapan in raztrgan. Masten čepel mu jc turban Na obriti stari glavi; Padala jc siva brada Starcu skoro do pasü. Ta mc vzdramil jc iz misli. Zabolelo mc je srce. Smilil se mi siromak je. Segel v žep sem in ponudil Piaster bel mu, majhen bakšiš. Toda slabo sem naletel In grdd sem se opekel! Umeknivši velo roko, Pod kaftan jo skrivši naglo, Čudno derviš me pogleda, Gleda ostro me in pravi: »Pljuni v morje, o Pavliha, Pljuni v morje tu črez priroč! Bode li se kaj poznalo ? Glej to morje, glej to morje, Hotel ni ga, hotel ni ga Bakšiša od mene vzeti Filozof ta lačni s ceste! Neizmerno in globoko — Siromaštvo je, uboštvo, Ki razliva se po svetu. Kaj utone siromakov, Koliko jih potopi se V morju totem hip za hipom! In zato nc pljuvaj v morje! Ne pozna sc, kamor pljuneš. In ti raje ne razdavaj Bakšiša med siromake; Nc pozna sc v bede morju« . .. XIX.1) Na sultana Osmana manevrih. cigaret se vlači dim, Ko siva megla plava po šatoru. In glasno pogovarja gost se z gostom; Vmes pade tu pa tam kak slan dovtip. In miza stoče pod bremenom težkim, In noge skoro žc sc ji šibe; A polnih skled in polnih stcklcnic Donašajo šc zmerom sužnji v šator. In same znancc skoro vidim tu! Kdo bil bi mislil, res, kdo bil bi mislil! Mogul Džcgan sedi na voglu tam-lc In maharadža Soliman mu vštric! Na desni moji radža jc Vangiso In baš nasproti meni Azim šah . . . In pa sijajno spremstvo to! Ah, ah! Kam, v kako družbo zašel si, Pavliha ? »No, kaj molčiš?« — na desni slišim glas Gostitelj sultan Osman sam mc vpraša »Kako so ti ugajali manevri ? In sklep današnji — a? Kako? Povej!« Prekrasno! . . . Dasi sem utrujen ves, Vesel sem, da sem videl zdaj od blizu Najvišje, kar si dosihdob izmislil Napredujoči jc človeški duh! ♦ Jaz : ') Nadaljevanje morebiti v prihodnjem letu. A. A. 41* Prekrasno in izborno! To seveda! Čestitam ti, čestitam iz sreä, Da tufli ti s sosedi hodiš vštric / Ter veš, kaj bistvo je prosvete prave. Izbral si pravo pot! Po poti tej Dovcdcš ljudstvo svoje k sreči pravi; Razbistriš um in požlahtmš mu dušo A z zlatom mu napolniš prazni žep. Naprej, naprej, prijatelj, do vrhunca! Kosarne zidaj raje, ne pa šol! Pa saj ti sam razumeš časa duh, Problem družabni razvozlavaš dobro. In kakor rekel sem: Le več topov In pušk in sabelj in pa vojnih ladij! Makar za to potrošiš mi vse davke . . . To glavna stvar je, tvoja prva skrb! Četudi ljudstvo strddalo bo kruha Telesnega in pa duševnega: Imej lc svet moj dobri pred očmi — In ti kot sultan slovel boš moderen! .. Šc nekaj! — Tiho naj ti to povem, Da gostje slišali ne bodo naju — Sosede vse povabil si k manevrom . . . Oprosti, modro to se mi nc zdi! Ta šah in ta mogül, ta maharadža — Iskreni li in zvesti so ti vsi ? Kaj, če napade kteri tc črez noč? In vsi poznajo zdaj skrivnosti tvoje! Sultan: No da lc zadovoljen si z menoj! Pohvala tvoja me vzpodbuja k delu! Po poti tej korakal bodem dalje In ljudstvo svoje osrečaval jaz. A kar sc gostov tiče, si — naiven! Ne boj sc, ljuba duša! Hahaha! Ne veš, zakaj sem bil povabil jih? Ah, na zabavo, samo na zabavo! In čc me sosed kak pozove v boj? Kaj misliš, da jaz sam borit se pojdem In kri prelivat ? Kaj ?. . . Zato so drugi . V stran misli črne! Trčiva! Pij! Jej! . .. Dogodek. Spisal Karel Dolenc. ^ßSfeSji[ospod Hobck — »Bobck« so ga namreč zvali po očetu, JgBBl^y ki se je že po svojem očetu pisal za Bobka, pri krstu •^H^Gro pa so mu dali za patrona in zaščitnika v vseh dušnih nadlogah velikega svetnika Frančiška Salczija — torej gospod Frančišek Salezij Bobck sc je prebudil neko soboto ravno ob sedmih zjutraj. — No, da se je gospod Frančišek Sal. Bobek prebudil, to šc ni »dogodek«. Prebudijo se tudi drugi ljudje. Da se je vzbudil neko soboto zjutraj — tudi nc. Da se je prebudil ob sedmih, je bil že na pol dogodek; druge dni sc jc prebudil namreč že dosti prej . . . Ko se jc gospod Bobek prebudil — besedi »gospod« je pripisoval »gospod« Bobck veliko važnost in pri vsi svoji čudoviti skromnosti je bil neprijetno dirnjen, če je kdo pri njega ogovoru to besedico opustil — ko se je torej gospod Bobck prebudil, je polagoma raztegnil po ozki postelji suhe ude svojega kratkega telesa, parkrat pomežikal z malimi sivimi očmi, pogledal proti oknu ter strmeč za-mrmral: »Glej ga no, solnce se ju tudi žc »zguncalo««. »Guncanje« in njega izpeljanke so bile namreč silno elastičnega pomena v besedišču gospoda Bobka; pomenila je ta beseda vse, kar je hotel gospod Bobek, takisto kakor nekateri operirajo z besedo »onegav«. / ' ». . . in v sobo mi sije« — jc pomislil ter se čudno začudil, da včeraj ni spustil rolet, ali da pi zaprl žaluzij. A hipoma se je spomnil vzroka tega izrednega, nenavadnega dejstva. Vzrok je bil namreč dogodek, ali pravzaprav je bil vzrok šele posledica dogodku. * Drevi jc pil namreč gospod Bobek nenavadno veliko — seveda se mora smatrati to vse relativno — prišel je domov precej natrkan; tako se jc bilo zgodilo, da je pozabil spustiti rolete ali pa zapreti žaluzije. Da bi gospod Bobek pil — pil celo skoro črez mero, to je bil tudi že skoro dogodek, ali vsaj izreden slučaj; pravi dogodek, ki je provzročil ta izredni slučaj, pa je bi ta-lc: »Dan poprej — petek je bil praznik — so bili v glavni letni seji izvolili gospoda Bobka za tajnika m . . . ske podružnice družbe sv. Cirila in Metoda . . . Kakor bi bil kdo pritisnil kje pod posteljo na kako nevidno električno gumbo ter bi električni tok prizadel gospodu Bobku v hrbet silen sunek, tako hitro jc ta planil pri spominu na včerajšnji dogodek pokoncu. Obsedel je v postelji, si podprl glavo, katere redki, tanki lasje so se ob koncih že belili, ob obe roki ter se zamislil . . . Tajnik! Nekak čuden, topel počutek se mu je razlil po celem telesu. Čutil je, kako se mu od srca zlivajo gorki, hitri toki krvi, in v glavi mu je zašumelo; po vsem telesu pa mu je postalo nekako voljno, in vse žile so mu bile hitreje . . . Tajnik! — Kdo bi si bil to mislil. Obriti obraz se mu je nabral v prijazne gubice . . . Res, tega si ni mislil nikdar — niti on sam ne in menda tudi drugi ne. In v tem tiči ravno pomen te volitve! Kako so se kolegi čudili — pardon! — gospodje kolegi! ker, ako je gospod Bobek mislil o kolegih, je mislil o njih vedno kot »gospodih« — kako ga je ta in oni zavidno pogledoval! O, spominja se tudi, kako osupel obraz je delal cclo dr. Vidovic, ko so proglasili Bobka za tajnika; nemara je mislil, da sam zavzame to mesto — a propadel je. Pameten človek! A vendar — če se stvar pogleda bolj s kritičnim očesom — dr. Vidovic niti nc sodi za tajnika. Profesor — taki ljudje so baje navadno raztreseni in razmiŠljeni! — Novoizvoljeni tajnik se jc popolnoma pogrezal v svoje fantazije. In pri tem je postajal — pač menda prvič v življenju — skoro ponosen sam nase . . . In mislil je dalje: Ali vzemimo n. pr. gospoda Cizeljna! On si je bržčas tudi nekaj takega domišljeval, da postane tajnik ali kaj sličncga. A Cizelj gotovo tudi ni pripraven mož za to; premlad je, nima izkušnje! Kajti treba pomisliti: tajnik je pravzaprav glavna oseba pri društvu . . . No, predsednik — za predsednika so izvolili zbrani udje dr. Hrena, ker vedo, da ima denar, a je brez žene in brez otrok — izvolili so ga torej za predsednika iz »višjih ozirov«, to se pravi radi »materije«, da bi pokril to in ono, kar je treba pri društvu . . . Sicer pa predsednik res ni težko biti; včasih se kje podpiše, pri zborovanjih govori slavnostni pozdrav — tri, štiri stavke . . . A tajnik —! Blaginja in neblaginja društva je pravzaprav v njegovih rokah. In pri zborovanjih — kdo pa govori in poroča o delovanju društva! Tajnik! — Novoizvoljeni tajnik je hitro dvignil glavo ter prestrašeno bulil v zrak — proti stropu . . . Govoriti ? — Bog nebeški, ccli dolgi govori — z vprašaji in klicaji in pomišljaji in retorskimi frazami in z efektnimi prehodi in pretresujočim koncem . . . Gospoda Bobka je začelo tresti, kakor bi v pozni jeseni brez suknje sedel na Širnem polju, Črez katero vejejo in brijejo ledeni jesenski vetrovi . . . Nc — govora — dolgega, umetnega govora še ni govoril gospod Bobck svoje žive dni nikoli . . . Sedaj pa bi ga moral . . . O . . . o . . . tajništvo . . . tajništvo! — A polagoma se je gospod Bobek zopet pomiril. Cclo smehljal se je spet — prijazno in zadovoljno . . . »Čemu bi se bal?« — je tuhtal v svojem srcu ter se veselil srečne misli, ki ga jc rešila vsega strahu — »čemu bi se bal? — Čc bi res moral kdaj govoriti, pa mi napravi govor — seveda lepo pisan na bel papir — kolega gospod ČuŠ. Pet šol ima — to se pravi, v peti šoli je obtičal — a jaz imam lc dve — in v drugi sem padci, kar pa ostani širšemu občinstvu prikrito do sodnjega dne ... Ni čudo torej, če g. Čuš zna govoriti, kakor bi bral iz knjige — iz aktov. In kake besede, kake podobe, kake periode! Človek včasih niti ne umeje, kaj da pravzaprav hoče reči! Ta mi napiše govor, ter se ga naučim — gospodu Čušu pa plačam pol litra vina ... Dobro!«— Tako je novi gospod tajnik srečno rešil in možato zaključil to točko . . . , • Sladko in zadovoljno se smehljaje, jc zlezel s postelje ter se začel oblačiti ... * * * Toda dovolite, da vas natančneje seznanim z gospodom Bobkom, novoizvoljenim tajnikom slavne podružnice m ... ske družbe sv. Cirila in Metoda. , / Gospod Bobek je bil privaten uradnik. — Ker sem si izbral ravno privatnega uradnika za predmet tc črtice, mi morda to zamerijo nekateri privatni uradniki, češ, da privatni uradnik ni zato na svetu, da bi služil v privatno zabavo privatnih pisateljev in privatnih bravcev . . . Toda, stojte — prosim — in pomislite: S takim očitanjem bi mi delali veliko krivico. Saj nam gospod Bobck ne služi toliko v zabavo — ne, on jc v prvi vrsti le predmet našega sočutja in naših simpatij. Ze, da je privaten uradnik, vzbuja v nas sočutje. Sočutje nam provzroča nadalje dejstvo, da je od njegovega rojstva preteklo tri-inŠtiridcsct let. Simpatije nam vzbuja v sedanjih časih redka lastnost, katero je hvalil na njem sam šef, strogi in mrki dr. Zajcc — da jc namreč gospod Bobck vesten dclavcc in vseskozi pošten in zanesljiv služabnik. Da, vesten dclavcc jc bil gospod Bobck. Žc četrt ure pred časom, ki jc bil zaznamovan na tablici na durih pisarnice kot uradni čas, se je šetal po ulici pred hišo, v kateri jc bila pisarnica. Pet minut pred določeno uro je bil že pred vrati. In potem jc sedel v pisarnici na stari, široki stol, nagnil glavo in zgornji del malega telesa nad akte ter se popolnoma zamislil vanje. No, vsaki človek ima nekaj, kar daje njegovemu življenju neki smoter, neko zadačo, nekaj, kar več ali manj izpolnjuje njegovo življenje, da ni povsem brezmiselno, povsem puhlo, prazno. Pri enem jc denar oni smoter, ki ga vodi pri vseh njegovih dejanjih, drugega navdušuje ljubezen do domovine — včasih sta tudi oba ta smotra tesno spojena! Tretjemu ogreva in solnči njegovo življenje ljubezen do deve — četrtemu ljubezen do samega sebe — do svojega telesa. No, gospodu Bobku so dajali potrebne snovi za življenje — akti! Iz aktov mu jc velo nasproti nekaj tako prijetnega, nekaj tako oživljajočega, da so sc mu pri branju in pisanju in prepisovanju teh aktov prsi dvigale visoko in mladostno, kakor se dvigajo bolniku v balzamskem vzduhu smrečjega gozda tik mirnega gorskega jezera . . . S kako ljubeznijo je preobračal gospod Bobek vse te papirje, s kako ljubeznijo je Študiral in proučeval poedine stavke, posamezne besede, vsako črko! In prepisoval jc vse s Šc večjo vnemo in s ču- dodelno svojo roko je slikal na papir črke, da mu je od veselja poskakovalo med akti ostarelo srce . . . Ko so prihajali ljudje, sc jc lc stežka obrnil od aktov, lc stežka jc odgovarjal raznim vprašanjem pravdarskih kmetov. In ko je gledal temu ali onemu v obraz, se mu je dozdevalo, da je ta ali oni obraz lc kak akt, da so oči črke, nos črka, usta črke, ušesa črke — vse same črke, lepe ali spačenc — kakršen je bil ravno obraz . . . In kako miren, kako tih, kako vdan jc bil v svojo borno usodo ta privatni uradnik. Nikdar nevoljen, nikdar jezen — o ošabnosti njegovi tudi nihče ni mogel nič povedati; nikdar ni nihče slišal, da bi se s kom prepiral, nikdar ni na robate govore razjarjenih kmetov odgovarjal enako robato . . . »Oče« — je rekal pri takih prilikah s svojim tihim, skoro boječim glasom — »oče, čemu se jezite?. .. čemu? . .. vas vprašam . . .« Pogledal jc za hip razjarjenemu, kričečemu kmetu v obraz — ter je povesil oči, kakor bi bil on kriv gneva in jeze kmetove. Več pa navadno ni govoril — vobče mu jc bilo govoriti težko in neljubo. Nekoč se je pritepel v pisarnico nepoštenjak-strokovnjak. Vtihotapil se jc v sobo gospoda dr. Zajca, ki je bil ravno odsoten, in prisvojil si je na mizi ležečo žcpnico, do katere po naravnih in božjih zakonih ni imel niti najmanjše pravicc. A veliki pes dr. Zajca, ki je v uradnih urah vedno ležal v sobi, ga jc zapazil ter skočil iz kota k njemu. Tat se ni mogel in upal ganiti; niti ure si ni upal položiti na mizo, kjer jc ležala poprej, ker je pes stal tik njega, prežeč nanj in pripravljen, da ga zgrabi pri najmanjši sumni kretnji. Ko je gospod Bobek slišal psa mrčati in renčati, je kot zvest uradnik pogledal v drugo sobo. Hitro je spoznal ves položaj. Psa je s pomirjevalnimi besedami spravil v kot; potem pa je tiho in pohlevno sprejel od presenečenega tatu uro, jo položil spet na mizo ter je prijateljski del možu: »Pes ne trpi rad tujih ljudi v pisarnici.« Rekel jc in spremil nevabljenega gosta do vrat . . . Pil gospod Bobek ni ali vsaj mnogo ne. Lc včeraj se jc radi nepričakovane volitve izpozabil ter pil nekoliko vrčkov preveč. Poslcdica tega pa je bila, da je pozabil, ko se je vrnil od shoda, zapreti žaluzijc ali pa spustiti rolete, ter legel spat . . . »He — gospa Vuga, prinesite kave.« »Takoj! — Je že dolgo pripravljena,« se je odzval visok glas iz bližnje kuhinje. Gospod Bobek, ki se je bil med tem že umil in oblekel, je spet priprl vrata ter sedel na staro, že vrlo odrgnjeno in obledelo zofo... »Danes ste dolgo spali, gospod Bobek,« je hitela s piskajočim glasom gospodinja Bobkova, Vugovka, še predno je prav odprla vrata. »Hm . . . hm ... res malo dlje . . .« Gospod Bobek je govoril malomarno, samozavestno ter se leno naslanjal ob rob zofe. Gospodinja — visoka, suha, že dokaj priletna žena — se je nemalo začudila . . . »Kaj pa je to?« si je mislila ter pazno pogledovala svojega stanovnika . . . »Veste ... to je danes izjema . . . Včerajšnji dogodek je vzrok tega . . . veste . . .« »Kaj? . . . Kako? . . . Kak dogodek? . . . Res, sinoči ste se pozno vrnili. Bila sem žc dolgo v postelji . . . Čudila sem se.« »Hm . . . hm . . . čudila . . . Saj je res bilo nekaj nenavadnega...« Gospod Bobek, ki jc žc poprej govoril pretrgano in v nedo-vršenih stavkih, jc naredil tukaj daljši odmor ter zadovoljno zrl v osuplo gospodinjo, ki jc radovedno in težko pričakovala, da ji naznani izredni dogodek, ki je bil vzrok njegove pozne vrnitve. Gospod Bobek se je slovesno dvignil z zofe, se iztegnil, da jc bil videti večji, nego jc bil v rcsnici, ter je dejal polagoma in poudarjajoč vsaki zlog: »Torej vedite, gospa Vuga, da so me sinoči izvolili za rednega tajnika tukajšnje podružnice slavne družbe sv. Cirila in Metoda . . .« Zmagonosno je zrl v gospo Vugo, kakor bi pričakoval, da to povsem pretrese vest o njegovi novi časti. Gospodinja pa si je globoko oddehnila. »Da le ni bilo nič hujšega . . . Bala sem se, da se vam je pripetila kaka večja nesreča.« Gospod Bobek jc odprl oči in usta; kar streslo ga je. »Glej jo no« — si jc mislil — »nikakršnega vtiska ni naredila nanjo vest o moji novi časti. Kako more pri tem izrednem dogodku ostati tako mirna! In govori še celo o neki večji nesreči, kakor bi moja izvolitev že sama ob sebi bila tudi nesreča . . . Nič ne ume! Ta ženska pamet!« In glasno je dejal po nekolikih hipih: »Veste, gospa Vuga, vi tega ne umcjctc . . . Čakajte, poučim vas, natanko vas poučim o vsem tem.« In začel je pripovedovati o včerajšnjem dogodku; z vznesenimi besedami je opisoval in razkladal pomen tajnika za društvo . . . Kava je postajala mrzla ter se prepregala z rjavo kožo . . . tajnik je govoril in govoril in se pri tem vedno bolj razgreval . . . gospa Vuga je poslušala ter se čudila, da je njen gospod stanovnik postal hipoma tako izredno zgovoren, kar je samo ob sebi tudi bilo že skoro dogo.lek . . . čas pa je potekal . . . Tin ... tin ... tin .. . S tankim glasom je odbila ura — osem! »Ha!« je bolestno viknil gospod Bobck, planil pokoncu ter se prijel kakor uničen za redke, ob koncih žc osivele lase. — »Osem! Ob osmih bi moral biti že v pisarnici!« Pograbil je klobuk ter bežal iz sobe. Vrat ni utegnil zapreti... In tako jc prišel tisto soboto privatni uradnik gospod Bobck na velik čud dr. Zajca deset minut prepozno v pisarnico. Dasi Šef ni zahteval kake motivacije tc zamude, mu je Bobek vendar skrušen in ves potrt razložil vzrok, t. j. ves dogodek; tedaj se je dr. Zajec, sicer strog in mrk, nasmehnil ter menil dobro voljno: »Dobro . . . dobro, gospod Bobek. — Nič se nc vznemirjajte radi tega.« A navzlic temu sc jc gospod Bobek vznemirjal. Celo akti ga danes niso posebno veselili. Parkrat jc zapisal mesto c — 1 — in enkrat jc pomočil pero tako globoko v črnilo, da mu je kanila debela kaplja na akt, kateremu je bilo treba pripisati samo še datum. Gospod Bobck se je začel zgražati sam nad seboj in nad svojo čudno razmišljcnostjo. Živo je čutil, da je vsa pozemska čast le breme, in da provzroča le skrbi . . . * * »Hc — he, prijatelj dragi, čestitam ti . . . Pri moji veri, iz srca ti čestitam ... In do žemljice črne se ti klanjam, amice carissime... lie . . . he . . .« Gospod Čuš si je s srčnim zadovoljstvom vihal redke, a nenavadno dolge brke ter se smehljal srečno in veselo, da so se mu usta neobično razširila. / ' Videlo se mu je, da si je danes privoščil že prcccjšnjo merico »dobrega«. Gospodu Bobku jc bilo skoro malo sitno, da sta se sešla. Vedel j c, da Čuš rad zbija neslane šale in dovtipc, ako mu vinski duhovi zlezejo v možgane . . A Čuš jc bil izredno dobre volje . . . Govoril pa jc — kakor v takih položajih navadno — zmedeno in brez vsakega logičnega stika . . . »Odkod te prinaša usoda in sreča junaška, gospod tajnik . . . Izredna čast to, tako med nama povedano, veš, tako entre nous . . . izredna čast . . . Čestitam, visoko si se popel . . . Kdo bi si mislil...« Samozavestno in zadovoljen sam s seboj si je gladil rdeči, široki obraz ter z zakajenimi očmi zrl v gospoda kolega. — »Iz pisarnicc prihajam,« jc mrmral ta ter se skrivaj oziral naokrog, v katero stran bi najlažje ušel polpijanemu Čušu. »Ho ... ho ... iz pisarnice! — Ob šestih! — Saj vendar ob petih zapirate!« »Bilo jc neko nujno delo. Siccr pa šc ni šest — polšest!« »Šest ali polšest! — Pol ure — bagatelnost! . . . Kaj, ali se hočeš radi pol ure prepirati ? Kaj jc pol ure v človeškem življenju, kaj v neizmernem occanu časa? Kaj? tc vprašam . . . Nič, ti pravim, prav nič. — Kaplja v morju, neviden atom v vesoljnem stvarstvu ... Pol ure! — No, siccr pa sc zbok pol ure nc bodeva pričkala in radi take smeti ne razdirala in rušila svojega srčnega prijateljstva . . . Kaj — hc?« Tajnik je pokašljeval. Čuš pa si jc po tem govoru z veliko rdečo rutico počasi obrisal Čelo in obraz, dasi mu ni bilo ravno vroče. Hotel jc pokazati »chic« in kolegu dati časa, da pomišlja o njegovih globokoumnih besedah. — Črez nekaj časa pa jc nadaljeval patetično in vzneseno: »Kaj ti pravim, prijatelj ljubi, solnce mojega življenja in luč mojih oči — kaj ti pravim, dragi moj tajniče? . . . Ali nc bi bilo pametno, da si greva namočit malo grli in sc malo pokrepčat? — Obenem pa lahko slovesno in dostojno proslaviva tvojo izvolitev za tajnika naše slavne podružnico ... Bog jo živi! Vivat, floreat, crescat!« Čuš se jc navduševal — radi tc vsakdanje pijače, si je mislil na tihem. A gospod Bobek jc ugovarjal: »Denar, moj dragi gospod kolega, denar!» »Kaj denar — mamon! Ali se ne sramuješ! Kdo bode tako nizko in filistrsko mislil! Saj nisi čifut! — Sicer vem, da ga imaš. Če pa ga nimaš pri sebi, še tudi ni največja nesreča. Pa bova pila na kredo, saj naju poznajo. To ti je našega ničvrednega življenja najvišja filozofija . . . Ves naš mladi rod se je oklepa ... Pa to jc vse neumnost, vse piŠkavo, vse gnilo — naš mladi zarod namreč mislim in njegovi nazori. Vrag jih vzemi! — Pojdi, k Zclcnjaku greva, k »Cvetoči lipi« . .. Pol ure hoda jc siccr do tja — a krasno vino... kakor šampanjec . . .« Gospod Bobck bi sc bil siccr rad obranil sitnega tovariša. A pomislil jc na načrt, katerega jc iztuhtal zjutraj, da sc bode namreč zatekal h govorniškemu talentu Čušvemu, ako bi moral kdaj govoriti v javnem zborovanju. Ta pomislek je bil odločilen. Na pol radovoljno, na pol prisiljen jc Šel z natrkanim kolegom. * * * Pri Zclenjaku še ni bilo mnogo gostov, ko sta dospela tja Bobek in Čuš. Le par delavcev jc sedelo v prvi sobi. — A polagoma so gostje prihajali v obilnem številu. Drugo sobo so zasedli večinoma trgovski in rokodelski pomočniki in nekaj boljših dclavcc v . . . Vino Zelenjakovo jc bilo res dobro — pravi Ljutomcrčan. Čuš ga je z navdušenjem srkal — čakajte, ta beseda ni primerna, ni na pravem mestu — nc — pil ga je v dolgih, mogočnih požirkih. »To je vino, to!« — je hvalil vsakikrat, ko je odložil čašo. — »To poživi dušo. Kar novo življenje čuti človek po žilah.« In da bi še bolj čutil to novo življenje, je vedno in vedno spet prijemal čašo. — In dvignil jo jc često proti oknu, zaprl levo oko, z desnim pa je kritično motril cekinasto - belkasto tekočino. Cmakal jc z jezikom, da bi izrazil svojo zadovoljnost, ter pil in pil. In da bi vse svoje misli, vse čute, celega človeka koncentriral v pijači, je pri pitju zaklopil oči ter sedel mirno in nepregibno kakor mramornat kip. Le glava sc mu jc počasi in malce dvigala. A gospod Bobck jc pil polagoma, s pomislekom. To pa je Čuša, kateremu so vinske moči bolj in bolj silile v možgane, razjezilo. »Ali si filister, da nc piješ,« je kričal ter gledal z jeznim, ogorčenim pogledom. »Res, sedaj vidim, da si filister — povsem vsakdanji, proklet filister!«/ ' In pogreznil sc jc v globok molk, poln svete jeze in nizkega zaničevanja. A črez nekaj časa je začel zopet psovati: »Glej to zgago! Sc danes ne pije! . . . Za tajnika je izvoljen — in niti nc pije ne!« »Pamet, prijatelj, pamet! Saj pijem. — A ni vsakdo enake čudi; ta pije hitreje, drugi bolj polagoma. Različne čudi!« Cuš je zaničljivo mahnil z roko ter mrmral: »Vrag po čudi! Kaj je čud? Neumnost!« A polagoma se je vendar pomiril z lc bolj prisiljeno jeznim in nevoljnim glasom: »No — pa se ne drži kakor kisla Minka ter si ga privošči!« Hipoma pa se jc spomnil, da mora danes plačati Bobck. In navdušil se je pri ti misli ter zakričal glasno, kakor bi bil na sejmu: »Bog te živi! — Bog živi tajnika! Živio!« In s hripavim basom jc intoniral: »Kol'kor kapljic, tol'ko let Bog nam daj na svet* živet' . . .« Gostje so ga po strani pogledovali ter se zaničljivo nasmihali. A Čuša to ni oviralo, da nc bi bil dal odduška svoji navdušenosti v mogočni pesmi . . . Po sobici se je žc ccli večer sukala brhka Lenčka. Čuš pa je rad imel take majhne, drobne stvarcc, obraza nežnega kakor ravnokar dogorela breskva, ust rdečih kakor jagode in oči, kakor jih ima tankonoga srna . . . Vedno jo je torej lovil za mehko ročico ter jo rotil: »Lenčka, jaz te ženim! Duše mi, da te ženim! — Kaj se smeješ? Lepšega nc dobiš . . . ali misliš, da ga dobiš . . . he? Fant pa sem, fant — kaj ne Lenčka? — In denar tudi imam . . .« Lovil jo je za malo roko ter ji hotel pogladiti mehko ličece, a Lenčka se mu je izmuznila kakor mucka. »Kaj boš se to onegavila, Lenčka! — Ali sc mc morda bojiš? Kaj bi se "mc bala, saj sva žc na pol ženin in nevesta . . .« Hipoma pa ga jc pograbila sveta jeza, da se smeje Lenčka tudi drugim tako zveneče in sladko kakor njemu. In začel jc besneti: »Hc — ti — Lenčka — čuješ! To ti pravim, okrog onih ble-doličnikov jetičnih tamkaj sc mi nič dosti nc suči . . . Tega ne trpim!« In v potrdilo, da tega nc trpi, jc udaril s stisnjeno pestjo po mizi, da so čaše zažvcnkljale. In začel jc zabavljati jetičnim komijem in mojstrom-šivankarjem. A oni so ga grdo pogledovali ter dajali v nc baš posebno klasični nemščini odduška svojemu gnevu . . . Čuš in Bobek pa sta ga zopet pila in pila . . . Polagoma pa je ČuŠu zlezla težka glava na mizo. »Zaspan . . . pre-presneto-to sem za-span,« jc mrmrljal še komaj slišno; potem pa je začel smrčati. Na gospoda Bobka je že tudi močno vplival oživljajoči Ljuto-merčan. Bil jc že prav dobre volje; nič se ga ni več branil. Po zgledu kolege gospoda Čuša jc praznil čašo za čašo. »Lenčka!« jc oblastno zaklical, ko jc bil liter prazen. — »Šc enega — celega!« Lenčka jc prihitela. Smeje je gledala spečega Čuša ter hudomušno vprašala: »Ali spi?« In pri tem se je nasmejala tako otročje razposajeno, da sta se ji naredili na ovalnem, mehkem licu dve čudovito zapeljivi jamici. Gospod Bobek se jc z divljcnjcm zagledal v ti jamici — gledal je sicer lc z desnim očesom, levo pa jc zaklopil, ker je sicer videl dve Lcnčki — pogrezal je kalni pogled v rjavkaste oči LcnČkinc, ki so se tudi smejale kakor ves obraz. Njene mehke, rdeče ustnice pa so se kar krožile za poljub . . . In tisti hip jc satan grešnega poželjenja obsedel pijanega Bobka. Ovil je roko krog tankega pasu Lenčkincga ter začel grliti s sladkim glasom kakor ljubezni pijan golobček: »Lenčka . . . Lenčka . . . srce mojel« »Pustite me no ... no — ali . . .« »No — no— kaj boš to, srček moj! — Kako si lepa, Lenčka, kako si lepa!« »No, bodite vendar mirni!« Hotela se mu je izviti, a Bobku jc dajalo v obilni meri zaužito vino izredno moč. Trdno je pritiskal dekle k sebi ter grgoljal s hri-pavim glasom: »Lenčka ... en poljub . . . samo en poljub! Lenčka — jaz te ljubim . . . ljubim . . .« Vstajal jc raz stol, tiščoč jo vedno k sebi, ter se je hotel popeti do njenega lica. »Pustite me!« je kriknilo dekle. Vila se je v njegovem objetju, a zaman se je trudila, da bi se ga ubranila. »Lopov!« — »Nesnaga pijana!« — »Vrzitfc ga ven!« — »Ven!« — so se zaslišali ogorčeni, a obenem škodoželjni in zasmchljivi glasovi od drugih miz. Gostje so vstajali. — A gospod tajnik in privatni uradnik Bobek, katerega je povsem premagala strast, ni ničesar videl in ničesar slišal. Hipoma se ga je oklenilo kakih Šest ali osem rok. In predno se je prav zavedel, so ga položili nc baŠ posebno lahno v rosno travo pred gostilnico. Na glavi je začutil še par prav težkih in žilavih pesti, na suhem hrbtu pa par sunkov s trdimi petami in podplati. Za njim pa so prinesli šc Čuša, ki jc — pijan in zaspan jccljal z grgrajočim glasom: »Ali se žc peljemo?« Mislil je najbrž, da ga prijatelji neso na voz, kar se mu jc pijanemu že večkrat pripetilo. — »Tu ležita, mrcini pijani, nesramni!« so se norčevali elegantni gospodiči in se z grohotom vračali v sobo. Gospod Bobek sc je ječeč in vzdihajoč vzdignil, skorej doccla iztreznjen. »Oh . . . oh ... to vino, to vino mc jc zapeljalo ... In ta vražja Lenčka! — Bog se smili!« Tako tožeč, si je otipaval ude suhega telesa, ali so šc pač vsi celi. No, celi so še bili. A od padca in od strahu jc bil ves nekako odrevcncl . . . Jezno j c brcnil — kar je bilo siccr popolnoma proti dobri in mehki naravi gospoda Bobka — s konccm šolnov pijanega druga, kateri ga jc zapeljal v to nesrečno hišo. »Vstani, klada pijana! — Domov pojdeva!« »Ha« — je mrmral ta v spanju — »hlad jc . . . Izvrstno se ohladim!« »Pa se hladi, malopridnež!« jc mrmral gospod Bobek. In kakor duh je izginil v temo in noč. Iz gostilnice pa jc zvenel za njim prešeren, razposajen smeh in glasna govorica . . . * * * Temna noč jc z mehkim ovojem tesno ovila vso zemljo, kakor skrbna mati tesno ovije malega otroka s tankimi, voljnimi plenicami. Gospod Bobek jc videl le par korakov pred seboj . . . Dalje pa je bilo povsod, kamorkoli je pogledal, kakor gost, neprodiren zid teme in megle, ki se je pa vedno umikal pred njim, ko jc polagoma korakal po cesti. Ta zid, ki ga je — liki jetnika temne stene ječe — obdajal okrog in okrog, jc stal vedno v isti daljavi od njega. In baŠ radi tega se mu jc dozdevalo, da ne pride dalje, da prestopa vedno na istem mestu. A vendar se jc oddaljeval od gostilnicc. Kričeči, polpijani glasovi so mu v nočni tišini pljuskali le še nedoločno na uho . . . Tu in tam jc stal ob cesti kak belkasto-umazan kamen, kak pobarvan lesen kol, katerega obris pa je videl lc nedoločno in zabrisano, dokler ni stal prav zraven. Trava ob ccsti jc bila rosna; Bobek je to čutil, ker jc često stopil v travo, in rosa mu je močila obutcl, ki je postajala bolj in bolj mehka, težka in mrzla . . . No, ta rosa — to niso .bile solze, ki jih plaka zemlja pri slovesu solnca, nc, to so bile solze jeze in gneva, da je mrka noč premagala jasni, topli dan. In sedaj se ji privija mrzla nočna tmina, da trepeta kakor nedolžna deva v sovražnem objemu nasilnega trinoga . . . Glasi, ki jih je slišal Bobck še nekoliko časa iz gostilnice, so bili žc popolnoma zamrli . . . Tiho je bilo okrog njega, mrtvaško mirno, mrzlo, pusto in neprijetno. In ta neprijetna pustost okolice in meglene noči mu jc polagoma legala v srcc, v dušo . . . In ko jc tako v tihi noči počasi, s sklonjeno glavo korakal ob robu vlažne ccstc — sam, oddaljen od vsega življenja in vsakega čutečega bitja, je nehote začel premišljati o svojem življenju. In polagoma mu jc postajalo jasno, kako grozno pusto je njegovo življenje, da nima nc smotra, nc namena . . . Sam stoji na svetu — brez ljubeče žene, brez otrok, za katere bi delal in sc trudil, brez prijateljev — siccr pa v prijateljstvo nikdar verjel ni; brez potreb je sicer, a tudi brez veselja . . . dela od zore do mraka — a za koga ... da, za koga ? Čemu trud, čemu vse življenje ... O to življenje brez namena 1 — Neki nov element, neki smoter jc dala njegovemu življenju izvolitev za tajnika. Zanj jc bila »dogodek«, ki ga je dvignil nad vsakdanjost. A tudi ta izvolitev mu jc bila lc v nesrečo, jc bila pravzaprav tudi vzrok neumnega »dogodka« z Lenčko . . . Dozdevalo se mu je, da jc zanj že minil čas, ko bi lahko dal svojemu življenju neki namen — da pravega trenotka ni porabil . . . No, sedaj je brbz smotra, brez vsake velike ideje, ki bi ga gibala, ga vodila, mu dajala novih misli, novih osnov, novih moči za njih izvršitev . . . In nekoč se izgubi brez sledu, kakor se kapljica vode izgubi v ti vlažni rnegli okrog njega . . . Brez sledu! Nihče nc bo žaloval za njim, nihče se ga spominjal, nihče mu zasajal potočnic na grob... Da, da — to jc življenje brez namena, brez smotra . . . In v srcu jc čutil gospod Bobek grozno zapuščenost in praznoto. In petinštiridesctletni mož jc postal sredi ccste, se prijel za glavo ter vzdihnil globoko in žalno — kakor bi hotel spet priklicati od- beglo mladost, minola leta . . . * * * Par dni pozneje je naznanil gospod Bobek predsedniku podružničnemu, da odloži čast in posel tajnika . . . Tu in tam se jc še kdo pošalil z gospodom Bobkom radi njegovega tajništva, a ta jc molčal na vse zabavljicc . . . Spet se jc povsem posvetil zaprašenim in nezapraŠcnim aktom, med katerimi mu enakomerno poteka življenje brez vsakršnih vzbur-jajočih dogodkov sicer, a tudi brez — namena! — Jesen. ^j šumi, šumi, les, šumljaj, šumljaj, Potoček moj, oj sapica, pihljaj! Trpi mi zapuščena duša, vzdiše, Jaz mislim, mislim, v gozd grem tiho, tiše . .. »Pozdravljen! Si-li ti, moj ljubček, kaj?« Strmeč in plašen se ozrem nazaj, Nc vidim nič! ... V obraz mi vetrc piše In vznaša listje više, vedno više. Kam greš, jesen? Nekoliko postoj! »Na jasni jug jaz grem, v toplejše kraje, Na dvor zeleni, beli gradič svoj. Krog oken, vrat visi sadje najslaje, Tam krasne so noči.« Jaz grem s teboj, O starka ljuba, tam bi bil najraje! Mihael Mihajlov. Gregor Aleksandrovič Potemkin. (1739-1791) Spisal Ivan Steklasa. IV. Potemkinov konec. (Konec.) lavnostno potovanje Potemkinovo v Petrograd se je vršilo tako sijajno kakor po osvojitvi Očakova. Svečano so ga sprejemali po vseh večjih mestih, a cesarica mu je poslala naproti grofa Bezborodko, da ga pozdravi. V Petrograd je prispel dne 28. svečana leta 1791. Katarina sc jc sicer blagovoljno ponašala nasproti knezu, ki jc bil sedaj žc postarcn, vendar je sčasoma opazil z njene strani nekako tajno hladnost, ki je bila bržkone posledica neprestanega obrekovanja njegovih nasprotnikov, posebno šc Zubova. Znano jc, da knez sploh ni trpel kovarskih protivnikov, nego jc pokončal vsakega ter ga čim preje odstranil z dvora; ni tedaj nič čudnega, da jc hotel storiti tako tudi z Zubovim. Toda to pot ni uspel, in vkljub vsi njegovi mogočnosti se je vendarle počasi povzdigoval nevarni protivnik. Siccr je ccsarica šc vedno izpolnila mnogokatero željo svojega vernega druga, toda njegova moč jc vendarle slabela, posebno od onega časa, ko j c moral oditi zopet na jug, dočim je Zubov ostal pri vladarici, in le-ta jc nahajala veliko tolažbo v prijaznih razgovorih s človekom, ki ji je bil nov. Treba jc tukaj omeniti, da jc postarna cesarica v tem času pogostoma pobolevala; žalil jo jc jadni položaj države, izmučene po tolikih vojnah, vnanje spletke in pa odpor Turške proti mirovnim pogodbam. Razdražcvali so jo pa tudi domači odnošaji, posebno nesporazumljcnje z »malim dvorom«. Prav verjetno je, da so sc Katarini sčasoma priskutili preveliki načrti Potcmkinovi; ona si je želela miru in pokoja, a strašile so jo nove osnove. Ni čudno torej, da so se pojavili pri nji znaki nezadovoljstva; vendar pa jc bila pri vsem tem knezu še vedno dosti naklonjena ter ga je obsipala z udvornostmi, nagradami in podarki. Med tem jc obhajal knez krasne svečanosti v Tavrijskem dvorcu, kamor jc vabil odlični svet, da se naužjjc radosti in veselja. Za samo eno tako zabavo, kateri jc prisostvovala tudi ccsarica, je potrošil pol milijona rubljev, a govorilo sc jc o nji ne samo v Petrogradu, nego po ccli Rusiji. Ta zabava je bila labodja pesem sijaj- 42* nega kneza osvojene Tavride, kajti krmilu potem je moral vzeti slovo od petrograjskega društva in ljubljene cesarice. Le-ti ni bilo po volji, da sc mudi knez tako dolgo v Petrogradu. Bilo je dosti raznih govoric, zakaj ni odšel Potemkin tako dolgo na bojišče. Trdili so, da je hotel osnovati v krajih, katere je otel Turkom, posebno carstvo, v katerem bi vladal on pod vrhovno oblastjo Rusije. Toda to ni bil pravi vzrok; knez se jc mudil zlasti radi Zubova, najhujšega tek-mcca na dvoru, in Potemkinu je bilo več do zmage nad Zubovim nego nad samimi Turki. Tako so potekali v ti borbi dnevi in tedni, na bojišču so morali pa mesto Potemkina zapovedovati drugi poveljniki. To je knezu mnogo škodilo, in protivniki so ga začeli vse huje napadati. Vrsta slavnih zmag, med katerimi je bila glavna dobljena nad vezirjem pri Mačini dne 28. svečana, jc naposled kneza zdramila; tedaj se jc pa tako razburil, da jc zmagovitemu generalu cclo očital njegove uspehe. Izprevidcl jc, da na tak način izgubi ves ugled, ko se pokaže, da namesto njega lahko kdo drugi dokonča vojno in sklene tudi mir. Potcmkin se jc moral vdati; razsrjen radi svojega nestalnega položaja pri dvoru, mučen in vznemirjen s pekočo zavestjo, da jc iztisnjen, je odšel iz Carskega sela dne 24. malega srpana 1. 1791. Gotovo ni slavni knez Tavriški še nikdar čutil toliko bridkosti in ponižanja, kakor prve dni tega svojega progonstva, saj mu jc bila cesarica sama ukazala, da mora nemudoma oditi k vojski . . . Nikdar več ni videl prestolnice, ki jc bila tolikokrat priča njegove slave in mogočnosti. Toda bilo bi krivo, ko bi se trdilo, da jc Katarina čisto iz-premcnila ravnanje nasproti svojemu dragemu knezu, tudi šc dalje mu je bila dobrotnica; veliko število najbolj laskavih in bodrečih pisem jc letelo za knezom, bržko je odšel iz Petrograda. Tolažila ga jc še posebno od onega časa, ko ji je sporočil, da ga napada huda bolezen; svarila ga jc v pismih, naj se varuje in čuva svoje zdravje na težavnem potovanju. Potcmkin jc vkljub svoji bolezni nenavadno hitro prispel v Jaše; le osem dni je potreboval od Carskega sela. Pravijo, da jc bil strašno razdražen radi mirovnih pogodb, katere jc bil sklenil knez Repnin s Turki; vendar se jc kmalu potolažil, četudi sc jc nekaj časa mislilo, da se razbijejo mirovni razgovori, ker je Potemkin zahteval med drugimi pogoji tudi nezavisnost Moldavije, za Vlaško zlajšanje davka, za Rusijo pa Anapo. Toda Rusi so bili strašno zadeti po vojni, Turška pa jc na bojišče znova postavila 200.000 mož na desnem bregu Donave nasproti Brajli, in mir se jc moral skleniti. Vendar Potemkinu ni bilo usojeno, da bi bil on sklenil ta mir; smrt se mu jc brzo približevala. Trpel je med boleznijo hude težave in duševno vznemirjenost. Pri takih napadih jc vsemogočni knez, ki jc bil sicer tako oblasten, iskal pri Bogu zavetja ter spisal tudi pobožno molitev Spasitelju v čast. Razni slučaji so poveličevali knezovo klavrnost ter mu vsiljevali slutnjo o bližnji smrti. Sredi velikega srpana je umrl brat velike knjeginje Marije Fcodorovnc, princ WürttcmbcrSki. Knez jc bil za pogrebom, a ko je šel po dokončanih molitvah iz cerkve ter velel, naj pride njegova kočija, so mu pripeljali pogrebni voz. Knez je ves prestrašen odskočil. Kmalu potem so ga odpeljali že bolnega v Jaše. Na tem potu jc določil pooblaščenca za mirovni sestanek. V Jašah se mu jc bolezen shujšala. Od tukaj jc pisal Repninu, da jc po dolgotrajnem trpljenju popolnoma oslabel. »To mesto«, pravi v pismu, »napolnjeno s človeškimi in živinskimi trupli je bolj podobno grobišču nego človeškemu prebivališču. Bolezen mc jc popolnoma izmučila.« V Petrogradu, v ccsarskcm dvorcu, pa jc ccsarica z nemirom sledila razvitek bolezni starega druga. Kadar je čitala poročila zdravnikov, se je včasih bridko razjokala. K bolniku jc prišla tudi njegova ljubljena sorodnica Branicka, ki ga ni zapustila do smrti . . . Knezu je postajalo vse huje in huje; toda dasi jc imel zbran okoli sebe cel zbor zdravnikov, vendar ni mnogo maral za njih svete, ampak jc šc sam pospeševal svojo bolezen s tem, da je mnogo jedci, si polival vročo glavo z mrzlo vodo ter se jezil radi milovrednih reči kakor ncstrpljiv otrok. Dne 27. kimavca jc zapustil Potemkin Jaše, katere so se mu zdele pravi grob, ter šel v komaj dogotovljeni Nikolajev. Pred odhodom j c še podpisal že s prav oslabelo roko ccsarici poslednje pismo, katero jc pa ona sprejela že po njegovi smrti. Glasi se tako-le: »Matuška, najmilostivejša vladarica! Ni mi možno več prenašati muk, samo ena rešitev mi šc ostaje — da zapustim to mesto; zatorej sem ukazal, da mc odpeljejo v Nikolajev. Ne vem, kaj bo z menoj. Odidem, da se rešim. Verni in zahvalni podanik Potemkin.« Knez ni prispel v Nikolajev. Na prvi postaji, kjer je bilo na-značeno prenočišče, so mu priredili svečan sprejem, toda iz kočije se je slišalo žalostno zdihovanje: »Duši mc, vroče je!« Rano v jutro so odpotovali dalje (kneza je sprcmljcvala namreč po navadi mno- goŠtevilna družba); toda komaj so sc oddalili nekoliko vrst, jc že bolnik zaukazal, da se ustavijo. »Zdaj pojdemo nekam,« je izpregovoril — »jaz umiram! Vzdignite mc iz kočiji; naj umrem na tleh!« — Po drugih poročilih držal je bolnik v rokah sv. podobo, jo poljubljal, jo oblival s solzami ter neprenehoma zdihoval: »Bog moj, Bog moj!« Danilo se jc. Razprostrli so preprogo, prinesli blazino ter položili nanjo kneza. Zdaj ni nič več govoril, nego samo stokal. Kmalu potem je silno zdihnil, se iztegnil, in ni ga bilo . . . Kozak iz spremstva jc prvi povedal, da knez umira, in umirajočemu so zaprli oči na večni spancc z zamazanimi bakrenimi denarji . . . Vtisk o nenadni smrti mogočnega kneza je bil izreden. Cesarica je nekoliko dni prejokala. Grof Estcrhazi jc pisal svoji soprogi o tem dogodku: »Spričo smrti kneza Potemkina nosi tukaj vse žalno obleko. Cesarica ni nobenkrat izšla; eremitaž (zabav v zimskem dvorcu) ni bilo; ona celo navadnih iger ni igrala v notranjih sobanah.« V pismu do Grimma in drugih oseb pa tudi v razgovorih je kazala Katarina iskreno in globoko žalost za pokojnim knezom. Mnogim izmed dvornikov je smrt Potcmkinova dobro došla, med njimi tudi kronanim glavam, n. pr. Stanislavu Ponijatovskemu, ki se je bal osnov mogočnega kneza glede Poljske . . . Naj še omenimo, kako so pisali o Potcmkinu po njegovi smrti. Mason, dasi ni bil njegov slavitelj, trdi o njem, da je bil izreden človek, velikan, ki je vse nadkrilil. »On je sezida val, pa tudi razru-ševal,« pravi Mason, »včasih zmešal vse, a tudi oživljal vse. Kadar je bil odsoten, so komaj govorili o njem; ko se je pojavil, so gledali samo njega. Imenitni njegovi protivniki, ki so igrali pri vojski neko ulogo, če je bil knez odsoten, so pobegnili domov, bržko se je on povrnil; kajti poleg njega niso imeli nobenega ugleda.« — »Kar se mene tiče,« jc pisal Rostopčin S. R. Voroncovu, »sem oduŠevljen radi tega,-da je dan smrti njegove gotov, dočim nihče ne ve dneva, ko se je porušil rodovski kolos.« »Veliko drevo je padlo: bil je izreden človek,« govori o njem moskovski metropolit Platon. A pismo cc-sarice Katarine do Grimma — krasna nje nadgrobnica — se glasi tako-le: »Strašen udarec mc jc zadel — moj učenec, moj drug — da, lahko rečem — moj malik, knez Potemkin TavriŠki — umrl . . . Bil je to človek velikega uma, redkega razuma in plemenitega srca. Z njim ni nihče znal ravnati, on pa jc umcl divno upravljati z drugimi.« Veseli pa so bili smrti slavnega kneza njegovi sorodniki, ki so dobili ogromno njegovo zapuščino — črez deset milijonov vrednosti in pa ncŠtcvilne umetnine. Cesarica pa jc sama izplačala mnogo dolgov, katere jc imela od pokojnika zahtevati državna blagajnica, Češ, da jc imel knez mnogo potrebščin, in da je večkrat trošil sam svoj denar za državne potrebe. Katarina jc tudi o Potemkinovi smrti izdala svečano pismo, v katerem so se navedla zaporedoma vsa njegova podjetja. To pismo se je shranilo v cerkvi v Ilcrsonu, kjer je bilo tudi ukazano postaviti mra-morcn spomenik knezu TavriŠkcmu. Truplo pokojnega kneza so odpeljali iz stepe v Jašc, odkoder so ga po svečanih mrtvaških obredih odpravili v Ilcrson.- Tukaj so ga položili v rakev cerkve sv. Katarine. Na mestu, kjer je umrl Potemkin, so postavili kesneje spomenik. Toda kakor jc bilo v usodi mogočnega kneza vse nenavadno, tako se jc tudi zgodilo, da jc bil tudi njegov spomenik v Ilcrsonu v cerkvi sv. Katarine pokončan, a rakev zasuta z zemljo. Odeško društvo za zgodovino in starine je preiskalo leta 1873. grob Potcm-kinov. Našli so v gomili skrinjico, v kateri je ležala knezova črepinja; na zatilku so se videle viticc temnorjavih las; razen tega je bilo še nekoliko drugih kosti. V rakvi so dobili tudi še ostankov lesene in svinčene krste ter tri od biti sešite zvezde reda Andrejevega, Vladimir-jevega injurjevega. To je bilo vse, kar jc ostalo od mogočnega kneza, ki je nekdaj očaroval svet s svojo razkošjo in sijajnostjo! — Nc pozabimo še povedati, da so Potemkinu v Hersonu, ki ga je utemeljil on sam, povzdignili leta 1836. spomenik z javnimi doneski iz vse Rusije. Izdajavec. evzdržno me vabi tvoj duh in tvoj cvct . . . Oh, naj tc utrgam, cvetica prekrasna! Na prsih gojil bom in nosil tvoj cvct, Skušnjava ti sladka, skušnjava opasna! A ti sc umičeš, dekle, pred menoj! Kaj gledaš me ostro — tako porogljivo? . . . Ah, zabil na prstan sem ta-le bil svoj, Ki veže doma mc na staro koprivo . . . Mdrica II. Fata morgana- < Piše Evgen Štefanič. Nrit XXVL ^oU' (Konec.) lj stega dne popoldne sta sedeli Zdenka in Dana pri oknu ob Im ccsti ter šivali. a Dana ji jc pravila, kako jo je Olga odvračala od samo- 1 stana; nato je Zdenka šc krepkeje nego Olga pobijala \ Danino namero. »Oh, da me ne razumete!« sc jc jezila Dana. »Česa naj pa šc želim? Ali nisem živela srečno? Kratka doba res, a bila je srečna. Za pokoro ali pa za zahvalo — kakor hočeš — hočem odslej živeti Bogu.« »Le glej, da sc proti starišem ne pregrešiš,« jo jc svarila Zdenka. »Meni se vse zdi,« jc nadaljevala lc-ta, »da se Zorko ne zapre v samostan.« »Zakaj govoriš tako? Ali ga sodiš tako slabo?« je vprašala Dana. »Slabo nc — a on ni kriv, da je izmed tistih ljudi, ki sc kmalu vdajo v vsaki položaj; sam nc more nič za to, da je po naravi veseljak, kakor si ti sanjarka!« — »Ti misliš torej, da o njem velja: Nov kraj, nova ljubav! In misliš, da njegova ljubezen do mene ni bila istinita, ne tako globoka kakor moja?« Hišna, ki je prišla naznanjat, da sta doli profesor Nemec in zdravnik, je rešila Zdenko, da ji ni bilo treba odgovarjati; zato je le-ta vstala naglo in veselo, Dana pa nevoljno. V obcdnici sta že sedela gosta z Rošerjem in Rošcrico. Jesensko solnce je bilo pokukalo skozi oblake, se vanje uprlo ter jih nekoliko razgnalo. Vsi so veselo zrli to izpremembo skozi okno. »To je vam poslednji pozdrav!« je rekel Rošer profesorju. »Porabim trenotek in se grem poslavljat od krasnega gozda, kjer sem preživel toliko lepih ur,« je melanholski dejal profesor, vstal in hotel oditi z Rodičcm. »Pa pojdiva še medve,« se jc oglasila Zdenka ter vprašujoče pogledala Dano in njene stariše. Ko so oni štirje odšli, je dejal Rošer svoji ženi: »Gotovo se zopet srečajo v gozdu z onim, ki vedno ondu čepi in menda premleva svoje spomine. — A ti Še vedno nisi naznanila Dani, da mora zopet na Dunaj — glej, da ji vsekakor to poveš nocoj!« »Bodem ji!« je odgovorila kratko in žalostno Rošerica. — Na mostiču jim je res prišel naproti kaplan z malim otrokom ob roki. »Ah, to je Stana, poštarjeva Stana! Kako je zlata!« jc vzkliknila Dana ter vzdignila Štiriletno deklico visoko v zrak in ji poljubljala obraz. »Bila jc pred hišo, ko sem Šel mimo,« jc razlagal Zorko, »pa je klicala za mano: »Kam gleste, gospod paklan?«« — »Kako ljubeznivo dete!« je rekla Zdenka, božaje ji goste temno-kostanjeve lase. »Kdo si ti, kako ti je ime?« je vprašal nekoliko nerodno profesor. Stanka pa je vedno gledala lc v Dolcnca. Lc-ta jo je vzdignil, ji poljubil koralna usta in jo bodril: »Povej no, Stana!« »Poštarjeva Stana sem,« jc dejalo dcklctce, se izvilo kaplanu iz naročja ter bežalo na mostič ter jelo metati kamenčke v potok, veselo vzklikajoč ob vsakem pljusku. Vsi so nekaj časa molče gledali srečno stvarco. »Glej, paklan, in ti, Dana, kako daleč zaluČim ta kamen,« je ogovarjalo dete onadva, ki ju je poznalo bolje od drugih. Rodič, ki je spričo Ncmčevega razkritja radovedno ogledoval Zdenko, jc zapazil, da je res interesantna. Ilotel se ji jc pridružiti, a ni vedel, o čem bi začel govoriti, da bi jo zanimalo. Rešil ga je Nemec, ki je velel, naj bi šli še malo dalje, stopil k Zdenki na drugo stran in začel razgovor o — srečni otroški dobi. Dana jc uporabila priliko ter se oddalila nekoliko s kaplanom, ob katerem je skakljala tudi Stana. »Danes vas ni bilo k maši!« jc začel Zorko. »Ne — in včeraj sem bila pri župnikovi maši —« »Videl sem vas!« »Vi ste izpovedovali.« »Da, videl sem vas ter opazil vsako vaše kretanje, Dana.« Ona jc molčala. »Ali so vam kaj rekli doma?« jc vprašal zopet on. »Rekli mi niso ničesar, a hujše, nego da bi mi kaj rekli, jc njih pomenljivi molk,« je dejala žalostno Dana . . . Ko je profesor Nemec razvil pogovor med RodiČem in Zdenko, je pristopil h kaplanu ter ga vprašal, ali se že pripravlja na odhod. Ostal j c do slapa in nazaj ves čas pri njiju ter bil zadovoljen, ko jc slišal, da se RodiČ in Zdenka razgovarjata tako živahno, dasi bi jo bil on srčno rad sam poslušal in se z njo razgovarjal. * * * Ko jc na večer Rošerica ukazala Dani, da pojde na Dunaj k teti, je nastal med materjo in hčerjo neljub prizor, ker se je Dana naravnost uprla, rekoč: »Ne, mama, nc pojdem na Dunaj — jaz pojdem v samostan!« Radi solz, katere je mati prelila o nepričakovanem razkritju svoje hčere, in radi besed, s katerimi ji jc očitala v prvi jezi nedopustno ravnanje, ni mogla tisto noč Dana dolgo, dolgo zaspati . . . Drugo jutro jc odpotoval profesor Nemec ter obljubil Zdenki, da ji bode pisal redno; a ona mu jc morala obljubiti, da mu bode takisto redno. Rošerica jc pa poklicala Zdenko k sebi in ji rekla: »Kaj bi se ubijali z lekcijami, ki vendar niso nič gotovega! Ljuba Zdenka, ostanite tu pri nas vsaj nekaj časa Dani za družabnico.« Po teh besedah je sedla, potem povlekla Zdenko bliže k sebi ter nadaljevala: »Saj veste, kaj je bilo! Mi smo hoteli poslati Dano na Dunaj, a ona noče iti — gotovo ne, dokler je on še tu. Moral bi bil žc oditi, pa jc menda nalašč stvar zavlekel. Prosim vas, pojdite k njemu in ga prosite v mojem imenu, naj vendar že gre — potem pa izbi-vajte nji misel na samostan; kajti ta nesrečni otrok ne odneha, dokler se mu ne izpolni, kar si jc ubil v glavo. Edinka je bila, pa jc bila vedno vajena, da smo ji izpolnili vsako njeno željo — vajena, da ji nismo nikdar ugovarjali . . .« Tu se je spustila Rošerica v jok. »Kaj je vendar prišlo na misel ti nesrečnici! Moj Bog, moj Bog, kdo bi si bil lc upal misliti kaj takega!« je tarnala dalje nesrečna mati... Popoldne po kavi jc hotela Dana iz hiše, ker se je bilo napravilo lepo vreme, toda Rošerica ji jc rekla kolikor možno milo: »Danes moraš ostati doma! Glej, ena naju mora v klet, kjer pretakajo vino, ena pa mora biti tu; a vas, Zdenka, prosim, da mi odnesete ta priporočena pisma in denar na poŠto.« »Prav, mama!« je rekla nekoliko osuplo Dana, ko je slišala, da pošilja Rošerica Zdenko na pošto. — Zdenka je bila že prej pismeno naznanila kaplanu, da mora z njim govoriti, ter ga je naprosila, naj jo počaka na mostiču. Našla ga je res že na mestu, naslonjenega ob leseno ograjo, zamišljeno zročega v mali potok pod seboj. Ko mu je povedala, kar ji je naročila Rošerica, je dejal nevoljno: »Saj pojdem pojutrišnjem — v četrtek pojdem, zato pa naj nikar nc mislijo, da bode s tem Dani kaj pomagano; ona in jaz oba« ... Umolknil jc. Zdenki se je jel smiliti, in že se je skoro kosala, da ga jc imela za površnega sangvinika, videč, kako jc potrt. Iskala je prikladnih besed, s katerimi bi ga bila tolažila, a ker ni našla boljših, jc dejala, kakor je slišala Dano že večkrat govoriti: »Saj vas čaka še drugo boljše življenje«. Kaplan jc globoko vzdihnil, izročil Zdenki za Dano srčne pozdrave ter šel dalje v gozd, Zdenka pa domov. V sredo zvečer se je prišel kaplan kar na kratko poslavljat od RoŠerjevih. Gospa mu niti velela ni, naj sede. Pozdravili so ga vsi, tudi Dana, kar na kratko. Drugo jutro je stala Dana z Zdenko že zgodaj pri oknu. Nebo je bilo oblačno, in iz nizkih in težkih oblakov je škropil droben dež. Ko jc pridrdral kaplanov voz mimo, sta odprli okno in ga pozdravili še enkrat; voz pa je hitro oddrdral dalje, da je blato okrog koles visoko odskakovalo ter tudi Zorkovo črno suknjo škropilo. Dana ni hotela o teti in o Dunaju nič vedeti, a stariši, ki so bili vajeni, da je niso silili k ničemur, so pustili, da je ostala doma. Vabili so jo ob lepem vremenu sem in tja, a nje ni veselilo nikamor. Bivala jc najrajša sama v svoji sobi, in tudi Zdenka, kateri sta bila Danina roditelja naročila, naj bo kolikor možno mnogo z njo, ji jc bila nadležna; Zdcnkina vsiljivost jc zbujala Dani neko antipatijo, katero je Zdenka dobro občutila . . . Od dne do dne jc Dana pričakovala, kdaj ji bode vendar Zorko pisal, a ker je zaman pričakovala, mu je naposled pisala sama, ker jc mislila, da se on morebiti boji. Njegovemu odgovoru se ni mogla načuditi; pisal ji jc siccr tudi dosti o ljubezni, jo tolažil, a — kar bi bilo njenemu bolnemu srcu najbolje delo — svoje boli, svoje neutešenosti ni niti omenil. Kot »postscriptum« pa je dostavil: »Vdajva se, vdajte se Vi, kakor sem se moral jaz! Nadejam se, da ste tudi Vi ostavili misel na samostan; saj menda obema ni bila prav resna; bilo bi pač za oba škoda, ako bi se zaprla za vedno.« Dana mu ni pisala več. Zaskelelo jo je v srcu, in pribežala jc k molitvi, iščoč v nji tolažbe. Dolgo je ni mogla dobiti, a ko se je Šla izpovedat, ko je slišala ostro, a dobrosrčno' izpovednikovo svarilo, ko je klečala po izpovedi pred podobo Matere božje, tedaj se ji je dozdevalo, kakor da je prišel angelj z nebes, ji otel veliko, veliko težo od srca in ji prinesel tolažbe. Postala jc zopet ona pobožna Dana, kakršna je bila pred letom, predno se ji je prikazala sreča, omamljiva, a kratka kakor fata morgana. V vsako svojo molitev je vpletala željo, da bi Hog genil njene stariše, da bi ji brez hudovanja dovolili v samostan. * * * Doktor Rodič je prihajal le malo in lc mimogrede k Rošcrjcvim, in tu se jc bavil večinoma lc z Zdenko, ki mu jc bila skoro edina za družbo. Pravil ji je, da tukajšnje bivanje ni zanj, da pojde zopet na Dunaj, kjer mu jc bolj odprta pot k napredku. Kmetje, da nc morejo izhajati z njim, a on nc z njimi. Nekega dne je pa prinesel doktorjev sluga drobno pisemce za Zdenko. V par vrsticah ji jc naznanil Rodič, da mu je všeč, da ga jc nanjo opozoril žc profesor Nemec, pa da jo tem potom vpraša, ali bi mu hotela biti družica za vse življenje. Zdenka se temu pismu ni mogla načuditi ter je naslov ogledovala zopot in zopet, misleč, da ga jc sluga zgrešil; toda ni bilo pomote, pismo je bilo res zanjo. Odgovoriti mu ni hotela takoj. PrcmiŠljavala je sama, kaj naj bi storila. O kaki ljubezni zanj ni čutila v sebi ni sledu, a simpatičen ji jc bil vedno ta originalni zdravnik, in to — si je mislila Zdenka — je dovolj za srečen zakon. »In kaj še premišljujem!« jc vzkliknila sama pri sebi. »Ali ne bom tako rešena svoje osamclosti in skrbi za obstanek. Ali ni sama božja previdnost, ki ne ostavi sirot, ki mi pošilja tega rešitelja! . . .« In napisala mu je Še tisti hip par iskrenih vrst, ne da bi mu hlinila ljubezen, a obetala mu je, da ga hoče osrečiti, porabiti vse svoje moči v to, da ga osreči, kakor je on njo. Dane tudi ta nepričakovana vest ni vzdramila iz čuvstvenc otrplosti in ni se ti novici niti čudila. XXVII. Pretekla so bila tri leta. Na Rošerjevem vrtu so rasle in cvetle cvetice kakor nekdaj — saj jc zanje skrbel vrtnar — in v drevju so šc vedno žgolclc ptice, v gozdu je bilo še zmeraj tako prijetno, in slap je šumel šc vedno tako ljubko kakor nekdaj. Priroda je sledila svoje neomajne zakone, za zimo jc prihajala pomlad, za poletjem zopet zima . . . Veseli in živahni Rošer je bil v tem kratkem času osivel in se silno postaral. Danini prošnji, naj bi ji dovolili vstop v samostan, se nista roditelja kakor obično dolgo ustavljala, a prosila sta jo, naj počaka šc eno leto, in če bode črez leto dni gojila šc isto željo, tedaj naj gre v božjem imenu. Vse leto je bila Dana lc bolj sama; molila jc, pomagala siromakom in obilo darovala za cerkve, a ko jc leto minilo, jc bila njena želja še bolj goreča nego pred letom dni. Olgo, ki jo jc prosila, naj vendar opusti svoj sklep, jc zavrnila rekoč: »Ne misli, da grem v samostan radi njega! Ne — žene mc vanj nepopisna želja, in upam, da bom tam najbolj srečna. Vsakdo nima toliko poguma kakor ti, ko se sama šališ s starim devištvom. Ko bi jaz ostala med svetom, bi se morala poročiti, a dostikrat sem ti dejala, da me zakonsko življenje ne le ne mika, ampak da se pred njim kar zgražam!« . . . Toda za Rošerja ni bil to edini udarcc. Sin Nikola res ni bil posebno nadarjen, toda ako bi se bil hotel učiti, bi bil lahko izpolnil očetu najiskrenejšo željo ter si pridobil doktorsko diplomo; a Nikola sc ni hotel, navzlic vsem pripomočkom vendarle ni uspeval. Naposled jc priznal starišem kar naravnost, da ga šola nc veseli, in Rošcrju ni preostalo nič drugega, nego da ga jc dal v trgovino ter s tem zakopal edino svojo nado . . . Profesor Ncmcc in Zdenka si siccr nista redno dopisovala, kakor sta si bila obljubila ob slovesu, a dopisovala sta si vendar semtertja. Njegova pisma so bila posebno lepa in zanimiva, polna plemenitih misli. Poleg filozofovanja sta si tu in tam poročala o znancih ter si pripovedovala o njih, kar jc bilo zanimivih novic. Prav iz teh pisem, pisanih v raznih dobah, posnamem nekaj odlomkov, v katerih je govor o znancih naše povesti. * * * Iz profesorjevega pisma: . . . Brat mi nič ne piše, a zvedel sem po drugih ljudeh — reči moram na svojo' žalost — da ga zakon ni poboljšal. Kdo ve, ako bi bil imel morda drugačno ženo . . .? Doma ima neki pravi pekel, ker se je ona na njegovo nesrečo baje zaljubila vanj ter ga iz ljubosumnosti — ali pa iz zgolj kapri-cijoznosti ? — nepopisno muči; povsod hoče z njim; a to je seveda njemu največji križ, ker je upal, da bode užival bogastvo po svoji volji, in se nadejal, da je ona taka, da bode hodila svojo pot, kakor on svojo. Včasih ji odpotuje kar nenadoma, a predno se v novem mestu šc dobro zave, mu jc že za petami. Prav sc mu godi! Naj bi se tako godilo vsakemu, ki greši tako, kakor jc grešil on ... * * Iz Zdcnkinega pisma: . . . Naposled sta se Vronska vendar poročila! Poroka jc bila v K. na Ruskem. Dolgo jc trajalo, a nazadnje sc jc vendar izpolnila njena srčna želja. Bo-li dolgo srečna? On si pa tistega lista o samskem stanu vendar ni preskrbel; prosil je svojega izpovednika, s katerim se dobro poznata, naj mu da list, s katerim bi bil on — izpovednik — porok, da jc Vronski svoboden. Izpovednik mu je obljubil, da bode pisal naravnost v K., kamor jc Vronski že prej poslal potrebna dokazila. Ko sta pa Vronska dospela v K., ondotni popje še niso imeli lista od izpovednika ter ju niso hoteli poročiti; ker pa so imeli o Vronskem najboljša poročila, so sami brzojavili izpovedniku, a odgovora lc ni bilo. Ona sta pa med tem strašno trpela. Ker sta se Vronska popu tudi izpovedovala, kako sta doslej živela, je bilo onemu vrlemu možu samemu do tega, da ju skoro poroči. Rekel je drugemu popu, mlajšemu kolegu: »Kar priseže naj! — Kaj mislite?« Mladi pop jc odkimal in dejal: »Lahko, da on nima nikakšne vere, in priseže po krivem.« — Stari pop jc pa pripomnil, da ima o Vronskem najboljša poročila, da se je uvcril tudi sam, da je veren, in da se mu sploh vidi mož-poštenjak. Poklical jc Vronskcga iz prve sobe, kjer je čakal, v svojo. »Ali hočete priseči, da ste svoboden — na evangelij — slovesno — tam v cerkvi ?« »Stokrat, Če je treba!« je hitel Vronski ter del roko na srce in zrl popu naravnost v obraz. Sli so v ccrkev, kjer je res prisegel Vronski v pričo več ljudi, ki so se sešli tako naglo, kakor bi bili zrasli iz tal. Po prisegi na evangelij je bila takoj poroka, ki je po pravoslavnem obredu trajala celo uro . . . Veseli me, da jc Elza rešena; nadejam se tudi, da bo on zdaj bolj zadovoljen z Elzo, ki gotovo postane vsa druga ženska; saj se ji jc izpolnila najgorkejša želja . . . * * * Iz Ncmčcvcga pisma do Zdenke: . . . Moj brat mc jc posctil. Čemu, nc vem, ker jaz mu pač ne morem pomagati. Odkar sem bival pri Vašem sedanjem možu in sem Vas spoznal, ga nisem več videl. Pravil mi jc na dolgo in široko o peklu, ki ga ima doma spričo svoje ljubosumne žene; tajil pa vendar ni, ko sem mu rekel, da morda njena ljubosumnost ni brez vzroka. Dejal je, da bi rajše imel svojo prejšnjo službo in svobodo nego tako življenje; toliko poguma pa vendar le nima, da bi sc odrekel udobnosti, ki mu jih daje njeno bogastvo. Igri se je tudi žc vdal . . . * * * Iz Zdenkinega pisma: . . . Moj Bog, kdo pa jc srečen? Posetila sem Elzo — in veste, kaj mi je rekla? »Življenje mi jc neznosno dolgočasno; skoro da jc bilo prej bolje, ker sem vsaj imela tisto skrb, tisti up in strah, ki sta mc bodrila in vzdrževala.« Ko sem jo radi te blasfemije oštela, se mi je razjokala v naročju. Nepopisno jc nesrečna, ker nima otrok; zato jaz nikoli k nji nc pripeljem svoje Zdenke s sabo, ker se skoraj sramujem — bojim se biti srečna pred njo . . . Vprašam Vas, kdo jc srečen? Pač, Perič, tisti nekdanji Danin zaročenec, jc menda srečen; živi vedno imenitno in igra tu-le v našem mestu pri dekletih vedno imenitno ulogo. Slišala sem siccr, da tiči do grla v dolgovih, a to ga nič ne moti; on je vkljub temu vesel in uživa, in radost in sreča mu sijeta vedno z obraza. Dana menda ni srečna; obiskali sva jo z Olgo. Olga! Se jc li spominjate? Se vedno jc tista vesela, dovtipna družabnica, blaga in dobra duša . . . Olga in jaz sva torej vprašali mlado nuno, jc-li srečna, a Dana je naju pogledala s tako milim pogledom s tistimi svojimi lepimi, velikimi očmi, da naju je kar zabolelo. Kdo je najsrečhejši od vseh najinih znancev, ki so se shajali pri Rošerjevih? Rošcr in Rošerica siromaka pač nc, Dana ne ... Vi? Pojdite, pojdite! Vi bi bili lahko, a vedno o čem tožite . . . Moj mož? On pravi, da je z mano zadovoljen, a zadovoljen ni sam s seboj; menda sam nc ve, kaj hoče; želel bi menda iznajti sredstvo, da nc bi nihče več umrl . . . Kaplan Dolenc? Saj se spominjate, kaj nam je pravil njegov tovariš, kaplan v bližnji vasi, ki ga je spremil od nas — od Rošerjevih — v Zagorje. Ob vhodu v vas stoji polugosposka hiša; na oknu tc hiše je radovedno gledalo novega kaplana lepo mlado dekle; ko jo je Zorko zagledal, je dejal svojemu kolegu: »Tu sc bomo mi Šc prav dobro imeli.« In ima ter zabava sc baje dobro . . . Olga? Ka mislite o nji? O, ona je pač vedno vesela — je-li pa tudi srečna, dvomim. Kadar jo vprašam o sreči, mi pravi: »Kadar storim kako dobro delo, tedaj sem najbolj srečna.« In jaz? Pst! Molčati moram. No, na uho Vam vendar lahko povem, da sem zadovoljna, in često hvalim Boga, ki mc jc rešil na tak čuden način morečih skrbi . . . * * * Iz odgovora profesorja Nemca. . . . Vprašujete, kdo je srečen ? Jaz pravim, da nihče, ker sreče sploh ni. Vsakdo izmed nas ima pač v svojem življenju nekaj srečnih trenotkov. Večinoma imamo pa vsaki svoj križ, in najsrečnejši je oni, ki zna ta svoj križ prenašati najbolje. Videli ste pri svojih znancih, da jc vsaki nekaj časa mislil, da jc ulovil srečo, a ko se jc komaj zavedel —- jc ni bilo več — izginila jc! . . . * * * Zdcnkino pismo do prof. Nemca. Bog moj, gospod profesor — Rodič jc nevarno obolel. Doktorji odkimavajo z glavo, toda ne, ne — to nc sme — nc more biti — on mi nc sme umreti — čujete, nc sme umreti! Vi, ki ste tako pobožen, čist kakor angelj iz nebes, mašujte, molite za njegovo zdravje — prosim Vas! Dalje nc morem — umiram od strahu . . . * * * Iz Zdcnkinega pisma do profesorja Nemca. . . . Zdravniki šc nič ne vedo; vedejo se tako čudno dvoumno, da me jc kar groza. Ste-li molili, maševali zanj ? Molite, mašujte — prosim! Zdravniki pravijo, da je hud legar; Ilinko sam pravi, da mu je nekoliko odleglo, toda menda samo zato pravi, da me tolaži . . . * * * Zdenka profesorju Nemcu. Umrl! Razumete-li ves pomen — ves obup te besede! Umrl! Legar mu ni prizancscl. O sreča, moja tiha sreča, tudi ti si bila le fata morgana! . . . V tovarni. "V tovarni delopust zvoni . . . Sočivja lonček sinka sta Namazati jc suhe stroje — Prinesla ravno za očeta, Med tem naj delavec skrbi, A tu s tovarnarjem gospa Kot more, za kosilce svoje ... Iz sence na obed prišeta . . . »Poglej rdeča lica ta — Poglej no krepka ta otroka.« »»Saj treba mladega blaga — Očetu peša zdaj že roka . . «« Ivan N. Resman. Svidenje. .ßona sera! Bona sera! A kako, oj signorina, Ah, kako slučajno! Vi, ah, vi in pa zadrega! Tu kot lani vidim letos Ah, aha, kaj ne tam oni, Vas in isto sliko bajno. Ki baš po monoklju sega . . . Spet ta vrt, ta godba, Bravo, bravo, on bankir je, Iste lahke, fine toalete, Prilike so le ncktcrc —, Pa, ah, prosim izvolite A pardon, zdravstvujte — Z mano v vrste tja neštete. »Una birra camcricre!« Aleksandrov. Pravilnost našega knjižnega jezika in „stara slovenščina". Spisal Fr. llcšič. V (Konec.) isto drugo vrednost pa ima stara slovenščina, čc gre za z n a n s t v c no razlago novoslovcnskih oblik; v to svrho nam je kot najstarejša zastopnica slovanskih jezikov vrlo rabljiv pripomoček, ki nas spremlja daleč NjV^ nazaj v preteklost, liki bister vir globoko v osredje r gora — a nc samo rabljiv, ampak tudi neobhodno po- treben; kajti slavist, ki stare slovenščine nc pozna, »lc golomiši«. Znanstvene razlage nc smemo zamenjati s pravilno pisavo; baš v tem so sc pregrešili večkrat naši slovničarji, da so pravilnost našega jezika sodili po starem. Se pred kratkim mc je poučeval nekdo, da jc pač pisati »vsak«, a nc »vsak/«, češ, ker sc ta beseda v stari slovenščini pregiba kot zaimek, torej v imcnovalniku brez *; odgovoril sem mu seveda, da jc to za novo slovenščino čisto brez pomena, da bi sc poleg staroslovenskega »vsaki»« dandanes vendarle lahko pisalo »vsaki«, če bi tako velevala današnja narečja. In takih staroslovenskih ocvirkov se jc nekaj sprejelo v naše slovnice in v našo pisavo. Staroslovenska (etimološka) jc pisava »sprejeti«, staroslovenska jc razlika med »pliti« in »uliti« (Cvetje, VIII, 11). »Iztuhtalo« ali skovalo sc je pravilo, ki sc uporablja Šc dandanes, da naj se v edninskem mestniku samostalnikov moškega in srednjega spola (debel na i. in o) za c, j, č, š, i piše i mesto u; to pravilo — ali pravzaprav »krivilo« ni utemeljeno niti v zgodovini slovenskega jezika niti v današnjih narečjih (Oblak, Archiv XI., 530 sequ.); res se menjavata v stari slovenščini mestnikovi končnici č in i pod vplivom prednjih soglasnikov, a pomisliti jc treba, da obe končnici, i in i, ustrezata v novi slovenščini glasu a mestnik na u je potekel iz «-jevskih debel. Da so genetivi pluralis na -ij (ljudi) zgolj staroslovcnski, tega ni treba več dokazovati. V desetem letniku »Ljubljanskega Zvona« jc učil pokojni Lcn-dovšek. tako-le: »... jedninski tožilnik zaimena »ono« je »je«, nc pa njega, ga, ker so zadnje oblike vzete neopravičenim potem iz možkega spola«. Dalje bereš.tam: »Za tožilnik množinski velja navadno njih, jih, toda to je rodilnik množinski; lc prve oblike so pravilne.« . . . To so čisto napačni nazori o jezikovni pravilnosti; zakaj bi tlačili jezik 16. stoletja in današnji jezik v staro suknjo ccrkvcncga jezika, ko pa povsod silijo palci in komolci na dan ? Ako je oblika ga zares v večini sprejeta namesto jc in njih namesto je, potem ima kot »fait accompli« pravico do obstanka, kakor vse, kar jc spričo svoje sile obladalo. Dolgo časa jc bila velika zmešnjava v pisavi trpnega deležnika druge vrste: d v i g n e n — d v i g ti j e n ; zdaj pišemo pravilno d v i g-njen, ker so glagoli po nedoločnikovem deblu prešli v analogijo Četrte vrste; toda Lendovšek pravi na str. 440. »Lj. Zv.« IX: »Meni bi bolj prijala prvotna oblika, ker so v mnogih slučajih n v govoru nc omehčuje, in ker bi se tudi po ti obliki glagoli druge vrste lože razločevali od «lasjolov IV. vrste.« o o Da bi lažje razločevali? Kdo? učcnci in jezikoslovci ali ljudstvo? Za Šolarje in učenjake vendar jezik ni ustvarjen, ljudstvo pa, ki govori jezik samo zato, da umcjc in da je umevano — ljudstvo doseže ta svoj namen tudi, če govori samo glagole četrte vrste, in bi gotovo izhajalo lahko tudi brez druge vrste. Italijani in Francozi dandanes nimajo skoro nobene dcklinacije, a kar nič ne pogrešajo obilnega oblikoslovja latinskega; angleške slovnice se naučiš v eni uri, in vendar je v tem jeziku, kjer sc oblike tako malo ločijo, pisal Shakespeare, in ona razvpita kitajščina, ali ni i ona posoda visokih misli? In vendar ima same »korene«. Cc jeziku ginejo oblike, jc to dokaz, da jih nc potrebuje, da so mu nepotreben balast; in po izgubljenih oblikah jezik nikakor nc pride v zadrego, ampak jih takoj nadomesti z dovoljnimi sredstvi, n. pr. s sestavami, posebno s predlogi (il padre, del padre, al padre), z besedosledjem, ki je zato strogo določeno v onih jezikih, kateri nimajo bogatega oblikoslovja, n. pr. v francoščini. Iz umirajočih oblik klijc novo življenje, izguba oblik jeziku ni v pogubo. To premišljevanje bi utegnilo iztrezniti one jezikoslovce iz polupretekle dobe, katere jc mamilo le izobilje oblik, in ki so se s pomilovanja vredno sentimentalnostjo ozirali v one baje silno srečne čase, ko so indoevropski jeziki obilovali z oblikami, imajoč množino sklonov in aoristov. Kdor natančneje zasleduje zgodovinski razvitek raznih jezikov, temu se vsiljuje prepričanje, da preobilica jezikovnih oblik le ovira ono gibanje, kateremu ima jezik služiti kot sredstvo, t. j. gibanje in 43* tok misli; učeč se novega jezika, ki je z oblikami bogat, pazimo večkrat le nanje, a misli nam uhajajo. Da so najboljši naši slovničarji tako radi hodili po pomoč v davno preteklost, v staro slovenščino, temu se ne bodemo čudili, če uvažimo, kako skrajnje siromašno je bilo ob njih času vse naše narodno življenje, in kako boren naš knjižni jezik; kaj čuda, da so pri teh žalostnih razmerah našli edino tolažilo v minolosti. Baš to je značilno za romantike kateregakoli naroda, da se od sedanjosti obrnejo v stare čase; a dandanašnji, ko smo se nekoliko okrepili, ko prenašamo že ostrejšo sapo dejanskih razmer,, ko smo si raz-bistrili pogled tudi za bodočnost — sedaj nc smemo zgodovine samo študirati, ampak jo moramo tudi ustvarjati, dandanašnji nc smejo več doneti obupni klici: »Čuvaj m o svoje prastarine«! Govorili smo doslej o »knjižnem« jeziku in mislili pri tem na splošno občilo izobraženih narodov, katero jim rabi pred vsem v govoru. A v našem knjižnem jeziku je obsežena tudi pisava; saj se slovenska pisava poprek ujema z govorom, ali — da govorimo terminološki — slovenska pisava je vobče fonetiška, t. j. za vsaki glas imamo posebno, a vedno isto znamenje — nič več in nič manj! Da, nič več; baš zategadelj se naša pisava silno odlikuje, recimo, od nemške, v kateri izraža nekatere glasove po več znamenj skupaj (sch\ in od drugih še bolj etimoloških pisav. Ali jc pa tudi res, da ne pišemo manj znamenj, nego govorimo glasov? Kdor bi to trdil, ta bi sc hudo motil; naj le izgovori besede: prs, š^st, p^ta, sn^g . . . isto znamenje e izraža različne zvoke; ravno tako ni istega o slišati v besedah stol, pot. Sploh se nobenega jezika pisava nc sklada z govorico tako popolno, da bi sc dala vsaka najmanjša glasovna ni-jansa označiti s posebnim znamenjem. Tc nedostatnosti v pisavi pa v živem jeziku za navadno rabo niti ne občutimo; kakor ve Italijan, kje da mu jc c kot ky kje pa kot č brati, tako ne dvomi tudi Slovcncc, da mu je c v navedenih slučajih različno izgovarjati. Tako je Gaj, hoteč vsa srbohrvaška narečja združiti v enem knjižnem jeziku, vvcdcl za staroslovenski jat iz čcŠčine češto, znamenje bodo brali ckavci, ijckavci, ikavci vsaki po svoje. Tudi mi zaznamenujemo jat samo z navadnim e, a izgovarjanje po narečjih ni enotno; vzhodni Štajerec govori sneg z ozkim enoglasnim e, Dolenjcc snejg ali cclo snajg, Gorcnjcc in Korošec snicg, Rezijan cclo snig; čc torej damo izgovarjanje vsakemu na prosto voljo, bode vsakdo čital jezik iz knjig po svojem narečju, in kljubu edinosti v pisavi bomo še vedno raz- druženi v govoru. Baš to pa je pri nas še obžalovanja vredna resnica, da pišemo skupni jezik, govorimo pa vcčjidcl narečja. Zato nam jc poleg že precej utrjenega pravopisa nujno treba še posebnega »pravorečja«, poleg ortografijc še ortoepijc. Na to ortoepijo bi se morali ozirati zlasti v šoli, pravilno izgovarjanje bi morali brezpogojno zahtevati učitelji. Naj pojasnim to potrebo z nekaterimi posebno očitnimi primeri. O tavtosilabskem /-u se jc žc mnogo pisarilo; dasi se ta glas še vedno različno izgovarja, kaže vendar lc vse, da obvelja manj pravilna izreka kot čisti /, zlasti ker se je lc-tc poprijelo tudi že gledališče, imenitno središče in gojišče našega jezika — prav kakor mu je že pred leti svetoval Levstik (IV. 180): »Naša misel je, da ko bi mi Slovenci dobili kdaj svoje gledališče, morali bi mi pri glagolih »1« na koncu vedno čisto izgovarjati, kar bi uže zdaj priporočali tistim gospodom in gospodičinam, ki miloradno časi igrajo v čitalnici . . .« Tudi ni čitati v nobeni slovnici, kako se izgovarjaj tavtosilabski v\ severni in vzhodni Štajerci čitajo besede: otfca, bratom, pevcev: o/ca, brato/, pc/cc/. Za moje uho jc Štajerska izreka mnogo krep-kejša izreka nego izreka: o/) Dr. Th. Elze: »Die slovenischcn protestantischen Druckschriften des XVI. Jahrhunderts. Venedig. 1896, Stran 18., 19. dobno se glaseče ime —: to je Christof Snolschi v Požunu. Pri njem se je bil namreč I. 1657. v tem mestu nastanil švedski poslanik, ko je potoval preoblečen. Primeri: »Claes Rolamb, opis mojega potovanja v Carigrad. Tiskan v Stockholmu 1679.« Bolj resnična utegne biti trditev, da pleme Snoilskih izhaja s Kranjskega. V prvi polovici XVII. stoletja nahajamo tri Snoilskc ali Snoilshckc tega kranjskega plemena; vsi trije imajo krstno ime Janez (Hans, Johann). 1. jc Janez (Hans) Snoilshik starejši. Hamburškcga pastorja Bcrnharda Raupacha zgodovina: »Erläutertes Oesterreich« ga navaja na več mestih. (Tu sledi zdaj življenjepis slov. reformatorja Janeza Snoilshcka, kakor ga žc poznamo iz Elzcja. Potem pa čitamo v leksikonu dalje) ... »Leta 1615. pa so ga predstojniki njegovi odstavili od službe, ker je na nedostojen način (»in respektwidriger Weise«) ugovarjal, ko jc bil neki Juri Bayer — kakor se dozdeva, nc posebno ugleden mož — potrjen (»poklican«) za duhovnika . . . Vrstniki njegovi hvalijo tega Snoilsheka, da jc bil »krščanski pobožen, svet, spreten in jako zaslužen mož«. Podoba njegova je bila urezana 1. 1613. v baker; pod portretom se čitajo besede sv. ap. Pavla, II. 1., verz 6—8. Morda jc hotel s tem citatom označiti trpljenja polno usodo, ki ga je bila zadela . . . 2. Janez Snoilshik m 1 a j š i. V neki pripomnji imenuje Raupach v svoji že navedeni knjigi tudi tega, mlajšega Snoilsheka, da ga čitatelj nc bi zamenjal s starejšim. Ta Janez Snoilshik mlajši jc bil tudi v Ljubljani porojen. Študiral jc na \vittenberškem vseučilišču ter imel tam 1. 1621. disputacijo: »De nomine Dei tetrogrammato«. En semester 1. 1624. je opravljal posel dekana filozofske fakultc wittenberske. L. 1626. jc postal pridigar in profesor hebrejskega jezika na heilbronnski slavni »knežji Šoli«. (Samostan Heilbronn, Mittclfranken na Bavarskem). Ko so Til-lyjcvi vojaki to šolo razrušili, je bil baje Janez Snoilshik mlajši — glej: »J. F. Bertramova Analecta Ostfrisica« — poklican za pridigarja na sever v Ostfriesland. Od ondod pa so ga prestavili v Essen, kjer je umrl 1. 1620., dne 20. aprila v 62. letu svoje dobe. Ta Janez S. mlajši ie 1. 1620. pozdravil Šveda Pctrejusa z neko latinsko pesmijo. (Primeri nemški prevod tega Šveda slavne knjige o Rusiji, izdane v Lipsiji I. 1620.) ... 3. Tretji Janez (Ilans) Snoilshik je bil vojak. Ker sc je v vojni proti Turkom odlikoval s hrabrostjo, ga je povzdignil, kakor priča še ohranjena diploma, dne 25. avgusta 1610. kralj, poznejši cesar Matija, v plemiški stan. Bržčas je ta vojak Snoilshik oče pradedu švedskega plemena Shoilshekovega — oče ministrskemu rezidentu Jurju pl. Snoilskemu. To domnevanje potrjuje šc to, da se dotična diploma od nekdaj hrani v družini« . . . Četudi nam je žal, da je vnuk naših Snoilšekov zdaj za nas Slovence izgubljen, vendar smo ponosni, da je odličen, v nekem oziru prvi švedski lirik sedanjosti po rodu — Slovenec! Imenik vojvodine Kranjske pozna troje Znojile; Znojile leže v okraju litijskem, v občini Kotrcdcžu, v okraju zatiŠkcm, v občini Krki, in pa v okraju kamniškem, v občini Podhruški. Iz enih teh Znojil izvirajo naši Znojilšeki; v katerih jc pa bil doma praded švedskega pesnika grofa Snoilskcga, tega seveda ni moči dognati.1) *) Ako o tem predmetu dobim šc kakih podatkov, jih priobčim v decembrski številki, siccr pa se smatraj ta odstavek za koncc. Priobčevatelj. Slovensko gledališče. Kakor smo omenili žc zadnjič, sc jc pričelo slovensko gledališče dne 21. septembra. Predstavljala se jc ta večer Viktorja Leona igra »Omikanci«. Pisatelj, ki jc sam to igro označil kot »sliko iz življenja«, jc hotel z njo ožigosati ono prezirnost, katero kažejo često tako zvani omikanci proti nižjim slojem ljudstva, obenem pa tudi osmešiti tisto povsem napačno sramežljivost takih omikanccv, spričo katere dostikrat rajše stradajo, nego da bi se poprijeli kakega koristnega dela, ki po njih mnenju ne odgovarja njih omiki. Igra je torej tendcncijozna, a radi tega še ni satira. Pisatelj ima prej hu-moristično, nego satirično žilo. Sploh pa obeta igra v razsnutku več, nego končno nudi. Poglavitno dejanje je suhotno, a jc prav spretno prepleteno z raznimi epizodami. Značaji so dobro risani, in nekateri prizori dihajo pristno življenje. Toda nahaja se v igri tudi marsikaj neverjetnega; stariši, ki verjamejo svoji hčeri brez vsakega pomisleka, da je dobila petsto goldinarjev predplačila na bodoči svoj zaslužek, so več kot naivni. In baš v tem tiči slabost igre, da je nje nadaljni razvitek odvisen od takih neverjetnosti. Sicer je igra vseskozi jako zabavna, in zategadelj mislimo, da se bode šc večkrat lahko ponavljala . , . Pri ti predstavi so debutovalc tri nove moči: gospoda Dcyl in Prejac in gospodična Vračko. Gospod Deyl, po rodu Čeh, je simpatičen človek in jc pokazal lepo igravsko spretnost, in gospod Prejac, Hrvat, se nam jc prikupil s svojo povsem naravno igro; oba gospoda sta prav dobro vladala s slovenskim jezikom. Gospodična Vračko uloge Emc ni igrala slabo; pokazala je precej pri prvem nastopu potrebni pogum, a videlo se ji jc vendar lc še nekoliko preveč, da jc prišla ravnokar iz dramatične šole, in da ji jc vedenje, kretanje in govorjenje priučeno. Pa saj sc kaj drugega od začctnicc niti nc more pričakovati. Sčasoma ji žc preide umetnost v kri in meso! — Drugo dramatiško novinko smo imeli dne 23. septembra; videli smo prvikrat na našem odru »Gospoda ravnatelja«, veselo igro v treh dejanjih, ki sta jo francosko spisala Aleksander Bisson in Ferd. Carrč. Pisateljema jc bilo resno do tega, da spišeta satiro in sicer satiro na izvestne odnošaje, ki vladajo pri oddajanju uradniških služb menda ne samo na Francoskem, temveč pač tudi v drugih nam bolj bližnjih državah.. Toda v igri pogrešamo glavno lastnost, katero mora imeti vsaka dobra satira, namreč duhovitost. Tega nedostatka sta se pisatelja brez dvojbe zavedala in izkušala sta si pomagati s pikantnostjo, pa sta zašla pri tem v pretiravanje in deloma v trivialnosti. Take stvari sc vrše po naši misli vendarle nekoliko drugače, nego nam jih predstavljata pisatelja, in izrazi kakor »jarčica svojemu petelinčku« nikakor niso dovtipni, temveč naslani, ki sodijo v kako bcznico, ne pa na oder. Pikantnost bodi fina, tlrugače ni mesta zanjo v gledališču! Siccr pa pisatelja v izbiranju sredstev, s katerimi bi si rada pridobila občinstvo, sploh nista bila posebno izbirčna, in zbok tega se približuje njijin umotvor že bolj glumi. Tako, poleg tega tudi že jako obrabljeno sredstvo je na primer to, da pride na koncu gospa Mariolle po obrazu namazana na oder. S to našo sodbo pa nismo hoteli izreči, naj se ta igra več nc uprizori: želeli bi lc, da sc semtertja še kaj ublaži ter finejše izvede . . . Dne 25. septembra so bile na vrsti »Jurčkove sanje«, češki spisal J. K. Tyl. »Jurčkovim sanjam« sc pozna Ncstroyev vpliv, vendar so povsem izvirno delo. Za bajni del igre jc porabil pisatelj prav spretno pravljico o kralju Matjažu, v nje realističnem delu pa smo čuli nekaj prav jedrnatih dovtipov — s kratka: »Jurčkove sanje« so prav dobra narodna igra, zdrava hrana za nedeljsko občinstvo. V ti igri jc debutoval prvikrat v večji ulogi novi naš komik, gospod N. Ilousa, prav srečno. Od njega se nadejamo še marsikatere vesele ure. Prav dobra igra jc »Martin Smola« ali »Kinematograf«, ki sta jo spisala Oskar Blumenthal in Gustav Kadclburg, in ki smo jo videli prvič na našem odru dne 9. oktobra t. 1. — dobra namreč, ako jo smatramo za to, kar hoče biti sama, in ako od nje ne zahtevamo več, nego smemo zahtevati od glume. V glumi ima slučaj neomejeno vladarstvo, in vsa umetnost pisateljeva obstoji v tem, da zna slučaj vedno v pravem času in pa v takih okoliščinah poklicati na pomoč, da nc preoblada neverjetnost. Vse to sc je pisateljema v ti burki izredno posrečilo, dasi sta semtertja izkoristila tudi neokretnost glavnega junaka. Igrali so dobro, samo gospod Danilo, ki se je hotel povzpeti enkrat iz tiste vsakdanjosti, v kateri se nam vedno kaže kot igravcc, jo jc temeljito za-vozil, kajti njegov Rus Boris Mcnski jc govoril s pristno — madjarskim naglasom. Ali pa jc bil gospod Danilo tako hudomušen, da jc hotel namigniti s svojim poudarjanjem, naj bi bil prelagatelj namesto Rusa raje uprizoril kakega Madjarja? No, potem se skoro zlagamo z njim, ker mislimo, da jc vsekakor več vzroka, norčevati se iz Madjarjcv nego iz Rusov. Ker jc igra itak lokalizovana, bi bila utrpela tudi tu izpremembo, dasi bi bilo potem nestalo onih »dvanajstih popov«, ki so vzbudili precej smeha. Za mašilo so porabili dne 11. oktobra enodejanko »Sama med seboj«, poleg (?) francoskega prevel xy. Ali zasluži to delcc nazivek vesele igre, katerega si nadeva, o tem se nam ne zdi vredno pričkati; sploh bi rekli, da to niti igra ni, ker ta proizvod obsega le sam samcat monolog blebetave ženicc, ki se samo radi tega nc pretrga, ker jc močnejša zakonska polovica — pisatelju nc ljubo — bolj bojazljiva in vdana, nego so v resnici zakonski možje. Isti večer smo se seznanili z zanimivim delom mladega, a jako nadarjenega hrvaškega pisatelja, Srgjana pl. Tuciča. Igrali so prvič njegovo dramo v enem dejanju »Povratek«. Snov te igre ni Bog ve kako izvirna; žena, ki porablja odsotnost moževo za to, da se zabava z drugim, je bila žc res često predmet raznim slovstvenim proizvodom, in podoben predmet imamo, če hočete, v »Cavaller.ji rusticani«. A baš v tem, da jc znal gospod pisatelj v svoji drami obdelati ta vsakdanji predmet tako, da igra zanimlje gledavca od konca do kraja, in da ga pisatelj takorekoč sili k pozornosti, baš v tem se kaže njegova izredna sposobnost in nadarjenost. Začetek igre sicer ni posebno dramatiški. Pripovedka berača Daka je sama na sebi precej zastarelo sredstvo za pospeševanje dejanja, kakršno je rabilo svoj čas Anzengrubcrju in drugim, in vendar ne moremo pisatelja grajati, da je pričel s to pripovedko! Imel je pri tem svoj poseben namen, in ni mu bilo toliko do tega, da spravi s pripovedko dejanje v tek in pravi tir, temveč da spravi gledavca v ono razpoložitev, katera sc mu vidi potrebna. Ne smemo namreč pozabiti, da se godi dejanje na božični večer, a božičnega večera si v kmetiški hiši brez pripovedke niti misliti ne moremo! Po naši sodbi ima ta pripovedka le bolj namen, da bi ustvarila potrebni »milieuin ako pisatelj s primernim »milicujom« vzbudi v gledavčevi duši pravo razpoložitev, tedaj tudi mi takim pripomočkom ne odrekamo umetniške upravičenosti. Je-li pa neizogibno, da se vrši dejanje, ki se nam v ti igri predstavlja, baš božični večer, to je seveda drugo vprašanje, in ni, da bi ga morali ravno mi rešiti . . . Pravo dejanje v igri se pravzaprav prične šele tedaj, ko nastopi Ivan, mož nezveste Jcle; odslej se razvija dejanje mah na mah, dokler nc dospe na višek tedaj, ko zasadi Ivan tekmecu nož v srcc ter sikne svoji ženi one tako značilne besede: »Gorje ti, ti bodeš živela!« Glcdavcu zastajc sapa, in krči se mu srcc spričo t"eh s pravim mojstrstvom izdelanih prizorov! . . . Ko Ivan izda, da jc prostovoljno vtaknil roko v stroj, da se torej ni ponesrečil, takrat pač nastane neka disharmonija v našem čuvstvovanju; a ker bi z analizo tc disharmonije prišli navzkriž s pristaši one slovstvene struje, h kateri spada pisatelj, tedaj raje zamolčimo vse pomisleke, tembolj, ker bi se dali navesti psihološki momenti »pro et contra«. Značaji so vzgledno risani, zlasti glede Ivana in Katre ne bi imeli ničesar pripomniti; tu nam je vse jasno. Pač pa se nam vidi poparjenost Jclina ob moževem prihodu, ki jc zelo podobna kesanju, in ki bi bila Ivanu lahko takoj vzbudila sum, če bi lc bil ta nekoliko manj zaupljiv — v nekakem protislovju s frivolnostjo, s katero naposled pripozna, da je bila ljubimka umorjenega Stanka; verjetnejše bi bilo, čc bi se Jela svojemu možu nasproti vedla nekoliko drugače . . . Vobče pa se nam zdi, da je gospoda pl. Tucida umotvor bolj slika iz življenja, nego drama, ali čc hočemo, to, kar nam podaje gospod pisatelj, je zadnje dejanje pretresljive žaloigre. Zakaj nam jc pridržal prejšnja dejanja? Zmožnost, katero nam je pokazal s tem, kar nam je podal, nam jamči, da bi bil brez težave ustvaril izvrstno cclotno dramo! Vsekakor čestitamo bratskemu narodu hrvaškemu na tem novem talentu, in želja nas obhaja, da bi se tudi nam skoro porodil enako nadarjen dramatik! V ti igri, ki se je ponavljala dne 13. oktobra ter tačas dosegla isti veliki uspeh, kakor pri prvi predstavi, so pokazali naši igravci, da so sc tudi že uglobili v duh modernih iger, in to se nam zdi vsekakor vredno poudariti. Zlasti gospa Danilova (Katra), kateri se pač prilegajo pred vsem patetične uloge, nam jc ta večer podala nov dokaz svojega lepega in obsežnega talenta. Gospodu Danilu pa se je pri reprizi smrtni prizor precej izjalovil. Hotel nam je, kakor se nam je zdelo, pokazati, da se bavi tudi s patološkimi študijami, a bolje bi bil storil, ko bi bil to opustil. Nc glede na to, da se ne ogrevamo posebno za verizem v takih prizorih, mora gospod Danilo pomisliti, da on ni kak Zacconi, in bi mu že zategadelj svetovali, naj v prihodnje spet umira nekoliko hitreje in mirneje, četudi morda manj resnično, ker v takih hipih dostikrat en sam neroden gibljaj pokvari ves vtisk, ki ga je namerjal doseči pisatelj . . . Operna novinka jc bila dne 29. septembra in potem 1., 4. in 9. oktobra »Aida«, velika opera v štirih dejanjih, spisal Ghislanzoni, glasbo zložil Giuseppe Verdi. Boj dveh ženskih za ljubezen istega moža ni predmet samo te opere, saj je podobna snov podstava »Afričanki« in morda tudi še kaki drugi operi; toda priznati treba, da jc dejanje v »Aidi« bolj dramatiško, nego v katerikoli drugi igri, tako da je že samo na sebi dovolj zanimivo. Glede glasbe v »Aidi« pa je sodba žc davno sklenjena: »Aida« velja za najpopolnejše operno delo Verdijevo, in poslavil se je morda le še s svojo iManzonijevemu spominu posvečeno skladbo »Requiem« bolj nego s to opero. Nekateri trdijo, da je krenil Verdi s to opero v Riharda Wagnerja tir; morda — toda tudi nestrokovnjaško uho lahko čuti, da se Verdi navzlic Wag-nerjevemu vplivu ni izneveril sam sebi, kajti tudi v »Aidi« nam povsod udarjajo na uho oni posebni, tako značilni Verdijevi akordi, le s tem razločkom, da v »Aidi« ni toliko kričeče zvokovne barvnosti, kakor v nekaterih prejšnjih njegovih skladbah, in da se jc Verdi siccr tudi v »Aidi« okoristil z raznimi sredstvi, katera mu nudi orkester, toda diskrctncjc ter s finejšim okusom. Da jc porabil Verdi v ti skladbi tudi nekoliko orientalskih motivov, le šc povečuje njeno dražest. Vsekakor nudi »Aida« izreden glasbeni užitek, a treba jo je slišati večkrat, kajti lc polagoma se zasledijo v nji vse divote. Dne 13. oktobra pa smo čuli prvič Parmovo »Staro pesem«, katero so Zagrebčani že lani s toliko pohvalo sprejeli. Tekst tega glasbenega dela, to naj povemo takoj, nam nikakor ne ugaja, in čudimo se, da si ga jc šel iskat gospod skladatelj tja doli v Italijo; spisal jc namreč libreto Guido Menasci, libretist »Cavallerije rusticane«. To, kar nam nudi tekst, so tri same na sebi dražestne slike, ki so tudi v zvezi druga z drugo, a imajo to napako, da se nc razvijajo stoprav pred našimi očmi, ampak se nam pokažejo takoj kar gotove. S tem je povedano vse; v Menascijcvem delu pogrešamo dramatičnosti! Na odru se mora nekaj pred nami izvršiti, dejanje se mora pred našimi očmi razvijati, a to, kar vidimo v »Stari pesmi«, so samo tri »žive podobe« brez pravega življenja. Siccr se nam »Stara pesem« predstavlja kot dramatična romanca, ne kot opera. To jc prav pošteno, toda radi tc poštene označitve ni nič sposobnejša za oder. Glede glasbe same se mi nc moremo spustiti v strokovno occno, pač pa nam bodi dovoljeno, da izrečemo o nji sodbo, kakršno bi izrekel menda vsaki lajik. Nekaj treba vsekakor priznati Parmovim skladbam: da niso namreč pristopne samo ušesu, temveč tudi srcu! Baš ta lastnost Parmovc glasbe pa se nam vidi velevažen nje kriterij; lc-to, kar izvira iz srca, najde spet pot v srcc! Kdor zna in more vplivati na naše čuvstvovanje, ta jc pravi umetnik; zato mislimo, da pretrdo sodijo tisti, ki smatrajo gospoda skladatelja zgolj za cklcktika. Res, da se nam zdi v Parmovih skladbah semintja, kakor bi nam doneli nekako znani zvoki na uho, a tako se vsaj nam godi često tudi, ko čujemo glasbo drugih skladateljev. V glasbi je menda pač ravno tako, kakor v slovstvu; kdor čita mnogo, naleti često na že znane stvari in to nc samo v »listkih« naših političnih časopisov, kjer se neredkokrat drzno ščeperi pristno plagijatovstvo, temveč to se nam tudi dogaja pri priznanih pisateljih in siccr nc samo naših, temveč tudi drugih svetovnih literatur. Da bi si gospod Parma kdaj vedoma izposodil kaj, tega si žc celo nc moremo misliti; kdor samo zbira in kompilujc, nc poda nikdar v tako lepo celoto ulitih proizvodov, kakor nam jih jc podal g. Parma žc več. Možno, da se mu dozdaj šc ni posrečilo, da bi se bil otresel vseh tujih vplivov — saj to tudi ni tako lehko, bodisi v katerikoli umetnosti — toda vsaj nam se je zdelo, da se baš v ti najnovejši skladbi prikazuje Parmova individualnost že v ostrejših in jasnejših obrisih nego v prejšnjih delih, in kar nič nc dvojimo o tem, da se gospod Parma prej ali slej popolnoma osamosvoji. To vse pa jc, kakor smo žc rekli, nestrokovnjaška sodba, sodba lajika, ki sodi umotvor samo po tem, kako jc vplival na njegovo srce. Teh vrst tudi nikakor nismo napisali, da bi polemizovali s komerkoli, a videlo se nam je potrebno, povedati svoje mnenje radi tega, ker vemo, s kako nezaupnostjo se sprejme pri nas vsako izvirno delo, in kako zadostuje ena sama grajalna opazka, da vse plane po umetniku ter obsodi in zavrže njegovo delo. Bodimo veseli, da imamo Parmo, a oni drugi, ki čutijo v sebi sposobnost za uglasbovanjc, naj nc sodijo in obsojajo Parme, nego naj z njim — tekmujejo! Našemu narodu bo to le na korist! — Dne 15. oktobra so ponavljali »Staro pesem« ter peli obenem istega skladatelja »Ksenijo«. Z. Flajšhans Vaclav dr., Knihy českč v knihovn&ch švčdsk^ch a rus-k^ch. V^tcžkcm zeesty, ktcrou 1896 —1897 s podporo u Českč Akademie a Svatoboru pod ni kl. Sbirka pramen fi v ku poznani literarniho života v Čcchdch, na Moravč a v Slczsku. V y d d v a III. tfida Českč Akademie. Skup. t Feti. Pracc b ibliogra fickč. Čislo 2. — Najmlajši zagovornik kraljedvorskega rokopisa, o katerem jc izdal nedavno med publikacijami češke akademije popoln seznam vseh besed, popisuje svoje potovanje za češko knjigo po švedskih in ruskih knjižnicah. Čitatelj lahko zve, kakšne knjižnice ima severni evropski svet; pisatelj pa jc popisal 51 rokopisov čeških od XIV.—XIX. stol. v ruskih knjižnicah, 9 rokopisov XIII.—XVIII. stol. v švedskih knjižnicah, 13 prvotiskov in 87 ostalih del. K.