PODPOLKOVNIK JURE HIMELRAJH SRECNO 2023! Še eno zanimivo in naporno leto je za nami. Revijo izdajamo že vec kot dve leti in v tem casu smo objavili vrsto zanimivih vsebin. Kot kaže, zgledi res vlecejo, saj sta pisanje in izdajanje podobnih publikacij v Slovenski vojski postala kar priljubljena. Tokratna številka je po vsebini najobsežnejša do zdaj. Obsega širok nabor tem. Zdaj že polni izkušenj, in ne vec novi poveljniki vodov so se razpisali. Od prihoda v bataljon so doživeli že marsikaj, ceprav je to šele delcek tega, kar njih in nas še caka. Naši sodelavci in sodelavke aktivno raziskujejo, kako bi izboljšali telesno in bojno pripravljenost posameznikov. V raziskave smo vkljuceni tudi pripadniki in pripadnice bataljona. Vsi poznamo pomembnost fizicne kondicije, vsak pa se mora zavedati tudi lastne odgovornosti za dobro telesno pripravljenost. V naših vrstah ne sme biti prostora za egoiste. O pomenu delovanja v skupini in kohezivnosti lahko preberete v prispevku Jaz, ti, mi vsi. Vojaška organizacija je uspešna le takrat, ko posamezniki kompetentno opravljamo svoje dolžnosti, pomagamo drugim in delamo skupaj, da dosežemo cilje enote. Temu sledita tudi dva izmed kljucnih posameznikov v bataljonu. Na naslednji straneh bomo bolje spoznali bataljonskega podcastnika in namestnika poveljnika. Vojašnica generala Maistra je v preteklem obdobju dobila novo podobo. Pred casom smo skupaj z Vojaškim muzejem uredili plošcad pred poveljstvom bataljona. Od maja 2022 pa je vojašnica bogatejša za izredno zgodovinsko zbirko oziroma ogledni depo oklepnikov in artilerijskih sredstev. Tudi o tem lahko berete na naslednjih straneh. Jeseni smo organizirali eno najzahtevnejših vaj v zgodovini bataljona – Svarunov pogled 2022. Vaja je bila del niza vaj Preskok 2022. Na terenu smo preživeli kar nekaj casa. Vsi smo trdo delali, najbolj pa mogoce pripadniki zmogljivosti NRI, ki je zgrajena okoli 1. cete. Vecina vas zdaj že nekaj tednov premaguje nove izzive v sklopu misije eVA2, o kateri bomo pisali v naslednji številki. Vsebina BESEDE POVELJNIKA...................................................................................................4 BESEDE NAMESTNIKA POVELJNIKA 74. PEHP......................................8 BESEDE ENOTOVNEGA PODCASTNIKA 74. PEHP..........................14 SVARUNOV POGLED 2022...................................................................................18 SKUPNI PROJEKT VOJAŠKEGA MUZEJA SLOVENSKE VOJSKE IN 74. PEHP: OGLEDNI DEPO OKLEPNIKOV IN ARTILERIJSKIH SREDSTEV V VOJAŠNICI GENERALA MAISTRA....................................................................................................................................20 SODELOVANJE KLEŠCMANOV V RAZISKAVI DVIGA TELESNE IN BOJNE PRIPRAVLJENOSTI PRIPADNIKOV SLOVENSKE VOJSKE..................................................................................................22 AKTIVNOSTI OKREPLJENE POZORNOSTI (eVA) IN NATOVA POBUDA PRIPRAVLJENOSTI (NRI).............................................................26 PRVI KORAKI NOVIH POVELJNIKOV VODOV V 3. PEHC/74. PEHP...........................................................................................................27 POVELJNIK VODA......................................................................................................28 PRESKOK IZ ŠOLSKEGA SISTEMA V DELOVNO OKOLJE – OSEBNI IZZIVI PRI OPRAVLJANJU NALOG NA NOVI DOLŽNOSTI.....................................................................................................................30 »VORTEKS« NALOG IN MOJE IZKUŠNJE V 74. PEHP...................31 PRIPADNICE IN PRIPADNIKI 74. PEHP, ZLASTI 2. PEHC/ MOTC/MEHC, S KREPKIMI CRKAMI, HVALA ZA SKUPNO PREHOJENO POT!......................................................................................................32 JAZ, TI, MI VSI.................................................................................................................34 Odgovorni urednik: podpolkovnik Jure Himelrajh Oblikovanje in prelom: desetnik Luka Mitrovic Lektoriranje: Urška Prelog Fotografije: desetnik Luka Mitrovic, Ferdo Strgar in arhiv 74. pehotnega polka Naklada: 800 izvodov Založnik: Center vojaških šol Izdajatelj: 74. pehotni polk Leto izdaje: 2022 Kraj izdaje: Maribor Tiskarna: Silveco, d. o. o. BESEDE POVELJNIKA BESEDILO: JURE HIMELRAJH Bratje in sestre po orožju, ob zacetku novega leta vam želim veliko zdravja in družinske srece. 2022 je bilo izredno dinamicno, seznam vsega, kar smo poceli in dosegli, presega zmogljivosti obicajne vojaške organizacije. Ponosen sem na vse, ki ste dali in dajete vse in še vec. Ste temelj naše enote in s tem tudi nepogrešljiv del obrambnega stebra Republike Slovenije. Zahvaljujem se tudi našim družinam, brez njihove podpore nam ne bi uspevalo. Dve leti trdega dela, jeklene volje in kadrovskih bojev za vsakega posameznika, ki si to zasluži, sta tlakovali pot za uspešno izvedbo aktivnosti v septembru in oktobru. Šele zdaj, nekaj mesecev pozneje, se izkazuje prava vrednost nacrtovanja, organizacije in izvedbe izredno kompleksnih aktivnosti v slopu vaj Svarunov pogled in Preskok 2022. Take vaje bodo morale postati stalnica, ce želimo v teh nemirnih casih izpolniti svoje poslanstvo. Skoraj leto je že minilo, odkar se je iluzija vecnega miru v Evropi cez noc razblinila. Tudi zato so voditelji držav zveze Nato konec junija 2022 v Madridu sprejeli novo strategijo zavezništva (angl. Strategic Concept). Predlagam, da jo prelistate, saj se neposredno navezuje na naše delo. V dokumentu je jasno zapisano, da se je zaradi agresije Ruske federacije koncalo obdobje miru v Evropi. Tudi zato sta ogroženi varnost in stabilnost v evroatlantskem prostoru. To velja tudi za Republiko Slovenijo. Kljub temu se nekateri še vedno obnašajo, kot da je Slovenija otok sredi mirnega oceana, do katerega predvsem vojaške grožnje ali njihove posledice ne morejo. Samo bežen pregled dnevnih novic bi moral biti dovolj, da vsak prepozna, kako izredno globoko smo povezani z vsem, kar se dogaja v EU, Evropi in širše. Gospodarsko, kulturno, varnostno, navsezadnje tudi vojaško. To je zelo jasno zapisano tudi v predlogu Vojaške strategije, o katerem smo pisali v prejšnji številki. Marsikdo se sprašuje, kako pa sta lahko organizacija in država pripravljeni na morebitno izredno poslabšanje varnostne situacije. Odgovor je dokaj preprost – tako, da se vnaprej ustrezno pripravi … Kljucni besedi sta »vnaprej« in »ustrezno«. Doseganje enotnega razumevanja pomena teh besed pa je izredno kompleksno in v slovenskem prostoru težko dosegljivo. Glavna naloga našega bataljona v nacionalnovarnostnem sistemu je dolocena z zakonom, je povsem jasna in se ne spreminja. Predvsem moramo zagotavljati bojno pripravljenost za oboroženi boj ali druge oblike vojaške obrambe. Pri doseganju tega cilja se ukvarjamo z vrsto ovir, ki se najbolj kažejo v obliki pretirane birokracije in v kronicnem pomanjkanju virov. Tudi za nas bi bilo lažje prepustiti se toku dogodkov in se spoprijeti s konkretnimi težavami, ko bi se te pac pojavilena obzorju. Žal bi bilo takrat prepozno … Kot navadno pa smo si za dosego cilja izbrali bolj zahtevno, vendar tudi pravo pot. V preteklem obdobju smo dalec najvec casa in truda vlagali v izboljšanje strelske in takticne izurjenosti, v poveljevanje in kontrolo oziroma delovanje poveljstva in v sklopu bataljonske bojne skupine tudi v vecrodovsko bojevanje. Verjamem, da ko enota doseže standarde na teh podrocjih, lahko trdimo, da smo dosegli bojno pripravljenost. S tem namenom smo v preteklem obdobju organizirali in izvedli vrsto aktivnosti, ki podpirajo predvsem strelsko izurjenost in delovanje poveljstva. Nato smo oboje nadgradili in se hkrati osredotocili na takticno izurjenost in vecrodovsko bojevanje. Delovanje poveljstva: poveljstvo 74., ki je temelj poveljstva BBSk, je prehodilo naporno pot od prvega srecanja v Kadetnici do uspešno opravljenega preverjanja leto dni pozneje. V tem casu smo se malce bolje spoznali in ponotranjili vloge v procesu nacrtovanja in delovanja. Ni šlo brez napak niti brez padcev. Toda iz napak smo se ucili, padcu je vedno sledil vzpon. Danes z gotovostjo trdim, da smo skladno s standardi sposobni izvesti vojaški proces odlocanja in voditi operacije. Doma in v tujini. Strelska izurjenost: v bataljonu pogosto slišimo kratico LFTT. Z njo oznacujemo koncept streljanja po britanski metodologiji, v celoti kratica namrec pomeni Live Firing Tactical Training. O konceptu streljanja smo pisali že v preteklih številkah. Je bolj kot ne rdeca nit veliko clankov. Do lanskega poletja je bil poudarek na kompetencah kljucnega kadra, in ko je bilo mogoce, na vzporednem doseganju standardov posameznih strelcev. Zatem je kljucni kader nacrtoval in izvedel usposabljanje na ravni skupine in oddelka. Tako smo dosegli standarde iz procesov nacrtovanja, vodenja in varnostnega nadzora ter vzpostavili pogoje za prehod na vodno raven. Naslednji korak je bilo izboljšanje strelske izurjenosti in delovanja poveljstva, s poudarkom na takticni izurjenosti in vecrodovskem bojevanju. Zato smo v septembru nacrtovali in izvedli takticno vajo Svarunov pogled 22, ki bo postala tradicionalna vaja 74. bataljona. O vaji pišemo bolj obširno v prispevku v nadaljevanju revije. Da pa naše delo ne bi bilo prelahko, smo v 2022 vzporedno vodili še nekaj drugih velikih projektov. Dva izmed najzahtevnejših sta bila zagotovo priprava zmogljivosti NRI in napotitev kontingenta na Slovaško. Pripadnice in pripadniki so oktobra pospravili svojo opremo na Pocku in jo skoraj naslednji dan spakirali za pot v Lešt na Slovaškem. Zdaj tam že vec kot mesec dni z odliko opravljajo naloge na misiji eVA2. Zadovoljen sem, ker smo bili prvic po letu 2018 skoraj eno leto skupaj kot bataljon. Tudi zaradi tega smo lahko dosegli postavljene cilje. Žal je to obdobje prehitro minilo. Kot receno, je ceta na misiji, kar nekaj pripadnikov pa bo napotenih na razlicne misije v tem letu. Kljub temu bodo vezi, ki smo jih stkali in okrepili, za vedno ostale mocne. Obcutek imam, da bo leto 2023 v marsicem prelomno za bataljon in Slovensko vojsko. Verjamem, da se bomo, kot doslej, z vsakim izzivom spoprijeli z jeklenim pogumom, na poti do zmage nas bo vodila jeklena volja, varoval pa jekleni oklep! KLEŠCAMAN ŽIVLJENJEPIS NAMESTNIKA POVELJNIKA 74. PEHP MAJOR ROK KOVŠE Civilna izobrazba: 1996–2000: gimnazijski maturant, Splošna gimnazija Velenje; 2000–2006: univerzitetni diplomirani obramboslovec, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Osnovna vojaška izobrazba: 2007–2008: Šola za castnike, Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje. Nadaljevalna vojaška izobrazba: 2013: Štabni tecaj, Center vojaških šol; 2020–2021: Višji štabni tecaj, Center vojaških šol. Dodatno vojaško usposabljanje: 2008: Platoon Commanders Battle Course, Infantry Battle School, Brecon, Velika Britanija. Poveljniške dolžnosti: 2008–2009: poveljnik motoriziranega voda, 1. MOTC/20. MOTB/1. BR; 2009–2010: poveljnik protioklepnega voda, PLC/20. MOTB/1. BR; 2010–2013: namestnik poveljnika cete, 1. MOTC/20. MOTB/1. BR; 2016–2018: poveljnik cete, 2. PEHC/20. PEHP/72. BR; 2019–2020: poveljnik cete, 4. PEHC/20. PEHP/72. BR; 2021: namestnik poveljnika polka izvršilni castnik, 74. PEHP/72. BR. Štabne in druge dolžnosti: 2013–2015: castnik za usposabljanje, S3/20. PEHP/72. BR; 2015–2016: nacelnik oddelka, S3/20. PEHP/72. BR; 2018: nacelnik oddelka, S3/74. PEHP/72. BR; 2018–2019: nacelnik oddelka, S3/20. PEHP/72. BR. Mednarodne operacije in misije: 2009: ISAF 11, poveljnik voda za zašcito sil; 2012–2013: KFOR 26, namestnik poveljnika cete; 2015–2016: RSM 2, castnik za operativne zadeve. BESEDE NAMESTNIKA POVELJNIKA 74. PEHP BESEDILO: ROK KOVŠE V življenju vsakega posameznika je veliko dogodkov in trenutkov, ki nas oblikujejo v to, kar smo. Eden izmed njih, ki je imel najvecji vpliv name in ga še vedno ima, je vojaška kariera. Odkar sem se zaposlil v Slovenski vojski, sem opravljal številne dolžnosti, se prilagajal novim normam in zahtevam ter se naucil novih vrednot. Skozi te faze svojega življenja sem se veliko naucil o vojaški organizaciji, družbi v Sloveniji, svetu in seveda o sebi. Zdi se mi, da se z leti vse bolj izkrivlja perspektiva pretecenega casa, vsako leto mine hitreje. Po šestnajstih letih imam še vedno obcutek, kot da sem nedolgo nazaj koncal študij na fakulteti, se zaposlil v Slovenski vojski in prestopil prag vojašnice v Vipavi, kjer sem leta 2006 zacel temeljno vojaško usposabljanje. Verjamem, da vsakemu posamezniku prvo srecanje z vojaško organizacijo ostane v spominu in tudi sam imam na to kratko obdobje lepe spomine, nenazadnje so se tam stkala prijateljstva, ki trajajo še danes in so se z leti le še utrdila. Pot me je nato vodila v šentviško vojašnico v Ljubljano, kjer sem nadaljeval izobraževanje in usposabljanje za castnika Slovenske vojske, ki sem ga koncal leta 2008. Moja prva dolžnost po koncani Šoli za castnike je bila dolžnost poveljnika motoriziranega voda v 1. ceti 20. motoriziranega bataljona v Celju, kjer sem nato na razlicnih dolžnostih preživel najvecji del svoje vojaške kariere. Tri mesece po prihodu v Celje se je nepricakovano pojavila priložnost za usposabljanje v tujini. Casa za razmislek in informacij o tecaju v Veliki Britaniji ni bilo veliko, kljub vsemu pa sem izziv sprejel. V Veliki Britaniji sem opravil tecaj, ki castnike britanske vojske usposobi za delo v pehotnih enotah. Ko gledam nazaj, ugotavljam, da je bilo to usposabljanje in cas, ki sem ga preživel v ucilnicah in na vadišcih britanske vojske ter v deževnem gozdu Srednje Amerike, najboljša popotnica za moj nadaljnji karierni razvoj. Nacin usposabljanja in izobraževanja ter didakticni pristopi britanske vojske so mi ves cas mojega dela služili kot referenca v primerjavi razlicnih pogledov na izobraževanje in usposabljanje, katerega koncni cilj je gradnja kohezivnega kolektiva ter bojna pripravljenost posameznika in enote. Po koncanem tecaju za poveljnike pehotnih vodov in vrnitvi nazaj v bataljon, sem leta 2008 postal poveljnik voda, ki je bil predviden za naloge v MOM v Afganistanu. Po šestih mesecih intenzivnih priprav smo bili spomladi leta 2009 napoteni v Herat v okviru slovenskega kontingenta ISAF 11. To je bila moja prva misija, na kateri sem se tako tudi prvic srecal z vsemi posebnostmi in izzivi, ki jih prinaša delovanje in poveljevanje v mednarodnem okolju. Tako kot usposabljanje z britansko vojsko, so tudi izkušnje in lekcije iz Afganistana, predvsem pri delu z ljudmi, predstavljale dobro osnovo za nadaljnje delo, ter so pustile precej velik pecat na mojem dojemanju vloge poveljnika v kolektivu vojaške enote. Po prihodu z misije sem v 20. motoriziranem bataljonu postal poveljnik protioklepnega voda. To dolžnost sem opravljal slabo leto, nato pa sem leta 2010 postal namestnik poveljnika 1. pehotne cete. Tudi na to obdobje imam lepe spomine, zasluga pa gre predvsem dobremu kolektivu in ekipi poveljstva cete, s katero nobena naloga in namera poveljnika ni bila neuresnicljiva. S ceto smo izvedli številna usposabljanja in vaje na vadišcih v Sloveniji in tujini, najbolj pa ostajajo v spominu mednarodne vaje, ki so se izvajale na vadišcu ameriške vojske v Nemciji, v Hohenfelsu, kamor smo se v tem obdobju redno vracali vsako leto. Leta 2012 je poveljnik cete postal naš sedanji poveljnik polka in zaceli smo priprave cete za misijo na Kosovu, ki smo se je udeležili v okviru slovenskega kontingenta KFOR 26 kot ceta KILO. Priprave so bile intenzivne in zahtevne, med drugim smo se s ceto v Nemciji udeležili vectedenske mednarodne vaje, v kateri smo se še posebej izkazali iz postopkov za nadzor množic in nemirov. Naloge na Kosovu smo prevzeli septembra 2012. V spominu mi ostajajo predvsem številne patrulje, v okviru katerih smo prevozili dobršen del Kosova. Biti na misiji s ceto je posebna izkušnja, ki je lahko toliko boljša, ce so pripadniki povezani v enoten kolektiv, v katerem vsak po svoje pripomore k uspešni izvedbi zadanih nalog. Po prihodu z misije sem bil napoten na Štabni tecaj, ki sem ga koncal leta 2013, nato pa sem v poveljstvu 20. MOTB postal castnik za usposabljanje v S-3. Na tej dolžnosti sem se prvic srecal s ciklom priprav bataljonske bojne skupine, ki so me v taki ali drugacni obliki spremljali vse do danes. Tudi v tem ciklu ni šlo brez usposabljanj in vaj v Nemciji. Septembra 2014 se je cela bojna skupina udeležila enomesecne mednarodne vaje v Hohenfelsu, na kateri smo skoraj dva tedna preživeli v neprekinjenem situacijskem usposabljanju. Zahtevno usposabljanje je bojno skupino povezalo v homogeno celoto, neprespane noci, delo v izmenah in nenehno prilagajanje situaciji pa je iz poveljstva BBSk naredilo povezan kolektiv, ki je bil sposoben suvereno poveljevati bojni skupini in podpirati poveljnika pri uresnicevanju njegovega poslanstva in namere. To je tudi v najvecji meri pripomoglo, da smo v oktobru 2014 uspešno opravili preverjanje bojne pripravljenosti po metodologiji CREVAL. Po koncanem ciklu usposabljanja bataljonske bojne skupine in odhodu pripadnikov v MOM in na druge naloge sem nato v poveljstvu 20. MOTB prevzel dolžnost nacelnika oddelka S-3. Dolžnost, ki sem jo v nadaljevanju kariere opravljal še dvakrat. Delo v poveljstvu bataljona, predvsem na podrocju operative, mi je prineslo prepotrebne izkušnje in vpogled v organizacijo, delovanje in življenje enot takticne ravni ter na organizacijo in delo štaba. Perspektiva, ki mi je še kako koristila, ko sem postal poveljnik cete. V tem obdobju sem bil nato leta 2015 napoten tudi na svojo tretjo misijo v okviru slovenskega kontingenta RSM 2 v Afganistan, ki je zamenjal misijo ISAF. Na misiji sem opravljal dolžnost castnika za operativne zadeve v regionalnem poveljstvu zahod, ki so ga kot pripadniki vodilne države vecinoma popolnjevali pripadniki italijanske vojske. Štabna dolžnost v okviru vecnacionalnega poveljstva na mednarodni operaciji mi je z vsemi svojimi izzivi in zahtevami ponudila drugacen pogled na delovanje takticnih enot na operacijah in misijah, hkrati pa mi je omogocila spoznavanje štabne kulture italijanske vojske z vsemi svojimi posebnostmi. Po prihodu z misije sem nadaljeval delo v S-3, nato pa sem leta 2016 postal poveljnik 2. pehotne cete v Celju. To je bilo za 20. PEHP obdobje precejšnjega zatišja, saj enota ni zagotavljala nobenih zmogljivosti. S ceto smo v tem casu opravljali predvsem redne in izredne operativne naloge, izvajali usposabljanja do ravni oddelka in z danimi sredstvi in kadrovsko popolnjenostjo poskušali graditi koheziven kolektiv. Takrat sem se tudi sam zacel zavedati kadrovskih izzivov, s katerimi se še danes sooca Slovenska vojska, saj je ceta v celem obdobju v najboljšem primeru dosegala 80 % popolnjenost, najvecji izziv pa je bilo pomanjkanje poveljniškega kadra. Leta 2018 sem po desetih letih dela v Celju zamenjal enoto. Premešcen sem bil v Maribor, kjer sem se pridružil klešcmanom, ki so popravljali negativno oceno bataljonske bojne skupine po preverjanju CREVAL. Prevzel sem dolžnost nacelnika S-3 in zaceli smo priprave na ponovno preverjanje, ki smo ga nato uspešno opravili v juniju 2018. Tempo priprav in usposabljanja mi zaradi družinskih razmer ni šel prevec na roko, saj se mi je v tem letu rodil sin Aleksander. Usklajevanje družinskega življenja s potrebami službe ni bilo preprosto, odrekanje in odsotnost od doma sta sestavni del našega poklica, kljub vsemu pa se smo z veliko truda, volje ter razumevanja v službi in doma prebrodili tudi ta izziv. Menjava enote, sploh po tem, ko dolgo casa preživiš na istem mestu, obdan z istim kolektivom, nikoli ni preprosta, je pa za osebni in poklicni razvoj posameznika nujno potrebna. Cona ugodja ni mesto, kjer potekata rast in razvoj, za to je potrebno drugo okolje in novi kolektivi. Šele ko smo postavljeni pred drugacne izzive, kot smo jih vajeni, in jih rešujemo z ljudmi, ki jih šele spoznavamo, takrat imamo priložnost za rast. Da premestitev ni pomenila prevelikega KLEŠCAMAN šoka, se moram zahvaliti tudi ekipi poveljstva 74. PEHP, s katero smo se dobro ujeli in katero imam v bolj ali manj nespremenjeni zasedbi cast voditi tudi danes, kot namestnik poveljnika polka izvršilni castnik. Ravno zaradi ljudi, ki sem jih imel priložnost spoznati v 74. PEHP, mi bo leto 2018 ostalo v lepem spominu. Po uspešno opravljenem preverjanju bojne skupine sem se nato konec leta zopet za krajše obdobje vrnil nazaj v Celje, bližje domu. Najprej sem prevzel dolžnost nacelnika S-3, nato pa sem postal poveljnik 4. pehotne cete, kjer sem malo manj kot dve leti imel priložnost delati s pripadniki prostovoljne pogodbene rezerve. Tudi ta izkušnja se je izkazala za zelo pozitivno, v moje razumevanje vojaške organizacije je vnesla nove perspektive. Delo s pripadniki, ki vecino leta preživijo v civilni sferi, nato pa se za nekaj mesecev pridružijo našim vrstam, ima svoje posebnosti, predvsem pa je zaradi njihovih razlicnih profilov zanimiv njihov pristop in prispevek k opravljanju nalog in njihovemu usposabljanju. Z dolžnosti poveljnika 4. pehotne cete v Celju sem bil leta 2020 napoten na Višji štabni tecaj. Po uspešnem zakljucku tecaja maja 2021 pa sem se spet pridružil ekipi klešcmanov, ko sem v 74. pehotnem polku prevzel dolžnost namestnika poveljnika polka izvršilni castnik. Pri pisanju prispevka sem ugotovil, da se zelo redko oziram nazaj na prehojeno pot, na dogodke in življenjske odlocitve, ki so me pripeljale do tega trenutka in me delajo to, kar sem. Preteklost je za nami, nanjo nimamo vpliva, dobre in slabe odlocitve, ki smo jih sprejeli, trenutke, ki smo jih izkoristili ali zamudili, lahko ocenjujemo s casovne distance, obžalovanje in pretirano ukvarjanje s preteklostjo pa nam ne sme onemogocati osebnega razvoja in rasti. Najpomembnejša lastnost, ki jo ima clovek, je ucenje iz izkušenj in predvsem napak, delamo jih vsi, važno pa je, da se iz njih ucimo in jih ne ponavljamo. Moj življenjski moto je preprost: »nic nam ni usojeno«. Verjamem, da posameznik skozi svoja dejanja in odlocitve ustvarja priložnosti za napredek in osebno rast ter tako pogoje za boljšo prihodnost sebe, svoje družine in nenazadnje organizacije, v kateri deluje. Na poti, po kateri hodimo, ni pomembno, kolikokrat pademo, pomembno je, da se po vsakem padcu poberemo in pot nadaljujemo. Moja pozornost je zato vecinoma osredotocena na sedanjost, na naloge in izzive, ki so tukaj in zdaj in ki jih je treba, kot je v navadi v naši organizaciji, rešiti cim prej, saj cas nikoli ni na naši strani. Delo v enotah takticne ravni je vedno dinamicno, nikoli dolgocasno, tempo je visok, raven stresa se vseskozi spreminja, nikoli pa ni enaka nic. Po vseh teh letih dela v Slovenski vojski moja glavna motivacija ni vec zunanja potrditev in pohvala, ceprav dobrodošla, vendar me motivirajo uspešno premagan izziv, rezultati dobro opravljenega dela ter predvsem delo v kohezivnem in povezanem kolektivu. Dobro delovno vzdušje in okolje, ki ga ustvarja povezana ekipa sodelavcev, vsaj v mojem primeru odtehta vsakodnevno daljšo vožnjo na delo ter pogostejše krajše odsotnosti od doma, ki jih v naši enoti ni malo. Ce bi lahko skozi svoje pisanje in osebno izkušnjo dela v Slovenski vojski potegnil rdeco nit, bi bil to kolektiv. Prava moc vojaške organizacije je v povezanih kolektivih, sestavljenih iz pripadnikov, ki se med seboj spoštujejo, se poslušajo, se drug od drugega ucijo, predvsem pa si na vsakem koraku pomagajo pri premagovanju izzivov in opravljanju nalog ter s tem pri uresnicevanju poslanstva enote, ki ji pripadajo. Zase lahko recem, da imam to sreco, da sem bil v šestnajstih letih dela v Slovenski vojski, ne glede na dolžnosti, ki sem jih opravljal, ali misije, ki sem se jih udeležil, vedno del dobrih kolektivov, ki sem jih tudi sam pomagal soustvarjati. KLEŠCAMAN ŽIVLJENJEPIS ENOTOVNEGA PODCASTNIKA 74. PEHP PRAPORŠCAK DANILO DREVENŠEK Civilna izobrazba: 1987/91, strojni tehnik, Srednja strojno tehnicna šola, Ptuj; 2011/17, diplomant športnega treniranja, Pedagoška fakulteta, Maribor; 2017/22, magistrant mednarodnih in diplomatskih študij, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana. Osnovna vojaška izobrazba: 1995, Šola za podcastnike, Ljubljana. Nadaljevalna vojaška izobrazba: 2005, tecaj za vodne podcastnike (Career Course), USMC Base Quantico, ZDA;2017, nadaljevalni tecaj za višje podcastnike, CVŠ, Maribor; 2020/21, visoki tecaj za podcastnike (United States Army Sergeants Major Academy), Fort Bliss, ZDA. Dodatno vojaško usposabljanje: 2001/02, tecaj letnega gorništva, tecaj zimskega gorništva, tecaj gorskega bojevanja, tecaj gorskega izvidovanja, Gorska šola SV, Pokljuka; 2004, tecaj za inštruktorje malih enot (BMATT Instructor Training Course), Postojna; 2005, tecaj HUMINT, Tuzla, BiH; 2008, tecaj protiuporništva (Counter Insurgency Course), Hohenfels, ZRN; 2008, tecaj delovanja proti improviziranim eksplozivnim napravam (Counter- Improvised Explosive Device Course), Hohenfels, ZRN; 2012, tecaj bojišcni reševalec (Combat Life Saver Course), Grafenwohr, ZRN; 2015, VED vojaški obvešcevalec, Ljubljana; 2016, funkcionalno usposabljanje operaterjev brezpilotnih letalskih sistemov, letalska baza CoK; 2017, funkcionalno usposabljanje usmerjevalcev združenih ognjev, letalska baza CoK; 2019, usposabljanje podcastnikov za delo v štabih (NCO Battle Staff Course), SAF NCO Academy, Martin, Slovaška. Poveljniške dolžnosti: 1995/97, inštruktor, 510. UC Ljubljana; 1997/00, poveljnik pehotnega oddelka, 2/52. BR; 2000/02, poveljnik pehotnega oddelka, 1/72. BR; 2002/05, poveljnik pehotnega/motoriziranega oddelka, 20. MOTB. Enotovne in štabne dolžnosti: 2005/10, vodni podcastnik, 20. MOTB; 2010/13, cetni podcastnik, 74. MOTB;2013/16, cetni podcastnik, Šola za castnike; 2016/18, podcastnik za tehnicno podporo delovanja BPLS, OIC 72. BR; 2018/22, višji podcastnik za operativne zadeve/podcastnik poveljstva 74. PEHP. Mednarodne operacije kriznega odzivanja: 2005, EUFOR ALTEA, vodja HUMINT skupine, Tuzla, BiH; 2008, KFOR 16, vodni podcastnik, Pec, Kosovo; 2009, ISAF 11 OMLT 6, mentor, Camp Stone, Herat, Afganistan; 2012, ISAF 17 OMLT 11, mentor, FOB Leimbach, Bala Boluk, Afganistan; 2019, KFOR 39, poveljstvo RC-West, Pec, Kosovo. BESEDE ENOTOVNEGA PODCASTNIKA 74. PEHP BESEDILO: DANILO DREVENŠEK Ob vstopu v Slovensko vojsko sem dobil drugi dom in zavetje, kjer sem se lahko ucil in rasel v celotnem obdobju svojega odraslega življenja. Vojaška organizacija mi je omogocila, da se z neprekinjenim usposabljanjem in izobraževanjem razvijem ter dvignem nad raven povprecja vsakdanjega življenja. V vojaškem okolju mi je bilo dano, da sem opazoval boljše posameznike in se od njih ucil, saj so bili moj vzor in me ob enem naucili, kako biti mocnejši, hitrejši, natancnejši, vzdržljivejši in odpornejši na dejavnike, ki so poskušali motiti vojaški red in njegov ritem. To sem pocel z veseljem, kljub temu da se to po vecini ni zahtevalo, notranji glas pa mi je govoril, da je tako prav. Najvecje zadovoljstvo mi je pomenilo dejstvo, ki me je utrjevalo v prepricanju, da v svojem življenju pocnem nekaj, kar je prav, kljub temu da je v moji širši okolici in v naši družbi obstajalo prepricanje, da smo vojaki v sodobni, svobodni in demokraticni družbi nepotrebni, kar velja tudi danes. Takemu razmišljanju se upiram in sem zato še bolj predan vojaški organizaciji, ki je po mojem mnenju odlocilno vezivo, ki uspešno združuje našo domovino. Kljub temu da naš status še ni v celoti urejen, da nimamo najboljših pogojev za delo in za naša usposabljanja ter da smo kot organizacija velikokrat podcenjeni, vojaki še naprej uspešno opravljamo svoje dolžnosti v službi naše domovine. Z opazovanjem družbe, z razmišljanjem, malenkostjo lastnih poklicnih in zasebnih izkušenj predvidevam, da se naša družba in sodoben nacin življenja ne bosta koncala zaradi naravne nesrece, nadvlade superiornega sovražnika ali pandemije virusa, pac pa zaradi pomanjkljivega voditeljstva (angl. leadership) in naše lastne nepripravljenosti ter le delne usposobljenosti. Voditeljstvo prežema in obsega vse ravni takticnega usposabljanja in vojaškega delovanja. Na splošno je neuspeh pri opravljanju nalog posledica pomanjkanja voditeljstva pri usposabljanju posameznika, skupine in drugih ravni organizacijskih takticnih elementov. Pozitivno voditeljstvo zahteva, da vodja upošteva osnovna in enostavna nacela ravnanja, ki so podprta z zdravim razumom in omogocajo uspeh pri opravljanju naloge. Vojaški vodje morajo razumeti pomen in vpliv njihovih odlocitev ter njihovega ravnanja, kar neposredno vpliva na popolnost in kakovost izpolnjevanja nalog in uresnicevanja poveljnikove namere. Njihova najvecja odgovornost je zmožnost motiviranja podrejenih pri opravljanju in izpolnjevanju njihovih dolžnosti. Vojaki svoje naloge izpolnjujemo združeni na temelju vrednot, za katere se pricakuje, da jih vsakodnevno živimo in negujemo. Naša najpomembnejša dolžnost je, da kot posamezniki in pripadniki vojaške organizacije ohranjamo vojaško naravnan znacaj – sklop vrednot, vrlin, empatije, vojaške etike, skromnosti in discipline. Znacaj se opira na moralno in eticno kakovost vsakega posameznika in se razkriva v naših odlocitvah in dejanjih doma in v tujini. Ko pišem ta clanek, mineva natanko sedemnajst let odkar je moja tedanja enota varovala žalno slovesnost v Potocarih pri Srebrenici v Bosni in Hercegovini (BiH). Ta naloga se je nacrtovala od prvega dne naše misije v BiH. Na to obmocje smo nacrtno pošiljali naše patrulje, da se do potankosti spoznajo z obmocjem delovanja: spoznavanje zemljišca, reliefa, vegetacije, hidrografije, poseljenosti, etnicne sestave prebivalstva, odnosov in vzdušja med prebivalstvom, pokritosti z umetnimi in naravnimi objekti, s številom in stanjem komunikacij, prehodnostjo, preglednostjo, zašcitnimi lastnostmi zemljišca … Varovanje in nadzor razgibanega hribovitega obmocja sta se neposredno zacela z infiltracijo naših enot na prikrite lokacije že nekaj dni pred zacetkom žalne slovesnosti. Na dan žalne slovesnosti so naši pripadniki odkrili in zajeli osebo, ki se je nahajala v bližini skritega mesta, na katerem sta bila shranjena ostrostrelna puška in RPOO. Oseba se je upirala prijetju, uporabljeno je bilo strelno orožje, toda na koncu je bila oseba uspešno obvladana in predana enotam specialne policije BiH. Naši pripadniki so najverjetneje preprecili napad na žalno slovesnost in njegove posledice v obliki nedolžnih žrtev med udeleženci žalne slovesnosti. Pet mesecev pred tem dogodkom je patrulja iz naše enote opravljala nocno patruljiranje na meji med BiH in Republiko Hrvaško. Patrulja je kljub snežni nevihti opazila osebni avto, ki je zapeljal na oznaceno minsko polje in tam obstal. Pripadniki patrulje so z minskega polja izvlekli težko poškodovanega voznika in njegovo le nekaj let staro hci. Obema so dali prvo pomoc in ju predali reševalni ekipi, ki je po njiju prišla na kraj dogodka. Ta dogodka sta vrhunec mojega pisanja, saj sta oba dogodka do danes ostala spregledana in ne proucena v kvalificirani/ strokovni vojaški družbi. Dogodka bi se lahko odlicno uporabila za primer ucenja iz izkušenj. S proucitvijo teh dogodkov bi pripadniki SV, ki neprestano odhajamo na misije, pridobili zavedanje o verjetnosti pojava podobnih dogodkov na obmocju našega delovanja. Drugi razlog za pisanje o teh dogodkih pa je, da so pripadniki, ki so bili udeleženi v teh dveh dogodkih, danes pripadniki 74. PEHP. Takrat so bili to mladi vojaki, mladi vodje skupin, ki so se popolnoma pravilno, pogumno in odlocno odzvali ter preprecili morebitni napad na žalno slovesnost ter z minskega polja izvlekli poškodovana lokalna prebivalca. Njihovo ravnanje je dokaz izurjenosti in pravilne presoje situacij, v katerih so se takrat znašli. Prikazali so odlicno voditeljstvo in visoko razvit vojaški znacaj na ravni posameznika in tima, kar so pridobili v dveletnem obdobju bojnega in specialisticnega predmisijskega usposabljanja. V procesu usposabljanja so se razvijali, postajali boljši in se pripravljali za pravilno odzivanje v zahtevnih ali najtežjih situacijah, v katerih bo ogroženo njihovo življenje. Socasno se je razvijala miselnost (kljucna tocka pri razumevanju, odlocitvah in odzivanju, angl. mindset) vojaka - bojevnika, ki mora v izredno kratkem casu sprejeti hitro in pravilno odlocitev, s katero se odloca med preživetjem in smrtjo. Usposabljanje na ravni posameznika je sorazmerno enostavno in je nujno za utrjevanje samozaupanja in samozavesti posameznika. Raven izvedbe usposabljanja pa je odvisna od kakovostnega nacrtovanja, organiziranja in postavljenih standardov. Uspešno usposabljanje posameznikov, timov in preostalih organizacijskih elementov neposredno izhaja iz voditeljskega potenciala izvajalcev usposabljanja. To se lahko doseže s pravilnim izborom izvajalcev, katerih znanje, spretnosti, sposobnosti in vešcine dosegajo najvišje standarde, ob tem pa jim ne sme primanjkovati sredstev in virov, ki so nujno potrebni za izvedbo usposabljanja. Dilema, s katero se v današnjem casu srecujemo na usposabljanjih, pa izhaja iz organizacije, odgovorne za izvedbo usposabljanja in izobraževanja. Ta organizacija zaradi pomanjkljivega znanja in napacnega razumevanja sodobnih zahtev usposabljanja bodocih vodij ne opremi z najboljšim znanjem tako, da novi vodje ob prihodu v enoto ne premorejo in ne zmorejo prenesti najboljšega znanja na svoje podrejene. Usposabljanje individualnih vešcin in taktike se po opravljeni teoriji nadaljuje na terenskem usposabljanju v obliki vadbe z razlago in terenskih ucnih ur, pri cemer se individualno usposabljanje spremeni v kolektivno usposabljanje posameznih bojnih drilov, bojnih postopkov, bojnih nalog in bojnega delovanja. Vrhunec usposabljanja so takticne vaje z bojnim streljanjem. Kot vaditelji (angl. coach) in vodje moramo stremeti k poenostavljeni izvedbi usposabljanja, saj mora biti razumljivo vsem udeležencem usposabljanja. Osredotoceni moramo biti na razvoj preprostih postopkov, ki bodo uporabni v skoraj vseh situacijah ob minimalnih prilagoditvah. Na primer: vkrcavanje v in izkrcavanje iz bojnih vozil HMMWV, LKOV 6×6, SKOV 8×8 ali katerega koli helikopterja je ne glede na situacijo lahko popolnoma enako, saj imamo vedno vzpostavljene enake elemente (poveljniški element, zavarovanje, element v premiku), ki se ne razlikujejo glede na tip vozila, ki ga uporabljamo. Pomembno je, da so elementi koordinirani in da posameznik ve, kaj mora narediti. Verjamem, da bodo med posamezniki zmeraj obstajale razlike v stopnji usposobljenosti iz dolocenih postopkov, med katerimi na najvišji mesti uvršcam strelsko usposobljenost in telesno pripravljenost. Preprican sem, da posameznik lahko v obicajnem dnevu, ki ga preživi v vojašnici ali v bazi ob cišcenju in vzdrževanju orožja in opreme, na lastno pobudo izvaja postopke – suhi dril (angl. dry-drill) na orožju in tako izboljšuje svojo strelsko pripravljenost/ kondicijo. S pomocjo usposabljanja na simulatorjih in na trenažerjih, ki jih imamo na voljo, lahko izboljšamo našo pripravljenost in ucinkovitost, ob zmanjšani porabi dveh bistvenih virov – to sta cas in denar. Enaka pricakovanja imam tudi z ravnjo telesne pripravljenosti posameznika, ki je njegova osebna dolžnost in odgovornost. Jutranja vadba, ki jo vsakodnevno opravimo v vojašnici/bazi je tisti minimum, ki ga mora vsak opraviti brez opravicila ali izgovorov. Dobra telesna pripravljenost je izraz motiviranosti, samodiscipline in nezlomljivosti posameznika, ki se ne potrjuje enkrat na leto v obliki PGS, temvec na zahtevnih in realisticnih terenskih usposabljanjih. Vojak v pehoti mora biti funkcionalen, kar pomeni, da ima izrazito razvito vzdržljivost, razvito repetitivno moc (sposobnost opravljanja gibalnih stereotipov v dlje casa trajajocih intervalih) in da v bojni opremi zmore ekstenzivno - dalj casa trajajoco premicnost v hoji, teku ali v kombinaciji obojega. Pripadniki 74. PEHP lahko svoje telesne zmogljivosti dodatno preizkusimo na usposabljanju LFTT (takticna bojna streljanja, angl. Live Fire Tactical Training), ki se je letos zacelo v marcu. Usposabljanje LFTT izvajamo v realisticnem takticnem okolju, kjer usposabljamo posameznike, pare, skupine, oddelke in druge organizacijske takticne elemente v vešcinah in postopkih, ki se bodo uporabili v bojnem delovanju. LFTT je progresivno naravnano usposabljanje od ravni posameznika pa vse do celotne BBSk, v katerega so vkljucena tudi podporna orožja in enote za bojno podporo s svojimi orožji in oborožitvenimi sistemi (artilerija, minometi, JTAC-i, protioklepni sistemi, sistemi zracne obrambe, inženirski sistemi). Kot osnovni element neposredne podpore se uporabljajo mitraljezi, ki zagotavljajo FFG (bocni ogenj, angl. Flanking Fire Gun) in OHF (ogenj preko lastnih enot, angl. Overhead Fire). Usposabljanje se izvaja pod striktnim nadzorom varnostnih nadzornikov, ki so odgovorni, da aktivnost poteka varno. V LFTT so vsa tveganja zmanjšana na minimum, obenem pa ne zmanjšujejo stopnje resnicnosti bojnega delovanja. V vojaški organizaciji strokovni razvoj posameznika pomeni neprekinjen proces izobraževanja in usposabljanja, ki posameznika znacajsko oblikuje in utrjuje, ga bogati s kompetencami in mu zagotavlja uspešno ter predano izpolnjevanje nalog. Lahko govorimo o vedno bolj priznanem in poznanem konceptu vseživljenjskega ucenja, ki nam omogoca uporabo kreativnega/ustvarjalnega razmišljanja pri iskanju odgovorov pri vsakodnevnih težavah/dilemah. Naše ucenje in nabiranje izkušenj poteka pri vsakodnevnem delu, pri opazovanju naših vzornikov (angl. Role Model) in med opravljanjem operativnih nalog. Z izobraževanjem in usposabljanjem v vojaškem in civilnem šolstvu pridobimo znanje, ki nas nauci pravilnega razmišljanja in nam omogoci razvijanje sposobnosti, potrebnih za opravljanje dodeljenih dolžnosti. S samorazvojem poskrbimo za povecanje širine in globine našega znanja, voditeljskega potenciala, samozavedanja in zmanjšanja lastnih pomanjkljivosti. Vseživljenjsko ucenje je želena oblika izpopolnjevanja, s katerim se posameznik pripravi na vecji obseg lastnih odgovornosti ter si poveca sposobnost pravilnega delovanja v okolju, ki je v današnjem casu vedno bolj zahtevno ter za posameznika in družbo tudi vedno bolj nevarno. Pred trinajstimi meseci sem uspešno koncal enajstmesecno izobraževanje na Akademiji za visoke podcastnike Ameriške kopenske vojske (angl. United States Army Sergeants Major Academy, USASMA). V casu študija smo študenti razvijali logicne in izvirne sposobnosti razmišljanja, uporabljene pri reševanju težav. Pri analiziranju dilem so se na podlagi razpoložljivih informacij iskale logicne rešitve, ki so bile sprejete z razumno hitrostjo, ter bile ustno, pisno in slikovno obrazložene. Nenehno in izjemno se je poudarjala intelektualna iskrenost, integriteta, poklicne vrednote in standardi, kar je bistvo vsakdanjega življenja podcastnikov na akademiji in v vojaški organizaciji. Izobraževanje in cas, preživet na akademiji, sta mi omogocila, da sem med petsto ameriškimi in štiridesetimi mednarodnimi sošolci spoznal vrednost, kapaciteto ter širino znanja in izkušenj bodocih glavnih podcastnikov v njihovih vojaških organizacijah ter predavateljev in inštruktorjev, ki so nas vodili skozi pet semestrov izobraževanja. Na akademiji sem razvil prijateljstvo s pripadnikom ameriških specialnih sil (The 1st Special Forces Operational Detachment – Delta, 1st SFOD-D), bolj poznanih kot Delta Force, The Unit … Iz te enote je bilo kar nekaj sošolcev, vendar sem se nekako najbolj zbližal z Mattom. Tako kot jaz je bil tudi on v Fort Blissu brez družine, ki je ostala v Georgii. Skupaj sva preživela veliko ur pri reševanju domacih nalog, ucenju, pri vzdrževanju telesne pripravljenosti in preživljanju prostega casa, pri cemer so obcasno tudi tekli pogovori o njegovem delu v enoti. Skozi skupaj preživeti cas sem spoznal, da je Matt najbolj skromen clovek, kar sem jih srecal v svojem življenju. Tudi njegova zunanjost ni izdajala, da prihaja iz elitne enote bojevnikov. Ob neki priložnosti sem se pošalil, da bi mu pristajala brada in dolgi lasje, po katerih so poznani tako imenovani »specialci«. Z nasmehom na ustih mi je povedal, da svojega dela v enoti nikakor ne meša z življenjem in delom na akademiji. Ob tem je dodal, da bi bil to znak pomanjkanja samozadostnosti, nezrelosti in pokazatelj njegovega slabega voditeljstva (angl. leadership). Osebno je stremel k popolnemu voditeljstvu in ob enem trdil, da so tisti, ki išcejo in zahtevajo voditeljstvo, tudi najbolj ustvarjeni zanj. S tem se absolutno strinjam in Mattu tudi verjamem, saj je izobraževanje koncal kot najboljši študent generacije in tako še okrepil svoj ugled med nami študenti. Njegova predanost je vodilo, ki me usmerja v nadaljnje delo in me istocasno obvezuje k spoštovanju predpisov, standardov in ohranjanju discipline, na katerih temelji naša organizacija. Svoje kratko pisanje sklepam s prioritetami, katerim bom po svojih najboljših zmožnostih sledil in jih uveljavljal pri svojem delu: Svoj trud in življenjsko energijo bom posvecal 74. PEHP, ki temelji na vrednotah SV (domoljubje, cast, pogum, tovarištvo, lojalnost, predanost) in je pripravljen za delovanje pod vodstvom kohezivnega tima poveljnikov in vodij, ki so osredotoceni na izurjenost našega polka in na uspešno ohranjanje polkovne tradicije. Jeklene prioritete: 1. Skrb za vojake in podcastnike. 2. Razvoj vodij. Usposabljanje sposobnih, samozavestnih, empaticnih in motiviranih vodij, ki bodo odlicno vodili in bili pripravljeni na vodstvene izzive prihodnosti. 3. Sestavljanje in vzdrževanje kohezivnih in discipliniranih timov z mocnimi temelji zaupanja in medsebojnega spoštovanja. 4. Gradnja in ohranjanje vojaških osnov: telesna pripravljenost, streljanje, premikanje, komuniciranje, zdravljenje in oskrba ranjenih in poškodovanih, vzdrževanje oborožitve, oborožitvenih sistemov, bojnih in drugih vozil, opreme, tehnicnih in komunikacijskih sredstev. 5. Usposabljanje vrhunsko ucinkovitih posadk, timov, oddelkov, vodov in cet. 6. Biti pripravljen! Razvoj in ohranjanje miselnosti nenehne pripravljenosti za delovanje - vzdrževanje in ponotranjenje kulture pripravljenosti. SVARUNOV POGLED 2022 BESEDILO: JURE HIMELRAJH V septembru in oktobru lani smo izvedli eno najbolj kompleksnih in zahtevnih vojaških vaj v zgodovini enote. Vse aktivnosti so bile umešcene v vajo Svarunov pogled in niz vaj Preskok 2022. Naša prizadevanja z usposabljanjem in urjenjem od marca so dosegla višek z bojnimi streljanji na vodni in cetni ravni. Za osnovne cilje smo si postavili: - izvedbo takticnih bojnih streljanj na vodni in cetni ravni brez vozil, - izvedbo takticne vaje z bojnim streljanjem na vodni in cetni ravni z vozili, - integracijo posadk na vozilih Svarun, - integracijo rodovskih zmogljivosti. Neposredne priprave na vajo, ki se je uradno zacela 12. septembra, smo zaceli že konec avgusta. Prvi dan vaje smo znova postavili osnovno in zaledno poveljniško mesto. Poveljstvo je izvedlo prilagojen proces vojaškega odlocanja, da se pripravi vadbena dokumentacija, ki omogoca nacrtovanje na bataljonski, cetni in vodni ravni. Vzporedno smo se lotili integracije posadk bojnih vozil Svarun. Vsaj od uvedbe bojnih kolesnih vozil (LKOV, SKOV) smo se v Slovenski vojski z razlicnimi elementi pehotnega oddelka bolj površno ukvarjali. Jeseni smo se tega podrocja bolj resno lotili in nakazali ustrezne doktrinarne rešitve. Clani posadke – voznik, namerilec in vodja vozila so šli skozi proces individualnega urjenja, nato skozi proces integracije, da bi lahko delovali kot celota. Zadnji korak v tem procesu je pomenil združitev posadke in izkrcanega dela v izvedbi takticnih nalog. Podrocje, kjer imamo najvec prostora za napredek, je bojno sodelovanje z drugimi rodovi. Za nas najbolj zahtevne, kompleksne in tudi nevarne aktivnosti predstavlja takticno pravilna uporaba ognjene podpore in zmogljivosti drugih rodov. Tukaj smo izvrstno sodelovali s pripadniki Rodovskega bataljona 72. BR (minometniki, operaterji brezpilotnih sistemov, protioklepniki). Smiselno smo jih uvrstili v vadbeno situacijo. Z izvedbo smo se približali sodobnemu bojevanju, kot ga lahko spremljamo v aktualni vojni in smo ga v preteklem spopadu za Gorski Karabah. Ce zelo posplošim, je celotna situacija videti tako, da brezpilotni sistem, ki deluje kot senzor, zazna sovražnika. Opazuje in poroca lokacijo ter aktivnost v operativni center. Glede na grožnjo in lastne zmogljivosti operativni center doloci enoto, ki se bo spopadla s sovražnikom. V našem primeru smo vecinoma uporabili neposredni oz. minometni ogenj. Brezpilotni sistem se uporablja tudi za opazovanje zadetkov in oceno škode. Pri sovražnih oklepnih enotah smo za unicenje uporabili protioklepna sredstva PORS 2 SPIKE (glej cetrto številko revije Klešcman). Po nekaj poskusih je posadka uspešno unicila cilj. Vrednost celotne izkušnje je (bila) tako za organizacijo kot posameznike skoraj neprecenljiva. Seveda pa opisani proces ni uresnicljiv brez t. i. organizacijskih možganov (poveljstvo) in škornjev na terenu oz. pehotne enote. Na zelo dolgo in široko bi lahko opisal dogodke, ki smo jih doživeli v septembru in oktobru. Matenjska gmajna, Kravjek, Hudicev most, lupljenje, »palacinkanje«, pobegla raketa itn. Spomini, ki bodo za vedno ostali z nami. Ce sklenem, jesenske aktivnosti so bile najvecji projekt 74. bataljona. Uspelo nam je povezati celotno vertikalo od bataljona do Generalštaba. S podporo nadrejenih in predvsem s predanostjo pripadnikov bataljona smo skoraj v celoti dosegli vse cilje. Potrdili smo, da je doseganje bojne pripravljenosti nelocljivo prepleteno z izvajanjem realisticnih takticnih streljanj (z elementi bojne podpore) in da je kompetenca posameznika najboljši porok varnosti. Spisali smo porocila na vseh ravneh. Predlagali smo zelo konkretne rešitve. Verjamem, da je izredna ekipa, ki je vodila aktivnosti, ustrezno preizkusila in zapisala doktrinarne rešitve, ki se bodo uporabljale kot temelj za razvoj Slovenske vojske. Zahvala in pohvala gre vsem, ki ste jesen preživeli na Pocku. Dokazali ste, da znamo in zmoremo. KLEŠCAMAN SKUPNI PROJEKT VOJAŠKEGA MUZEJA SLOVENSKE VOJSKE IN 74. PEHP: OGLEDNI DEPO OKLEPNIKOV IN ARTILERIJSKIH SREDSTEV V VOJAŠNICI GENERALA MAISTRA BESEDILO: LENART PUPAHER Od letošnjega maja je Vojašnica Generala Maistra bogatejša za kar nekaj muzejskih predmetov, ki so razstavljeni na zunanjih površinah vojašnice. Že od nekdaj velja pravilo, da samo kakovostna priprava zagotavlja dobro izvedbo. Nic drugace ni bilo pri projektu premešcanja, prevoza in postavljanja muzejskih predmetov v našo vojašnico. Prvi pogovori z vsemi deležniki so se zaceli že proti koncu lanskega leta, ko sva skupaj s poveljnikom 74. PEHP izoblikovala idejo o postavitvi znacilne oborožitve iz preteklosti enote v VGM. Nato smo prvotno zamisel izpili v Vojaškem muzeju Slovenske vojske ter jo predstavili poveljniku vojašnice, polkovniku Boštjanu Bašu. Poveljnik je izvedbo zamisli podprl in zamisel obogatil še z dodatnimi zahtevami. Da cela zadeva ne bi bila prevec preprosta, smo se dogovorili tudi za rok izvedbe naloge, in sicer 21. maj 2022, dan odprtih vrat VGM. Kmalu so stekla prva usklajevanja z brigadno logistiko, EVOJ GM, inženirsko ceto 72. BR, enotami Logisticne brigade in številnimi zunanjimi izvajalci. Pripadniki inženirske cete 72. BR so pripravili podlago, nanjo smo kot podstavke za muzejske predmete postavili betonske železniške pragove. Sledil je prevoz vozil. Noben oklepnik seveda ni bil v voznem stanju, zato smo narocili zmogljivo dvigalo, ki jih je naložilo na vlacilec in ga potem tudi raztovorilo ter postavilo na koncno mesto. No, med njimi pa je bilo eno vozilo vendarle vozno in to mi je povzrocalo najvec skrbi: tank M-55S. Zanj nismo narocili dvigala, ker je bilo nacrtovano, da se ga vžge, zapelje na prikolico vlacilca, po cesti prepelje iz Pivke in zapelje s prikolice na plato pred poveljstvom. Veliko vprašanj mi je rojilo po glavi! Bo po desetih letih sploh vžgal? Kdo ga bo vžgal? Kdo ga bo vozil? Sploh še kdo zna to rec peljati? Je gorivo v rezervoarjih po vsem tem casu še uporabno? Kako bomo 42 tonsko »zver« prepeljali in s cim? Kako je s papirji za prevoz? Ce k temu dodamo še neljubo izkušnjo iz lanskega maja, ko smo staro petinpetdesetko nehote »parkirali« v varovanem obmocju – potem mi lahko verjamete, da me je res skrbelo. Zastonj. Ta aktivnost si zasluži, da jo malo podrobneje pojasnim. Moj stari bojni tovariš, višji štabni vodnik Marko Taucer iz 74. PEHP, se je kar sam ponudil, da ga uredi za vžig, vžge, naloži, razloži in parkira. Sodelavec iz muzeja, stari tankist porocnik Franc Pleteršek, pa se je ponudil za njegovega asistenta. In res, sledil je prvi obisk v Pivki, kjer sta si strokovnjaka ogledala tank od zunaj in od znotraj, ob tem pa odobravajoce kimala in komunicirala v meni neznanem strokovnem jeziku. Na vsako moje kriticno vprašanje sta odgovarjala odrezavo in z nejevoljo in kmalu sem ugotovil, da se kot nekdo, ki ni tankist, nimam pravice vkljucevat v pogovor. Za trenutek, ko se bo vžigalo in nalagalo, sta si zaželela še okrepitev – stare tankovske mehanike iz 157. LOGP, clane posadk v nekdanjem oklepno-mehaniziranem bataljonu. Seveda mi ni preostalo drugega, kot da jima to pomoc zagotovim. Znanje, motiviranost, spretnost in sposobnost improviziranja, ki jih je ekipa: Taucer, Pleteršek, Cuzek in Vereš pokazala, je bilo navdušujoce. Tank so vžgali, prestavili in parkirali na predvideno mesto v VGM brez najmanjšega oklevanja ali napake. No, morda nas je sodelujoce vso dogajanje le malo poneslo, pozabili smo zašcititi asfalt, ko smo vozilo premikali na betonski plato. Na asfaltu smo pustili globoke odtise gosenic, pozneje pa se je izkazalo, da poveljnik vojašnice zato vseeno ni bil prevec jezen. Je pa ta brazgotina na asfaltu odslej tudi del dedišcine vojašnice. Prevoz in postavitev preostalih muzejskih predmetov sta potekala veliko manj dramaticno. In tudi rok, ki nam ga je postavil poveljnik vojašnice, smo za las ujeli. Tako zdaj v vojašnici stoji velik del nekdanje oborožitve: BVP M-80A, tank T-55, tank M-55S, ZSU 57/2 mm (t. i. SPAT) in BRDM 2. Manjka še BTR, tank most in tank za izvleko. To bo naslednji projekt. Ta trenutek pa je najpomembnejša konzervacijska obdelava postavljenih muzejskih predmetov, saj smo jih v VMSV kot del dedišcine Slovenske vojske dolžni ohraniti za prihodnje rodove v karseda dobrem stanju. Nekatere aktivnosti že potekajo, drugi, bolj zapleteni procesi pa so tudi že zagnani. Tokrat o konzervacijskih aktivnostih in umešcanju postavljenih predmetov v koncept ogleda muzejskih zbirk ne bom pisal, z veseljem pa jih opišem kdaj drugic. Vsi vemo, da enoto tvorijo ljudje in oprema, prav tako pa je tudi z dedišcino enote. Enota je to, kar je, zaradi opreme, predvsem pa zaradi ljudi. Da bi to razstavljeno premicno tehniško vojaško dedišcino 74. OKMB povezali z ljudmi, ki so ustvarjali zgodovino enote in tako tvorili zakljuceno celoto, smo uvedli sistem botrstva. To pomeni, da ima vsak oklepnik svojega botra, ki ga v nekem vojaškem moralnem smislu »dolži«. Njegova odgovornost je skrb za to vozilo v smislu tesnega sodelovanja s konzervatorsko­restavratorsko službo Vojaškega muzeja SV in svetovanje ter pomoc pri ohranjanju muzejskega predmeta. Vsi botri so bili v preteklosti, obicajno na zacetku njihovih karier, del posadke dolocenega vozila in kot se je izkazalo, do teh vozil nemalokrat gojijo tudi custva. Tako je boter BVP podpolkovnik Gorazd Sagadin, nekdanji clan posadke, boter M-55 višji štabni vodnik Marko Taucer, nekdanji voznik, ki je sodeloval tudi v projektu prenove tanka, boter SPATA je štabni vodnik Zoran Lukic iz CVŠ, nekdanji voznik v 74. OKMB. BRDM in T-55 pa botra še cakata. Predlogi so dobrodošli. Ob muzejskih predmetih, ki so del dedišcine vaše enote, pa smo na ogled postavili tudi nekatere predmete, ki so del dedišcine rodov 72. BR.: protiletalski top BOFORS M12, tank Sherman, oklepni transporter KD-1V15 in samohodna havbica 2S1 122 mm, nemška havbica leFH 105 mm, gorski top M-48 B1 ter raketni sistem kratkega dosega ROLAND2. Botri teh muzejskih predmetov so prav tako zaslužni posamezniki iz ustreznih rodov. O tehnicnih podatkih in zgodovinskem pomenu posameznih postavljenih predmetov nalašc nisem pisal. Namesto tega vas vabimo v Vojaški muzej Slovenske vojske na sprošcen voden ogled postavljenih muzejskih predmetov. Namesto zakljucka: Poveljnik 74. PEHP se zaveda pomena vojaške tradicije pri vzpostavljanju in ohranjanju bojne moci enote. Sumim, da je to videl v tujini, kjer je to ustaljena praksa in sestavni del moralne moci enote. To dobro prakso smo v Vojaškem muzeju SV želeli prenesti tudi na našo vojašnico z željo, da bi tudi pri sedanjih pripadnikih 74. PEHP razstavljeni muzejski predmeti vzbujali custva domoljubja, ponosa na vojaško preteklost in pomagali pri dvigovanju bojnega duha in oblikovanju bojne osebnosti, ki je kljucni element za dosego vojaških ciljev. Dodatek: Stari tanki preverjeno delujejo pri dvigu bojnega duha. Višji štabni vodnik Marko Taucer je 100 % profesionalec in tudi sicer prijazen možakar. Ko pa nase navlece stari tankovski kombinezon, preklopi v beast mode. Podrobnosti namenoma izpušcam. Porocnika Franca Pleterška dajejo bolecine v križu in drugo. Razen ko pleza na tank in skace z njega. Tudi povsem miroljubna in omikana mehanika se po letih odtegnitve od tanka ob njegovem vžigu tudi zacneta nenavadno vesti, podrobnosti prav tako namenoma izpušcene. KLEŠCAMAN SODELOVANJE KLEŠCMANOV V RAZISKAVI DVIGA TELESNE IN BOJNE PRIPRAVLJENOSTI PRIPADNIKOV SLOVENSKE VOJSKE BESEDILO: BOGDAN KOVCAN, TANJA GRABNER, BOJANA DIMEC Slovenska vojska danes ne deluje vec le Za ucinkovito delovanje v celotnem spektru sama zase in tudi cilji niso vec usmerjeni delovanja oboroženih sil je poleg psihološke le na teritorij naše države. Spremembe pripravljenosti in tehnicne izurjenosti za se zaradi novodobnih varnostnih razmer uporabo oborožitvenih sistemov kljucni dogajajo tudi v drugih vojskah sveta, dejavnik telesna pripravljenost pripadnikov. kar vpliva na njihov nacin delovanja. Sodobne (hibridne) varnostne grožnje, Spremenjene zahteve varnosti so tako ki narekujejo delovanje v vsakem casu postavljene pred vecino obrambnih sil, še in v razlicnih terenskih ter vremenskih posebej to velja za države, ki sodelujejo v razmerah, zahtevajo visoke standarde telesne zavezništvu Nato. Te države med drugim pripravljenosti pripadnikov. zagotavljajo tudi vlogo hitre odzivnosti za posredovanje na kriznih obmocjih. Sposobnost in usposobljenost posameznika kot dela kolektiva operativne enote je tako eden izmed pomembnih dejavnikov za izvedbo poslanstva enote in posameznih operativnih nalog. Maja 2004 so štab in ceto ameriške vojske, ki je delovala v prednji operativni bazi na misiji v severnem Iraku, veckrat zadeli sovražnikovi minometi. Po napadu je poveljnik cete pri izvleki ranjenega, krvavecega in neodzivnega sovojaka opazil svojega vojaka. Pripadniku je zmanjkalo moci, ki je bila potrebna za reševanje. Ker sam ni zmogel napora, je bil prisiljen cakati na dodatno pomoc. Ironicno je, da je ta vojak zelo uspešno opravil preizkus telesne pripravljenosti (PGS). Ta dogodek je razkril dve ostri realnosti, in sicer, da morajo biti vojaki bolje pripravljeni na fizicne zahteve v boju in da se vojska ne more zanašati na trenutne rezultate testov gibalnih sposobnosti. Raziskave so nadalje pokazale, da je treba programe telesne vadbe razširiti in prilagoditi, ce želimo vojake pripraviti na posebnosti in zahtevnosti boja. Poleg tega mora program telesne vadbe vkljucevati izobraževalno komponento. Ta pripadnike uci, kako varno in ucinkovito izvajati osnovne vzorce gibanja, ki se od njega zahtevajo na bojišcu. V zadnjem obdobju je vecina svetovnih oboroženih sil spremenila pogled na fizicno pripravljenost vojaka in prišlo je do poudarjanja bojne pripravljenosti posameznika. BOJNA PRIPRAVLJENOST POSAMEZNIKA To je izraz, ki se uporablja za vse gibalne sposobnosti posameznika, ki jih bo uporabljal med bojnimi nalogami. Vecinoma so bojne naloge povezane s telesno pripravljenostjo, vendar gre pri bojni pripravljenosti za skupek posameznikovih sposobnosti, ne le ene ali dveh fizicnih komponent. Na primeru odlicno pripravljenega maratonskega tekaca ni nujno, da bo zmogel prenašati 25-kilogramski nahrbtnik na doloceni razdalji. Tako tudi najhitrejši tekac na svetu ni nujno najuspešnejši v nogometu, saj za nogomet ni pomembna samo maksimalna hitrost, temvec še obilica drugih elementov, znanj in sposobnosti. Podobno je pri bojni pripravljenost posameznika. Ker se zavedamo, da za bojne aktivnosti potrebujemo ogromno bojnih elementov, ki vsebujejo ves gibalni spekter pripadnika, ne moremo trenirati le sklece, oporo ležno na podlahteh ter tek na 2400 m oziroma deset minut »pedalirati« na kolesarskem trenažerju. Za idealno izvedbo bojnih postopkov moramo izvajati kompleksno vadbo z vsemi elementi bojnih postopkov ter gibalnih sposobnosti. Dobra telesna pripravljenost je odlicna osnova za izvajanje bojnih nalog, vendar pa bojna pripravljenost posameznika zahteva povezanost vseh motoricnih sposobnosti. Najpomembnejša aktivnost SV v miru, ki izhaja iz njenega poslanstva, je priprava za delovanje v vojni. To vkljucuje visoko raven izobraževanja in usposabljanja, med katere spada tudi pridobivanje in vzdrževanje vseh gibalnih sposobnosti, potrebnih za izvajanje bojnih aktivnosti. Pripadniki SV morajo biti vseskozi telesno pripravljeni. Zato je znotraj osemurnega delavnika ena ura namenjena kondicijski vadbi (KV). To je tako pomembno, da je opredeljeno tudi v šesti tocki Pravil službe v Slovenski vojski. Ta se glasi: »Vojaške osebe imajo enako dolžnost do obrambe države kot drugi državljani, zlasti pa morajo skrbeti za lastno vojaško strokovno in psihomotoricno izpopolnjevanje ter izurjenost.« Omenimo le nekaj konkretnih nalog, ki jih izvaja pripadnik SV na kriznih obmocjih in na pripravah za izvedbo nalog: strelja, nosi nahrbtnik, mece bombo, hodi, tece, med tekom hitro spreminja smer teka, koplje, prenaša in dviga zaboje s strelivom, dviga zaboje z razlicnimi vojaškimi sredstvi, izvaja hitre in kratke preteke, zalega, plazi, pleza, se spušca po vrveh, izvlaci ranjenca, izvaja naloge pri nadzoru množic in nemirov. Pri izvajanju omenjenih nalog vojak naleti na vse mogoce ovire, kot so podrta drevesa, vecje ali manjše luknje, barikade, žicne ovire, nezmožnost vstopa v zgradbo skozi glavni vhod, skale, brvi, vertikalne ali horizontalne vrvi in drugo. Za izvajanje vseh naštetih in drugih nalog se prepleta uporaba šestih gibalnih in ene funkcionalne sposobnosti, pri katerih sodeluje celo telo. Gibalne sposobnosti, ki jih vojak uporablja pri svojih nalogah, so: hitrost, gibljivost, moc, koordinacija, ravnotežje in preciznost. Pri vecini dejavnosti, ki jih izvaja pripadnik SV, uporablja tudi vsaj dve vrsti vzdržljivosti, in sicer dolgotrajno in hitrostno vzdržljivost. Krovni akt oziroma dokument, ki opredeljuje vse, kar je povezano z vojaško kondicijsko vadbo (VKV) in s športom v Slovenski vojski je Direktiva za vojaško kondicijsko vadbo (VKV) in šport v Slovenski vojski (GŠSV, 2017). Med VKV spadajo pohod, borilne vešcine, vadba na pehotnih ovirah, vojaško plavanje ter funkcionalna vojaška vadba (FVV). VKV kot osnovna oblika aktivnosti je organizirana oblika razvijanja gibalnih sposobnosti posameznika in enote, ki se izvaja nacrtno in vodeno v okviru usposabljanja. Z redno VKV vplivamo na izboljšanje gibalnih sposobnosti pripadnikov SV, hkrati pa pridobivamo potrebna gibalna znanja in spretnosti s podrocja vojaških vešcin. Glede na vlogo v bojnem delovanju se sile SV delijo na sile za bojevanje, sile za bojno podporo, sile za zagotovitev delovanja in sile za podporo poveljevanja. Skladno s to razdelitvijo je na spodnji sliki dolocena obvezen delež ur izvedbe vsebin VKV, ki ga morajo pripadniki glede na razvrstitev po vlogi v bojnem delovanju letno opraviti. Opredeljena je tudi tedenska izvedba SKV in VKV. MORS in SV z zavedanjem vsega naštetega in v želji po dvigu telesne in bojne pripravljenosti pripadnikov, hkrati pa po znižanju števila poškodb, od 2015 poglobljeno sodeluje s Fakulteto za Šport Univerze v Ljubljani. Najprej se je v želji zmanjšanja poškodb usposobilo 158 pripadnikov na Tecaju za kondicijske trenerje, 2019 so se na fakulteti opravljala testiranja in analize podatkov za spremembo PGS, danes pa intenzivno sodelujemo v projektu Dvig telesne in bojne pripravljenosti pripadnikov SV. V okviru tega se je v februarju in marcu 2022 izvedlo validacijsko testiranje dvaintridesetih pripadnikov v laboratorijih fakultete. Pripadniki 74. PEHP so aktivno udeleženi tako na preverjanjih na fakulteti kot tudi na testiranjih MCFT (ameriški Marine Corps Combat Fitness test) in s svojo angažiranostjo neprecenljivo pripomorejo k skupnemu napredku, raziskavi in želji po funkcionalni vojaški vadbi, prilagojeni slovenskemu vojaku. V enotah se je avgusta in septembra opravilo množicno testiranje vec sto pripadnikov in po obdelavi podatkov se bo izdelal nacrt intervencijske vadbe. Cilji te obsežne raziskave so dvig telesne in bojne pripravljenosti ter izdelava monografije, ki bo kot zbir vseh strokovnih clankov med testiranji predstavljala najsodobnejšo literaturo, primerljivo s takimi raziskavami svetovnih sil. Ustvarjena bo tudi mobilna aplikacija, ki bo na voljo vsakemu pripadniku v pomoc pri individualni vadbi, spremljanju napredka ter pravilni izvedbi vaj. Ob pomoci Centra za združeno usposabljanje smo znotraj te raziskave razvili BKT - bojni kondicijski test. Gre za skupek aktivnosti pripadnika SV, ki je osnovan s pomocjo pregleda in analize gibalnih vzorcev ter zahtevanih bojnih nalog vojaka SV na terenu, pri proucevanju katerih so sodelovali strokovnjaki s podrocja kineziologije s FŠ in Raziskovalnega središca v Kopru. V zacetku julija je test izvedlo sto pripadnikov 74. PEHP ob pomoci gospoda Stanka Štuheca iz laboratorija za biomehaniko na Fakulteti za šport, ki je s fotocelicami natancno meril cas na poligonu. Osnovni namen testa je bilo preverjanje bojne pripravljenosti pripadnikov SV, neodvisno od preverjanja gibalnih sposobnosti. Bomo pa med raziskavo zagotovo primerjali ta dva testa ter teste ameriške vojske MCFT ter ACFT. Tehnicni opis BKT: Zacne se s tekom 8×50 m (400 m), nato sledi aktivnost na poligonu, ki meri 2×10 m. V poligonu se prepletajo vojaške aktivnosti (pehotne, logisticne, inženirske, vezisticne, sanitetne …), kot so kratki preteki z zaleganjem in obrati, visoko plazenje, nizko plazenje, izvleka in prenos ranjenca, prenos dveh kovinskih zabojev, imitacija prenosa nosil z vleko bremena, prenos vrece spredaj in na ramenih, nošenje lesenega zaboja, dvig vrece s peskom cez oviro ter prevracanje gume. Gre za visokointenzivno aktivnost, ki v povprecju traja šest do osem minut. Pred aktivnostjo se je treba ogreti, med izvajanjem pa je ob pripadniku inštruktor, ki opozarja na pravilnost izvedbe, da bi se vojak izognil poškodbam. Izvaja se v bojni uniformi v vseh vremenskih razmerah na poljubnih travnatih površinah. AKTIVNOSTI OKREPLJENE POZORNOSTI (eVA) IN NATOVA POBUDA PRIPRAVLJENOSTI (NRI) PRVI KORAKI NOVIH POVELJNIKOV VODOV V 3. PEHC/74. PEHP BESEDILO: MARTIN SELAN BESEDILO: PRIMOŽ BANTAN Zaradi vse bolj zahtevnega varnostnega okolja v okolici Ukrajine in narašcajoce možnosti oboroženega konflikta z Rusijo so v zavezništvu Nata konec leta 2021 aktivirali nacrt aktivnosti okrepljene pozornosti (Enhanced Vigilance Activity – eVA). Nacrt je zavzemal vzpostavitev in namestitev dodatnih štiri bojnih skupin v Romuniji, Bolgariji, na Madžarskem in Slovaškem, poleg štirih že obstojecih (Litva, Latvija, Estonija in Poljska). Tako bi zavezništvo povezalo vzhodni blok zveze Nato od Estonije do Bolgarije. Po napadu Rusije na Ukrajino so voditelji držav zveze Nato na izrednem zasedanju 24. marca 2022 med drugim sprejeli odlocitev o napotitvi dodatnih bataljonskih bojnih skupin na Slovaško, Madžarsko, v Bolgarijo in Romunijo. Dan pred izrednim zasedanjem Nata je slovenska vlada sprejela namero o sodelovanju Slovenske vojske v okviru bojne skupine na Slovaškem. Slovenska vojska je do konca meseca maja popolnila, usposobila in preverila prvi kontingent, SVNKON 01 eVA, ki je 10. junija 2022 zacel delovati na Slovaškem. Kontingent sestavljajo motorizirana ceta 10. PEHP, nacionalni podporni element in pripadniki poveljstva bataljonske bojne skupine. Vodilna država skupine je Ceška republika, poleg Slovenije pa sodelujejo še Americani, Nemci, Nizozemci in Poljaki. Trenutno je kontingent nastanjen v okolici vojaškega vadišca slovaške vojske Lešt, scasoma pa bo premešcen na drugo lokacijo. V zacetni fazi so primarne naloge kontingenta nastanitev, vzpostavitev povezav, priprava opreme in vozil, izvidovanje obmocja, seznanitev z varnostno situacijo ter integracija v nadrejeno poveljstvo. V nadaljevanju pa bo poudarek delovanja prvega kontingenta preusmerjen na združeno usposabljanje. Nacrtovano je, da bo naslednje tri kontingente zagotavljala 72. BR. Vsaj na zacetku je nosilno vlogo prevzel 74. PEHP, ki že v decembru na misijo pošilja SVNKON 02 eVA. Glavnino sil za SVNKON 02 eVA zagotavlja 1. PEHC, ki je zato že zacela z intenzivnim usposabljanjem. Natova pobuda pripravljenosti (NATO Readiness Initiative – v nadaljnjem besedilu: NRI) NRI je bila prvic predstavljena junija 2018 na zasedanju obrambnih ministrov Nata v Bruslju. NRI je v zavezništvu poznan tudi kot 4 × 30, kar pomeni 30 bataljonov, 30 eskadrilji in 30 ladij, pripravljenih za delovanje v 30 dneh. S sprejetjem koncepta NRI so se države clanice zavezale, da bodo bistveno povecale pripravljenost, odzivnost in sposobnost nacionalnih sil za delovanje v podporo zavezniški odvracalno-obrambni drži ter operacijam kriznega upravljanja in odzivanja na aktualne varnostne izzive in grožnje. Prispevki držav so razlicni, Slovenija se je odlocila da bo v skladu s pobudo prispevala zmogljivosti v podporni in bojni del. Tako je v NRI trenutno en vecnamenski vod JRKBO, leta 2023 pa bomo okrepili prispevek še s srednjo transportno ceto in dvema srednjima transportnima helikopterjema Cougar. V bojni del pa bo Slovenska vojska prispevala eno lahko pehotno ceto. Vse slovenske zmogljivosti NRI so ali bodo umešcene znotraj italijanske brigade. 74. PEHP je nosilna enota za sestavo bojne zmogljivosti lahke pehotne cete s pridodanimi elementi (logisticni vod, nacionalni podporni element in del poveljstva). Izgradnja zmogljivosti se je zacela v maju 2022 in se bo koncala leta 2023, ko enota doseže koncne operativne zmogljivosti. Preden preide v fazo zagotavljanja zmogljivosti z odzivnim casom 20 dni, se mora enota usposobiti za delovanje v celotnem spektru delovanja tako podnevi kot v nocnem casu. Ko sedim in razmišljam o svojih prvih korakih v ceti/polku, se mi zdi moj prvi dan na novem delovnem mestu še kar oddaljen … Obcutek imam, da je minilo že celo leto, saj se je v tem casu zgodilo marsikaj. Po kratki dobrodošlici sva se s kolegom (oba nova poveljnika voda) hitro zacela seznanjati z novimi sodelavci, stanjem v ceti in predvsem v svojem vodu. Kolicina informacij, podrobnosti, nalog je precejšnja, vendar so nama sodelavci vztrajno in korektno odgovarjali na vprašanja, ki se še vedno porajajo. Kot pricakovano, je bilo najvec znanja treba osvojiti na podrocju administracije. Kmalu po prihodu je sledilo prvo terensko usposabljanje (Live Fire Tactical Training - LFTT), cez teden ali dva pa še drugo in tretje. Na terenih sem imel priložnost spoznati zanimive strokovnjake, sodelavce in sodelovati pri nacrtovanju in izvedbi razlicnih aktivnosti. Kot novinec lahko veliko odneseš že z opazovanjem, vendar kaj kmalu naloga lahko doleti tudi tebe. To smatram kot izredno pozitivno, saj je to najboljša in najhitrejša ucna ura. Poleg omenjenega usposabljanja sem imel možnost prisostvovati preverjanju poveljstva bataljonske bojne skupine (BBSk) in skupaj s sodelavci soustvarjati enega izmed poletnih taborov MORS in mladi 2022. Vmes so seveda potekala tudi streljanja in druga enodnevna terenska usposabljanja ter zagotavljanje pripravljenosti takojšnjih odzivnih sil SKOK. Preskok iz šolskega sistema v resnicno delavno okolje je bil pricakovano velik in vse, kar se je »zgodilo« v treh mesecih, se je uresnicilo zaradi ljudi, ki s(m)o to omogocili. Nic se ne zgodi samo od sebe, za vsem tem stoji pripravljenost, predanost in znanje castnikov, podcastnikov in vojakov. Aktivnosti in dinamike je vcasih prej prevec kot premalo, vendar imamo ljudi, ki so zmožni vse to izpeljati, se uciti drug od drugega in se nenehno izpopolnjevati. Integracija v ceto/polk je potekala spontano in tekoce, ce ne bi zdaj o tem pisal, po vsej verjetnosti o tem ne bi prevec razmišljal, ker mi je nekako samoumevno. Zdi se mi, da veliko stvari v Slovenski vojski jemljemo za samoumevne in naravne, ker so izpeljane dobro oziroma se stvari na koncu vedno »rešijo«. S tem se navezujem na prejšnji primer, saj se nic ne reši samo od sebe, spet so tukaj posamezniki, kolektivi oziroma v našem primeru enote. Ce gre soditi po prvih korakih v novih cevljih, se veselim nadaljnje poti. BESEDILO: DAN LEVC Naj zacnem s tem, da na kratko opišem potdo Šole za castnike, specializacije in nato prihod v enoto. Po srednji šoli, ki sem jo obiskoval v Kamniku – jezikoslovna gimnazija Rudolfa Maistra, sem se kmalu odlocil za castniški poklic v Slovenski vojski. Temu primerno sem usmeril študij, odlocil sem se za obramboslovje. Po uspešnem zagovoru diplome sem opravil izpite na magistrskem študiju, prav tako smer obramboslovje in napisal magistrsko nalogo na temo podcastnikov. Zagovor naloge bom imel v septembru. Med študijem obramboslovja sem se udeležil dveh vojaških taborov v letih 2016 in 2018. Leta 2018 sem preživel štiri mesece na študijski izmenjavi na Poljskem na vojaški akademiji za bodoce castnike pehote v Wroclawu. Leta 2020 sem opravil selekcijo za 33. generacijo ŠC, TVSU v Vipavi sem opravil jeseni istega leta. Leto 2021 sem preživel vMariboru na Šoli za castnike. Cin porocnika sem prejel 17. decembra, 4. januarja 2022 smo zaceli s specializacijo pehote v Ljubljani, katere nosilec je bil 10. pehotni polk. Svoje delo sem prvic zacel 25. aprila v vojašnici Franca Rozmana Staneta v Celju kot poveljnik 3. pehotnega voda 3. pehotne cete 74. pehotnega polka. Pricakovanja so redko enaka dejanskemu stanju. Vendar to še ne pomeni, da ni izjem. Sam sem bil takoj potisnjen v sklop treh usposabljanj LFTT, britanskega koncepta streljanja, ki je nov, ne le meni, temvec tudi vecini sodelujocih pripadnikom. Izredno vesel sem, da sem takoj po koncu šolanja nadaljeval usposabljanje in bil kot svež porocnik vkljucen v ta novi koncept. Vsa tri usposabljanja so bila izredno zanimiva. Kombinacija med teorijo in prakso je bila ravno pravšnja, za to se moram zahvaliti nosilcu celotnega usposabljanja, podpolkovniku Alešu Kesicu. Pozitivno me je presenetila intenzivnost usposabljanja, ki je bila postavljena na visoko raven, kar je popolnoma pravilno. Streljanje, še posebej kot pri novem konceptu, je oblika usposabljanja, ki zahteva veliko zbranost in poznavanje teoreticnih predpostavk. Podpolkovnik nas je že v prvi fazi individualno pripravil, dobro podkrepil z britansko literaturo in nam dodelil naloge ustvarjanja izdelkov in nacrtov za prakticno usposabljanje. Ker smo sami pripravljali skice in dokumente za teren, smo se na terenu veliko lažje vkljucili v delo. Usposabljanje LFTT je bilo torej glavno oziroma najpomembnejše, ki sem ga bil deležen kot nov poveljnik voda. Naslednja izjemno pomembna naloga je bila organiziranje streljanja na Mlakah v maju. Navdušen sem bil nad pomocjo celotne cete, ki me je podprla tako materialno kot organizacijsko. Tako so moje delo mocno olajšali, sam pa sem se lahko zato bolj kakovostno posvetil konkretni izvedbi na strelišcu. Streljanje je bilo uspešno izvedeno, cilj – varna izvedba in opravljena nastrelitev ter osebni strelski testi je bil dosežen, kar je edino, kar na koncu šteje. Tretja naloga, ki sem jo opravljal, je bila vodenje voda takojšnih odzivnih sil (TOS SKOK), ki smo jo izvedli v dveh fazah. Prva faza je bila udeležba na vaji FOKUS med 22. in 25. junijem. Zacelo se je z nacrtovanjem za izvedbo, nadaljevalo pa z organizacijo za premik ter vodenjem in kontrolo med delom na meji. Nastanjeni smo bili v Postojni, od koder smo se dnevno vozili na nalogo proti južni državni meji. Izjemno vesel sem bil nad vtisi pripadnikov, ki so mi povedali, da jim je delo na meji izjemno pomembno in da jim opravljanje takih nalog zelo zanimivo. Najboljše darilo, ki ga lahko poveljnik prejme po koncani nalogi, je zadovoljstvo v oceh pripadnikov. Z vodom TOS SKOK smo se udeležili tudi terena LFTT, kjer se je v štirih dneh opravilo takticno bojno streljanje parov, skupin in oddelkov. Vod je poleg tega zagotavljal še varovanje (»požarstvo«) tarcnih sistemov in varovanje tabora na Bilah. Gledano iz takticnega, strelskega in varnostnega vidika, sem bil nad svojim vodom zadovoljen, ni pa bilo brezhibno. To seveda vzamem kot nekaj dobrega, saj to zame predstavlja izziv, nacrtovanje novih usposabljanj in veliko možnosti za izboljšave. Stalno se zavedam, da je popolnost ideal, h kateremu težimo. Tega ideala se ne da doseci in to je dobro, ker ce bi ga, bi to pomenilo, da je edina pot od tam navzdol. Ker to ni tako, pomeni, da je edina pot navzgor. Druge naloge, ki niso bile kljucne, vendar vseeno izredno pomembne za rast enote in posameznikov kot takih, so bile redne v vojašnici FRS – pohodi, veckratno usposabljanje na Bežigradu, tedenski in mesecni pregledi, sanacija opreme po terenih in še mnogo drugih, ki jih ne bom našteval. Najpomembnejša naloga zame je bilo spoznavanje vojakov, sodelavcev, nadrejenih in tkanje novih vezi, ki bo kljucno v moji službi in življenju na sploh. S poveljnikom cete, stotnikom Matejem Rebernikom, sem se povezal na mnogih sticišcih, pri pogledu na vodenje, delu z ljudmi, doseganju standardov. Prav on mi je omogocil hitro in uspešno integracijo v ceto, me povezal s kljucnim kadrom, mi pomagal pri mnogih izzivih in težavah, ki so se sproti pojavljali. Kljub temu da podcastniki bolj poznajo vojake in delo z njimi, sem kmalu ugotovil, da je stotnik šel po poti, ki je zelo podobna moji, zato je v nekaterih pogledih najpomembnejši dejavnik pri moji integraciji v ceto kot tudi v polk. Namestnik poveljnika cete, nadporocnik Zoran Kovacic, je opravljal delo mojega mentorja, ko stotnik ni bil prisoten, in za njegov trud in pomoc pri integraciji v ceto sem mu izjemno hvaležen. 3.vod sem prevzel od porocnice Jasmine Štingl, s katero sva opravila primopredajo dolžnosti. Prav ona je bila prvi stik s ceto, vodom, enotovnim podcastnikom in drugimi sodelavci.Porocnica Štingl je bila izjemno pomembna, saj sem si z njeno pomocjo ustvaril prve vtise ob svojem prihodu. Moja integracija še zdalec ni koncana, delam napake in se iz njih vztrajno ucim, stalno premišljujem o svojem preteklem delu in gledam naprej, kako se bom spoprijel s prihajajocimi izzivi. Podcastniki so nedvomno nosilci vsega, kar se v ceti in vodu zgodi. Pomagajo mi pri dnevni izvedbi vseh aktivnosti in so nepogrešljivi za delo in obstoj celotnega voda in za mojo rast z enoto ter osebno rast. KLEŠCAMAN PRESKOK IZ ŠOLSKEGA SISTEMA V DELOVNO OKOLJE – OSEBNI IZZIVI PRI OPRAVLJANJU NALOG NA NOVI »VORTEKS« NALOG IN MOJE IZKUŠNJE V 74. PEHP BESEDILO: DOMEN HORVAT DOLŽNOSTI BESEDILO: DANIJELA ŠEBJANIC Ceprav se zdi, kot da sem še vceraj sedela v kadetnici in vcasih bolj, drugic manj skušala crpati vse znanje, ki so nam ga želeli predati predavatelji in inštruktorji, je od tega minilo že vec kot osem mesecev. Šola za castnike je bila na trenutke res naporna, predvsem pa dolga. Dvanajst mesecev trajajocemu šolanju je sledila 16-tedenska specializacija pehote. Njen nosilec je bil letos 10. PEHP. Kljub še vedno nekako šolskemu sistemu smo se rahlo približali nacinu dela v enoti. V 16-tedenski specializaciji smo imeli 7 enotedenskih terenov in 3 strelske tedne. Kar sem pogrešala jaz, je administracijski del dela v pehotni enoti, ki ga ni malo in kar se je pozneje, ob prihodu v svojo enoto, pokazalo kot kljucni primanjkljaj. Po koncani specializaciji je sledilo nekaj dni oddiha, že cez en teden pa smo bili z ukazom prerazporejeni na naša nova delovna mesta. V 74. PEHP smo bili razporejeni štirje novi porocniki. Dva v 3. ceto, druga dva pa sva bila dodeljena 2. ceti. Takoj se je opazilo, da so naju st. Repina in drugi sodelavci nestrpno pricakovali, saj so bili predolgo brez dveh poveljnikov voda in je bilo delo v ceti oteženo oziroma prilagojeno. S porocnikom Horvatom sva kaj hitro spoznala nacin dela v enoti. Nenehno spreminjanje, prilagajanje, improviziranje in sprejemanje kompromisov, nemalo operativnih nalog, veliko prevec »padalskih« nalog, soocanje s pomanjkanji kadra, hkrati pa sledenje srednje- in dolgorocnim ciljem cete ter polka. Kot omenjeno že prej, je na tej tocki prišlo do izraza pomanjkanje znanja s podrocja informacijskega in administracijskega dela, ki ga kot poveljnik voda nedvomno potrebuješ. Po enem tednu v enoti je že sledilo prvo v vrsti od številnih terenskih usposabljanj. Lahko smo veseli, da smo prišli v casu, ko se je v 74. PEHP zacel vpeljevati nov koncept streljanja – LFTT pod budnim ocesom ppk. Kesica in sodelavcev, in da smo lahko del tega že od vsega zacetka. Kaj hitro sem spoznala tempo dela v enoti in tako sem kmalu prevzela nalogo zagotavljanja takojšnih odzivnih sil (TOS SKOK), temu pa je sledilo še nekaj terenskih usposabljanj in streljanj. Bila sem del poletnega tabora MORS in mladi 2022, veselim pa se že jeseni, ko nas caka vaja PRESKOK 2022, mene osebno pa TVBS voda. Vsi, ki me poznajo, vedo, da nisem prevec simpatizirala s pehoto, vendar hoceš noceš ti prej ali slej zleze pod kožo. Integracija v enoto se je kljub delni odsotnosti vodnega podcastnika ob pomoci poveljnikov oddelkov in drugih sodelavcev zgodila spontano. Znanje, izkušnje in predanost castnikov, podcastnikov in vojakov ter pripravljenost pomagati vedno, ko je treba, je nekaj, kar odlikuje pripadnike Slovenske vojske. V cast in ponos mi je, da sem del tega kolektiva. Svojo prvo poveljniško dolžnost sem po uspešno koncani specializaciji za castnika pehote zacel v 3. vodu 2. pehotne cete 74. pehotnega polka. Prvi dan v ceti se je zacel s postrojem za dvig zastave. Takrat sem prvic srecal svoje pripadnike 3. voda. Po postroju sva se s porocnico Šebjanic, ki je prav tako zacela delati kot novopecena poveljnica voda v tej ceti, predstavila postrojenim pripadnikom 2. cete. Tako se je zacela prva etapa v moji karieri castnika v Slovenski vojski. Sledilo je spoznavanje dela in rutine v enoti. Dokaj hitro sva se s porocnico znašla v tako imenovanem »vorteksu« oziroma hitremu nacinu dela in nenehnem prilagajanju ter iskanju rešitev, ki krojijo vsakdan v 74. polku. Osebno mi je bil najvecji izziv delo v programu IRDG oziroma informacijsko ravnanje z dokumentarnim gradivom, saj sistema pred tem nisem kaj dobro poznal. Spoznal sem, da delo poveljnika voda obsega velik spekter nalog, od sedenja za racunalnikom in ubadanja s papirologijo, pisanja seznamov in iskanja ljudi za operativne naloge do terenov, kjer se koncno lahko »zadiha« in uživa v delu s pripadniki. Kljub morju nalog nam je uspelo na razlicnih podrocjih. Sam bi izpostavil LFTT (Life Fire Tactical Training) – nov nacin bojnih streljanj, ki smo ga pod okriljem inštruktorjev spoznali in sedaj po tem novem konceptu usposabljamo tudi svoje podrejene. Pred kratkim sem opravljal tudi delo vodje takticnega poveljniškega mesta (TPM Klešcman), ki nadzira in vodi enote na nalogah varovanja južne državne meje. Prav tako se bom kmalu udeležil mednarodne vaje v Avstriji. V prihodnosti si bom prizadeval, da bom pridobil cim vec izkušenj in novih znanj za nadaljnjo kariero. PRIPADNICE IN PRIPADNIKI 74. PEHP, ZLASTI 2. PEHC/MOTC/MEHC, S KREPKIMI CRKAMI, HVALA ZA SKUPNO PREHOJENO POT! BESEDILO: JURE REPINA Obdobje na dolžnosti poveljnika cete je zanimiv cas. Pot, po kateri hodimo, je navadno vedno omejena z locili, tockami ali prelomnicami. Na višjih ravneh je naša skupna pot oznacena z daljico – ima zacetek in ima konec. Verjetno bo neko obdobje našega skupnega dela dobilo kak stavek v kroniki naše enote in verjamem, da bo ta zapis pristal v naši reviji. Kjer koli bo zapisano, ostaja naša pot zapisana pod našimi dosežki. Teh ne nameravam naštevati, ker bo ta zapis zagotovo prebrala katera izmed partnerk ali partnerjev naših pripadnikov in tako podoživela našo specifiko številnih odsotnosti in odrekanja, s katerimi živijo vojaške družine. Naj bo ta zapis tudi zahvala vsem našim družinam, ki nas podpirajo na naših poteh. V vojski sem se kot vojak naucil, da je vojska premocrtna organizacija, da ima svojo sestavo in jasno dodeljene naloge. Prav tako sem se naucil, da je kakovostno usposabljanje zapeljano prek ustreznih ciklov, ki jih primarno pogojujejo resursi – najveckrat kadrovski. Poleg tega smo nauceni in vojsko razumemo, da je vse na naši poti nacrtovano in prek ustreznih metod ter tehnik analizirano, preden izvedemo neko aktivnost/nalogo. Temu moramo seveda dati veliko pozornosti, pa vendarle je realni cikel drugacen. V zadnjem casu besede cikel niti ne upam vec uporabiti. Naša pot je vse preveckrat krivulja – skoraj že sistem korenin ali veje, ki se razrastejo. Vse pogosteje se naše naloge množijo v sistem vej, ki rastejo na sistemu korenin, ki vse težje oziroma še komajda podpirajo vse bolj bujno krošnjo. Na tej krošnji obstanejo samo krepke veje, in nasprotno velja za korenine, ki morajo biti še mocnejše in debelejše. V kompleksnem okolju nacrtovanja in opravljanja nalog brez mocnih in fleksibilnih korenin drevo ne obstane. Spoštovani pripadnice in pripadniki, ceta je in bo vedno ostala osnovni gradnik bojnega delovanja in ceta kot takšna je deblo ali hrbtenica vsakega bodisi bojnega ali podpornega delovanja. Zato je zelo pomembno, da se zavedamo, da so vsaka naloga, vsak projekt, vsaka straža, vsaka operacija vezani na nas pripadnike v ceti. S tem imamo kolektivno in osebno odgovornost, da vsako nalogo opravimo optimalno. Da to lahko delamo, moramo skrbeti za korenine, jih utrjevati, množiti. Ce je v SV ceta osnovna sestava in gradnik bojnega delovanja, je njen oddelek temelj, v katerem poveljnik oddelka vzgaja pravo bojno moc enote. Da enota kakovostno opravi naloge in usposabljanja, potrebuje osnovne pogoje, kadar pa so pogoji slabši, nam ostane kohezivnost. Nekje sem prebral, da kohezivnost nastaja v najtežjih okolišcinah realisticnega usposabljanja celotne enote s popolnjenimi oddelki in sestavami. S tem se popolnoma strinjam, vendar so to idealisticne želje vsakega poveljnika – tudi sam sem imel take. Realne zmožnosti glede na operativnost pripadnikov in število pripadnikov vplivajo na delo in usposabljanje. Tako so standardne sestave oddelkov in vodov glede na nabor socasnih nalog in kadrovskih primanjkljajev netipicne. Velikokrat na to vplivajo naloge, obcasno pa tudi razmere pripadnikov (zakonske omejitve, poškodbe, starost, bolezni …). Na sreco smo se naucili organizirati drugace – iz dneva v dan, iz naloge v nalogo. Ta fleksibilnost sicer vpliva na kohezivnost na ravni delovanja oddelkov in vodov, vendar v sklopu delovanje cete in polka pomeni drugo raven kohezivnosti, ki nam jo uspeva razvijati znotraj same cete, pa tudi drugih enot našega polka (prve, tretje poveljniško logisticne – podpiramo celo sestave logisticno/podpornih enot, npr. 157. LOGP – delavnice). Sodelujemo in delujemo vsepovsod. Navkljub temu nam je uspelo izvesti nekaj res kakovostnih usposabljanj za bojno pripravljenost SV, predvsem po smo enota, ki s svojimi sestavami podpira tudi druge. Upam si zapisati, da »DRUGA DELA ZA DRUGE«, s tem pa tudi delamo zase in za svojo ceto. Zakaj? Zato, ker ko zacnejo pokati korenine pod težo krošnje, nas tudi drugi/druge enote podprejo, in tako je tudi prav. In to je tista prava kohezivnost, ki dela naš 74. PEHP drugacen – cete si med seboj pomagamo, da kot polk opravimo vse naloge. Še vedno smo in verjamem, da bomo tudi v prihodnje. Funkcija poveljnika zahteva veliko. Najprej pomeni odgovornost, potem pa veliko truda in razumevanje, da ti je to v cast. Sestaviti ucinkovite elemente in podenote, ki potem dosežejo neki rezultat, je velik izziv za poveljnika cete, zlasti za poveljnike vodov in poveljnike oddelkov. Vedno pricakujemo dober rezultat kljub omejenim virom. Pri tem se moramo zavedati, da je zelo pomemben osnovni standard usposobljenosti, ki od vsakega zahteva psihofizicno pripravljenost, strelsko kondicijo, sposobnost preživetja in komuniciranja na bojišcu. Poleg ucinkovitih kadrov je velik del odgovornosti na vzdrževanju našega stroja. SVARUN, VALUK in PERUN bodo tudi v prihodnje zahtevali veliko, morda še vec, kot je že treba danes. Nic ni samo po sebi umevno, od kadrov, vozil, orožja do opreme. Žal na teh podrocjih nismo toliko fleksibilni kot pri vsakodnevnem opravljanju nalog. Verjeti moramo, da bodo kadrovski mlini slej kot prej zmleli preostanek obveznosti, da bodo pomladitev in premestitve kadrov pripomogle. Verjeti moramo, da bomo boljši, da bomo dobili nove delavnice in posodobitev voznega parka. Nikoli ne bo vse 100 % , ker bi bilo kicasto. Pripadnice in pripadniki, ostanite mocni, kot ste bili in znate biti. Znate stopiti skupaj in doseci tudi najtežje cilje – kljub vsem nalogam/ vejam, ki rastejo na našem drevesu. Vsem pripadnicam in pripadnikom druge cete ter 74. PEHP želim obilo uspehov, srece in zdravja. Naj to vošcilo doseže tudi vas na Slovaškem, tiste v Celju in tiste v vseh drugih enotah in nalogah. Naj bo leto 2023 tisto, ki bo prineslo naucene lekcije v prakso. Ce do tega ne pride v naslednjem letu, bomo »grizli« naprej. Ob predaji dolžnosti novemu poveljniku cete stotniku Marku Mocniku izrekam zahvalo vsem v 74. PEHP, zlasti moji nekdanji ceti. HVALA za vaš trud in požrtvovalnost. Naj bo pot cim bolj premocrtna, naj teža nalog nikoli ne izruva jeklenih korenin in naj vam slovanski bogovi SVARUN, VALUK in PERUN služijo še mnoga leta! JAZ, TI, MI VSI BESEDILO: ALJA VIŽINTIN Ljudje smo socialna bitja in ena od potreb posameznika je pripadnost. Vendar pa se je za delovanje v skupini treba prilagajati in spoštovati dolocene norme, dejavnosti in odlocitve. Zato se pri posameznikih lahko pojavi t. i. depersonalizacija, ko se subjekt oddalji od percepcije sebe kot unikatnega bitja in se razume kot zamenljiv del dolocene skupine (Turner, Hogg, Oakes, Reicher in Wetherell, 1987; v Packer, Fujita in Chasteen, 2013). Depersonalizacija se nanaša na spremembe v konceptu sebstva, pri cemer se posameznik identificira s socialno skupino, ki glede na njene norme vpliva na vedenje in karakteristike clanov skupine (Bennett in Sani, 2008). Posamezniki zacnejo svoje odlocitve in cilje ter strategije za dosego ciljev sprejemati na podlagi skupinskih norm in ne na podlagi lastne presoje (Packer, Fujita in Chasteen, 2013). Skozi proces depersonalizacije se okrepi pripadnost skupini in tako se pojavijo rekonfiguracije v motivacijskem sistemu posameznika. Ta vecinoma ne teži k uresnicitvi lastnih ciljev (osebna korist/izguba), temvec se trudi za doseganje skupinskih ciljev. Posamezniki se torej odlocajo za korist skupine (Brewer, 2008; v Packer, Fujita in Chasteen, 2013). Ce pa se pojavijo nasprotujoca si mnenja ali celo destruktivno obnašanje pripadnika skupine, govorimo o nestrinjanju, ki ga Hornsey (2004; v Jetten in Hornsey, 2014) definira kot izražanje mnenja, ki ni v skladu z normami, odlocitvami ali dejavnostmi skupine. V dolocenih kontekstih je lahko razumljeno kot deviantno vedenje, zato deviantnost in nestrinjanje pogosto enacimo. Vendar pa Jatten in Hornsey (2014) opozarjata, da nestrinjanje povsod ni sinonim za deviantnost. Ce je delovanje skupine ovirano, saj posameznik ni mocno identificiran s skupino in zato ne teži k njeni uspešnosti, lahko nestrinjanje povezujemo z deviantnostjo oziroma odklonskim vedenjem. Motivi takih posameznikov so nespoštovanje skupine in nelojalnost pripadajoci skupini, nezadovoljstvo s skupino in nezadovoljstvo s svojo vlogo v skupini, želja po izražanju drugacnega mnenja, individualnosti in edinstvenosti, neskladnost moralnih prepricanj posameznika in skupine ter materialna korist. Mnogo raziskovalcev pa se je osredotocilo na ugotavljanje morebitnih pozitivnih vidikov nestrinjanja. Nestrinjanje lahko, ce je konstruktivno in je posameznik dobro identificiran s skupino, poveca ustvarjalnost in zmanjša enoznacno skupinsko razmišljanje. Drugace misleci so lahko eni bolj spoštovanih clanov skupine, posamezniki, ki poživijo skupino, in tisti, ki dajejo najvecji prispevek k doseganju skupinskih ciljev. Kljub temu da nestrinjanje v skupini med clani povzroci veliko stresa, pa je normalen in zdrav vidik skupinskega delovanja in je pogosto, ce je konstruktiven, od drugih clanov tudi zaželen (Jatten in Hornsey, 2014). Kot primer nestrinjanja, ki ni devianten, lahko razumemo nestrinjanje v organizacijah, v katerih se en ali vec zaposlenih ne strinja z dolocenimi odlocitvami in jih izpodbijajo. Odsotnost nesoglasja je bistvo skupinskega razmišljanja, pri cemer je skupini primarna harmonija in kohezivnost, ne pa ucinkovito odlocanje. Nasprotovanje in iz tega izhajajoca razprava omogocata ustvarjalnost in reševanje problemov, tudi ce ima nasprotovalec napacno mnenje (Matz in Wood, 2005). Nestrinjanje je pomembno, saj tisti, ki sprejemajo odlocitve, pogosto niso izvajalci odlocitev, izvajalci pa imajo lahko pomembne informacije o izvedljivosti odlocitve, kar imenujemo organizacijsko nesoglasje. Nestrinjanje je nujno, ko je etika odlocitev vprašljiva. Zmožnost izražanja nesoglasja je povezana z vecjim zadovoljstvom na delovnem mestu, povecano zaznavo odlocitev kot pravicnih, zmanjšanjem izgorelosti in zmanjšanjem fluktuacije delovne sile v podjetjih (Garner, 2015). Vsak posameznik s svojim vedenjem in komuniciranjem vpliva na delovanje skupine, prav tako pa delovanje skupine povratno vpliva na njenega pripadnika. Ce so clani skupine pripravljeni sprejeti mnenje, ki nasprotuje dolocenim normam, o njem razpravljati in nato izlociti dobre in slabe ugotovitve, je lahko skupinska dinamika izboljšana. Ce pa clani niso pripravljeni poslušati ali pa je nasprotujoce si mnenje škodljivo za delovanje skupine, pa lahko prihaja do zapletov v dinamiki delovanja znotraj skupine. Vsekakor bi se bilo treba nujno bolj poglobiti v problematiko, ki nastaja ob izražanju nestrinjanja, in skušati najti dobre, konstruktivne rešitve, da bi do deviantnega nestrinjanja prihajalo cim redkeje. Na drugi strani pa bi bilo nujno preuciti vse vidike nestrinjanja, ki vodijo v konstruktivno reševanje problemov in pri ljudeh spodbujati kriticno mišljenje ter izražanje lastnega mnenja. Pri škodljivem in tudi konstruktivnem nestrinjanju nam lahko pomagajo razlicne komunikacijske tehnike in pristopi (strukturirana povratna informacija, coaching, mediacija …). Vse bolj se poudarja pomembnost skupinskega delovanja, vendar pa je kakovost zagotovljena le, ce clani znajo, upajo in jim je omogoceno izražanje lastnega mnenja brez sankcij. Nestrinjanje je vecinoma razumljeno kot grožnja in je pogosto zatrto. Takoj ob rojstvu postanemo del družbenih struktur. Postanemo clan družine in državljan, te skupine pa nas pomembno zaznamujejo in nam že takoj vcepijo dolocene norme in pravila. Delo v vojski je izrazito skupinsko, zato je pomembno, da je skupina povezana in podporna. Pri tem ima veliko vlogo poveljnik. Vojaško voditeljstvo je razumljeno kot enostransko komuniciranje, pri cemer se ukazuje z višjih ravni navzdol, brez vprašanj in diskusije. Ceprav je taka komunikacija v bojnih situacijah nujna, pa ni nujna v vsakodnevni komunikaciji. Vsakodnevno vojaško življenje je podobno življenju katere koli velike organizacije. V obeh okoljih mora vodstvo zaposlene motivirati, da dosegajo cilje, opravljajo naloge in komunicirajo na profesionalen nacin. Ohranjanje nadarjenih posameznikov v vojski zahteva ustvarjanje vkljucujoce kulture, ki je odprta za prispevke in inovacije zaposlenih. Nestrinjanje v skupini je zato, ce je lahko konstruktivno, pomembno upoštevati, saj lahko pripomore k boljši izvedbi nalog, boljši dinamiki, boljšim odnosom ter k ohranjanju talentov, saj tako pokažemo, da so pomemben, slišan in cenjen clen verige. Viri: Bennett, M. in Sani, F. (2008). Children’s subjective identification with social groups: A self- stereotyping approach. Developmental Science, 11, 69–75. Garner, J., T. (2015). Different ways to disagree: a study of organizational dissent to explore connections between mixed methods research and engaged scholarship. Journal of Mixed Methods Research, 20, 1-18. Jatten J. in Hornsey, M., J. (2014). Deviance and dissent in groups. Annual Review of Psychology, 65, 461-485. Matz, D. C. in Wood W. (2005). Cognitive dissonance in groups: the consequences of disagreement. Journal of Personality and Social Psychology, 88, 22–37. Packer, D., J., Fujita, K. in Chasteen, A. (2013). The motivational dynamics of dissent decisions: a goal-conflict approach. Social Psychological and Personality Science, 5, 27-34. KLEŠCAMAN