KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 309 JAKOB ŽUMER — ŽUPAN V GORJAH BOŽO BENEDIK Že bežno prelistavanje zgodovinskih zapiskov (ki jih je včasih že težko najti) nam pove, da so posamez- ni zanesenjaki veliko pripomogli k razvoju svojega kraja. Čeprav so bili po večini preprosti ljudje, so po- nesli sloves svojega kraja daleč preko meja svoje dežele. Taka sta bila n.pr. Ivan Wester in Jakob Pe- ternelj z Bleda. Tak je bil tudi Jakob Žumer, po do- mače »Leskovec«, ki je od leta 1875 pa do leta 1902 županoval v vaseh pod Pokljuko. Njemu se ima go- renjski turizem zahvaliti za odkritje izredne turistične točke, svetovno znane soteske Vintgar, ki že skoraj sto let privablja številne domače in tuje občudovalce tega naravnega spomenika. Do leta 1890 je bila soteska nedostopna, le na dveh mestih je bilo moč priti v bližino struge reke Radov- ne, nad slapom Šum pa so že okoli leta 1878 postavili most, ki je visel na železnih vrveh. Njegovo postavi- tev so financirali Olepševalno društvo na Bledu, predvsem pa nemško-avstrijska planinska društva. Sicer pa je soteska veliko pozornost vzbudila že okoli leta 1870, ko je bila katastrofalna povodenj. Voda re- ke Radovne je zalila njive pod vasjo Graben ter žago in mlin v Leskah. Ruvala je drevje, odnašala hlode in les ob rečnih bregovih, ozka struga skozi sotesko pa se je skoraj zamašila. Na pomoč so morali priti kano- nirji iz Ljubljane, ki so s topovi razstreljevali leseno vodno pregrado. Potrebovali so kar dva dni, da so sotesko spet očistili. Zaslužna za odkritje soteske sta bila zlasti Jakob Žumer in Bert Lergertporer. Slednji je bil priznani kartograf in fotograf z Bleda, ki je bil poznan po Kranjski in tudi v Avstriji. Februarja 1891 je bil vodostaj Radovne izredno nizek, zato je Jakob Žumer skupaj z Bertom Lergetporerjem poskusil priti v sotesko. Iz Spodnjih Gorij sta se ob poti, ki pelje na Blejsko Dobravo, podala do Radovne. Ker je bilo obrežno skalovje poledenelo, reke nista uspela preč- kati. Kljub temu pa je Lergetporerju uspelo napraviti nekaj posnetkov, kar je predstavljalo začetno propa- gandno dokumentacijo za odkrivanje soteske. Svoje vtise in opažanja sta razlagala doma in na Bledu. Ta- krat že turistični Bled je za Vintgar, ki naj bi povečal blejsko turistično ponudbo, pokazal precejšnje zani- manje. Nadaljnje odkrivanje soteske je vodil gradbeni od- bor, ki sta ga ustanovila Žumer in Lergetporer, nače- loval pa mu je Žumer. Za nadaljnje delo je bilo po- trebno zbrati kar precej denarja. Na pomoč so pri- skočili Kranjski deželni odbor. Kranjska hranilnica in Valtrini, lastnik današnjega hotela Toplice. Gradite- ljem je bil zelo naklonjen baron Jožef Schwegel z gra- du Grimšče, ki je posredoval pri nabiralni akciji ljub- ljanskih ustanovah. Denar pa so zbirali tudi z organi- zacijo prireditev oziroma veselic. Iniciativo pri prire- ditvah je prevzela Zdraviliška komisija Bled. Pred Vintgarjem so postavili plesišče, s plakati so na prire- ditev vabili domače in tuje goste. Povabili so vojaško godbo iz Ljubljane, ki so ji morali plačati le prevoz od Lesc do Vintgarja, žene turističnih delavcev pa so prostovoljno pobirale vstopnino, prodajale šopke in pijačo (manjkal ni niti šampanjec). Za konec pa so zvečer še zaplesali v hotelu Luisenbad (današnji hotel Toplice). Obračun ene od prireditev leta 1891 je po- kazal kar dobrih 227 goldinarjev čistega dohodka. Denar so izročili gradbenemu odboru, ki je do pollet- ja leta 1891, ko so začeli z odkrivanjem in urejanjem | soteske, nabral kar 2.254 goldinarjev. | Delo v soteski je organiziral in vodil Jakob Žumer, ; ob strani pa mu je stal tesarski mojster Janez Zalo- j kar, »Kropar« iz Krnice. Delavci pa bili domačini, j Gradnja poti skozi sotesko je bila izredno zahtevna in nevarna. Postavili so okoli 530 m mostov in zato razstrelili veliko skalovja, da so lahko v skale zabijali železne kline in lesene tramove. Najtežje je bilo delo pri »Žumrovi galeriji«, ker v skalovju na desnem bre- gu reke ni bilo vdolbin, kamor bi mogli usidrati lesene tramove za most. Kot pripoveduje Ivan Godec v svo- jem opisovanju Vintgarja so najprej nameravah v re- ko postaviti lesen splav in lestev, ki bi jo naslonili na desni breg. Zaradi deroče vode so to misel kmalu opustili. Položili pa so lestev od levega na desni breg ter za skalo privezali vrv, s katero je bil privezan tudi delavec, ki je klesal vdolbine v skale na desnem bregu župan Jakob Žumer 310 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 1989 reke. Kljub vsemu pa je delavec, predno je opravil svoje delo, nekajkrat padel v vodo. Kolikor je znano o gradnji poti skozi sotesko pri težkem in drznem de- lu ni prišlo do hujših nesreč ali smrtnih žrtev. Gradnja je bila končana do srede leta 1893. še- stindvajsetega avgusta je bila slavnostna otvoritev, ki jo je pripravil in vodil Žumer. Že med gradnjo je pro- jekt zašel v dolgove, ki so jih uspeli poravnati šele po otvoritvi. Verjetno je, da je Žumer za gradnjo poti skozi sotesko namenil tudi precej svojega denarja, kar lako sklepamo iz dejstva, da je njegovo domače gospodarstvo močno hiralo. Zabredel je tudi v dolgo- ve. Po smrti je vse njegovo premoženje zasegla Hra- nilnica in posojilnica v Gorjah. Delo v soteski so po pisanju Janka Žirovnika, nadučitelja v Gorjah in blejskega rojaka, morali nadaljevati že leta 1895, ko so zima, plazovi in poplave podrle večje število mo- stov. Vendar pa so že do leta 1896 vso škodo popravi- li in dokončali še vsa do tedaj nedokončana dela. Si- cer pa so bile poškodbe mostov zaradi spreminjajočih se vremenskih razmer skozi vse obdobje po otvoritvi Vintgarja zelo številne. Jakob Žumer se je zavedal pomena Vintgarja za tu- rizem, zato je sam založil brošuro z naslovom »Vint- gar — Slika iz Gorenjske Švice«. Besedilo je napisal Ivan Godec, knjižica pa je izšla leta 1899. Jakob Žumer je bil kar 41 let gorjanski občinski mož in kar 27 let župan, zato so mu podelili tudi častno občanst- vo. To dokazuje, da je bil pri svojih občanih priljub- ljen ter spoštovan mož. Bil je pristaš Slovenske ljud- ske stranke in eden od stebrov njene politike v zgor- njem koncu Gorenjske. Bil je aktiven član številnih društev in organizacij ter dejaven na vseh področjih tedanjega družbenega življenja. Že leta 1879 je v Gor- jah ustanovil bralno društvo, leta 1884 pa so zgradili »Gorjanski dom«, ki so ga namenili dejavnosti tega društva. Odprli so ga zelo slovesno, slavnostni govor- nik je bil dr. Fran Šuklje. Tudi tu je imel Jakob Žu- mer velike zasluge, zlasti okoli gradnje. Le denar je priskrbel Janko Žirovnik, učitelj iz Gorij. Nabiral ga je po gorjanskih hišah. Gorjanci so radi podprli to akcijo, kar kaže na njihovo visoko nacionalno zavest. Žumer je bil tudi načelnik gorjanske hranilnice in posojilnice in od leta 1892 član Slovenske matice. Po- sebno pa je bil delaven v okrajnem cestnem uradu v Radovljici in se zavzemal za deželne in občinske ce- ste. Slednje je celo načrtoval. Bil je član okrajnega šolskega sveta, za članstvo v podružnici slovenskega planinskega društva v Radovljici pa je navduševal svoje občane in skrbel tudi za redno pobiranje in pla- čevanje članarine. Zadnje delo, ki ga je začel nekaj let pred svojo smrtjo, pa ga zaradi slabega zdravja ni uspel dokon- čati, je bilo načrtovanje obnove in povečanje župne cerkve. Žumer je bil poznan tudi v drugih krajih na Kranjskem pa tudi v Avstriji. Skupaj z blejskim žu- panom Antonom Westrom je imenovan med udele- ženci pogreba dr. Janeza Bleiweisa. Prejel je tudi dve odUkovanji; leta 1883 srebrni križec s krono za zaslu- ge, leta 1906 pa zlati križec. Prvo odUkovanje je pre- jel ob obisku cesarja Franca Jožefa na Kranjskem, drugo pa ob koncu del pri gradnji turške železnice, katere del je prečkal tudi gorjansko občino. Žumer je svoje občane znal navduševati tudi za tu- rizem, glavno turistično zanimivost kraja pa je pred- stavljala soteska Vintgar. Leta 1912, komaj leto dni po njegovi smrti, je Kranjska industrijska družba ob vhodu v sotesko načrtovala zajezitev Radovne, ker so nameravali postaviti elektrarno. Temu so nasproto- vali turistično osveščeni domačini, saj bi zajezitev re- ke preveč negativno vphvala na obisk domačih in tu- jih turistov v Vintgarju. Uspeli so in jezu niso gradili. Tehnični napredek se je moral umakniti pred turistič- nimi interesi. Nasprotovanje gradnji pa je kar za dvajset let zavrlo postavitev elektrarne. Podjetnost Jakoba Žumra se je izražala tudi pri de- lu v domači hiši. V rojstni hiši v Leskah je bil mlin, poleg njega pa tudi žaga. Hiša je bila zgrajena leta 1706. Danes ne stoji več, tri freske, ki so jo krasile, pa so shranjene v Gorenjskem muzeju v Kranju. Bil je strokovnjak za umetno mizarstvo in leseno notranjo opremo hiš. Med drugim je izdelal tudi spovednice in klopi za farno cerkev na Bledu. Med njegovimi učen- ci, ki jih je učil mizarske obrti, je potrebno omeniti Janeza Ambrožiča-Šmona, ki je bil tudi gorski vod- nik, kasneje pa se je odločil za duhovniški stan. Po- stal je celo škof v Kairu. Večkrat se je vračal domov. Lotil se je tudi pisanja »Zgodovinskih odlomkov gor- janske župnije«, v katerih je opisal vse Gorjane, ki so se posvetili duhovniškemu pokhcu. Jakob Žumer je skrbel tudi za opekarno v »Cigovnici«, ki je bila po- stavljena ob vznožju ceste na Mežakljo ob potoku Rečica. Žgali so zlasti opeko za zidavo, zaposleni pa so bili pretežno sezonski delavci iz Italije. Opekarna je obratovala samo poleti. V privatnem življenju je Jakob Žumer doživel pre- cej grenkih trenutkov. Poročil se je dvakrat. Prvič z Margareto Dornik iz znane družine iz Podhoma. V enajstih letih mu je rodila sedem otrok. Štirje so umr- li že v nekaj dneh ali mesecih po rojstvu, preživeli pa so hči Terezija in sinova Jože in Andrej. Sin Andrej je kot 25-letni fant umrl v ljubljanski bolnišnici prav na dan, ko so v Gorjah pokopavali njegovega očeta. Po smrti prve žene se je Žumer leta 1897 ponovno po- ročil z vdovo Ano Rozman iz družine Jan-Repečniko- ve iz Gorij. Rodila mu je tri hčere: Marjeto, Ivano in Filipino, od katerih se je Ivana poročila Ažman in živela na Bledu, Fihpina pa, poročena Pečar, v Ljub- ljani. Otroci so morah sorazmerno hitro zapustiti dom, saj je oče Jakob ostal skoraj brez premoženja. Po njegovi smrti je domače posestvo prevzela hči Te- rezija, ki ga je vodila do leta 1914. Po končani prvi svetovni vojni je na njegovem posestvu družina Go- lob iz Ljubljane ustanovila tovarno pohištva in lesno trgovino Vintgar, družbo z omejeno zavezo. Med so- rodniki Jakoba je potrebno omeniti še brata Andreja Žumra, ki je bil profesor in cesarsko-kraljevi nadzor- nik v Kranju. Umrl je leta 1902, bratu Jakobu pa je zapustil bogato knjižnico. Jakob Žumer je umrl leta 1911, star 65 let. Bolehal KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 3111 Žumrova hiša v Gorjah ! je na srcu, zato je moral zadnja leta življenja opustiti svoja številna delovna prizadevanja. Bil je priljub- ljen, spoštovan ter poznan daleč naokoli. Pogreba se je udeležilo veliko število ljudi. Vodil ga je deželni poslanec, gorjanski župnik in Jakobov osebni prija- telj Ivan Piber ob sodelovanju velikega števila duhov- nikov iz vseh delov Gorenjske. Na pogrebu so se zbrali tudi številni župani iz okoliških občin, številni predstavniki društev, kot častnega člana gorjanske občine in gorjanskega bralnega društva ter kot zaved- nega Slovenca pa so ga pri zadnjem slovesu počastili s pozdravom s slovensko zastavo. Poslovilni govor je imel poslanec Slovenske ljudske stranke Josip Pogač- nik. S smrtjo Jakoba Žumra so Gorje in okoliški kra- ji izgubili vrlega Slovenca, iniciativnega moža, ki je svojemu rojstnemu kraju in Bledu zapustil urejeno sotesko Vintgar, najlepšo slovensko sotesko, v kateri se nahaja tudi nekaj deset različnih vrst rastlinstva. Velike poplave, plazovi in zime so sotesko tudi kas- neje še večkrat poškodovali. Zaradi njih so se podrli nekateri mostovi in galerije. Leta 1917 je deželni pos- lanec Ivan Piber uspel zagotoviti sredstva za obnovo soteske in njeno vzdrževanje. Naravne sile so veliko škode povzročile tudi letih 1920, 1923, 1924 in zlasti | 1927. Tudi te poškodbe so domačini skupaj s turistič- nimi organizacijami in Kranjsko industrijsko družbo uspeli popraviti. Sotesko je močno prizadela tudi druga svetovna vojna, vendar jo je Turistično društ- vo Gorje leta 1946 skupaj z nekaterimi ljubljanskimi dobrotniki in Gozdnim gospodarstvom Bled povsem obnovilo. Mostove pa so docela posodobili z novo konstrukcijo v letih 1977—1979. Ob obletnicah otvo- ritve soteske leta 1973 in 1983 so v Vintgarju pripravi- li spominske slovesnosti, na katerih so se posebej spo- minjali Jakoba Žumra. VIRI IN LITERATURA »Slovenec«, 5. april 1911. — Kronika Osnovne Sole Gorje, Osnovna Sola bratov Zvan, Zgornje Gorje, 1888-1911. — Kronika Župnije Gorje 1882-1911, Župnijski urad Zgornje Gorje. — Zemljiška knjiga k.o. Podhom, Temeljno sodiSče Kranj, enota Radovljica. — Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj, »Zdraviliška komisija«. — Jože Jan, pismo z dne 30. 8. 1983 (last Boža Benedika). — Ivan Godec, Vintgar, Ljubljana 1899. — Turistično društvo Gor- je, 1893-1983, 90 let Soteske Vintgar. TD Gorje, leto 1983.