I   Kaj je dala Vidova Rezika za svoje stariše? i.
"" ""18!°' ^ar vam m's^m sec'aj povedati, preljubi, sem j||| sani doživel in bil priča, zato me le pazno po-
.^i         SlUScll vG.
Kočar Vid je ležal na smrtni postelji. Čutil
je, da se mu bliža zadnja ura. Povedati vam moram,
kdo je bil ta Koear Vid? Bil jc velik siromak. Ni
živel morda v kakem mestu,  ne,  njegova koča je
I stala tam gori nekje v znožju gorenjskih planin, konec
I prijazne vasice Ž.  Pa nikar ne mislite, da je sam pre-
bival v tisti revni koči, kakor medved v svojem brlogu;
Vid je imel  tudi  družino:  bili  so notri mati Vidovka
in štirje otroci; najstarejši otrok je bila Rezika, kateri
je bilo šestnajst let, za njo brat Ivan, star štirinajst let,
potem pa še dve  sestrici,  Katarina,   stara  dvanajst in
najmanjša, Lizika, stara še-le dve leti. Rezika pa ni bila
vedno doma;  ko je  bila stara  petnajst  let,  šla  je  že
služit k tujiin ljudem. Pa šla je z veseljem ; vsak denar,
ki ga je zaslužila,  dala je domov ljubim  starišem   In
stariši so bili tudi  potrebni.   Oče Vid  so bili bolni že
j več ko eno leto;   niso  se  mogli  ganiti s postelje.  Pa
kakšno posteljo menite soimeli? Mehka ni bila, ampak
trda, ker bili so tako ubožni; ležali so na trdi plevnici.
,: Uboga mati Vidovka bi jim bili radi postregli,  ako bi
1'bili imeli s čim. Pa bila je grozna revščina v koči. Otroci
lačni,  oče bolni, sirota mati si niso vedeli potnagati;
vedno so prosili Boga, da bi jim poslal pomoč.  To je
,,Angelje«k" VII.                                                                                           1
$7
še dobro, da so imeli vsaj Reziko; s krajcarji, katere je Rezika prinesla domov, kupili so bolnemu oče;u časih malo juhe; nekaj so dali pa dobri ljudje. A s?daj pa niso mogli oče Vid nič več jesti: «Umrl bom», izdib-nili so, in otroci so milo zajokali; prišla je bila tudi Rezika domov k smrtni postelji očetovi. Prišii so še enkrat mašnik s sveto popotnico in so jo dali bolniku zavžiti. Ko so bili lepo z Bogom spravljeni, pokicali so vso družinico šaignkrat k sebi; obrnivši se k olrokom, naročili so jim še enkrat: »Otročiči moji, ubogajte mater, četudi mene ne boste več imeli. Ljubi Bog vse vidi, in natanko ve, kdaj ne vbogate.» In nazadnje so pri-jeli še Reziko za roko ter so ji rekli s slabim slasom: «Rezika, ostani še naprej tako dobra; tako mlacla si še, pa si že skrbela za-me in ves zaslužek svoj si dala za-me. Bog ti povrni, dobri otrok !» Vsi so jokali. Prišla je pa noč, in po noči so umrli Vidov oče v tisti ubožni kočici.v
čez dva dni so jih pokopali. Videl sem pogreb. Bil je silno lep josenski dan. Solnce je še gorko sijalo in visoke gorenjske gore so se svetile v daljavi. Tam od vasi Ž. pa so nesli siromaka Vida pokopat, in za mrt-vaško rakvijo so ihtele mati in zapuščene sirote
Pogreb je bil že minil; drugi ljudje so se počasi razšli s pokopališča, najdalje so ostali Vidovi na grobu očetovem in molili za njih dušo. Slednjič opotnnijo mati: «Otroci, treba bode iti dotnov!* Vstanejo inmolče odidejo. Po potu bi bila mlajša sestrica rada kaj vpra-šala starejšo Reziko, pa ker je videla, kako so raati in ona žalostni, ni si upala. Molče pridejo domov v staro kočo. Bila je prazna, očeta ni bilo več. Vidovka se vsede vsa utrujena na klop, solze jej zalijo oči. «Otroci, kako hočemo zdaj začeti? Ničesar nimamo.« Tudi Re-zika je bila žalostna, ko je videla mater jokajočo, toda dobra hčerka je imela pobožno srce in je zaupala v Boga. «Mati, nikar preveč ne žalujte; saj ste me sami večkrat učili, da imamo dobrega Očeta v nebesli, ki skrbi za vse stvari po očetovsko. Ker nam je vzel očeta,
I
skrbel bo gotovo on sam za nas. Še za vrabce, ki zunaj kajo,  tako lepo skrbi,   da  iraajo vedno dovolj jesti, >vo ludi nas ne bo zapustil.*
[ «Prav govoriš, Ijuba hčerka; čeprav so umrli oče, I saj imamo vsi pravega in najboljšega Očeta v nebesih. On nam bo odvzel vse nadloge. Zgodi se tvoja volja, ; kakor v nebesih, tako na zemlji, tako hočemo vsi skupaj ' vedno moliti.»
«In pa pridno delati», pristavi Rezika. «Ljubamati, jaz grem še danes nazaj v službo, in hodem biti zvesta in pridna in poslušna; nekaj si že prislužim, in vse to bom dala vam, da boste laže skrbeli za mlajši sestrici moji.»
«Jaz pojdem pa k botru za eevljarja se učit», za-
kliče Ivan, «obljubili so mi že, da čez en mesec začnemo.
In potem bom  tudi jaz kaj zaslužil in vam pomagal.«
Tako sta obetala dobra otroka,  kaj hočeta storiti
za mater. Mati Vidovka pa so bili ginjeni od tolike lju-
jj bezni svojih otrok in so na tihem  prosili Boga,  da bi
' zmirom taka ostala.
Se tisto popoldne je šla Rezika nazaj v službo in
jc po   potu  molila  za  rajnega   očeta ter delala  trdne
isklepe,  kako  marljivo bo služila.svojemu gospodarju,
da bi le več zaslužila za ubogo mater. Toda pregovor
I pravi: Človek obrača, Bog pa obrne. Tako se je zgodilo
Jtudi tukaj.
III.
Ni še preteklo celih štirinajst dni po očetovi smrti, ko zboli Vidovim druga hči Katarina. Začelo se jej je blesti: imela je vročinsko bolezen. Hudo je bilo ubogi "intori, videči, koliko hčcrka trpi, a najhujše jim je bilo ker jej z ničemer niso mogli postreči, da, niti zdrav-niiia si niso upali poklicati, ker so mislili, da ne bodo mogli plačati stroškov. Najbolj so pomoči iskali pri Bogu, m so vedno vzdiliovali k Njemu: «Ti si naš najboljši Oce, ti skrbi tudi za moje uboge otroke«. Katarini se je res začelo zdravje vračati in že je vstajala in počasi hodila po hiši in lazila tudi že okrog hiše. Toda med tem časom se je približala zima; Katarina se ni dosti varovala, z nova se je prehladila in morala se je zopet
1*
vleči, in z nova je začela hudo blesti in mešati se, in mislili so, da bo kar ugasnila. Velika vročina p je ku-hala. Ko so ljudje zvedeli, da imajo pri Vidovih vro-činsko bolezen, ni si upal nihče k njim; otroci so si plašno dopovedovali: aVidova Katra ima vročino». Od daleč so se bali hiše, misleč, da bo vročina kar na-nje skočila, ako bi šli blizu hiše. Le Rezika se ni bala vro-činske bolezni; ako je le mogla, je pritekla pogledat sestrico in potolažit mater. Toda Katra ni do!go bila sama bolna, kmalu je nalezel od nje bolezen tudi neko-iiko starejši brat Ivan. Začel se je tudi on mešati; moral je ležati. Uboga mati so jokali in stregli bolnikoma. časih jim je kaka dobra soseda prinesla kako sivar, da so jima jo dali.
Tudi scdaj je večkrat pritekla Rezika. in *x je le mogla, prinesla s sabo kako jedilce, da bi imela uboga bolnička. Prosila je pa tudi mater, naj se varujejo, da še oni ne zbole, kajti če oni zbole, kaj bodo počele sirote? «Bode že nebeški Oče poskrbel, saj tudi zavrabce na polju skrbi«, odgovarjala jej je skrbna ženicn, mati Vidovka. In res, česar se je dobra Rezika tako hala, to je prišlo. Okna Vidove koče so bila vedno zaprta: nihče jim ni svetoval, cla bi kočo prezračili; zrak je bil v njej ves zastrupljen od bolezni. Dobrega zraka je p:'išlo le toliko notri, kolikor si je sam našel pot skozi luknjiee in razpoke pri vratih in oknih. To ste pa že sami ob-čutili, ljubi moji, kadar vam je kak slab duh udaril v nos, da se vas je lotila kakor omotica; vzduh irrak.i v Vidovi koči pa ni bil le slab, ampak kar nekako za-strupljen. Lotila se je torej bolezen tudi mater^, tudi mati so se morali vleči. na posteljo; noge jih niso več nosile. Zraven njih na postelji je ležala najmlajša hčerka Lizika. Sedaj ni bilo nikogar več, ki bi mogel streči bolnikom; mati, ki so bili do sedaj noč in dan na nogah, da so dajali vode ali mleka bolnikoma, sedaj so bili bolni sami. Nihče se pa ni prav upal noter v to hišo, polno bolezni. A česar si drugi niso upali, upak si je naša junaška Rezika. Povedala je gospodinji, da jc doma vse bolno. «Pustite me za toliko časa, da mati ozdravi«, prosila je. In šla je in preselila se je zopet domov.
5
IY.
Kmalu se je razvedelo, da je Vidova Rezika prišla domov in da sedaj sama skrbi za vse, za mater, za hrata in obe sestrici. Vsi so jo hvalili, kako pogumna in dobra je. Matere so pravile svojim otrokom: «Otroci, glejte, taki bodite, kakor Vidova Rezika, ki tako lepo streže bolni materi in bratcu in sestrieama.»
Neko popoldne napravim se tudi jaz proti Vidovi koči. Velik sneg je ležal po gorah in nižavah. Pridem jiicd kočo in odprem vrata. 0, Ijubi moji, kak pogled su mi je odprl! Na postelji so ležali mati Vidovka v hudi vročini; zelo se jim je bledlo, in nič me niso po-znali; kar sami za-se so govorili nerazumljive besede. K njim se je stiskal ubogi otročiček, mala Lizika, in jokala, in klicala je : «Mama, mama!» Pa mama se niso osrlasili in revica ni vedela, da so za smrt bolni. Pa komaj postojim en trenotek, kar zaslišim stokanje izza mize. Pogledam in vidim, da ste tam dve posteljici, na eni loži Ivan, na drugi pa sestra mu Katarina. Kar ža-losten sem postal, ko sem videl tako revšdino in bo-lezen Toda nisem mogel biti dolgo žalosten. Od postelje do postelje namreč je hitela dobra Rezika in ponudila vsakemu kaj; najmanjši sestrici žlico kave, drugi sestrici malo mleka, bratcu malo juhe, ki jo je dobila od dobrih sosedov, mami slednjič kapljico vode, ker oni so bili najslabejši in niso mogli nič vžiti. A vse to je delala s takim veseljem, da se jej je kar na obrazu brala za-dovoljnost in mir srca.
«Rezika, kako moreš biti vendar tako vesela v tej žalosti?« vprašam jo začuden.
«0h, zakaj ne bi bila vesela», odgovori mi, «saj mi vest pravi, da dobro delam».
«Ali se nič ne bojiš, da tudi ti oboliš in umrješ ?»
«Bolezen in smrt ne pridete, če Bog ne dopusti», odgovori modra deklica.
«Res je to; a povej mi vendar, ljuba Rezika, s čim se vendar tolažiš vse te dni, ko moraš noč in dan čuti pri bolnikih sama?»
«0, častiti gospod«, odgovori mi, «mnogo tolažbe imam.   Posebno pa me tolažijo tri reči.   Najprej vem,
6
da spolnjujem voljo božjo, <5e strežem ubogi materi. Saj Bog ukazuje otroku: ,Spoštuj očeta in tniter, da boš dolgo živel in ti dobro pojde na zemlji'. Eog tirja od otrok, da v bolezni ne zapuste starišev, arnpak da jim pomagajo in za-nje molijo. Ako torej strežem ma-mici, spolnjujem božjo voljo, in to mi daje veliko slad-kost. Drugič pa imamo tam-le v kotu bridko martro. In vidite, kadar pogledam na križanega Jezusa, in se spomnim, kako je on življenje dal za vse ljudi pa mi vest pravi, da moram tudi jaz biti pripravljena življenje dati za mater, ako bi bilo treba. Tretjič pa sc spominjam. koliko je naša Ijuba Mati Marija trpela, ko je pod križem stala, in vidim, da to moje trpljenje ni nič proti nenemu. In zato vse to darujem Bogu, pa sem vedno 7esela.» «Rezika, ti boš enkrat gotovo srečna, ker tako spoštuješ svoje stariše.« To sem rekel in sem stopil iz koče. Zdela se mi je dobra Rezika kakor angelj, ld streže ubogim ljudem; tako nedolžna in ponižna deklicaje bila.
Y.
Nekaj dni potem je zapel mrtvaški zvon v vasi ' Ž. Ljudje so precej vedeli povedati, da je umrla \iclovka tam gori v Vidovi koči. «Bog ji daj večni mir in pokoj!» molili so dobri Ijudje za-njo. nekateri pa so z glavo zmajevali, češ: «Kaj bodo počele sedaj sirote, brez očeta, brez matere, in najmlajša stara še-le dve leti?» Lahko si mislite, mladi čitateljčki moji, koliko je trpeU sedaj uboga Rezika!
Kakšna žalost je bila doma v tisti revni kočk-i! Mati so ležali mrtvi, mali bolniki so bili sicer ntkoliko okrevali, a ne do clobra. Najmanjša, Lizika, se je še vedno stiskala k materi, ker sirotica ni vedela, da so mrtvi; druga dva bolnika pa sta jokala na svojih poste-ljicah za dobro materjo: «Mar bi bil jaz umrl mesto matere«, vzdihoval je Ivan. «0 kam bomo šli secUj brez matere«, tožila je Katarina. Rezika sama se je še držala po koncu. Pokleknila je pred podobo križanega Jezusa ter molila za dušo rajnce matere. Milo se jej je st-orilo, ker mati niso nič slovo mogli vzeti od otrok; tuili njej niso nič naročili, kaj naj stori z mlajšima sestricama; naročiti pa niso mogli, ker so bili ves čas bolezn zme-
šani, tako, da niso poznali nikogar, niti svojih ljubih otročiČev. Toda Rezika niti sedaj ni obupala, saj je iniela trdno zaupanje v Boga. «Vidita, Ivan in Katrioa, sedaj smo sirote», govorila je bolnikoma, «očeta nimamo, mater nimamo na svetu več. Toda nič se ne bojmo; naš oče i>o sedaj toliko bolj nebeški Oče, in naša dobra mati bo Marija. Marija pa nam ne bo umrla nikoli.»
Tako so se tolažile sirote. Mecl tem pa so prišli v hišo štirji možje in so zabili mater v leseno rakev in so jo nesli ven iz koče tja k iarni cerkvi v mrtvaš-, nico. Mil jok so zagnali otroci, ko so jim odnesli mater iz koče, pa nič ni pomagalo; ker je bila bolezen nalez-Ijiva, ukazal je župan, da Vidovka ne smč Iežati doma na mrtvaškem odru, temveč da jo morajo precej nesti v mrtvašnico. To vam je bil žalosten pogreb. Noben drug ni šel za rakvijo, kakor Rezika in nekaj sosed, katerim se je smilila uboga Vidova družinica. Položili so rakev v mrtvašnico; poleg rakve je gorela lučica. Otrocf, iz šoJe gredoč, so plezaJi na pokopališčni zhl in s prstom kazali v mrtvašnico, češ, tam leže Vidova mati, ki so imeli vročino. Blizu pa si ni upal nobeden, bilo jih je strab. Rezike pa ni bilo nič strah, in racla bi bila ostala pri materi ves čas, da je le smela. Čez dva dni so skopali na pokopališču jamo, tam blizu onega groba, v katerem je počival kočar Vid, in položili so v jamo ženo njegovo, Vidovko.
YI.
Vse to natanko vem, kako se je zgodilo, ker sem bil sam v tistem kraju. Dobro sem poznal Vidove. Precej po pokopu matere Vidovke pa sem moral zapustiti tisti kraj, vsesti sem se moral na železnico, pa iti drugam, doli proti beli Ljubljani. En mesec nisem nič zvtjdel, kaj se godi v vasici Ž. tam na Gorenjskem. Nekega dne pa srečam znanega moža od tam gori. Stopim k njemu in ga hitro vprašam: «Kako je kaj pri Vidovih?« — Mož me začudeno pogleda. «AH še nič ne veste?» ptavi. »To vem, da so Vidova mati umrli, drugega pa nič.» — «0 Reziki ne veste nič?» vpraša dalje. — »Nič, čisto nič ne vem», .odgovorim. «Povejte mi vi kaj.» — «0, to je žalostna povest», odvrne mož, «kaj takega še
nismo doživeli. Včeraj smo jo pokopali«. — «Za božjal voljo! Rezika je umrla?« zakličem jaz ves prestrašenJ «Kako je to mogoče?« — «Umrla, umrla. Vedite, da je vse jokalo včeraj, ko so jo pokopavali. Takega otroka ni z lepa.» — «Ali kaj pa jej je bilo ?» vprašam zopet. — «0, to ni čuclno, da je prišlo tako daleč. Koliko je pa feva trpela. Prej še, dokler je živel njen oče, delala je nad vse pridno, da je le več zaslužila in dala domov! za bolnega očeta, potem pa, ko so zboleli vsi za vrstjcv in nazadnje Še mati, trpela je ona največ. Vsako urc^ po noči in po dnevi, morala je biti na nogah, ker vedno jo je ta ali oni bolnik klical. Špala je na tleh, več tednov le ubogo malo. Vrh vsega tega je morala pa dihati tistj okuženi vzduh, ki je bil v koči; bila je koča taliorekod zastrupljena od te hude bolezni. In tako je dolrila tucli Rezika kal bolezni. Nekaj časa po materini smrti je še stregla malima sestricama in bratu, a slednjič se je po-, kazala bolezen na njej; imela je vročinsko boiezen; vsem se nam je v srce smilila dobra Rezika; vsi bi ji bili radi pomagali, pa pomoči pri ljudeh ni bilo več za-njo. Sla je za očetom in materjo, in so jej tudi grob izko-pali tik materine gomile.')
Solze so mi prišle v oči, ko mi je pravil mož o smrti dobre "Vidove Rezike. Oh, bila je tako dober, ne-dolžen otrok, res kakor angeljček!
«Kaj pa z drugimi Vidovimi otroci?» vprašam na-posled.
«Vsi so ozdraveli. Ivana je vzel boter, ki je čevljar, da ga izuči čevljarstva; Katarina bo ostala pri sosedu; najmanjšo hčerko, Liziko, je vzela pa teta k sebi, da jo bo lepo po krščansko zredila. V kočo se je priselila stara zasebnica, da jo varuje, dokler Ivan ne odraste. Po Roziki nam je pa vsem hudo, to vam moram reči.»
«Rezika je dala najlepši izgled otrokom, kako mo-rajo ljubiti stariše», opomnim jaz.
«0, to so tudi naš gospod župnik rekli otrokom: ,Otroci', rekli so, ,poglejte, kaj je Vidova Rezika storila za svoje stariše: za očeta je skrbela in je dala za-nje vse, kar je zaslužila; materi je ljubeznivo stregla in molila za-nje, ko so bili bolni, da, eelo življenje je dala za-nje, ker prav takrat je dobila smrtno bolezen, ko je
9
; doma pri bolni  materi.   Pa vendar je bila vedno
¦•¦la; vse je delala iz ljubezni do Boga, ker je božja
a, da otroci ljubijo svoje stariše in da jim pomagajo,
-o v potrebah.   Posnemajte clobro Reziko tudi vi.'»
Tako so učili gospod župnik. Jaz pa vam rečem
o-le, ljubi moji: Bog je zapovedal v četrti zapovedi:
*tuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro
/eralji. Rezika jih je spoštovala in Ijubila, in kakšno
plačilo je dobila?  Dolgo  res ni živela na zemlji,  zato
jo je pa Bog poklical k sebi, kjer ho pri ljubih stariših
in med angelji živela dolgo, dolgo, vso večnost; ni se
ji godilo dobro na tem svetu, 2ato se jej pa toliko boljše
godi tam gori  pri  nebeškem  Očetu in  pri  Jezusu   in
Mariji, kjer ni več smrti in nobene solze in nobene žalosti
več.  Ljubi prijateljčki, živimo tako,  da bomo tudi  mi
jnišli za Reziko tja gori.                                 J. Debevec