51
              Životopisne črtice.
Anton Alojzij Wolf,
                      knezoškf ljubljanski.
Spisal Ivan Lavrenčič.
„Begliiektes Krainerland, Dem so ein Sohn entsprosseu, Dem dieses Heil ersehlossen, Das solche Gnade fand."
Tako uskipelo je srce nemškemu pesniku Ignaciju p]. Lazzarini-u, ko je videl mnogobrojne sade neumornega delovanja preuzvišenega vladike Antona Alojzija. I njemu pritrdila je Kranjska, ter nje sinovi radovali so se, da imajo sobrata tako vrlega, ki je rodu domačega vrli cvet, domovine kinč, stanu duhovenskega najlepši biser in vzor vikših dušnih pastirjev; njim pa največi dobrotnik. Zato bili so mu jako hvaležni in imeli so ga v najboljšem spominu, osobito, da so posnemali po svoji moči njegova budilna in vzorna dela. In kot njegovi vrstniki hraniti ga moramo tudi mi v najboljšem spominu, kajti dobrote, ki jih je trosil pra dedom, trosil je in trosi jih še dandanes nam in trosil jih bode našim potomcem. Da se ga pa dostojno in vredno spominjamo, poznati moramo zadostno njega in njegove zasluge. In temu zadostiti hočemo z veseljem vsaj deloma v „Novicah", tembolj, ker je ravno letos stoletnica njegovega rojstva.
I.
Anton Alojzij Wolf porodil se je 14. junija 1. 1782. v Idriji, preslavnem rudarskem mestu na Notranjskem. Oče bil mu je Gašper, c. kr. rudarski uradnik, in mati Kristina roj. K ah 1,"svojim otrokom preljubeznjiva in preskrbna odgojevalka; imela je namreč še enega sinka Josipa Rajmunda in dve hčerki Marijo in Antonijo Alojzijo. Kakor hitro se je jela razvijati dušna moč v mladem Alojziji, moral je komaj sedemletni deček v domačo šolo, kjer je dovršil na radost roditeljev svojih z dobrim vspehom trirazredno ljudsko šolo in prva dva latinska razreda. Jeseni leta 1794. pelje skrbna mati nadepolnega sinka v Ljubljano, in vpiše ga v tretjo šolo. Stanovanje in rejo preskrbi mu pri neki pobožni stari ženici, ki bi vedela veliko povedati o njem, da bi je ne pokrivala zemlja. Kolikor sem poizvedel, bil je jako marljiv in priden; iger součencev svojih se je udeleževal le redko in to še le potem, ko se je do dobra naučil šolske naloge. V šoli in zunaj   šole je  bil  tih in miren,   do   součencev
svojih prijazen, a učenikom pokoren. Da je to veselilo roditelja njegova, osobito pa mater, se razume; ali žal, da je nehalo prerano biti srce plemeniti gospe — umrla je namreč 29. marcija 1. 1796., komaj v 40. letu svoje starosti. Jako užaljen, a udan v voljo božjo nadaljuje Alojzij svoje študije, ter dovrši Sleta pozneje — leta 1799 — poslednji tečaj modroslovja z najboljšim vspehom.
Sedaj bil je na razpotji — kak stan naj bi si bil izvolil? Vsak, ki je poznal njegovo čisto nravno in pobožno življenje. ;>i ni mislil druzega, nego da se bode posvetil duhovenskemu stanu. In to je tudi storil, vsaj to je hotela ljubezen . ki jo je gojil od mladih nog do duhovenstva. Radovoljno sprejme ga v semenišče Nj. preuzvišenost Mih. baron Brigido Marenfelški in Bre-zovški, tedanji nadvladika ljubljanski — tembolj, ker so spričevala njegova svedočila, da je pridobil gojencem stanu duhovenskega mladeniča duhovitega in plemenitega. Marljivo in navdušeno pripravlja se za bodoči stan, ter dovrši preskušnje iz vseh predmetov v vsakem tečaji z odliko; in zato ni čuda, da je bil veselje svojih učiteljev, osobito Jurija Dolinarja, profesorja zgodovine in cerkvenega prava — moža, ki je hrunil Alojzija do 94. leta svoje starosti — to je do smrti v najboljšem spominu.
Ker je bil po dovršenih bogoslovskih naukih za svečeniški stan še premlad, posveti ga nadškof Brigido 1. 1803. le v subdijakona in dijakona, ter ga postavi za kateheta ljubljanskim rokodelskim učencem; zraven pomagal je nadškofijskemu notarju v pisarni. Leto pozneje 15. decembra, dasi še ni dosegel kanonične starosti, posveti ga nadvladika z dovoljenjem Nj. sve-tosti papeža Pij a VII. — komaj 22 let starega — v mašnika. Štiri dni potem imenuje ga uže stolnim kaplanom in nemškim pridigarjem, svojemu notarju pa pomočnikom. Dušne moči bile so sicer kos težavnemu poslu, nikakor pa telesne; Alojzij boleha in vikši škof poslati ga mora nehote 2. avgusta 1. 1805. za be-neficijata v njegovo rojstno mesto Idrijo. Ko nekoliko okreva, podeli mu 10. aprila 1. 1806. tudi eno tamošnjih kaplanij.
Takoj ko se mu zdravje utrdi, pokliče ga Brigido zopet v Ljubljano; imenuje ga svojim tajnikom in postavi ga vnovič za kateheta rokodelskim in kup-čijskim učencem. Vestno opravlja svojo službo; osobito pa je učencem svojim ne le izvrsten učitelj, ampak tudi skrben oče. Leta 1807. hrepeni po dušnem pastir-stvu; v to svrho podvrže se župnijskemu izpitu (kon-kurzu) in prebije ga z odliko. Ali človek obrača, Bog obrne. Ko odide nadvladika Mih. baron Brigido Marenfelški in Brezovški na nadškofijski sedež Cipski na Ogerskem, zasede stol odslej škofije ljubljanske Anton Kavčič rodom Idrijčan, ki imenuje Wolfa kmalu po prihodu svojem 31. oktobra leta 1807. notarjem in voditeljem konzistorijalne pisarne in tri leta pozneje še začasnim učiteljem modroslovja na liceji ljubljanskem.
(Dalje prihodnjič.)
59
Životopisne črtice.
Anton Alojzij Wolf,
knezoškof ljubljanski.
Spisal Ivan Lavrenčič. (Dalje.)
V teh častnih, a težavnih službah preživel je tužne dnove francoske vlade, ki je bila katoliški cerkvi in duhovnikom jako neprijazna — o tem spregovoriti hočemo na drugem mestu; omenimo naj tu le, da še vrhovnemu pastirju ni prizanesla; pregnala ga je v semenišče, med tem, ko se je v škofijski palači mogočno šopiril cesarski namestnik Mar m on t, za njim Ber-trand, Junot in naposled Fouche. In to bolelo je duhovnike, bolelo je pobožno ljudstvo, osobito Antona Alojzija, ki je ljubil svojega škofa kot sin svojega očeta. Milo ga je tolažil in podpiral v tužnih dneh, dokler ni zaspal v Gospodu 1. 1814.   Njega se je spo-
minjal naš Anton kaj rad posebno v poznih svojih letih; o smrti svojega očeta leta 1841. ustanovil je za-nj zadušnice, ki se bero (vsako leto ena) v stolnici.
Po smrti škofa Kavčiča imenuje ga stolni kapi-telj 29. marcija 1. 1814. konzistorijalnim svetovalcem in meseca septembra istega leta Nj. veličanstvo korarjem stolnice ljubljanske. Službo notarja škofijske pisarnice opravljal je še vedno in tudi potem, ko ga je imenoval Nj. veličanstvo cesar Fran I. višjim nadzornikom ljudskih šol za škofijo ljubljansko. Ali ne dolgo potem 27. novembra 1. 1810. pokliče ga cesar v Trst k c. kr. primorskemu deželnemu poglavarstvu za pravega svetovalca, ter duhovenskega in šolskega poročevalca, če je bil Kedo kje na svojem mestu, bil je tu Wolf. Neu-trudljivo skrbel je za povzdigo in razvitek šol bodi-si po mestih primorskih ali pa po deželi. Osobito se je poganjal za nove šole v tistih krajih, kjer jih doslej še niso imeli; zakaj srce ga je bolelo, vide, da je mladina brez učenika in poduka. A tudi učitelje je spodbujal in polnil srca njihova z ljubeznijo do svetega poklica.
Da-si se šolskimi opravili preobložen, odtegoval ni izvrstnih duševnih moči svojih dušnemu pastirstvu, po katerem je toliko hrepenel; da je le mogel, pomagal je duhovnikom tržaškim v svetih opravilih; osobito rad je predikoval ali spovedoval. In to neumorno delovanje na polju šolstva in duhovnega pastirstva ni bilo prikrito dostojanstvenikom cerkvenim in svetnim — vse so videli in podelili mu čast, katero doseže malokedo še le v sivi starosti.
Solnograški prestolni kapitelj namreč je imenoval 20. aprila 1.1823. ljubljanskega škofa, občespoštovanega in priljubljenega Avgusta Gruber-j a, knezonadškofom solnograškim, kamor se je preselil visoki gospod 15. ja-nuarija 1. 1824. Kedo mu bode naslednik? Govorilo in ugibalo se je mnogo , dokler ne izvoli cesar 27. febru-arija istega leta naslednikom visokoučenega in mnogo-zaslužnega Antona Alojzija Wolfa, častnega ko-rarja in vladnega svetovalca tržaškega. Takoj je potrdil volitev Nj. svetost Leo XII. uže 12. julija istega leta. Posvetil ga je pa 30. oktobra nadškof Walland v Gorici. Kako se je veselila Kranjska prihoda svojega sinu in ljudstvo svojega škofa, svedoči njega sprejem in sprevod o nastopu uzvišene službe zadnji dan meseca oktobra 1. 1824.; pomikal se je pa sprevod med zvo-nenjem zvonov ljubljanskih cerkva, iz nunske cerkve, mimo zvezde, čez kongresni trg, skoz gospodske ulice, čez Breg, preko Ljubljanice po šentjakopskem mostu, stari trg, mimo magistrata v stolno cerkev. Vdeležilo seje sprevoda ljudstva na tisoče. Vsi mestni duhovniki in mnogo dekanov, župnikov, kaplanov iz dežele, kakor tudi bo-goslovci — prišli so ravno iz počitnic — spremljali so ga v cerkveni opravi; dijakov nižjih in srednjih šol z učeniki in profesorji, ter uradnikov in vojakov višjih in nižjih niso pogrešali. Tudi Idrija, rojstni kraj novega škofa, poslala je svoje namestnike. Z eno besedo, počastilo je vse nadepolnega vikšega pastirja in želelo mu presrčno najboljšega vspeha v vzvišeni in velevažni službi. In z najboljšim vspehom je tudi deloval in pridobil si kmalu neizvenljivih lavorik; a predno o njega zaslugah govorimo, omenimo naj tu le, da ga je imenoval Fran I. uže dve leti po nastopu škofije knezom. Naj stvar razjasnimo.
Uže 26. maja 1. 1533. dodelil je cesar Ferdinand škofu Krištofu pl. Ravbar-ju in vsem njegovim naslednikom častno ime „knez". Istega imena so se tudi vsi posluževali, dokler ne spremeni papež Pij i VII. ljubljanske nadškofije — uživala je to častno ime le od 1. 1788. — s pismom „Quaedam tenebrosa ealigo" 21. avgusta leta 1807. le v škofijo  in je ne sklenje nepo-
60
srednje z apostolskim rimskim sedežem. *) Tako sta bila tedaj Anton Kavčič in Avguštin Gruber le škofa in tudi Wolf, dokler ne podeli cesar 12. janua-rija L 1826. škofiji častnega imena „knežije". A da je Fran L ravno sedaj zopet podelil škofiji častno ime, dal je povod gotovo tudi čili vztrajni škof Wolf, ki je gojil najboljše nade, da bode do zadnjega zdihleja delal in živel za prospeh sv. cerkve in tudi skrbel za časni blagor svojega naroda.   In vse to se je tudi uresničilo.
(Dalje prihodnjič.)
*) Neposrednje z rimskim sedežem v zvezi bila je škofija ljubljanska le do 1. 1830., to je, dokler ni postal goriški nadškof njen metropolit.                                                                          Pis.
67
Životopisne črtice.
Anton Alojzij Wolf,
knezoškof ljubljanski.
Spisal Ivan Lavrenčič. (Dalje.)
II.
V prvi vrsti posvetil je Anton Alojzij življenje svoje sveti cerkvi, ki je osobito za časa njega potrebovala voditeljev neumornih, neustrašljivih. Res je pač đa so potihnili viharni dnovi francoske prekucije in da je uže krila črna zemlja ostanke francoskih enciklo-pedistov in druzih sovražnikov vere prave— a duh njihov živel je še in razširjal se daleko okrog, ter pridobil mnogo čestilcev tudi v pokrajinah naših. In potem mogočni Napoleon! Koliko ran je vsekal on katoliški cerkvi tudi v Iliriji (obsezala je skoro vse slovenske pokrajine) in posebej v škofiji ljubljanski! Pregnal je po svojem namestniku Marmontu 14. junija leta 1810. iz Ljubljane oo. kapucine, ter kmalu potem 8. marcija 1. 1811. usmiljene brate, dasiravno je mesto in dežela za-nje prosila. Odpravil je tudi k a pit el j novomeški in postavil na njegovo mesto župnika z letno plačo 1000 frankov.   Segal je v
pravo cerkveno šeglobokeje; odpravil je več praznikov; le nedelje smeli so praznovati in praznike: Rojstvo Kristovo; Vnebohod Kristov in Marijin, ter praznik „Vseh svetnikov". Novo leto praznovali so le svetno, kot narodni praznik. A da bi vir prave časne in večne sreče preje zatrl, ugladil je pot tudi prostozidarjem, ki so ustanovili v Ljubljani 1. svečana 1. 1812. ložo pod imenom: „La R. ? (Respectable loge) Franco-Illvrienne, sous le litre distinctif des Amis du Roi de Rome et de Napoleon" — „Čestita franko-ilirska loža se značivnim naslovom „prijatelji kralja rimskega (to je Nap. sinu, ki se je porodil 20. marcija 1. 1811.) in Napoleona". In zlobna družba izvrševala je nalogo svojo tem lajše, ker se je uže prej razširila kužna bolezen Jožefi zrna in Janzenizma. Ali k sreči zazvoni mrtvaški zvon francoski vladi 2. oktobra 1. 1813.; cesar Fran I. vlada zopet pokrajine slovenske in stvar obrača se vidoma na boljše. Cerkvi in državi sovražna družba razpade, in rane, katere je vsekala francoska sila cerkvi, se cele; a začele se še le pod Anton Alojzijem, ki je neumorno zatiral zmote osobito Janzenizma in priboril katoliški cerkvi v škofiji svoji moč in boljšo prihodnost.
Dobro vedoč, da so dobri duhovniki glavni steber cerkvi in njenemu blagostanju, pomnožil je število njihovo. V to svrho naprosil je vlado, da vzdržuje verski zaklad v semenišči ljubljanskem ne le 50, te-muč 80 bogoslovcev; in v to privoliti je morala vlada tem prej, ker so se meje škofijske razširile. Odvzel je namreč Pij VIII. s pismom: „in supereminenti apostolicae dignitatis specula" 16. julija 1. 1830. škofiji tržaški de-kaniji: postojnsko in bistriško, goriški pa vipavsko in sklenil jih z ljubljansko; tri leta pozneje dobila je še faro motniško v kamniški dekaniji tako, da so bile odslej meje deželne tudi škofijske.
Ali prevzvišeni knez ni hrepenel le po mnogih duhovnih pastirjih, temuč želel je tudi, da bi bili vsi dobro izurjeni in temeljito izobraženi. Zato preskrbel je mladim bogoslovcem dobrih učiteljskih moči, ki so napajali srce in dušo njihovo se čistim studencem čednosti in ved. Da bi pa imeli vedno le domače učitelje, poslal je, če ne vsako leto, vsaj vsako drugo ali tretje leto enega ali dva najboljših bogoslovcev (po dovršenih bogoslovskih študijah v semenišču ljubljanskem) na Dunaj v Avgustineji, da bi učili se tam višjega bogoslovja in napravili izpit za profesorje bogoslovske.
In še drugače je skrbel, da so se temeljito izobrazili duhovni gojenci. Priporočal jim je gorlso seme-niško knjižico in podaril 1856. 1. 5000 gold. v to svrho, da nakupi knjižničar iz obresti glavnice najboljših in najnovejših bogoslovskih knjig. Ker se pa mora duhovnik, bogoslovske šole dovršivši, še vedno učiti in izobraževati, ustanovil je 1. 1854. glavnico 8000 gold., da nakupi semeniško vodstvo iz obresti vsako leto bogoslovskih knjig, ter jih razdeli med uboge novoposve-čene mašnike četrtega leta. *)
Da bi pa uže v duhovensko semenišče dohajali vrli mladeniči zdravi na duši in telu, sklenil je kmalu potem, ko je nastopil stolico škofije ljubljanske, prej ko mogoče ustanoviti mladeniško semenišče. Ta želja izpolnila se je vikšemu pastirju leta 1846., kder osnuje zavod prav tako, kakor zapoveduje in priporoča sv. katoliška cerkev v 23. seji vesoljnega Tridentin-skega zbora.   Dotični ukaz se glasi:
„Ker je mladost, ako se varno ne vodi, zelo nagnjena k posvetnemu veselju, in ker ne ohrani nikedar brez pomoči vsemogočnega Boga pravega vernega duha, osobito pa , ako se ne vadi od mladih let v pobožnosti
*) Odstotki znižali so se o dunajskem borsnem „krahu" zdatno.
68
in sveti veri; — zato veleva sveti zbor, da vse nadško-fije, škofije in druge veče cerkve svojemu premoženju in velikosti škofije primerno število mladeničev iz mesta, iz škofije, ali, ako jih onda ne dobe, iz dežele v semeniščih — ki naj se zidajo blizu škofijskih cerkva, ali če škof določi, na kakem drugem pripravnem kraji — hranijo, pobožno izrede in v duhovskih vednostih izuče. V semenišče pa sprejemajo naj se mladenci, ki so vsaj 12 let stari in zakonski; da znajo dovoljno brati in pisati, ter nado goje, da se bodo za vselej posvetili cerkveni službi. *) Sveti zbor hoče, da se izvole zlasti otroci ubogih, a vendar ne odreka tudi otrokom imovitih rediteljev sprejema v mladenišnico, da se le sami prežive, ter z lepo nravnostjo svedočijo, da hočejo služiti Bogu in cerkvi."                                     (Dalje prih.)
*) Sprejemajo se pri nas sedaj gimnazijci prieenši s tretješolci.
83
Zivotopisne črtice.
Anton Alojzij Wolf,
knezoškof ljubljanski.
Spisal Ivan Lavrenčič.
II.
(Dalje.)
Čestita duhovščina sprejela je to poročilo z radostnim hvaležnim srcem, ter tudi svetni domoljubi in prijatelji uboge mladine veselili so se blažega početja. Usojamo si tu navesti, kar piše o Alojzijevišči naš nedomestljivi, neumrljivi voditelj dr. Bleiweis v „Novicah44 L 1846. str. 179:
„Njih ekscelencija, milostljivi ljubljanski knez in škof Anton Alojzi so z začetkam letošnjiga šolskiga leta osnovali v Ljubljani blagor e j no za mladenče, za ktero Jim bo naša domovina vedno vedno hvaležna. Modrimu knezu, ki natanko poznajo potrebe naše šolske mladine, je že davnej skrb pri srci bila, kako bi se pomagati dalo pridnim pa ubogim mladenčam, zlasti tistim, ki poklic h duhovskimu stanu v sebi občutijo, de bi brez težav, ki jih uboštvo sabo prinese in dostikrat nar boljšim glavam pot v šole zapira ali jih saj v boljšim napredovanji zadržuje, za-mogli svoj visoki namen doseči.
Milostljivi knez so tedaj sklenili v Ljubljani sobi-vališče (Convict) napraviti za kranjsko mladost, kjer bojo pridni in ubogi učenci od prve latinske šole noter do desete razun obleke z vsim previđeni, kar jim je za živež in za njih dušno in telesno omikanje potreba. Vadili se bojo tukaj tudi spodobne vunanje ob-naše in lepiga zadržanja, kakoršniga je v sedanjih časih vsakimu človeku, naj bo stanu kakoršniga si bodi, silno potreba.
Ti napravi so dali milostljivi škof Anton Alojzi ime: „Alojzjanum (Alojzjevše ali Alojzevo) zato,
ker so mladost te blagorejne posebnimu varstvu sv. Alojzja priporočili, ki je bil od nekdaj pobožnim mladenčam narlepši izgled.
Vsak domorodec, ki svojo domovino resnično ljubi, mora hvaležnega srca spoznati neizrečeno dobroto, ki so jo milostljivi knez s to napravo kranjski deželi ska-zali in ktera zasluži, de jo vsak ljudomil rojak po svoji moči podpira. Ker pa Alojzjeviše ima posebni namen , blage mladenče za duhovski stan zrediti, in ker bo ta mladenšnica vedno ime in čast duhovne naprave obdržala, vsak sam previdi, de jo bojo zlasti duhovni gospodje s posebnim veseljem podpirali."
To se je tudi uresničilo. Uže prvo leto darovalo je 565 kranjskih duhovnikov 7225 gold.; med njimi so posebno globoko v žep posegli: prof. Metelko, ki je daroval 630 gold.; Slak ar, c. k. vodja ljublj. mestnih normalnih šol, 300 gld.; Cipler, župnik višnjegorski, 215 gld.; dekan Dolenecin župnik Holzapfel vsak po 200 gold. Tudi dva duhovnika škofije lavantinske podarila sta mladenišnici, eden 100, drugi 50 gold. Izmed svetnih dobrotnikov daroval je prvo leto največ (50 gold.) Edvard pl. Scheuchenstuel.
Zopet drugi duhovni in svetni dobrotniki darovali so uže prvo leto žita in druzih stvari za vsakdanje potrebe. Pozabili niso tudi na domačo semeniško kapelico , katero je blagoslovil 10. oktobra 1. 1847. stolni dekan Karol Zorn. Tako jej je daroval zvonar Anton Sam asa 6 lično izdelanih svečnikov; dekan Zorn dvoje masnih knjig; nune ljubljanske in loške cerkvene obleke itd.
In kakor prvo leto, donašali so dobrotniki tudi druga prihodnja leta zdatnih doneskov, tako, da je brojila glavnica sama (brez druzega premoženja) o smrti velikodušnega mecena 40.023 gld. 12Vg nov.*) Donašali so pa tem rajši, ker je skrbel milostljivi knez s preče-stitim vodstvom neumorno, da je mladenišnica častno spolnovala svoj namen. Donašal ni le namreč še vedno zdatnih darov, temveč pohodil je vsaj vsako lelo enkrat Alojzijance, ter slehernega posebej spodbujal k marljivosti in pravemu krščanskemu življenju.
In res! gojenci, svojim dobrotnikom hvaležni, učili so se z najboljšim vspehom in tako gojili najboljše nade, da bodo vrli učitelji človeštva v oziru dušnem in svetnem. Dasi so pa bili hvaležni vsem svojim dobrotnikom, gojili so vender najtoplejša čutila hvaležnosti do svojega preskrbnega očeta, prevzvišenega kneza Antona Alojzija; in prav so imeli, da so mu zapeli v zahvalo o njegovi zlati maši sledeči sonet:
„Zmed rož, ki Tvoja roka jih vsadila, Ki ljubeznjivo za-nje še skrbi, Nar lepši milši ena zeleni, — O de bi vedno rosa jo pojila!
Je Alojzjeviše, ki ga je naredila Dobrote Tvoje milost, de stoji V zavetje mladih src nedolžnosti, — O deV ta rož'ca nikdar ne vsahnila!
Zatoraj radi bi cvetlico vili
U venec, ki plete ga ljubezen Ti —
Dovoli to nam, oče dragi, mili!
Cvetlico, ki nam v srcu je pognala,
Ki v srcu vsem nam klije, zeleni,
Ti podamo — presrčna je zahvala."
In  čuti hvaležnosti bili so  še toplejši po njega smrti, ker je imenoval v oporoki svoji Alojzijevišče
*) Sedaj broji nad 100.000 gold.                                  Pis.
84
svojim glavnim dedičem — želeč, da bi bilo vir vrlih in vzornih duhovnikov, kakoršnih je pridobil on škofiji ljubljanski. Pridobil jih je pa toliko, da je zamogel postreči ž njimi tudi škofijam sosednim, dasi je pomnožil število duhovnij v škofiji lastni.
Oživel je namreč uže 1. 1831. kapitelj novomeški, ter ustanovil več župnij in duhovnij. Tako jo na novo ustanovil župniji Dragatuš leta 1854. in Suhor leta 1855. v dekaniji metliški, ter poslal jima vsaki župnika in duhovnega pomočnika. Potem je imenoval duhovnije: Dolenjo Vas 1. 1830., Drago 1. 1834., Knežak 1. 1839. in Studeno 1. 1840 župnijam, ter nastavil pri vsaki župnika in duhovnega po* močnika. Ustanovil je tudi župnije ali samostalne duhovnije z enim duhovnikom: Babno Polje v dekaniji cirkniški, župnija ustanovljena 1. 1829.; Topla Reber (Unter-Warmberg) v dekaniji kočevski, župnija ust. 1. 1828.; Tuj niče v dekaniji kamniški, fara ust. 1. 1831.; Got ni ca (Gottenitz) v dekaniji kočevski, župnija ust. 1. 1845.; Reteče v dekaniji staro-loški, župnija ust. 1. 1848.; Nemška Loka (Unter-Deutschau) v dekaniji kočevski, podžupnija ust. 1. 1828., od 1. 1854. samostalna duhovnija; Z dihov o (Oberskril) v dekaniji kočevski, podžupnija ust. 1. 1840.; Žabnica v dekaniji staro-loški, podžupnija ust. 1. 1840.; Terboje v dekaniji kranjski, podžupnija ust. 1. 1787., zatrta 1. 1809., a zopet oživljena 1. 1841.; Begunje v dekaniji cirkniški, podžupnija ust. 1. 1847.
Težavnim, razhodnim župnijam pa, kjer je pastiro-val doslej le en duhovnik, poslal je duhovnega pomočnika, tako: v Adlešiče, Studenec, Borovnico, Kovor, sv. Križ pri Tržiči, Prem, Kamno Gorico, Mošnje, Planino pri Postojni, Sorico, Cerklje v dekaniji krški; v Postojno pa, Mirno Peč, sv. Križ pri Kostanjevici, Kranjsko Goro, Trebelno poslal je še druzega in v Št. Jernej tretjega kaplana.                                      (Dal. prih.)
91
Životopisne črtice.
Anton Alojzij Wolf,
knezoškof ljubljanski.
Spisal Ivan Lavrenčič.
II.
(Dalje.)
In tako je preskrbel Anton Alojzij škofiji svoji dovelj dušnih pastirjev. So li pa imeli verniki tudi za-dosta potrebnih cerkva? Teh pač ni pogrešalo bistro oko vikšega pastirja uže o nastopu prevzvišene službe — zaljšalo je namreč Kranjsko nad 1200 župnijskih in podružnih cerkva, ter 150 kapelic — le v na novo ustanovljenih duhovnijah zidati so morali duhovnjani nove, v večjih starih pa prostornejše, ker so bile stare zdatno pretesne za vedno večje število duhovnjanov. Ali kako naj bi bile zidale nekatere novih duhovnij cerkve, ker so bili duhovnjani tako ubožni, da so se komaj preživeli! Zato pripomoči so jim morali blagodušni dobrotniki, osobito vikši pastir, ki je samo Dragatušcem in Suhorcem v to svrho daroval nad 30.000 gold. Lehko so potem ti postavili temeljni kamen — Suborci 10. julija leta 1853., Dragatušci pa 17. septembra leta 1854. — ter zidali in dozidali cerkev 4 leta pozneje, spominjevaje se vedno tudi potem s hvaležnim srcem svojega velikega dobrotnika. Dragatušci zapeli so mu še posebej v zahvalo za god 1. 1854. tako-le:
„Pri novi cerkvi delamo Nevtrudeni, veseli; Tode se dans ozeramo Tje prot Ljubljani beli. Tam vtemeljitelj bivajo Bodoče nove fare; Neskončno osrečujejo Nas mlade ino stare!
Na novo faro „Dragatuš"
Podali so jezere,
So si tako hvaležnih duš
Pridobili jezere!
Naj torej, mili naš gospod,
Dobrotnik tega kraja,
Naj danes Njih častiti god
Tud Dragatuš obhaja.
Z molitevjo obhajamo, O blagi škof ga milo: Naj Bog povrne stoterno Njih blaženo darilo; Naj blagor, ki ga nima svet, Prebiva na Njih strani; Naj ljubi Bog še mnogo let Jih zdrave nam ohrani.
In kadar še le pozno se Njih časno bitje steče, Ki v domovini je, ki je Na ptujem tako sloveče: O naj tačas pelja v nebo Jih Božja roka mila! In pak stoletje fara bo Spomin na Njih častila. —
Kadar pak bodo birmali Mladino v cerkvi novi — Kok' bo sprejel po vrednosti Jih tukaj kmet sirovi? —
92
Glas enoglasni radosti Donel bo po širjavi — Jek iskrene hvaležnosti — In zdaj — veseli, zdravi!"
Enako je sezidal cerkev tudi duhovniji Radovici, ter pomagal več ali manj tudi drugim, ki so zidale nove ali prostornejše. Da so pa bili v kaki župniji du-hovnjani imoviti in si zidali lehko sami cerkev, navduševal jih je k požrtovalnosti za čast in slavo božjo. To obrodilo je stotem sad in neumrljivi knez posvetil je ali sam ali pa po svojih namestnikih vsako leto vsaj eno ali še več cerkva. Omenimo naj tu samo zname-nitnejše, ki so bile posvečeve za časa njega: 1. 1827. v Št. Jerneju in v Lešah; 1. 1828. v Mavčičah, pri sv. Križi poleg Turna, v Trebelnem in Mokronogu; 1. 1829. v Prežganji; 1. 1830. na Jezici, Dolenji Vasi, Koprivniku, sv. Križi pri Tržiči, Podlipi, Borovnici, Št. Ju rji pod Kumom; 1. 1831. na Dovjem; 1. 1832. na Jančah; 1. 1833. v Cerkljah; 1. 1834 v Stranjah; 1. 1835. v Tujni-cah; 1. 1836. v Tržiči; 1. 1838. v Gozdu; L 1841. v Dragi, v Zalem Logu; 1. 1845. na Vačah, Do-brepoljah, Robu, Čateži; 1. 1851. v Smledniku; 1. 1852. na Vrhniki; leta 1857. Trnovska cerkev v Ljubljani, ter 1. 1858. uže imenovani cerkvi v Dr a ga tuši in na Suh o rji.
Ker pa same gole stene ne vzbude in ne ožive duha za čast in slavo božjo, navduševal in spodbujal je vedno duhovnjane, da so lepotičili in zaljšali cerkve, ter skrbel, da so imeli umetniki in rokodelci v cerkvah vedno dosta dela. Ne bodemo naštevali raznih kranjskih mest, trgov, vasi, kjer so napravili nove oltarje, lece, orgle, križeve pote, svete posode in cerkvena oblačila, kajti,- da bi hoteli napisati vse na drobno in posamno, pisati bi morali o tem debelo knjigo. Omenimo naj tu le, da se je za časa njega posebno ozalj-šala in olepšala stolna cerkev, za kar sta si zaslug pridobila tudi preč. gospoda sedanji stolni prost Josip Zupan in pokojni stolni dekan Karol Zorn; slednji potegoval se je posebno za kupijo, katero je tudi v istini prekrasno izdelal 1. 1841. naš rojak M. Langus.
Tudi lepo vbranega petja zvonov bil je Anton Alojzij prijatelj, vedoč, da ono opominja človeka najbolj, da naj se povzdigne čist proti čistim nebesam; posvetil jih je od leta 1824. do 1859. blizu tisoč in sicer skoro vse za cerkve svoje škofije.
Gotovo, da je vse to med verniki gojilo nadpoze-meljski čut in vzbujalo krepostno življenje. Da bi pa krepost tudi lepo se razcvitala, čul je skrbni vladika vedno nad duhovniki — dasi so bili vneti in vestni — in nad vernimi; in sicer nad duhovniki, da so vestno spolnovali sveto dolžnost svojo, da so ljudstvo o praznikih in nedeljah zjutraj in popoldne v sv. veri podučevali in da niso krščanskega poduka ne v vsakdanji ne v nedeljski šoli opuščali. *) Da bi bil pa njihovo gorečnost do svetega poklica še bolj vnel in gojil, vpeljal je leta 1852. duhovne vaje, katere je navadno vsako leto on sam z ginljivim govorom pričel in z iskrenim končal. Uže prvo leto udeležilo se jih je 154 duhovnikov. Voditelj bil jim je o. Dominik Sartori iz reda Krme-litev, ki je zbranim duhovnikom temeljito dokazal, kako mora spremljevati življenje katoliškega mašnika neprestano svetost, učenost in delavnost.
Potem čul je vedno nad vernimi ter spodbujal jih tudi sam k krepostnemu krščanskemu življenju, bodi si
*) Popravil in pomnožil je tudi obrednik leta 1844., ter izdal leta 1848. knjigo za obhajanje godov škofije ljubljanske (Propriuni Sanctoruin); vnovič prestaviti je pa dal „branja in evangelije za nedelje in praznike".
za časa svojih vizita ci j ali v svojih preizvrstnih pastirskih listih. „Zatoraj, ljubi moji! — kliče jim v svojem predposlednjem postnem listu — molite pridno in pobožno k Bogu, da Vam vero pomnoži; obiskujte pridno hiše Gospodove, kjer Vam Vaši gospodje duhovni božjo besedo oznanujejo , skrbno poslušajte besede sv. katoliške cerkve in potrudite se, da njene nauke, ki jih v cerkvi in v obhoji s pobožnimi kristjani slišite , v svojem srcu ohranite, jih premišljujete in po njih svoje življenje vravnate; pridno se poslužujte skrivnosti svete vere, zlasti svetih zakramentov svete pokore in presve-tega Rešnjega telesa, ki so najmočnejši hrana duhovnega življenja, in ki se Vam dele v cerKvi; opravljajte dobra dela usmiljenja, sleherni po svoji moči, in držite se nepremakljivo božje cerkve, ki je steber in podslomba resnice, in je ravno zato nezmotljiva učiteljca prave vere, in bodite vdani cerkvi s tem, da spolnujete njene zapovedi, med katerimi je tudi zapoved postiti se, spol-nujte jo tedaj po duhu svete cerkve; zajemajte si pa tudi z vedno molitvijo v duhu in resnici, bodi si v cerkvi ali v tihem domačem hramu, o praznikih in delavnikih, novo duhovno moč iz studenca življenja."
Vedoč pa, da bodo verniki tem rajši zadostili želji njegovi, če bodo z duhovniki svojimi v miru in edinosti živeli — zatreti je skušal vse, karkoli je kalilo vzajemnost med njimi in njihovimi dušnimi pastirji. Med drugim odpravil je zakon od 9. decembra 1. 1785., ki je veleval, da morajo duhovnjani nove župnije ali duhov-nije dušnega pastirja prejšnje stare župnije ravno tako v pridelkih in v denarju plačevati, kakor prej , ki še niso imeli svoje lastne nove duhovnije in duhovnika; in tudi štolnino je dobival vsled zakona od 27. oktobra 1. 1783. dušni pastir stare župnije. Ljudstvo je zadostovalo tej postavi z nevoljo in se silo, kajti ono ni za-moglo zapopasti, da sprejema ptuj duhovnik plačilo za opravila , katera je opravljal njihov domači. Nezadovoljnost rastla je od dne do dne , ter vlada je morala izdati 25. januarja 1. 1819. ukaz, vsled katerega zadobi plačilo za sveta opravila oni duhovnik, ki jih opravlja. Ali ukaz ostane le na papirji in stvar bi bila gotovo spet potihnila, ko ne bi bilo ljudstvo osobito 1. 1848. odločno postopalo in branilo se podpirati krivice, ter drugič, ako ne bi bil knezoškof Wolf, prijatelj in zagovornik resnice , delal na to , da se izpelje pravični zakon. On sam je stvar preiskoval v posameznih du-hovnijah, ter tako vravnal dohodke s pomočjo deželne vlade v treh letih.
Sedaj so duhovnjani radovoljno plačevali svojemu dušnemu pastirju to, kar so prej le se silo in težavo ptujemu. Če pa niso zamogli v kaki ubožni duhovniji vzdrževati ga sami, pripomogel jim je preblagi knez in podpiral duhovnika. V drugih župnijah pa zboljšal je pičle župnijske dohodke z ustanovami, osobito v onih, katere podeljuje škofijstvo, in sicer: v Jesenicah, Horjulu, sv. Križi pri Tržiči, Kropi, Ljubnem, Srednji Vasi, v Bohinju, Motniku, pri sv. Petru v Ljubljani, na Bledu, v Sori, na Brezovici, Gorjah in Lichtenturnov beneficij v Idriji z glavnico po 3000 gld., ter pri D. M. v Polji z enako ustanovo in se zemljiščem vredn. 1000 gold.; z glavnico po 2000 gld. pa, zboljšal je dohodke duhovnijam: Godovič, Hotederšica, Lipoglav inOvsiše; tudi stolnemu dekanu (ki ni imel boljše plače od korarja) pomnožil je dohodke z ustanovo 5000 gold., in kot patron župnije Gornji Grad na Štirskem, ondotnemu župniku z glavnico 4000 gold.
Tudi stanovanja je sezidal duhovnikom v revnih in na novo ustanovljenih župnijah: Suhorju, Dragatuši in Radovici, dasi je potrosil za popravo lastnih škofijskih poslopij na Kranjskem in Štirskem nad 80.000 gold.    ^
93
Z eno besedo, preblagi vladika pripravljen je bil vse storiti in vedno in povsod vernikom svojim pripomoči, da so le se svojimi vrlimi dušnimi pastirji v za-jemnosti in edinosti živeli, in da so napredovali v pravem krščanskem življenji. Da so pa v resnici napredovali, svedoči nam krepostno življenje vernikov za časa njega sploh, ter tudi neumrljivi vladika sam v svojem poslednjem postnem pastirskem listu *) 1. 1859.; on piše namreč med drugim: „Z veliko tolažbo se moje srce vselej napolni in zelo me veseli, kedar se spominjam, kar sem v poslednjem času sam v Ljubljani videl in skusil, in kar se mi je iz vseh krajev moje obširne škofije sporočevalo, namreč, da ste, ljubi moji! tako radi in z veseljem službo božjo obiskovali, tako pridno v cerkev hodili, zakramente sv. pokore in sv. Rešnjega telesa pogosto prejemali, združeno moliti, uboge podpirali, se ojstro postili in se sploh lepo in spodbudljivo obnašali."                                                 (Dal. prih.)
*) Razposlalo ga je prečestito veliko namestništvo po njegovi smrti.
99
Životopisne črtice.
Anton Alojzij Wolf,
knezoškof ljubljanski.
Spisal Ivan Lavrenčič.
II.
(Dalje.)
Anton Alojzij pa ni živel le za dušno pr os veto vernikov v škofiji svoji, temveč poganjal se je tudi ne-ustrašljivo in neprestano povsod za pravice svete katoliške cerkve, osobito v škofovskih zborih na Dunaj i L 1849. in 1. 1856.
Ko je namreč napočila 1. 1848. narodom avstrijskim svitla zarja svobode in samostalnosti, oglasili so se tudi dostojanstveniki cerkveni in odločno zahtevali od vlade, da oprosti cerkev zapon, v katere so jo uže v stoletji pretečenem vkovala kriva, pogubna načela Fe-bronianizma in Jozefinizma, in drugič, da ji podeli pravice starodavne, katere sme in mora uživati ona, kot naprava nebeškega Zveličarja. Prvi oglasili so se: nadškof olomuški, dunajski, solnograški in škof bernski, ter kmalu potem škofje cerkvene okrajine Kranjsko-Primorske — tedaj tudi Anton Alojzij; odposlali so pisma državnemu zboru v Kromeriž, ki je imel nalog sostaviti ustavo in določiti razmere med cerkvijo in državo. Ali žal! dasi so sedeli v državnem zboru nekateri vrli, zvesti in svobodoljubni sinovi katoliške cerkve — kakor Haselwanter, Saskiewič, dr. Helfert — vender niso pričakovali škofje od zbora ničesar dobrega, kajti večina njega jih je uverila, da hoče dati cerkvi le verige, ne zlatih, železne.
Ali k sreči stvar obrnila se je na bolje. Med tem časom namreč, ko je državni zbor izkoval po dolgih, nepotrebnih govorih komaj 14 paragrafov ustavnih pravic, sostavil je sedanji naš vladar Fran Josip (Ferdinandu naslednte) z vrlimi ministri svojimi ustavo, v kateri ne  podeljuje  le narodom,  temveč tudi cerkvi
svobodo in samostalnost! §. 2. ustave se namreč glasi: „Cerkev vreduje in opravlja svoje zadeve samostalno".   To je razglasil svitli cesar 4. marcija
1.  1849.
Da bi pa bili cerkveni dostojanstveniki sami vrav-nali po ustavi cerkvene zadeve, sklical je cesar tretjo nedeljo po Veliki noči (29. aprila) istega leta vse nadškofe in škofe države svoje na Dunaj. Sešlo se jih je 35, med njimi tudi naš knezoškof Anton Alojzij, ki se je takoj potegnil za to, da so zborovali škofje brez navzočnosti vladnega komisarja. Zborovali so pa vsak dan dvakrat, ter imeli 60 sej. Ko so se do dobra dogovorili, (volili so — predno so se razšli vsak na svoj dom) — odbor 5 udov, ki je pojasnil njihove sklepe Nj. veličanstvu in ministerstvu, ter pričeto delo dovršil. V odboru sedel je tudi naš prevzvišeni vladika, kjer je neumorno delal na to, da je cesar uže ) 8. in 23. aprila 1. v1850. več škofijskih sklepov potrdil; med drugim: a) Škofje in verniki smejo brez posebnega dovoljenja vladarjevega v cerkvenih rečeh sv. očetu dopisovati, b) Škofje smejo v cerkvenih rečeh ukazovati duhovnikom in vernikom brez dovoljenja deželne oblasti, c) Cesar imenuje škofe in nadškofe (razun solnograškega, olomu-škega, sekovskega, lavantinskega in krškega), d) Škofje imajo oblast duhovnike, ki se pregreše v cerkvenem oziru, po zakonih cerkvenih kaznovati in odstaviti, e) Ker je večina prebivalcev avstrijskih katoliške vere, prepovedujejo se strogo ob nedeljah in praznikih hlapčevska dela. f) Nihče ne more in ne sme podučevati verstva bodi-si v višjih ali nižjih šolah, ako mu ne privoli vikši pastir škofije, v kateri je dotična šola. g) Ljudske šole nadzoruje oblast cerkvena.
Gledć druzih škofijskih sklepov pa, dogovarjati se je morala vlada z apostolskim sedežem, dokler nista (po svojih pooblaščencih kardinalu Viale-Prela in dunajskem nadškofu Rauscher-ju) — Nj. svetost papež Pij IX. in Nj. c. kr. apostolsko veličanstvo Fran Josip I. 18. avgusta 1. 1855. pogodbe (concordat-a) sklenila, ter je tudi potrdila — prvi 3. novembra , in drugi 23. oktobra ravno istega leta.
Kako je ganila Antona Alojzija vesela ta novica, svedoči naj odlomek pisma, katerega je pisal on po pogodbi duhovnikom svojim 17. sveč. 1. 1856.: „Častitljivi bratje! veselimo se v Gospodu, da slovesno spoznava svet sv. cerkev, kot neomadeženo nevesto sinu Božjega, kar je tudi v resnici. Ona je stanovanje sv. Duha (Efež.
2.  22.), steber in podlaga resnice (Tim. 3, 15); nji veljajo besede: „Pojdite in učite vse narode, in krščujte jih v imenu Očeta, Sina in sv. Duha, in učite jih spol-novati vse, kar sem vam zapovedal (Mat. 28, 19, 20.). Ona je pozemeljskim popotnikom edina nezmotljiva voditeljica v nebeško domovino. Tudi država sedaj slovesno spozna, da je ona, kakor posamezni človek, svojo vikšo veljavo in vse dobrote od nje dosegla, ter da ravno zato mora spoštovati cerkvene svete postave. Pusti ji zatorej v njenem lastnem okrogu popolno svobodo, da zamore njena zveličavna beseda seči na vse strani, in da se zamore zaklad milosti vsaditi v sleherno srce, ki hrepeni po nebeškem kraljestvu. Kjer je svoboda, tam je delo veselo; človek vć svoj namen, in njegovemu ne-upadljivemu srcu sveti zvezda upanja, da se mu bode prav izšlo. Vkljub ognju in meču, vkljub železju in de-rečim zverinam je sv. cerkev v onih časih, ko se ni vrinila še nobena ptuja moč v njeno notranje življenje, nevero podrla, divje ljudstva duhovno olikala. Ne bo li zamogla tudi sveta premagati, ki je pozabil Kristusove obljube, za prihodnje življenje pa nima ne upanja ne strahu, zdaj ga premagati, ko ne teče le bogati tok življenja skoz vse žile njenega duhovnega telesa, temveč ko bode tudi država sveto njeno početje
100
v časni in večni blagor človeštva z vsemi močmi podpirala.
Preljubi v Kristusu! kaj pa pričakujeta odslej naj-vikša oblastnika na zemlji, papež in cesar, od nas, ki smo v službi svetišča Božjega? — Da z vsemi močmi in zvesto delujemo za namen, ki ga je imel naš pre-svitli cesar, ko je pogodbo sklepal, namreč, da se potrudimo duhovne podlage občinskega reda in blagor ljudstev obnoviti in utrditi.
Nič nas več ne zadržuje, svetu očitno oznanovati, kaj je dopadljiva in popolna volja Božja. Svobodna je cerkev Božja; — mi smo delivci njenih svetih skrivnosti , naša dolžnost je ljudem odperati globočino modrosti in svetosti Božje, ki je v vernem in djanskem nauku naše sv. cerkve, da se ljudstva rado voljno podvržejo sladkemu jarmu Kristusovemu , in veseli dajo Bogu, kar je Božjega, cesarju, kar je cesarjevega. Naša naloga je, da veličanstvo katoliškega bogočastja razodevamo, ter s tem posvetna srca k nebeškim željam povzdigujemo. Naša dolžnost je, da čast zakonske zveze ohranimo, in družbino, ki je korenina človeške družbe, posvečujemo in vse občinstvo prenovimo. Naša sveta dolžnost je, pri odgoji mladega zaroda seme čednosti v mehka srca mladosti zasejati, in jo za ljubezen Kristusovo pridobiti. Naša naloga je, da pečat svetega križa vsem mnogoterim vedam vtisnemo , in ne dopustimo, da bi se šopirila ošabna svetna modrost in duše pogubljevala. In to storimo tem lajše, ker nas na svetu nič več ne zadržuje, povzdigniti krščansko življenje v sebi in druzih. Naše srce se je razveseljevalo , ko je pogodba bila sklenjena, in po pravici; pa naše razve-seljevanje veljalo je pomnoženemu delu, ki smo ga dobili v Božjo čast in ljudem v častni in večni blagor. Svet na nas gleda in pričakuje del duhovnega napredka. Čemu pač doslej toliko tožb, da se je oviralo cerkveno življenje, ako bi zdaj, ker so vse opov6re odpadle, naša gorečnost za hišo Božjo ne bila bolj sveta, naša ljubezen gorkejša? Nakopali bi si potem po pravici grajo vrstnikov in naslednikov.
Gospod je še večkrat svetu z najtrdnejšimi dokazi spričal, da postave državljanske družbe mora utrditi cerkev. Nasproti pa so viharji, ki so naš del sveta pretresli , dosta očitno učili, kako dobro je za cerkev, da tudi deželska oblast z močno svojo roko strasti kroti. Ne bodemo zatoraj nikdar opustili, v imenu Božjem vernim oznanovati, da je tudi državna oblast od Boga, in da si oni, ki se jej vstavlja, nakopuje prekletstvo Božje. Ako kedaj, je pač zdaj želeti, da deželska in duhovska oblast med sabo v edinosti živite, da se brani na zemlji kraljestvo Božje. Avstrijski presvitli cesar je skrbel zatorej v prvi vrsti za to, da je ravno to edinost v obširnem svojem cesarstvu čisto in nepretresljivo vte-melil. Bog je blagoslovil njegov trud, ker v splošno veselje vseh dobrih in poštenih katoličanov dognal je pogodbo z apostolskim sedežem. Zato hvaležno mu bode za blagor Avstrije in za vspeh svete cerkve vneto srce vedno, ter blagrovalo dan, ko se je pogodba kakor svitla zvezda v zgodovini prikazala.u
(Dalje prihodnjič.)
106
Životopisne črtice.
Anton Alojzij Wolf,
knezoškof ljubljanski.
Spisal Ivan Lavrenčič.
II.
(Dalje.)
Z ginjenim srcem je tedaj sprejel Anton Alojzij veselo to vest in pozdravil pogodbo kot svitlo zarjo lepega jasnega dne, kjer bode sveta cerkev svobodno razvijala prapor zveličauja in prosto delovala v blagor večni in časni tolikanj hrepenečega človeštva. Da bi bila pa svoboda rodila najlepše sade, spodbujal je pri tej priliki duhovnike še k veči marljivosti v prevzviše-nem poklicu. Opominjal jih je, da ne zahteva neprestane vztrajnosti v svetem poslu le najsvetejša njihova dolžnost, temveč tudi čuti hvaležnosti do Nj. svetosti papeža in Nj. veličanstva cesarja, ki sta s pogodbo za-sejala med človeštvo najrodovitnejše seme k novi močni rasti cerkvenega in vernega življenja in tudi položila ž njo najmočnejšo podlago k trdnemu in stanovitnemu občinskemu redu. Z najboljšim vspehom delovati pa bode odslej tem lajše, — mislil si je prevzvišeni vladika — ker je pogodba tudi podrla na slabi podlagi sezidane zlobne zisteme nekaterih brezverskih in mogoče puhlih glav,  ki so naravnost tajile nebeški,  božji izvor svete
107
cerkve. In ravno zato prepeva Anton Alojzij še posebej slavo habsburškemu dedu, ker je pripognil, vsled svojega globokega krščanskega prepričanja , s pogodbo tudi te , ne oziraje se na njihovo zlobno orožje zvijač, laži in krivih presoj. Premnogo koristil je pa tudi državi, kajti sovražniki cerkve so bili tudi sovražniki občinskega miru — katoliške Avstrije.
Vesel tedaj slavne zmage, šel je za pravice svete katoliške cerkve zelo vneti vikši pastir drugo nedeljo po Veliki noči 1. 1856. na Dunaj, kamor sta poklicala Nj. svetost papež Pij IX. in Nj. veličanstvo cesar Fran Josip (prvi po svojem poslaniku Via le Prela, drugi po predsedniku ministerstva grofu Thun-u) vse škofe in nadškofe avstrijske, da so se pogovorili, kako naj bi bili pogodbo povsod enakomerno izpeljali in spolnovali. In kakor 1. 1849., tako je tudi sedaj Anton Alojzij z veljavno besedo pripomogel, da so se posvetovanja vspešno vršila in 17. junija v občno zadovoljnost dovršila. Naposled ženo ga še čuti hvaležnosti k presvit-lemu cesarju, da se mu zahvali z drugimi vikšimi pastirji v latinskem pismu za podporo in varstvo sv. katoliške cerkve; prosi ga pa tudi z drugimi, da bi blagovolil podpirati cerkev z močno svojo roko še v prihodnje. Temu je pritrdil cesar v latinskem odgovoru , katerega je končal z pomenljivimi in vladarja vrednimi besedami: „Zaupajte mi, kakor jaz Vam zaupam!" Ponosen na mogočnega varuha sv. cerkve, in da je ona sedaj prosta v prosti državi, vrne se z Nj. ekscelenco pre-vzvišenim knezo-nadškofom goriškim dr. An dr. G o 11-mayer-jem*) in sedanjim prečestitim gospodom kanonikom dr. Gogalo**) 28. junija istega leta domov, ter vravna takoj cerkvene zadeve po pogodbi.
Pristavimo naj tu, da je podaril Nj. veličanstvo Fran Josip, Antonu Alojziju (in drugim 1. 1856. na Dunaji zbranim škofom) v spomin pogodbe srebrno svetinjo. Ona je jako pomenljiva; ima namreč na sprednji strani dve ženski podobi, ki pomenite cerkev in državo. Podobo države spoznaš po orožni obleki, po meču, žezlu (znam. moči in sile) in po škitu se c. kr. orlom. Cerkev je pa podoba bolj zavita, ki objema z enako roko sv. križ , z drugo pa drži grb sv. očeta z ključi sv. Petra in palmovo vejo. Nasprotna nju postava navidstavi edinost obeh v blagor dušni in telesni podložnih. Na zadnji strani pa čitaš napis: „Imperii cum sacerdotio concor-dia sancita Viennae 18. August MDCCCLV.", to je: Pogodba države s cerkvijo sklenena na Dunaji 18. avgusta leta 1855.
III.
Spremljali smo doslej neumrljivega vladiko na polji duševnem in videli, da je delal tu neumorno in sado-nosno za večno prosveto vernikov in provspeh sv. cerkve. A njegovo za splošno srečo človeštva tolikanj vneto srce, bilo in gorelo je tudi za časno blagostanje ljudstva. Osobito vnet je bil za napredek in blagor stanu kmetijskega; v to svrho vpisal se je takoj o nastopu prevzvišene službe v kmetijsko družbo kranjsko, štirsko in koroško; prvi je še celo predsedoval leta 1834. in 1. 1835. Enako je podpiral družbe obrtnijske in zdatno pripomogel, da so se bližale svojemu namenu.
Siromakom pa, ki niso zamogli se preživeti, lajšal je bedo njihovo z miloščino. Bodi-si v Ljubljani, na Go-ričanah, v Gornjem Gradu ali kjerkoli je bival, povsod je trosil milodarov — večidel takim ubožcem, katerim
*) V škofa je posvetil Nj. ekscelenco Anton Alojzij 2. junija 1. 1855. stolnici ljubljanski.
f*) Dovršil je namreč na Dunaji istega ]eta meseca maja višje bogoslovske študije, a ostal za časa škofovskih posvetovanj tamkej v podporo svojemu škofu Wolfu.
ni zaaiogel pomoči le z 1 ali 2 gld. Bil je tudi predsednik sir o maš niči ljubljanski (osnovana 1. 1820.,) skoro 26 let, to je od leta 1824-1850. , dokler ni prevzelo mestno starašinstvo samo oskrbništva. Kako vestno je oskrboval siromašnico, svedoči njeno premoženje, ki je brojilo o nastopu njegovem 1824. leta 70.000 gold., a o odstopu predsedništva 209.090 gold. v glavnici in 100.000 gold. v ustanovah za uboge.
Kaj je bil on ubogim učencem in šolam, slišali smo uže, ko smo govorili o Alojzijevišči in o njem kot šolskem nadzorniku; pristavimo naj tu le, da je ustanovil tudi leta 1841. o smrti svojega očeta 3 ustanove po 80 gold. za uboge pridne učence mesta idrijskega. Enako je bil zaščitnik in dobrotnik dobrodelnim napravam, vednostnim društvom, in sploh vsemu, karkoli je pospeševalo časno blagostanje širje domovine Avstrije in ožje domovine Kranjske.
Tudi za svobodo in omiko milega mu naroda slovenskega bil je jako vnet, da-si sta bila stara njegova roditelja po rodu trda Nemca (preselila sta se namreč se svojim sinom, to je, očetom Alojzijevim, iz Dunaja v Idrijo). Z rodoljubnim srcem je pozdravil leto 1848., kjer je napočila narodu našemu zarja boljše prihodnosti, ter z veseljem je opazoval, kako hitro napreduje jezik slovenski v omiki. Ali ljubil je narod v istini tudi djansko, kajti podaril mu je med drugim prekrasna dva spomenika sveto pismo in slovar.
Sveto pismo so imeli Slovenci uže v devetem stoletji; poslovenil ga je sv. Metod leta 870. se svojimi učenci. Ali kakor je preganjala divja strast sveta brata, nju učence in njihove spise, tako preganjala je tudi sv. pismo slovensko. Kam je prešlo, ne ve nihče. In tako bili so Slovenci brez svetega pisma do 16. stoletja. V tem času namreč ga je prestavil in dal na svetlo protestant Dalmatin z Bohoričem , se ve, da v duhu novoverskem — zelo napačno; zato prepovedala ga je višja cerkvena oblast razširjati med katoliškimi Slovenci; le duhovnikom je pripustila, da so ga brali, ker niso imeli druzega pripravnega v jeziku domačem. Še le leta 1784. pričneta iskrena slovenska pisatelja Jurij Japel, župnik in dekan v Naklem, in Blaž Kumer dej, vodja ljubljanskih ljudskih šol, z nekaterimi drugimi pisatelji prestavljati sveto pismo v pravem duhu katoliškem ; dovršili so ga 1. 1802. Z velikim veseljem ga je kupovalo in čitalo pobožno slovensko ljudstvo — tako, da je kmalu pošlo v prvem in drugem natisu. Zato tedaj, in ker se je slovenščina v teku časa zelo zbolj-šala in olikala, želeli so Slovenci iskreno, da bi njihovi pisatelji na novo poslovenili sveto pismo in izdali ga na svetlo. Uže je hotel ustreči tej želji neumrljivi vladika Slomšek, a strašijo ga preveliki stroški. Posvetuje se v to svrho se Nj. ekscelenco sedanjim prevzvi-šenim knezo-nadškofom goriškim dr. Grollmay er-jem, tedanjim profesorjem v bogoslovji ljubljanskem, potem z Jur. Zupan-om, Jož. Burger-jem in BI. Potočnikom. Ali žal! posvetuje se brez vspeha — dokler ne razveseli njih in vseh vernih Slovencev preradostna vest, da hoče preblagi mecen Anton Alojzij na svoje lastne stroške izdati sveto pismo starega in novega zakona v jeziku slovenskem in sicer z razlago po dr. Fr. Allio-lu. Vredovanje preimenitnega, a tudi težavnega dela izroči duhovnemu vodniku v semenišči ljubljanskem, sedanjemu stolnemu dekanu prezasluženemu gosp. Juriju Volc-u. Delal je marljivo, ter dovršil s pomočjo nekaterih drugih slovenskih pisateljev, osobito prečestitih gospodov A. Zamejica in Luk. Jerana, novi zakon uže 1. 1856., stari zakon pa 1. 1863., ravno o tisočletnici apostolov slovanskih Cirila in Metoda. Prestavili so pa sv. pismo skoro po besedi po latinski Vulgati, kakor priporoča zbor tridentinski.
108
Drugi „monurnentum perenne" postavil si je Anton Alojzij, da je izdal nemško-slovenski slovar, katerega pričetnik je Vodnik. On namreč je prehodil prvi hribe in doline, iskaje zanj med kmeti besedi ter zraven prebiral učena dela: Jambresiča, Troca, Tomse, Dobrovskega, Rodde-ta in Stulli-a, da bi bil tako dovršil slovar po uzoru svojem. A z vsem tem še ne zadovoljen, iskal je besedi v slovarju „dictionarium" leta 1704. natisnjenem v Moskvi, v slovnici Popovičevi in v spisih Smotrinskovih, Sovičevih, Frencellovih itd., naj so bili pisani s cirilico ali glagolico. Nikedar pa ni vzel ptuje besede v slovar svoj, da ni bila v duhu jezika slovenskega; tako je nabral za 30.000 nemških besedi slovenskih, in sicer dobrih slovenskih. Za podlago slovarju si je izbral takrat najboljši nemški besednjak Adelungov. Leta 1813. mislil je dokončati delo in izdal je v to svrho za poskušnjo eno polo. Izračunil je celo delo na več kot 80 pol srednje osmirke in želel ga dati v ličnem natisu na svetlo. Ker pa ni imel denarja, da bi izdal slovar na svoje stroške, razpisal je naročbo. Ali vojska je vstala — in zaostalo je ž njo tudi namenjeno delo. In tudi slavni mož umrl je 8. prosenca 1. 1819; Rokopis je ukupil po smrti njegovi nepozabljivi tržaški škof Ravnikar za 130 gold. ter ga pozneje podaril prof. Metelku. A tudi v njegovih rokah ostal bi bil rokopis skoro gotovo le rokopis, ako ga ne bi bilo prosilo „Slovensko društvo" 1. 1848. (pod vodstvom nado-mestljivega dr. Bleiweisa), da naj ga blagovoli posoditi društvu za izdelek slovarja. Metelko vstreže z veseljem društvu, ki se loti takoj težavnega dela; dovršilo ga je se združeno pripomočjo veljavnih slovenskih pisateljev. Ali tudi društvu je, kakor Vodniku, manjkalo denarja, da bi bilo izdalo drago delo. Rokopis ostal je zopet rokopis, dokler ne izreče preblagi vladika Anton Alojzij v nekem pogovoru z dr. Bleiweisom 28. decembra leta 1853. blagosrčnih, domoljubnih besedi: Vstani slovar!
Stvar se je vršila tako-le: Dr. Bleiweis je šel namreč omenjenega dne k milostljivemu knezoškofu, da mu bi bil podaril svoj „koledarček" za leto 1854., ki je istega leta razveselil Slovence s podobo Vodnikovo in njega životopisom. Ko pa vikši pastir o tej priliki omeni Vodnika in njegovega nedovršenega slovarja, opiše dr. Bleiweis novejšo zgodovino njegovo in izreče željo, da bi Bog poslal Slovencem mecena, ki bi izdati hotel veliko delo Vodnikovo, po katerem hrepeni ne le slovenski in slovanski svet, temveč tudi Nemci. In takoj se rodi v plemeniti duši preblazega kneza misel in sklep — biti narodu svojemu tolikanj zaželjeni dobrotnik! Še istega leta pričnejo izdelovati veliki nemško-slovenski slovar; vrednik bil mu je slavni jezikoslovec naš, gospod M. C i g a 1 e na Dunaji, katerega je v to svrho voljen odbor prevzvišenemu knezo-škofu priporočil. Ali žal! dasi so hiteli z izdelovanjem, vender ni včakal blagi mecen, da bi bil zagledal slovar beli dan. Morana namreč prehitela ga je in upihnila mu luč življenja eno leto prej. Ali zvest obljubi, zapovedal je v oporoki svojemu glavnemu dediču „Alojzijevišču", da preskrbi iz zapuščine njegove izdajo bodi-si nemško-slovenskega in o priliki tudi slovensko-nemškega dela. Prvi je razveselil Slovence 1. 1860. v 6000 iztisih, vsak iztis obsegajoč 1263/4 tiskanih pol; drugi pa izdeljuje se sedaj, in vrli odbor, ki stoji imenitnemu, a težavnemu delu na čelu, nam je porok, da pride skoro in v občno zadovoljnost na svetlo.
(Dalje prihodnjič.)
114
Životopisne črtice.
Anton Alojzij Wolf,
knezoškof ljubljanski.
Spisal Ivan Lavrenčič. (Dalje.)
IV.
Ni čudo tedaj, da je ljudstvo zato visoko čislalo blagodušnega svojega dobrotnika in gojilo do njega naj-presrčnejša čutila hvaležnosti, tembolj, ker so priznavali njegove neprecenljive zasluge tudi dostojanstveniki najvišji. Avstrijski vladarji namreč, ki so opazovali z bistrim svojim očesom vedno njegova vzorna dela, bodi-si na polji cerkvenem ali svetnem, obsipali so ga s takimi častmi, kakoršne dosegajo le najzaslužnejši cerkveni in svetni dostojanstveniki. Tako ga je imenoval 1. 1826. — kakor smo uže slišali — cesar Fran I. knezom; Ferdinand I. 6. septembra 1. 1844. svojim skrivnim svetovalcem, ter sedanji vladar 1. 1850. komendnikoni cesar, avstrijskega Fran-Josipovega reda in
115
o poroki svoji s presvitlo cesarico Elizabeto 1. J854. vitezom ces. avstrijskega reda železne krone I. vrste.
Poslavila ga je tuđi stolica Kranjske s tem, da ga je imenovala 29. novembra 1, 1849. svojim častnim občanom. Enako častne diplome poslale so mu razna društva: 1. 1826. kmetijska družba kranjska in 1. 1830. štirska in koroška; 1. 1838. obrtnijsko društvo avstrijsko nad Anižo; 1. 1841. deželni muzej kranjski; 1. 1845. in 1854. zgodovinsko društvo kranjsko itd.
Posebno pa skušali so se mnogobrojni čestilci ve-lezaslužnega vladike v dokazih presrčne hvaležnosti o Djegovi drugi ali zlati maši, katero je obhajal slavni knez — čil in močan na duhu in telesu — 15. in 17. decembra 1. 1854.   Naj to slavnost opišemo.
Ker deli ljudem le Oče vsemogočni darove svoje, izpostavili so v stolnici v zahvalo prvi dan slovesnosti 15. decembra uže ob 6. uri zjutraj presveto Rešnje Telo do lOVa ure predpoldne; med tem darovale so se Naj-vikšemu nekrvave daritve za prevzvišenega jubilanta, verniki pa so neprenehoma molili in prosili dobrotlji-vega Boga, da bi blagovolil še mnogo let ohraniti jim preljubljenega vikšega pastirja. Tudi na deželi obhajali so duhovniki z verniki ravno ta dan v to svrho posebno službo božjo.
Ako si pa šel namerno ob 10. uri zjutraj mimo knezoškofijske palače, videl si razne deputacije iz dežele in Ljubljane, ki so hodile se poklanjat prezasluž-nemu jubilantu. Prvi poklonili so se mu duhovniki ljubljanski z mnogimi dekani in župniki iz dežele, na čelu stolni dekan Karol Zorn. Naznanil mu je v imenu pričujoče in nepričujoče kranjske duhovščine pre-srčno veselje, ki obdaja srca njihova o petdesetletnici njegovega mašništva; potem podaril mu je v znamenje presrčne hvaležnosti in ljubezni latinsko slavilno pismo v prekrasnem zavitku ter prosil ga naposled, da blagovoli vse pričujoče blagosloviti. Vsi pokleknejo. Vikši pastir razprosti roke in blagoslovi klečeče mašnike. To ginilo je prevzvišenega kneza tako, da ni mogel izraziti duhovnikom zahvale svoje z besedo, temuč le z rosnim očesom. Za duhovščino nastopijo Alojzijanci, ter poklonijo mu slavilno pismo v latinskem jeziku, za-hvaljevaje se mu za preobile dobrote, ki jih deli jim še vedno Nj. milost. Kmalu potem prišel je deželni glavar grof Chorinsky z obilo množico svetnih gospodov vseh stanov, ter poklonil se ž njimi preblagemu knezu, izročivši mu tudi nemško slavilno pismo, ki se glasi v slovenskem prevodu tako-le:
„Presvitli, prečestiti Knez!"
„Gotovo bode današnji dan, ko milostljivi Knez praznujete petdesetletno obletnico duhovskega posvećenja, v srcu Kranjcev obudil iskrene čute najsrčnejše hvaležnosti do Vsegamogočnega, da Vas je po vseh potih blažega življenja Vašega z močno svojo roko varoval in okrepčeval, — in do Vas zvestega sina domovine , kateri uže mnogo mnogo let darujete vso svojo ljubezen in udanost, in kot vikši dušni pastir uže 30 let zvesto čujete nad nje najvikšim blagrom, ter jo vodite po poti božjega strahu in pobožnosti. Zares! ponosno se ozira Kranjska na Vas, in Vas uvrstuje med najvrednejše sinove svoje, ter se Vam, milostni Knez, živo zahvaljuje za toliko blagodušna dela Vaša!"
„Milostljivi Knez ! Vi ste z velikodušno pripomočjo jiapravljali cerkve tam, kjer revščina ljudstva ni bila v stanu jih napraviti! — Vi ste ustanovili iz lastnega premoženja zaklade, ki bodo pripomogli duhovnikom preživeti se tudi v takih krajih, kjer so bili dohodki doslej revni. — Vi ste z napravo in osnovo semenišča,
v katerem se izgojujejo nadarjeni pa siromašni mladeniči, za vse večne čase utemeljili izgojišče vrlih duhovnov ! — Vi ste blagodušno darovali zaklad, da pride na svetloobš irni slovenski slovnik, in ste tako zagotovili domačemu jeziku krepko podporo! — V najskrivnejši in samotnejši kotiček dežele, kamor bode prišel mlad duhovnik, spremljala ga bode Vaša milosrčnost, ki ga je preskrbela s knjigami, iz katerih bode zajemal bla-gonosno daljne omike! — Sami siromakom pribežališče, ste tudi kot predsednik ljubljanske ubožnice po 251etnem oskrbovanji ubožnega denarja in miloščine mestni občini zagotovili pripomočke, ki zamorejo bedo revnih zdatno tolažiti! Z eno besedo: zaslužili ste si se slavnimi deli svojimi blagovoljnost presvitlega vladarja in čutila hvaležnosti ne le sedanjega rodu, temveč tudi poznih naših potomcev."
„Dovolite tedaj, mili Knez, da podpisani v svojem imenu in v imenu vseh prebivalcev dežele kranjske Vam današnji slovesni dan izrekajo to, kar čutijo njihova srca, iz katerih živo klije iskrena želja: Da bi Vas, milostni Knez, še dolgo dolgo v preblagi delavnosti Vaši slavili!"
V Ljubljani 15. decembra 1. 1854.
(S podpisi.)
Z veseljem sprejel je prevzvišeni jubilant tu spominek hvaležnosti in ljubezni , ter zahvalil se za-nj z ginljivo besedo gospodu glavarju in drugim. Ker je pa deželni glavar omenil, da tudi Nj. veličanstvo presvitli cesar ni pozabil tega dne in ga poslavil z velikim križem Leopoldovega reda, odgovori milostljivi knez, da za toliko čast — uže drugo v tem letu — dostojno zahvaliti se, primanjkuje mu besedi in da je to poslav-ljenje le znamenje prevelike blagovoljnosti presvitlega vladarja do njega. Potem izroči mu mestni župan dr. Burger krasen kelih, katerega so mu poklonili ljubljanski meščanje v veseli spomin tega dne. Tudi ta spominek blagovolil je sprejeti preblagi knez srčno, kakor slavilno pismo, ki mu ga je poklonil baron C o-delli v imenu zgodovinskega društva kranjskega. Poslednjič izročil je še pokojni Blaznik blago-dušnemu mecenu prvi iztis prve p o 1 e nemško-sloven-skega slovnika, ki se je pričel ravno tiskati v njegovi tiskarni. Zapela mu je tudi ta dan hvaležna Slovenija sledeči slavospev:
Ah komaj prebudi se moja Vila, Mar boljši Knez! kot mašnik bit5 si jel; Tu Vodniku se giblje pevska žila, © mojem slovniku se vname cel.
Ma šolah slej je Tvoja luč svetila, Izdaje slovnik tu je skor vesel; moj pokrije Pevčeva gomila, Alj Ti v Primorji še si bil moj del.
Ljubljanski stol si vredno Ti posedel, ©gnjen za blagor duš skerbeti vedel, In mojo Vilo mamo vso poznal.
ž*daj mašnik petokrat deseto leto,
Izveršil domu si vošilo vneto:
HJ veke „slovnik" Te bo zglasoval!
Cerkvena slovesnost pa vršila se je v nedeljo potem 17. decembra. Povišali ste jo posebno ti-le veseli dogodbi. Pel je namreč v stolnici pred slovesno zlato mašo prevzvišenega knezoškofa čast. gospod Primož Peterlin novo mašo, katerega je posvetil slavni vladika  15. decembra v ravno tisti škofijski kapeli v
116
mašnika, v kateri je bil posvečen on sam pred 50 leti; in druga redka slovesnost, da je krstil takoj po novi maši uže imenovanega gospoda — veleslavni in neumrljivi vladika Anton Slomšek „Jožefa Kranjskega", katerega je pripeljal iz pekoče Afrike preza-služni monsig. Luka Jeran.
Ko se je približala V2 10. ura, stopil je sedanji prevzvišeni gospod knezoškof v stolnici na lečo; opisoval je z njemu lastno ginljivo besedo mnogobrojnim poslušalcem pomen redke slavnosti, opominjevaje jih na neprecenljive zasluge milostljivega jubilanta; opozoril jih pa tudi, da so svojemu velikemu dobrotniku le tedaj resnično hvaležni, ako imajo živo vero; vir velikodušnosti in blagosrčnosti preblazega vladike namreč bila je le njegova trdna živa vera. Po dokončanem slavnostnem govoru pa zapeli so zvonovi, orgije, pevci in v lepo ozaljšano stolnico pomikala se je dolga vrsta gg. duhovnikov v cerkveni opravi, na čelu slavni jubilant s prečestitim lavantinskim škofom Antonom. Pričela se je sv. maša, katero je pel prevzvišeni zlatomašnik z močnim glasom in se spodpodljivo pobožnostjo. Po sv. maši birmal je „Jožefa Kranjskega" , kateremu je bil boter gosp. Janez Baumgartner. Na to spremila je pre-čestita duhovščina s svetnimi dostojanstveniki vseh stanov prelj ubij enega jubilanta v njegovo palačo, ter ponavljala čutila hvaležnosti pri bogato obloženi mizi dolgo v popoludne.                                  (Dalje prih.)
123
Životopisne črtice.
Anton Alojzij Wolf,
knezoškof ljubljanski.
Spisal Ivan Lavrenčič.
IV.
(Dalje.)
Tako je končala slovesnost, katere so se vđeležlli duhovni in verni vseh stanov s toliko gorečnostjo , da so jo pomnili in jo bodo pomnili do poslednjega zdih-leja. Preblagi vladika pa globoko ginjen, zahvalil se je takoj po gg. dekanih vsem duhovnikom in vernim za presrčne čute njihove ljubezen, in pozneje še posebej v svojem postnem pastirskem listu 5. svečana 1. 1855.; tu piše namreč med drugim: „Z ginjenim srcem zahvaljujem se Vam preljubi Verni, za iskreno ljubezen, ki ste mi jo skazali o moji drugi novi maši. Sladke tolažbe, predragi v Kristusu! s katero ste oveselili mojo dušo, pozabil ne bodem vekomaj."
Da! ni je pozabil sladke tolažbe, svedoči vsestransko delovenje in požrtvovalnost njegova tudi po zlati maši, o čemur smo slišali uže na drugem mestu. Ali žal, da so jele pešati tudi njegove telesne moči in da se je bližala predragemu njegovemu življenju neusmiljena smrt s koščeno svojo roko.
Pešati pa je jel preljubljeni knez meseca avgusta 1. 1858., kmalu potem, ko je posvetil Suborcem in Dra-gatušcem cerkev. Da bi bil okreval, preselil se je iz Ljubljane na Goričane, ali tudi tu ni ugajal zrak njegovemu oslabelemu telesu. Vrne se zopet v Ljubljano; in da-si zelo slaboten, opravlja vsa škofijska dela sam. In še le čez dolgo potem, ko so ga prijatelji nagovarjali, naj si izvoli pomočnika, imenuje 11. novembra istega leta nepozabljivega prosta A nt. Kosa general-vikarjem. Ali vkljub temu, delal je vendar neprenehoma še sam (koncipiral, revidiral itd.) kakor prej, tako, da mu ni bilo znati v opravilih nikakoršne bolezni.
Videzno slabil je pa z novim 1. 1859. Na svečnico maševal je v kapelici svoji zadnjič — bila je ravno sreda. V soboto potem 5. svečana bil je v kapelici pri sv. maši, katero je bral njegov dvorni kaplan čest. g. Anton Tavčar; ali ravno ko ta „slavo" ali „glorio" moli, pride mu slabo, in sicer tako hudo, da se sklone. Služabnik pomaga mu kviško in ga prosi, naj bi šel v posteljo. Ali pobožni vikši pastir hoče se udeležiti sv. maše do konca; da bi lajše prebil, se vsede. K povzdigovanji je še pokleknil; al zmešan bil je vender vso mašo, pre-metoval je liste po knjigi, kakor da ne bi bil zamogel pravega najti.   Tudi brevirja  ni zamogel ta dan opra-
v
*) Crtice o bolezni in smrti preblazega vladike povzeli smo „Danice'4 letnik XII. listu 4, str. 26 in 27.
]Z
viti, tožil je namreč svojemu general-vikarju Antonu Kosu: „Ich kann heute mit dem Brevier nicht fertig werden". Lep dokaz, kako vesten je bil Anton Alojzij v svojih duhovnih opravilih. Po sv. maši ni mogel iti sam iz kapele, peljati sta ga morala strežaja ob straneh. Roke so se mu tresle in ves život je otrpnil. Zdravniki so trdili, da ga je zadel mrtud in sicer ravno o gloriji, ko mu je slabo prišlo; zato držal se je ves čas le bolj na eno stran.
Ker je bilo tedaj življenje v nevarnosti, spovedal ga je takoj pokojni o. Benvenut, obhajal pa z veliko slovesnostjo general-vikar. Vsi prečestiti gg. kanoniki, drugi duhovniki in bogoslovci bili so se svečami v roci pričujoči. Takrat sedel je še na stolu in vse dotične molitve z pričujočimi duhovniki izmolil, sv. Popotnico pa sprejel je kleče z veliko pobožnostjo.
Ko ga je vprašal potem general-vikar, bode li kaj podpisoval — ukazal si je prihraniti le podpise do c. k. vlade, druge uradne stvari pa podpisati. Pristavimo naj tu, da poslednja prošnja, ki jo je uslišal in privolil mi-lostljivi knez, bil je ljudski misijon v Šmartnem pri Kranji.
Dasi zelo slab, vender ni hotel iti v soboto v posteljo , temveč sedel je na stolu. Proti večeru mu je nekoliko odleglo, tako, da je bil pri večerji še precej zgovoren; ulegel se je še le zvečer ob pol 10. uri. Ne nadejaje se hudega pogovarjal se je prav živo in dolgo še s pričujočimi duhovnimi gospodi. Ali ko se je približala tretja ura v nedeljo jutro, obšle so ga hude težave in govoril ni drtizega, nego da je čestokrat ponavljal besede: „Domine, Domine Jesu Christe!" to je: „O Gospod, Gospod Jezus Kristus". To so bile tudi njegove poslednje umljive besede, ki so jih pričujoči slišali iz njegovih ust.
V nedeljo ob pol 10. uri podelil mu je general-vikar Anton Kos zakrament sv. poslednjega olja. Poslužili so se potem vseh znanih pripomočkov, da bi bili le ohranili predrago življenje; brzojavili so v Gradec po slavnega zdravnika dr. L o bp reisa, ki je prišel takoj popoldne. Hoteli so bolniku naznaniti njegov prihod, a ta ni mogel več govoriti. Vžil je dva požirka vode, odprl še enkrat prav zelo oči, pogledal in zdihnil: „Domine, Domine Jesu Christe!" Zdravnik stavil mu je na sence pijavk, kajti kri zalivala mu je možgane; toda slabost bila je uže premagala, in nad smrtjo gospodari le Bog — zastonj bil je človeški trud in znanost.
Ležal je prav pohlevno in mirno na postelji in le na pol glasno hropil, kakor da bi bil prav trdno spal. Le krči vili so ga včasi — takrat se je tresel.
Takoj ko se je raznesla po mestu govorica, da je preblagi vikši pastir nevarno zbolel, hodili so duhovni in drugi gospodje in ljudje vseh stanov povpraševat, kako da mu je? V nedeljo zvečer pa (6. svečana) je škofijsko poslopje, rekel bi, mrgolelo od ljudstva; osobito pa, ko mu je vedno hujše prihajalo, obdajalo je veliko duhovnikov posteljo svojega škofa, kakor ovčice svojega bolnega pastirja. Molili so za-nj pri mrtvaški postelji, a tudi po druzih hišah v mestu in povsod, kamor je dospel glas, da vikši pastir umira. Zvečer izrekli so sodniki sodbo, da mu je prisojenih le še malo ur.
Do polnoči vil ga je krč le redko; o polnoči pa tako hudo, da so mislili vsi pričujoči, da bode sklenil. In takrat zadel ga je mrtud na levi strani. Poprej držal je levo roko še na sebi, potem pa obnemogla je popolnoma. Hropil je potem malo in lahno, ter obličje postalo je mrtvaško. To trpelo je do 1. ure čez polnoči, potem zganil se je še nekoliko, in — ni ga bilo več med živimi. Smrt bila je prav mirna in pohlevna. Vpričo 19 duhovnikov in nekaterih druzih svetnih gospodov, ter
med presrčno, živo molitvijo pokojnega o. Benvenut a,
•p
124
izročil je Stvarniku svojemu čisto, belo svojo dušo.   Obličje njegovo  se je spremenilo in bilo je belo kakor
sneg.
Ko so drugi dan zjutraj 7. svečana ob 7. uri pre-milo zapeli vsi veliki zvonovi ljubljanskih in potem vseh škofijskih cerkva, zagrnila se je Kranjska in ž njo tudi Slovenija v črno obleko. Slehernemu krvavelo je žalosti srce in rosno bilo mu je oko, in pretužno pel je s pesnikom:
„Na obnebji kranjskem zvezda vgasne, In med lepših solne sverove jasne Gre v višave nam nevidnih trum. Za njo sestric se svitlih čeda skrije, Temna noč nad Krajino se razvije, Ter umolkne ves veseli šum. Le zvonovi glasno zadonijo, Žarno zvezdo spremijo v zaton; Žalost po Sloveniji zbudijo, Vse presune tužni don !
Glasi žalostni pojo premilo
Zdaj Slovencem britko naznanilo,
Da umrl je vikši njih pastir! —
Duh Njegov se tje je v kraje ločil,
Kjer mu večno jasni dan napočil
Kjer sladkosti je neskončne vir. —
Nas pa težka zguba je zadela,
Kar je biti nehalo srce,
Ki ga vroča je ljubezen grela
Za podložne mu ovce!"
(Dalje prihodnjič.)
132
Životopisne črtice.
Anton Alojzij Wolf,
knezoškof ljubljanski.
Spisal Ivan Lavrenčič.
IV.
(Dalje.)
Od ponedeljka do četrtka (10. svečana) počivalo je truplo pokojnega na mrtvaškem odru v veliki škofijski dvorani, katera je bila preprežena od vrha do tal s črnim suknom. Trije lustri so jo razsvetljevali, ter po trojni gredi okrog odra stali so veliki svečniki z debelimi gorečimi svečami. Tudi veliko vencev obdajalo je mrliča, ki je bil oblečen v škofovo mašno obleko, z mitro na glavi in škofovo palico v roci, ter s častnimi cesarskimi redovi ob zglavji. Na strani pa molili so po dnevi iu dolgo v noč en duhovnik in štirje bogoslovci v cerkveni opravi. Ljudstva vseh stanov mrgolelo je okrog visokega mrliča vse dni.
V sredo zarano so ga mazilili ali balzamovali. Tu so zapazili zdravniki, da je bila velika žila privodnica (aorta) vkoščena ter zamašena; zato ni zamogla kri se pretakati in od tod oni hudi krči in voda v glavi.   Drob so
133
pokopali pri sv. Krištofu v grob pokojnega stolnega prosta Ladinika, a truplo so položili v lepo pozlačeno in v vijoličast žamet oblečeno rakev. Na pokrovu (rakve) je stal velik in prekrasno pozlačen križ, prihranjen kot edina tolažba neumrljivemu škofu Antonu Alojziju.
V četrtek 10, svečana zjutraj ob 8. pričela se je sprevodna slovesnost. Pomikal se je pa sprevod med zvonenjem zvonov vseh ljubljanskih cerkva in lepo vbra-nim petjem pevcev iz škofijske palače čez veliki in stari trg, mimo šentjakopske cerkve, po šentjakopskem mostu, čez Breg, gospodske ulice, mimo zvezde in frančiškanske cerkve, čez frančiškanski most, špitalske ulice nazaj na veliki trg in od tod v stolno cerkev. Prvi stopali so učenci nižjih in srednjih šol s svojimi učeniki in profesorji; potem šla so razna društva, med njimi „filhar-moniki", ki so z prekrasno vbranim petjem „Miserere" čestito povzdigovali slovesni sprevod. Za njimi vvrstili so se duhovniki v sledečem redu: oo. frančiškani z dvema oo. kapucinoma kot zastopnikoma kapucinskih samostanov krškega in loškega; potem šli so za kapiteljskim križem bogoslovci, ki so peli razne žalostinke in za njimi dolga vrsta svetnega duhovenstva — gotovo 200 duhovnikov iz škofije ljubljanske in 20 iz lavantin-ske in drugih sosednih in sicer vsi v cerkveni opravi in gorečimi svečami. Tikoma pred rakvijo pa stopal je velečestiti stolni kapitelj, general-vikar A. Kos in celjski opat M. Vodušek oba v infulah, ter naposled Nj. ekscelenca prevzvišeni knezonadškof goriški Andr. Gollmayer. Sedaj še le nosilo je 8 gg. župnikov mrliča v odprti rakvi z vso škofovo opravo in olepšavo; svetilo mu je na straneh 8 gg. dekanov. Precej za rakvijo šla je škofova duhovščina in oskrbniki škofijskih posestev; za njimi njega sorodniki in Nj. ekscelenca deželni poglavar grof Chorinsky z drugimi svetnimi civilnimi in vojaškimi dostojanstveniki ; potem pa mestni odbor in velika množica ljudi različnih stanov.
Pri prihodu v cerkev — bila je doslej zaprta — postavili so rakev na vzvišen oder; in ko so opravili duhovniki dotične molitve, stopil je sedanji prevzvišeni vladika na lečo, ki je v prelepem in ginljivem govoru opisoval zasluge umrlega vikšega pastirja in priporočal ga vsem v večen spomin. Potem daroval je vikši škof za pokojnega skrivnostno daritev in opravil z drugimi duhovniki pri visokem katafalku tako zvane absolucije. Po teh slovesnih in ginljivih mrtvaških opravilih vzeli so mrliča iz odra in nesli ga v kapelico Matere Božje, ki je druga od velikega oltarja na moški strani. Tu so ga položili gg. župniki na tla in eden duhovnikov odpel je mrliču častne rede in odnesel jih na blazini; trugo pokrili so s pokrovom in spustili jo polagoma v podzemeljsko rakev — pričujočim spred oči. Nj. milost knezonadškof vrgel je še trikrat na rakev (trugo) pepela in odpel z duhovniki poslednje molitve, ter se poslovil za dolgo— od velikega škofa Antona Alojzija, katerega smemo tako zvati po njegovi smrti tudi v njega — oporoki.
Odpečatil in razglasil jo je 7. svečana — kmalu potem, ko je izdihnil preblagi knez svojo plemenito dušo v nebo — deželne sodnije svetnik Brunner.
(Dalje prihodnjič.)
139
Životopisne črtice.
Anton Alojzij Wolf,
knezoškof ljubljanski.
Spisal Ivan Lavrenčič.
IV.
(Dalje.)
Glasi se v slovenskem prevodu (pisana je nemški) v glavnih točkah tako-le:
„Takoj, ko se preselim v večnost, blagovoli naj naznaniti prečestiti stolni kapitelj mojo smrt posrednje po dekanih predragi mi kranjski duhovščini. Pozdravi naj jo in se jej zahvali v mojem imenu za obilo podporo, ki mi jo je neprestano delila v težavni, imenitni službi; prosi naj jo tudi, da blagovoli moliti z verniki za-me in ohraniti me vedno v dobrem spominu. Truplo položi naj se v stolnici v rakev kapelice žalostne Matere Božje.
Glede moje zapuščine pa določim v imenu vsemogočnega Očeta, ki edini blagoslavlja dela človeška, sledeče:
1.    Izvrševalcem oporoke imenujem c. kr. deželne sodnije svetnika gospoda Janeza Ev. Perko-ta in odvetnika dr. Julija pl. Wurzbach-a. Nadejaje se, da bodeta to službo prevzela, volim vsakemu 2000 gold. in enega triročnih srebrnih miznih svečnikov.
2.    Pred ali vsaj kmalu po pogrebu razdeli naj se med siromake mesta ljubljanskega 500 gold., in ravno toliko med uboge mojega rojstnega mesta Idrije.
3.   Vsa moja pisma, spise, opazke itd. naj gospoda izvrševalca oporoke z gospodom stolnim proštom in gospodom knezoškofijskim notarjem pregledata, ter izročita uradne stvari knezoškofijskemu uradu, druge osebne, osobito vestne stvari pa naj takoj sežgeta v pričo imenovanih gospodov.
4.   Vse škofijstvu lastne stvari, pisma, obligacije ločijo naj se precej od mojega premoženja in izroče naj se v varstvo prečestitemu stolnemu kapiteljnu , da jih odda potem mojemu nasledniku. Za odškodnino — rabo dotičnih stvari, volim jaz škofijstvu stalno: oltarno podobo zimske kapelice v palači ljubljanski; vse mitre moje in srebrno škofovo palico; srebrno od znotraj pozlačeno kupico, ki služi za posvečevanje krizme na veliki četrtek; dvoročna srebrna oltarna svečnika v kapelici zimski; ter ravno tamkej nahajajoč se srebrn kelih s pateno; potem litografirano sliko mojega prednika Avguština Gruberja in mojo z oljnatimi barvami tiskano podobo v zlatem okviru; nahaja se v ljubljanski palači, v moji spalnici.
5.   Vsled pisem knezoškcfov ljubljanskih Ferdinanda grofa Kuhnburškega od 1. marcija 1. 1703. in Feliksa Žige grofa Schrottenburškega, dolžuje škofijstvo stolnici ljubljanski pogrebne stroške po pokojnem knezoškofu ljubljanskem Tomu Hrenu, za kar jej plačuje vsakdanji škof ljubljanski 136 gold. vsakoletnih obresti po 4°/0. Da pa neha ta dolg po za škofijo prezasluženem škofu, volim jaz v to svrho stolnici 3400 gold. ter velim, da se jej izplača glavnica proti pobotnici velečestitega stolnega kapiteljna in cerkvenih starašinov takoj po moji smrti, da jo zamore ona potem naložiti na veči obresti.
6.    Da-si je zelo dvomljivo, da bi bila velika dva stolpna zvonova stolne cerkve sv. Nikolaja last predmestne cerkve sv. Petra v Ljubljani, je vender gotovo, da dobiva predmestna cerkev sv. Petra uže dolgo časa plačilo za pogrebno zvonenje s tema zvonovoma; zato vzdrževati mora dva cerkvenika, da zvonita veliki zvon in tudi preliti morala bi ju dati, če bi bilo potreba. To čudno razmero poravnati je moja presrčna želja. Zato dogovore naj se o tej stvari takoj po moji smrti: gospoda izvrševalca oporoke prečestiti stolni kapitelj in cerkveni starašini z oskrbništvom cerkve sv. Petra, in sicer tako, da se odpove predmestna cerkev proti primerni svoti vsem dosedanjim pravicam do imenovanih dveh zvonov. Dotična svota izplača naj se predmestni župnijski cerkvi iz moje zapuščine. *)
7.   Razven tega volim stolni cerkvi dve turški preprogi in 3000 gold. za napravo cerkvene obleke.
*) Dogovorili so se, da se ne motimo, za 3000 gold.
140
8.    Knezoškofijskemu notarju in dvornima kaplanoma, ki bodo za časa moje smrti pri meni službovali, podel e naj se jim 2. letnini; v spomin pa darujem jim 6 manjših, vsakdanjih miznih svečnikov — vsakemu dva; uradnemu slugu pa volim 200 gold. Mojim služabnikom obojega spola, ki bodo o smrti pri meni v službi, kakor tudi tukajšnjemu vrtnarju, slugu na Goričanah, izplača naj se iz zapuščine moje znesek, enak onemu, ki so ga za plačilo uže prejeli za ves čas svojega službovanja pri meni — le kuharici Antoniji Klinger, hišni Mariji Karlič in kočijažu Lovrencu Goler-ju podelim štiriletno plačo.
9.    Oskrbniku knezoškofijskih posestev v Gorenjem in Starem Gradu na Štirskem in oskrbniku posestev na Goričanah in v Ljubljani volim vsakemu, če bodeta o smrti moji uže tri leta kot oskrbnika pri meni službovala, dvoje državnih dolžnih pisem, in sicer eno vred. 1000 gold. 5%j in druga vred. 500 gold. 5%- če bi pa ne služil kedo izmed nju še tri leta, volim mu le drugo državno dolžno pismo vred. 500 gold. 5°/0. Gozdnemu uradniku in vodju pisarne v Gorenjem Gradu darujem po 200 gold.
10.   Siromašnici ljubljanski volim 5 državnih dolžnih pisem po 1000 gold. 5% s pogojem, da izplačuje naslednjim osebam do njihove smrti sledeče mesečne zneske: Sofiji pl. Frauendorf, hčerki mojega pokojnega oskrbnika na Goričanah 8 gold. 20 kr.; vdovi mojega pokojnega kočijaža Sorčana 6 gold.; hčerki mojega umrlega služabnika Weidhauserja, Anki 3 gold.
11.   Siromakom idrijskim pa volim 8 državnih dolžnih pisem po 1000 gold. 5%; vsakoletne obresti razdeli naj mestni župnik z mestnim županom med uboge ke-darkoli bode treba, a vender v prvi vrsti podpira naj Alojzijo Rupnik roj. Božič, potem Alojzijo in Marijo Kahl, sedaj bivajoči v Kropi na Gorenjskem, ter Heleno Kern roj. Kahl sedaj v Leobnu na Štirskem.
12.    Velečestitemu ljubljanskemu konzistoriju podelim 3 državna dolžna pisma po 1000 gold. 5°/0 v to svrho, da odda vsakoletne obresti usmiljenim sestram. Ko bi pa usmiljene sestre se iz Ljubljane preselile, nalože naj se obresti na Fran-Holdheimovo ustanovo za gluhomutce.
13.   Novo ustanovljeni blagajnici za bolehne, volim državno dolžno pismo vred. 1000 gold. 5°/0-
14.   Gluhomutnici, ki se ima ustanoviti v Ljubljani, podelim 8 državnih dolžnih pisem a 1000 gold. 5% 5 obresti prištevajo naj se glavnici toliko časa, dokler se ne ustanovi omenjeni zavod. Ako bi pa ne kazalo ga ustanoviti, razdele naj se med uboge zapuščene ljubljanske sirote, a ne med najdence.
15.   Mestni župnijski cerkvi rudarskega mesta Idrije, volim prekrasni kelih, katerega mi je darovalo ljubljansko mesto o moji zlati maši, potem umetno izdelano mašno obleko, ki so mi jo darovale nune ljubljanske, ter 1000 gold. za napravo cerkvene obleke.
L6. Oetišnici v Ljubljani volim 200 gold.; nunam ljubljanskim in loškim po 500 gold., ter družbi roko-deljskih pomočnikov 300 gold.
17.   Moje knjige izročita naj gospoda izvrševalca oporoke takoj prečestitemu konzistoriju, ki naj uradne knjige obdrži in prihrani za mojega naslednika in za knezoškofijski urad — druge pa podare naj se knjižnici bogoslovski in knjižnici alojzijanski, mladim duhovnikom in tudi svetnim ljudem.
18.    Zavitki zapečateni ali nezapečateni, mali ali veliki, ki jih bodeta našla gospoda izvrševalca oporoke med mojo zapuščino, niso last moja, temveč oseb, katerih imena so zapisana na zavitkih; zatorej izroče naj se precej dotičnim osebam. Ravno tako izroče naj se druge stvari z napisi osebam, na katere se glasi na-
slov. Ker bi se pa lahko pripetilo, da bi jaz kako stvar ravno pred smrtjo daroval komu v spomin, naj se ne dolže moji služabniki in služabnice tatvine, kajti o njihovi zvestobi sem uverjen.
19. Srebrno namizje, osem steklenih krožnikov, proda naj se na dražbi, a še le po nastopu mojega naslednika — drugo srebrnino pa in posodo razne vrste, obleko, perilo, preproge in podobe bodi-si one v palači škofijski na Goričanah ali v Ljubljani, blagovoli naj razdeliti svobodno prečestiti gospod stolni prost in ge-neral-vikar Anton Kos med moje sorodnike, prijatelje in znance. Njemu pa volim v spomin svojo zlato žepno uro, pontifikalni prstan, zlato vsakdanjo verižico z pon-tifikalnim križem in najlepši koretelj.
20.    Svojim glavnim dedičem pa imenujem „Aloj-zijevišče", katero sem ustanovil s pomočjo duhovnikov škofije svoje 1. 1846.
21.    Rojake svoje razveselil sem s tem, da sem prevzel stroške za izdajo nemško-slovenskega in slo-vensko-nemškega slovarja; prvi del pride skoro gotovo uže letos na svetlo. Ker se je pa slovenski jezik v poslednjih desetletjih čudovito izobrazil, prevzel sem tudi stroške za novo izdajo svetega pisma novega in starega zakona. Zapisnik stroškov za izdajo obeh knjig našla bodeta gospoda izvrševalca oporoke v moji pisarni (v mizi). Ako pa umrem, predno izideti zelo zaželjeni knjigi, nalagam svojemu glavnemu dediču „Alojzijevišču", da prevzame stroške ono za nju izdajo. Veliki stroški povrnejo naj se mu se čistim dohodkom prodanih iztisov slovarja in svetega pisma".
Ljubljana 17. avgusta 1858.
Anton Alojzij Wolf,
knezoškof ljubljanski. 1. r. (Konec prihodnjič.)
147
Životopisne črtice.
Anton Alojzij Wolf,
knezoškof ljubljanski.
Spisal Ivan Lavrenčič.
IV.
(Konee.)
Oglejmo si še nekoliko Antona Alojzija kot človeka, njega postavo, značaj, privatno vsakdanje življenje. Milostljivi gosp. stolni prost Josip Zupan in nekatere druge velečestite osebe, ki so imele srečo osebno poznati ga in ž njim občevati, opisujejo nam ga tako:
Bil je Anton Alojzij zelo lepe srednje-velike še precej debele postave. Čelo bilo mu je visoko, obličje polno bolj okroglo kot podolgasto in barve belo-rudeč-kaste; lasje imel je bele in oko vedno bistro in ojstro, ki je razodevalo na prvi pogled bistroumnega in veljavnega moža.
Za vladiko bil je ustvarjen — tako izrazil se o njem slavnoznani naravoslovec Hladnik, rojen tudi Idrijčan. Bil je poln resnobe, dosleden, značaja trdnega, strog, natančen in zelo varčen; tako varčnega veljaka — pravi velečestiti gospod kanonik dr. Gogala — težko, da bi bili imeli kedaj Slovenci — odtod toliko imetja; imeti je hotel za vsako najmanjšo stvarico račun, in ker ni zamogel sam na vse paziti, imel je svojega pomočnika, umršega računskega svetovalca Bezani-a; a tudi ta pomotil se je le enkrat v nekem računu za 6 starih krajcarjev, in knez ni prej miroval, dokler ni dotični po dolgem preiskovanji popravil pomote.
Bil je pa zaupljiv in prijazen osobito na Goričanah kot župnik; sprejel je slehrnega prijazno, ne le gospoda, temveč tudi kmeta in še celo berača. V Ljubljani pa obnašal se je kot knez in škof. Postava njegova, obnaša in občevanje z vsemi duhovnimi in svetnimi, bilo je vedno spodobno moško, dostojno; vcepilo je spoštovanje vsakateremu do njega; z nekakim strahom približevali so se mu duhovniki in tudi svetni uradniki; nihče ni si upal mu v obližje, temveč stal je pri sobnih vratih, med tem ko je knez možato korakal po sobi, govore ž njim; ako je pa v sobo stopil, paziti je moral, da je bil vsaj pet korakov od njega ločen. Še celo stolni prost ni se mu približeval z mirnim srcem, to svedočijo besede, ki jih je izjavil pri njegovi smrtni postelji neumrljivi general-vikar in prost Anton Kos prosti sedanjemu stolnemu proštu mil. gospodu Josipu Zupanu: „Ich war unter ihm Notar der Consistorial-kanzlei, dann Dechant in Idria und Krainburg , jetzt Domprobst und General-Vikar, und nie bin ich ohne „tremo" zu ihm gekommen" , to je: Bil sem za časa njegovega vladikovanja notar knezoškofijske pisarne, potem dekan v Idriji in Kranji, sedaj stolni prost in general-vikar in nikedar nisem prišel k njemu, da bi se mi ne bilo treslo srce strahu.
Jako zanimiv in prijazen bil je v družbi, osobito na deželi pri obedih, kedar je birmoval; vedel je tu veliko povedati o starih časih, o francoski vladi, o škofu Antonu Kavčiči; pogovarjal se je tu z mladimi duhovniki kot oče se svojimi sinovi, a se starimi kot se svojimi brati.   Zato ni se čuditi,  da  si je  pridobil v
148
kratkem tolikega zaupanja; vse, karkoli je storil, bilo je dobro, ter vsak duhovnik mislil si je, tako mora biti in ne drugače, knezoškof uže ve, kaj dela.
Tudi na gostoljubnost, ono lepo, Slovencem, posebno duhovščini slovenski prirojeno lastnost ni pozabil; ska-zoval jo je v popolni meri;' skoro ni bilo nedelje razven posta, da nisi gosta našel pod njegovo streho; od prve adventne do prve postne nedelje pa pogostil je vsako nedeljo 20—30 duhovnih in svetnih dostojanstvenikov; vse te zapisoval je od nastopa prevzvišene službe do smrti svoje v zapisnik v to svrho, da je vedel, kedaj te, kedaj zopet druge povabiti.
Potem bil je izvrsten pravnik in izvanredno izurjen koncipist 5 koncipiral je kak dan toliko, da sta imela njegova dvorna kaplana ves drug dan dovelj pisati. Vsi uradi brali so njegova poročila in spise z veseljem in skoro v 35 letih ni se primerilo, da bi bili mu odbili kak predlog ali nasvet. Tudi na Dunaji pri zborovanji Škotov 1. 1849. občudovali so škofje njegovo nadarjenost, izurjenost in učenost v pravi cerkveni in svetni. Posebno visoko ga je čislal preslavni knezoškof breslavški, poznejši kardinal Diepenbrock. Zelo priljubljen bil je tudi pri cesarji in njega dvoru.
Ako je imel sovražnika, prizanesel mu je rad. Pač preseliti se je moral zarad njega profesor dr. Jakob Zupan iz Ljubljane v Celovec, a na vladno povelje in to še le potem, ko se je poslužil miroljubni vladika vseh milih sredstev, da bi bil pripeljal veleučenoga profesorja na pravi pot. Napadal je namreč ta neprestano skrivno in očitno slehrnemu pravičnega Antona Alojzija; knezoškof ga je opominjal, ali zastonj; naposled presedalo je nedostojno obnašanje še celo vladi, sklicala je komisijo —vladnega svetovalca Vesel-a in ižanskega župnika Vojsko, ki sta po dolgem in nepristranskem preiskavanji spoznala profesorja za krivega. Za kazen odvzela mu je (vlada) profesuro, odločila mu 500 gold. letne pokojnine in poslala ga v pregnanstvo v Celovec. Anton Alojzij, čegar srce ni gojilo in ne poznalo srda, usmilil se je svojega sovražnika, ter lajšal mu pretužno stanje s tem, da mu je pošiljal čestokrat ne malih svo-tic (50 tudi 100 gold.) denarja v Celovec. To svedo-čijo nam še sedaj živeče priče. Ako je pa prišel k njemu (tedaj njega pregnanstvo ni bilo tako hudo) bodi-si na Goričane ali v Ljubljano, sprejel in pogostil ga je vedno prijateljsko.
Vsakdanje privatno življenje njegovo bilo je kaj navadno, zmerno, redno. Gosp. Cvek, njegov sluga, sedaj učitelj v pokoji, in gospa Bleiweisova, bivša pokojnega vladike kuharica, opisujeta nam ga tako: „Ustal je Nj. prevzvišenost zjutraj ob 5. uri, o duhovnih vajah pa ob 4 7« uri. Koje odmolil jutranjo molitev, pisal je v svoji uradni sobi do osmih; potem maševal je v domači kapeli prva leta sam , a zadnja eden njegovih dvornih kaplanov. Po sv. maši zajuterkoval je navadno malo juhe z jajcem, o postnih dneh pa privoščil si je le nekoliko čokolade, ali pa tudi ničesar, da mu je le zdravje dopustilo; črne kave pil ni nikedar. Sprejemal je potem ljudi do 11 !/a priproste, od 11 Vb do L ure duhovno in civilno gospodo. Ob 1. uri je obedoval; malo juhe, mesa, nekoliko pečenke ali močnate jedi, kozarec dobrega vina zadostovalo je njegovi telesni potrebi. O postnih dneh postil se je strogo in zdrževal se mesnih jedi tudi o sabotah, da-si ni to zapovedano v ljubljanski škofiji; a on je hotel biti in bil je v resnici luč — tudi glede cerkvenih zapovedi — svojim vernikom; še celo zadnje dni, ko je vidoma hiral, ni zamogel ga pregovoriti njegov zdravnik dr. Ćubar, da bi bil opustil postiti se. Po obedu opravil je duhovne molitve in potem videl si ga zopet tičati do 6. ure v njega uradni sobi. Da bi bil duha razvedril, peljal se je sedaj ali šel je na sprehod
najraje na škofijski vrt k sv. Petru ali pa proti Rosni-cam; ako je bilo vreme neugodno in pozimi, kratkočasil se je doma se svojimi prijatelji duhovnimi in svetnimi do 8. ure, to je, do večerje. Po večerji zapazil si ga zopet pri delu do 10. ure; opravil je potem duhovne molitve, priporočil se Vsegamogočnemu in šel počivat. Tega reda držal se je, ko je bilo mogoče, kjerkoli je bival."
Tako smo opisali, kakor smo poizvedel! in kolikor je bilo v naši slabi moči, življenje in zasluge velikega škofa Antona Alojzija, čegar ime se bode svetilo sto-in stoletja v povestnici cerkveni in svetni mile nam domovine slovenske, oziroma škofije ljubljanske. Veleče-stiti stolni kapitelj postavil mu je 1. 1860. iz zapuščine njegove v stolnici na evangeljski strani oltarja sv. Reš-njega Telesa spomenik (doprsni kip), katerega je prekrasno izdelal domači umetnik g. Zajec iz najlepšega arabskega marmorja; pod kipom čitaš na beli plošči sledeči napis: „Anton Alojzius Wolf, Episcopus Labacensis et Princeps, Insignium Imperialium Austriacorum Ordi-num; Leopoldi Magnae Crucis et Ferreae Coronae L Classis Eques, Francisci Josephi Commendator, Sacrae Caes. Reg. et Apost. Majestatis Consiliarius intim. act et cet., natus Idriae 14. Junii 1782; Sacerdos ordinatus Labaci 15. Decembris 1804; Episcopus Labacensis 3. Octobris 1824. Goritiae consecratus, 7. Februarii 1859. defunctus et in hujus Ecclesiae cathedralis crypta ad aram Ss. Redemptoris depositus; in administranda Dioe-cesi indefesso fervore explendecens, de Patria et Litte-ris meritissimus ac Collegii Aloysiani Fundator" — Anton Alojzij Wolf, knezoškof ljubljanski, lastnik cesarskih avstrijskih redov: velikega križa Leopoldovega reda, vitez železne krone I. vrste, komendnik reda Fran-Josipovega, Nj. ces. kralj, apost. Veličanstva skrivni, pravi svetovalec itd., rojen v Idriji 14. junija 1. 1782., v mašnika posvečen v Ljubljani 15. decembra 1804.; v škofa ljubljanskega posvečen v Gorici 3. oktobra 1824.; umrl 7. februarija 1859. in pokopan v tej stolnici v rakvi kapelice ss. odrešenika (imenuje se tudi kapelica žalostne Matere Božje); v oskrbovanji škofije z neumorno gorečnostjo se odlikajoč, za domovino in vede velezaslužen in Alojzijevišča ustanovnik.