v
y-:
' y
Leto l. Šteo. 15.
^ Gorica, sobota 13. oktobra 1945 M
Cena L. 3.—
naša ljudska prosueia Ustanovni občni zbor
slovenske prosvetne zveze za Primorje in Trst
Organizirano prosvetno delovanje ima na Slovenskem že stoletno tradicijo. Svoj razmah je doživelo v več dobah. Prva je ta-kozvana čitalniška doba, ki je ljudstvo izobraževala predvsem potom knjige, prirejala kulturne prireditve ter krepila zavest skupnosti med posameznimi stanovi; pred vsem je nastala tesna zveza med izobraženstvom in širšimi ljudskimi plastmi, ki so črpale od prvega vse vrednote na polju splošne prosvete in pa dra-matske ter glasbeno-pevske u-metnosti. Takrat so se pojavili ljudski odri, pevska društva, ta-kozvani salonski orkestri, tambu-raški zbori, godbe itd. Razvijajoče se plemenito udejstvovanje po še vedno na novo nastajajočih čitalnicah je kaj kmalu zajelo večje množice ter zlasti v slovenskem Primorju in Trstu doseglo pomembno stopnjo v posameznih umetniških panogah, predvsem v glasbi. Pojavili so se v tej dobi skladatelji kakor so yilhar, Volarič iz Kobarida, prej še Josip Kocijančič iz Kanala in Au-gust Leban istotako iz Kanala. Pesmi vseh teh so še danes znane ter imajo svojo posebno značilnost. Med najvidnejšimi v tedanji dobi je bil gotovo goriški slavček, pesnik Simon Gregorčič, čigar pesmi so bile na programih čitalniških društev. Čitalnice so oplemenitile široke množice in jih dvigale na raven vedno večjega zanimanja za sodobna narodnostna vprašanja, kar je utrdilo narodno zavest, ki jo je krepilo duhovno življenje bodisi v čita-nju, petju, dramatiki bodisi v plemenitih družabnih prireditvah. Ljudstvo se je kakor prebudilo iz stoletne teme neznanja ter prav preko čitalnic prešlo k novim pogledom na sebe samo in na svet, k novemu življenju nasproti — narod se je prerodil. Skratka, narod je duhovno strnjen in prosvetljen začel boj za svoje individualno življenje in udejstvovanje napram avstrij-sko-nemškemu zatiranju, na drugi strani pa proti grabežljivemu in pretkano postopajočemu italijanskemu iredentizmu, ki je kaj kmalu pokazal svoje pravo lice v imperialistično-fašistični obliki.
Po prvi svetovni vojni je nastalo v slovenskem Primorju nova doba. Kljub težavam, ki jih je že »demokratična Italija« povzročala slovenskemu ljudstvu, je isto v zelo kratkem času obnovilo svoje prosvetne organizacije in jih še celo pomnožilo. Tako je bilo na vsem Primorskem v nekaj letih nad 600 prosvetnih društev, ki jih je fašistični režim polagoma začel ukinjati, pretepal njihove člane, razganjal na surov način prireditve, metal bombe v društvene prostore, zažigal knjižnice in inventar. Kdo se ne spomni, kako je bil požgan arhiv in knjižnica glasbene šole v Gorici, razbit inventar, da imenujem samo to ustanovo, kjer so se vzgajali naši pevovodje? Kdo se ne spomni, ko so na mah udarili in razpustili vsa prosvetna društva, ki so bila edino torišče kulturnega udejstvovanja po uničenju popolnoma vseh ostalih prosvetnih ustanov? Kdo je, ki bi mogel zagovarjati vse to nečloveško početje in obenem sramotiti slovensko ljudstvo, da je brez kulture in manj vredno itd.? Kdo in zakaj je treščil ob tla narod, ki je hotel živeti lastno kulturno življenje? Svež je še spomin na to
dobo oropanja vseh pravic, ki jih mora narod imeti za svoje individualno življenje in udejstvovanje. Še več oropali so nas vseh človeških pravic, vmešavali se v prav intimno življenje družine, nasilno spremenili krstna in rodbinska imena, prepovedali in zatirali so jezik, ki je edino sredstvo za medsebojno sporazumevanje, za izražanje najintimnejših občutij, za umetniško oblikovanje v besedi in glasbi odnosno v petju, skratka, za napredek v vsakem oziru.
Kljub vsemu nasilju je narod ohranil svojo narodno individualnost in s tem dokazal svojo žilavost ter sposobnost, kar je še bolj potrdil in dokumentiral zlasti v času zadnjih štirih let borbe proti svojemu zatiralcu, ko je med ognjem in jeklom, pomešanim z lastno krvjo, ki še sveže duhti na teh tleh, takorekoč iz nič ustvaril svoje šole, pričel znova gojiti svojo besedo in iz lastnih moči začel dvigati duha k prosveti, znanju, z eno besedo, k napredku v smislu lepše bodočnosti, skladne urejenosti, ki naj bi mu zagotovila svoboden razvoj v vsakem pogledu, razvoj svobodnega in lastnega udejstvovanja vrednega naroda. To je zahteva tega ljudstva, ki je poznalo do zadnjega časa le silo smodnika in jekla, krvi in batine ter sovražne oči in ki je gledalo samo smrti v oči. To ljudstvo hoče življenja, hoče, da dvigne svojo kulturno raven do še večje stopnje; ukaželjno je in stremi po lepoti.
Zato si danes postavlja odnosno obnavlja v prosvetni organizaciji to, kar je že davno imelo, kar je bilo nasiljno zrušeno, a zopet s krvjo in ogromnimi žrtvami pridobljeno. Ponovno je začelo razpredati mrežo svojih prosvetnih organizacij, da se na njihovih ogniščih, znova zaneti plamen, ki je potreben za osvetlitev vseh potreb in možnosti za čimprejšnjo izpolnitev zamujenega dela in da na pridobljenem gradi še naprej za čimprejšnjo obnovo in napredek na področju prosvete.
Ljudstvo ne mara tiste lažikul-ture, kakršno je usiljeval, »dopolavoro«, medla, Jbrezprogtamska organizacija, namenjena v zgolj zabavne svrhe v časih najbanal-nejšega značaja; ono ve, da je bila ta organizacija namenjena za uspavanje našega ljudstva, da bi pozabilo svoje gorjè in s tem c-lajšala mogotcem raznarodovalno in nesocialno delo. Kajti naš sovražnik je dobro vedel, čim višjo kulturo ima narod, tem težje ga je podjarmiti. Kakor je kultura, pridobljena že v prejšnjih desetletjih, naš narod reši ta in ohranila tako ga bo tudi v bodoče na novo pridobljena m poglobljena še bolj krepila.
Dovolj je dokazov narodove lastne moči in sposobnosti. Saj ima svojo zgodovino, ki se zrcali v izraženih težnjah naših pesnikov in skladateljev, dovolj ve povedati kronist in zgodovinar; zgodovina zadnjih dveh desetletij pa je še v nas samih kot '.rpek spomin, ki nas je tembolj podžigal v borbo za svobodo in nam ne dopušča, da bi ostali hladnokrvni tudi danes. Kajti:	»Narod naš
dokaze hrani«.
(sil.)
V telovadnici v ulici Della Valla je pričel v soboto pripravljalni sestanek ustanovnega občnega zbora slovenske prosvetne zveze za Primorje in Trst. Navzočih je bilo okrog 500 delegatov. Po uvodnih besedah tov. Turk-Joco je podala tajnica prip. odbora tov. Šebek Vlada poročilo o dosedanjem delu Slov. prosvetne zveze ter dodala, da predstavljajo navzoči delegatje 50000 primorskih Slovencev, ki so že člani naših prosvetnih društev, izvzemši tistih, ki se bodo še vpisali. Organizacijski referat je podal tov. Pahor. V svojem govoru je povdarjal enotno povezanost našega primorskega ljudstva v narodno osvobodilni vojski, enotnosti, ki je tudi na kulturnem polju nujno potrebna. Prikazal je potrebo da ima vsaka vas samo eno prosvetno društvo, katerega člani naj bodo vsi vaščani brez izjeme na starost in spol. Vsako prosvetno društvo naj bi imelo svoj dom, čeravno bi bil še tako majhen. Naša društva naj stremijo za tem, da bodo širili vsesplošno izobrazbo s čitalnicami, knjižnicami, stenskimi časopisi, večernimi šolami, predavanji itd. Kulturne prireditve naj se ločijo od samo zabavnih prireditev, na katerih naj se ples čim bolj omeji. Zbira iq nai se zgodovinski podatki o naši osvobodilni borbi, ker se bodo od sedaj naši otroci v šolah učili zgodovino našega ljudstva. Prosvetna zveza bo pomagala z nasveti, organizirala bo razne tečaje, pomagala bo pri izgradnji o-drov, osnovala bo potovalne knjižice, predavateljski zbor, izdajala bo svoje glasilo itd.
Sledila je zanimiva diskusija. Razpravljali so o prosvetnih prostorih, ki so jih oblasti odvzele, o potrebi da se izda posebna knjiga za večerne šole, organizira potovalni kino. Po vaseh naj ne sme biti poklicnih igralcev, ampak naj nastopajo vsi vaščani, ker se s tem vzgajajo. Po diskusiji so bila pregledana pravila in je bila izvoljena verifikacijska komisija. Po prečitanju liste kandidatov za bodoče odbore Slov. prosv. zveze je bil pripravljalni sestanek ustanovnega občnega zbora zaključen.
V nedeljo
Točno ob 9. uri je tov. Joco o-tvoril z enominutnim molkom za počastitev žrtev naših padlih junakov, ustanovni občni zbor Slovenske prosvetne zveze. Pozdravil je zastopnike zavezniške o-blasti ter navzoče predstavnike naših političnih in kulturnih organizacij.
Sledili so pozdravni govori tov. Babiča, tov. Marina in tov. Furlana. V imenu SIAU-ja je spregovoril tov. dr. Tončič, ki je med drugim naslovil na navzočega poročnika ZVU Simoni-ja te besede: »Naš narod je bil in bo hvaležen vsakemu narodu, ki mu ie stal ob strani v tej zmagoviti borbi, nikakor pa ne bo klonil pred tistimi, ki bi ga skušali ovirati v kulturnem udejstvovanju, do katerega ima vse pravice.« Navzoči so s ploskanjem odobravali te besede. Slišati je bilo vzklike: »Živelo bratstvo italijan sko-slovanskih narodov«» »Živeli
zavezniki« itd. Nato so bile poslane pozdravne brzojavke maršalu Titu, generalisimu Stalinu, predsedniku Attlee-ju, predsedniku Truman-u in podpredsedniku Zvezne vlade Jugoslavije tov. Kardelju.
Govor duhovnika tov. Piščanca
Nato je prosil za besedo tov Piščanec, duhovnik na Katinari. Rekel je: »Vi, ki ste predstavniki 50.000 Slovencev - Primorcev, včlanjenih v prosvetnih društvih, ste se sešli tu v starem delu mesta, v tej zakotni dvorani. Zakaj? Ali tudi za Vas ni bilo prostora v hiši? Ali ni pripravljalni odbor storil svoje dolžnosti da bi Vam preskrbel boljših prostorov? Trkali smo na razna vrata, prosili smo: »Penice«, »Nazi >rale«, »Verdi«, prosili za priporočila na pristojnih mestih in tud’ pravočasno, a za nas ni bili prostora v hiši! In vendar so za Verdijevo gledališče prelivali znoj tudi naši kamnoseki, a za »Penice« so tudi naši zidarji nosili malto, kakor za ostale tržaške javne zgradbe. Tudi naši trgovci in veletrgovci so prispevali z davki. Da Trst ni izrasel brez nas in kaj smo mi dali Trstu, boste videli popoldne. A za nas ni bilo pro štora v hiši! Zakaj? Očitajo nam da je naše prosvetno delo le slabo prikrito strankarstvo. Tem trditvam postavljam nasproti dejstva: Nočem se hvaliti, če rečem, da sem za prosveto in izobrazbo našega ljudstva deloval nad 25 let, a še nisem bil nikoli član nobene stranke. Prvo društvo: Prosvetna zveza! Ali je to strankarstvo? Pa še naprej: poudarjali smo na vseh našii občnih zborih, naj pristopajo v naša društva vsi ljudje, nikomur ni vstop zabranjen — ali je to strankarstvo? Vzrok je torej nekje drugje, če imajo naši nasprotniki večkrat skoro prazna gledališča. Če pa pri naših prireditvah zapojemo nekaj partizanskih pesmi — saj so tudi naši sosedje vedno radi peli »Inno elei Piave«, in prav tako. In če cenimo ali ljubimo moža, ki nas ie v tem boju vodil, ali je to strankarstvo? Recite Italijanom —-Garibaldi, Francozom — Jeanne d’Arc, Amerikancem — George Wasington. In ljubiti svojo domovino, smemo tudi mi, kakor vsak drug narod, in naša domovina je Slovenija in Jugoslavija. Kakšna pa je ta naša domovina to pa nikogar nič ne briga: zato bomo že mi sami skrbeli. Ležali pa bomo tako, kakor si bomo sami postlali.«
Sledilo je tajniško poročilo tovarišice Šebek Vlade v katerem je orisala ogromno delo, ki ga je do sedaj izvršila Slov. prosv. zveza. Preds. pripravljalnega odbora SPZ tov. Pahor je podal izčrpen referat o nalogah ljudske prosvete. Govoril je o zgodovini naših prosvetnih društev ter kako so jih zatirali pod fašizmom. Orisal je naloge prosvetnega dela, ki mora zbrati vso mladino in skrbeti za splošno izobrazbo na vasi. Društva pa morajo dvignit! srčno kulturo naroda, širiti znanost in skrbeti za telesno vzgojo.
Sledile so volitve. Za predsednika je bil izvoljen tov. Pahor Jože, za podpredsednika duhov-
nik tov. Piščanec Anton, za tajnika tov.ca Šebek Vlada in drugi. Izvoljen je bil še nadzorni odbor in razsodišče. Tudi za tržaško o-krožje in Trst, za goriško in za vzhodno primorsko okrožje so bili izvoljeni odbori.
Tov. Pahor Jože je prevzel i. sto predsednika SPZ, zahvalil -’c je vsem navzočim za zaupanje ter jih pozval naj še nadalje sodelujejo s požrtvovalnostjo n a! thnostjo pri prosvetnem delu Z burnimi: »Živela demokratična federativna Jugoslavija«, »Živel Tito« je bil zaključen ustanovi ’ občni zbor.
Večerna prireditev
V istem prostoru se je vršila zvečer sijajno uspela kult irna j rireditev, o kateri bomo sprego vorili še na drugem mestu.
Slovenski knlturni festival v Trstn
Mnogo pred drugo uro popoldne se je pričel polniti trg pred dirkališčem pri Rocolu. Kljub temu, da je bil festival le manifestacija tržaških Slovencev, se je zbralo vzdolž cesto ogrerr no tržaških demokratičnih Italijanov, ki so s tem ponovno pokazali svoje iskreno bratstvo do Slovencev. Godbi iz Lonjerja in Sv. Križa sta zaigrali partizanske pesmi, nakar je zbrani množici spregovoril tov. Pahor, predsednik Prosvetne zveze. Dejal je: »Trst ni bil sezidan v enem dnevu. Nešteti rodovi so ga gradili, tisoči in stotisoči rok. Ogromnega truda in znoja je bilo treba, preden so se dvignile te palače, preden se je uredilo to veliko pristanišče. Slovensko delovno ljudstvo je nosilo glavno breme, da je nastalo in se razvilo to veliko obmorsko mesto. Naši kamnarji so klesali zanj skale, naši zidarji so jih skladali v višine, naši težaki in nosači so polnili skladišča in ladje, da je to mesto živelo in bogatelo. Do zadnjih dni so industrije požirale naše krepke zdrave sile, brez njih bi stroji u-molknili, bi kladiva obstala in bi se delavnice zaprle. Nadalje je tov. Pahor v svojem govoru poudaril, da h graditvi in ohranitvi mesta ni doprineslo samo slovensko ljudstvo tržaških predmestij, temveč je mestu dajalo življenje tudi njegovo globoko zaledje. To zgodovinsko dejstvo stoji, pa če ga še tako hočejo nekateri zatajiti. Brez dela slovenskih rok bi Trst ne mogel živeti. Vendar slovensko ljudstvo doslej za svoje delo ni prejelo nikakih priznanj, nasprotno, na vsakem koraku je naletelo na žaljivke s strani fašističnih gospodarjev, prepovedano mu je bilo celo govoriti v svojem materinskem jeziku.
Veličasten sprevod
Za tem se je pričel razvijati sprevod proti sv. Ivanu. Na čelu so trije tovariši nosili slovensko-italijansko in tržaško zastavo, sledil je ogromen transparent z napisom: »V okolici in v Trstu samem živimo Slovenci, ki smo v
potu svojega obraza gradili, lepšali Jn hranili to mesto!« Za tem napisom so stopali vsi stanovi, ki so prispevali k obstoju in blagostanju Trsta. Tu so bili zastopani kmetje, ribiči, nabrežinski kamnarji, trgovci, luški delavci, livarji, mlekarice, perice, vinogradniki, zidarji itd. Nekateri so na vozovih alegorično prikazovali svoje delo. Na koncu sprevoda so stopali primorski kulturni delavci. Med vsem pisanim sprevodom so korakale razne tržaške godbe in igrale borbene in narodne pesmi, kot okras sprevoda pa so bile dolga vrsta tržaških • že-
na v primorskih narodnih nošah. Skoraj 20.000 tržaških Slovencev vseh slojev je stopalo v sprevodu, ogromno število gledalcev pa je z vzkliki in s ploskanjem spremljalo mogočen in zanimiv sprevod.
Ob cerkvi pri Sv. Ivanu se je zbralo okoli 8000 ljudi, ki so pričakovali prihod sprevoda. Med njimi so bili tudi predstavniki MOS-a, SIAU, KPJK in drugi. Navdušeno so pozdravljali simbolične vozove, narodne noše in združene zbore. Nato je zbrane pozdravil v imenu Prosvetne zveze tov. Turk, ki je poudaril vo-
ljo ljudstva, da dokaže, da v Trstu žive tudi Slovenci. Dalje je pozdravil prisotne v imenu SIAU tov. Regent, ki je med drugim dejal, da dokazuje ljudstvo s svojimi manifestacijami, kje hoče živeti, s katerimi narodi se hoče združiti, zakaj hoče živeti v svobodni Jugoslaviji. Govoril je še tov. Solieri, ki je v svojem govoru prikazal cilj, za katerega so Slovenci in pravi Italijani toliko žrtvovali, da bi svobodno živeli v Trstu, sedmi republiki demokratične federativne Jugoslavije. S himno »Hej Slovani« je bil mogočni festival zaključen.
PREGLED SVETOUniH DOGODKOV
Še o rezultatih londonske konference
Kratko uradno poročilo, ki so ga poslali iz Londona ob koncu konference je omenjalo, da je Svet zaključil svoje zasedanje, ne da bi dosegel kakršnekoli odločitve.
To pa nikakor ne pomeni, da Svet ni uredil nobenega vprašanja, ki so bila na dnevnem redu.
Tako so se sporazumeli zunanji ministri petih velesil v vprašanjih, ki so se nanašala na mirovno pogodbo z Italijo in so izročili podrobnejšo izdelavo mirovnih pogojev za Italijo svojim namestnikom.
Prav tako so sklenili, naj proučijo namestniki vprašanje jugoslovanskih meja in naj o tem izdelajo poročilo; odločili so, naj upoštevajo narodnostno načelo pri določevanju razmejitvene črte; ori odločanju o Trstu naj pre-dlože načrt, ki bo zagotovil mednarodni trgovini in prizadetim državam pristaniške in tranzitne ugodnosti pod enakimi pogoji.
Vendar pa ne smemo prezreti, 'Ja so se pojavila na konferenci glede nekaterih vprašanj resna nesoglasja; na Potsdamski konfe renči so namreč sklenili trije voditelji velesil, da smejo biti člani Sveta, ki bo sklepal o mirovnih pogojih z bivšimi sovražnimi državami, le one države, ki so podpisale pogoje predaje; tako so sklenili, da bodo sklepale o mirovnih pogojih za Italijo
Zunanji ministri so rešili mnogo vprašanj, ki se tičejo mirovnih pogodb s Finsko, Madžarsko, Rumunijo in Bolgarijo; med zasedanjem Sveta se je razčistilo tudi vprašanje o madžarski vladi, ki so jo priznale sedaj tudi Združene države Amerike in jim bo sledila, brez dvoma, tudi Anglija.
Sporazumeli so se tudi o načinu, ki bo pospešil delo zavezniške komisije za nemške reparacije, ki se bo preselila na predlog sovjetske delegacije iz Moskve v Berlin.
Razen tega so zunanji ministri petih velesil proučili vprašanje Avstrije' in sklenili, da bodo poslane tja zaloge iz nekaterih sosednih držav Srednje Evrope zaradi velikih gospodarskih potreb Avstrije.
Velika Britanija in Sovjetska zveza sta se poleg tega še spora-
O resnejših nesoglasjih
Združene države Amerike, Anglija, Sovjetska zveza in Francija; o mirovnih pogojih za Bolgarijo, Rumunijo ter Madžarsko pa da bodo odločale Amerika, Sovjetska zveza in Anglija, medtem ko bosta pripravili mirovno pogodbo za Finsko le Anglija in Sovjetska zveza.
Na londonski konferenci pa sta zunanja ministra Združenih
zumeli, da bosta umaknili svoje čete iz Perzije do 2. marca prihodnjega leta.
Torej kot zaključno sodbo o rezultatih konference, na kateri so se sestali zunanji ministri petih velesil, Združenih držav A-merike, Velike Britanije, Francije, Zveze sovjetskih socialističnih republik in Kitajske, v skladu s sklepi Potsdamske konference in ki je začela v Londonu dne 11. septembra t. L ter zaključila svoje delo dne 2. oktobra, vsekakor lahko rečemo, da je Svet zunanjih ministrov uredil na sestanku mnogo vprašanj.
Druga vprašanja pa so rešili načelno in so izročili podrobnejšo izdelavo predlogov namestnikom, da jih proučijo, na pr.: vprašanje italijansko-jugoslovan-skih meja, italijanskih kolonij ter mednarodne kontrole nad Porurjem in Porenjem.
držav Amerike in Velike Britanije zagovarjala stališče, naj sodelujeta pri razpravljanju o mirovnih pogojih za te države tudi Francija in Kitajska.
Zastopniki Sovjetske zveze so vztrajali na tem, da ne more nadomestiti noben sklep zunanjih ministrov sklepa, ki so ga sprejeli prezident Truman, ministrski predsednik Attlee in genera-lisim Stalin v Potsdamu.
»Izvestja** odgovarjajo hujskačem
Resničen vzrok neuspeha Sveta ministrov tiči v različnem stališču, ki so ga zavzeli ministri do berlinskega (potsdamskega) sporazuma, ki so ga sklenili 1. avgusta vlade Anglije, Združenih držav in Sovjetske zveze.
V Londonu je bilo vedenje a-meriške in angleške delegacije različno od zadržanja, ki sta ga imeli pred dvema mesecema v
Berlinu; kar sta predsednik Truman in ministrski predsednik Attlee sprejela in podpisala v Berlinu, o tem sta v Londonu gospoda Byrnes in Bevin razpravljala.
Sovjetska delegacija v Londonu je zahtevala, da se ne sme kršiti sporazuma, ki je bil dosežen v Berlinu, marveč, da se ga mora točno izpolniti.
Treba je imeti pred očmi različno zadržanje do berlinskega sporazuma, ki so ga zavzeli v Londonu ameriško in angleško odposlanstvo na eni strani ter sovjetsko odposlanstvo na drugi strani; kdor ne bo razumel te razlike v zadržanju, ne bo razumel ničesar, kar se je tam zgodilo.
madžarska vlada priznana
Kot prva se je odločila Sovjetska zveza, da prizna madžarsko vlado in vstopi z njo v diplomatske stike; madžarsko ljudstvo je pozdravilo ta njen sklep z naj-
V Palestini je znova stopilo v ospredje vprašanje naseljevanja Židov.
»Bela knjiga«, ki jo je že zdavnaj izdala angleška vlada v zvezi z omejitvijo priseljevanja Židov v Palestino, drži še vedno pri Angležih, ki vztrajno zabranjuje-
večjim veseljem in hvaležnostjo, ta odločitev je veliko prispevala k razvoju in utrditvi prijateljskih odnošajev med obema deželama.
Sledile so Združene države A-
II SuetJ deželi
jo neomejeno naseljevanje zidovskih brezdomcev.
V Londonu so nezadovoljni s pismom, predsednika Trumana; v njem predlaga, naj se Židom iz Evrope omogoči takojšnja naselitev v Palestini.
merike in Švedska, ki so istotako priznale začasno madžarsko vlado; ko bo sledilo tudi priznanje Velike Britanije, ne bo nič več o-viralo zavezniških sil pri sklepanju miru z Madžarsko.
Če bi Anglija pristala na to zahtevo predsednika Združenih držav, potem bi se v Palestini naselilo skoraj 2 milijona Židov, predvsem iz Nemčije in Poljske; na ta način bi se izpremenil celoten gospodarski in narodnostni ustroj Palestine.
Po porazn Dežele ozhajajočega sonca
Na Japonskem je 5. oktobra odstopila vlada; sestavljena je bila nova.
Sovjetska vlada je predložila, naj se ustanovi nadzorstveni svet za Japonsko s sedežem v Tokiu; v njem naj bi sodelovali pod predsedstvom predstavni-
kov Združenih držav Amerike (ki so imeli doslej vsa nadzorstvena pooblastila) tudi zastopniki Združenih držav. Velike Britanije, Sovjetske zveze in Kitajske.
Potrebno je, da se ustanovi tak
zavezniški organ za rešitev političnih, gospodarskih in finančnih vprašanj, ki so nastala po zasedbi Japonske; z njim bi skupno izvajale 4 velesile svojo politiko in nosile skupno odgovornost, kakor so do sedaj igrale odločilno vlogo pri porazu Japonske.
PODPREDSEDNIK Z9EZNE VLitDE EDVARD K9RDEL]
d Trstu Ju Julijski Krajini
Podpredsednik Zvezne vlade Edvard Kardelj je odgovarjal tujim in domačim novinarjem na vprašanja, ki se tičejo Trsta in Julijske krajine.
Najprej je odgovoril na vprašanje, katera vlada najbolj nasprotuje priključitvi Trsta Jugoslaviji, britanska, ameriška ali italijanska.
Rekel je, da najbolj ugovarja italijanska vlada, ki ima za to tudi največ razlogov; dostavil je, da kažejo sedaj zavezniške vlade več razumevanja za rešitev tega vprašanja kakor so ga prej.
Nato je odgovoril na druga vprašanja.
Vprašanje: Ali bo sprejela Jugoslavija odločitev, po kateri bi Trst ne bil priznan Jugoslaviji?
Odgovor: Jugoslavija misli, da je imela konferenca petih ministrov značaj priprave; samo po sebi se razume, da ne bi mogla sprejeti Jugoslavija nobene odločitve o miru z Italijo, če bi ne sodelovala v nji tudi ona.
Vprašanje: Kakšno stališče je zavzela Jugoslavija v vprašanju, da se vključi Francija k sklepanju o balkanskih vprašanjih?
Odgovor: Jugoslavija ni zavzela o tem nobenega stališča, sodi pa, da so odločilni v tem pogledu sklepi Potsdamske konference in konferenca ministrov, ki se je vrnila, v vprašanju udeležbe Francije, na sklepe Potsdamske konference.
Vprašanje: Ali mislite, da so zainteresirane vlade Madžarske, Avstrije in Češkoslovaške pri vprašanju Trsta in ali bi podpirale jugoslovansko ali italijansko stališče v tem vprašanju?
Odgovor: Mislim, da so vse te države zainteresirane v pogledu rešitve tako, da bi Jugosla dja dobila Trst; to bi olajšalo njihove gospodarske stike s Trstom m do Trstu njihovo trgovino s svetom.
Kakor smo poučeni, je izročila češkoslovaška vlada spomenico konferenci ministrov in v nii zahtevala, da se Trst nrikliučJ Jugoslaviji, razen tega na je predlagala določene zahteve glede zaščite svojih koristi v Trstu.
Podobno spomenico je izročila te dni poljska vlada, ki prav tako zahteva enako rešitev vprašanja Trsta. Kar se tiče avstrijske vlade, mi ni znano, ali bi mogla sploh kaj ukreniti v tem pogledu. Madžarska, njena vlada, je približno na istem stališču.
Vprašanje: Potemtakem so od šestih držav, ki so zainteresirane v tem vprašanju:	Jugoslavija,
Madžarska, Češkoslovaška, Pel j ska, Avstrija in Italija, štin za to, da Jugoslavija dobi Trst. Izmed njih ni znano stališče Avstrije in je samo ena, Italija, na sprotna tej tezi?
Odgovor: Da.
Vprašanje: Ako je dejstvo, da je Jugoslavija dala 1,700.0J0 žrtev in ako zagovarja pr rešitvi tega vprašanja etnično načelo, v čem je glavna težava, da ne naletijo jugoslovanske zahteve na odobravanje?
Odgovor: Mislim, da bi se mo ral spustiti v celo razpravo iz mednarodne politike, če bi hotel izčrpno odgovoriti na to vpra-šanie; odgovoril bom na kratko.
Mislim, da v mednarodnih od-nošajih ne vlada vselej načelo, da se je treba ravnati po stališču narodov, ki se jih tičejo posamezna vprašanja, marveč da prevladuje pogosto mišljenje, ko gre za interese malih narodov, da je treba gledati s stališča drugih držav, ki imajo o tem svoje mnenje, kakor ga imajo, mislim, tudi v pogledu Trsta in Julijske krajine.
Proti Jugoslaviji so od določene strani naperjeni predsodki, ki tudi, od časa do časa, igrajo svojo vlogo. Pripomnil bi še nekaj; imam vtis, da prevladuje pri naših zaveznikih prepričanje, da je mogoče najbolje rešiti vprašanje miru na Jadranu le tako, da bo ustreženo upravičenim interesom Jugoslavije; tako bi se tudi zavarovali prijateljski odnošaji med Italijo in Jugoslavijo.
Zaradi tega tudi izjava, ki sem jo podal prej o tem, da mi vendar upamo na dobre uspehe, ni neupravičena, marveč vprav utemeljena na dejanskih rezultatih, ki jih je pokazala konferenca.
Suefouna sindikalna konferenca
V Parizu so se zbrali predstavniki delavcev vsega sveta, da se pomenijo o ustanovitvi svetovne sindikalne organizacije, še več, da ustvarijo tako organizacijo, ki bo zajela delavski razred v sleherni deželi, ki bo usmerjala napore vseh delavcev v boju za trajen mir, svobodo, demokracijo in boljšo bodočnost človeštva. Nedvomno ima konferenca delavcev vsega sveta trojen pomen.
Prvič, zgodovina delavskih organizacij ne pozna kongresa, kjer bi bilo zastopano tolikšno število organiziranih delavcev v strokovnem gibanju. Dovolj za to priča številka, da je zastopanih nad 60 milijonov delavcev iz 60 različnih dežel. Nikakršno mednarodno delavsko združenje se ne more primerjati s tem sedanjim združenjem. Tem manj pokojna Amsterdamska internacionala, ki je združevala zgolj strokovne zveze zapadne Evrope, ne glede na njeno klavrno zgodovinsko vlogo, ko je prav za prav bila pod pornik vseh nazadnjaških režimov ter je bilo v njej leglo raz-bijaštva delavske enotnosti vsega sveta. Prav ta kongres v Parizu in njegova številčna moč in c-notnost v vseh pogledih je dokončno zavrgla vse predloge, da bi se znova vzbudila k življenju taka Amsterdamska internacionala, ki je po svojih voditeljih popolnoma sorodna iniciatorjem in ideologom zapadnega bloka.
Drugo dejstvo, ki daje pariškemu kongresu .tolikšno veljavo in moč, je predvsem znak, kako ve-
like zasluge si je pridobil delavski razred v času protihitlerjev-skega boja. Delavski razred kot najmočnejša sila vsakega naroda, kot združevalec narodov je odigral v času protihitlerjevskega boja največjo vlogo. Dovolj je treba opomniti, da je bila prav delavsko-kmečka država, Sovjetska zveza, v naši dobi tista velikanska sila, ki je združila ves svet in zdrobila hitlerjev fašizem, sila, ki je odločilno posegla v mednarodno dogajanje ter odločila usodo vsega človeštva. V na-rodno-osvobodilnih gibanjih zatiranih narodov Evrope so bili delavci tisti, ki so šli prvi na bojišče za čast in svobodo svojega naroda. Prav zato je bil ves boj osvobodilnih gibanj trd in neizprosen. Z delavci so šli v boj vsi najboljši sinovi vsakega naroda ter skovali na bojnih poljih zmago nad Hitlerjevo Nemčijo. V vsej protihitlerjevski vojni se je delavstvo izkazalo kot najboljši borec za demokracijo in njegova najboljša opora. V tem je drugi pomen velike konference v Parizu, konference delavcev vsega sveta.
Tretji pomen konference v Parizu pa je predvsem izražen v tem, kakšne velike in plemenite cilje si postavlja delavstvo vsega sveta. Delavstvo vsakega naroda je danes najzvestejši čuvar njegove svobode, njegove neodvisnosti in njegove sreče. Danes zato delavci postavljajo na svojih konferencah tista vprašanja, ki so v interesu vseh narodov in vseh dežel.
IZ nnŠIH KRAJEV
Iz Gorice
3. oktobra zvečer se je vršilo v dvorani Ljudskega doma II. zasedanje mestne Slovansko-Itali-janske antifašistične unije z namenom, da seznani slovenske in italijanske meščane, ki so povezani v Antifašistični uniji, s programom, ki nam ga je začrtal na svoji prvi seji na Reki Glavni odbor SIAU-ja, s katerim bomo stopali v boljšo bodočnost.
Po referatu tov.ice Beltram -Fornazaričeve je tov. Gasparini v diskusiji prikazal napore, neumorno delo, čut odgovornosti in samozavesti ki so spremljali našo rastočo ljudsko oblast v najtežjih ilegalnih časih. Povedal je do kakšne višine se je dvignila v slovenskih in furlanskih vaseh, v neposrednem goriškem predmestju, ljudska uprava, ki jo predstavljajo NOO, tedaj ko je bila, radi nedemokratičnosti odloka št. 11, primorana odpovedati se svojemu delu.
Z nadomestnimi volitvami v izvršni odbor SIAU-a so bili izvoljeni za predsednika tov. Egone Clemente, za podpredsednika dr. Karlo Rutar, za tajnike tov. Andrian Orlando in tov.ica Živa Beltram-Fornazaričeva. V odbor je stopilo še drugih 9 članov. Izvršni odbor SIAU-ja šteje sedem Italijanovem šest Slovencev.
Iz Solkana
Dne 23.9. so priredili v Solkanu v prid akciji »Za našega dijaka« domačo zabavo. Prireditev se je zelo dobro obnesla. Čisti izkupiček znaša 17.719 lir. Poleg tega se je ves teden po vasi nabiralo prispevke za to nabiralno akcijo. Vsi Solkanci so globoko pojmovali pomen te akcije in so se na izreden način izkazali v svoji darežljivosti. Nabrali so 36586 L. v gotovini in 20 q v blagu in to največ krompirja, koruze in pšenice.
Pri tej akciji so se zelo lepo izkazali naši solkanski kmetje, kakor vedno, kadar gre za pravo stvar. Zato pa izreka okrajni akcijski odbor za Gorico vsem, ki so sodelovali s tako požrtvovalnostjo in razumevanjem pri tej akciji, iskreno zahvalo! Tako tudi Prosvetnemu društvu »Jožeta Srebrniča«, ki je prevzelo organizacijo tc akcije!
Vzemimo si za vzgled pridne Solkance in jih skušajmo dohiteti!
fz Kanala
V našem okraju je bilo za časa fašističnega divjanja popolnoma požganih ali porušenih 41 hiš,
43	jih je pa bilo poškodovanih. 52 gospodarskih poslopij je bilo popolnoma uničenih, 17 pa deloma. Poleg tega imamo 28 senikov in 31 hlevov popolnoma uničenih,
44	pa deloma. Dve šoli in dve župnišči, en mlin in ena žaga kakor tudi ena mlekarna so porušene, delno poškodovane so pa štiri šole. Krvoločni okupator je pobil, bodisi s streljanjem ali na drug mučeniški način 37 ljudi. Ustreljenih je bilo 13 talcev. Veliko število jih je bilo v koncentracijskih taboriščih, kjer jih je umrlo 17. Od vseh pregnancev se jih pogreša še 56. Iz Kanalskega okraja je padlo 98 partizanov in partizank.
To so številke ki govore. Pred vsem svetom obtožujejo nacifa-šističen režim, ki je zatiral naš narod skozi desetletja. Žrtve, ki so padle za naše osvobojenje, požgani domovi in skoraj vsakodnevni roparski pohodi vseh vrst fašističnih band pričajo o nezlomljivi volji našega ljudstva, ki zahteva odločno priključitev naše, s krvjo prepojene Primorske s Trstom, Istro in Slov. Benečijo k federativni demokratični Jugoslaviji.
* • *
Žene iz Gorenje Vasi so se zelo izkazale v nabiralni akciji za našega dijaka in so darovale lir 500 (petsto). Vse matere si želijo pravih slovenskih šol za svoje o-troke in zato darujejo rade kljub temu, da dajejo zadnje lire iz žepa. Žene iste vasi so se tudi spomnile na pogorelce in internirance za katere so zbrale 470 lir.
Žene iz Ročinja pa so največ darovale za našega dijaka, zbrale so 1107 lir. Prav tako so zbrale za našega dijaka žene iz Ajbe, Melinkov, Nekovega, Kanala, Anhovega, Želinj in Močil.
Žene celega Kanalskega okraja pridno delajo kot za časa borbe, zbirajo za našega dijaka in za pogorelce ter za internirance.
Naše matere, ki so največ žrtvovale v tej veliki borbi se ne ustrašijo nobenega dela in ovire, ker vedo da se borijo že štiri leta za boljše življenje in za združitev Primorja k ostali Jugoslaviji, kjer je zajamčena svoboda in uživanje sadov težke borbe za njih in njihove otroke.
Iz Tolmina
V	vasi Zatolmin se je borilo proti okupatorju 90 borcev. Petnajst jih je dalo življenje za boljšo bodočnost našega naroda. Zaprtih in interniranih je bilo 70 o-seb, med temi 11 starih nad 50 let, šest je bilo še dečkov. V pregnanstvu v Nemčiji je umrl en tovariš, vsi drugi so se vrnili živi, a skrajno izčrpani na svoje domove. Dve hiši nam je okupator požgal, ravnotako še 7 senikov in 3 hleve. Odgnanih je bilo 125 glav živine. Velike množine sira in masla so bile oropane. Po planinah so porušili stavbe, pastirje pa odgnali v zapor.
Po vsem tem trpljenju, ki smo ga prestali stojimo še vedno trdni in neustrašeni v borbi za naše pravice. Želimo iz vsega srca, da bomo priključeni k Titovi Jugoslaviji, kjer nam bo zasijalo zlato sonce svobode.
* * *
Na Tolminskem se je pridno nabiralo za našega dijaka. Saj smo samo iz 9 vasi nabrali 12957 lir. Tudi v blagu je naše ljudstvo mnogo darovalo v zgornji namen.
* * *
V	Tolminskem okraju so povezani v pionirski organizaciji vsi malčki od 6. do 14. leta. Po vaseh so organizirani v desetine v glavnih centrih kakor Drežni-ca, Kamno, Tolmin, Sv. Lucija so postavljeni celo odredi, okraj šteje 4 odrede in 45 desetin, ki zajemajo skupno 1315 pionirjev. Pionirji sodelujejo z odraslo mladino v delavnih četah, v nabiralnih akcijah in kulturnih prireditvah. Oni iz Logarišča so se pokazali zelo pridni v nabiranju starega železa. Desetarji so si napovedali tekmovanje med sabo, kdo bo prej in boljše naučil disciplino svoje pionirje. V tekmovanju je prišel prvi desetar iz Idrije pri Bači. Pionirji iz Tolmina so ustanovili pevski zbor iz 45 članov, ki bo kmalu nastopal. Učijo se tudi glasbe, da bodo i-meli svoj orkester. V osmih dneh so nabrali 40 kg. železa, v celem okraju pa je bilo nabranih 100 kg. Na sestankih se seznanjajo z nastankom in razvojem osvobodilne fronte in čitajo o Titu. Pionirji iz Kamna so sklenili nabirati prostovoljne prispevke za kongres mladine Julijske krajine ter sami že dali 100 lir. Pred kratkim so skupno z mladino imeli kulturno predstavo.
* * *
Pionirji počitniške kolonije v Tolminu so priredili za zaključek majhno igrico. Sodelovali so tudi italijanski pionirji, ki so prav lepo pokazali, da je bratstvo med
slovenskimi in italijanskimi otroci resnično in globoko. Ljudstvo je bilo presenečeno videti koliko so se naši malčki v enem mesecu časa naučili. Rdeči Križ je preskrbel vsem enake obleke, čevlje in spodnje perilo, stalno pa jih je preskrboval s hrano.
Otroci so se v enem mesecu o-debelili po 4 do 5 kg. Sirote sta-rišev ki so dali življenje za svobodo domovine in naroda imajo preskrbljeno življenje že v dneh, ko je naša domovina komaj izšla iz borbe in je še v ruševinah.
Iz Slapa ob Idriji
Slapljani pridno obnavljajo to, kar jim je sovražnik porušil. E-lektrična luč že spet sveti, mlin tudi že obratuje čeravno še ne v takšni meri kakor pred vojno. Obnova ceste iz Slapa na planoto Šentviške gore je v teku. Mladina se po trudapolnem dnevu zvečer pripravlja na kulturne prireditve, ki vzpodbuja mladino in odrasle k udarniškem delu za boljšo bodočnost. V sindikalno organizacijo se je že vpisalo 90e',o delavstva.
Iz Koritnice
V	sosednji vasi Grahovo je bilo potrebno očistiti šolsko poslopje in urediti prostor, ki bo služil za zdravniško ambulanco. Takoj se je zbralo 11 mladink, ki so z zastavo na čelu in petjem odšle na lice mesta, napravile 55 delovnih ur v enem dnevu in so se po končanem delu zopet vesele vrnile na svoje domove. Posebno pridno je pomagal mali Janko Lesjak.
Iz Nemškega Ruta
Dne 1. oktobra t. L, se je vršil zbor volilcev. Na tem zboru se je sklenilo, da se bo popravilo cesto ter se je tudi posrečilo dobiti primeren prostor za šolo. Ob tej priliki je ljudstvo pokazalo, da zna tudi samo odločati; manjkalo ni zdrave kritike. Izvoljen je bil javni tožilec tov. Valentin Leban ter je bil sestavljen odbor sesto-ječ iz 4 članov, ki bo sprejel mednarodno komisijo.
Naša mladina je priredila dobro uspel miting. AFŽ in pionirji so se dobro odrezali, navzoči številni domačini so bili navdušeni in so jih bogato obdarili.
Iz Kobarida
V	nedeljo 23. p. m. sta prišla v Kobarid laburistična poslanca angleške spodnje zbornice mr. Levy in mr. Noelman. Ustavila sta se na trgu Svobode, kjer sta si ogledovala napise in kažipote v slovenščini. Pristopila sta k skupini mož ter jih vprašala, če bivajo tukaj Slovenci ali Italijani, od kedaj da so že tu, ter če so tudi mlajši Slovenci.
Star očanec tov. Stoš Anton jim je odgovoril, da prebivajo že od nekdaj tu Slovenci, kateri i-majo to edino željo, da bi bili priključeni k Jugoslaviji. Slovenci, ki želimo biti v Jugoslaviji pa smo vsi, stari in mladi. Poslanca sta se malo spogledala in si prikimala. Nadalje sta se odposlanca še zanimala, če so tu fašisti in če je Mihajlovič tudi fašist. Odgovorili so mu, da je Draža Mihajlovič fašist in da ga bo kmalu doletela ista usoda kot Hitlerja in Mussolinija. Tu pa ni fašistov, pregnali so jih Titovi partizani v jeseni leta 1943. Od takrat naprej je bilo v teh hribih več edi-nic, ki so tolkle nasilnega okupatorja in mu rušile prometne veze. Zopet sta poslanca prikimala in vprašala, čc so tudi okoliška naselja slovenska. Na pritrdilen odgovor sta odšla, a med potom sta si še ogledala izložbo našega časopisja in napravila več foto-grafičnih posnetkov.
* * *
Naše ljudstvo se prav dobro zaveda, da bodo vsa še nerešena vprašanja in to gospodarska, politična in socialna urejena tistega dne, ko bomo priključeni k svoji matici Sloveniji v okvirju nove demokratične Jugoslavije. Skupno z ostalim narodom Julijske krajine je čutilo potrebo skupne ljudske samopomoči in je v nabiralni akciji za »Našega dijaka«, ki še ni zaključena in smo dobili podatke le iz nekaterih vasi, do sedaj nabralo čez 60.000 lir; prepričani so, da bo vsak naš izobraženec, ko bo prišel do kruha vrnil narodu s svojim strokovnim delom z obrestmi vsak še tako majhen dar.
Pri tej nabiralni akciji so se do sedaj najbolj izkazale Livške vasi, ki so darovale za približno lir 35.000 v blagu in čez 2000 lir v gotovini. To kljub temu, da vsa Livška naselja štejejo komaj sto hišnih številk in so vasi izčrpane še izza narodno osvobodilne borbe, ko so dale iz srca na razpolago vse in so postale borcem kot aktivistom OF drugi dom.
Kobarid je daroval za naše dijake 20.000 lir v gotovini in čez 2000 lir v blagu. Tov. Grinover, rodom Italijan, ki že dalj časa biva v Kobaridu kot elektricist je daroval »za slovenskega dijaka« lir 500. Vas Robedišče, ki je ena izmed najbolj revnih vasi našega okraja in jim je toča pobila ves letošnji pridelek, je darovala lir 1600.
Iz Breginjskega Kota
Kako uspeva pri nas akcija za pomoč našemu dijaku, vam bo povedal samo kratek primer iz Breginjskega kota, to je iz tistega zapadnega dela Goriške, kjer je reakcija tako močna, da so ljudje, ki so z nami, zelo ovirani pri delu. Robodišče, majhna revna vasica je nabrala iz svojih skromnih razmer 1632 lir. Ti ljudje, ki se za silo tolčejo skozi življenje, zakaj vojna je pustila svoje krvave sledove v slednji hiši, so spraznili iz svojih denarnic gotovo poslednje lire, da jih dajo mladini, ki je up in nada naših boljših časov. V vasi Jevšček se je primerilo, da je prišel aktivist tudi v hišo starejše žene, ki jo je poznal že od prej, ko je bil tam v partizanih. Kljub temu, da je ta ženica silno revna, se ni prav nič premišljala dati ves svoj de-nar za »Našega dijaka«. Ko jo je aktivist zavrnil češ:	»Nikar,
mamica, kaj bo pa vam ostalo«, je odgovorila:	»Kolikokrat sem
dala jesti vam partizanom, čeprav sem bila sama večkrat lačna, zakaj ne bi dala sedaj za našo mladino, ko je tako potrebna pomoči«. Ta primer je samo e-den izmed mnogih, ki kaže, kako je zavedno primorsko ljudstvo še vedno pripravljeno doprinesti vsako žrtev za dobrobit našega naroda.
Iz Komna
V nedeljo, 7. t. m. je bila ustanovljena pri nas stavbena zadruga za vojne oškodovance. Zadruga ima zaenkrat ta namen, da nudi vsem vojnim oškodovancem Komna in okolice vsa potrebna pojasnila, ki so združena z vzpostavitvijo njih porušenih hiš. Zadruga ima že pripravljen regulacijski načrt za sezidanje vseh porušenih stavb in upa, da jim bodo pristojne oblasti, šle na roko, da se bo kmalu začelo z obnovitvijo. Obveščamo vse prizadete prebivalce - vojne oškodovance našega okraja naj se zglasijo čim prej v Komnu (Ljudski dom), da pristopijo k zgoraj navedeni zadrugi, kjer bodo dobili tudi vse potrebne informacije. Za predsednika stavbene zadruge je bil izvoljen tov. Krajninger Karl, za tajnika pa tov. Buda Josip.
Isti dan sc je vršil tudi občni zbor nabavljalne in prodajne zadruge za komenski okraj. Za predsednika je bil izvoljen tov. Božeglav Franc, za tajnika pa
tov. Abram Alojzij. Težko prizadeti prebivalci komenskega okraja bodo imeli svojo domačo zadrugo, v kateri bodo soudeleženi kot člani, si bodo sami vodili nadzorstvo ter isto tam oddajali svoje pridelke ter kupovali svoje potrebščine.
Iz Skopega pri Komnu
Mladina iz Skopega je priredila miting; povabila je naš IV. bataljon, naj sodeluje pri programu večerne zabave, ki je bila kulturnega značaja.
Nekateri borci čete ter člani štaba bataljona za kulturno propagando so prišli zvečer v vas Skopo na Krasu. Miting je že začel. Na velikem dvorišču, pri glavni cesti so postavili oder, ki je bil ves v zelenju; v krogu narodnih zastav je bila slika maršala Tita.
Zbralo se je mnogo ljudi, pred vsem mladine; ljudstvo je poslušalo z zanimanjem pesmi ZMS. Najprej so zapeli »Naprej zastava slave», sledila je deklamacija »Naš narodni dom«, nato igra dvodejanka »Tako so nas učili«. Po prireditvi je začel ples. Med odmori je vzklikala mladina Titu in Jugoslaviji.
Pevski zbor našega bataljona je nastopil s pesmijo »od Urala do Triglava«. Dobro izvajana pesem je žela veliko odobravanja; mladina je zopet in zopet vzklikala: »Živela naša vojska«.
Nato so mladinke iz Skopega deklamirale »Naša ljubezen«, u-spela recitacija, v kateri se vidi težnja po združitvi s slovanskimi brati. Naši so nato zapeli pesem delovnega ljudstva »Delavski pozdrav«; tudi ta pesem je bila z radostjo sprejeta. Igrali so tudi komično igro »Nevesta iz Amerike«.
Kot zadnjo točko programa je zapel mladinski zbor »Smo Slovenke«. Mladina je začela klicati: »Trst samo Jugoslaviji«, »Tu hočemo partizane«, »Hočemo samo svojo oblast«!
Plesali so še pozno v noč, tudi kolo-je prišlo na vrsto; mladinke so se ga hotele na vsak način naučiti; zapele so »iz bratskog zagrljaja«. Vsi upamo, da se bo slična zabava kmalu ponovila.
Ko je odhajala mladina in skupina naših borcev je za slovo zapela pesem »Lahko noč«. ,
Iz Vipave
Zopet so se pokazali Vipavski pionirji na odru, to pot pa kar v njihovi prestolici — v Vipavi. Dosti truda jih je stalo in dosti potrpljenja, da so zaigrali tako, kakor se je od njih zahtevalo. Ne manjka jim dobre volje, tem pridnim vipavskim pionirjem. Nobena pot jim ni predolga, nobeno delo pretežko.
Kaj pa so priredili vipavski najmlajši? Sodelovali so pri prireditvi, ki se je vršila v ta namen, da skupno čestitamo tovarišu-maršalu Titu k prejemu dveh velikih odlikovanj, katere je prejel od Sovjetske Zveze in od Poljske države.
Zelo pohvalno so recitirali pesem »Deset nas je«; mali pionir Štefko je deklamiral pesem o Titu, s katero je pokazal precej sposobnosti, čeravno je naj mlajši med pionirji. Uprizorili so tudi živo sliko »Tovariš Tito«, katera je zelo posrečeno izpadla. Najbolje pa so se pokazali trije pionirji in tri pionirke, ko so zaplesali kolo »Vodil nas je ves čas dragi Tito«, katerega so morali na željo vsega občinstva še enkrat ponoviti.
Pionirji si pa ne pustijo malo počitka, kar naprej in naprej hočejo delati in ustvarjati s svojimi mladimi močmi, ker oni se zavedajo, da so TITOVI PIONIRJI. Imajo nekaj v načrtu, pa vam ne bom izdala, vas bom raje obvestila potem, o vseh uspehih in delu neutrudljivih Vipavskih pionirjev in pionirk.
Ljudstvo ustvarja novo kulturo
Čudno mešani občutki so me obhajali, ko sem sredi natlačeno polne dvorane čakala z vsemi nestrpno na pričetek predstave. Ob zaključku LTstanovnega občnega zbora Prosvetne zveze v Trstu, so hotela društva pokazati, kako so že napredovala v svojem kui-turnem delu.
V telovadnici se je morala vr Siti ta prireditev. To je še bolj dajalo izraza tem mojim občutkom. Brez pomoči in skoro brez vsakih sredstev se bo gradila in izpopolnjevala naša ljudska kultura.
Program je bil pester in točka je sledila točki, vsaka posamezna je bila izraz ljudske volje do dela, do popolne odstranitve vsega, kar je toliko let ovirala našo slovensko kulturo, do ustvarjanja nove kulture, pri kateri sodeluje res ves naš narod.
Lolospevi preprostih, na glasbenem polju povsem neučenih deklet so ganili vse, udarne pesmi pevskih zborov, čustveno prednašanje deklamacij — vse to nam je šlo bolj do srca, kot včasih na umetniški višini podana predstava. Osebe na odru so nam bile blizu kot še nikoli. To niso bili le igralci, to je bil narod sam, ki je po tolikem trpljenju u-stvarjal novo kulturo!
Zastor se je spet dvignil in na deskah smo videli v polkrogu stoječe žene iz Rihemberga. Vse so bile internirane v Nemčiji in ob vrnitvi domov v svojo požgano in uničeno vas so se same sestavile originalno pesnitev:	Ču-
dovito mehak žametasti glas al-tistke je plaval preko vse dvorane in ostale žene so ga spremljale. Navdušen aplavz je dal duška našim mislim in željam in ni mogel odnehati. Kot si ustvarja Ri-hemberg, požgana in oropana vas svojo kulturo na razvalinah, tako jo bomo postavljali tudi vsi ostali po naši Primorski! Naš narod, ki je bil ves čas svoje borbe enoten in ki je imel isti cilj, je tudi pri postavljanju prosvete enoten in nedeljiv. Ne poznamo več dvojne kulture: kulture mesta in vasi! Danes se je vas že sama približala mestu in mesto jo je sprejelo z vsem ponosom. To smo čutili vsi, ki smo bili prisotni in veliko zadoščenje je napolnilo naša srca.
Odhajali smo iz borne telovadnice prežeti z novim duhom in geslom: Novi kulturi nasproti z novimi svežimi močmi! Pokažimo svetu, vsem narodom, da se bo naš narod s to novo kulturo lahko meril z vsakim!
Marinka R.
NOVA KNIJŽNA ZALOŽBA V TRSTU
Komaj dobri dve desetletji je vladal po naših krajih barbarizem dvajsetega stoletja, a bilo je dovolj, da je mogel docela uničiti vsako kulturno delovanje našega naroda. Trn v očesu pa mu je bila slovenska tiskana beseda, ki jo je uničeval, kjer jo je le mogel. Ko je naš narod po osvo-bojenju zadihal svobodno, je z raznimi prireditvami in nastopi, ki se danes vrše v najmanjših naših vasicah, pokazal svojo silno težnjo po zdravem kulturnem izživljanju. Toda knjiga je danes v naših krajih redka stvar, »Goriški matici« je pod fašizmom žalibog odzvonilo. Očitna je torej nujnost organizacije, ki bi stopila na njeno mesto.
To težavno nalogo si je nadela nova knjižna založba, osnovana v Trstu.
Da bo pa mogla vršiti svoje poslanstvo res vsestransko, bo »Prosvetna knjižnica« skrbela, da izidejo še tekom tega leta: 1. Koledar za leto 1946. 2. Zbirka humoresk ruskih pisateljev in 3. Izvirno dramsko delo. Za naše otroke bo »Mladinska knjižnica« v kratkem izdala prvo knjižico: Huda-lesov »Triglavov polet«, kateremu bosta sledili:	Winklerjev
»Mladec Dobrožit« in zbirka doživljajev naše mladine tekom o-kupacije.
S stvarjo ni odlašati, zato je naša želja poslati v svet našo prvo knjigo že tekom novembra.
Vsled tega je nujno potrebno, da se takoj pristopi k nabiranju naročnikov. Pri tem apeliramo na vse ljubitelje dobrega čtiva, predvsem na prosvetne delavce, da pomagajo novi knjižni založbi z nabiranjem naročnikov in primernim propagiranjem za našo knjigo. Nit! ena javna knjižnica naj ne ostane brez naših izdanj. Naša prosvetna društva naj organizirajo v svojem območju poverjeništva, ki naj skrbe za razširitev novih knjig. Da nam naše narodno učiteljstvo' ne bo odreklo svoje pomoči, ne dvomimo, saj je baš naš novi narodni učitelj oni, ki najtežje občuti pomanjkanje dobrega čtiva.
Mladinci in mladinke! Na svojih rednih sestankih ne pozabite na našo novo knjižno založbo! Knjige bodo cenene, da vam vprašanje denarja ne bo delalo preglavic. Organizirajte svoja poverjeništva, ki jim bo nabava in širjenje knjig narodna dolžnost. Pripravljajte se na svojo knjigo, ono, ki bo vsebovala vaše najboljše sestavke iz časov groze. Pri tem pa nikar ne pozabite naših najmlajših, naših pionirjev in pionirk. Tudi oni bodo pošiljali svoje prispevke v tisk. Vedite še, da bodo najboljša dela ne samo objavljena, ampak tudi še posebe nagrajena. — Da boste mogli čimprej citati nove knjige, organizirajte v vsakem kraju prihodnji teden (od 8. do
14. t. m.) udarniški teden »Za našo knjigo«, pa nam vaše u-spehe takoj javite. Že 15. t. m. nam pošljite svoja naročila. Ne oklevajte! Znali ste v težjih časih izvrševati neprimerno težje naloge. Ta nova naloga vam bo v prijetno zabavo.
Na delo! Delamo za sebe in svojo bodočnost!
Uprava »Knjižne založbe« v Trstu
Via Carducci 6-II.
Fašistične metode!
V zadnjem času se opaža, da se znano »demokratično« časopisje, kakor se samo imenuje in ki zastopa vse mogoče stranke in to, od demokrščanske pa do akcijske in liberalne stranke, prav besno zaletava in nas ob vsaki priliki obrekuje in psuje.
Veliki plakati so oznanjali, da je bil s peklenskim strojem ali kako drugače razdejan sedež demokrščanske stranke. »Tako so delali fašisti«, pravijo lepaki. Ne povejo pa, kedaj in kje se je to zgodilo ali v Gorici ali Rimu. Svetujemo tem raznim organizacijam, da so nam takšne metode dobro znane in naj si boljše ogledajo svoje podpiratelje in podrepnike, ki jim stoje ob strani. Ker drugače bomo res mislili na naš pregovor: »Gliha vkup strilla«.
»Nadebudni« mladeniči okrog »Associazione giovanile italiana« pa trosijo trikolorne lističe po Korzu, kjer pozivajo naj se Slovence izloči iz človeške družbe in podobno. Junaki noči razbijajo naslovne plošče našim odvetm kom, trgajo naše oglasne izveske ter hodijo do trgovcev in obrtnikov in jim grozijo in strahujejo, da ne smejo izpostaviti dvojezič nih napisov.
Dopisnikom »Informatore«, »Voce libera« in »Lunedi« bi pa nujno svetovali, da bi stopili \ prvo lekarno, kjer bi jim postregli s pomirjevalnimi sredstvi. Zdi se, da so jim žive: precej popustili. Nadalje naj bi vzeli v roke knjigo od Mario Mariani ja-Povero Cristo; tam se bodo lahko pogledali v zrcalo. Stvar je namreč ostala vedno ista: postali so »demokrati«, a spremenili se niso prav nič!
Odhritje novih Irtov falisma
Na solkanski cesti, zraven vojašnice, so amerikanski vojaki pri odkopavanju naleteli na večjo skupino že razpadlih trupel. Vojaki so izgrebli že približno 20 zemeljskih ostankov, a ker jih ni bilo mogoče identificirati so jih zopet zagrebli. Kakor smo izvedeli gre za okrog 100 trupel naših ljudi iz Trnovega, Lokvi, Čepo-vana in bližnje okolice, ki so jih krvoločni nacifašisti ulovili tekom čiščenj ter ustrelili na dvo-
rišču vojašnice. To je delo pro-slule X. Mas, ki jo je vodil Principe Valerio Borghese.
Vedno in vedno naletimo na žrtve nemških in italijanskih nasilnikov, ki so iz ljubezni do rodne grude in do osvobodilnega gibanja morali položiti to, kar je bilo najdražje'— svoja življenja — na oltar domovine. Vsa naša zemlja je prepojena z najžlahtnejšo krvjo naših najboljših sinov. Vsepovsod naletimo na množične skupine strohnelih trupel, ki so padli pod svinčenkami brezsrčnega okupatorja, ki so končali pod udarci poživinjenih fašističnih band. Stari in mladi, žene in otroci, fantje in dekleta, vsi so med temi žrtvami, katerim danes ne vemo več imena. Brez imena — ne, saj so to naši ljudje, mučeniki naših Gor, del našega živega telesa, ki so šli v smrt, da bo domovina nekoč prosta in svobodna v novi Jugoslaviji.
PISNO IZ AFRIKE
Južna Afrika, dne 1. maja 1945.
Naš solkanski rojak Jožef Poberaj, kateri se nahaja že pet let v vojnem ujetništvu je pisal svoji družini sledeče pismo:
Predraga mi žena in otroci!
Danes sem slišal o osvoboditvi naše lepe Gorice. Upajmo, da bo ta osvoboditev trajna za vse večne čase in da se ne bo nikdar in nikoli več nobeden tujec predrz-nil stopiti na to našo slovensko zeml jo.
Po dolgih sedemindvajsetih letih pričakovanja in hrepenenja so se vendar enkrat uresničile naše želje; zarja svobode je prisi-iala, konec je trpljenja in muče-ništva našega slovenskega naroda.
Predragi moji! Ali naj Vam pišem s kakšno radostjo sem pričakal to novico? Ne zmogel bi tega. V okoliščinah, v katerih se nahajam in to že dolgih pet let, nrav brez potrebe, mi to res ni mogoče.
Unam. da prejmete ta list v najkrajšem času in nadejam se, da mu ne bo treba romati skozi nevtralne države.
V upanju, da ste vsi pri najboljšem zdravi ju. Vas vseh prav prisrčno pozdravljam.
Jožef Poberaj.
ZAHVALA
Potrti, v globoki žalosti ob izgubi naše predrage hčerke in sestre CVETKE ČERNE, partizanke XXX Divizije, izrekamo tem potom našo srčno zahvalo tov. upravniku Jug. voj. bolnice pri sv. Justu v Gorici, vsem tov. zdravnikom in tov. in tovarišicam za ves trud in požrtvovalnost, ki so jo izkazali naši dragi pokojnici v zadnjih dneh življenja. Zahvaljujemo se tov. tajniku NO O iz Oševljeka ter vsem mladincem in mladinkam iz naše vasi ter Gradišča, preč. g. župniku iz Bukovice, godbenikom iz Trstcnika, pevcem in pevkam iz Gradišča, nadalje vsem sorodnikom, prijateljem in znancem, ki so darovali! številne vence in šopke. rož ter spremljali na zadnji poti našo ljubo Cvetko k večnemu počitku.
Žalujoči stariši, sestra in bratje.
Oševljek, dne 9. oktobra 1945.
♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦
POIZVEDBE
Kdor bi kaj vedel o Perazzi Stanislavu, zobozdravniku, sedaj interniranem v Dachau-u, naj sporoči družini Perazzi, Gorica via Dante št. 10. Zadnjič se je o-glasil januarja 1945.
*
* *
Kdor bi kaj vedel o Marvin Dragotinu - Karlu v Kosovelovi brigadi - politkomisar - zadnje vesti - aprila 1944 leta, naj sporoči Marvin S. Volčjadraga št. 370 (Gorica).
♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦
VOJNA ŠKODA
Po predpisih člena 13. zakona o povračilu vojne škode se morajo predložiti prošnje za odškodnino v roku 6 mesecev potem, ko je prenehalo vojno stanje.
Finančna intendanca v Gorici je ponovno izjavila, da ta rok še ni pričel teči.
♦♦♦♦♦*♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦
I Z G O RTI C E
Udruženje bivših političnih preganjencev v Gorici, vabi vse člane, ki so prejeli tozadevno vabilo, da se udeležijo občnega zbora, ki se bo vršil v Ljudskem domu, v nedeljo 14. t. m., ob 9. uri dopoldne. Vabilo je treba prinesti s seboj.
PEVSKIM DRUŠTVOM
(Opomba urednika: Če bi naš daljni rojak vedel za vso resnico, bi mu bilo ravno tako težko kot nam, ki se moramo dan za dnem boriti za to našo ljubo goriško zemljo? Upajmo, da bo do takrat, ko se bo naš tovariš Poberaj vrnil, naša Gorica res osvobojena in priključena Titovi Jugoslaviji, kar si mi vsi želimo in o čemur je ta naš oddaljeni rojak že trdno prepričan).
Harmonije dobavlja tvrdka I-van Kacin, Gorica, ulica Torriani št. 46. Cene zmerne. Popravlja in uglašuje tudi glasovirje.
.....................................

, Vsem dopisnikom, naročnikom in Cita tel jem Javljamo, da smo bili prisiljeni zaposliti naše prostore na Korzu V. E. III. št. 5 ter se preseliti v »Ljudski dom“, pritličje.
IZHAJA ENKRAT NA TEDEN - Urednik: J. KRISTIJAN BAVDAŽ 7a list odgovarja: ALOJZ BUDIN - Uredništvo in uprava: GORICA LIurifui dom“ pritličje Izdaja lista je odobrena od A I S ” judski Tisk KATOLIŠKE TISKARNE v Gorici '
M ILJ1N:	13
Ustvarjanje rastlin
(Iz Knjige ..Priroda in ljudje")
Če pa je tako, potem je za proučevanje teh zakonov, za poskuse in opazovanja najprikladnejše bitje mušica drzofila.
Če hočeš vzrediti deset poko-lenj konj, potrebuješ trideset let.
Koliko pa je treba, da vzrediš trideset pokolenj mušic?
Vsega skupaj samo sto dni — nekaj nad tri mesece.
Če torej vzamemo za predmet opazovanja mušico drozofilo, lahko prav znatno pospešimo znanstveno delo. Namesto da bi brskali po starih rodovnikih, lahko z lastnimi očmi opazujemo številna pokolenja po vrsti.
V tem namenu redijo mušico drozofilo v znanstvenih laboratorijih, med drugim tudi pri nas
v Leningradu v Institutu za genetiko.
S križanjem in z izborom so u-stvarili že na tisoče mušjih pasem, na tisoče pasem čistokrvnih, rasnih muh.
Učenjaki najskrbneje proučujejo pravila, po katerih se ravna podobnost med sorodniki v mušjih rodbinah.
Pri tem proučevanju so dognali mnogo zanimivega.
Še več zanimivega pa so dognali, ko so proučevali izjeme od pravil.
Nekaj besed o spačkih
V osemnajstem stoletju se je primerilo, da se je v čredi nekega ameriškega farmerja nenadoma rodilo jagnje s kratkimi noži-cami. Takih kratkih nog pa niso imeli niti njegov oče niti njegova mati niti kateri od njegovih bližnjih ali daljnih sorodnikov.
Koštrunček ni mogel preskočiti niti prav nizke ograje. Po ko-strunskih pojmih je bila to gotovo zelo velika napaka, da, pohabljenost. Farmerji pa so bili tega spačka veseli, kajti tak koštrunček ne bo ušel daleč od črede. »Pohabljeni« oven je postal začetnik nove pasme kratkonogih ovc, ankonske pasme.
Kaj se je bilo tu zgodilo?
Priroda je ustvarila izjemo. Ljudje so izkoristili to izjemo v svoj prid.
Takih primerov ljudje dosedaj niso pogosto opazili. Ko pa so začeli proučevati mušico drozofilo, so videli, da se v mušičjih »•odbi-nah venomer pojavljajo spački, ki niso podobni nobenemu izmed prednikov. Nastopajo vedno nova svojstva, ki se včasih podedujejo dalje.
Pri muhi s temnordečimi očmi so se na primer nenadoma pojavili otroci spački z belimi očmi.
Iz teh spačkov se je razvila nova rasa belookih muh.
Pregovor pravi:	Ni rodbine
brez spačka. A v nobeni rodbini se ne pojavljajo spački tako pogosto kakor v rodbini mušice drozofile.
A to je tudi lahko razumljivo: saj je njena rodbina tako velika! Če se vsakih dvajset dni prikažejo na beli dan tisoči otrok in milijoni vnukov, ni čuda, da je med njimi včasih nekaj spačkov.
Prav pogosto se zgodi, da mu-ha-spaček ni sposobna za življenje in da pogine.
Dogaja pa se tudi, da spaček odraste in postane začetnik cele pasme spačkov.
Tako spopolnjuje priroda svoje zaloge oblik in svojstev.
Od časa do časa se pojavijo pri živalih in pri rastlinah spački. Če je pohabljenost, novo svoj-stvo za spačka koristno — na
primer dolgi čekani ali zaščitna barva telesa ali ostri trni na ste-se spački laže prebijejo skozi življenje.
Edo ve, morda izhaja ' saka vrsta od kakega spačka.
Najpogosteje se pokaže pohabljenost škodljiva in spački poginejo.
Jako pač gre v prirodi: zdaj vlada pravilo, zdaj zavlada izjema. Dednost in spremenljivost delujeta družno.
Ali sc ne bi mogli kako vmešati v to zadevo in prisiliti priro-do, da bi nam bolj pogosto prinašala nova dedna svojstva?
Med novimi svojstvi so lahko tudi taka, ki so nam koristna.
Nenadoma bi se na primer pojavil gigantski konj, ki bi bil dvakrat močnejši od navadnega konja, ali gigantska krava, ki bi nam dajala dnevno 40 litrov mleka ...
(Dalje prihodnjič).