Tečaj VII. V Ljubljani, za mesec september 1879. Iri*t O.
Učitelji, dijaki in nepremožni kmetovalci plačujejo le po 1 gld.
BELA.
Družbeni list za prijatelje čebelarstva
po Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem.
Obseg: Včin ali nasledek električnega (nebeškega) ognja. — Kratko poročilo o 24. občnem zboru avstrijskih in nemških čebelarjev v Pragi od 8. do 11. septembra. — Dopis. — Imenik plačnikov.
Včin ali nasledek električnega (nebeškega) ognja.
Ko sem prve poskušuje čebele z električnim ognjem omamiti delal, piše Freiwirth v Eichst. Buz., trotov v panji še ni bilo, ker bilo je zgodaj na spomlad. Tedaj tudi nisem drugega mogel vedeti, kakor da električiu udarec čebele bolj ali manj omami, po moči, ktero ognju hočemo dati iu da jim na življenji nič ne škoduje.
Kadar so se troti zaredili, sem tudi s temi poskušal. Osupnilo me je, da sem tli ves drugi včin vidil, kakor pri čebelah. Troti so aaiureč steguili možki ud iu noge ter bili ne omamljeni, ampak mrtvi. Od začetka sem mislil, da je bil udarec prehud iu od tod tak nasledik. Poskušal sem moč nebeškega ognja in najdel, da ni bila nič veči, kakor pri čebelah; tedaj sem mogel le misliti, da so troti slabejši, kakor čebele. Da bi se tega prepričal, sem elektriziral čebele iu trote vkup. Nasledek je bil ravno tak. kakor pred; čebele ijO hitro k sebi prišle, troti pa so bili mrtvi. Da so troti ua življeuji res mehkejši, se lahko vsak. sam prepriča. Naj drži glavo in oprsje trotovo nekoliko časa med dvema prsti brez vsega pritiska in čez malo časa bo imel mrliča med prsti. Naj se čebela tako prime, bo spuščena vesela in zdrava odletela. Ta slabost trotov, je znabiti kriva, da se male čebelice velikih trotov tuko lahko iznebijo ter jih premagajo.
Kaj pa matica? Tega še nisim mogel popolno dognati, ker ravno nisem imel nobene nepotrebne. V panji med čebelami ji udarec ni škodoval. Ker matica uaj dalje živi, dasiravno po svojem trdo dela, je tudi upati, da ji električen ogenj za življenje ne bo škodljiv. Če pa ne postane zato nerodovitna, ali zmožna le za Itrotovno zalego, bodo še le daljne poskušuje dokazale.
Naj povem še eno poskušnjo. Z električnim udarcem sem omamil in vjel celo tropo ropnic. Kadar so ropuice naj bolj pritiskale, sem žrelice zamašil, na spodnjo dilo (izletnico) pa napeljal elektriko in glej vse odletajoče ropuice, so na izletuici obtičale kakor pribite. Ker so ropnice vse villi silile, so na izletnici tudi vse obležale. Poinel sem jih omamljene v škatljico ter na večer spustil.
Te poskušnje dajo marsikaj misliti. Znabiti se bod« dalo z elektriko po naj krajšem potu o poletnem času se i znebiti nepotrebnih trotov ter čebelam mnogo truda in dela prihraniti! Znabiti bomo s tem p o m o č k o m škodljivo ropanje naj laglje zabranili. Res vredno poini-slika iu daljnih skušenj. Kdo ve, če nam ne bo iskrica nebeškega ognja veliko luč v čebelarstvu prižgala.
Kratko poročilo o 24. občnem zboru avstrijskih in nemških čebelarjev v Pragi od 8.—II. septembra.
Po nasvetu predlanskega in sklepu lanskega občnega zbora čebelarjev je bila letos spet Avstrija na vrsti, in sicer zlata Traga na Češkem. Na prošnjo odbora čeb. društva, po priporočevanji si. kmetijske družbe, je vis. c. kr. ministerstvo kmetijstva 5U gld. za vdeleževanje občnega zbora dovolilo. Tedaj se je podal načelnik slov. čebelarskega društva na pot ter o pravem času v Prago dospel. Ker je „Slov. čebela" 1. 1876 in 1. 1877 o občnem zborovanji čebelarjev v Vratislavi in Lincu obširneje poročala (glej dotična letnika), sme letos bolj o kratkem le glavne točke poročati. Tedaj opustimo vsa uasprotua pozdravljanja predsednika, mestnega zastopa i. t. d. ter začnemo z razstavo.
1.
Razstava je bila res velikanska, naj veča, kar jih je poročevalec do zdaj vidil. Delila se je v štiri razdele: V pervem razdelil so bile žive čebele, v drugem čebelarsko orodje, v tretjem čebelarski pridelki in izdelki, v četertem slovstvo t, j. čebelarske knjige in časopisi. Od vsakega razdela le nekaj besed.
Čebele so bile zastopaue v vsili znanih plemenih. Bila je tu črna nemška, siva planinska (po Nemškem bolj znana Kranjska), rumena laška in cipriška. Priromale so skoraj da iz vsih evropejskih dežel iu kraljestev. Od Avstrije in Nemčije nam ni treba posameznih dežel naštevati, ki so poslale čebele v razstavo; poslale so jih zelo vse, več ali manj : s Kranjskega gg. Ambrožič in pl. Langer. Zraven teh so se gledalcem predstavljale tudi čebele s Serbije, Banata in Ogerskega; z Laškega, Francozkega. Angleškega. Danimarke. Rusije in Poljskega. Bili so tii plemeni čistega rodu, pa tudi polutanke raznih plemen; nar več nemško-kranjskega in nemško-laškega plemena. Priromala je pa tudi v Prago ptujka do zdaj nam po imenu in plemenu neznana, in tej
moramo že nekaj vrstic posebej privoščiti. Če se vse to pol rdi, kar se od nje govori, bo imela gotovo še veliko prihodnost.
Ta ptujka je čebela Kavkaziškega plemena. Soznanil nas je z g j o ruski državni svetovalec in profesor g. Buttlerovv. Sam je nalašč v Kavkažiške dežele potoval, čebelo tam opazoval ter jo potem tudi domä gojil. Poslal jo je bil letošnjo spomlad znanemu pisatelju in izvrstnemu čebelarju Vogel-nu. da bi jo poskušal in opazoval. Zdi se nam , da jo je poslal tudi g. Güntber-ju. G.Vogel je pri zboru potrdil, da po njegovem opazovanji je Kavkažiška čebela res posebnega plemena, raznega od druzih do zdaj znanib. Odlikuje se posebno s svojo pohlev-nostjo. Pohlevna je namreč tako. da jo uobena reč ne razdraži; da bi marsikdo kmalo mislil, da žela nima, dasiravno ga ima tako ojstrega in tako strupenega, kakor druge. Podobna je zel6 naši čebeli v velikosti in barvi. Krotka mora res biti, ker o lepem dnevu nas je stalo vse polno okoli panja in vlastnik je sate polne čebel premetaval, kakor bi bili prazni; jo v čebele pihal in jih z roko prijemal, kakor bi bile naše pohišne muhe, pa nikogar ni ne ena pičila. Ta bo saj za marsiktere boječe čebelarje! Kar je g. Buttlerow še od nje pravil, povemo kadar vrsta nanj pride, pri zborovi obravnavi.	(Dalje prili.)
Dopisi.
Slivnica, meseca septembra. Letos je bilo s čebelarstvom nekako čudno. Naj bolj veseli čas za čebelarja, čas sadnega cvetja iu rojev, je bil za nas prav jako žalosten. Dežja iu mraza ni bilo konca, ne kraja, pač pa se ve da cvetja iu čebelne paše. Prve roj" smo dobili še le meseca junija. Pitati pa smo mogli starše in otroke. Bolj veseli pa smo bili v ajdovem cvetu. Dnevi so bili vedno lepi; med ssv. gospoj-nicama so močni panji nanesli po 40—50 funtov. Pa tudi srednji močni panji so nanesli za-se in tudi še nekaj za nas. Naj bi bila malo toplejša spomlad, da bi si bili panji bolj opomogli pred ajdovem cvetjem, bi bila letošnja letina ena naj boljših ; pa tudi tako smemo biti zadovoljni.
Medalji so navadni med, t. j. med. satovje in čebele vse vkup podrto in zmečkano, plačevali po 20 kr. kilo. Ponujali so po 4 kr. več, če bi ne bilo čebel vmez; ali vse zastonj — mislim, da ga niso nikjer dobili. Ljudem ni nič mar niti za snažnost blagä, niti na dobiček. />. f.
Domač zbor čebelarjev in njegov sklep. Zbor, ki ga mislimo, je vsakoletni zbor kranjskih čebelarjev in medarjev pred mostom na Ma-rijnem trgu o češpljevem seninji. Ne posvetuje se o ničesar drugimi kakor o ceni letošnjega pridelka. Njegovi sklepi so jako sebični, ter nikoli občevelavui.
Letošnji sklep si. zbora je, da čebelnega pridelka ne bodo dražje plačevali, kakor po 14—15 kr. stari funt.
Naznanilo.
Danes pošljemo čast. udom vse štiri liste ob enem, da saj „Čebela" ne bo na dolgu ostala. Vzrok temu je, da, ko je vrednik ravno začel za 9. in 10. list pripravljati, ga je zadela neka bo-lezin, ki je do srede decembra vsako veče delo zadrževala. Naj tedaj čč. udje blagovoljno prizanesejo, ker vredništvo nima nobenega namestnika, kteremu bi moglo delo izročiti. Zaostale pole „Navoda" prinesemo po novem letu da bode le mogoče.
Letno plačo za let«» 1879
so plačali sledeči častiti in spoštovani udje čebelarske/ju društva.
Big.
Čast.
Big.
Čast,
Big. Čast.
in.
Čast. gospod	Bergant Lavrencij, župnik na Dobovcu
,	dr. Bleiweis Janez, v Ljubljani . .
„	Fakin Janez, posestnik v Skerbiui .
,	Grča Blaž, župnik v Čepovanu . .
„	Izgoršek Matija, mizar v Šmartnem
,	Kerčon Jožef, v Predaslji ....
,	Križaj Jožef, posestnik v Ljubljani .
,	Matičič Franc, posestnik na Unci
,	Ostrin Pavi, posestnik v Rovtah . .
,	Pišek Franc, posestnik v Hotinji vasi
,	Sajovic Janez, župnik v Slavini
,	Sajovic Janez, kmetovalec v Stari vasi
,	Sancin Janez, posestnik v Dolini
,	Semiič Jožef, učitelj v Lembahu
,	Sedevčič Blaže, učitelj v Šempasu .
,	Souvan Franc Ksav., posestnik v Ljublja
,	dr. Sterbenc Jurij, župnik v Hrenovicah
,	Stranjšak Martin, dekan v Hočah . .
,	Sranec Miha, mlinar na Jesenicah . .
,	Šrey Rihard, p. opravuik v Lescah . .
,	Zlobec Anton, posestnik v Kranj i vasi .
,	Zupančič Janez, župnik v p. v Radomlja
,	Žmavčc Jurij, duh. pom. v Lembahu
,	Terjašek Karol, duhov, v Zagorji
i	Urbas Leopold, rudn. vradnik v Idriji
,	Verlič Franc, župnik v Stranicah
,	Verdonik Janez mizar v Lembahu .
2 3 1 2 1 1 2 1 1 1 2 1 2 1 1 5 2 2 1 2 1 2 1 2 2 2 1
gld. - kr.
n n n n n n n n n