15. štev. V Ljubljani, dne 9. aprila 1910. Leto II. Izhaja vsako soboto in velja za vse leto za Avstro-Ogrsko 3 krone, za Nemčijo in druge dežele 4 krone, za Ameriko 1 dolat. Posamezne številke veljajo 10 vinarjev. Za oznanila se računa: tristopna petit-vrsta 14 vin., vsa stran 48 K, pol strani 24 K, četrt strani 12 K, osminka strani 6 K. Pri vseletni inserciji primeren popust. Dopisi se naj frankirajo in pošiljajo na uredništvo .Slovenskega Doma* v Ljubljani, Knaflova ulica št. 5, I. nadstr. Rokopisi se ne vračajo. Harolnina in oglasi se naj pošiljajo upravništvo „Slov. Doma" v Ljubljani. Napredno kmetsko glasilo. Koliko j'e vredno življenje slovenskega mladeniča? Preteklo soboto se je vršila pred ljubljanskim deželnim sodiščem obravnava proti lovcu barona Borna, Pavln Ei-sonpassu, ki je bil obdolžen, da je 25. septembra lanskega leta na Begunjščici ustrelil kmetskega fanta Jakoba Rožiča. Mrtvo truplo Rožičevo so našli šele koncem meseca novembra, našli so tudi njegov klobuk, ki je bil prestreljen, niso pa našli mrtvečeve glave. Splošno se je sodilo, da je Rožičevo glavo odstranil tisti, ki je usmrtil ubogega mladeniča in kateremu je bilo ležeče na tem, da bi se ne moglo dokazati, da je bil Rožič ustreljen. Kako se je vršila razprava proti Eisenpassu ne bomo razpravljali, ker bi bili zaplenjeni, prav tako, kakor je bil »Slovenski Narod«, ki je pisal o tej stvari. Omenimo samo to, da je državni pravdni k nastopil v tej pravdi bolj kakor Eisenpassov zagovornik, kakor pa kot javni tožitelj. Posledica tega je bila, da je sodišče Eisenpassa obsodilo ne morda radi uboja, marveč radi čisto navadnega prestopka proti varnosti življenja, ki se kaznuje z denarno globo v znesku od 10 do 1000 kron. čeprav se ne more niti trenotek dvomiti, da je Rožiča ustrelil Eisenpass, vendar je sodišče izreklo, da se ni moglo prepričati o tem, češ, da se je Rožič tudi lahko sam — ponesrečil, zato je obsodilo Eisenpassa samo v denarno globo v znesku 140 kron, katera globa se v slučaju neiz-tirljivosti spremeni v 14dnevni zapor. Obtoženec je sam priznal, da je dvakrat streljal v smeri proti Rožiču, a vkljub temu se sodniki niso mogli prepričati, da bi bil Rožič zadet od kroglje! Prepričanja so pač različna, a ta prepričanja kritizirati nam ni dovoljeno, Zato beležimo samo suho dejstvo, da je lovec Eisenpass po svojem priznanju streljal na Rožiča, da so dva meseca po tem dogodku našli Rožiča na dotičnem mestu mrtvega brez glave, ki so jo baje odgrizle in odnesle divje živali, in da je pri njem ležal prestreljen klobuk. Vse okoliščine so torej kazale, to se razume, na to, da se je Rožič sam ponesrečil. Zato je bil Eisenpass obsojen v denarno globo 140 kron. Rožičevo življenje, življenje ubogega slovenskega mladeniča je bilo vredno natančno 140 kron. nič več in nič manj! Amen, pika, niti besedice več o tem! Čitatelji pa naj o stvari sami razmišlju-jejo, ker hvala bogu, misli dosedaj še ne more zapleniti vsega spoštovanja vredni državni pravdnik! politični pregled. Ali dobimo vseučilišče v Ljubljano. Poročali smo že, da je poslanska zbornica v zadnjem svojem zasedanju razpravljala o laškem vseučilišču. Vlada ,je | namreč predložila zbornici zakonski načrt, ki določa, naj bi se pravni oddelek tega vseučilišča ustanovil na Dunaju. Labi pa nasproti temu zahtevajo, naj se ta oddelek osnuje v Trstu. Najbrže bi se vlada končno vdala tej zahtevi, ako bi Slovenci in Hrvatje temu ne ugovarjali. Sicer pa stoje slovenski poslanci na stališču, da se v Trstu ne sme ustanoviti laško vseučilišče 1. zategadel ne, ker leži Trst v slovenskem ozemlju, in ker je mesto po skoro pretežni večini slovensko; 2. pa zaradi tega ne, ker bi bilo laško vseučilišče v Trstu brez dvoma ognjišče raznih nevarnih življev, ki teže za tem, da bi se avstrijsko Primorje pridružilo italijanskemu kraljestvu. A Slovenci niso samo nasprotni ustanovitvi laškega vseučilišča v Trstu, marveč so tudi protivni, da bi se osnoval pravni oddelek tega vseučilišča na Dunaju, ako se istočasno ne ustanovi slovensko vseučilišče v Ljubljani. Ker imajo Slovenci v tej stvari za sabo vso »Slovansko Enoto« in razen te tudi Poljake in socialne demokrate, se je upravičeno nadejati, da se bo istočasno z italijanskim pravnim oddelkom na Dunaju ustanovilo tudi slovensko vseučilišče v Ljubljani, ako tega ne bodo v zadnjem času preprečili naši klerikalni poslanci s kako novo kravjo kupčijo, sklenjeno z \ lado. Konec zagrebškega »veleizdajniškega« procesa. O zagrebškem »veleizdajniškem« procesu, ki je trajal lani od meseca marca do oktobra, smo že opetovano pisali. Obtoženih je bilo 52 Srbov, da so delovali na to, da se odtrgajo avstrijske srbske dežele od države in da se priklopijo Srbiji. Dasi se obtožencem ni moglo ničesar dokazati, kakor to, da so se zavedali svoje srbske narodnosti, vendar je sodišče verjelo izpovedbam znanega vohuna Na-stiea ter obsodilo izmed 52 obtožencev njih 32 v 5 do 12 letno teško ječo. Proti tej obsodbi so se zagovorniki pritožili na vrhovno sodišče, ki je preteklo soboto razveljavilo obsodbo prvega sodišča ter oprostilo vse obtožence, češ, da niso krivi hudodelstva veleizdaje. Pravica je torej zmagala nad krivico in nasilstvom. Slovenci, ki smo povsodi zatirani in preganjani, najložje čutimo krivico, ki so jo trpeli naši bratje Srbi, zato se tudi najložje z njimi veselimo, da je končno vendarle zmagala njihova pravična stvar. Vstaja v Makedoniji in Albaniji. V Makedoniji in Albaniji zopet pokajo puške in grme topovi. To pot so se uprli Albanci, ki nečejo več turškim oblastnijam plačevati davkov. V okolici Prištine se je zbralo okrog 15.000 upornikov. Proti njim je poslala turška vlada Šefki pašo z močnimi voji, da jih ukroti. Bitka med uporniki in turško armado se je že pričela, kakor zatrjujejo najnovejše vesti iz Skoplja. Grmenje topov se sliši celo v Skoplje. V sredo je pripeljal posebni vlak iz Prištine vojne ranjence v Skoplje. Kako se je borba končala, se še ne ve, najbrže bitka še ni bila odločena, ker pošiljajo Turki neprestano nove voje na severozapad. Albanci baje groze, da bodo razvili avstrijsko zastavo, ako bodo premagani, to se pravi, podvrgli sc bodo avstrijskemu gospod-stvu. Ako je ta vest resnična, potem ni dvomiti, da stoji za upornimi Albanci naša ljuba Avstrija. Slovenski mladini! Naša družba sv. Cirila in Metoda praznuje letos, meseca malega srpana 25-letnico svojega obstoja. Ob tej priliki se snidejo naši učitelji, kateri se žrtvujejo in trudijo že desetletja in rešujejo naše brate na meji potujčenja, da ukrenejo, kako se v bodoče v bran postaviti proti vedno silno naraščajočemu sovragu in njegovi sili. O tej priliki posetijo naši slovanski bratje našo belo Ljubljano, da prisostvujejo slavnosti družbene 251etni-ce. Radovali se bodo velikega dela, ki ga je ustvaril naš mali narod v 25. letih. A to radost jim hočemo mi povečati! Kako? Tudi mi bomo prispevali z malim darom naši ljubljeni družbi ob njeni 251etnici! V ta namen naj vsak mladenič in vsaka -mladenka daruje kaj za naš sklad, ki naj se imenuje »Jubilejni dar slovenske mladine.« — V vsaki vasi, v vsakem trgu, mestu naj se vedno nabira za naš jubilejni dar! A samo med nami! To naj bo res dar mladine! Bratje! Sestre!.Da pokažemo našim slovanskim bratom, kako vemo ceniti našo družbo, stopimo na delo! Od hiše do hiše, od prijatelja do prijatelja se naj nabira! Kjerkoli je moči, naj se prirode igre v ta namen. — Ako stori vsak svojo dolžnost, nam je uspeh zagotovljen. Da pa izidemo tem častneje, hitimo takoj na delo! V delu je zmaga! — S tem hočemo pokazati naši družbi, — katera nas ljubi, kakor mati svojega otroka, — da jo spoštujemo in jej vračamo ljubezen, kakor hvaležni otrok svoji materi! Ilirec. Nabrani denar naj se pošilja »Družbi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani«, ki bo te vrste darov sproti izkazovala in v posebni knjigi zabeleževala. Razgled po Slouenskem. r Ali so klerikalci podkupljeni? Zabeležili smo vest, da je nemška »Kranjska hranilnica« darovala ogromno vsoto za škofove zavode in ža orgije v šenklav-ški cerkvi. Klerikalno časopisje o tej stvari molči, kakor bi bilo nemo, a tudi škof dosedaj še ni niti z besedico ovrgel tel) govoric. Ni čuda potem, da se v javnosti že imenujejo čisto določno vsote, ki jib je nemška »šparkasa« darovala za orgije in za šentvidske zavode. Govori se, da je škol' dobil za zavode 100.000 kron, za orgije pa 50.000 kron. Ali je to res? Verjetno bi to bilo, ako uvažujemo, da je škofov list »Domoljub« nedavno tega toplo priporočal slovenskemu ljudstvu nemško »šparkaso«, ako nadalje preudarimo, da »Kranjska hranilnica« lani ni izplačala iz svojega ogromnega dobička običaj-nih podpor gasilnim društvom in drugim človekoljubnim napravam. Kam bi sicer dejala one ogromne vsote, ki tvorijo njen vsakoletni čisti dobiček? Gospoda pri »Domoljubu« bi dobro storila, ako bi to zagonetno stvar temeljito pojasnila! r Septembrskim žrtvam bi se imel postaviti na ljubljanskem pokopališču spomenik. Ta spomenik je že naročen in v delu ter bo stal okrog 10.000 kron. Kakor čujemo, dela škof Anton Bonaventura največje zapreke, da bi se ta spomenik postavil. O stvari za sedaj še nečemo natančneje govoriti, ker še vedno mislimo, da bo njegovo prevzvišenost gospoda kneza in škofa končno še vendarle srečala — pamet, ali pa bo vsaj našel še iskrico slovenskega čustva. r Mesto cvetk na krsto pesniku Antonu Medvedu pošiljata družbi sv. Cirila in Metoda 2 K Franja in Rado Kozjek z Vač s tem-le vrsticami: Počival si mirno na odru mrtev, stanovskih bratov nesrečna žrtev. Domača Te krije zdaj zemeljska plast. Pesmi Tvoje pa ostanejo naroda last. Preživel dni mračne kot mučenik, v srcih naših si zgradil si spomenik, r Za obrambni sklad družbe sv. Cirila in Metoda so se nadalje zavezali plačati 200 K sledeči p. n. gg.: 633. Antonija Kompare v Trstu; 634. podružnica družbe sv. Cirila in Metoda za Cerkije-Catež; 635. moška podružnica družbe sv. Cirila in Metoda v Gorici (kamen I. družabnega večera moške podružnice v Gorici), plačala 200 K; 636. Ignacij Fludernik, profesor na veliki realki, Sarajevo; 637. do 641. koroški učitelji (5 kamnov); 642. omizje pri »Roži« (dr. Tavčarjev večer), plačalo 200 K; 643. Fran Babič, trgovec v Ljubljani (plačal 50 K); 644. Neimenovani iz Ljubljane; 645. Posojilnica v Trebnjem (plačala 200 K); 646. Čitalnica v Vipavi (plačala 200 K); 647. slovenski visokošolci v Pragi (prvi obrok plačali v znesku 100 K); 648. »Rudeča marela iz Pulja« (plačala 200 K); 649. Vrtovec Jo-sipina, trgovčeva soproga v Tolminu (plačala 40 K); 650. podružnica družbe sv. Cirila in Met. v Dornbergu (plačala 50 K); 651., 652. podružnica družbe sv. Cirila in Metoda v Grosupljah (plačala prvi kamen z 200 K, na drugi kamen poslala 20 kron 80 vin.); 653. mala Stanka v imenu mozirske mladine (plačala 100 K); 654. županstvo Kokarje; 655. županstvo občine Podgora pri Gorici (plačalo 200 K); 656. Posojinica v Črnomlju (plačala 200 Iv). r Promet narodnega kolka je postal v zadnjem času m a n j š i. Kaj je temu vzrok?! — Vse rodoljube opozarjamo, da ima družhiua pisarna sledeče vrste koleke na razpolago: »Narod sebi,« »Muta,« »Št. lij« in »Ptuj«. Prosimo zopet stare agilnosti v prid družbi. Dolenlslii nouičflr. 3z Krmelja pri Št. Janžu. d Dopisniku iz Št. Janža v odgovor. Država podpira industrijo s svojo zakonodajo in ji daje predpravice, da se večkrat celo v škodo posameznikov more razcvi-tati. Toda, da bi kje moralo domače prebivalstvo radi par vagonov rjavega premoga trpeti tako občutno, kakor ravno v Krmelju, nam ni znano. Organi premogo-lcopne družbe'— skoro sami tujci — nastopajo tako prešerno in oblastno, da bi se človeku zdelo, da imajo ti neomejeno oblast, domačin nobene, da se sme kmetu opustošiti gozd in njiva, podreti lastna streha in ga zapoditi iz njegovega domovanja. In ko se oglasi za odškodnino, pa se mora z njimi tožariti in tožariti, ker mu nočejo nikakor primerno plačati. Ta in podobna dejstva smo že številnokrat ožigosali v »Slovenskem Domu«, vedno dostojno in še prepotrpežljivo. Gospod dopisnik, sami pripoznate, da je bilo to umestno! Svojo trditev, češ, da so bili dopisi preveč krajevni pa bi bilo boljše, tla kar brez ovinkov »pecijalizirate in rečete: »Jaz se čutim po tej in tej notici preveč zadetega, prosim drugič prizanesite.« Stavili ste si nalogo, v svojem dopisu braniti in proslavljati direktorja, Izidorja Bajuka itd. Ah, nehvaležna vam naloga! Kako je direktor pravičen, naj dokaže sledeči slučaj: Pri premogokopu službuje že blizu 10 let, torej odkar družba kopijo tu premog, strojevodja, ki opravlja službo spretno in vestno. Gospod inženir se mu je v tem oziru izrazil prav pohvalno in obljubil, da bo deloval na to, da pride radi vestnosti in praktične izkušenosti za Werkmeistra, čeravno nima teoretične naobrazbe. A posegla je nevidna roka vmes, prišel je drug Werkmeister brez prave naobrazbe in dokumentov — bil je Italijan. Oni mašenist pa je ostal, kar je bil — ker je Slovenec. Kako toleranten je gospod direktor in vsi njegovi pomočniki, pričajo izrazi, kakor: »Die windischen Gauner, Hunde . . .« Povejte nam, kdaj se je še slišala v Krmelju kaka psovka, naperjena na Nemce?! Zakaj se torej ogrevate za gospoda direktorja? Morda vas je omamila in omrežila njegova halb - francoska eleganca? Z isto gorečnostjo, kakor za direktorja se ogrevate za Izidorja Bajuka. Pa pomislite, gospodine, da je marsikdo lahko član raznih slovenskih in narodnih društev, a vendar ni tako odličen narodnjak, posebno ne, če zahaja pridno v lokal, kakor je kantina, kjer se ne pojo pesmice na čast majki Sloveniji. Govorite 0 njegovi priljubljenosti in splošno prijaznem občevanju, toda vprašajte okoli in — koj se oglasi jih sto, da temu ni tako — kar tudi vi sami veste, gospod dopisnik. Ne verjamemo, da vam bi bile vaše vrstice prihajale od srca, če pa vendar, vam kličemo: »Gliha vkup štriha!« če ste narodnjak, prav tako; toda, če mislite, da je vaša naloga, prati zagrizene Nemce in nemčurje, ki so jim Slovenci »ein minder-wertigcs Volk«, ki nimajo nobenega usmiljenja do delavca trpina — boste javnost prepričali o ravno nasprotnem. Borili smo se v dopisih za narodno idejo ter skušali braniti domačine in delavce pred pritiskom in izkoriščanjem. Tako hočemo 1 v bodoče storiti in nočemo biti mutasti psi. Pravica in resnica je naše geslo! Z vami pa se ne bomo spuščali več v polemiko. Svoje sumnje o denuncijantib se pa lahko sramujete. Sapienti sat! d Le v eni stvari damo dopisniku iz Št. Janža prav, in sicer glede gospoda inženirja. Krivice nočemo delati nikoipur; zato z veseljem javljamo, da so delavci z njim zelo zadovoljni in marsikateri pravi, da je gospod inženir res dober človek, kakor ga ni drugega pri rudniku in ga še ne pomnijo tako dobrega gospoda. Nikakor ni prav, ako ga nekateri delavci ne pozdravljajo dostojno, ker to Že olika sama zahteva, če jih torej gospod inženir kaznuje zaradi tega, — prav ima. Kadar bo vladalo o vseli rudniških organih tako mnenje, ne bo nikdo več zastavil peresa, da bi poročal o njih v javnost. d Žalostni prizor iz delavskega življenja. Od prvega do tretjega tega iheseca so odslovili in odpustili do 50 delavcev. Št. janški orožniki so dobili pomoč od mo-kronoških ter stražili, da se ne bi kaj pripetilo. A vsi so sc mirno zadržali. Te dni jih cele trume odhaja. Žalosten prizor se nam je nudil; za očetom, odpuščenim od premogokopa, je potrtih tavalo tu in tam več otrok; žena je stopala ob njegovi strani žalostna in skrb si ji bral v očeh in na obrazu. Revežem se še vzroka ni povedalo, zakaj da so jih odpustili od dela. Je - li to delo človekoljubja! Gospod direktor jo je menda odkuril. Gradiček pa sta še pozno v noč stražila dva orožnika. flovice iz Semiča. d Zopet požar. Komaj je preteklo 14 dni, kar je bil požar v Podrebru, že je zopet neka hudobna roka zanetila na ve-likonoč ob 1. ponoči Magojovo vinsko klet, ki je popolnoma zgorela, samo nekoliko vina so rešili. To je bila pač sreča, da je bilo mirno vreme, sicer bi se vnelo še sosedno poslopje. Sedaj ni več dvoma, da dela to ciganska družba, ki se klati okolu Semiča, krade kakor sraka. Ciganom pride vse prav. Na veliko soboto zvečer je neki nepridiprav mislil ukrasti Simoničeve vole iz lileva, katere je imel že zunaj na cesti, a ni mu bila sreča mila. Dekla, ki je čula, je šla ob 11. ven in je opazila vole na cesti in začela vpiti. Nato je tat vrgel dekli zidarsko opeko v prsi ter zbežal. Takih in enakih slučajev je veliko. Kinalo bo tako kot v Trstu svedrovci Naša občina pa kar spi, se nič ne zmeni, samo kadar pridejo skupaj, računajo, kako visoko naklado bi sklenili. d Vprašamo občinske može, zakaj je kupila občina takozvano »farno hišo«1? Ali morda za »Katoliško izobraževalno društvo«, da ima zastonj notri svojo kramo? Mi kot davkoplačevalci zahtevamo, da se tisto kramo ven vrže ter soba priredi za obožce, ki ne morejo hoditi od hiše do hiše in katerim moramo sedaj nositi skoraj tričetrt ure daleč hrano in drva. d Še nekaj. Občini bi svetovali, naj bi ukrenila z nočnimi čuvaji tako, da bi bili v vsaki vasi, ne pa da se samo sprehajajo od Vapčje vasi do Kala, zakaj tatovi lahko sicer vse pokradejo po vseh drugih vaseh. d Po Šenjanskih goricah je pretekli teden nepoznana oseba kupovala vino po precej visoki ceni. Neki kmetič je cenil vino po 14 kr. liter, kupec mu je obljubi takoj po 15 kr. liter.Neki mladenič mu je prodal več hektolitrov vina zelo drago. Revež sedaj zaman pričakuje, kdaj pride tavornik. Dolgo ga že čaka, a pričakal ga ne bo. Isti slepar se je izdajal za Bir-tičevega sina iz Hrastnika. Ljudem se je zdel precej sumljiv, ker je bil zelo slabo oblečen. Izražal se je, da je bolj varen, ako je slabo oblečen. Varujete se žejnih sleparjev ! Jfovice iz gele cerkve. d Gasilno društvo. Pri občnem zboru našega prostovoljnega gasilnega društva so odločilni gospodje pozabili na dve stvari. Ker sem dober člo.vek, bi jih rad na to spomnil, ker vem, da bodo zelo veseli in zadovoljni. Prva je ta, da so pozabili, da vživajo že dve leti vsak svojo čast, ter bi bili morali članom povedati, da ni treba rešiti samo račun in proračun, ampak da bi morale biti na dnevnem reta tudi volitve v odbor. Saj ne mislim, da bi imeli za to častno službo kako plačo, te misli me varuj bog, ampak prišlo mi je v glavo, da samo zato niso odredili volitev, ker so se bali, da bi prišel v odbor kdo tak, ki ne bi vse tako storil, kakor ukaže gosp. župnik, po domače Tone iz farovža. V odboru je par takih, da, ako farovški Tone »ta hitr’ kihne, takoj teko k njemu in mu žele: »Bog pomagaj!« To je prva stvar, druga je pa tej enaka. Spremeniti bi se morala društvena pravila, in sicer v toliko, da bi se glasila: »Namen društva je poleg tega, da pomaga pri požarih, tudi to, da gredo člani uniformirani pri vsaki procesiji ponižno odkriti s čeladami pod pazduho za Najsvetejšim, pa to ne radi našega odrešenika, ampak ker to hoče »ta hitr« Tone iz farovža.« To je ono, na kar sem vas hotel spomniti. Seveda, kadar bosta »ta hitr« Tone in Bobič plačala brizgalno ter dolg, kar ga še imamo, potem naj ona odločujeta; dokler pa to plačuje ljudstvo, naj ljudstvo gospodari. Sicer pa vam svetujem, da skličete izreden občni zbor, ter spremenite po svojem nasvetu pravila, ter pri tej priliki izvolite tudi župnika za načelnika. Zelo lepo bi bilo, ko bi »ta hitr« Tone v uniformi s svojim okroglim trebuščkom moštvo učil, kako se nosijo čelade — v procesiji. d Kako imenuje »ta hitr« Tone svoje device? Predpustom je bilo pri nas nekaj ženitovanj. Ker so pa ženske radovedne, kakor je bila že naša mati Eva v raju, je šlo nekaj Marijinih devic gledat pod okno, kako se svatje obnašajo. Ko je to zvedel Tone, je dotične poklical k sebi, ter jim rekel, da je to strašen smrtni greh (menda tak, kakor če berem »Slovenski Dom«) ter da kdor hodi oglarit, je k— in tista dekleta, ki se tega udeleže, p—. Lepe besede, ki pridejo iz blagoslovljenih ust, ki vživajo vsak dan telo našega Odrešenika! d Posetsniki vasi Družinska vas, Dol. Kronovo, Sela in Gradenje prosijo veleslavno c. kr. deželno vlado, naj kmalu reši njihovo zadevo glede odkupa župnikove bire. Mislimo, da je že čas! d Možem in fantom cele župnije Be-locorkovške priporočamo, naj naročajo in bero »Slovenski Dom«. Ne bojte se Tonetovega zabavljanja in vpitja, ker pošteni stvari tudi tako »sveti« mož, kakor je naš župnik, ne moi“e škodovati. Naročajte ga posebno zato, ker bomo popisali vso križevo pot zaradi bire, kakor hitro bo ta stvar končana. — Torej, naročajte in berite! d Iz Litije se nam piše: Včeraj, dne 6. aprila je tukaj umrl ključavničar Rudolf Zotlar vsled vročinske bolezni, kateri se je pridružila še pljučnica. Bil je dobro znan tudi v Toplicah pri Novem mestu, kamor je vsako poletje zahajal v kopališče, da je opravljal dotične stroje. — Ker nimamo tukaj nobenega drugega ključavničarja, bi bilo dobro, ko bi se hotel kateri sem naseliti. — Delavci pri tukajšnji topilnici zelo bolehajo, kar topijo neko rudo, ki jo dobivajo iz inozemstva. Celo tisti se pritožujejo, ki delajo zunaj, da jim je dim zelo nadležen in škodljiv. — Zelo želeti bi bilo, da se ta stvar natanko preišče, da ne bodo ljudje'izgubljali zdravja in celo življenja- radi take rude, ki je mogoče cenejša, ko druge domače. Saj delavci so tudi ljudje. — Prosimo torej preiskave! d Nesreča v Gradcu pri Litiji. Na veliki petek je neki posestnik iz Širokeseti v gostilni g. Fr. L. (Cerarjeva hiša) padel po stopnicah v klet in se tako pobil, da je par dni potem na svojem domu, kamor so ga prepeljali, umrl. Raztelesenje je pokazalo, da mu je vsled padca počila žilica v možganih. Veliko čudo je pa, da se pri isti liiši, v kateri ima g. Lehinger trgovsko podružnico, ni že prej kaj sličnega zgodi- lo. Zraven trgovine je majhen hodnik brez ograje, ker je prvotna segnila in odpadla. Posestnik hiše je bil že večkrat opozorjen na ta nedostatek, a storil še ni nič in ne bo, dokler se kdo sam ne ponesreči. Ko bo pa kaka človeška žrtev, bo precej čas in les za to popravo. d Brezsrčne matere, katere novorojenčka so našli pred tedni v Savi pod Litijo, še niso dobili. Domneva se, da je ni tukaj in je najbrže voda mrličlca od kod drugod sem zanesla. d Ciril-Metodova podružnica za Škofljico, Laverco, Rudnik in Ig ima v nedeljo, dne 10. aprila 1910 ob 3. popoldne v gostilni g. Vinka Ogorelca v Škofljici svoj redni občni zbor, na Katerega vabi člane, da se ga polnoštevilno udeleže. d Velik ljudski shod v Kostanjevici se vrši v nedeljo, dne 10. aprila na mestnem trgu ob 3. popoldne. Predmet shoda je: Železniška zveza Brežice - Čatež - Št. Jernej - Novo mesto. Shod bode manifestiral za koristi Krške doline (kostanjevi-škega sodnega okraja in občine Cerklje) glede predpriprav za graditev omenjene proge. Zatorej: prebivalci Krške doline, vsi na shod! d Narodna čitalnica v Kostanjevici priredi v nedeljo, dne 17. aprila v prostorih gosp. Lavoslava Bučarja Glasbeni večer, katerega koncertne točke izvaja novomeški orkester. Vstopnina za osebo 1 K. Začetek ob 6. zvečer. d Od Sv. Duha nad Krškim. Pred par dnevi je prinesla žena otroka neke narodne rodbine h krstu. Župnik Žust je bil takoj pripravljen, da krst izvrši, ko pa izve čigav je otrok, vrže štolo raz sebe in odločno izpove, da ga ne bode krstil, ker baje oče ni plačal 40 vin. za cerkovnika Ko ga botra še enkrat povpraša, odpre župnik vrata in jo spodi iz cerkve. — Značilno je posebno to, da je drugi dan zgodaj poslal k materi omenjenega otroka 10 K in listič, v katerem jo prosi, naj pošlje hitro otroka k njemu, da ga bode krstil in pa da bode dal osebi, katera bo otroka prinesla, še pet kron in da tudi vse druge stroške sam trpi. d Z Vač. Sicer ne vem, zakaj mi posveča dopisnik »Domoljuba« tako očetovsko pozornost kakor kakšen naprošen moj oskrbnik. Ce tudi sem še mladoleten, odločno odklanjam njegovo skrb za mojo osebo, ravnotako za moje imetje. Toliko razsodnosti pač imam, da se bom znal sam bolje gospodariti, kakor bi me gospodarili ljudje njegove vrste. Ako bi bil toliko prismuknjen, da bi nosil svoje kronce v ka- planijo kakor marinarice, bi me kovali v deveta nebesa in mladega Jožka bi proslavljali kot vzor-mladeniča. Toda tega ne boste dosegli, če tudi dopisnik svoje podplate obrabi s tem, da začne hoditi svoje laži oznanjevat še kam drugam kakor k Jakobu v Bukovco. Stopal bom po začrtani poti naprej, neoziraje se, če je vam prav ali ne. Kar se pa tiče tistih 20 K, za katere neprenehoma točite krokodilove solze, vam povem, da jih nikdar nisem zapil sam, še manj pa v družbi deklet. Ako se boste pustili od vaših živih pošt tako farbati, boste postali še bolj črni. Tudi če bi jili kdaj resnično zapravil, kar pa upam, da sc ne bo zgodilo, bi vam na tem ne moglo biti prav nič ležeče, ker za svoja dejanja sem odgovoren edino svojim staršem. S svojim dolgim jezikom mi tudi ulioda k Peruciju ne boste zajezili. F r a n c J u v a n č i č. d Iz Škocjana pri Mokronogu. Na velikonočni ponedeljek je priredila tukajšnja podružnica sv. Cirila in Metoda veselico v gostilni gosp. P. Durjava. Pri tej je nastopil podružnični moški zbor s pet, v naših razmerah jako dobro zapetimi pesmimi. Večina poslušalcev je posebno petje hvalila. — Igrala se je prav po-voljno burka »Eno uro doktor«. Zadovoljila je vse. Saj so pa tudi bile glavne vloge v rokah znanih dobrih moči, kakor: gdč. Cerov (Ančka), gg. Jerič (Škrjanec) in Resnik (Zajc). Tudi vsi drugi so svojo nalogo dobro izvršili. Vsi nastopivši so bili izvrstno maskirani, kar je zelo vplivalo na dobro razpoloženje. — Pri prireditvi nam je priskočil na pomoč za narodno stvar zelo vneti znani šaljivec g. P. Strel iz Mokronoga. Nastopil je kot ljubljanski »purgar v- dva štuka« v komičnem prizoru: »Ena noč na ljubljanskem rotovžu«. Cel nastop je vseboval toliko resnične šaljivosti, da poslušalstvo kar ni moglo iz smeha. Bodi tem potom gosp. Strelu izrečena srčna zalivala za njegovo požrtvovalnost, a obenem prošnja za pomoč tudi v prihodnje, ker je ravno on veliko pripomogel, da se je prirejena veselica izvršila s tako lepim moralnim uspehom. Slabši je bil gmotni uspeli, dasi je bila velika soba gosp. Durjave polna. Na veselico so došli večinoma le udje (prosta stojišča) domačini. — Vsa čast precejšnjemu številu Šmarječanov, ki so nas obiskali. Pohvaliti moramo tudi Zavinčane, ki so bili zastopani v tolikem številu, da se je vse čudilo. Cast jim! -Toda pogrešali smo napovedanih gostov iz Št. Jerneja, Mokronoga ln Bučke. — Gospoda, tako se ne podpira narodno delo, kjer se mora mlada, za delo zelo vneta podružnica boriti z vsakovrstnimi zaprekami. — Onemu človeku pa, ki je priromal tam nekje izpod Gorjancev k nam in ki je radi prireditve in podružnice največ zabavljal, kličemo v spomin: »Le čevlje sodi naj kopitar!« Zapomni naj si, da prevzetnost pride pred padcem. Ako pa ne bo miru, iskali bomo zadoščenja drugje, ker žaliti se ne damo. d Poštni urad v Tržišču pri Mokronogu. Somišljenik nam piše: Na potovanju po Dolenjskem sem imel priliko, opazovati delovanje poštnih uradov po deželi. Povsod se dogajajo nerednosti, a splošno se človek ne more pritoževati, veliko bolje je že, kakor je bilo pred časom. Lo na pošti v Tržišču pri Mokronogu vladajo razmere, ki kar kričijo po odpomoči. Med uradnimi urami sem čakal, a gospodične poštarice ni bilo od nikoder. Neki gospod, ki sem ga vprašal, kako je to, mi je v odgovor pokazal le smehljajoč obraz, kakor bi hotel reči: »Čudno bi bilo, ko bi jo našel v uradu in ne narobe. Ce recimo, pride kmet in mora še med časom, ki je določen za uradovanje, čakati na poštari-co, potem pa v zahvalo od nje žanje odurnost in robatost, gotovo mu zavre kri. Šolskim otrokom včasih daje pisma, drugič pa jih napodi iz pošte, da pokajo bosopetci po cesti, kakor truma kozlov. — Kadar se pa domisli, pa izroči urad v roke popol-noma ^eukemu dekletu iz Tržišča. Vprašati bo potreba slavno c. kr. poštno in brzojavno ravnateljstvo, ali je res gospodična poštarica v Tržišču neomejena gospodarica čez svoj urad in sme počenjati vse, kar hoče in ali zanjo ne veljajo predpisi, kakor drugod. d Iz Bučke. V 14. številki »Slovenskega Doma« je nekdo lepo opisal prizor z velikonočne procesije in očrtal Marijine device z gorečimi svečami. Dopisnik je Marijino družbo, kakor tudi župnika jako živo zadel, in sicer tako, da so vsi iz sebe. In sedaj so se spravili na mene, dolžeč me, da sem jaz omenjeni dopis poslal v »Slovenski Dom«. Primoran sem izjaviti pod častno besedo, da jaz omenjenega dopisa nisem pisal, niti sem v kaki zvezi z njim. Sicer je dopisnik pisal golo istino, kajti bučenska »Marijina družba« obstoji zares iz takih —; elementov, da spadajo vse kam drugam, kot v »Marijino družbo«. No, gosp. župnik je res lahko ponosen na to svojo bando. Ker me, kakor že rečeno, vsestransko dolže, da sem jaz pisal oni dopis, povem vsm devičicam, da če bi hotel jaz pisati, bi pisal lahko in veliko, saj je gradiva zadosti. Gosp. župniku pa pravim: Pometajte po svoji cesti, a mene pustite na miru, kakor vas jaz pustim. Bodite hvaležni, da sem mirnega značaja, sicer bi se bilo vam že lahko slabo godilo. Pomnite pa enkrat za vselej: Kdor ima maslo na glavi, naj ne hodi na solnce! Pa malo več olike, gosp. župnik, bi ne škodovalo. Sicer pa brez zamere! -Ivan P u n g e r č i č, krojač. lili# JMi 0*"! Gorenjski noulčar. Joviče iz Št. Vida nad Ljubljano. g Mrtvaški zvonec zvoni naši čukariji. Zabret se je v »Domoljubu« in drugod že večkrat' pobahal, kako mnogoštevilna je njegova čukarija. Zato smo se zelo čudili, ko smo letos pri velikonočni procesiji videli stopati za »oberčukom« le kake tri pare, komaj vsakdanjo šolo zopustivšili čukcev. Na vprašanje, zakaj se je čukarija tako skrčila, odgoril nam je neki bivši čuk, a sedaj pameten fant, tako-le: »V začetku nas je bilo res precej čukov. Toda, odkar pa je čukarija sprejela na čelo pečat tatvine, jeli smo se drug za drugim trgati stran. Zabret se je radi tega strašno razjezil. V Lij svoji sveti jezi pa se je znosil nad ostalimi čuki ter dal kar šestim ukor za dva meseca. Cuki so bili pa vendarle toliko pametni, da so mu za vselej »fige« pokazali! Ha, ha, torej tako je s to stvarjo. Ti presneti Tinkrle ti, kako pa vendar »jahaš«, da ti celo tvoja najpo-hlevnejša kljuseta izpod sedla uhajajo? g Družbi sv. Cirila in Metoda je izročil g. Ivan Goljar 9 K 70 vin., katere je nabral ob sokolski veselici pri »Slepem Janezu«. Hvala! g Za kratek čas. Mina: Cuj, Špela, povem ti nekaj novega! Ona inarinarica tam v Vižmarjih je odpotovala v — Rim! — Š p e 1 a : O, to pa že vem! In še tudi to vem, zakaj je romala tako daleč. Vidiš, ona je marinarica, torej se je vse preteklo z njo vršilo na strogo krščanski podlagi, zato pa ona sedaj upa, da ji bo sam papež — krstil. — Mina: Jej, jej, kaka sreča! O zakaj nisem tudi jaz marinarica! Jeseniške novice. g Predavanje, ki ga je priredila gorenjska sokolska župa, je bilo jako dobro obiskano. Še pred tretjo uro je bila dvorana pri »Sokolu« polna. Predavanja se je udeležilo okrog 00 fantov z Jesenic in okolice, ki so zelo pazno sledili osobito govoru br. Pirnata, ki je nam v jako poljudnem govoru razlagal pomen izobrazbe. Dokazoval nam je, kako je posebno delavcu treba izobrazbe, ker le zaveden in izobražen delavec dandanes nekaj velja, Brat Miroslav Ambrožič nam je pa v krasnem govoru kazal, kako je potrebna telovadba, ki nam bistri um in krepi telo. Oba brata govornika sta žela za svoj trud obilo pohvale. Naša želja je, naj bi se kmalu zopet potrudila na Jesenice ter nam priredila še več takih poučnih predavanj. g Vesele praznike so baje želeli gospodje v jeseniškem župnišču »Sokolom. Vsaj tako se je zmotil dopisnik »Jeseniških novic« v sobotnem »Slovencu«, ko je zapisal, da zato ni hotel poročati o kravalih pri Markotu, češ, tudi svojim najhujšim sovražnikom ne maramo kaliti praz- nikov. O ironija, saj vsak človek ve, da imate vi Sokole tako radi, da bi jih najraje v žlici vode utopili, ako bi bilo mogoče. Le pomislite, vi kavalirji, koliko laži in obrekovanja ste že nagromadili na svojo kosmato vest, ko ste blatili in še blatite na najgrši način Sokole. Potem ti pa pride potepin pa pravi: »Zato, ker smo jim želeli vesele praznike, se v Veliki noči nismo zlagali.« Pojdite se s takim peskom solit, vi poštenjaki1?! g Zopet suroveži. Na veliko noč so se v Klinarjevi gostilni zopet jn‘av pošteno prali naši čuki. Hudomušci pravijo, da so imeli vse kremplje skrhane in da vsled tega niso mogli nobenemu razpraskati obraza. g I/. Stare Oselice pri Škofji Loki nam pišejo: Lepe piruhe in voščila za velikonočne praznike smo prejeli mi fantje od našega župnika. Na velikonočno nedeljo nam jih je s prižnice kar cele koše usipal, da so se nam kar noge šibile. Obkladal nas je z najgršiini psovkami, da smo svinje, da se plazimo kot tatovi okrog itd. Ce se tako robantanje spodobi v cerkvi, ne bomo preiskavali. Pred nekaj leti je nam župnik bolj prijazno Alelujo voščil, ko mu je bog malo polomil rožičke. Trdno verujemo, da stari bog še živi in da mu tudi to pot ne bo ušel naš župnik. Notranishl noulčar. Joviče iz Postojne. n Za »Sokolski dom« v Postojni so darovali: N. N. 10 K, br. Josip Kraigher nabral o priliki poskušnje plzenskega piva v Vilharjevem hramu 7 K 60 h, br. Šeber Maks in Zakotnik Zoran za refoško 3 K, gdč. Slava Burger za 4 prodane bloke 20 K, gdč. Ema Burger za 1 prodani blok 5 K, pomota tarok-partije pri »Kroni« 1 K 20 h, g. Anton Cič 2 K, gdč. Slavija Paternost za 3 prodane bloke 15 K, gdč. Mara Paternost za 1 prodani blok 5 K, br. notar Kogej za 2 bloka 10 K, gdč. Mila Paternost za 1 blok 5 K, br. Josip Koščal daroval povodom svoje odhodnice 4 krone. Vsem srčna hvala in na zdar! n Koncert pevskega društva »Postojna« se je vršil v nedeljo v narodnem hotelu. Nastopil je prvič mešani zbor tega društva. Reči moramo, da takega uspeha nismo pričakovali. Vse točke so se izvajale precizno in dovršeno, tako, da izurjen zbor ne bi mogel boljše prednašati. Vsa čast g. pevovodji Janku Šraju, ki se ni plašil ne truda ne časa in ne polen, ki so se mu metala pod noge v zadnjem kritičnem času. Za njegov trud je žel popolen uspeli in to mu naj bode v zadoščenje. Mi mu pa izrekamo najsrčnejšo hvalo na njegovi požrtvovalnosti. Iz prijaznosti je sodeloval tudi tamburaški zbor »Sovič«, ki je istotako pod vodstvom g. Vndnuta svojo nalogo popolnma dovršil. Bodi mu izrečena iskrena hvala. Nato se je vršila prosta zabava in ples, ki je trajal do belega dne. Obisk je bil vzlic slabemu vremenu jako dober, kar znači, da ima občinstvo za narodno stvar veliko zanimanje, zlasti se gre za izobraževanje tudi nižjih slojev. Opazili smo veliko odličnega občinstva iz Postojne in okolice. Koncert je posetil tudi g. mestni župan Pikel z gospo soprogo. Pevskemu društvu čestitamo na tej prireditvi ter mn kličemo: »nevstrašeno naprej v prid slovenske pesmi!« Udeleženec. flovice iz JfoteOršice. n Klerikalni shod se je vršil pred poldrugim letom pod Petkovškovim kozolcem. Govorila sta poslanca Gostinčar in Žitnik. Obljubovala sta toliko, da, če bi le nekaj obljubljenega tudi spolnila, bi bili kmetje že tu na zemlji v malih nebesih. Toda vse one obljube so ostale le obljube. Preteklo je že poldrugo leto, a Gostinčar in Žitnik nista za nas storila še prav niče-koristnega storila. Nista nam izposlovala podpore za priklopitev drugega studenca k vodovodu in podaljšanje tega v Zlalitnu vas, ne za regulacijo potokove struge, kar bi bila njuna prokleta dolžnost, sploh pozabila sta na nas popolnoma, kakor hitro sta jo odkurila iz Hotedršice. Prišla sta k nam torej samo za to, da sta kar največ peska nametala ljudstvu v oči, da sta sejala strankarstvo, da sta netila prepir in sovraštvo! Po shodih obetajo kmetu zlate gradove, v državnem zboru ga pa skubijo in 11111 nakladajo novih davkov na hrbet. Toča je lansko leto naredila v naši občini mnogo škode in nobeden ni dobil niti ficka podpore, škofu pa so klerikalni poslanci izposlovali od države posojilo v znesku pol milijona kron, katero ogromno vsoto ne bo nobeden drugi plačal, kot kmet-dav-koplačevalec. Tako zastopajo kmeta taki poslanci, katere vsiljuje duhovščina. Upamo, da bodo ljudje spregledali in tudi klerikalci morajo spregledati, če nimajo popolnoma z deskami obite glave, kako veliki kmečki škodljivci so klerikalni poslanci in kako jih imata Gostinčar in Žitnik za norca! n Kje je bandero? Da so klerikalci fa-lotje prve vrste, to je že znana stvar, ampak da so tako hinavski in premeteni, tega pa nismo verjeli. Lansko leto so lazili od hiše do hiše in prosjačili mlaje za neko klerikalno traparijo. Obetali so ljudem, da bodo potem z denarjem, ki ga bodo dobili za prodane mlaje, kupili bandero. Dobili so mnogo mlajev, ker je vsak dal, če je le mogel, z mislijo, da bodo res bandero kupili, ker sedanje je takšno, da bolj spada v kako koruzo za strašilo vranam, kakor pa v cerkev. Sedaj pa ni o tem denarju duha ne sluha in tudi novega bandera ni nikjer. Ljudje govorijo, da klerikalci niso od tega denarja, ki so ga dobili za prodane mlaje, dali niti vinarja za bandero, ampak vsega porablii za čukarsko obleko! Dolžnost gosp. »oberčuka« je, da stvar pojasni, ali je res kar ljudje govorijo, ali ne. n Čudni časi so nastopili. V cerkvi se je nekdaj razlagal evangelij, sedaj se uči hinavščina in obrekovanje. V šoli je učil katehet otroke krščanski nauk, sedaj jim pripoveduje, da so napredni starši brezverci, krivoverci in krivi preroki. Nekdaj smo živeli v slogi in ljubezni med seboj, sedaj je vse narobe. Zlasti pri nas je tako nekaj let sem. Župnik je ustanovil celo vrsto družb in redov, in sedaj smo raz-ločeni na dobre in hudobne, če nima kdo »štrika« okrdte sebe ali pa modrega traka okrog vratu, že kažejo s prstom nanj: »Vidiš ga hudiča brezverskega, psa liberalnega itd.« Nič ne pomaga, če ne še tako pošten človek, proklet je po mnenje klerikalcev. Taka je tercijalslca pobožnost! V cerkvi bi radi vse svetnike pojedli, gre od angelske mize in komaj prestopi cerkveni prag, pa že obrekuje človeka tako, da se hudobi v peklu studi, in drugi dan gre zopet k obhajilu. Kristusov nauk: »ljubi svojega bližnjega,« so narobe obrnili, namreč: »sovraži ga iz dna duše in vise slabo mu želi«. Čukalada menda že pripravlja tretjeredniške štrike, da bodo po-obesili vse liberalce. To so menda dobili ukazano z nebeških višav neko nedeljo, ko so bili vsi v »rožcali«. Pa gotovo ne bo nič hudega za nas, ker »čuki« še veliko raje lovijo Marijine device, kakor pa liberalce, Stari ljudje začudeno gledajo, kaj bo in trdijo: »Po farjih je vera gor prišla in po farjih bo tudi dol šla,« In res bo tako! n Podivjani »Cilk«. Iz Hotederšice nam pišejo: Na praznik Marijinega ozna-nenja okrog 11. ponoči je napadel Fr. Petrovčič nekega mladeniča in bi ga kmalu ubil. Udaril ga je po glavi menda s tolka-čem, ki ga rabijo za drva razbijati. Ta tol-kač so našli zjutraj v potoku, kamor ga je gotovo napadalec zagnal, ko ga je pobil na tla. Petrovčič je član »Katoliškega izobraževalnega društva« in »Orla«, čudni so ti klerikalci! Župnik je napadal ljudi s svinjskim tolkačem, »čuki« so jih pa začeli z drvarskim. To je sad »Katoliškega izobraževalnega društva«. 3z 3lirske Bistrice. n Bistriški »Sokol«. Preteklo nedeljo se je vršil izredni občni zbor bistriškega »Sokola«, na katerem se je razpravljalo o zgradbi »Sokolskega doma«. Sklenilo se je, da se začne sedaj z zidavo in sicer na jako lepem kraju zraven državne ceste. Kupili so precej na občnem zboru prostor za stavbo. Nekaterim, posebno Trnovcem, bi bilo sicer bolj všeč, da bi bil dom kje v sredini med Trnovom in Bistrico, a za to se ne dobi pripravnega prostora. Ko je brat Kregar opomnil, da naj sedaj daruje vsak po svoji moči, se je precej nabralo, oziroma so se zavezali plačati nekateri po 50 K, drugi po 10 K, tako, da je že nabranega okoli 1000 K. Od prej je tudi kakih 500 K že na razpolago. Prosimo pa vse naše prijatelje, ki imajo glob oke žepe, naj kaj darujejo za »Sokolski dom«. Lahko smelo trdimo, da se bode malo »Domov« tako Intro zgradilo, kakor dom bistriškega »Sokola«. Želimo, da bi vedno bolj raztezal peruti in da bi večkrat tudi izletel na lov v bližnje vasi. Na zdar! n Na vstajenje ni bilo križa iz bistriške cerkve pri procesiji. Nekateri pravijo, da so ga bistriški klerikalci zapili, drugi pa, da je trnovski dekan rekel, da ne rabi križa iz liberalne Bistrice. Sedaj ne vemo, kje je resnica. Toda gotovo je to, da je pravi vzrok edinole dekan. n Deset zapovedi za klerikalce: 1. Veruj, da je eden, ki bo obsodil liberalce v pekel. 2. Kliči ob volitvah boga za pričo. 3. Ob nedeljah ne delaj dugega, kakor agitiraj za našo stvar. 4. Spoštuj oče sina, da te iz hiše ne vrže. 5. Pretepi ga in škoduj liberalcu, kjer moreš. (5. Ne govori očito z drugim spolom, pojdi v skrit kraj, da te nihče ne vidi. 7. Ukradi liberalcu, kar moreš, posebno dobro ime. 8. Od liberalca, brezverca se lahko vse slabo govori. 9. Ne želi liberalne žene, saj je klerikalnih devic dovolj. 10. Ne želi svojemu bljižnjemu blaga, rajši ga sam sebi pridobi na kakršenkoli način. n V Trnovem pa nič. Nič ni življenja, odkar nima »čitalnica« dvorane. Ali se rie bi moglo kje kaj napraviti kakor na primer pri Jenku? Prosimo gosp. Jenka iz Podgrada, ako že namerava hišo prena-rejati, naj se usmili tudi nas in nam napravi kak prostor, ki bo ustrezal našim potrebam in željam. Naj se usmili revežev brez strehe. n Zopet bode treba bežati v senco pred vročino in ob hudi vročini se seve pije najraje dobro pivo. Kadar pa piješ pivo, vsakikrat vprašaj: »od kod je to pivo?« Zahtevajmo povsod pivo iz češke pivovarne, katere zalogo ima Valenčič-Primc v Trnovem. Joviče iz £ogatca. n Tukajšna moška in ženska podružnica družbe sv. Cirila in Metoda priredi prihodnjo nedeljo, to je dne 10. aprila t. 1., v prostorih hotela »Kramar« v Dol. Logatcu, zabaven večer, na čegar sporedu je poleg nekaterih pevskih točk veseloigra: »Doktor Hribar«, dramatično glasbeni prizor: »Pomlad« in spevoigra: »Mestjanka in vaščanka«. Bogati in okusno sestavljeni spored bode brez dvoma privabil obilo domačega in tujega občinstva, ki bo z mnogobrojnim posetom najlepše dokazalo , da ve tudi ceniti trud in vstrajnost prirediteljev in eminentno važno korist Ciril-Metodove družbe. n Posojilnica v Logatcu je podarila »Bralnemu društvu v Gor. Logatcu« za izpopolnitev javne knjižnice 50 K ter s tem blagodušnim činom sijajno dokazala, da polaga velik pomen na izobrazbo pri-prostega ljudstva. n Umrla je dne 4. aprila t. 1. v Logatcu N. Vrabec, stara 92 let. Pokojnica, ki je bila stara mati uglednih in občespoštovanih rodbin Rihar in Gostiša, jo bila najstarejša žena v Logatcu. Svetila jej večna luč! Joviče iz idrijske okolice. n V predzadnjem »Domoljubu« beremo med idrijskimi novicami: Dobro kupčijo je napravil veleposestnik g. Premer -stein v Jeličnem vrhu. Prodal je v pose-kanje del svojega gozda za 60.000 K leso-tržcu g. Kastelicu v Logatcu. Radovedni smo pač, kaj ta kupčija tako zanima klerikalne gospode? Morda si želijo, da bi od te svote kaj »spetlali« za kako klen kalno, nikdar polno bisago. Gospodu Kastelicu pa svetujemo, naj si v bodoče izbere kako boljše reklamno sredstvo kot »Domoljuba« in »Slovenca«, ker z reklamo v teh slovečih lažnjivih listih pač ne bode dosegel najboljšega. n Na velikonočni ponedeljek se je vršil v Jeličnem vrhu pri čebelnjaku gospoda K. pl. Premerstein čebelarski shod podružnice za idrijski okraj. Shoda se je udeležilo precejšnje število čebelarjev, kakor tudi prijateljev čebelarstva. Občno pozornost je vzbudilo predavanje nadučitelja g. Likozarja o eksportnem panju, katerega je sestavil naš prvi kranjski vzorni čebelar g. Žnideršič v II. Bistrici. Glavni pomen predavanja je bilo, privesti naše starokopitne čebelarje do vzornega in dobičkonosnega čebelarjenja s premakljivim delom. Gospodu nadučitelju Likozarju izrekamo najprisrčnejšo zahvalo za njegovo, za nas zelo potrebno in podučno predavanje. čebelarji. Ilovice iz Žirov. n Naši »Čuki« pod vplivom Perka so jako veliki v izkazovanju ljubezni do bližnjega. Vsak čas se izpostavljajo, da bi koga vjeli in ga tožili, in za take malenkosti, za katere bi se drug človek niti ne zmenil. Tako so vjeli nekega moža, češ, da se je o enem izmed čukov izrazil tako, kakor da bi kradel. Tožili so ga in on je bil obsojen, ker sodnik ni poznal razmer, ko se je pa pozneje pritožil na deželno sodišče, ga je le to oprostilo, in na čukov-skega poštenjaka so padli pravdni stroški, ker se je dokazalo, da je svoj čas tako postopal z tujini blagom, da je prišel pod kuratelo in bi bil tudi strogo kaznovan, da bi mu ne bile stranke (in to so bili naprednjaki) prizanesle. Dotični »Orel« pa, ki je svojčas s tujim blagom zlobno rav- lial, je onemu sam poprej očital tatvino neke »lajšte«, pa mož, ki je naprednjak, mu je spregledal zlobno podtikanje. Ko po je istemu L. Š. neki čuk znova očital tatvino neke »lajšte«, bil je le ta prisiljen tožiti ga, in kričavi J. Kr. je bil obsojen na denarno globo, dasiravno mu je na-naprednjak L. Š. milostno dovolil, da sta se pred sodnijo poravnala in se mu je kazen zmanjšala. Razvidno je iz tega, da so »čuki« najslabši ljudje, ki' ne prizaneso prav ničesar, vsakogar potlačijo, kolikor največ morejo. Čudna morala in »krščansko« tako naziranje, ki stremi za tem, kako bi svojega bližnjega vničila. 11 Veselica v »Sokolskem domu« dne 28. marca t. 1. je krasno uspela. Občinstva je bilo toliko, da ga več ni moglo biti v sicer najbolj obsežni dvorani v Zireh. — Igralci so izvršili svoje naloge častno, tako, da je igra dosegla popoln uspeh. Prazna je torej želja nasprotnikov, da bi zatrli vse, kar ni po njihovem; vedno več je tistih, ki hočejo biti' samostojni in se ne ozirajo na vse kletve od strani klerikalcev. n Na semnju je bilo precej živine; kupčija pa ni bila posebno živahna. Mar-sikak živinorejec je upal, da več skupi za svoje blago kakor je v resnici. Kdor pa ima še dosti krme, ta seveda ni hotel vdati se razmeroma nizki ceni. n Iz Borovnice. Ko smo pretekli mesec ustanovili podružnico družbe sv. Cirila in Metoda v restavraciji g. Drašlerja v Borovnici, se je »Slovenec razkoračil, češ da Borovničani ne posedujejo toliko zmožnosti, da bi si sami mogli ustanoviti podružnico in smo si morali k ustanovitvi naročiti govornika iz Ljubljane. Pa kaj za to1? Ce je prišel govornik iz Ljubljane, saj on je vendar ustanovil podružnico v prid ljudstva. Ne pa tako, kakor so v nedeljo 3. t. m. naši faktorji naročili k ustanovitvi ženskega društva »Bogomila«, iz Vrhnike mladega kaplana, ki je take otrobe vezal, da so se mu bolje izobražena dekleta kar smejala. Sicer pa sta se tudi fajmošter in kaplan smejala njegovemu govoru, ko je omenjal, da je večkrat slišal, da so borovniška dekleta »fajn« dekleta. Še veliko bolj »fajn« pa so njih kronice, ki bodo sedaj po odvetnici F. D. romale v farovško bisago. Ženske so se med seboj izpraševale, kam bodo pa šle te kronice, ki smo jib težko prislužile 1 Vam povemo, žene in dekleta, kronice bodo kakor po navadi padle v farovško bisago! n Iz Št. Petra na Krasu. Nesrečne frizure so dale zadnjič nekemu povod, da je v »Slovenskem Domu« omenil, kako je nas duhovnik v neki pridigi robantil proti tem frizuram. Zdaj se je izvedelo, da je voditelj Marijinih devic izobčil dve taki friziranki iz družbe. Torej bo le res, da se v St. Petru nekaj gleda na modne frizure; tega pa ni bilo opaziti na plešiščih in tudi na drugih, za Marijine device nevarnih krajih. Radovedni smo, kaj poreče na ta dogodek oče teh hčera in posebni ljubitelj Marijine družbe. Od gosp. kurata Abrama pa bi bilo pričakovati, da bode nekoliko pogladil tudi one kodrave laso-glavke, ki mu, kakor n. pr. dekle neke ze- lo »katoliške« rodbine slednjo nedeljo asistirajo pri maši v presbiteriju. n Hranilnica in posojilnica na Dobra-čevi je imela 28. marca svoj redni občni zbor. V načelstvo in nadzorstvo so bili izvoljeni vsi stari člani. Zavod krasno napreduje: v prošlem letu 1909 je bilo 683.373 K 72 vin. prometa. Stanje hranilnih vlog pa znaša 311.000 K. To je vsekakor časten uspeh, ker zavod obstoji šele dve leti. Želeti je le, da ga tudi v bodoče istotako podpirajo vsi občani. n Narodno bralno društvo v Planini pri Vipavi priredi v nedeljo, dne 10. aprila v Dolenjah veselico s plesom v korist »Družbi sv. Cirila in Metoda«. Bratska društva in vse narodne Slovence in Slovenke vabimo na to prireditev. n Iz Planine pri Vipavi. Nesramni članek v »Slovencu« z dne 7. svečana je vzbudil tudi pri nas resen odpor. Navdušenje za našo šolsko družbo se je pojavilo tudi pri nas. Narodni mladeniči vasi Štraricarji in Guštini so odposlali kot odgovor »Slovencu« družbi sv. Cirila in Metoda 10 K. Gosp. Ivan Marc je daroval v isti namen 5 K, g. Anton Kobal pa se je poravnal z najhujšimi svojimi sovražniki ter odstopil od tožbe pod pogojem, da so plačali 20 K za družbo pod geslom: »Vse za našo miljeno družbo sv. Cirila in Metoda!« n Iz Dolov. Kakor čujemo od strani, namerava županstvo razpisati bodočo volitev občinskega odbora na dan 20. aprila. Zanimanja za volitev dosedaj še ni nika-kega. Eni pravijo, da bi bilo najbolje, da bi se volil stari odbor. Nekateri pa s tem niso zadovoljni. Kakor čujemo, ne bode pri volitvi nikakega političnega boja, ampak bodo le z vso močjo posegli v boj združeni Iderškani in Jeličnikarji proti združenim Doljanom in Zavratčanom. Kaj iz 1)0 tega postalo, bomo že svoječasno poročali. n Iz Erzclja, Vipavsko. Dobro smo se držali pri volitvah. Zmagal je naš kmet Jože Vovk v prvem razredu s 25 glasovi; Leopold Terčelj, župan, pa s 30. Ce tudi vpijejo klerikalci, da je zmaga njihova, nič ne pomaga, mi imamo v odboru dva najboljša moža. Izneveril se nam je Rudolf Pegan, ki je volil na klerikalno stran. Sram ga bodi! Vsi sosedje ga zaničujejo. Kot prikradel se je čez noč v vas, pa gre v tabor sovražnikov. Kaj pa pravi k temu hiša Peganova, ki je bila vedno v naprednih vrstah? Amertiba novica. a Amerikanci za družbo sv. Cirila in Metoda.Iz amerikanskih časopisov smo posneli sledeče: »Ostuden članek in napad na Ciril-Metodovo družbo, priobčen v ljubljanskem »Slovencu« pod okriljem znane Bonaventure, je vznemiril tudi naše ameriške rojake. Prav lep odgovor prejemamo od raznih strani in naselbin v obliki ustanovitve novih Ciril-Metodovih podružnic. Zadnje dni osnovala se je v Su-perior Wyo. nova podružnica št. 25, tej sledi podružnica št. 26 v Rock Šprings, Wyo., kjer je že izvoljen tozadevni ustanovni odbor. Seveda nočejo zaostati tudi rodoljubni rojaki države Wisconsin na tem narodnem delu. Poroča se nam iz Mil-waukee, da je prav sedaj ondi zanimanje za novo podružnico št. 27 veliko. Želeti bi bilo še več takih zavednih naselbin in to bode res najboljši odgovor »Cirilmetoda-riji«. Zanimanje za našo družbo sv. Cirila in Metoda je postalo med našimi rojaki v Ameriki prav veliko. V devetih mesecih so ustanovili Amerikanci 27 podružnic, ki štejejo skupaj nad 1000 članov; poslali pa so družbi v tem času 2200 K. Gotovo lep uspeh. Kakor čujemo, se dela v New Yorlcu namenoma za priredbo velikega koncerta v korist družbi sv. Cirila in Metoda. Naš najbližji sosed-mesec. (Črtica iz zvezdoslovja.) (Konec.) Videli smo, da je luna popolnoma brez ozračja, kar je glavni pogoj za živa bitja. Vode ni — vsaj kapljivotekoče ne. Nekateri astronomi so mnenja, da se nahaja voda na luni kvečjemu v podobi snega, a je večina proti temu mnenju. Rastlinstvo se ne bi moglo razvijati brez vode in zraka. Komaj bi mogle uspevati na luni nižje vrste rastlinstva, ki bi mogle izhajati brez vode in to bi bili kvečjemu kaki lišaji. Luna je tedaj pravcati grob za vsako življenje. Kvaren za vsako življenje je tudi dolgi dan na mesecu. Dan na zemlji traja 24 ur, ki se razdeli v noč in dan. Vse drugače je pa na mesecu. Dan na luni traja toliko časa, kolikor časa rabi luna, da pride enkrat okrog zemlje. Zemlja se zavrti tekom enega dne ali 24 ur enkrat okrog svoje osi, in to je doba enega dneva. Na svoji poti okrog solnca se pa zemlja zavrti okrog svoje osi 365 krat, ali ona ima 365 dni v enem letu. Vse drugače je pa z luno. Za svojo pot okrog zemlje rabi 27 dni, 7 ur, 43 minut in ll-5 sekund ali po domače en mesec. Tekom cele poti ali tekom enega meseca se pa luna samo enkrat zasuče okrog svoje lastne osi in radi tega traja na luni doba enega dne po našem: en cel mesec. Dan na luni je torej devetindvajsetkrat daljši, nego dan na zemlji in ta dan na luni se razdeli potem v polovico noči in polovico dneva, tako da traja na luni za en kraj ali za eno goro celih (približno) 14 dni noč in zopet celili 14 dni dan (svetloba). Vsled tega, ker solnce obseva po celili 14 dni površino lune, mora vladati po dnevu tam neznosna vročina in nasjirotno po noči, ker ni ozračja, da bi pridržailo solnč-no toploto, vlada tam celili 14 dni pravi svetovni mraz (—273°). 2e te razmere kažejo, da po naših pojmih ne more biti na luni življenja. Kaj bi pa posebnega zapazili, če bi se mogli preseliti na luno1? Ker poznamo luno že z zemlje dovolj, nas ne bi ona več toliko zanimala, ker bi opazili okrog in okrog sebe le golo skalovje, strme vrhe in ogromna pogorja. Zanimalo bi nas le še, kakšen je pogled z lune nazaj na našo zemljo in naše znance: solnce in zvezde. Postaviva se na mesecu na vrh kake visoke gore, ki se nahaja bolj v sredini proti zemlji obrnjene strani meseca. Kaj opaziva? Nad nama plava ogromna krogla, ki je v premeru štirikrat večja, kakor vidimo zemljani luno z zemlje. Sveti močneje, kakor sveti luna zemlji. Tudi podobo krajca ima. Katera zvezda je to? če pogledamo bolj natančno, tedaj opazimo velike lise, temne in svetle. Te lise so nam pa že nekoliko znane. Nekje smo jih že videli. Da, v šoli smo opazili na globusu zemlji, da ima naša zemlja take lise, ki pomenjajo temnejše morja, svetlejše pa suho zemljo znane nam celine, kakor Evropo, Ameriko itd. In res, če pogledava z lune kvišku proti nebu, je ona velika krogla — naša stara znanka zemlja. Ker ima pa luna eno polovico vedno proti zemlji obrnjeno, zato vidi dotična stran lune našo zemljo vedno na enem in istem mestu na nebu.Kot bi bila pribita na nebu, se zdi opazovalcu z lune naša zemlja. Vsa druga telesa, kakor zvezde, planeti in solnce se pomikajo navidezno okrog lune. Ker pa ni zraka na luni, zato bi bilo tam mogoče celo podnevi opazovati zraven solnca tudi zvezde, ker le zrak razprši na zemlji solnčno svetlobo, tako, da ne moremo videti tudi podnevi zvezd. — Z meseca bi se mogla tudi natančno opazovati naša zemlja, kako se suče okrog svoje lastne osi v tekil enega dneva. Videli bi, kako se velike lise: naša morja in celine, polagoma enakomerno pomikajo od vzhoda proti zapadu.*) Toda dovolj tega. Povrnimo se raje na zemljo, ki nam je bolj prikladna za življenje, ter poglejmo še luno, kak vpliv ima na zemljo. — Splošno se ji pripisuje jako velik vpliv na vreme na zemlji. Res je, da zemlja privla-čuje luno in luna zemljo in to po naravnem zakonu težnosti. Vsled privlačnosti povzroči luna, da nastane na zemlji plima in oseka, to je, da se gladina morja vsak dan nekoliko vzdigne in pade in ravno tako tudi ozračje. Le toliko vpliva ima luna *) Z ozii-om na stališče na luni. na zemljo. Vsi znanstveniki so pa prepričani, da ima vpliv na vreme predvsem naše solnce, kajti solnce je izvor vsega življenja na zemlji. Daje nam gorkoto za življenje in solnčna toplota v zvezi s še drugimi lastnosti našega solnca, ter solnce samo ima naraven vpliv na vse življenje in tudi na vreme na zemlji. Luna ima v zvezi s solncem le delen vpliv na zemljo. Citatelj, kadar pogledaš v jasni noči proti zvezdnatemu nebu in luni, spomni se da je bil mesec nekoč morda tudi poln življenja, da ni bil tako mrtev in brez življenja, kakor je sedaj. Mesec se bode še sukal okrog zemlje kot umirajoč svet v temno nedogledno prihodnjost. Ivan T . . . . Književnost. r VI. zvezek »Pravnikove« zbirke. Ker se ta zvezek dotiskuje in pojde skoro v vezanje, je umestno, da kratko opišemo njegovo vsebino. Nad 40 tiskovnih pol obsežna knjiga se deli v tri zase ločene dele. V prvem delu je notarski red z vsemi dotičnimi predpisi in razsodili do zadnjega časa. Notarski red je prevel še France Levstik, ni torej treba povdarjati, da se čita prav kakor izvirnik in da živo spominja na izklesan slog našega nesmrtnega stilista, h kateremu se vračajo naši najboljši prevajalci in pravniški pisatelji. Urednik je za nekatere manj navadne izraze v pripomnjali dodal one, ki jih rabimo sedaj, da se ne more nihče motiti o njih pravem pomenu. K posameznim določilom se je privzelo tudi mnenje znanih strokovnjakov, n. pr. M. Reicha, in vso tvarino, ki obsega brez abecednega kazala polnih 10 pol, je pregledalo in popol-nilo več domačih notarjev, tako, da o njej sploh ne poznamo enako dovršene priročne knjige. — Drugi del, ki je urejen kakor prvi, obsega ces. patent od 9. avgusta 1854 — zapuščinski patent — približno 14 tiskovnih pol, vrhu tega pa devet dodatkov: županstvom izročeni posli sodišč, red za javne dražba, odstotek za uboge, proglašenje mrtvim, amortizacija listin, zapuščine inozemcev, polaganje vrednostnih papirjev pri bankah, nalaganje gotovine varovancev v hranilnicah in v poštni hranilnici ter obširen sestavek o zapuščinskih pristojbinah. Tudi ta del ima obširno stvarno kazalo po abecednem redu v slovenskem in hrvatskem jeziku. — Tretji del vsebuje na isti način urejene občne predpise o sodnih depozitih (položbah) in pa za depozitni urad v Trstu še posebej. Ta del je važno dopolnilo prvima, kajti depozitne knjige so v gotovih mejah javne tako, kakor zemljiške knjige ali trgovinski registri Tudi tu je posebno stvarno kazalo. Vsa knjiga je za nas velike vrednosti in ne bo v prid samo slovenskim pravnikom, občinskim in župnim uradom, temveč vsakemu Slovencu, da se iz nje točno pouči, kadar treba. — Tisek knjige je vzoren in čistejši kakor pri prejšnjih zvezkih, cena vezani knjigi 7 K je manjša, kakor za enake nemške knjige, ter čudno je, da se za njo ni oglasilo več predplačnikov, za katere se je cena nastavila samo na 5 K 26 h. LISTTEK. Legenda, ki se je pripetila letošnjega leta. J. S. Machar. Dogodilo se je tole, in sicer prav zares: Štirje zelo debeli župniki so sedeli v nebesih pred svojim stanovanjem pod košato, večno cvetečo in prijetno dišečo lipo. Ravno so pospravili dobro kosilo, katero je dal danes posebno napraviti oskrbnik njih oddelka, ki je bil na onem svetu nekoč opat bogatega samostana, po smrti pa prišel med blažene ter bil kot tak nadzornik oddelka, v katerem so stanovali rečeni župniki. Bilo je prijetno popoldne. Na svežem travniku sta se pasla dva osla in en vol; modrook angelček nižje vrste je pometal peščeno stezo; iz hiše na desni, kjer so stanovale pobožne, stare ženske, so prihajali sem glasovi pobožne pesmi: — Tisočkrat pozdravljamo Tebe — kjer so pevke vso moč in vso višino svojih od let blagoslovljenih glasov osredotočile tako na besedico »Tebe«, da je bilo slišati kot »Teeeeee beeeeee«; z leve strani pa, iz stanovanja bogaboječih devic, je letela sem himna, polna hrepenenja in sladkosti, peta s sopranom: — Moje si veselje, Jezus moj! razkošno in mirno se je sedelo pod to nebeško lipo. A poleg tega tam ni bilo muh, in komarjev tam ni bilo. Toda, velečastiti župniki so bili nekako resno zamolkli. Danes niso posegli niti po daljnogledu, ki je ležal poleg na klopi. Drugikrat namreč — in bila je to ena naj-Čistejših zabav in nebeških razveselitev njih krščanskih duš — so gledali drug za drugim s tem daljnogledom v peklenske prostore, kjer je jok in škripanje z zobmi, so opazovali počenjanje hudobnih hudičev in muke pogubljenih. Pripovedovali so si jih, opozarjali se vzajemno, in daljnogled je potoval iz rok v roke tako hitro, da je bil ves gorak, in velečastiti duhovni sobratje so se zvijali od smehu in solze so jim tekle po napihnjenih licih. Oh, ti hudiči, kakšni navihanci 1 Vzeli so v delo Zida in ga krstili, Lutra so prisili- li, da je bral vse knjige in brošure, ki so bile napisane o njem in proti njemu, Kalvinu je bral neki posebno navihan satan spise Alfonza Ligvorjanskega. Karel Havliček se je moral naučiti na pamet zbrane pesmi Pr. Sušila (iz »Dom in Sve- ta«), Renana so pekli na ognju, Volterja polili s petrolejem in zažgali, neki vladar, ki je vladal leta 1780-—1790, je bil primoran dokazovati, da je bil Ignacij Lojolan-ski najimenitnejši človek, kar jih je kdaj zemlja nosila, mojstra Jana Husa so vedno na G. malega srpana pošiljali inkogni-to na Češko gledat slavo tega dne, ki raste vzajemno s topo neumnostjo ostalih 3G4 dni, vsled česar se mu je od leta do leta bolj mešala pamet, da le bil za hudiče cilj posmehovanja, kot tih norec — da, trebuhi so se tresli velečastitim gospodom župnikom in oči so se »olzile. — Toda, danes niso imeli smisla zn to nebeško zabavo. Sedeli so tiho, resno, pod dojmom nekega važnega dogodka, »Te babe že zopet hrešče, kot obsedene!« nazadnje zagodrnja eden. Nič odgovora. Zopet dolgo časa vse tiho. Dolg angel s podolgasto torbico pod perutjo hitro pride po stezi. Pometajoči angelček se spoštljivo umakne. »Aha, kurir! Ga grem povprašat!« in eden od župnikov vstane in stopi h nebeškemu selu. Povpraša ga nekaj po tihem, sel zmaje z ramami, da nekako zdržljivo pojasnilo, ter pohiti naprej. Župnik se vrne, se spusti na klop, da je zaškripala pod njim. »Nikjer nič ne vedo,« začne skrivnostno pojasnjevati. — V palači Ga ni. Pri apostolih ni. Pri sv. Petru ne sedi. Svetniki in svetnice Ga niso videli. Blaže-ni niti ne slutijo, kje bi bil. Materi ni rekel niti besedice že nekaj tednov. Angeli so pregledali že vse kote, vse oblake, vse zvezde, vsa solnca, — niti sledu nikjer. Očeta si ne upa nihče vprašati, stari gospod je zelo jezen, in tretji samo forfota in se dela, kot vedno, skrivnostnega . . . Odšel je. Cerkveni očetje baje mislijo, da je gotovo šel zopet na svet pomagat svoji verni cerkvi v teških časih. Baje na Francoskem in marsikje drugod. Kurir ga leti torej tja iskat.« »Gotovo je na svetu,« prikima drugi župnik. »Gotovo je tam. Pri bojujoči se cerkvi. Očetje imajo prav. Na Francoskem je slabo. Na Češkem se tudi giblje in v Rimu sedi ubogi sv. Oče kot izgnanec, ki ne ve, kam bi položil glavo.« »Ne vem, ne vem,« začne premišljeno tretji. »Je prav preveč nepremišljen. In trdovraten jc. Prosim vas, duhovni sobrat je, poglejte samo na onele živali! Nobena žival nima pristopa v nebesa, toda taledva osla in tale vol so morali sem. Zakaj? Na enem teh oslov je jezdil v Jeruzalem, oni drugi in vol sta pa sopla vanj, ko je ležal v Betlehemu v hlevu. Ljudje božji, koliko se je eden od nas nadelal, koliko trudil, pralno smo si zaslužili tale nebesa! Le spomnite se! Te maše zjutraj takoj, ko je bila zima in tema in ko bi bilo še tako prijetno v postelji! To obhajanje bolnikov! Posebno babe! Pono- či jo je zaščipalo v trebuhu, pa si je že poslala po človeka, drugi dan je pa coprnica že letala kot vrtalka! In k spovedi so lezle dvakrat, trikrat na teden! A pridige in krščanski nauki in bitke s socijalističnimi krivoverci — nas eden ros ve, zakaj je tu in da si je to krvavo zaslužil! Ali tale neumna žival? Zakaj, čemu? Pravzaprav tole človeka žali! Kot klada si se mučil in imaš plačilo kot — osel in vol!« Župniki se nehote nasmehnejoveleča-stitemu dovtipu. Četrti povzame besedo: »Sveta resnica, velečastiti gospod brat! Bilo je v njem vedno nekaj, ne rečem surovega, ali tako deniagošltega, ali kako naj bi dejal. Takšna družba tu: toliko papežev, cesarjev, kraljev, vojvod, takšna gospoda, toliko kardinalov, škofov, kanonikov, plemstvo, najslavnejših rodovin in nazadnje tudi mi, verni vojaki njegove cerkve — pa kako se je zabaval? Kakšno družbo je obiskoval? Niti enega izmed teh ni sprejel, niti enega obiskal, in to ne le, kar mi pomnimo, toda niti najstarejši ljudje tu sc kaj takega ne spominjajo — to je, ne rečem, neolikanost, toda dosti čudno obnašanje, ali kako bi rekel. Da za nas sploh niti ne ve, ni dvombe. če s temi tako ravna, — kaj šele mi, misera contribuens plebs? Na svetu smo bili dobri — toda sedaj? sedaj? Nehvaležnost je plačilo tudi nebes. Bil je pri nas doli na svetu takšen berač, stari Ledvinka, sama uš, sami turi, od daleč sem se mu na cesti vedno ognil, umrl je, in — kaj mislite? Umrem jaz, pridem sem, prvi, katerega srečam, je bil Ledvinka! Sam Gospod Izveličar mu je prišel baje odpirat, ga baje vpeljal v svojo hišo, sedi baje z njim cele ure, ga sprašuje in se z njim pogovarja . . . No — to se vse neha! Če sem knez, živim kot knez, in če sem nebeški vojvoda, živim kot nebeški vojvoda!« »Gotovo je na zemlji,« povzame besedo zopet prvi župnik. »Dolga leta je imel baje neprestano hude skrbi. Pravil mi je to neki katehet, ki vse zasledi in zavoha. Ilodil je baje s povešeno glavo; ko je bil v sobi, je pritiskal čelo na okno, jed mu ni dišala, za ničesar tu se ni brigal, ravno tako baje, kot bi mu bila vsa nebesa zoprna! Seve, skrbi so ga trle. Saj je odgovoren za ta svet pred Očetom. S krvjo ga je odkupil, sedaj se pa gode tam take reči!« »Odgovornost za ta svet,« ponovi zaničljivo nasprotnik vola in oslov. »Toda za nebesa sc pa briga kot za lanski sneg! Kakšen red je to tu! Te babe tamle hrešče, da človek popoldne še predremati ne more, in tistimle deklinam bi se tudi moralo prepovedati to večno popevanje -dosti smo užili tega na onem svetu! Angeli so sama ošabnost, ta le veliki še ne pozdravi ne, in še tale majčkeni, ki steze pometa, ti nalašč pomede ves prah v oči, kadar gre človek mimo! Kvarte so tu pre- povedane, ženskemu stvoru se približati ne smeš in tudi nimaš priložnosti, ker je vsak spol separiran kot po kaznilnicah primojduš, rajši bi ostal na svetu.« Ostali trije soglasno • prikimajo in vzdihnejo. In zopet za dolgo časa obmolknejo. Na desno je donelo petje priletnih žensk, na levo soprani bogaboječih devic. Angelček je pometal stezice, živali so se blaženo pasle na travniku, lipa je razširjala svoj nebeški, večni duh. Naglo se zopet pojavi veliki angel s podolgasto torbico. Nameri se naravnost k župnikom. Bil je spoten in sprijeto perje po perutnicah je pričalo o hitrem in težavnem letanju. ' . »Vi imate tu daljnogled, kaj ne?« vpraša prisrčno. »No, kaj je?---------------Kje je?------- Ali že kaj veste? — Ali ste ga našli?« so vpili župniki drug čez drugega. »V Rimu sem bil. Pri papežu Ga ni. Pri kardinalih ni. Pri škofih ni. Ves svet sem preletal. V nobeni cerkvi Ga ni, pri nobenem kapiteljnu Ga ni, v nobenem župnišču ne. Cerkvi ne pomaga in cerkev Ga ne potrebuje. Posodite mi tisti daljnogled!« Spusti torbico na tla, vzame daljnogled, ga nastavi na oko, zapre drugo in pogleda doli, doli, globoko doli. Naenkrat mu omahnejo roke. »Descendit ad inferos. Šel je v pekel,« reče zamolklo. Vzame torbico in izgine. Eden od župnikov nastavi daljnogled na oko. »Je že res,« spravi iz sebe. »Z Židi in kozli se brati, z Lutrom in Kalvinom se prijateljski pogovarja, Hus, Havliček in Volter so okrog njega . . . tudi tisti iz leta 1789—1790 . . . Renan . . . hudiči so se izselili . . . prosim, gospod brat!« Župniki so gledali po vrsti. »Eli, kaj,« reče končno eden. »To nič drugega ne pomeni, kot potrditev naše diagnoze, ali kako bi rekel. A kar se nas sedaj tiče, nas ne morejo tu vreči ven. Bi- li smo brez Njega in boluo brez Njega. Toda tele tri neumne živali morajo ta hip odtod!« doda grozeče in pokaže na blažene, paseče se živali . . • Vstane, odsopilia, vzame kol, zamahne in kar mu je le trebuh dovolil, se zaleti nad govedino iz Betlehema. To se je torej dogodilo letošnjega leta in to prav zares. Izdajatelj in urednik Rasto Pustoslemšek. Loterijske številke. Dvignjene v soboto, dne 2. aprila 1910. Gradec: 40, 53, 47, 42, 78, Dunaj: 32, 1, 2, 72, 6. Dvignjene v sredo, dne 6. aprila 1910. Brno: 41, 67, 37, 53, 6. Znati je treba Pelcatetc pravilno pripravljati, pa bodo vsahomur dišale. Navodila daje kuharska knjiga, hi jo razpošilja Prva kranjska tovarna testenin v 11. Bistrici vsakomur zastonj. 2 18 6 300.000 izredno lepih 3letnih !/■ • 9 dosežejo odrasli in otroci, I ' 1}oln' 'n zdrav'' — Pol°' ^ * vico stroškov prihranite v x g gospodinjstvu na kavi, I■■ O C' ' sladkorju in mleku, ako AflVV * pijete its* SLADIN, -S3T rv f • | to je dr. pl. Zdravje!;;;.!"-- En zavoj velja 50 vin. Dobiva se povsod. Po pošli se naroča najmanj pet zavojev po .•. povzetju pod naslovom v glavni zalogi. .•. Lekarna pl. Trnk6czy v Ljubljani zraven rotovža. prodaja 1000 a 5 K 27 3—3 krajni šolski svet v Postojni. Edino upravičeno zalogo in prodajo knjige ima 5 knjižic skupaj kupljenih velja vsaka 26 vin. 100 knjižic skupaj kupljenih velja vsaka 22 v. Ustanovljena leta 1868. Absolutno pred ognjem in tatovi varne BLftGRJNE izvrstne kakovosti prodaja tovarna blagajn ]K. yraursfiiigei i Dunaj, I., Franz Josefs-Kai št. 27. Založnik rajfajzen. zadrug itd. 42\ 42—5 £ £ C 8 m Si 8 Zrm ceno v Ljubljani Cena od do K li K h 1 kg govejega mesa I. vrste . . 1 14 1 40 1 d » i, H. „ * 1 — 1 20 1 „ ,, „ III. ,, . — 90 1 12 1 „ telečjega mesa 1 40 1 80 1 „ prašičjega mesa (svežega) . 1 80 2 — 1 „ „ „ (prekajenega) 1 „ koštrunovega mesa . . . 1 80 2 10 1 12 — — 1 „ jagnjetovega mesa .... 1 70 1 80 1 „ kozličevega mesa .... Prašiči na klavnici 1 80 — — 1 20 1 44 1 kg masla 2 60 2 80 1 „ masla surovega 3 — 2 60 1 ,, masti prašičje 2 10 2 20 1 „ slanine (Špeha) sveže. . . 1 80 2 — 1 „ slanine prekajene .... 2 — 2 — 1 „ sala 1 92 — — 1 „ surov, margarinskega masla 2 10 2 40 1 ,, kuhan, margarinskega masla 2 20 2 40 1 jajce — 5 — 6 1 l mleka — 20 — 24 1 „ „ posnetega — 08 — 10 1 „ smetane sladke — — — — 1 „ „ kisle — 80 — 90 1 kg medu 1 20 1 40 1 „ čajnega surovega masla . . 1 piščanec — — — — 2 20 3 — 1 golob — 60 — 70 1 raca — — — — 1 gos — — — — 1 kapun 80 1 puran 6 10 — 100 kg pšenične moke št 0 . . 45 — — — 45 70 — — 100 „ „ „ „ 2 . . 44 30 — — 100 „ 3 . . 43 80 — — 100 „ „ „ „ 4 . . 42 50 — — 100 „ „ „ „ 5 . . 40 50 — — 100 „ „ „ „ 6 . . 38 50 — — 100 „ „ „ „ 7 . . 33 — — 100 „ „ „ 8 . . I« — — — 100 „ koruzne moke .... 21 — — — 100 „ ajdove moke .... I. 37 — — — 100 „ ajdove moke . . . .11. 33 — — — 100 „ ržene moke 32 — — — 1 l fižola — 20 — 32* 1 ,, graha — 36 — 40 1 „ leče — 3b — 40 1 „ kaše — 22 — 22 1 „ ričeta — 20 — — 100 kg pšenice 29 — — — 100 „ rži 19 40 — — 100 „ ječmena 17 80 — — 100 „ ovsa 18 — — 100 „ ajde 16 80 18 — 100 „ prosa belega 17 20 18 — 100 „ „ navadnega . . . — — — — 100 „ koruze 15 20 17 60 100 „ krompirja 4 20 4 60 Lesni trg. Cena trdemu lesu r 10 50 —11 K Cena mehkemu lesu 9 K. Trg za seno, slamo in steljo. Na trgu je bilo 70 — voz sena 10 — 10 — „ slame 8 — 10 40 — „ stelje “— Ljubljanska kreditna banka v Ljubljani m m i 8 0 Del. glavnica K 3,000.000. 8 Podružnica v Spljetu. Sprejema vloge na knjižice in na tekoči račun ter jih obrestuje od dne vloge po čistih Stritarjeve ulice štev. 2. Podružnica v Celovcu. 41/2°/o Rezervni fond K 300.000. Podružnica v Trstu. Kupuje in prodaja srečke in vrednostne papirje vseh vrst po dnevnem kurzu. 52 52-37 8 m 8 m m 8 8 8 8 8 8 8 8 8 Eng. Pranchetti v Ljubljani, Sodnijska ulica Z, nasproti kavarne »Evropa" priporoča svojo elegantno in higijenično urejeno ■ 1» l* 1 W B> i «5 gp in prodajo raznih dišav in kozmetističnih predmetov. Svoji k svojim! 20 52-39 0) II) o s 'ST L a Q O ' o 4/* • s r« Cd n i— t-r r Dl ra N Josip Dekleva; m Gorica, ulica Municipio št. 1. 32 10-1 Prva slovenska tvrdka, ki sa. bavi že nad 25 let s prodajo jamčenih dobrih šivalnih strojev, - za vse sloje in po nizkih cenah. V zalogi ima tudi trpežna dvokolesa: Premier, Ipog, Regent in Bourir s prostim tekom in --- - gramofone brez trobilnika. Prodaja tudi šivanke za Singerjev stroj po 70 vin. tucat, plašče za dvokolesa po K 5-50, pnevmatika K 4-50 in više. Izvršuje vse poprave ceno, in hitro. Cenik pošlje na zahtevo. f, O c >CJ O a> O) CJ 3 o. <-> B.S rt > rt k. n. o a. ■o o •o -n 03 < sr 3 3 o "O n 2 3 JD O S- • cr n pr fC o r>< 3 O 1 me m nežni domačega izdelka priporoča 3 52-5 Josip Vidmar = v Ljubljani = Pt