Cvetice žalujejo po zgubljenem prijatelju.
;.     'i-      •                                                  (Spisal J. Volkov.)
/JfjfyL        iVi    ifi/   "irli i     ¦                 (Eonec.)              u     ¦   v:r       (  ...       .1 .1   c '<• ¦•:¦-.¦
(§gLjlr| zopet nas utegne kdo drugi zavrniti: nVeste kaj? tako hudo se menda \^yjgodi samo cveticam, rastočim na prostem po travnikih in ledinah, po j^polji, livadah in vrteh; druge vaše surodnice izvestno žive vse boljše življenje.    0 da, da!  da bi le res bilo tako!  Ali žal, da tako ni.
Pa ozrimo se zdaj na naše drugačno pozorišče.
Clovek, ujevši ptieka, našega prijatelja, zaklene ga v mrežasto kletko; vzame mu Ijubo svobodo. Zatvorjen ptiček je tega življenja žalosten ; prosto in svojevoljno ne morc več letati po zelenih vejieah ter se poigravati s svojimi tovariši in tovarišicami. Naravnega življenja in veselja nima več. Usmiljenja je vreden. Večkrat Jjudje tudi natn vzamejo milo svobodo. Po oknih stanujoee • in rastoče, malo časa dihamo prost čist zrak. Veejidel v letu smo zaprte v zaduhlem kraji. Ni ne čudo, če imamo po večkrat bleda otožna ličeca, na katerih se lehko opazi naša bolehavost'¦— naše trpljenje. Me cvetice Ijubimo zdrav zrak, a Ijudje nam ga malokdaj privoščijo. Veekrat po več dni pekočo žejo prebijamo. 0 kako lepo rosi božji dežek doli z nebes! Kako blagodejno bi nam pomočil ovenelo telesce. Žalostno gledamo raz okno. Ni usmiljenega srca, da bi nas dejal ven na prosto, ven na blagodejni dežek, da bi se malo po-živile. Počasi umiramo, a to je še večje trpljenje nego li nagla sodba, nagla smrt pokošenih sestric.
Morda se nam pa vender kaj bolje godi, rastočim blizu človeških sta-novališč, v vrtu na mehko zrahljanej gredici, na dobro pognojenej lehici? Mogoče je to v posebno srečnem slučaji, po prigovoru: rNi pravila brez izjeme;" ali sploh nas je le malo tacih, ker tudi me nismo srečne na svetu. Povsod, dragi prijatelji in ljubeznive prijateljice, povsod je svst poln bridkega trpljenja; po vseh krajih je pomešano gorje s kratkim veseljem. Kamor koli pogledamo, povsod vidimo žalostne prizore; nič stalnega, ni6 zanesljivega; vse je izpremenljivo, vse minljivo.
A tudi drugim božjim stvarem se ne godi bolje na svetu. Saj gledamo v svet ter vidimo njegovo življenje, kakeršno je.
Kahločutne cvetice rastemo na oknih pri dobrih ljudeh in gledamo, kako se nežno, zdravo detetce smeji v materinem naročji. Deto odraste, skače in se poigrava s svojo skrbno materjo. Dobra mati, dober otrok; res, dva božja krilatca v človeškem telesu. Med njima gori najčistejša Ijubezen. Oj, to so sladka nebesa za obe bitji. Ali ljubeznivo dete zboli, — boleha, boleha; oj, gorj^! umirajočega gleda nesreena mati. Vidi in sliši zabijati ga v tesno krsto, iz katere ne bode nikoli vee vstalo.   Sožaljenje vsega sveta jej ne pomore več
139
do 6nih srečnih trenotkov, ki jih je preživela z jedinim preljubljenim otrokom. Tako je življenje na sTetu!                                                                                   ¦ •¦> <
Kahločutne cvetiee rastemo na zelenem travniku in gledamo, kako si drobne ptičice spletajo umeteljna gnezdiea. Blizu nas na veji je tako gtiezdice. Vže čivkajo veseli mladiči v njem. Oj veselje za skrbne stariše! Pisana kača pa leze in leze gori k gnezdu. HJastno sega po mladih ptičieah in jih pogoltne vse po široko odprtem žrelu. Vse obletavanje, vse čvrčanje in klicanje na pomoč nesrečnih roditeljev — zaman je!
Eahločutne.cvetice rastemo poleg čebekjaka in gledamo pridne Čebeliee nanašati sladko jedilice v svoje panjeve. Vso prijetno vzpomlad, vse toplo poletje si nevtrujeno nabirajo živeža za zimo. Sebični človek vzame v jeseni smrtnega kadila, pa ž njim pomori vso mnogobrojno družino v panji, da si prisvoji nabrano sladko premoženje.    Ali ni to žalostno življenje na svetu ?
Ali kdo bi vam Ijubeznire človeške dušice še dalje našteval tako iu jednako gorje na svetu!   Saj je tudi vam vse to predobro znano.
Nas nižej imenovane, ki smo bile na svetu do zdaj vsega dobrega na-vajene, zadela je še posebno bridka osoda: zgubile smo najljubeznivejšega prijatelja. S pesnikom bi lehko vzdihnile: nVzpomlad se povrne, vse se oživi; tratico pogrne vso s cveticami. Tudi slavček poje spet v domaeem gaj', ali prijafjja nikdar več — ne bo nazaj."
0 žalostna resnica, zapustil nas je za vseJej naš mili, dobri prijatelj aj'dovski.   Nikdar ve6 ga ne bomo videle!
To je, da evetiee hitro umirajo, osobito one, koje rasto po travnikih in druzih ledinah; a me vže dolgo časa živimo. Sreča nam je naklonila blazega JJoveka, in ta je bil nepozabljivi Lovro Šavp,  zdravnik v Ajdovščini.*)
Prišel je v tc kraje pred 40 leti. Stalno se naselivši tukaj, takoj se je ,nas oklenil. Imel je do nas odkritosrčno dužo, zato smo ga dan za dnevom rajši imele. Gasoma se je v nas popolDem zaljubil, a tudi me v njega. On je bil naš a me DJegove. Živeli smo TZgJedno kakor dobra zložna družina, jednega duha in jedne Jjubezni. Prav to prijetno življenje nam je pripo-moglo do nenavadne starosti. Kdaj vže bi se bile preslabotne stvarce zrušile v neznaten prašek,  da nismo imele toli skrbnega prijate]ja in gojitelja!
Kadar koli je irael kaj prostega časa, takoj je prišel k nam na vrt se sprehajat. Pri nas je bil ves zadovoljen; to mu smo čitale na Jieu — na smijočih se mu ustnicah. Nikoli se nas dosti ni mogel nagledati. Z nekatero našo sestrico se je celo po dvakrat — trikrat pogovarjal. Za nekatere bolj slabotne in občutljive se je silno bal, da mu v mrzlej zimi ne ozebejo ali še celo zbole. Tem je posebej zgradil prostoren cvetličnjak, v kojega je postavil gorko pe6, da si mrzla telesea ogrejejo. Da nam ne zmanjka okrepčevalne pijače v vročih poletnih dueh, napravil je vodnjak pri našera bivališči. In res, če je le kaj 8uhe zemljice pri nas zapazil, takoj nas je hitel škropit in zalivat. 0 koliko hvaležnosti je vže zaradi tega pri nas zaslužil!
Kadar je nastala čez noč huda ura, prišel je na vse zgodaj k nam ogledovat, če se nam je zgodila kaka nepovoljnost.
Na nas cvetice je bil kaj ponosen ; to je bilo dobro znano po vsej okolici. Vedno, če je le priliko za to imel, vabil je svoje prijatelje, da so priliajali nas v   *) Strasten ljubitelj cfetic.          Pis.
140
gledat. Tudi daljnim prijateljem je često sporočil: Pridite, pridite urno, dragi prijatelji! jedna mojih cvetic je zdaj v najlepšem cvetji. To sporoeevanje je vselej tako oprarljal, da smo ga tudi me lehko sli&ale.
Dotieni obiskovalci so nam bili jako všee, ker smo videle zmirom kaj novega. Prihajali. so malo ne vsak dan. A tolike pozornosti nismo skazovale nobenemu, kakor svojemu Ijubljencu Šaypu. Stopivsi med nas, priklanjale smo se mu uljudno in ponižno. A on je k vsakej prišeJ ter se ž njo pogovarjal, n. pr. da ]epo raste; da bode skoraj cveteJa; da jo bode zalil; da jo bode preselil na drugo boljše mesto i. t. d.
Tujemu prijatelju je hotel časi utrgati kakšen cvet, ali kadar ga je od-trgaval, storil je to s tresočo se roko. Usmiljen je bil; znal je, da nas to boli. Malo cveticam na božjem svetu se je tako povoljno godilo, kakor nam na Šavpovih zrahljanih gredicah in v lepem cvetličnjaku.
A kdor dlje časa živi v veselji in sreči, rad pozabi svoje sreče. Me nismo niti z daleka raislile na kakšno nesrečo.      >   .'»:¦. f« *.ir '.;¦....'_ idi.ub-»i
BV 29. dan maja meseca t. 1. zaslišimo pregrenko novico: Lovro Savp', zdravnik Ajdovski je umrl. 0 uboge evetice! kaj bodo zdaj sirotice začele? Umreti ne morejo, a živeti jim tudi ni!
Zelo nas je pretresJa ta nepričakovana smrtna vest. Pobesile srao gla-vice ter se tilio plakajoč zasolzile po vsem vrtu. In kako tudi ne bi, ako smo za zmirom zgubile svojega najboljšega prijatelja, kateri nam je bil vse na tem svetu. Kdo nas bode zdaj zalival, kdo zemljo prerahljaval. kdo tako prijazno in Ijubeznivo okolo nas hodil, kakor naš jedini prijatelj, katerega Dam je nemila smrt pobrala!
Predrage človeške dusice! Milosti vas prosimo. Tolažbe vaše potrebujemo, ker nam je življenje ogrenelo. Samo jedenkrat da bi ga še videle! Samo jedenkrat še odkrile mu svojo srčno zahvalo za toliko nam skazanih dobrot; za toliko ljubezen, kakeršno je imel do nas. Ali zaman so vsi naši cvetični vzdihi! iirtvega prijatelja kličemo zaman. Sovražna smrt nam je vzela. kar smo na svetu najraje imele.
Drugi dan, ko se je solnčice skrilo za daljnimi gorami, zapeli so zvonovi iz zvonika sv. Ivana. Našega uinrlega Ijubljenca so nesli Ijudje ven iz domaee hiše tja na dolgočasno tužno njivo. Od tara ga nikoli vee ne bode nazaj k njegovej cvetičnej družbi.
0 kako rade bi bile tudi me šle spremit svojega prijatelja in dobrotnika do njegovega počivališča; ali še celo to poslednje tolažilce nam ni bilo do-puščeno, ker niti stopinjice ne moremo premakniti za njim. 0 to je za nas prebridka osoda! Stokrat bi bilo bolje, da bi nas bili s predragim prijateljem zasuli v hladuo zp-mljo, kjer ncha vse trpljenje tega sveta.
Ti nebeški dežek pa rosi in rosi doli na nas neomogle stvaree, ter gasi in zmanjšuj našo žalost po zgubljenem prijatelju! Solnfice milo! sijaj nam sijaj, tcr nain bodi sladka tolažba, da prenaglo ne venemo po našem nepozabljivem gojitelji Šavpu, katerega prepoblevno priporočajo v blag spomin vsem cveticam.          „                    arjegove ialujofe cvetice.