Lojze Zupanc VRAG V SODU (Belokrajinska) V starih časih je na Kučarju ži-vel graščak, ki je bil bogatec, da mu v vsej Beli Krajini ni bilo pa-ra. Vsega je imel na pretek: loze, zemlje in živine. Toliko je imel go-zdov, da bi jih ne iztrebil, če bi vsi njegovi tlačani sekali drevesa leto in dan; toliko je imel svoje zem-lje, da bi je ne pregledal, če bi od zore do mraka hodil po njej; to-liko je imel živine, da bi konj, go-vedi in ovac ne preštel v debeli uri... Še več ko lesa, polja in ovac pa je imel vinik. Vsa Kučarska go-ra je bila zasajena s trtjem. Gra-ščakove vinike so rodile velikanske grozde, jagode na grozdih pa so bile debele ko orehi. Grajski hlap-ci so sleherno jesen nacedili izpod graščakove vinske stiskalnice toli-ko vina, da so napolnili vse sode v grajski zidanici. Kučarsko vino je bilo sladko ko med, takšnega ni takrat dajalo nobeno drugo trtje v Beli Krajini. Zvedel je za izvrstno vino ku-čarskega graščaka sam vrag. Kakor mnogi drugi revni Belokrajinci tudi on še ni omočil jezika v njem. Lepega dne so se mu pocedile sli-ne po kučarskem vinu. Spodvihal si je rep, vzel v kosmate roke po-potno palico in se napotil na dalj-no pot. Tri dni in tri noči je šepal iz pekla do Kučarja. Ko je prišan-tal na grajsko dvorišče, je srečal oskrbnika, ki je hitel s prazno ma-joliko v roki v zidanico po vina za graščaka. Vrag se je potulil, da ga oskrbnik ni videl. Toda ko je oskrbnik natakal v zidanici vino v majoliko, se je zlodej skozi pri-prta vrata vtihotapil v grajsko klet in se skril za velikanski sod v zi-daničinem kotu. Ko je oskrbnik natočil vina v majoliko, je odšel in za seboj zaklenil vrata. Tako je žejni in utrujeni vrag prišel v grajsko klet. V zidanici je bilo temno ko v rogu. Še vrag, ki je bil navajen peklenske teme, je moral malo počakati, da se je raz-gledal po temini. Ko pa so se mu zelene oči privadile teme, je pričel šepati od soda do soda ter potrka-vati s členki po njih. Zadovoljno se je režal; vsi sodi v zidanici so bili polni ko jajce. Vrag je cmakal z jezikom in se veselil gostije, na katero se je bil sam povabil. »He, he, najprej bom pokusil vi-no iz vseh sodov,« je brundal sam s seboj. »Tisto vince, ki bo naj-slajše, bom potlej pil do mile vo lje.« In res: kakor je mislil, tako je storil! V kotu zidanice je bila po-lica, na njej pa so v vrsti stale le-po pisane majolike. Vrag je po-grabil največjo majoliko, potlej pa iz vsakega soda odtočil za polno posodo vina. To mu je bilo za po-skušnjo! Ampak močno kučarsko vino je tudi vraga prevarilo: ni še prišel žejni črnuh do poslednjega soda, že je opit obležal na mrzlih zidaničinih tleh. Pijani vrag je zaspal. Smrčanje, ki mu je hroplo iz kosmatih prsi, pa se je slišalo skozi zidaničina vrata prav na dvorišče, kjer so grajski hlapci in dekle ružili debe-lačo. Brž so pohiteli h graščaku in vsi v en glas zakričali: »Milostni gospod, v grajski zi- Le iz največjega soda v kotu zida- danici je tat! Napil se je vina, zdaj nice je prihajalo nekakšno kloko pa drnuha, da se kar sodi tresejo tanje: vrag v sodu je hitel požirati v kleti!« vino, da bi ne utonil v njem... Graščak je odšel s hlapci in de-klami pred grajsko klet. Še prej pa so se vsi oborožili s cepci, kosami in vilami, da bi tatu pobili na tla, ko ga bodo ujeli. Toda žvenket kos in gnojnih vil je prebudil vraga iz smrščečega sna. Slišal je, da se pred vrati zidanice zbirajo ljudje. Na mah je uganil, da mu gre za kožo. Rad bi ušel, toda nikamor ni mogel. Skozi zaklenjena vrata ni upal, četudi bi jih s peklensko mo-čjo lahko zdrobil v prah, ker bi potlej padel zalezovalcem v pesti. Ker tudi skozi zamreženo okno ni mogel na prosto, je potegnil iz naj-večjega soda čep, se napravil maj-čkenega in skozi veho zlezel v sod. In ko je kučarski graščak odklenil vrata ter vstopil z oboroženimi hlapci v klet, ni bilo tatu nikjer. Pogumni graščak je stopil k sodu in skozi odprto veho pokukal vanj. Imel je kaj videti! Na dnu prazne-ga soda je čepel vrag, se bojazlji-vo oziral kvišku in opletal z dol-gim, kosmatim repom kakor po-besneli bik, v očeh pa mu je gorel zelenkast ogenj. Ko pa je nazadnje graščak še poduhal skozi veho( v prazen sod, bi bil kmalu padel vznak: v sodu je smrdelo po žve-plu in zažgani smoli. »Ha, ha!« se je zasmejal gra-ščak. »V sod se je skril tat, ki je sam vrag! Nikoli več ne bo prišel v mojo zidanico vino pit!« To je dejal, pograbil čep in z njim zamašil veho. Zdaj je bil vrag v sodu ujet! Na graščakov ukaz so grajski hlapci zavalili sod z vragom iz zidanice ter ga izpred gradu zakotalili po bregu nizdol. Sod se je zavalil v Kolpo in splaval po vodi. Tisti dan je ribič z Otoka, vasi pod Kučarjem, lovil v Kolpi ribe. Po vodi je priplaval sod in se ujel v ribičevo mrežo. Ribič pa, ne bo-di len, potegne mrežo na suho, z njo vred pa tudi sod, v katerem je bil sam vrag. Že je hotel odpre-ti veho, da bi pogledal, kaj je v težkem sodu, ko se je iz zaprtega soda oglasil vrag s prosečim gla-som: »Kdor že si, reši me! V sodu je tema, da nikoli takšne! Kučarski graščak me je zabil v sad in vrgel v Kolpo. Izpusti me iz soda, v za-hvalo te nagradim z vsem, kar koli si boš poželel!« »I, kdo pa si ti, ki govoriš v so-du?«,je zategnil otoški ribič z vpra-šujočim glasom. Vrag se ni hotel izdati, zato je odgovoril: »Nikar ne izprašuj, kdo sem in od kod sem. Mogočen sem! Če me izpustiš iz soda, ti bom pričaral bogastvo, kakršnega ni v Beli Kra-jini.« Ribič je bil skromen mož. Po ve-likem bogastvu se mu ni kolcalo, le mrežo, ki bi bila vedno polna rib, kadar bi jo vrgel v Kolpo, si je zaželel. »Daj mi ribiško mrežo, ki bo vedno polna rib, kadar jo bom vr-gel v vodo,« je dejal. »Ozri se, za teboj leži na tleh!« je zakričal nestrpni vrag. »Zdaj me pa brž izpusti, sicer se bom zadu-šil v sodu!« Ribič se je ozrl. Res, na tleh, po-leg soda, je bila lepa, nova mreža, kakršne še ni videl svoi živ dan. Za poskušnjo jo je vrgel v Kolpo. In zgodilo se je čudo: komaj se je bila čudežna ribiška mreža omoči-la v reki, že je bila polna rib. Ves srečen je otoški ribič pohitel na-zaj k sodu, da bi odprl veho in iz-pustil iz soda neznanca, ki mu je pričaral bogato ribiško mrežo. To-da komaj je bil izpulil iz vehe čep, ž*; je zagledal kosmato roko z dol-gimi črnimi nohti, ki jo je nezna-nec potisnil skozi veho. »Hu, vražja vragolija!« je zakri-čal ribič od strahu in udaril s če-pom po kosmati roki, da se je spet skrila v sod. Potem je pa brž zabil čep nazaj v veho in zbežal domov. Doma je ženi povedal, da je po Kolpi priplaval sod, v katerem je zabit sam vrag. Dejal je, da je sod potegnil na suho. In ni pozabil po-vedati radovedni ženščuri tudi o čudežni ribiški mreži. Ampak žena otoškega ribiča je bila zgnetena iz drugačnega testa kakor njen strahopezdljivi mož. Ko je zvedela, da zna vrag čarati in da obljublja tistemu, ki bi ga izpustil iz soda, bogato nagrado, je pohitela na breg Kolpe. Prisopiha-Ia je do soda in zakricala: »Hej, vrag! Izpustim te iz soda, če mi izpolniš tri želje. Mojemu možu si dejal, da znaš čarati. Zdaj čaraj, potlej te bom izpustila iz soda.« »Vse bom storil, kar želiš!« je zajavskal vrag v sodu. »Povej mi. kakšna je tvoja prva želja, izpolnil ti jo bom.« Ženska, ki bi se rada takoj pre-pričala, če zna vrag zares čarati, je zapovedala: »Pričaraj, da se bo hrastov sod, v katerega si zabit, spremenil v zla-tega!« Komaj je ženska spregovorila, že se je zgodilo: hrastov sod se je spremenil v samo suho zlato, da je ženski kar vid jemalo. »Kakšna je druga tvoja želja?« je zdajci vprašal z zaslinjenim gla-som vrag v sodu. Lakomnici ni bilo dovolj, da je imela že zlati sod in čudežno ribi-ško mrežo! Napuh jo je prevzel, da je zaželela postati graščakinja. Uprla je pretkane oči na vrh Ku-čarja, kjer se je belotil grad, potem pa zapovedala: »Hej, vrag, pričaraj, da bo grad na Kučarju moj in jaz kučarska graščakinja!« Komaj je ženska spregovorila, že se je zgodilo: vrag v sodu je pričel žužnjati nekakšne kozje mo litvice, nazadnje pa je zagodrnjal: »Grad na Kučarju je tvoj, ti si grajska gospa! Pojdi v grad, na vrhu Kučarja te pričakuje že po-korna služinčad!« Toda prevzetnici še ni bilo do volj! Na mah se je napurila, kakor da se že v sami svili in baržunu sprehaja po grajskih sobanah. Ra-da bi odšla takoj na vrh Kučarja, toda ni se ji Ijubilo hoditi. Zato je zapovedala vragu v sodu, naj ji izpolni še tretjo željo. »Zdaj mi pričaraj še konja vran-ca, da ga pojezdim v svoj grad na Kučarju!« Komaj je lakomnica spregovori-la, že se je zgodilo: poleg nje je iz tal zrastel prekrasen črn jahanec, ki je hrzal in kopal z nemirnimi nogami v tla. Vrag v sodu je poprosil z milim glasom: »Zdaj sem ti izpolnil vse tri želje! Izpusti me iz soda, kakor si mi obljubila!« Ženska je pograbila čep in ga iz-pulila iz vehe.---------- Oj, da bi tega nikoli ne storila! Kajti vrag bi ne bil ves vragoljast, če bi se še tisti čas ne maščeval za svoje ujetništvo v sodu. Zaklel je, da se je zabliskalo za Kučarjem, pograbil zlati sod in ga treščil v kučarski grad, da se je le-ta sesul v razvaline, pobral z izemlje 5u-dežno ribiško mrežo, ujel vanjo žensko, si jo oprtil na smrdljivo grbo, skočil z lakomnico v mreži na čilega jahanca in odpeketal v peklo s takšno vražjo naglico, da je bobnelo po vsej Beli Krajini. Tako se je vrag maščeval, tako so se želje lakomne in napuhnjene žene otoškega ribiča razblinile v nič! Grad na Kučarju je izginil, le kamenje grajskih zidin je še danes raztreseno med vinikami kučar-skega trtja.---------- Zvedeli so Belokrajinci, da je vrgel vrag zlati sod na vrh Kučar-ja, pa so pričeli kopati po gori, da bi našli zaklad. Še dandanes se pri-meri, da se ta ali oni sanjač napoti na Kučar in koplje in koplje, mi-sleč, da bo našel zlati sod. Toda doslej se to še nikomur ni posre-čilo. Tudi čudežne mreže ni! In vsi ribiči ob Kolpi lovijo ribe v mre-že, ki jih sami spleto. Nikdar pa ni ribji lov v Kolpi tako bogat, ka-kor je bil takrat, ko je otoški ribič vrgel v vodo čudežno vražjo mrežo. Kdor ne verjame, da je res tako, naj gre na Otok pod Kučarjem in vpraša Belokrajince, kam so za-pravili čudežno mrežo. Dobil jih bo po grbi in še ga bodo Otočani na-gnali v dir, da jo bo pobiral iz Bele Krajine ko sam hudir!