Miha Javornik
Filozofska fakulteta v Ljubljani
INTERPRETACIJA PESMI A. A. AHMATOVIJ BRODSKEGA
(in razmisljanje o pesniski evoluciji)
(Pesem A. A. Ahmatovi J. Brodskega z letnico nastanka 1962):
Занричат и захлопочут претухи, загрохочут по проспекту сапоги, засверкает лошадиный изумруд, в одночасье современники умрут.
Запоет кад переулком флажолет, захохочет над каналом пистолет, загремит на подоконнике стекло, станет в комнате особенно светло.
И помчатся, задевая за кусты, невидимые солдаты духоты вдоль подстриженных по-новому аллей, словно тени яйцевидных кораблей.
Тан начинается двадцать первый, золотой, на тропинке, красным солнцем залитой, на вопросы и проклятия в ответ, обволакивая паром этот свет.
Только трубочка бумажная в руне лишь такси за Вами едет вдалеке рядом плещтся блестящая вода, до асфальта провисают провода.
Вы поднимете прекрасное лицо -громкий смех, как поминальное словцо, звук неясный на нагревшемся мосту -на мгновенье взбудоражит пустоту
Я не видел, не увижу Ваших слез, не услышу я шуршания колес, уносящих Вас к заливу, к деревам, по отечеству, без памятника Вам.
В теплой комнате, как помнится, без поклонников, но там Вы не для них, опирая на ладонь свою висок. Вы напишете о нас наискосок.
Но на Марсовое поле дотемна Вы придете одинешенька-одна, в синем платье, как бывало уж не раз, но навечно, без поклонников, без нас.
Вы промолвите тогда: »0, мой Господь! этот воздух запустевший только плоть дум, оставивших признание свое, а не новое творение Твое!«^
1 Cit. po Josif А. Brodskij, Ostanovka v pustyne. Stihotvorenija i poemy. New York 1970. Zaradi lazjega razume- j vanja navajam dobesedni prevod; Zakricali bodo in zatleskali(zaprhutali) petelini,/ zabobneli bodo po prospektu j skornji,/ zalesketal se bo konjski smaragd,/ v trenutku bodo sodobniki umrli.// Zapel bo nad ulicico flazolet,/ za- ! krohotala se bo nad kanalom pistola,/ zazvenketalo bo na okenski polici steklo,/ postalo bo v sobi nenavadno sve- j tlo.// In pohiteli bodo zadevajoc se ob grme,/ nevidni vojaki zatohlosti/ vzdolz alej, pristrizenih na novo,/ kakor j sence jajcastih ladij.// Tako se bo zacelo enaindvajseto, zlato,/ na stezi, z rdecim soncem zaliti,/ na vprasanja in na kletvice v odgovor,/ ovijajoc s soparo to luc.// Toda na Marsovo polje do teme/ boste prisli Vi sama samcata,/ v sinje modri obleki, kakor se ni primerilo le enkrat,/ vendar za vecno, brez obcudovalcev, brez nas.// Le papirni zvitek v roki,/ samo taksi za Vami bo vozil v daljavi,/ poleg bo pljuskala lesketajoca se voda,/ do asfalta se pobesajo zice.// Vi boste dvignili prelepi obraz - / glasen smeh, kot beseda spomina,/ zvok nejasni na razgretem mostu - / za trenu.-^ tek vznemiril bo praznino.// Jaz nisem videl, ne bom videl Vasih solz,/ jaz ne bom slisal suma koles,/ ki Vas vodijo k zalivu, k drevesom,/ po domovini, brez spomenika Vam.// V topli sobi, kolikor seze spomin, brez knjig,/ brez obcudovalcev, no tam niste Vi zaradi njih,/ ko naslanjate svoje sence(glavo) ob dlan,/ Vi napisali boste sto in sto stvari o nas.// Vi boste spregovorili tedaj: »O, moj Gospod!/ ta zrak, kije zapustil le / misli, zmozne svojega priznanja,/ ne pa nove stvaritve Tvoje!«//
21
Problema, ki si ju zastavljamo v razpravi, sta dva. Ko pesem (v izhodiscu) interpretiramo kot izolirano umetnisko dejstvo, odkrivamo funkcije, kijih dobivajo elementi v odnosu do drugih elementov znotraj same pesmi. Prvo vprasanje, ki se ob tem pojavi, je, koliko nam lahko "zaprta' (imanentna) interpretacija pove o pomenu, ki ga imajo pesniski elementi oz. postopki za razumevanje estetike, etike oz. svetovnega nazora Josifa Brodskega. Drugo vprasanje je bolj splosne narave, vendar tesno povezano s prvim: je mogoce, da imanentna analiza nakljucno izbrane pesmi odkriva strukturo teksta do te mere, da v njem odkrivamo evolucijske elemente, ki napovedujejo in hkrati odlocujoce zaznamujejo prihajajoce etape v kreativnosti dolocenega pesnika/pisatelja?
Receno drugace (in poenostavljeno): v sredisce obravnave postavljamo jezikovno organizacijo pesmi. S tem se (nehote) priblizujemo misli Brodskega, ko pravi, da nobena druga forma bivanja ne determinira zavesti tako kot jezik - jezik je ena osnovnih vrednot cloveka.
Analiza jezikovne organizacije pokaze, da Brodski pesem gradi na principu vecravninskih opozicij.
Pesem A. A. Ahinatovije zgrajena iz desetih kitic oz. (gledano z vidika sintakse) iz desetih, vecinoma asindeticno zgrajenih stavkov (prim. npr. 1. in 2. kitico). Asindeton kot povezovalni clen med logicno zakljucenimi miselnimi enotami - stavki oz. verzi - ustvarja pri bralcu zaradi nastevanja in kopicenja dejstev vtis faktografskega porocevalskega stila. Lapidarni izraz v prvih osmih verzih (oz. prvih dveh kiticah) v porocevalskem slogu ima uvajalno funkcijo - bralca uvaja v prostor pesniske refleksije. Izrazi prospekt, kanal, pere-ulok (majhna, precna ulica), alleja ipd. opredeljujejo ta prostor kot mesto; glagoli, ki vsi zaznamujejo neartikuliran zvok - zakrical, zahlopocut, zagrohocut, zahohocet itd. pa oznacujejo odnos pesniskega subjekta (avtorja) do tega prostora. Glagoli, ki oznacujejo (z vidika percepcije) nelagodje, strah, govorijo o tem, da je ta prostor (mesto) 'nevaren' in ustvarja obcutje tesnobe. Naso ugotovitev podkrepi tudi naslednji pesniski postopek, ki ustvarja obcutek grotesknega. Gre za druzenje semanticno tako oddaljenih besed, kot so sapogi-petuhi (skornji-petelini), flazolet-pistolet (flazolet-pistola),^ rabljenih vecinoma metonimicno in v tesni zvezi s pojmom mesta, ki ga zaznamujejo glagoli, ki oznacujejo (z vidika percepcije) nelagodje, strah.
Dejstvo, da se v pesmi ponavljajo semanticno sorodni toponimi, kaze na to, da sta prostoru namenjena posebna pozornost in pomen. Sintagma Marsowe pole^ v peti kitici prostor opredeli kot mesto Peterburg/Leningrad, sopostavitev z jiastetimi glagoli oznacuje avtorjev odnos do mesta, prostorska determinacija pa opozarja, da je pesem potrebno obravnavati v kontekstu t. i. 'peterburskih tekstov'.'*
2 flazolet - starinski pihalni instrument, podoben flavti; zastavica. •*
3 Poljana oz. park na levi strani leningrajske reke Mojke iz prvotnega imena Caricyn lug (Caricin log) preimenova- ' na na prelomu 18. v 19. stoletje v Marsovo polje (v cast boga vojne), ker so se na tem mestu vrstile vojne parade. V ¦ casu pred oktobrsko revolucijo je bil to prostor mitingov proti imperialisticni vojni, leta 1919 je bil okrog grobov padlih revolucionarjev postavljen nagrobnik. V pocastitev 40-letnice oktobrske revolucije so na tem mestu prizgali vecni ogenj.
4 Z izrazom 'peterburski tekst' poimenujemo vse tiste tekste, ki jih druzi dolocena specifika, vidna na semanticni, zanrski. kronotopski ipd. ravnini povezana z mestom Peterburg. Tako pojmovanje omogoca, da tekste razlicnih avtorjev (npr. Puskina. Gogolja, Dostojevskega, Belega, Ahmatove...), na specificen nacin vezane s Peterburgom, obravnavamo (do dolocene mere) kot en tekst. O tem gl. tudi V. N. Toporov, O strukture romana Dostoevskogo v svjazi s arhaienymi shemami mifologiceskogo mvslenija, v knj. Structure of Texts and Semiotics of Culture, The Hague-Paris 1973.
22
v tretji in cetrti kitici, kjer je obcutje nelagodja se dodatno oznaceno, ko sta mestu pripisana zagatnost in sopara {/.. Ji pomcatsja /.. ./nevidimye soldaty duhoty /.. ./na voprosy i proklatija v otvet obvolakivaja parom etot svet) uvaja govor ob prostorski se casovno dimenzijo, ko z rabo glagolov, do tu brez izjeme rabljenih v prihodnjem casu, pojasni svoje sodbe kot vizijo prihajajocega stanja: Tak nacnetsja dvadcat' pervyj (vek - op.p.J, zolo-toj...
Peta kitica zakljucuje splosni-ekspozicijski del o viziji mesta v prihajajocem 21. stoletju in vnasa v tekst novo temo. Osebni zaimek 2. osebe mnozine, ki se v razlicnih sklonskih oblikah ponovi v pesmi devetkrat, najpogosteje v zvezi z glagolsko obliko (tipa vy pridete, vy podnimete, vy napisete), prica o direktnem nagovoru, iz naslova pesmi je mogoce sklepati, da pesnice Anne Ahmatove. Glagoli, ponovno v obliki prihodnjega casa, govorijo o tem, da Brodski nagovorjeno osebo (v nadaljevanju Ahmatovo) umesca v prihodnost, z nejasno zamejenostjo casovnih koordinat pa ustvarja osnovo za prehod na simbolno raven.
Tudi v drugem delu pesmi kot ozadje dialoga z Ahmatovo ostaja vizija zadusljivega, praznega in soparnega mesta Feterburga/Leningrada, v katerem ze gromki) smeh (Anne Ahmatove - op.p.), kak pominaVnoe slovco, zvuk nejasnyj na nagrevsemsja mostu - na mgnovenie vzbudorazit pustotu. Iz povedanega se postopoma oblikuje tista tematska ravnina, ki se kaze kot opozicija: ustvarjalec - pesnik (A. A. Ahmatova) in mesto - socium.
Ta, v bistvu klisejska opozicija vkljucuje v sebi se eno paralelo, ki jo je najlaze predstaviti kot opozicijo med 'vy' (Ahmatovo - prim. Vy pridete odinesen'ka - odna; lis' taksi za vami edet vdaleke: vy podnimete prekrasnoe lica ipd.) in 'my' (v razlicnih sklonskih oblikah) -njenimi 'poklonniki' (prim. /.. ./no navecno, bezpoklonnikov, bez nas /.. ./no tam vy ne dlja nih; Vy napisete o nas naiskosok ipd.) oz. 'ja' (prim. Ja ne videl, ne uvizu vasih slez,,ne uslysu ja sursanija koles). S formo prihodnjega casa v verzu vy napisete o nas naiskosok je zgoraj postavljeno razmerie ovrednoteno, lik Anne Ahmatove dobiva simbolni pomen, ko ga sopostavimo z verzi zadnje kitice, ki so napisani v premem govoru: Vy pro-molvite togda: »O, moj gospod'!/etot vozduh zapustevsij tol'ko plot' /dum ostavivsih pri-znanie svoe/a ne novoe tvorenie Tvoe!«/
Na ta nacin se v govoru Ahamtove (v bistvu gre za tuj govor - cuzaja rec) izraza skepsa o literarnem ustvarjanju, se vec, o moznosti (novega) ustvarjanja nasploh v zraku (polnem zadusljivosti, sopare in vrocine),^ ki je (ce parafraziram zadnjo, zgoraj citirano kitico) zmozno le priznanja, ne pa ustvarjanja.
Dvom o lastnih moznostih (Brodskega in sodobnikov) napoveduje ze 1. kitica, ko groteskna sopostavitev kricanja petelinov (kricat i grohocut petuhi), 'sverkanija losadinogo izumruda' - konjske fige - s smrtjo (v odnocas'e sovremenniki umrut) degradira zivljenje sodobnikov na raven banalnega - profanega. Nasproti prihajajocemu 'zraku', praznini, postavlja lik Ahmatove - kot simbol resnicnega ustvarjanja, ki ze s svojim 'gromkim smehom vzbudorazit pustotu'.
Ce si je mogoce za hip izposoditi primerjavo iz razmisljanj Valentine Poluhine o Brod-skem (obj. v Literat, gazeti 16. maja 1990), potem lahko recemo, da v pesmi A. A. Ahma-
5 Besedo 'zrak' razumemo kot metaforo za sovjetsko stvarnost 60. let, koje pesem nastajala, in v kateri lirski subjekt tudi v prihodnje ne vidi nobene moznosti sprememb - spomnimo se, da so atributi 'zadusljivosti' in 'puscobe' znacilni tudi v pesniski viziji 21. stoletja.
23
tovi zasledujemo proces (recimo temu) posplosevanja oz. abstrahiranja kot ene izmed faz
V ustvarjalnosti Brodskega. Na tem mestu nas bolj kot iskanje vzrokov za ta proces (ki ga Poluhina vidi v dejstvu, da podobo konkretnega cloveka zamenjuje posplositev v trenutku »kogda celoveka bol'se ljubit' nel'zja i brezguja plyt'protiv obscego tecenija /.../ vozni-kaet obobscennyj celovek«^) zanima ta proces kot nacin ubesedovanja stvarnosti, izrazen s poezijo in v poeziji, ki je po Brodskem idealna uresnicitev clovekove eksistence, kot nacin uspesnega boja s casom in smrtjo. V predgovoru k izbrani prozi Cvetajeve 1979 je zapisal, da je poezija najvisja oblika bivanja jezika, jezik (po Cvetajevi) pa je ena bistvenih konsti-tuant cloveka. Smer posplosevanja - ki ga lahko razumemo po Jane Knox tudi kot fazo odtujevanja od cloveka^ - je v pesmi A. A. Ahmatovi jasno nakazana, pojavlja pa se kot konstanta v pesmih Brodskega, nastalih v 60. letih in kasneje: Ahmatova (realna oseba) dobiva simbolni pomen, prehajanje na simbolno raven pa prinasa v koncni fazi istovetenje cloveka s stvaritvijo (tvoreniem) - po Brodskem - z besedo, govorom poezije kot formo komunikacije.
Vendar ne gre (vec) za komunikacijo s clovekom kot takim, saj je mogoce videti poskuse, vzpostaviti v formi poezije dialog z bogom (prim. npr. Razgovor s nebozilelem, Razgovor na kryl'ce). Sodec po verzih v pesmi Pogovor z nebescanom (pesem je datirana z letnico 1970) pa tudi ta dialog ni mozen, saj Brodski, 'okuzen ze od mladih nog z bogom', zapise: Ne stanu zdatV tvoih otvetov, Angel, poeliku/stol'ploho predstavljaemomu liku,/kak tvoj, pod stat',/dolzno byt', lis'/molcan'e - stol'prostornoe, cto eha/ v nem ne spodobjatsja ni vspleski smeha,/ ni vopl': »Uslys'!«/? Rezultat tega poskusa je dejansko molk, o katerem govorijo (oz. ga napovedujejo) tudi poslednji verzi pesmi A. A. Ahmatovi (napisani ze osem let pred nastankom 'Razgovora s nebozitelem'!).
Dialog z bogom ni mozen - ce ni mozen dialog, ni tudi poezije, ki je forma dialoga z bogom. Od tod naprej je razumljiva v obravnavani pesmi (A. A. Ahmatovi) vidna skepsa glede lastne ustvarjalnosti in ustvarjalnosti sodobnikov, ki ze napoveduje krizo pesniskega ustvarjanja v sredini 60. let, ko Brodski govori o 'pesniskem zastoju', 'duhovni skopljeno-sti', ko 'glas Muze utihne'.'
V svojem izvoru je ta molk povezan s filozofijo L. Sestova (na to opozarja tudi dejstvo, da je Brodski s posebnim zanimanjem prebiral njegova dela).
Ne da bi se poglobljeno ukvarjali z omenjeno problematiko, naj opozorimo na sticisce, ki Brodskega priblizuje k omenjeni filozofiji. (To je tudi trenutek, ko formalno zastavljena interpretacija omogoca povezavo s filozofskim diskurzom in pomeni prehod v razglabljanje o sirsih svetovnonazorskih vprasanjih ter odpira podrocje razglabljanja o sirsih svetovnonazorskih vprasanjih ter odpira podrocje raziskovanja, ki presega okvire nase interpretacije.) L. Sestov v knjigi Afiny i lerusalim (Atene in Jeruzalem) pise: »Bog ne opravd-vvaetsia, ne dokazyvaet, ne argumentiruet, t. e. provodit Svoi Istiny sovsem ne temi putja-
6 Ko cloveka ni vec mogoce ljubiti in ko se mu upira, da bi plaval proti splosnemu toku, {...) nastaja posploseni clovek - op.p.
^ Dzejn Knoks, lerarhija 'drugih' v poezii Brodskoga, v: Poetika Brodskoga (sbarnik stalej pod redakciej L. V. Losem), Hermitage 1986.
8 Odgovora/ ne bom, o Angel, nic vec cakal,/ zakaj tvoj lik, ki kdaj nejasno v zraku/ zamigota,/ pozna le molk - / tako globok, da v njem so brez odmeva/ izbruhi smeha in ihtenje reve,/ ki klice: »Bog!«/ - prepesnil Drago Bajt (Jo-s.\aToa%k\, Izbrane pesmi. Ljubljana 1989).
' Joseph Brodsky, Says Poet Brodsky. Ex of the Soviet Union - A writer is a Lonely Traveler, and Na One is His Helper [Nevi York Times Magasine, oktober 1971).
24
mi, kakimi ih provodit metafizika«.'^
Clovek, pravi J. Knox, ko govori o Sestovu," ne more dobiti povsem zadovoljujocih odgovorov o clovekovem bivanju, verjeti mora svoji usodi v duhu Abrahama in Joba. Cloveku v dialogu z Vsemogocnim ne ostaja nic drugega, kot da ga nagovaqa brez upa na odgovor.
V misli, da clovek (pesnik) v svojem nagovoru, izrazu ostaja (v koncni konsekvenci) vedno sam z molkom, je videti sticisce z Josifom Brodskim.
10 Bog se ne opravicuje, ne dokazuje, ne argumentira, tj. Svoje Resnice v nobenem primeru ne izraza na tak nacin, kot to pocne metafizik - op.p.
11 Dzejn Knoks, ibidem.
Summary
UDK 882 Brodsky J. 7 A. A. Ahmatovoj .06
AN INTERPRETATION OF THE POEM 'TO A. A. ACHMATOVA' BY JOSIF BRODSKY
In the study Josif Brodsky's poem 'To A. A. Achmatova' is interpreted, whitle at the same time the question of whether »an immanent Interpretation« can answer the questions about the forthcoming evolutive phases in poetics, ethics, Weltanschauung of a particular writer (J. Brodsky) is discussed. The analysis of the lexicon, syntax and semantics of the discussed poem points to the conclusion that the decoding of the relationship between the elements of a text not only provides a pool of information for the addressee on the »surface level«, but also discovers certain implicitly present ideas and feelings, which in the »direct speech« are not specifically expressed, although they represent a constant in his later poetry and essays. As such they anticipate a (logical) phase in J. Brodsky's thought development.
The interpretation gradually unveils the reception of the world as the announcement of the period of (non)creativity, typical of the sixties, the period that Brodsky himself described as a crisis, a 'standstill' in his creative thought, while he was looking at his process of literary creativity. He further referred to it as the period during which the voice of his Muse is weakening. The poem 'To A. A. Achmatova' undoubtedly anticipates Brodsky's »Silence« in the sixtes.
2S,