Življenje. Vso mladost sem v bedi preživel, Bede čas mi misli je oplodil; glad in mraz prečesto sem trpel: ko po potih trnjevih sem hodil, v vsem pomanjkanju vesel sem pel. dušo k svetlim sem višavam vodil . . . Bede ni zdaj, ni več mraz mi zdaj; čase prošle cesto pa želim nazaj: zde se zdaj mi izgubljeni raj. Ksaver Meško. Na polpotu. Ivan Zoreč. Repnik je odrinil zapah pri sušilnici in je zavalil še velik gabrov panj v cvilečo žerjavico, da so z vročo soparo goste iskre bušile iz opaljenega žrela. : , j \ ¦ ; »Da bi te! — Prikazen, kaj si že tako huda?« Pekoča svetloba ga je oblila, da je skremžil obraz in se odmaknil; širok, trepetajoč žarek je objel krog teric, vihtečih v urnih pesteh suhi lan, ki se je hrustoma lomil pod sekajočimi trlicami, da so tanko šumela siva povesma še toplega pre-diva, pazdir pa je odletaval in se jim kopičil pod nemirnimi nogami. Za Kumom se je zabliskalo, v macesnovem vrhu se je oglasil rahel piš. Noč je bila oblačna, brez zvezd. Tudi mesec ni mogel odgrniti gostih zaves, da bi pogledal, kako in kaj. Gospodar je zapazil razbeljeno žrelo in se je zagledal v oblake. »Dež bo, dekleta. Le hitimo, da nas ne ujame.« »E, kaj dež! Prej bomo gotove.« Gost dim je silil skozi laneno plast na sušilnici, plazil se je in je leno legal po vrtu. Malo-gabrovski zvon je odmolil večernice, njegov glas je še tresoče se brnel po dolini. Mehka sapa se je poigravala s povesmi, ki jih je pastir nosil na kaščo; zaprta svetilka na veji hruške je trepetala. Repnik je obrnil lan in se je ozrl v nebo nad Stranjami, Oblaki so se nestalno podili kakor bi se ne mogli zadosti nakopičiti. Sapa je postajala močnejša, klepetec na češnji se je zbudil. »Aha, aha — sever sili,« Nekje daleč je zatikal prešeren fant, v dolini je vriskajoče zategnil drugi. Kipeči vrisk je šinil pod oblake, pa se je premislil in je poln zdravja preskočil hrib in hosto, plešoče odjeknil v dolini in radostno padel med onemele terice, ki so vešče pošumevale z vihtečimi povesmi in jih izmikale izpod smukajočih trlic, Repnik se je zamislil. Včeraj skoro je še bilo, ko je tudi on zdrav in mlad in brez skrbi vriskal od vasi do vasi. Ko pa mu je oče prepustil domačijo in mu naprtil izplačevanje bahaških dot za brate in sestre, ga je smeh minil. Vsa prejšnja še-gavost je pokleknila pred gospodarskimi skrbmi, ki so rinile vanj s svojim morečim želom. Pa da bi bilo vsaj kaj uspeha. Ampak kakor se obrne, nova skrb; česarkoli se loti, zguba in nove sitnosti. — Po klancu so šli fantje in so ukali; na vrhu so ubrano zapeli. Pesem je zaplavala po vasi in se je pomudila ob pridnih tericah, ki so po glasovih ugibale imena pričakovanih vasovalcev. Pa so bili res tiči, ti fantje: vsi zdravi in mladi in močni, veseli in zgovorni pa že tako, da je bilo kar lepo, no. Samo Pavlinov Janez je bil nekaj krevljast pa malo brljav; ali jezik je imel za vse druge skoraj. Tudi Pribilov Korle je bil med njimi, čeden in salamensko trden fant. Kotarjeva Lojza ga je imela močno rada. Lovrinov Nace ni bil tako všečen, peti pa je znal kakor malokdo tako. Samo Sitarjev Cene je lahko zapel »čez«. Šmarčeva Franca se ga ni mogla naslišati, pa tudi Lovrino-vega Načeta ne. O, tega bi bila pa do smrti rada poslušala Binkova Tona, Bas je grmel Goljufov Jože, Petanova Micka je dejala, da še veliki zvon šentviški ne poje lepše, ko vabi k deseti maši, Ti in še drugi fantje so se pomešali med terice in so jim pomagali in nagajali. Naj jim; gospodar ni rekel nobene hude zaradi tega. Saj je sever razpihal in razgnal nekoliko oblake, da so že 18* 263 zvezde začele mežikati nad vasjo, iznad Kuščar-jeka pa je pogledalo iz oblakov oje »voza«. In vsi so dejali, da bo še mesec posvetil. Pa je res. Kar prismejal se je izza smrek v Anžičevi hosti, in je nastal prelep jesenski večer. Ko so terice končale, so se veselo oddahnile in so si druga drugi otepale pazdir, ki se jim je nabodičil po obleki. Pravzaprav bi bili fantje radi pomagali, pa niso pustile, ker so bili prenerodni in prezamudni. Po večerji so se razšle, fantje so jih posamič spremljali, da bi katere ne bilo kaj strah. Repnik pa je šel še pogasit ogenj v sušilnici; potem je pogledal v hlev, ali se ni tele odvezalo, in ali je pastir doma. Pred hišo je postal in je premišljal, kako bi. Čast Bogu, lanu je letos precej, dozdaj pa je bil že več let po vrsti gladko pozebel. Hudika, za kmeta so letine zmerom slabše. Lomiš se in križaš, da Bog pomagaj — hladna noč, samo ena, pa je zutraj mraz, in vse gre v upadek. Letos je bolje, precejšnja kopica prediva je na kašči, Nekaj ga bodo ženske spredle pozimi, ko so dolgi večeri, drugo bo pa v denar spravil. Brezavšček ga je zaaral že takrat, ko je bil odpeljal laneno seme. Denarja mu je treba, kakor žejnemu vode. Za obutev mora kupiti usnja in malo blaga za obleke; ona pa bi rada tudi veliko volneno ruto, da ne bi prezebala na dolgi poti v cerkev. Tudi davkov še ni plačal in ne obresti za dolgove. Človek res ne ve, kaj bi, katero luknjo bi zamašil. — Iz noči je zrastel Kablič. »Dober večer* Repnik! Kaj, se hladiš?« »Saj bi bilo treba, če se ves dan pečeš in pariš pred sušilnico.« »Dosti si natrl, pravijo.« »Precej. Pa saj je treba.« Moža modrujeta o lanu in o letini; govorita kakor da sta se navlašč za te pogovore sešla. »Kaj sem hotel že reči — ?« se dela Kablič. »Tiste denarje mi boš napravil. Rabim jih.« »Saj nisem pozabil; ampak precej bi ne mogel, glej,« se je močno prestrašil Repnik, »Lahko, saj imaš predivo,« »O, to ima že svojo pot, še premalo ga bo.« »Res ne morem več čakati, vidiš.« »Do Božiča bi potrpel, ko prašiče prodam. Prosim te, Kablič.« »Ne bom. Treba mi je.« »Kje naj vzamem?« »Če nimaš denarja, daj mi v blagu, prediva mi daj.« »Satan, ali si ob pamet?« »Osem dni ti dam odloga. Potlej bom terjal. — No, pa nič ne zameri. Lahko noč.« 264 Repnik je molče gledal za Kabličem, ki ga je zmanjkovalo v mesečini. Kakor bi se bil česa spomnil, je glasno zaklical in je stopil za njim. »Kablič, počakaj no malo.« »Kaj bi rad? Ali si se vendarle premislil?« je trdo dejal Kablič in se je obrnil. »Ne morem. Samo prositi sem te hotel, da bi me ne vlačil pred sodnijo.« »Osem dni odloga imaš, tako sem ti rekel.« »Ne delaj mi te sramote, Kablič.« »Nobene sramote ti ne bi rad napravil. Zato sem te obiskal ponoči. Še za to naj ne ve nihče. Ampak —« »Glej, v največjo stisko bi me spravil. Potrpi, da kako preložim. Saj ne moreš ničesar izgubiti,« »Za ostanek te že počakam, če mi daš prediva. Jutri bi prišel z vozom,« »Ne dam! Kaj sem zate delal?« »Pa lahko noč!« Repnik je molčal in stiskal pesti. Najrajši bi bil planil in pobil lakomnika. Počasi se je vrnil. Za počitek mu ni bilo, prehude so bile njegove skrbi. Pred hišo je postal in se je zamislil. V hiši se je prebudil otrok in je s svojim jokom predramil še druge tri. Po vaseh so si odpevali fantje. Mesec se je boril z oblaki, ki bi bili spet radi prepregli nebo, in je sijal na spečo vas. Pes je skočil iz listja in je zategnjeno zalajal v dolino, prepreženo s tanko jesensko meglo. Repnik je stal s pobešeno glavo in se je boril s srcem in pametjo proti križem in težavam, ki so silile vanj. Po dolgem času mu je bilo spet hudo kakor že dolgo ne. O, če bi otrok ne imel, bi že znal pretakniti, Tako pa: katere misli se oklene, pa se mu izvine, ko se spomni otrok. »E, če bi bil sam!« Tudi za ta vzdih ga je srce pokaralo. »Ali bi mogel živeti sam? Kaj ne bi bil še večji revež, če ne bi imel otrok? Komu bi dal domačijo, kakor jo je dal oče tebi? Za koga bi delal?« Roke je potisnil v žepe in se je zagledal predse v tla. Ob misli na otroke ga je postalo kar sram vsega malodušja. Arapak, kaj naj počne, da bi domačija mogla vsaj dihati, in da bi preprečil sramoto? * * * Čez nekaj dni se je odločil. »Nobene druge pomoči ni: v Ameriko poj-dem.« »Nazarenski Bog!« se je ustrašila žena. »Moram. Saj vidiš, kako je.« »I, kako pa bom sama in z otroki?« je zajokala. »Samo par let, pa se vrnem. Potem, če Bog da, bo drugače.« »Doma ostani, bova že kako.« »Kako?« Prodaj njivo v Dolgi rebri, pa je.« »Prodaj? Njivo?« se je zgrozil in je strmel v lahkomiselno ženo. »Kaj pa otroci, ali nič ne misliš?« Prodaj! Kako lahko bi se odloČila za odprodajo, on pa bi se rajši dal odreti, ubiti in razkosati, ali domačija mora ostati cela, in njegov sin mora dobiti boljšo, kakor jo je on prevzel po svojem očetu. Molčala je, v predpasnik je skrivala obraz in je ihtela. »Prijatelj s Hribov mi je posodil toliko, da za prvo silo pomirim Kabliča in imam za pot. Ti pa prodaj predivo in gospodari s skupičkom, dokler ti ne pošljem denarja.« Tako se je začel počasi odpravljati. Nikoli ni mislil, da mu bo poslavljanje tako težko. Šel je po polju, in klasje in cvetje se je sklanjalo predenj: Nikar! Če je stopil v hlev, je vsako živinče obračalo glavo za njim in ga z naperjenimi uhlji strmeče prosilo iz velikih, otožnih oči: Nikar! Ko je odkod prišel, so se spenjali po njem otroci in se mu privijali k nogam. »Oče, oče, jaz pojdem tudi v Ameriko.« Samo prikimal jim je, pa so bili veseli, da so se brezskrbno podili in lovili po vrtu. On pa je otožno gledal za njimi in se je boril sam s seboj in s skrbmi, ki so kljuvale po njegovih trudnih možganih. — »Tak v Ameriko misliš?« ga je svaril stari sosed. »Moram, pa je.« »Nič ne moraš; dokler si zdrav, si pomagaj doma.« »Saj ne morem. V Ameriki bi si opomogel.« »Morda bi si res. Ali tudi zdravje bi pustil tam.« »Zaradi otrok in domačije moram iti,« »Zaradi otrok in domačije bi moral ostati doma. Kaj misliš, da gospodar sme kdaj brez škode odmakniti pete? Premisli! Premislek je boljši kakor dan hoda,« Tudi žena je tiščala vanj s svojimi solzami in prošnjami in je še zmerom upala in ni verjela, da bi jo mogel zapustiti. Po dolgem omahovanju se je odločil in se je pripravil, Zgodaj zjutraj je šinil kakor zločinec preko hišnega praga in je stekel po stezi za mejo, da ne bi slišal žene in otrok. Vas je še spala, nihče ga ni videl, le pes se mu je zapletal pod noge in se ni dal od-poditi. Na klancu je Repnik postal in se je ozrl. Vas je bila zavita v vlažno jutranjo meglo in se je zaspano stiskala ob pobočju. Iz preoranih njiv se je toplo kadilo. Hladno jutro zgodnje pomladi je sopeče dehtelo za gorami in hrepenelo nasproti mlademu solncu, ki še ni moglo pogledati preko hriba. V hosti so ga pa že začutili veseli pevci, postovke so planile iz zvonika in so se dvignile v višave. Pes se je vdano tresel ob gospodarju in ga je kihajoče pogledoval. Mož je postavil kovčeg na tla in je pobožal psa. Žival je v sreči zacvilila in mu je vdano objela koleno. Stal je in se je oziral- Huda tesnoba mu je segala v srce. Samo na drugo stran po klancu navzdol — pa je premagana še zadnja misel, pretrgana močna vez, ki mu je bila ustavila korak. »Jezus, Marija — saj ne morem!« je vzdihnil in ni mogel odmakniti oči od doline in v drevje zavite vasi. »Ko pridem tja, prav gotovo skoprnim ali pa pobegnem domu, kakor zdaj od doma,« je dvomil in je sedel na kovčeg. Z obema rokama je grabil v lase in iskal odrešilne misli. In če mu je le pogled ušel po dolini, pa je zatrepetala in se zazibala pred očmi vsa neskončna lepota domačega kraja, ki jo prav vidiš šele, kadar ji obračaš hrbet. »Kaj pa, če bi še poskusil, morda bi počasi le našel srečo tudi doma?« »Kako pa z dolgovi, kako?« ga je uščenilo. »Delal bi, še bolj bi se ubijal — ni sam rogati vrag, da ne bi bilo res nič uspeha!« Pes mu je položil prednji nogi na kolena, glavo je obrnil malo postrani, zdehal je v zadregi in se oblizoval in ga je mežikajoče gledal, »Pazi, ali bi šla domu?« Pazi je tiho zalajal in je položil svoj mrzli gobec na njegovo roko. »Ampak, kaj bodo ljudje dejali? Strahopetec je in se ni upal!« »Pa naj! Kar domu! Za Ameriko je še čas tudi pozneje, Najprej poskusi še doma.« Z neko togotno odločnostjo popade svoj kovčeg in se naglo obrne. Pes nekaj časa skače ob njem in veselo maha s košatim repom, potlej pa med zmagoslavnim lajanjem steče domu. 265 Kakor bi se po dolgem času vračal iz daljne tujine, se zdi Repniku, Iz vasi, iz boste ga obiskuje sreča domačnosti, ki jo ob tej uri občuti, kakor je ni še nikoli. Ves srečen je in se ne more na-gledati otrok, žene, domačije, Kablič se je pomiril za prav malo časa; strašno rad bi bil dobil predivo. Za dom bi ga bil komaj potreboval, ali v glavo si je bil vtepel, da mora doseči, kar je nameraval, »Repnik,« je dejal o priliki, »pobotnico ti dam, da mi nisi več dolžan, če mi daš predivo.« »Saj sem ti že povedal, da ima predivo že svojo pot,« »Pametno bi storil, če bi me ubogal, tako ti povem, vidiš,« »Počakaj še malo, pa mi boš moral tudi tako dati pobotnico,« »Ne bo šlo prav lahko. Le pomisli,« »Ti pa se spomni, kako si mi bil skoraj usilil tiste denarje. Zakaj si zdaj tako siten?« »Kaj ti veš! Tako se primeri,« Ampak Repnik je začel slutiti, kaj je pravi vzrok Kabličeve nagajivosti. Ob tej pekoči misli mu je kar kri silila v glavo. Kar je bilo, je bilo, ali take škodoželjnosti in maščevalnosti vendar ni pričakoval, Da bi ga prehitel, je izročil vso svojo denarno nadlogo posojilnici, ki je poplačala vse njegove dolgove in mu še krepko pomagala na noge, »Pa sem mislil, da je težko biti dolžan posojilnici! O, če bi bil že prej tako vedel,..!« se je oddahnil in je občutil veliko srečo in hvaležnost. Tudi sosedom se je dobro zdelo, da se je rešil, »Glejte, pa se je le izkopal,« »Prav privoščim mu,« »Saj Kablič mu je bil močno nevaren, čeprav mu ni bil toliko dolžan,« »Vrag vedi res, zakaj mu je tako rad pod-stavljal noge?« »I, babja nesreča, nič drugega.« »Kaj ga še zdaj grize, da je Micka rajši vzela Repnika?« »In ga bo do smrti. Nikoli ne bo pozabil sramote, nikdar ne bo odpustil tega,« »O, tudi njegov oče je imel hudo trmo,« »Da, že, pa saj se ta stvar ne da popraviti. Kaj potem še sili vanj?« »V srce ga poglej, če moreš. Mislim pa« da bi bil Kablič vesel, če bi se bil Repnik umaknil v Ameriko.« »Da bi imel zdaj Repnico v rokah, kajne?« »Morda res zato,« »O, ti cigan ti!« »No, to je dobro, da se je tako naredila vsa stvar.« »Prav praviš, glej,« »O, ti preklicani Kablič!« Repnik je bil ves drugi. Poprej je delal in se je zmerom bal neuspeha. Zaradi malodušja mu je šlo res večkrat prav napak. Brezupen je bil in je obupaval in je izgubljal pogum še prej, preden je videl konec, O svoji nesreči ni več dvomil, kar videl je, da se mu bliža z vseh strani in da ga bo zdaj zdaj potlačila, Ali odslej je bilo z njim drugače. Prej bi bil vrgel vinar v zrak, pa bi bil kamen padel na tla, Zdaj pa je delal z zaupanjem v samega sebe in s premislekom, in vse je šlo prav in lepo. Samo še z enim prstom ga je potipala nesreča. Brezavšček se je pripeljal po predivo. Ni ga dobil. S predivom vred je kašča prejšnji večer pogorela do tal in vse, kar je bilo notri. Kdo mu je zadal ta poslednji udarec? 266