Zaklad v jezeru
Irena Zorko-Novak
KLJUČ NEKDO DIHA
V luninem ključu je skrivnost.
Načeta sem od plime in oseke.
Tesno prilepim trepalnice na najbližjo kožo.
Zgosti se barva gubam rjuh:
Zavoskane so vse poti.
Jezero zraste v drevo. Oklenem se ga.
A nima ne vej ne vrha ne dna.
Nekdo maha z obale, ali pa ne!
Nebo.
Nebo, večno zvesti ljubimec, lega name.
Nekdo diha vame smrtnozeleno: če ni drevo, potem sem ujeta:
323
324
Irena Zorko-Novak
jezero sope pod preveliko težo razlite barve,
ne more ven, stari sen!, iz okvirja svojih bregov,
noče nazaj, kaj zdaj?, ko že stoji na pragu svojega doma.
Nekdo diha vame smrtnozeleno: če ni drevo,
potem sem ujeta:
na otoku njegovega telesa razpenjam krila,
v nizkem letu se pomirjam s temno negibnostjo gnezda,
v visokem, kaj je za gorami?, se zapletam v veje njegovih las.
Nekdo diha vame smrtnozeleno: če ni drevo, zakaj me gleda iz debla njegovo tretje oko?
ZAZNAMOVANA    Zaznamovan si z mojim vonjem v zakon divjine: nihče ti ne sme preblizu. Večer nosi odtis mojih dlani.
Večer nosi odtis tvojih dlani. Zaznamovana sem z jezerom, ki odhaja. Nihče mi ne sme preblizu. Ne po žensko ne po moško.
ZAKLAD V JEZERU    Zaklad je sredi morja jezera:
je školjka iz lecta ali biser odprtega srca? je čuden kamen ali ptica s prestreljenega neba? je živa kača ali je le moker šal dekleta lepega? je veter padel not s strmin gora ali pa je zadnji dih telesa
mrzlega?
Zaklad je sredi morja jezera: so vrata in nikogar ni doma. Le pena sanja, ki vesla tja na sredo brezna jezera.
325                                                                                                                     Zaklad v jezeru
PRSTAN    Spet zarišem pot okrog te svete vode, ujamem v modro vse premike vetra, izlijem sivo v mehko plahutanje kril, prekrijem z belo pekočo sled stopinj,
nataknem si ta prstan iz zvestobe barv, vdelam vanj še zelen kamen otok. Nevesta vestalka sem. Samo enkrat lahko rečem: da!
VEČER POD VARNO STRAŽO    Senca za senco pada v mokro tišino
trenutka jezera ne moti niti spomin na razkošje udarcev z vesli oči potemnijo od svečanosti ko kazalci brišejo razlike in se pišejo nove lune na zvezdno podlago
vstopamo skozi zadnja vrata - vsi stkani iz azbestnega prediva.
Opomba: Straža je hrib nad vasico Mlino na Bledu.