tsr>. *tovilka.
Trst, v smlo 10. avgusta !
Tečaj XXIV
Edinost"
Mih'h iltnkrut hii <Iiiii. rnr.un nedelj in p*a*nihrnv. ijntraj in r.večer oh 7. uri. O ponedeljkih in po prnznikih i*iiHjn nh K uri K-jiitrnj.
Xnr«fninm /nn<» : Obe hulanji n* leto . . . gM. 21-Za hiiivio večerno ir.dsuje .	12-—
Za pol leta. četrt leta in na menei; rar.ineriin.
NurnČnino je plačevati naprej. Nh mi-rodhe lire* priložene nnročnine ae upravu ne 07.ir».
Nh <1rohno ne prodajajo v Trutu »jutranje Številke po 3 nvč. večerne številke po 4 nvč.: pone-leljake /jutranje Številke po 9 nvč. Izven Trata po 1 livč. več.
(Večerno izdanje.)
ErLASILO POLITIČNEGA DROSTVA „EDINOST" ZA PRIMORSKO.
Telefon M,?. M70.
4 nvČ.
V edtnoHlt je moč!
OffU»t
ne računajo po vratnli v petitu, /,n vei'-krntno naročilo primernim popustom. Voh I h n a. osmrtnice iu javne zalivale. <lo-mnči o«la«i i t* 1. *e računajo po pouo-llii.
V*i ilopini naj ne pošiljajo urcilnišl v*. Nefrankovani iiopi*i *e ne «prejem>ijo. Uokopim *e ne vračajo.
Naročnino, reklamacije iu <»gla»e sprejema ii|im>iiiAtra. Naročnino in ojrlii-<e
je plačevati loco Trst.
-,
V redni*I vo iti thkamit *e nahajata v ulici Carintia itv. 1*2. t' mu v nišjU-o^^i* T » (iravnislvu In *preJemanje>4i!fPP^|l*V5»«»'1^
v ulici Molin piccolo 4tv. II. muUtr.
I!"
Itdajatelj in odgovorni urednik Fran Q o d n i k.
Lastnik konsorcij lista „Edinosti".
Natisnila tiskarna konsorcija lista „Edinost" v Trstu.
Politično društvo „Edinost"
priredi
v nedeljo 20. avgusta 1899.
javen shod
v Barkovljah
z nastopnim dnevnim redom : 1. Nagovor predsedniku. '2. Naše razmere in nače želje, •i. Kmetijske družbo po okoliei iu vlada. 4. Slučajnosti.
Sliort so bo vršil v ..Narodnem domu44 In se prične popoln d 110 po blagoslovil.
Brzojavna in telefonična poročila.
(Novejie vesti.)
Praga 1 f». Deželni poslane« Kfepek, ki je imel nedavno dvoboj s poslancem Wolfom, je odložil svoj mandat.
Pariz 15. Ob H. uri zvečer je v ulici Va-lenoiennes neka oseba, o kateri mislijo, da je anarhist, zakričal navzočim antisemitom : Doli z Jezuiti! Antisemiti so ga obkolili in mu grozili. Mož je potegnil samokres ter ranil tri osebe, eno nevarno. Napadalen so zaprli.
Petrograd 15. Državna banka je zvišala diskant na meniee za tri mesece od 5 na 51/a°/o in na meniee za 1» mesecev od rt na <il/a°/<»-
Petrograd 15. »Državni vestnik« priobčuje okrožnico finančnega ministerstva, ki omenja tež-
P O D li I S T E K « 19
Ivan in Ljuba.
-< Hpiiial Nekdo.
Franjo je prišel v kavarno, kakor sta se bila domenila. Ivana še ni bilo tam.
—	Gotovo je truden, pa spi dlje, nego po navadi. Pozno sva šla doinov in on je bil veadar-le razburjen.
Naložil je pred-se kup dnevnikov in drugih političnih časopisov ter začel čitati.
Ivana še ni hilo.	!
—	Hm, hm. Malo čudno je to vendar. Tako j dolgo spati mu vendar ni navada.
Nabral je še nekoliko leposlovnih in znanstvenih časnikov. Oital je poezije, strokovne članke, novelete, črtice.
Ivana ni bilo.
—	No. Kaj pa je te ? Kaj ga res ne bo ?
Vznemiril se je.
—	Pa to vendar ni mogoče. Tudi če je res noče videti, bi mi vsaj prišel povedat. Morda je pozabil. Ali pa se je zmotil, pa je šel v kakšno drugo kavarno?...
Minolo je se čtrt ure, a Ivana še ni bilo.
—	Kh, gotovo je šel kam drugam. Pogledam v centralno kavarno.
Plačal je, vzel klobuk in palico — v tem trenotku je vstopil Ivan.
koč, katere so se zadnji čas pojavile na ruski borzi, ter naglasu, tla je »tanje državnih dohodkov in dohodkov državne banke najboljše, tla se obrt vedno razvija in da so vesti o žetvi v obče zadovoljive; zaključuje torej, da ne more biti govora o ksiki krizi na polju trgovine ali obrti.
Kllll 15. Uradno je konstatirano, da je v Oportu bil bonska kuga. Italijanska vlada hoče izdati stroge naredbe, tla se kuga ne zanese z ladi-jami na italijanska tla.
Troinsol 15. Ribiška ladij h »Cecilija« je dospela semkaj iz vzhodnega Grenlanda. Kapitan Naesseme pripoveduje, da je srečal pri otoku Sabini ob vzhodnem Grenlandu Nathorstovo ekspedicijo. Ista dosedaj ni našla nobene sledi o Andrčju. Ekspedicija hoče nadaljevati svojo pot do NVilliam-skega zaliva.
Kllll 15. Danes je ostal papež v svojih prostorih ter odklonil vse sprejeme. Z ozirom na nenavadno vročino mu je zdravnik tir. Lapponi odsvetoval vsako naporno delo, tla bo o priliki svojega rojstnega dne (dne 20. t. m.) zamogel lažje sprejemati odposlanstva iu zasebnike, ki mu pridejo čestitat.
Pari* 15. Dosedaj niso dobili napadalca na ! Drevfusovega branitelja Laborija. Mehanika Gallaisa, katerega so bili aretirali v postaji Le Mans, so morali zopet izpustiti, ker je dokazal, da ni bil i tam, ob vpraša vnem času.
Labori trpi velike bolečine. Zdravniki se 1 bojijo, da je hrbtenica poškodovana. Ilolnika se j dosedaj ni lotila mrzlica.
Keiilies 15. Med pričami, ki bi imele danes priti pred vojno sodišče, je tudi Guerin. Isti je * se svojimi somišljeniki še vedno interniran v ulici Cluihot, kjer hoče vstrajati do smrti.
—	Vraga! Kje si pa bil?	j
—	Ne bodi hud. Nocoj sem bil skoraj blazen. Nič nisem spal. V Htromovki sem se valjal ' po travi kakor kakšna žival, bil sem okoli sebe, grizel sem travo — da nisem sedaj popolnoma miren, bi mislil, tla se mi je mešalo. No, ne govoriva
o tem. Povedal sem ti samo, tla mi odpustiš zamudo. Moja obleka je bila taka, — pa saj si lahko misliš, kakšna je morala biti. Moral sem se okopati in preobleči. V tem so se tudi misli uravnale | in sedaj sem popolnoma miren. Moja kri je zopet ' hladna, povsem pravilno mi teče po žilah. Docela normalen sem. Poslušaj me torej : sedaj sem pripravljen, da jo vidim. Tudi da govorim ž njo. Hladno, mirno, a brez sovraštva ji povem, tla ji vse odpuščam, tla hočem vse pozabiti in poslovim se.
—	Ivan.
—	Ne prigovarjaj. Ako bi ti vedel, kako sem trpel minolo noč, bi razumel moj ukrep. Tako čvrsto sein namenjen, storiti to in nič druzega, da me nobena moč več ne spreobrne. Drugače tudi ne more hiti. Vsaka zveza meti nama je nemogoča. Ni treba, da bi ti razkladal to. Kar se je zgodilo, ločuje naju nepreklicno — za vse čase. Torej — ne poskušaj me pregovarjati. Vse bi bilo zastonj. Pravim ti: taka noč je ros čudna moč in kar se je porodilo v njej, je močno kakor jeklo in skale.
Govoril je z nekim nenavadnim, ne zelo trdim, a nekamo rezkim in tako odločnim glasom, tla se Franjo res ni upal oporekati.
Celjski nemiri.
(Vije, v dan sv. Klare IHTO.
Natančno in obširno so poročali naši listi o celjskih nemirih v Celju tista dva dni, ko so se ondi zglasiii češki popotniki. Zato tudi ne nameravam v teh vrsticah opisavati na dolgo in široko, kako je letelo kamenje na nas, kako so nemške kure nesle jajca na slovenske in Češke glave, kako je celjska nemčurska sodrga, od germansko navdahnjenih akademikov in mestnih veljakov pa doli do raztrganih capinov iu pobalinov — res krasna družba ta — tulila nad nami in piskala, rjula iu besnela, vihteča svoje pesti iu okovane palice, kazala nam osle in — vzlasti visoko olikane nemške ti a me -— obračale nam hrbet in se tolkla po zadnjih delih germanskega teles a svojega (!!!). Tudi nečem vzbujati spomina na kri, ki je tekla vsled nemške surovosti, nasilnosti iu brutalnosti, ki pa bi se ne bila nikdar pretočila, ako bi bili tukajšnji nem-čurji v resnici tako v miru puščali Cehe in Slovence, kakor se lažejo po nemških listih.
Mi si hočemo temveč ogledati m o r a 1 u o stran zadnjih in poprejšnjih celjskih rahuk se strani tukajšnje nemčursko in prusadko prešinjene svo-jati, premisliti hočemo, kaj je nazadnje pravi vzrok teh nemirov in v katerem oziru naj bi vendar je-denkrat te huke in rabukc poučile tukajšnje in okoliške Slovence.
Najprvo : k a k š n o j o o e 1 j s k o ne m š t v o? Pravih Nemcev tu je bore malo. Nekoliko starih rodbin in pešč'ca uradnikov, katere je vlada nagnala semkaj iz vseh nemških stranij: to tvori majhno število po rodu Nemcev. Toda tem so pridružuje neprimerno veče število slovenskih odpadnikov in renegatov. Praktični nagibi in ponaj-
—	Ti si jo videl iu menda si govoril žnjo. Seveda. Spominjam se. Utičeš li-ti aranžirati, da se vidiva?
—	Hočem.
—	Se danes, če je mogoče.
—	Se danes. Takoj pojdem tja.
—	Na svidenje!
—	Nit svidenje!
Franjo je odšel. Tako težko mu je bilo v duši, kakor bi mu bil umrl kak jako ljub človek.
Ljuba je takoj opazila to. Motilo so je nasmehnila.
—	Nisem mnogo upala, gospod Sterkel, torej me ne morete zelo razočarati. Ali ga ne morem videti ?
Da, on želi govoriti z Vami.
—• Govoriti... ?
En hip ji je vendar dih zasstal. On — želi ! Govoriti želi žnjo... A takoj je potlačila gibljaj predrzne nade je.
—	Dobro. Iu mi hoče povedati, tla sva si poslej tuja.
—	Da, je vzdihnil Franjo, da je komaj slišala.
—	Hvala Vam. Več nisem pričakovala. In kdaj?
—	Ako Vam je všeč ob uri popolutlne v parku na trgu sv. Karla.
—	Hvala. Dobro je tako.
(Zvršetek pride.)
več egoizem so jih nagnali v nemški tabor. O njili veljajo Prešernove 1 »«1 ^ :
, l.akotii slave, l>lapt
VWe Slovenec drugam ".
Da, lakota po imenu, po veljavi in po blagu, ta lakota jih je odvrnila o<l njihove slovenske matere. Nekateri Slovenec oženil se je z Nemko -postal j«' Nemem*; drugpga je mikalo, da pride v optimatsko in bolj a rako nemško družbo, ki jedina kaj velja — postiti je Nemem*: tretji ne je spri s svojimi rojaki, vsled žaljenega samoljubja in tiste proklete ohč'ltljivosti slovenske postal je Nemem*. In ti malovredneži, ki sn se prelevili iz Slovencev v Nemce, ti so najsilovitejši in najstrašnejši nasprotniki vsega, kar čuje na ime slovensko, to so prave poturice, to ho janičnrji v nemškem tahoru. Kfijalti njihove krvi ne ho pila zemlja. Kes, veličastna je ta družba! Ako hi liilo vmes kaj pravih poštenih Nemcev, ako In bilo mej njimi kaj mož, ki vejo ceniti čast in poštenje svoje, poka/ali ht pot takim pritepeneem. Kaj še! Z odprtimi rokami jih sprejemljejo in jih imajo za svojo oporo in svojo pomoč. No v sili je vsaka opora dohra; v sili celo vrag muhe jb.
Kodo vzdržuje celjsko nemštvo? Več i h revežev hi ne hilo na svetu, nego hi hila ta pest celjskih Neinčurjev, ako hi hila navezana nama nase. t boga, zaničevana Hlovenska para, ta j i li vzdržuje! Slovenska žuljava roka je pridelala kruh, ki ga jedo nemčurska usta nemčurskih teh mož. S slovenskimi drvi se grejejo, slovenske perice jih čedijo smradu in nesnage, da v njej ne segnijo. In kedo polni pisarne nemeurskih odvetnikov? Slovenski kmet je to. In z čegavitni denarji hogate nemčurski trgovci in obrtniki, nem-čurski trgovci in obrtniki, nemčurski zdravniki? Težko in krvavo zasluženi novei slovenskega kmeta polnijo njihove lačne mošnje. Slovenske dojke rede tem Nemčurjem otroke, s slovenskih planin vleče zrak, ki ga dihajo, da se ne uduše v svojem gnezdu. V vseh okoliščinah jo celjski Nemc-c odvisen od Slovenca; od nnjvečih do najmanjših potreb je naslonjen nanj in mora hiti naslonjen nanj četudi morda nerad — ako mu je drago, da živi naprej svoje nemškutarsko življenje, Slovenci so glavni pogoj, najvažnejši faktor, od katerega faktorja zavisi vprašanje: ali je celjski Nemčnr, ali živi — ali ga ni, ali promine?!!
Kako po vrač njej o ti celjski nem-č u r j i a u in Slovenec m t o, d a j i h v z d r ž u-jemo? Žalostno, a resnično, kruto resnično je to poglavje. Star pregovor pravi: nehvaležnost je plačilo sveta. Ako kje pod milim Bogom, obračamo lahko to prislovico na celjske nemčurje. Ti ljudje vedo dobro, da brez Slovencev ne mo-rgo shajati; predobro se zavedajo, da žive od slovenskega kruha in da hi jih mahoma minila njih oŠalmost in hi se njihovih, sedaj lako lepo rej eni 11 mošnjic mahoma prijela jetika, ako bi na jed en k rat izginili vsi Slovenci iz njihovih pisarn, krčni in prodajalnic in hi bili oni navezani le na tisto suho številce pravih in nazovi — Nemcev! In sedaj hi mislil vsakdo, da Nemci to pač upoštevajo, da spoštujejo in cenijo svoje konsumente, svoje slovenske kupovalee in goste, kakor hi bilo to jedino pravično in kakor se tako godi povsodi po svetu, da je prodajalec hvaležen kupetm, da gostilničar ceni povsodi svoje goste. Ironija! ('isto narobe. Puč se prilizuje celjski nemčurski trgovec slovenskim svojim odjemalcem, kadar v tropali vro v njegovo prodajahiico; pač zna sladko na srce govoriti nemčurski odvetnik slovenskemu kmetu v pisarni svoji ; pač hvali nemčurski gostilničar slovenske svoje pivce. Toda, slovenski kmet, kedar izgineš i/, nemčurske prodajalniee, ima ta sladki prodajalec zato le zasmeh ter zaničevanje in ako se napravi za-te kaka veselica in slavnost v Celji, pripeti se ti, ti uboga slovanska para, da plane na-te in te nabije pošteno taisti trgovec, pri katerem si pred kratkim pustil svoj denar in ga obogatil s krvavo zasluženimi novci svojimi. V trgovini ti je nasladkejši prijatelj, a zunaj te ne pozna; zunaj te zaničuje, zunaj te tepe! In vse to i/, lepe hvaležnosti, da kupuješ od njega.
(Svršetak pride.)
Politični pregled.
TRST trt. HVKu«tH
Dršavnozborska večina, Jugoslovani in dogodki V Celju. 1'isoča v svoji številki (hI minulega petka o dogodkih v Celju je izrekla praška »Politik« svoje menenje, da bodo nečuveni dogodki v Celju povodom potovanja čeških akademikov pojasnjevalno uplivali v slovenskem taboril, /lasti pa na one slovenske politike in glasila, ki halancirajo med vztrajanjem v večini in pa med izstopom iz večine. Kajti teroristički ekscesi v (Jelju da kažejo jako vidno, česa hi imel pričakovati ves slovenski narod, ako bi se sedanja večina zdrobila in bi na nje mesto stopile nemške bojevne stranke. Celjski dogodki da so torej memento, katerega silnemu učinku so politično odgovorni krogi slovenskega naroda ne smejo od teza ti. Celjski dnevi groze da velevajo torej Slovencem, naj se le strogo drže vzajemnosti z drugimi strankami večine.
Odkrito rečeno, da mi prihajamo po celjskih dogodkih do povsem drugačnih zaključkov. Prav dobro jo rekel Dinko Politco v »Agramer Tag-blattu«: ako Jugoslovani ostanejo v večini, znači to toliko, kakor da bodo še nadalje podpirali vlado. A sedaj hi vprašali mi : mar so celjski dogodki vspodhudljivi /.a nadaljne podpiranje te vlade, ko vemo, da je ista dobro vedela, kaj se pripravlja v Celju in ko vemo še bolje, da hi bila se svojim aparatom lahko preprečila vse to nasilje, ako hi hotela. Nemškonacijonalnirn listom treba priznati, da so bili dovolj odkritosrčni in da niso ni pred nami ni pred vlado skrivali svojih načrtov za »vsprejem« čeških gostov. In vendar so se godila taka kanibalstva.
So bolj zgrešen se nam pa vidi zaključek v »Politik« sedaj, ko vidimo, kako se vede novinstvo katoliške ljudske stranke. Njo najodlieneje glasilo, »Linzer Volksblatt«, meče naravnost vso krivdo na Slovence in jih ohsiplje z najhujimi obtožbami, prav tako, kakor obstrukcijonistiški organi. Vse potovanje Cehov da je hilo tendencijozno in objestno, govori Slovencev šovinistiški, ta celjska afera frivolna gonja od strani Slovencev.
A isti «Linzer Volksblatt*, glasilo jedne stranke iste večine, v kateri da morajo ost ti Jugoslovani, ni v istem članku izrekel nijedne žal-besede proti istim Nemcem, ki so nas psovali z narodom roparjev, ki so pluvali na slovenske dam e, ki so pobijali slovenske šipe in slovenske — glave, ki so demolirali slovenske hiše, ki so vso noč, rjove liki zverine, oblegali Cehe in Slovence, da so le-ti bili, kakor da so v sovražnikovi deželi itd. itd. Za vse to nima «Litizer Volksblatt* nijedne grajal ne besede; da: niti ne za to, tla so divjaki naskakavali hiše katoliških duhovnikov, da so jim demolirali stanovanja, da so jim z debelim kamenjem spravljali življenje v nevarnost.
Da, niti o tem ni zinil »Volksblatt« nijedne žal-besede, da so divjaki razbijali po cerkvenih vratili, kričć: Proč od Kima! In tako vedenje naših zaveznikov naj hi nas v spodbujalo za vztrajanje v večini?! Mi sodimo drugače.
Pravda proti Dreyfusu. Razprava dne 14. t. m. vojnega sodišča je bila za Drevfusa precej neugodna. Bivši predsednik republike Ca-simir Perici* je sicer zopet izjavil, da mu Lebrun-Renuuld ni nikdar niti besedice rekel o kakem priznanju krivde od strani Drevfusa, a general Mereier je vstrajal pri svoji trditvi, da je Lebrun-lienauld govoril o tem priznanju v navzočnosti generala (ionseja. Mereier je ponavljal, daje bil politični položaj z Nemčijo sila nevaren in da je bil general Boisdfcttre dobil povelja glede mobilizacije. General Uillot je pripovedoval pogovor dveh nemških častnikov. Eden istih je dejal, da je sramota, če franeozki častniki prodajajo svojo domovino. Drugi je odgovoril: »To je sreča za nas; na ta način nam izda Drevfus načrt mobilizacije« Uillot je izjavil, da je še sedaj prepričan o krivdi Drevfusa. V istem /.mislu je izpovedal Cavaignac, ki je omenil Drevfusove besede: »Ce sem izročil malo važne listine, se je zgodilo to, da vdobim važnejših«.
Cavaignac je prepričan, da izdajstvo ne izvira <hI strani Ksterhazv-ja, kateri ni mogel ničesar storiti brez posredovalca. Tudi general Zurlinden je rekel, da je prepričan o Drevfusovi krivdi. On se opira na znani bordero, katerega da je pisal Drevfus. Tudi general Chamoin veruje trdno v
Drevfusovo krivdo. Vendar misli, da se listine, katere našteva borderA, niso izročile tuji vlasti. O koncu razprave so se slišali klici: »Živela armada !« »Živela pravica!«
Slika is tedanje Srbije Iz Belegagrada poročajo, da imajo sedaj tam le oficijozaih časopisov. Ono malo listov, ki niso bili vladi prijazni, nemorali prenehati pod težo vladinih naredeb. /ugrizenim nasprotnikom tiskovne svobode se bo zdelo tako stanje rajsko. A kaj da prihaja iz tega, ako so vladni listi lepo sami mej sei»oj, je poknzalo njili vedenje povodom zadnje ministerske krize. Najprej so soglasno povedali vsi heligrajski listi, da vzrok odstopu ministrov Andonovicfa in Lo/.aniea je ta, ker sta bolna, da-si ve ves svet, da sta oba moža zdrava kakor dren. Naslednjega dne pa so javili istotako soglasno, tla vzrok odstopu obeh liberalnih ministrov je v razprtijah z liberalno stranko. A tretjega dne so bili zopet vsi listi soglasnega prepričanja, da je kriza navstala vsled diferenc v ministerstvii glede pravde radi atentata.
Ali ni to disciplina? Vsi listi so bili vsaki dan drugačnega, ali vsi istega menenja. Potem že lahko sodimo, koliko resnice je možno izvedeti iz Srbije. Domačine, ki niso navdušeni za Milanovo vladanje, li tikajo v zapore, inozemee gonijo čez I meje, opozieijonalr.e liste so zadušili: je-li čudo potem, da so vsi, ki še morejo govoriti, navdušeni m Milana?! V Srbiji je sedaj vse sila zadovoljno,
razun onih, ki — ne morejo in ne smejo govoriti. | _
i
fc.
Domače vesti.
Ullirl j«' po dolgi in mučni bolezni gospod i Josip Žuljan, posestnik, gostilničar in občepo-znani vodja okoličanskili godcev.
Pokojniku je bilo 57 let. Bil je vedno na naši narodni strani. Bil je eden prvih udov »De-i lalskega podpornega društva« in člen političnega društva »Edinost«. Naj v miru počiva!
Naše iskreno sožuljc nesrečni družini.
rA Rogom. Pišejo nam: Sinoči z brzovlakom ob S. uri in li) min. je odšel iz Trsta gos p. H. Vogrič, dosedanji pevovodja pevskega društva »Kolo«.
Sodelujoči členi tega društva so ga spremili na kolodvor, kjer so se postavili v vrste, ter ga prav prisrčno pozdravili z živio-kliei. Veselilo nas 1 je videti ne samo sedanje pevke in pevce ter tam-burašice in tamburaše, ampak tudi one, ki so iz tega ali drugoga uzroka odstopili od omenjenih zborov.
Vse za narod! To geslo nam je gospod Vogrič priporočal še o svojem odhodu. Za to geslo delamo mi vedno in za isto smo pridobili že lepo število tržaških Slovenk in Slovencev. Kakor smo delali do sedaj, tako hočemo delati tudi v bodoče, ker je to naš glavni cilj. Za to, kar smo storili dosedaj, gro zasluga v prvi vrsti gosp. Vogriču ; zato pa ga ne pozabimo nikdar in gotovi smo, da tudi on ne pozabi nas.
Trudil seje in ne zastonj. Narod je sodil ter njemu in nam dal zadostilno plačilo o vsaki mogoči priliki, za kar smo in ostanemo hvaležni vsem tržaškim zavednim Slovanom, priporočajoči se tudi za nadaljno podporo. Bog plačaj !
Sedaj je šel »s težkim srcem«, kakor je sam rekel; mi mu pa kličemo istotako s težkim srcem — z Bogom ! Do svidenja !
S o d e l uj oč č1e n v i m c n u vse h ostali h.
Slama. Pod tem naslovom nam pišejo : Slama jo vsakemu Slovencu dobro poznana stvar; kakor je navadna slama poznana vsem Slovencem, tako jo poznan malone vsem tržaškim Slovencem oni Slama, ki oprjtvlja službo vratarja na tukajšnjem magistratu. Slama je Slovenec po rodu, ali najza-grizenejši Lah po mišljenju iu pravi paša v izvršenju svojega velikega poklica! Minolo nedeljo je šel neki naš veljak na magistrat, ua bi tam plačal davke. Ko je stopil v vežo, je manjkalo še nekaj minut do 10 ure. Slama je rekel: »Dopo ledieže« (čista toskanščina!), kar jo ponavljal vsakemu prišlecu.
Med drugimi jo prišel tja tudi slovenski mladenič, kateremu je S 1 a m a ponovil gori navedene besede. Naš fant ni ne slišal in ne razumel, kar je govoril slavni Slama, zato je šel svojo pot gori po stopnicah. Slama jo vpil za njim in
slovenski mladenič se je obrnil, tmlii umrl ni, kaj t«1 mu govori.
Pokazal je vojaško knjižico, rekši: »Militer kanclaj?« in šel dalje po stopnicah. Slama je rekel {seveda v ital. jeziku), naj gre v ulico SS. Martiri, toda kaj je pomagalo to, ko ga Slovenec ni umel!
Slama se je razjezil (namesto, da bi se jezil Slovenec!) ter zaupil: * Le beži v V. nadstropje »s a I a m e« !! Našega možaka, ki je stal še vedno v veži iu ki je vse to slišal, je kar treslo od jeze: ali kaj naj stori ?!
K sreči je začel slavni Slama tožiti, kako da se mora napenjati in kričati in kako trdi, da so ti ljudje (Slovenci namreč), na kar mu je naš človek odgovoril: Vam se ni trelm nič napenjati in kričati ; povejte ljudem v njih jeziku, da Vas bodo umeli, ne pa žaliti človeka, ki ne ume besedice italijanski.
l>u hi ne bil tega rekel! Slama je skočil po konci ter kiičal: Kako morete vi trditi, da dotični ne zna laški, ko mi je odgovoril v tem jeziku ! Slama je namreč besede »Militer - kanclaj«, smatral za italijanske, no naš človek ga je poučil, da je to za avstrijske vojake nekak — mednaroden izraz.
Slama je bil izneuadjen, ko je razvidel, <la ima posla z razumnim Slovencem in ker mu ni bil kos v govorjenju, ga je začel goniti — iz veže! ! Ko je pa videl, da se davkoplačevalce ne da kar tako izpoditi, je rekel: Ako imate kaj z mano, pojdite me tožit k mojim predpostavljenim!
Odgovor je dobil in precej osoljeni Napadeni Slovenec mu je rekel: Jaz vas ne pojdem tožit, ker vem, da vas vaši viši gotovo pohvalijo za take nastope! Pripravljen sem pa odgovarjati, ako vi hočete mene tožiti.
Ubogi Slama ! Slišati jih je moral vsake vrste (tu niso vse zapisane!) iu — molčati! Tako more sovražiti res le človek, ki se je odtujil svojemu rodu. Nikdar pa pravi Italijani. Gospodje na magistratu morejo napraviti tej svoji Slami spomenik, in naj bo tudi iz — slame !
Kako llli\|lii)i smo/ Pod tem naslovom je napisala zadnja »Naša Sloga« nastopne zlate besede :
Pogosto čitamo opravičenih pritožeb, kako se tujci iz druzih pokrajin selč v naše kraje, da našemu človeku jemljejo kruh iz-pred ust. Tožb je proti trgovcem, obrtnikom, uradnikom, delavcem itd., ki prihajajo med naš narod s trebuhom za kruhom, da-si ne znajo jezika tega naroda, ne njegovih običajev, teženj in potreb. Take pritožbe so popolnoma opravičene in mi jih podpisujemo z obema rokama. Ali kaj naj rečemo na neosnovanu, zasmehujoče in sramotne pritožbe nekaterih naših političkih strank proti odličnim osebam našega naroda in jezika, ki so z najplemeuitejšimi nameni prišle mej nas iz katere sosednje pokrajine in ki vrše rse dolžnosti pravega rodoljuba: požrtvovalno in nesebično ?!
Na tu razmišljanja so nas doveli najnoveji dogodki na Goriškem. Tam je namreč po spletkarenju brezdušnih oseb v slovenski stranki nastal razdor, na katerem se okoriščajo Italijani in vlada. Zapeljani bratje se grdč tajno in javno, kakor je že to, žalibog, naš narodni običaj, ter se mej ostalim predbacuje nekemu sicer uzornemu rodoljubu in delavcu na narodnem polju, da ni iz domače pokrajine, da je tujec, da je Kranjec.
Mar ne, dragi čitatelji, da je to težko verjeti, da bi bilo kaj tacega mogoče mej brati, na koneu XIX. stoletja! In vendar je, žalibog, temu tako. A kaj sledi iz tega ? Sledi, da smo nezdreli in nesposobni za zložno in skupno delovanje na korist naroda; sledi nadalje, da je v nas strast do pojedinca veča, nego-1 i naša ljubav do naroda. Mesto da bi se veselili vsakega narodnega delavca, in naj je prišel od koder si bodi, samo da dela požrtvovalno in nesebično, ga pa odbijamo od sebe, ke/ bi njega uzorno delovanje na narodnem polju mogl o škoditi našim privatnim koristim__mi
nočemo takega delavca, ker je — tujec. Ali ni to smešno, da ne rečemo: sramotno? Ali more biti, recimo : Slovenec iz Štajerske, Kranjske in Koroške tujec v kateri naših pokrajin Primorja ?! Nikakor. Brat bratu ne more biti nikdar tujec, pa naj ju dele morja vsega sveta. In to, kar velja za Slovence, velja tudi za Hrvate. Eden ne more biti drugemu drugo, nego, kar je brat bratu! Kakor ne vprašuje avstrijski Nemec Prusa, ali avstrijski
Italijan Rimljana, ampak :i povsod vsprejenta kakor rodnega brsta, tako moramo ne tudi mi vsi, ki smo sinovi jedne matere, ljubiti in spoštovati, a kar je najvažneje: podpirati eden druzega z besedo iu dejanjem. (Mpravljajmo od sebe one motljivce, ki bi i/, katerega koli razloga hoteli razdvajati brata in brata, najbolj pa vse one, ki smatrajo svojega brata tujcem, ker se je slučajno rodil v drugi pokrajini. Ne sramotimo sami sebe in ne kažemo svetu, da smo tako — majhni!
Itodočl «trmpcljček» slovanski. Tako imenuje vrli «Indipendeute* prostore, katere se je našim društvom posrečilo dobiti v zakup, stari «Montc verde». To hišo da l>i naj kupila občina, da jo priredi v mestno zastavljalnico. Omenjeni list se jezi, ker so .so odločilni krogi toliko časa obotavljali, da store ta korak, da-si so se Slovenci že dalj časa pretili, da se polaste tega «tempeljčka». Hodi torej! «Monte verde» postani v resnici »tempelj* slovenske umetnosti, »tempelj» narodnega navdušenja, pred katerim zamre posmehovanje naših nasprotnikov !
V	pojasnilo. Hodi tu nekoliko pojasnila, da ne bo krivega menenja. Mi ne bi hoteli, da bi se rekrimi nacije, ki jih moramo toli pogosto pisati radi od nošnje v na naših poštah, pisale na neprav račun. Morda na nobeni drugi državni oblasti ni mej uradniki — to opetujemo, ker pričajo dejstva
—	toliko Slovanom animoznega duha in toliko politikovanjn, kakor ravno na naših poštah. Ta resnica je za nas toli važna, da bi zanemarjali svojo dolžnost, ako ne bi povzdigali svojega glasu.
Toda resnici na ljubo moramo konstatovati, da zlo ima svojo koren i ko v prejšnjih časih in v prejšnjih grehih. Sedanji gospod ravnatelj nima nikako krivde na tem in pripoznavamo, da se tako navade ne dajo iztrebiti čez noč. Ali
—	kakor rečeno — naše dolžnost je, da ne molčimo, ampak da govorimo in da opozarjamo o vsaki priliki.
»G. Blagorodni«. Kako daleč sega znanje slovenščine na tržaški pošti, razvidite iz sledečega značilnega slučaja:
Nedavno je izročil nekdo tuk. slavni pošti priporočeno pismo z naslovom: Blagorodni gospod I. P. v D.
Dotična uradnica je vzela nemško - slovensko tiskovino, kar je popolnoma v redu; kar pa ni v redu, je to, da je napisala kakor ime adresata ne morda »I. P.«,ampak — čujte! — «Blagorodni».
Ta slučaj je res tako smešen, da bi Človek kaj takega ne verjel, ako tega ne vidi na lastne oči. Za Boga, saj smo vendar Slovenci večinoma krščeni, iu pred rodbinskim imenom stoji navadro ime kakega svetnika, ki so po večini — Latinci, Nemci ali kaj podobnega. Stvar je torej tudi za ljudi, ki ne umejo slovenski, precej jednostavna. Za imenom svetnika stoji tisto, kar je razven kraja na naslovu najvažnejše... To bi si lahko zapomnili tudi bolj omejeni ljudje.
Slovenskim materam. Pišejo nam: Opetovano ste že pisali in priporočali našim slovenskim starišem, naj store vse mogoče, v to, da bodo njih otroci govorili slovensko, .laz sem se in se še trudim z nagovarjanjem ter poučevanjem naših žena in mož, toda spoznal sem, da pri očetih, nemarnih v tem pogledu, se da le malo, premalo opraviti! Zato se danes obračam do slovenskih mater, katere edine morejo vse storiti v tem pogledu — ako le hočejo!
S1 o v c n s k e m a t e r e! Vi imate besedo v hiši, vi vzgojujete svoje otročiče, vi jih imate lahko vedno blizo sebe! Zato prav lahko dosežete, da vam otroci govore naš materini jezik.
Priznati moram, da vas je vedno več takih, ki že vršite to svojo največo in najprvo dolžnost, a žalibog, da so še vedno one v večini, ki samo sieer ne znajo dobro laški, katerih otroci pa ne znajo niti besede svojega materinega jezika ! Nili to greh, slovenske žene?! Nili to sramota, da je celo takih otrok, ki so pohajali ozir., ki še pohajajo našo slov. šolo pri sv. Jakobu, a na naših narodnih veselicah
—	govore italijanski?!
Da, sramota je to, sramota za matere, za očete iu sploh je to sramota, ki pada na vse slov. meščanstvo.
V	nedeljo je bilo, ko so prišli na vrt slov. šole naši promili bratje Cehi, da so se le-ti milo potožili: Kako to, tu je slovenska veselica, a čuti je tudi italijanski?!
Ponavljam, da je to sramota za nas, toda moram konstatovati od druge strani, da imamo tudi precej Italijanov, ki sicer ne u mejo in ne govore našega jezika, a so nam prijazni ter radi zahajajo na naše veselice. Da bi se ne slišalo italijanščine na naših zabavah, je nemogoče tudi /ato, ker naši možje premnogokrat in preradi puščajo slovenska dekleta na cedilu in jemljejo drugorodke v zakon. Potem privajajo svoje žene na narodne slavnosti, kjer govore ž njimi, seveda, navadno v tujem jeziku.
Ali bodi tako, ali tako: vse naše meščanstvo naj dela na to, da izčistimo ta plevel italija-uizma iz naših otrok, tako, da bodo govorili italijanski le takrat, ko bode potreba in, ne kakor sedaj : navadno. Izgovor, da otroci nočejo govoriti slovenskega jezika, je tako jalov, da bi moralo biti sram vsako mater, ki se izgovarja s tem! Kako naj vam ukazuje otrok? In mati da ne bi mogla iipogniti otročiča, ki je morda še v srnjčiei?!
Ali vas ni sram, matere slovenske (žalibog, da je tudi še očetov takih!), da si dajete zapovedovati od morda — dveletnega svojega — otroka?!!
Popravite, kar ste zakrivile, in zahtevajte od svojih otrok, naj povsodi govore slovenski! Xe le v hiši domači, ampak naučite jih, da bodo povsod govorili svoj materini jezik!! —
Pevsko društvo »Zora« od Sv. Ivana napravi svojo že naznanjeno veselico dno	n ne 20., kakor je bilo napovedano prej. Program priobčimo pravočasno. Odbor.
Poročilo o veselici »Kola« rainole nedelje je še pridodati, da se je te veselice udeležila tudi deputacija »Pevskega in bralnega ter konsum-nega društva v Dekanih ter da je slavni »Povž« brzojavi I iz Sežane.
»Lloyd« hi Slovani. Novi Lloydov parnik »Nadvojvoda Fran Ferdinand« ju imel včeraj pred odhodom v Bomhnv še eno poskušnjn vožnjo. O tej priliki se je, kakor je to že običajno, zopet banketiralo. Povabljenih jo bilo mnogo odličnih in manj odličnih gostov, med njimi zastopniki novinarstva. Zadnji zakotni italijanski listič jo bil zastopan, le na slovanske časnike so zopet po svoji navadici — pozabili. Nam je sicer čisto vsejedno, ali nas gospoda prezirajo ali ne, in prav čisto nič si ne želimo v njihovo družbo. Le pribiti smo hoteli v večen spomin, kako pristranski postopa avstro-oge rs k i »Llovd«, ki dobiva podpore iz državne blagajne, torej tudi iz žepov slovanskih davkoplačevalcev.
Zastrupljena Jnlia. Iz Kozinc nam pišejo: Dne 12. t. m. je vdobila družina Fran Dekleva-Kovač v Kozini iz neko gostilne nekaj gnjatinc (prsutove) juhe. Na tej juhi je gospodinja skuhala nekaj rezancev (»lezanjev« po domače). Ali glej čudo: Oče in 151etni sin sta le h težavo pojedla to jed, mlaji otročiči pa niso niogli povžiti te juhe, ker se jim je zdela premočna. Oče in sin, ki sta povžila to juho, sta bila čez par ur kakor omot jena ter sta postajala vedno črneja. Na zadnje nista mogla niti več stati na nogah. Ko so to izvedeli bližnji ljudje, ho jima hitro prihiteli na pomoč z raznimi domačimi zdravili kakor n. pr. z oljem, mlekom, eitronovo črno kavo itd., katera zdravilu so jima tudi pomogla, da sta strupenino izbruhala iz sebe. Okolu (> ure zvečer sta bila popolnoma zdrava.
Pozor torej ženske na kuhinjsko posodo ! Pazite, da se ne pridruži zeleni volk, zlasti kotlovini in drugim ednakim posodam.
Popravek. Z ozirom na notico, ki smo jo bili priobčili te dni pod naslovom »Kanjon Slovenec* smo prejeli iz Velikih Loč, občine matc-rijske, nastopni popravek:
Jaz sem peljal voz sena po novi cesti v Trst. Moj hlapec je vodil voz in živino, jaz pa sem ves truden spal na vozu. Ko smo prišli do finančnega eolnega urada na novi cesti, ustavil je hlapec voz, a finančni organ ga jo vprašal, da-li ima kaj za-dacati. Hlapec mu je odgovoril, da ničesar. Nato se je finančni organ (stražar) podal okolu voza ter je počel z nekim bodalom mešati po vozu, da-li ni kaj vtihotapljenega. In ko je bodalo za bol navzgori, mi je je zabol v levo stegno pod kolenom do kosti. Zakričal sem od bolečine. A ko sem videl, kdo da je to napravil, sem zapreti I fin. organu, da ga bom tožil, na kar mi je isti odgovoril, da naj gu maguri h.....
Potem sem se podal v Trst na zdravniško
postajo, kjer urni go*|>oth>m naznanil v*> stvar 11» to seveda le v slovenskem jeziku, ker druzega ne znam.
I oliko v na/nanje iti v pokvarilo finančnim organom, da ImhIo v prihodnje nekoliko previd neji in da vprašajo voznike, ni-li kdo na vozu, prodno začenjajo manipulirati z bodalom, dsi se ne bodo dogajale take nesreče.
.los. S I u ga.
Kuj poinenja ta?! Iz Devina nam pišejo: Zadnja tiorioa« je objavila nastopno vest: »Najviša »odnija je uničila razsodbo, s katero je bil obsojen v S-meseeni zapor župan devinski. Vrnila se bo nova razprava. Sreča, da je gosp. Ples bogat mož!«
Kaj pomenja to? Kako naj umemo ta vsklik, ki je tako — kako bi rekli — mnogotimen, tla moramo zahtevati pojasnila! Kako naj si tolmačimo, da »(voriea« o takem, z ozirom na okolnosti dokaj važnem narodnom dogodku ni imela druge besede, nego tak mnogotimen vsklik? Kajti afera Ples in vse, kalje hilo v zvezi ž njo, nikakor ni le kaka privatna afčra, ampak je to dogodek, ki je značilen za politične razmere v deželi, ki mora zanimati slehernega rodoljuba. Kako naj umejemo torej, ako se slovenski list, izhajajoči v deželi, omejuje na vsklik, katerega je lahko tolmačiti na način, malo časten za gospoda Plesa, na način, ki je jako podoben onemu, katerega se je bil poslu žil soeijahio-demo-kratični »Lavoro«!!!
Mar je tudi gosp. Ples persona ingratissima?! Za božjo voljo: v kako smčr se je jelo obračati naše slovensko novinstvo?!
Bralno lil pevsko društvo v Lonjerjii (Slovenja vas) vabi na veselico, katero priredi v nedeljo dne 20. avgusta 1899. na vrtu gostilne »pri županu«. Vspored: 1. P. H. Sattner: »Za dom med bojni grom«, možki zbor. 'J. S. Gregorčič: »Naš narodni »lom«, deklamuje gospiea Rastislava Andrejevna. 3. Oeška: »Vprašaš...«, mešan zbor. 4. I. pl. Zaje: »Poputniea hrvatskog doma«, možki zbor. 6. H. Volarič: »Slovanska pesem«, mešan zbor. b. Igra v 1'/H dejanju: »Sam ne v6t kaj hoče«. 7. Ples in svobodna zabava. — Meti posameznimi točkami svira godba. Začetek veseliee oh f>. uri pop. Vstopnina k besedi 25 nč., k plesu 20 nč. za gospode, k plesu za gospe 15 nč. Prednji sedeži po 5 nč. — K obilni udeležbi uljudno vabi	odbor.
Poziv. V slovenskem knjigotrštvu smo doslej jako občutljivo pogrešali obširnega seznamka onih slovenskih knjig in muzikalij, ki so še v knjigotržnem prometu.
Ta nedostatek občuti posebno kupujoče občinstvo, ki dostikrat ne ve, se-Ii ta ali ona knjiga še dobiva ali ne, kje in po kateri ceni?
V zlasti velja to o spisih, ki so jih založili bodisi gg. pisatelji sami ali pa drugi zasebni založniki.
Da so odpomore temu nedostatku, sklenil sem izdati kolikor mogoče popoln seznamek slov. knjig in muzikalij ter v to svrbo uljudno prosim vse gg. pisatelje iti p r i v a t n e z a I o ž n i k o, ne samo v interesu ohčeslovenske stvari, ampak tudi v njih lastnem, tla mi blngovolč naznaniti čim prej, katere po njih založene knjige so še dobiti in po čem, eventuvalno naj mi prijavijo tudi prvotno eeno. Z velespoštovanjem
lj. Sehu entner, knjigotržee v Ljubljani.
Okrajna bolniška blagajnica. Tekom zadnjega tedna se je prijavilo 505 slučajev bolezni, zdravimi je bilo proglašenih oseb, v zdravljenju jih je ostalo 046, meti njimi l.-hi takih, ki so ponesrečili na delu. V 132 slučajih so se bolniki pregrešili proti naredbam zdravnikov. Podpor se je izplačalo 10432.OH kron.
Uljudnost je lepa lastnost ter zaslužuje plačila. Samo da si človek no sme plačati uljudnosti sam, kakor je to storil v ponedeljek zvečer neznan prijatelj tujcev v neki gostilnici na Barieri. Tam seje nahajal Peter Podbinskv iz Galicije, kateremu se je pridružil uljuđen Tržačan, ki mn je na vse pretege hvalisal neko izborno in ceneno ljudsko kuhinjo v ulici Olmo. Podbinskv se je dal pregovoriti, tla se sam prepriča o izrednih lastnostih tega zavoda. Prtljago je pustil v shrambi pri go-stilničarki na Barijeri. Tržačan je spremil Poljaka, a kmalu se je vrnil v omenjeno gostiluico, tla ponese za njim Ae prtljago, (i.mtiluičarka mu jo je
I izročila in — tiček je odhitel ž njo. l»og si ga vedi kam. Stvar se je javila policiji.
Družbe premičnin. V Četrtek, dne 17. avgusta ob 10. uri predpoludne se I »odo vsled naredbe tok, e. kr. okrajnega sodišča za civilne stvari vršile sledeče dražbe premičnin: v Koeolu št. 41*, en vol ; v ulici Ferriera št, 3, ena kočija in ena tunara; v Androna dei Sotteranei št. 3, hišna oprava; v ulici Aequedotto št. 1, hišna oprava ; v uli ci Zovenzoni št. 3, hišna oprava.
Poskusen samomor. V ponedeljek popo-ludne so poklicali zdravnika rešilne postaje k za-sehniei A. C. na Corsu št. IX, ki se je bila skušalo zastrupiti z običajno fenilno kislino. Zdravniku se je j »osrečilo, tla je gospodičina ostala živa.
Maček — dedič -- zapustnik. Kateri obiskovalcev kavarne »Commcreio« ga ni poznal in včasih tudi pohožkal, njega, ki se je toli prijazno vsakomur privijal nasproti in samozadovoljno — mijavkal v pozdrav! Petindvajsetlet mu je bilo našemu »Zižetu« v kavarni »Commcreio«, a sedaj ga ni več. Včeraj je zapustil našo slovensko kavarno za vedno, je zapustil ta svet in svoj —stota k. Da, ljubi maček »Ziži« jo bil tudi dedič in srečen posestnik okroglega stotaka. In način, kako je »Žiži« došel do stotaka, priča ravno, kako visoko so ga oenili nekateri gostje kavarne. Mej posebnimi če-stilei »Zižitovimi« je bil neki upokojeni polkovnik. Le-ta je v zalivalo in v spomin na vesele ure, ki sta jih skupaj preživela polkovnik in Žiži, zapustil KM) gld., katerih obresti so bile določene v to, da so »Zižetu« slajšale življenje. In zdaj je zapustil svoj stotak. Ne vemo še, da- li dobi vrednega naslednika.
Brzojavna in telefonična poročila.
(Zadnje vesti.)
Urno lf». Danes so tu obesili 27-letnega čevljarja Zadraveka, ki je dne 20. febrnvarja umoril tukajšnjega urarja Podražila in ga oropal.
ltcillies Hi. Današnja seja je pričela povsem mirno. Javnost se najbolj zanima, da-li sodišče ugodi zahtevi za odloženje razprave.
Jtcillios Iti. Laborija so iz zdravstvenih ozi-rov prenesli v hišo profesorja Basclia. Cuje se, da je policija napadalcu na sledi.
Pari/ H>. Ministerski predsednik \Vuhlek-Kousseau in policijski prefekt sta imela včeraj po-poludne pogovore radi postopanja proti Gučrinu. Zaključila sta baje, tla se istemu prepusti na svobodno voljo : ali tla se stavi sam sodniku, ali da ga zapro. lTliea Rue Chahrot se danes zopet prepusti prometu i u bo policija čuvala vrata hiše, v kateri je Gučriu.
Petrogrud lli. Carjev ukaz do finančnega ministra pravi, tla velika posestva Rusije v Evropi iti Aziji so z božjo pomočjo omogočila zbli-žanje Zapada in Vztoka in s prijazno pripomočjo Ki taja se je tlosegel ta zgodovinski eilj, Rusija je dobila namreč uporabo ti veh kitajskih pristanišč — Talien-van in Por Artur — in je s tem sibirski železnici odprta pot tlo Rumenega morja.
Mi smatramo za potrebno, <hi po dozidanju železnice do pristanišča Talien-van, to pristanišče j proglasilno za vso dobo zakupne pogodbe, sklenjene I mej Rusijo in Kitajem dne 27. marca	kakor
! odprto pristanišče za trgovinske Indije vseh naro-j do v in je imenujemo po novem mestu: Dalnj.
jpoooooooooeoeoo«:
|Zaloga in tovarna;
pohištva vsake vrste
od
Alessandro Levi Miozi v Trstu.
Piaz/.a ltosario žtev. 2.
t Šolsko poslopje).
Itoirat Izbor v tapetarijalu zrcalili in slikali. Ilustriran cenik gratis In franko vsakemu mi zahtevo. Cene brez konkurence. Predmeti postavijo se na hrod ali železnico, brez da hi se za to kaj zaračunalo.
Družine,
ki bi hotele kupiti pristnega okoličan-ske^a vina v množini od 56 litrov naprej — naj povprašajo v uredništvu tega lista.
Razpis.
Podpisano županstvo razpisuje službo olu\ zdravnika z letno phičo 800 gM., postranski zaslužek povprečno 1 :">()<)—2000 gltl. z lastno lekarno. Prosilec mora biti vešč slovenskemu ali enemu slovanskemu jeziku.
Ponudbe naj se pošljejo županstvu v Kobaridu na Primorskem.
Županstvo kobarhl.
Rinnione Airiatica li Sorti v Trstn
zavaruje
proti požarom, prevozu po auhem, rekah in morju, proti toči, na življenje v vsih kombinacijah.
Glavnica in rešena društva dne 31. decembra 1892.:
Glavnica društva......
Premijna reserva zavarovanja na
življenje........
Premijna reserva zavarovanja proti
°f?nja.........
Premijna reserva zavarovanja blagu
pri prevažanju......
Reserva na razpolaganje . . . Reserva zavarovanja proti prenii-njanja karzov, bilanca (A) . . Reserva zavarovanja proti premi-njanja karzov, bilanca (U) . . Reserva specijalnih dobičkov zavarovanja na življenje . . Občna reserva dobičkov . . .
gld. 4,000.000*—
,, 13,326.346*98
1, «32.248-22
40.465*07 ftOO.OOO*—
333.822*42
243.1)31'83
„ 600.000*— „ 1,187.164*86
Vrati ravnateljstva: Via V»ldlrlv> »t. a, (v lastni hlli;
Assicurazioni generali
V TRSTU.
(Društvo ustanovljeno leta 1831.) To društvo je raztegnolo svoje delovanje na vse veje zavarovanja, posebno pa: na zavarovanje proti požaru, zavarovanje po morju in po kopnem odposlanega
blaga in zavarovanje na žlvljenie. Društvena glavnica in reserva dne
31. decembra 1803.....gld. f>8,071.673*84
Premije za poterjati v naslednjih
letih........ . „ 30,541.700*64
Glavnica za zavarovanje živenja
do 31. decembra 1894. . .'. „ 160,929.625-03 Plaćana povračila:
a) v letu 1804.......„ 9,737.61448
h) otl začetka društva do 31.
decembra 1804........ 292,401.706*51
Letni računi, izhaz dosedaj plačanih odškodovanj, tarife in pogoje za zavarovanja in sploh vsa natanjč-neja pojasnila se dobe v Trstu v uradu društva: Via della Stazione St. H88/1 v lastnej hiši.
Bpiritua alnapli oompoiltui
ALGOFON.
Jedino sredstvo proti zobobolu, revmatič. glavobolu, migreni itd Steklenica z navodilom stane le 20 nvč. ter se dobiva jedino le v lekarni
PRAXMARER (Aitie Mori) Piazza grande TRST
Paziti na ponarejanja.
Zanimiv oglas kolesarjem!
kolo iz
tovarne
Johann Fuch is Gradca
ustanovitelja industrije /.a kolesa,
je najbolje kolo sveta
I«. Colobigf v Trstu,
Via del Torrente štev I O.
Jedini in glavni zastopnik za: Ti-hI, Primorsko hi Ilaluiacijo.
URAR
sposoben v popravljanju vsakovrstnih ur, se priporoča si. slovanskemu občinstvu Trsta in okolice.
Friderik Colja.
ulica Solitario št. S.